PREDLOG RESOLUCIJE o razmerah v Turčiji
11.6.2013 - (2013/2664(RSP))
v skladu s členom 110(2) Poslovnika
Takis Hadzigeorgiu (Takis Hadjigeorgiou), Willy Meyer, Paul Murphy, Patrick Le Hyaric, Kiriakos Triantafilidis (Kyriacos Triantaphyllides), Marisa Matias, Alda Sousa, João Ferreira, Inês Cristina Zuber, Marie-Christine Vergiat, Jacky Hénin, Nikolaos Huntis (Nikolaos Chountis) v imenu skupine GUE/NGL
Evropski parlament,
– ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah iz leta 1950 in določb o svobodi združevanja in svobodi govora iz te konvencije,
– ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, zlasti njegovega člena 19, ki zajema svobodo izražanja, ter členov 21 in 22, ki zajemata svobodo združevanja, pri čemer se opozarja, da te določbe zagotavljajo pravico do svobode združevanja in pravico do ustanavljanja sindikatov ter da gre za opredeljujoča načela Mednarodne organizacije dela,
– ob upoštevanju poročila Komisije o napredku Turčije za leto 2012 (SWD(2012)0336),
– ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,
– ob upoštevanju sklepov Sveta s 14. decembra 2010, 5. decembra 2011 in 11. decembra 2012,
– ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o poročilu o napredku Turčije,
– ob upoštevanju člena 110(2) Poslovnika,
A. ker se je Turčija v pristopnih pogajanjih zavezala reformam, dobrim sosedskim odnosom in postopni uskladitvi z Evropsko unijo ter je zato treba ta prizadevanja obravnavati kot priložnost, da Turčija nadaljujejo s svojo modernizacijo ter utrdi in dodatno izboljša svoje demokratične institucije, pravno državo ter spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin;
B. ker je turška vlada hitro napredovala z neoliberalnimi gospodarskimi reformami in deregulacijo, ki so bile povezane s procesom pristopanja k EU, za razliko od teh pa politične in demokratične reforme, kot je izboljšanje spoštovanja človekovih pravic, napredujejo zelo počasi;
C. ker je sistematično nasilje nad demonstranti postalo pogost pojav v Turčiji;
D. ker so množične demonstracije, ki so se začele kot protest proti načrtu preureditve parka Gezi (v Carigradu), hitro prerasle v protestno gibanje proti zatiranju, kar je bil odziv na policijsko brutalnost in nasilje na demonstranti na trgu Taksim;
E. ker se je po navedbah organizacij za človekove pravice in sindikatov zdravnikov nasilje zadnjih dni sedaj razširilo na celo državo – v Carigradu so bili tako ubiti štirje ljudje in vsaj 1500 je bilo ranjenih, v Ankari pa je bilo ranjenih več kot 700 ljudi;
F. ker je policija proti protestom, ki so bili na začetku miroljubni, v veliki meri uporabljala pločevinke s solzivcem, veliko več teh pločevink pa je s helikopterjev odvrgla nad stanovanjska območja, kjer ni bilo protestnikov; ker so bile v več primerih pločevinke s solzivcem izstreljene v domove, kar je v nasprotju z načeloma nujnosti in sorazmernosti;
G. ker so se pojavile resne obtožbe, da je turška vlada poskušala blokirati socialna omrežja in prekiniti dostop do interneta, pri čemer je šlo za poskus zajezitve toka informacij s prizorišč protivladnih zborovanj; ker je predsednik vlade Recep Tayyip Erdogan družbene medije označil za „grožnjo‟;
H. ker so množične demonstracije poudarile politično nestabilnost v državi; ker gre pri mobilizaciji množic, četudi ta predstavlja širok spekter ideoloških stališč, za jasno izražanje jeze turškega ljudstva, ki je usmerjeno proti vladi premiera Erdogana in njegovi vladajoči stranki AKP;
I. ker so prizadevanja za uresničevanje proislamskega programa in njegovo izvajanje povzročili razkole in konflikte med različnimi družbenimi, političnimi in ekonomskimi skupinami v Turčiji;
J. ker protesti in množična udeležba kažejo, da se ljudje soočajo s številnimi in globoko zakoreninjenimi težavami, saj gospodarska rast v Turčiji ni pospremljena z izboljšanjem življenjskega standarda ljudi – turški državljani in delavci namreč ne uživajo pravic in svoboščin, ki so samoumevne, plače in podpore pa so zelo nizke;
K. ker je pomemben vzrok za nezadovoljstvo povezan z Erdoganovo zunanjo politiko v povezavi s Sirijo, saj se je zaradi drže, ki zagovarja posredovanje v državljanski vojni v Siriji prek sodelovanja s silami opozicije in celo znotraj meja države, v Turčijo preneslo ozračje vojne v sosednji državi;
L. ker turške policijske enote za obvladovanje izgredov usmerjajo svoje delovanje proti političnim strankam in ker poročila navajajo, da je prišlo do napadov na prostore Turške komunistične partije (Türkiye Komünist Partisi, TKP) in na kulturni center Nazim Hikmet;
M. ker so enote policije za obvladovanje izgredov 11. junija 2013 zjutraj ponovno vstopile na trg Taksim, pri čemer so uporabile solzivec in vodne topove;
N. ker je bila Turčija pred Evropskim sodiščem za človekove pravice že trikrat obsojena zaradi kršenja pravic ljudi, ki so sodelovali na demonstracijah, in zaradi slabega ravnanja s pridržanimi osebami;
O. ker je Turčija kot država kandidatka za pristop k EU prevzela obveznost, da bo spoštovala in spodbujala demokracijo ter krepila demokratične in človekove pravice in svoboščine; ker Komisija v svojem poročilu o napredku Turčije za leto 2012 navaja, da je bilo iz instrumenta za predpristopno pomoč namenjenih 810 milijonov EUR za reformo sodstva in policije;
P. ker je demokratična pravica do protestov vedno bolj ogrožena, medtem ko so ljudje povsod po svetu vedno bolj ogorčeni zaradi neoliberalnih in protisocialnih politik;
1. odločno obsoja državno nasilje turške vlade nad demonstranti in turškim ljudstvom;
2. odločno obsoja, da enote turške policije za obvladovanje izgredov, svoje dejavnosti usmerjajo proti političnim strankam;
3. poziva turško vlado, naj takoj ustavi nasilje na demonstranti in izpusti vse mirne protestnike, ki so trenutno pridržani;
4. izraža solidarnost z zahtevami demonstrantov po spoštovanju demokracije ter demokratičnih in človekovih pravic in svoboščin; je prepričan, da nobena religija ne bi smela spodkopavati državljanskih pravic, pravic žensk ter socialnih in ekonomskih pravic;
5. obsoja poskuse najpomembnejših turških elektronskih množičnih medijev, da bi zamolčali dogodke;
6. poudarja, kako pomembno je, da se ne tolerira nasilja nad mirnimi protestniki, in poziva k oblikovanju neodvisne in nepristranske preiskovalne komisije, ki bi preiskala obtožbe na račun uslužbencev organov pregona glede mučenja in slabega ravnanja in v kateri bi sodelovale organizacije za človekove pravice, odbori demonstrantov in vsi drugi vpleteni;
7. poziva turško vlado, naj preneha s svojim avtoritarnim načinom vladanja in naj začne pogovore z organizacijami protestnikov, da se prepreči zaostrovanje nasilja, ki utegne povzročiti še več žrtev;
8. poziva k takojšnji izpustitvi 10 000 političnih zapornikov, med katerimi so številni levičarski in kurdski aktivisti, ter novinarjev, ki so pridržani v pogojih, ki niso skladni s pravno državo;
9. poziva turško vlado, naj ponovno preuči svoje socialne, politične, kulturne in gospodarske politike, ki so glavni razlog za ljudsko vstajo, saj je bil dogodek v parku Gezi zgolj povod, ki je sprožil nastale razmere;
10. obsoja izjave turških uradnikov, s katerimi ti še naprej podžigajo strasti in povzročajo še več nemirov v državi, namesto da bi pripomogli k normalizaciji razmer;
11. je zaskrbljen, ker se civilnodružbene organizacije v Turčiji še naprej soočajo z denarnimi kaznimi, postopki za prenehanje delovanja in upravnimi ovirami in ker se pravice sindikalistov in delavcev ne spoštujejo v celoti; poziva turško vlado, naj nemudoma začne z izvajanjem nove zakonodaje na področju delovnih in sindikalnih pravic, da bi zagotovila njeno skladnost s pravnim redom EU in konvencijami Mednarodne organizacije dela, zlasti kar zadeva pravico do stavke in pravico do kolektivnih pogajanj;
12. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednici Evropske komisije, generalnemu sekretarju Sveta Evrope, predsedniku Evropskega sodišča za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic ter vladi in veliki nacionalni skupščini Republike Turčije.