PREDLOG RESOLUCIJE o vračanju premoženja državam arabske pomladi v tranziciji
15.5.2013 - (2013/2612(RSP))
v skladu s členom 110(2) Poslovnika
Véronique De Keyser, Pino Arlacchi, Ana Gomes, Göran Färm, María Muñiz De Urquiza, Raimon Obiols, Pier Antonio Panzeri, Norbert Neuser v imenu skupine S&D
Glej tudi predlog skupne resolucije RC-B7-0188/2013
B7‑0189/2013
Resolucija Evropskega parlamenta o vračanju premoženja državam arabske pomladi v tranziciji
Evropski parlament,
– ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij, zlasti resolucije z dne 14. marca 2013 o razmerah v Egiptu[1],
– ob upoštevanju sklepov sopredsedujočih po srečanju delovne skupine EU-Tunizija z dne 28. in 29. septembra 2011,
– ob upoštevanju sklepov sopredsedujočih po srečanju delovne skupine EU-Egipt z dne 14. novembra 2012,
– ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) št. 101/2011 z dne 4. februarja 2011 o omejevalnih ukrepih zoper nekatere osebe, subjekte in organe glede na razmere v Tuniziji in Uredbe Sveta (EU) št. 1100/2012 o njeni spremembi,
– ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) št. 270/2011 z dne 21. marca 2011 o omejevalnih ukrepih zoper nekatere osebe, subjekte in organe glede na razmere v Egiptu in Uredbe Sveta (EU) št. 1099/2012 o njeni spremembi,
– ob upoštevanju Sklepa Sveta 2011/137/SZVP z dne 28. februarja 2011 o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Libiji in sklepov Sveta 2011/625/CFSP in 2011/178/CFSP o njegovi spremembi, Uredbe Sveta (EU) št. 204/2011 z dne 2. marca 2011 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Libiji in Uredbe Sveta št. 965/2011 o njeni spremembi ter njegovih izvedbenih uredb (EU) št. 364/2013 in št. 50/2013 o izvajanju člena 16(2) Uredbe (EU) št. 204/2011 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Libiji,
– ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov proti korupciji iz leta 2003, ki je začela veljati leta 2005 in ki je bila v imenu Evropske unije potrjena s Sklepom Sveta 2008/801/ES z dne 25. septembra 2008,
– ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu (Palermska konvencija) iz leta 2000,
– ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta Združenih narodov 1970 (2011), 1973 (2011) in 2009 (2011) o Libiji,
– ob upoštevanju resolucije 19/38 Sveta Združenih narodov za človekove pravice z dne 19. aprila 2012 o negativnem vplivu nevračanja sredstev nezakonitega izvora državam izvora na uveljavljanje človekovih pravic ter pomena izboljšanja mednarodnega sodelovanja,
– ob upoštevanju pobude za vrnitev ukradenega premoženja, skupnega programa Svetovne banke in Urada Združenih narodov za droge in kriminal,
– ob upoštevanju akcijskega načrta za vračanje premoženja, ki ga je 21. maja 2012 sprejela skupina G8 z arabskimi državami v tranziciji v okviru deauvillskega partnerstva,
– ob upoštevanju končnega poročila arabskega foruma z dne 13. septembra 2012 o vračanju premoženja,
– ob upoštevanju člena 110(2) Poslovnika,
A. ker je vračanje premoženja državam arabske pomladi v tranziciji moralna dolžnost in zelo pomembno politično vprašanje pri odnosih EU z njenimi južnimi sosedami; ker je to tudi zelo pomembno gospodarsko vprašanje za južne sosede, saj lahko ta sredstva, če se vrnejo ter se uporabijo pregledno in učinkovito, pripomorejo k gospodarskemu okrevanju teh držav; ker ima vračanje premoženja preventivni učinek, saj se na ta način pošlje jasno sporočilo zoper nekaznovanje tistih, ki so vpleteni v korupcijo, zato je pomemben dejavnik, ki bo prispeval k vzpostavitvi demokracije in pravne države v državah arabske pomladi v tranziciji; ker vračanje premoženja tudi pomembno vpliva na reševanje trajnega problema pranja denarja in na stabilnost mednarodnega finančnega sistema;
B. ker obstaja splošen mednarodni pravni okvir, ki temelji na mednarodnih sporazumih in standardih v zvezi s korupcijo, pranjem denarja in kazenskim pregonom, pri čemer je treba zlasti upoštevati Konvencijo Združenih narodov proti korupciji iz leta 2003, v skladu s katero imajo države podpisnice jasne obveznosti, vključno z vzpostavitvijo orodij za premostitev bančne tajnosti in prilagoditvijo domačih pravnih sistemov, tako da bodo omogočali postopke vračanja premoženja; ker je v členu 51 te konvencije navedeno, da je vračanje premoženja njeno temeljno načelo in da države podpisnice med seboj v največji meri sodelujejo in si pomagajo, v členu 46(1) pa je navedeno, da si države podpisnice v največji meri pravno pomagajo pri preiskovanju, pregonu in sodnih postopkih, ki so povezani z dejanji, na katere se konvencija nanaša;
C. ker so za vračanje premoženja dejansko pristojni predvsem nacionalni organi v zaprošenih državah; ker v okviru EU zamrznitev premoženja sodi med pristojnosti Unije, njegovo vračanje in repatriacija pa je v pristojnosti držav članic na podlagi njihove nacionalne zakonodaje; ker vračanje premoženja že po svoji naravi zahteva sodelovanje med številnimi nacionalnimi agencijami v zaprošenih državah in državah prosilkah;
D. ker je običajno postopek vračanja premoženja zapleten, občutljiv in dolgotrajen; ker ni mogoče zanemariti veljavnih pravnih določb in posameznikom odvzeti njihovih zakonsko določenih pravic v tem postopku; ker so raznolikost in zapletenost nacionalne zakonodaje v zaprošenih državah na eni strani in pomanjkanje ustreznega pravnega strokovnega znanja ter omejene institucionalne zmogljivosti na drugi glavne ovire za uspešne pobude na tem področju;
E. ker je EU po arabski pomladi v Egiptu in Tuniziji nemudoma zamrznila premoženje nekdanjih diktatorjev, njihovih družin in številnih drugih oseb, ki so bili povezani z režimoma; ker je EU v skladu z resolucijo 1970 (2011) varnostnega sveta Združenih narodov sprejela podobno odločitev v zvezi z Libijo; ker novi zakonodajni okvir, ki ga je sprejel Svet 26. novembra 2012, državam članicam EU omogoča sprostitev in vrnitev zamrznjenega premoženja Egiptu in Tuniziji na podlagi priznanih sodnih odločb;
F. ker sta sopredsedujoča delovne skupine EU-Tunizija v sklepih z dne 29. septembra 2011 izjavila, da si delovna skupina z vsemi močmi prizadeva pomagati pristojnim organom pri vračanju premoženja, ki je bilo ukradeno v prejšnjem režimu, tunizijskemu narodu; EU je za lažje vračanje tega premoženja napovedala, da bo pomagala tunizijskim organom, zlasti z ustanovitvijo podporne skupine za vračanje premoženja, v kateri bodo strokovnjaki iz Tunisa in Bruslja;
G. ker sta sopredsedujoča delovne skupine EU-Egipt v svojih sklepih izjavila, da je zamrznitev in vrnitev odtujenega premoženja za Egipt in EU glavno politično vprašanje in da bo imela EU še naprej vodilno vlogo pri vprašanju vračanja sredstev in bo tesno sodelovala z mednarodnimi partnerji, kot so Švica, mednarodne finančne institucije, zlasti pobuda Svetovne banke za vrnitev ukradenega premoženja, in skupina G8, da bi opredelila trenutno stanje, predlagala konkretne prihodnje ukrepe in okrepila usklajevanje;
H. ker si Egipt, Libija in Tunizija močno prizadevajo, da bi jim bilo vrnjeno nezakonito pridobljeno premoženje, ki so ga ukradli nekdanji diktatorji, pri tem so med drugim uvedli temu namenjene nacionalne preiskovalne komisije z nalogo sledenja, ugotavljanja in vračanja tega premoženja in sprožili sodne postopke na sodiščih držav članic EU; ker se je več glavnih mednarodnih akterjev, tudi EU, članice skupine G8 in Švica, pozitivno odzvalo na ta prizadevanja; ker je bilo kljub temu doslej doseženih le malo konkretnih rezultatov;
I. ker so proaktivna zavezanost finančnih centrov ter sodelovanje in prispevek organizacij civilne družbe v državah prosilkah in zaprošenih državah bistvene sestavine pobud za uspešno vrnitev premoženja;
J. ker je pri prizadevanjih za vrnitev premoženja poglavitno komuniciranje, da se z objavljanjem zgodb o uspehu razširi najboljša praksa in oblikujejo spodbude; ker pa utegnejo zavajajoče izjave o količini premoženja, ki ga je treba vrniti, vzbuditi nerealistična pričakovanja v javnosti v južnih sosedah, kar bi imelo nasprotni učinek;
1. poudarja, da vračanje odtujenega premoženja, ki so ga ukradli nekdanji diktatorji in njihovi režimi v državah arabske pomladi v tranziciji, ni le gospodarskega pomena, temveč moralna dolžnost in zelo pomembno politično vprašanje, saj simbolizira ponovno vzpostavitev pravičnosti in prevzemanja odgovornosti v duhu demokracije in pravne države in politično zavezanost in verodostojnost EU, zato je vračanje tega premoženja ključni element partnerstva Unije z njenimi južnimi sosedami, zlasti z Egiptom, Libijo in Tunizijo;
2. poudarja, da ima EU poglavitno vlogo pri spodbujanju in omogočanju postopka vračanja premoženja, čeprav se ti postopki izvajajo v skladu z nacionalnimi zakonskimi določbami in imajo ustrezne pristojnosti predvsem nacionalni organi;
3. ugotavlja, da je bilo vračanje odtujenega premoženja kljub znatnemu prizadevanju egiptovskih, libijskih in tunizijskih oblasti in močne politične volje na vseh straneh v praksi le malo uspešno, zlasti zaradi raznolikosti in zapletenosti ustreznih določb in postopkov v različnih nacionalnih pravnih sistemih, pravne togosti, pomanjkanja strokovnega znanja v državah arabske pomladi v zvezi s pravnimi, finančnimi in upravnimi postopki v evropskih in drugih jurisdikcijah ter pomanjkanja razpoložljivih sredstev;
4. poziva k znatnemu preskoku v prizadevanjih EU in držav članic na področju vračanja premoženja Egiptu, Libiji in Tuniziji; poudarja, da je vrnitev premoženja poglaviten element podpore Unije demokratičnemu prehodu in oživitvi gospodarstva v teh državah in lahko okrepi zaupanje na obeh straneh v duhu partnerstva z družbami, kar je temeljna prvina revidirane evropske sosedske politike;
5. pozdravlja novi zakonodajni okvir, ki ga je sprejel Svet 26. novembra 2012 in ki omogoča vračanje odtujenih sredstev Egiptu in Tuniziji, tako da državam članicam dovoljuje sprostitev zamrznjenega premoženja na podlagi priznanih sodnih odločb in spodbuja izmenjavo informacij med državami članicami na eni strani ter Egiptom in Tunizijo na drugi; poudarja pa, da je treba doseči konkretne rezultate, pri čemer mora sodelovati tudi Libija;
6. pozdravlja tesno sodelovanje med institucijami EU in drugimi ključnimi mednarodnimi akterji pri vračanju premoženja Egiptu, Libiji in Tuniziji, s poudarkom na pobudi za vrnitev ukradenega premoženja, ki sta jo dala Svetovna banka in Urad Združenih narodov za droge in kriminal; poudarja, kako pomembno je, da se v celoti izkoristijo obstoječi nacionalni in mednarodni mehanizmi ter da se hkrati sprejme potrebna nova zakonodaja in se prilagodi veljavna zakonodaja v nacionalnih pravnih sistemih na tem področju;
7. poziva, naj se čim prej vzpostavi mehanizem EU, ki ga bo sestavljala skupina preiskovalcev, tožilcev, pravnikov in drugih strokovnjakov iz držav članic in drugih evropskih držav ter Združenih držav Amerike in ki bo zagotavljal pravno in tehnično svetovanje ter pomoč državam arabske pomladi pri vračanju sredstev; zahteva, da se mora ustrezno financirati s primernim finančnim instrumentom s področja zunanjih odnosov Unije; poudarja, da je zaradi zapletenih, občutljivih in dolgotrajnih sodnih postopkov pomembno, da bo ta mehanizem EU vzdržen; je seznanjen tudi z možnostjo, da se temu mehanizmu v poznejši fazi prek sporazumov o sofinanciranju z državami prosilkami namenijo dodatna sredstva;
8. spodbuja parlamentarno skupščino Unije za Sredozemlje, naj obravnava vprašanje vračanja premoženja državam arabske pomladi v tranziciji, da bodo v tem procesu sodelovali poslanci nacionalnih parlamentov z obeh strani Sredozemlja;
9. priznava in v celoti podpira prispevke organizacij civilne družbe v zaprošenih državah in državah prosilkah v postopku vračanja premoženja, zlasti njihovo zagotavljanje informacij ustreznim organom, spodbujanje sodelovanja med poglavitnimi nacionalnimi in mednarodnimi akterji, spremljanje vračanja premoženja in zagotavljanje, da država prosilka to premoženje uporabi pregledno in učinkovito;
10. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, parlamentom in vladam držav članic, švicarskemu parlamentu in vladi, kongresu in predsedniku Združenih držav Amerike ter parlamentom in vladam Egipta, Libije in Tunizije.
- [1] Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0095.