Postopek : 2013/2612(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : B7-0191/2013

Predložena besedila :

B7-0191/2013

Razprave :

Glasovanja :

PV 23/05/2013 - 13.8
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :


PREDLOG RESOLUCIJE
PDF 134kWORD 79k
15.5.2013
PE509.819v01-00
 
B7-0191/2013

ob zaključku razprave o izjavi podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko

v skladu s členom 110(2) Poslovnika


o vračanju premoženja državam arabske pomladi v tranziciji (2013/2612(RSP))


Willy Meyer, Patrick Le Hyaric, Marie-Christine Vergiat, Jacky Hénin, Sabine Lösing, Younous Omarjee, Alda Sousa, Marisa Matias, Paul Murphy v imenu skupine GUE/NGL

Resolucija Evropskega parlamenta o vračanju premoženja državam arabske pomladi v tranziciji (2013/2612(RSP))  
B7‑0191/2013

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o evropski sosedski politiki, Uniji za Sredozemlje ter državah južnega sosedstva, kot so Tunizija, Egipt, Libija in Maroko;

–   ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov proti korupciji iz leta 2003, ki je začela veljati leta 2005 in ki je bila v imenu Evropske unije potrjena s Sklepom Sveta 2008/801/ES z dne 25. septembra 2008,

–   ob upoštevanju resolucije št. 19/38 Sveta Združenih narodov za človekove pravice z dne 19. aprila 2012 o negativnem vplivu nevračanja sredstev nezakonitega izvora državam izvora na uveljavljanje človekovih pravic ter pomenu izboljšanja mednarodnega sodelovanja,

–   ob upoštevanju končnega poročila arabskega foruma z dne 13. septembra 2012 o vračanju premoženja,

–   ob upoštevanju pravnih načel v zvezi z odpisom nezakonitega in sramotnega dolga po mednarodnem pravu;

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. maja 2012 o trgovini za spremembe: trgovinska in naložbena strategija EU za južno Sredozemlje po arabski pomladi(1), zlasti njene uvodne izjave 6;

–   ob upoštevanju akcijskega načrta EU-Egipt iz leta 2007 ter pridružitvenega sporazuma med EU in Egiptom, ki je začel veljati 1. junija 2004,

–   ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) št. 270/2011 z dne 21. marca 2011 o omejevalnih ukrepih zoper nekatere osebe, subjekte in organe glede na razmere v Egiptu in Uredbe Sveta (EU) št. 1099/2012 o njeni spremembi,

–   ob upoštevanju sklepov sopredsedujočih po srečanju delovne skupine EU-Egipt 14. novembra 2012,

–   ob upoštevanju evro-sredozemskega pridružitvenega sporazuma med EU in Tunizijo, ki je začel veljati 1. marca 1998, in akcijskega načrta EU-Tunizija, ki je začel veljati 4. julija 2005,

–   ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) št. 101/2011 z dne 4. februarja 2011 o omejevalnih ukrepih zoper nekatere osebe, subjekte in organe glede na razmere v Tuniziji in Uredbe Sveta (EU) št. 1100/2012 o njeni spremembi,

–   ob upoštevanju sklepov sopredsedujočih po srečanju delovne skupine EU-Tunizija, ki je potekalo 28. in 29. septembra 2011,

–   ob upoštevanju tekočih pogajanj o sporazumu o prosti trgovini med EU in Tunizijo,

–   ob upoštevanju pogajanj o pridružitvenem sporazumu EU-Libija v času Gadafijevega režima, ki so bila prekinjena leta 2011,

–   ob upoštevanju Sklepa Sveta 2011/137/SZVP z dne 28. februarja 2011 o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Libiji in sklepov Sveta 2011/625/CFSP in 2011/178/CFSP o njegovi spremembi, Uredbe Sveta (EU) št. 204/2011 z dne 2. marca 2011 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Libiji in Uredbe Sveta (EU) št. 965/2011 o njeni spremembi ter njegovih izvedbenih uredb (EU) št. 364/2013 in št. 50/2013 o izvajanju člena 16(2) Uredbe (EU) št. 204/2011 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Libiji,

–   ob upoštevanju evro-sredozemskega pridružitvenega sporazuma med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Kraljevino Maroko na drugi strani, zlasti njegovega člena 2,

–   ob upoštevanju naprednega statusa, ki je bil Maroku podeljen oktobra 2008,

–   ob upoštevanju tekočih pogajanj o poglobljenem in celovitem sporazumu o prosti trgovini med EU in Marokom, ki so se začela 1. marca 2013,

–   ob upoštevanju člena 110(2) Poslovnika,

A. ker je barcelonski proces, ki se je začel leta 1995, privedel do pridružitvenih sporazumov med Evropsko unijo in več kot desetimi državami južnega Sredozemlja; ker je bil načrt iz Rabata, ki je bil oblikovan leta 2005, osredotočen na pospešitev sprejetja novih sporazumov o prosti trgovini in na večjo liberalizacijo, namesto na uravnotežen razvoj regije, kar bi bilo v interesu delovnih ljudi in revnih;

B.  ker so v številnih državah na severu Afrike, Bližnjem vzhodu in Arabskem polotoku nastala in še vedno nastajajo pomembna gibanja delavcev in državljanov, ki se zavzemajo za boljše življenjske razmere in ukrepe proti krivicam, nezaposlenosti in korupciji ter zahtevajo krepitev demokracije in pravic, večjo socialno pravičnost in prenehanje izkoriščanja, zatiranja in vojn;

C. ker imajo različne politike za strukturno prilagajanje (deregulacija cen hrane, privatizacija in varčevalni ukrepi), ki so jih desetletja zahtevali Mednarodni denarni sklad in mednarodne organizacije, pomembno vlogo pri socialnih in ekonomskih težavah, kot sta brezposelnost in revščina, ki so privedle do ljudskih vstaj v teh državah;

D. ker je vračanje premoženja državam arabske pomladi moralna dolžnost in zelo pomembno politično vprašanje pri odnosih EU z njenimi južnimi sosedami; ker je to tudi zelo pomembno gospodarsko vprašanje za južne sosede, saj lahko ta sredstva, če se vrnejo ter se uporabijo pregledno in učinkovito, pripomorejo k gospodarskemu okrevanju teh držav; ker ima vračanje premoženja preventivni učinek, saj se na ta način pošlje jasno sporočilo zoper nekaznovanje tistih, ki so vpleteni v korupcijo;

E.  ker so za socialne in gospodarske razmere, ki so privedle do vstaj, odgovorne predvsem Evropska unija, zlasti vlade nekaterih držav članic, in Združene države Amerike, ki že desetletja podpirajo nedemokratične režime; ker so dogodki v Severni Afriki, na Bližnjem vzhodu in na Arabskem polotoku od leta 2011 opozorili na popoln neuspeh politike EU do držav južnega Sredozemlja; ker so načela nove evropske sosedske politike enaka načelom, ki so razlog za neuspeh prejšnjih evropskih sosedskih politik, kot so pogajanja o poglobljenih in celovitih sporazumih o prosti trgovini ter liberalizacija gospodarstev tretjih držav;

F.  ker je dolg glavni vzvod, ki ob pomoči lokalnih vladajočih elit tujim in finančnim silam dopušča vmešavanje, kar povzroča kršitve nacionalne suverenosti, splošno siromašenje ljudi in brezobzirno degradacijo ekonomskih in socialnih pravic ljudi; ker je bil sramotni in nezakoniti dolg v diktaturah uporabljen kot orodje za politično podrejanje in kot mehanizem za prenos dohodka od dela, zlasti svetovnemu kapitalu; ker se trenutno uporablja za ohranjanje neokolonialne prevlade nad gospodarstvi držav v južnem Sredozemlju;

G. ker je sramotni dolg v mednarodnem pravu opredeljen s tremi merili: prebivalci vanj niso privolili; prebivalci zadolžene države od njega nimajo koristi; upniki se zavedajo, da posojila, ki so jih odobrili, niso v interesu ljudi oziroma jih ljudje ne odobravajo; ker je bil dolg svetovnega juga že večkrat odplačan; ker je dolg tako na jugu kot na severu močan instrument za prenos produktivnega premoženja h kapitalu;

H. ker politična in gospodarska kriza v Egiptu traja že mesece; ker je bilo v Egiptu leta 2012 več kot 3400 protestov v zvezi z gospodarskimi in socialnimi vprašanji, večinoma stavk in zasedb; ker je Egipt med letoma 1981 in 2012 odplačal več kot 80 milijard USD tujega dolga in obresti; ker je bil Egipt prisiljen sprejeti ekonomske varčevalne reforme, da je izpolnil pogoje za posojilni paket Mednarodnega denarnega sklada v vrednosti 4,8 milijard USD; ker bodo te varčevalne reforme, ki se nanašajo na obvladovanje primanjkljaja, poslabšale delovne, socialne in življenjske razmere egiptovskega prebivalstva;

I.   ker je Tunizija potem, ko je bil strmoglavljen njen diktator Zine El Abidine Ben Ali, prevzela celotno breme zunanjega javnega dolga v vrednosti 14,4 milijarde USD, ki močno ovira razvoj tunizijskega ljudstva; ker je Tunizija po podatkih njene centralne banke med letoma 1970 in 2009 odplačala za 2,47 milijarde USD več dolga kot si je izposodila; ker takšna stopnja zadolženosti ni izboljšala življenjskih razmer ljudi in ker je premoženje, ki si ga je v 23 letih na oblasti prisvojil klan Ben Ali, dokaz o vpletenosti številnih upnikov;

J.   ker sta se vladi v Tuniziji in Egiptu, ki sta prišli na oblast po strmoglavljenju diktatorjev Ben Alija in Hosnija Mubaraka, tudi sami zadolžili, in sicer veliko bolj v korist upnikov kot ljudi, da bi odplačali dolg, ki sta ga podedovali od prejšnjih diktatorskih režimov; ker se Tunizija in Egipt trenutno pogajata z Mednarodnim denarnim skladom o novih pogojih, ki pa se jih izkorišča za to, da se bo nadaljevalo odplačevanje podedovanega sramotnega dolga;

K. ker si libijsko gospodarstvo po vojni ni opomoglo, razen v naftnem sektorju; ker je bila politična in ekonomska razdeljenost države ustvarjena zlasti v korist tujih vlagateljev; ker nova vlada nadaljuje proces nadaljnje liberalizacije države, ki se je začela leta 2003;

L.  ker je Maroko med državami južnega Sredozemlja največja prejemnica sredstev EU; ker ima maroški kralj Mohamed VI v lasti večinski delež v Nacionalni investicijski družbi (Société Nationale d’Investissement, SNI), največjem maroškem zasebnem holdingu; ker je več kot 50 % družb, ki kotirajo na borzi v Casablanci, povezanih z maroško kraljevsko družino; ker je javni dolg Maroka leta 2012 dosegel 71 % BDP; ker je Maroko med letoma 1983 in 2011 odplačal več kot 115 milijard USD tujega dolga, kar je enako osemkratniku njegovega začetnega dolga, in mora odplačati še 23 milijard USD; ker Maroko nezakonito zaseda Zahodno Saharo;

M. ker sta Maroko in Bahrajn kljub temu, da v teh dveh državah še ni prišlo do menjave režima, zgleda, kako EU posoja denar avtoritarnim in zatiralskim režimom, ki brutalno preganjajo protestnike;

1.  poudarja, da je vračanje odtujenega premoženja, ki so ga ukradli nekdanji in sedanji diktatorji in njihovi režimi, državam arabske pomladi, poleg svojega gospodarskega pomena tudi moralna dolžnost in zelo pomembno politično vprašanje, saj simbolizira ponovno vzpostavitev pravice in odgovornosti v duhu demokracije in pravne države; kljub temu meni, da je vprašanje dolga teh držav bistveno in da je vračanje premoženja del problema sramotnega in nezakonitega dolga;

2.  meni, da bi morala mednarodna skupnost vzpostaviti trden sistem mednarodnih sporazumov in standardov, ki bi obravnavali korupcijo, pranje denarja in kazenski pregon, pri čemer je treba posebej upoštevati Konvencijo Združenih narodov proti korupciji iz leta 2003; poziva mednarodno skupnost, naj stori vse potrebno za odkrivanje in zamrznitev premoženja, ki izhaja iz korupcije v Tuniziji, Egiptu, Libiji in Maroku;

3.  obsoja podporo, ki so jo Evropska unija, zlasti vlade nekaterih držav članic, desetletja zagotavljale tem režimom; opozarja na popustljivost Združenih držav Amerike in Evropske unije do teh režimov in sodelovanje z njimi pod pretvezo obrambe pred islamizmom;

4.  opominja na odstavek 6 v svoji resoluciji z dne 10. maja 2012, v katerem izraža stališče, da je zunanji javni dolg držav severne Afrike in Bližnjega vzhoda „sramotni dolg“, saj so ga povzročili diktatorski režimi, zlasti z namenom osebnega okoriščanja politične in gospodarske elite ter z nakupi orožja, ki se je pogosto uporabljalo za zatiranje lastnega prebivalstva; zato poziva, naj se ponovno premisli o tem dolgu, predvsem o tistem, ki je povezan z odhodki za orožje;

5.  podpira vsako revizijo dolga, ki jo vodijo državljani z namenom odkritja in brezpogojnega odpisa vsega sramotnega in nezakonitega dolga; v ta namen zavrača vsakršno zamenjavo ali preoblikovanje dolga, namenjeno pranju takih sredstev; meni, da bi morale vlade svoje upnike pozvati tudi k odgovornosti za njihova nezakonita dejanja in zahtevati odškodnine za povzročeno škodo; poziva vse vlade tako na jugu kot na severu, naj uvedejo takšne revizije dolga, kot sta storili Norveška in Ekvador leta 2006;

6.  poziva k takojšnji ustavitvi odplačevanja tunizijskega in egiptovskega dolga Evropski uniji (z zamrznitvijo obresti) ter k reviziji tega dolga, v kateri bi morala biti udeležena civilna družba, saj je le tako mogoče osvetliti, za kaj je bil denar izposojen, okoliščine, v katerih so bile podpisane pogodbe o posojilih, pogoji, določeni v teh pogodbah, ter njihove okoljske, socialne in ekonomske posledice; poudarja, da je treba opraviti revizijo tega dolga, saj bo tako mogoče opredeliti nezakoniti delež tunizijskega in egiptovskega dolga ter preprečiti nov cikel nezakonitega in netrajnostnega dolga, obenem pa poudariti odgovornost evropskih upnikov in mednarodnih finančnih institucij, v katerih imajo države članice EU prevladujočo vlogo;

7.  izraža solidarnost z boji in ljudskimi vstajami na severu Afrike, Bližnjem vzhodu in Arabskem polotoku za boljše življenjske razmere, socialne in delovne pravice, svobodo in demokracijo;

8.  opozarja, da so vstaje opozorile na neuspeh evropske sosedske politike in na nujno potrebno revizijo zunanje politike EU; poziva Evropsko unijo, naj oblikuje nov okvir za odnose s temi državami in regijami, ki bo temeljil na nevmešavanju v notranje zadeve in spoštovanju njihove suverenosti in katerega cilj bo podpiranje razvoja sosednjih držav ter spodbujanje zaposlovanja in izobraževanja, ne pa sklepanje „pridružitvenih sporazumov“ za uvedbo prostotrgovinskih območij, ki koristijo predvsem interesom korporacij na evropski strani;

9.  močno nasprotuje pogojem za posojila Mednarodnega denarnega sklada, saj bodo prispevali k slabšim življenjskim pogojem za delavce in najranljivejše sloje družbe, zlasti ženske, ki so imele odločilno vlogo v demokratičnem prehodu v teh državah;

10. znova obsoja vojaško posredovanje v Libiji, ki so ga vodile Francija, Združeno kraljestvo, Združene države in Kanada pod okriljem Nata; poudarja, da politične, ekonomske in socialne zahteve, povezane z ljudsko vstajo proti režimu Moamerja Gadafija, še zdaleč niso razrešene; je zaskrbljen tudi zaradi sedanje ekonomske in politične razdeljenosti države, zaradi katere se že tako negotov položaj še zaostruje, ter znova izraža podporo neodtujljivi pravici ljudi, da imajo dostop do virov svoje države in jih nadzirajo;

11. meni, da je maroški režim koruptiven in zatiralski ter podoben režimoma Mubaraka in Ben Alija; podpira gibanje Maročank v boju proti zlorabam mikrokreditnih organizacij, ki jih financira Mednarodni denarni sklad; znova poudarja, da maroška suverenost v Zahodni Sahari nikoli ni bila priznana v mednarodnem pravu; zahteva, da Komisija in Svet zamrzneta pridružitveni sporazum med EU in Kraljevino Maroko ter napredni status, ki je bil podeljen Maroku, dokler ne bo Maroko spoštoval mednarodnega prava, zlasti resolucij Združenih narodov, ki pozivajo k referendumu o samoodločanju v Zahodni Sahari in k dokončanju procesa dekolonizacije, da bi se končala maroška zasedba tega ozemlja;

12. ostro kritizira intenzivno trgovino z orožjem med državami članicami EU ter Libijo, Egiptom in drugimi represivnimi režimi, kot so Maroko, Bahrajn in Saudova Arabija;

13. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, parlamentarni skupščini Unije za Sredozemlje, Afriški uniji ter vladam in parlamentom Egipta, Tunizije, Libije in Maroka.

(1)

Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0201.

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov