PREDLOG RESOLUCIJE o vračanju premoženja državam arabske pomladi v tranziciji
15.5.2013 - (2013/2612(RSP))
v skladu s členom 110(2) Poslovnika
Hélène Flautre, Nicole Kiil-Nielsen, Franziska Katharina Brantner, Isabelle Durant, Jean-Paul Besset, Judith Sargentini, Eva Joly v imenu skupine Verts/ALE
Glej tudi predlog skupne resolucije RC-B7-0188/2013
B7‑0194/2013
Resolucija Evropskega parlamenta o vračanju premoženja državam arabske pomladi v tranziciji
Evropski parlament,
– ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o državah arabske pomladi v tranziciji, zlasti resolucije z dne 14. marca 2013 o razmerah v Egiptu[1],
– ob upoštevanju priporočil Odbora za politične zadeve, varnost in človekove pravice parlamentarne skupščine Unije za Sredozemlje z dne 12. aprila 2013,
– ob upoštevanju sklepov sopredsedujočih po srečanju delovne skupine EU-Tunizija 29. septembra 2011 in delovne skupine EU-Egipt 14. novembra 2012,
– ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) št. 101/2011 z dne 4. februarja 2011 o omejevalnih ukrepih zoper nekatere osebe, subjekte in organe glede na razmere v Tuniziji in Uredbe Sveta (EU) št. 1100/2012 o njeni spremembi,
– ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) št. 270/2011 z dne 4. februarja 2011 o omejevalnih ukrepih zoper nekatere osebe, subjekte in organe glede na razmere v Egiptu in Uredbe Sveta (EU) št. 1099/2012 o njeni spremembi,
– ob upoštevanju Sklepa Sveta 2011/137/SZVP z dne 28. februarja 2011 o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Libiji in sklepov Sveta 2011/625/CFSP in 2011/178/CFSP o njegovi spremembi, Uredbe Sveta (EU) št. 204/2011 z dne 2. marca 2011 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Libiji in Uredbe Sveta št. 965/2011 o njeni spremembi ter njegovih izvedbenih uredb (EU) št. 364/2013 in št. 50/2013 o izvajanju člena 16(2) Uredbe (EU) št. 204/2011 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Libiji,
– ob upoštevanju veljavnih pravnih instrumentov EU za izboljšanje postopkov zaplembe in vračanja premoženja v okviru sklepov Sveta 2001/500/PNZ, 2003/577/PNZ, 2005/212/PNZ, 2006/783/PNZ in 2007/845/PNZ ter predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o zamrznitvi in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v Evropski uniji (COM(2012)0085) z dne 12. marca 2012,
– ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov proti korupciji iz leta 2003, ki je začela veljati leta 2005 in ki se ji je EU pridružila s Sklepom Sveta 2008/801/ES z dne 25. septembra 2008,
– ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu (Palermska konvencija) iz leta 2000,
– ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta Združenih narodov 1970 (2011), 1973 (2011) in 2009 (2011) o Libiji,
– ob upoštevanju resolucije sveta Združenih narodov za človekove pravice 19/38 z dne 19. aprila 2012 o negativnem vplivu nevračanja sredstev nezakonitega izvora državam izvora na uveljavljanje človekovih pravic in pomembnosti boljšega mednarodnega sodelovanja,
– ob upoštevanju pobude za vrnitev ukradenega premoženja, skupnega programa Svetovne banke in Urada Združenih narodov za droge in kriminal,
– ob upoštevanju akcijskega načrta za vračanje premoženja, ki ga je 21. maja 2012 sprejela skupina G8 z arabskimi državami v tranziciji v okviru deauvillskega partnerstva,
– ob upoštevanju prvega Arabskega foruma o vračanju premoženja, ki sta ga od 11. do 13. septembra skupaj organizirala Katar in ameriško predsedstvo skupine G8, in njegovega končnega poročila,
– ob upoštevanju člena 110(2) Poslovnika,
A. ker je nadvse pomembno, da EU pokaže dejansko in resnično zavezanost temu, da bo spremenila svoj pristop do držav na južni obali Sredozemlja, za katerega so bili značilni močni politični in gospodarski odnosi z lokalnimi elitami kljub pomanjkanju demokratične legitimnosti in vsesplošnim kršitvam človekovih pravic;
B. ker je vračanje sredstev za južne sosede pomembno in občutljivo gospodarsko vprašanje, upoštevajoč potencial teh sredstev in moralni vidik; ker je vračanje sredstev jasno sporočilo zoper nekaznovanje tistih, ki so vpleteni v korupcijo, in prispeva tudi k zmanjšanju nestabilnosti mednarodnega finančnega sistema z obravnavo sredstev, ki so pogosto vključena v špekulativne finančne posle;
C. ker je mednarodna skupnost vzpostavila trden sistem mednarodnih sporazumov in standardov, ki obravnavajo korupcijo, pranje denarja in kazenski pregon, pri čemer je treba posebej omeniti Konvencijo Združenih narodov proti korupciji iz leta 2003; ker je vračanje premoženja področje, kjer se ta prizadevanja prekrivajo; ker člen 52 navedene konvencije navaja, da je vračanje premoženja temeljno načelo konvencije in da države pogodbenice pri tem čim bolj sodelujejo in si pomagajo, člen 46(1) pa poudarja, da si države pogodbenice dajejo medsebojno pomoč v čim večjem obsegu pri preiskavah, pregonih in sodnih postopkih v zvezi s kaznivimi dejanji, ki jih zajema ta konvencija;
D. ker so za vračanje premoženja dejansko pristojni predvsem nacionalni organi v zaprošenih državah; ker je v okviru EU zamrznitev premoženja v pristojnosti Unije, njegovo vračanje in repatriacija pa je v pristojnosti držav članic v skladu z njihovo nacionalno zakonodajo; ker vračanje premoženja že po svoji naravi zahteva močno politično voljo in resnično sodelovanje med številnimi nacionalnimi agencijami v zaprošenih državah in državah prosilkah;
E. ker je EU po arabski pomladi v Egiptu in Tuniziji nemudoma zamrznila premoženje nekdanjih diktatorjev, njunih družin in številnih drugih ljudi, ki so bili povezani z režimoma; ker je EU v skladu z resolucijo 1970 (2011) varnostnega sveta Združenih narodov sprejela podobno odločitev za Libijo; ker novi zakonodajni okvir, ki ga je sprejel Svet 26. novembra 2012, državam članicam EU omogoča sprostitev in vrnitev zamrznjenega premoženja Egiptu in Tuniziji na podlagi priznanih sodnih odločb;
F. ker so sopredsedujoči delovni skupini EU-Tunizija v sklepih z dne 29. septembra 2011 izjavili, da si skupina z vsemi močmi prizadeva pomagati pristojnim organom pri vračanju premoženja, ki je bilo ukradeno v prejšnjem režimu, tunizijskemu narodu; EU je za lažje vračanje tega premoženja napovedala, da bo pomagala tunizijskim organom, zlasti z ustanovitvijo podporne skupine za vračanje premoženja, v kateri bodo strokovnjaki iz Tunisa in Bruslja;
G. ker so sopredsedujoči delovni skupini EU-Egipt v svojih sklepih izjavili, da je zamrznitev in vrnitev odtujenega premoženja za Egipt in EU glavno politično vprašanje in da bo imela EU še naprej vodilno vlogo pri vprašanju vračanja sredstev in bo tesno sodelovala z mednarodnimi partnerji, kot so Švica, mednarodne finančne institucije, zlasti pobuda Svetovne banke za vrnitev ukradenega premoženja in skupina G8, da bi opredelila trenutno stanje, predlagala konkretne prihodnje ukrepe in okrepila usklajevanje;
H. ker si Egipt, Libija in Tunizija zelo prizadevajo, da bi se jim vrnilo odtujeno premoženje, ki so ga ukradli nekdanji diktatorji ali je bilo ukradeno pod njihovo vladavino; ker se je več glavnih mednarodnih akterjev, tudi EU, članice skupine G8 in Švica, pozitivno odzvalo na ta prizadevanja; ker je bilo kljub temu doslej doseženih le malo konkretnih rezultatov in ker je opaziti, da so vlade in civilne družbe držav prosilk upravičeno vse bolj razočarane;
I. ker je vrhovno sodišče v Londonu razsodilo, da londonska vila v vrednosti 10 milijonov GBP, ki jo je kupil najstarejši sin odstavljenega libijskega diktatorja Moamerja Gadafija, pripada libijskemu narodu; ker je 27. marca 2013 delegacija v okviru skupnega programa Svetovne banke in Združenih narodov „pobuda za vrnitev ukradenega premoženja“, ki se je sestala z libijskimi oblastmi v Tripoliju, ponovno potrdila, da bo sodelovala pri odkrivanju libijskega premoženja in si prizadevala za vrnitev vseh sredstev, ki so bila ukradena pod Gadafijevo vladavino;
J. ker so libanonske oblasti aprila 2013 vrnile tunizijskim oblastem skoraj 30 milijonov USD, ki je bilo nezakonito naloženih na bančnih računih nekdanjega tunizijskega voditelja;
K. ker so proaktivna zavezanost finančnih centrov ter sodelovanje in prispevek organizacij civilne družbe v državah prosilkah in zaprošenih državah bistveni dejavniki za uspeh pobud za vrnitev premoženja;
L. ker sta pri prizadevanjih za vrnitev premoženja komuniciranje in preglednost ključnega pomena za širjenje dobre prakse in ustvarjanje spodbud s podpiranjem zgodb o uspehu;
M. ker je dolg, ki so ga ustvarili avtoritarni režimi v nasprotju z interesi svojega prebivalstva in ni bil porabljen v njihovem interesu, „sramotni dolg“; ker so organizacije civilne družbe ter tunizijski in egiptovski poslanci pozvali k neodvisni reviziji svojega nacionalnega dolga; ker je tunizijski predsednik Marzuki v govoru, ki ga je imel v Evropskem parlamentu 1. februarja 2013, pozval države članice EU, naj se zgledujejo po Nemčiji in del zunanjega tunizijskega dolga, ustvarjenega pod Ben Alijevo vladavino, pretvorijo v razvojno pomoč; ker je več kot 100 poslancev Evropskega parlamenta podpisalo peticijo, v kateri so pozvali k prenehanju plačevanja tunizijskega zunanjega dolga, dokler ne bo opravljena neodvisna revizija, da bi ugotovili, koliko znaša njegov „sramotni“ ali nezakoniti del; ker Svetovna banka ocenjuje, da je četrtina tunizijskega zunanjega dolga v Franciji in Evropski investicijski banki;
1. poudarja, da vračanje odtujenega premoženja, ki so ga ukradli nekdanji diktatorji ali je bil ukraden pod njihovo vladavino v državah arabske pomladi v tranziciji, in ugotavljanje „sramotnega dolga“, ki so ga ti ustvarili, ni le gospodarskega pomena, temveč moralna dolžnost in politično zelo občutljivo vprašanje, saj gre za ponovno vzpostavitev pravice in odgovornosti v duhu demokracije in pravne države in za politično zavezanost in verodostojnost EU, zato je vračanje tega premoženja ključni element partnerstva Unije z njenimi južnimi sosedi, zlasti Egiptom, Libijo in Tunizijo;
2. poudarja, da ima EU ne glede na to, da vračanje premoženja poteka v skladu z nacionalnimi zakonskimi določbami in da so zanj pristojni predvsem nacionalni organi v državah članicah in drugih evropskih državah ter zunaj njih, ključno vlogo pri spodbujanju in lajšanju tega postopka, zlasti v zvezi z državami, za katere veljajo okvirni sporazumi, in za večstranske politične in gospodarske organizacije, katerih članica je EU;
3. obžaluje, da so bila doslej prizadevanja za vračanje odtujenega premoženja kljub znatnim naporom egiptovskih, libijskih in tunizijskih oblasti ter izraženi močni politični volji na vseh straneh le malo uspešna, predvsem zaradi velikega števila in zapletenosti določb in postopkov v različnih nacionalnih pravnih sistemih, pravne togosti in pomanjkanja strokovnega znanja držav arabske pomladi v zvezi z zapletenimi pravnimi, finančnimi in upravnimi postopki v Evropi in drugih jurisdikcijah;
4. obžaluje, da EU in državam članicam kot celoti večinoma ni uspelo izpolniti upravičenega pričakovanja držav arabske pomladi, da bodo sprejele vse potrebne ukrepe, s katerimi bodo zagotovile pravočasno vrnitev nezakonito pridobljenih sredstev, in da je zato omajana sama verodostojnost revidirane politike EU do teh držav;
5. poziva EU in njene države članice, naj povečajo prizadevanja za vračanje sredstev Egiptu, Libiji in Tuniziji; poudarja, da je vrnitev premoženja poglaviten dejavnik podpore Unije demokratičnemu prehodu in oživitvi gospodarstva v teh državah in lahko še bolj okrepi zaupanje med obema stranema v duhu partnerstva z družbami, kar je temeljna prvina revidirane evropske sosedske politike;
6. pozdravlja novi zakonodajni okvir, ki ga je sprejel Svet 26. novembra 2012 in ki omogoča vračanje odtujenih sredstev Egiptu in Tuniziji, tako da državam članicam dovoljuje sprostitev zamrznjenega premoženja na podlagi priznanih sodnih odločb in spodbuja izmenjavo informacij med državami članicami na eni strani ter Egiptom in Tunizijo na drugi; poudarja pa, da je treba doseči konkretne rezultate v razumnem času, pri čemer mora sodelovati tudi Libija;
7. spodbuja nacionalne urade za vračanje premoženja v vseh državah članicah, naj tesno sodelujejo in razvijajo odnose s pristojnimi organi v državah arabske pomladi ter jim pomagajo pri reševanju zahtevnih sodnih postopkov; poziva Evropsko službo za zunanje sodelovanje, naj prevzame proaktivno vlogo, zlasti pri usklajevanju prizadevanj držav članic, vzpostavljanju zmogljivosti in spodbujanju sodelovanja med vsemi vključenimi državami;
8. v zvezi s tem pozdravlja pobudo Kanade, Francije, Nemčije, Italije, Združenega kraljestva, Japonske, Švice in Združenih držav Amerike, da izdajo vodič s celovitim opisom svojih nacionalnih pravnih sistemov, s poudarkom na vračanju premoženja, da bi države, ki vlagajo zahteve, bolje spoznale, kaj je zakonsko mogoče, katere informacije so dostopne, katere preiskave se lahko vodijo in kako postopati, da bi se jim z vzajemno pravno pomočjo dejansko vrnilo premoženje; spodbuja vse države članice, da storijo enako;
9. pozdravlja sodelovanje med institucijami EU in drugimi ključnimi mednarodnimi akterji pri vračanju premoženja Egiptu, Libiji in Tuniziji, s poudarkom na pobudi za vrnitev ukradenega premoženja, ki sta jo dala Svetovna banka in Urad Združenih narodov za droge in kriminal; poudarja, kako pomembno je, da se v celoti izkoristijo obstoječi nacionalni in mednarodni mehanizmi in da se hkrati sprejme potrebna nova zakonodaja ali se prilagodi veljavna zakonodaja v nacionalnih pravnih sistemih v zvezi s tem;
10. pozdravlja pobudo skupine G8, ki je oblikovala akcijski načrt za vračanje premoženja v okviru deauvillskega partnerstva, v katerem je opredelila konkretne ukrepe za spodbujanje sodelovanja in pomoči pri posameznih primerih, krepitve zmogljivosti in tehnične pomoči, in predlagala vzpostavitev skupne regionalne pobude, tj. Evropsko-arabskega foruma za vrnitev premoženja, na katerem bi razpravljali o nadaljnjih prizadevanjih in sodelovali v njih;
11. poziva, naj se nemudoma vzpostavi mehanizem EU, ki ga bo sestavljala skupina preiskovalcev, tožilcev, pravnikov in drugih strokovnjakov iz držav članic in drugih evropskih in neevropskih držav, vključno s Kanado in Združenimi državami Amerike, in ki bo zagotavljal pravno in tehnično svetovanje ter pomoč državam arabske pomladi pri vračanju sredstev; zahteva, naj se mehanizem ustrezno financira s primernim finančnim instrumentom s področja zunanjih odnosov Unije; poudarja, da je zaradi zapletenih, občutljivih in dolgotrajnih sodnih postopkov pomembno, da je ta mehanizem EU vzdržen;
12. poziva Evropsko unijo, naj uporabi spoznanja, ki jih je pridobila pri vračanju premoženja državam arabske pomladi, med drugim tudi o pomanjkljivostih v pravnih in političnih okvirih EU in držav članic, pa tudi na mednarodni ravni, na tem področju; poziva Evropsko komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj pripravita sporočilo, v katerem bosta predstavili morebitne pobude na ravni EU in mednarodni ravni, ki bodo zagotovile hitro in učinkovito vračanje nezakonito pridobljenega premoženja po procesu prehoda v demokracijo v tretjih državah in da ne bo varnih oaz za premoženje, ki je bilo ukradeno pod skorumpiranimi režimi, zlasti znotraj evropskega finančnega sistema, pa tudi po svetu;
13. spodbuja parlamentarno skupščino Unije za Sredozemlje, naj obravnava vprašanje vračanja premoženja državam arabske pomladi v tranziciji, da bodo v tem procesu sodelovali poslanci nacionalnih parlamentov z obeh strani Sredozemlja;
14. poziva Arabsko ligo, naj določi, sprejme in hitro izvaja mehanizme sodelovanja za vračanje premoženja, in poziva zlasti zalivske države, naj okrepijo svoje sodelovanje in zagotovijo pravno pomoč državam arabske pomladi v postopku vračanja premoženja;
15. je prepričan, da bi lahko del dolga držav arabske pomladi spadal pod pravno opredelitev nezakonitega ali „sramotnega dolga“, zato poziva k njegovi ugotovitvi;
16. poziva k sprejetju moratorija v plačevanju obresti za tunizijski zunanji dolg, dokler ne bo opravljena neodvisna revizija vseh zunanjih posojil, ki jih je od leta 1987 do februarja 2011 sklenila ta država ali izhajajo iz državnega jamstva, da bi ugotovili, kolikšen je „sramotni“ ali nezakoniti del dolga; poziva Evropsko investicijsko banko, Francijo in druge pomembnejše evropske upnike, naj opravijo neodvisno podrobno revizijo svojih posojil, ki so jih sklenili s Tunizijo pod Ben Alijevo vladavino; v zvezi s tem jih spodbuja, naj preučijo možnost, da bi del svojega dolga spremenili v razvojno pomoč; poziva Komisijo, naj to podpre, med drugim s sofinanciranjem;
17. poudarja pomemben prispevek organizacij civilne družbe v zaprošenih državah in državah prosilkah v postopku vračanja premoženja, pa tudi pri ugotavljanju „sramotnega“ deleža zunanjih dolgov, zlasti njihovo zagotavljanje informacij ustreznim organom, spodbujanje sodelovanja med poglavitnimi nacionalnimi in mednarodnimi akterji, spremljanje vračanja premoženja in zagotavljanje, da država prosilka to premoženje uporabi pregledno in učinkovito;
18. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednici Komisije, parlamentom in vladam držav članic, parlamentoma in vladama Švice in Kanade, kongresu in predsedniku Združenih držav Amerike, parlamentom in vladam Egipta, Libije in Tunizije ter Evropski investicijski banki.
- [1] Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0095.