Postopek : 2013/2827(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : B7-0480/2013

Predložena besedila :

B7-0480/2013

Razprave :

Glasovanja :

PV 23/10/2013 - 11.13
CRE 23/10/2013 - 11.13
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P7_TA(2013)0448

PREDLOG RESOLUCIJE
PDF 137kWORD 79k
Glej tudi predlog skupne resolucije RC-B7-0474/2013
16.10.2013
PE519.358v01-00
 
B7-0480/2013

ob zaključku razprave o izjavah Sveta in Komisije

v skladu s členom 110(2) Poslovnika


o migracijskih tokovih v Sredozemlju, s posebnim poudarkom na tragičnih dogodkih pri otoku Lampedusa (2013/2827(RSP))


Daniel Cohn-Bendit, Hélène Flautre, Franziska Keller, Jean Lambert, Judith Sargentini, Jean-Jacob Bicep, Rebecca Harms v imenu skupine Verts/ALE

Resolucija Evropskega parlamenta o migracijskih tokovih v Sredozemlju, s posebnim poudarkom na tragičnih dogodkih pri otoku Lampedusa (2013/2827(RSP))  
B7‑0480/2013

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

–   ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–   ob upoštevanju ženevskih konvencij iz leta 1949 in njihovih dodatnih protokolov,

–   ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 439/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o ustanovitvi Evropskega azilnega podpornega urada(1),

–   ob upoštevanju predloga Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. aprila 2013 o določitvi pravil varovanja zunanjih meja na morju v okviru operativnega sodelovanja, ki ga usklajuje Evropska agencija za upravljanje operativnega sodelovanja na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (COM(2013)0197),

–   ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1168/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o spremembah Uredbe Sveta (ES) št. 2007/2004 o ustanovitvi Evropske agencije za upravljanje operativnega sodelovanja na zunanjih mejah držav članic Evropske unije(2),

–   ob upoštevanju skupnega sporočila Evropske komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 20. marca 2013 o evropski sosedski politiki: na poti k močnejšemu partnerstvu (JOIN/2013/0004),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. aprila 2011 o reviziji evropske sosedske politike – južna dimenzija(3),

–   ob upoštevanju vprašanja za ustni odgovor z dne 20. maja 2013 o trajnem sistemu premestitve znotraj Unije na prostovoljni osnovi,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve o obisku njegove delegaciji na Lampedusi novembra 2011,

–   ob upoštevanju členov 77 in 80 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–   ob upoštevanju člena 110(2) Poslovnika,

A. ker je v zadnji tragediji na Lampedusi 3. oktobra 2013 izgubilo življenje več kot 300 migrantov;

B.  ker je po podatkih Mednarodne organizacije za migracije od leta 1993 na morju umrlo najmanj 20 000 ljudi, pri čemer se je ponovno pokazalo, da je nujno treba pregledati stališče EU do migracijske in azilne politike ter da je treba storiti vse potrebno, da se rešijo življenja ogroženih ljudi, države članice pa morajo izpolnjevati svoje mednarodne obveznosti reševanja na morju;

C. ker je aprila 2012 parlamentarna skupščina Sveta Evrope (PACE) sprejela resolucijo 1872(2012) z naslovom „Izguba življenj v Sredozemskem morju: kdo je odgovoren?“, katere zaključek je, da je v primerih, ko območje iskanja in reševanja ni pokrito, ker država, odgovorna za to območje, ne izpolnjuje svoje pravno zavezujoče dolžnosti nudenja pomoči, za koordinacijo ukrepov iskanja in reševanja odgovorna država, ki je prejela prvotni klic na pomoč;

D. ker na ravni EU še vedno vlada zmeda glede odgovornosti različnih vpletenih strani (NATO, Evropska agencija za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (Frontex), države članice) za nudenje pomoči plovilom v nevarnosti ter glede odgovornosti za koordinacijo ukrepov iskanja in reševanja;

E.  ker je Direktiva Sveta 2002/90/ES z dne 28. novembra 2002 o opredelitvi pomoči pri nedovoljenem vstopu, tranzitu in prebivanju(4) povzročila negotovost med ribiči in drugimi pomorščaki glede odgovornosti in verjetnosti nekaznovanja v primeru reševanja življenj na morju;

F.  ker zakonodaja EU že nudi nekatera sredstva, kot sta Vizumski zakonik in Zakonik o schengenskih mejah, ki omogočajo podelitev vizumov iz humanitarnih razlogov;

G. ker bi bilo treba države članice spodbujati k uporabi sredstev, ki bodo na voljo v okviru sklada za migracije in azil in sklada za notranjo varnost, ter sredstev, ki so na voljo v okviru pripravljalnega ukrepa „Omogočanje ponovne naselitve beguncev v izrednih razmerah‟, ki med drugim zajema naslednje ukrepe: pomoč osebam, ki jih Urad visokega komisarja ZN za begunce (UNHCR) že priznava kot begunce; podpora nujnim ukrepom v primeru skupin beguncev, ki jih je treba obravnavati prednostno, ker so tarča oboroženih napadov in so v izjemno ranljivem položaju, v katerem je ogroženo njihovo življenje; po potrebi zagotovitev dodatne finančne pomoči Uradu visokega komisarja ZN za begunce ter z njim povezanim organizacijam v državah članicah in na ravni Unije v izrednih razmerah;

H. ker se EU pogaja o mobilnih partnerstvih z državami južnega Sredozemlja, tudi o upravljanju meja; ker sta se julija 2013 Italija in Libija odločili okrepiti sodelovanje na področju migracijskega nadzora v skladu s sporazumom, podpisanim aprila 2012; ker so se številne države članice (Španija, Italija, Francija, Malta, Portugalska, Ciper in Grčija) in Libija septembra 2013 odločile, da združijo moči v projektu Seahorse Mediterraneo;

1.  meni, da bi morala Lampedusa služiti kot poziv EU k ukrepanju ter da je edini način, da se prepreči nova tragedija, politično prepričanje, da obveznost varovanja in reševanja prevlada nad vsemi drugimi pravili in zakoni, ter sprejem usklajenega pristopa na podlagi solidarnosti in odgovornosti s podporo skupnih instrumentov;

2.  poziva EU in države članice, da na ravni zunanjega delovanja pri izvajanju migracijskega nadzora ne sodelujejo s sosednjimi državami, dokler niso pokazale, da spoštujejo človekove pravice migrantov, beguncev in prosilcev za azil, tudi z vzpostavitvijo učinkovitega sistema za preverjanje prošenj za azil in zaščito beguncev; poziva k povečanju finančne pomoči za UNHCR; priporoča, naj ima Libija z UNHCR sporazum o sedežu; poziva k večji tehnični pomoči, vključno s človeškimi viri, za boljše pregledovanje beguncev in lažjo nastanitev;

3.  poziva k povečanju proračuna za Evropski azilni podporni urad (EASO) prek notranjih ukrepov EU;

4.  poudarja, da je premestitev upravičencev do mednarodne zaščite in prosilcev za azil ena najkonkretnejših oblik solidarnosti in delitve odgovornosti; poudarja pomen projektov, kot je pilotni projekt za premestitev znotraj EU z Malte (EUREMA) in njegova razširitev, v okviru katerega so bili in so upravičenci do mednarodne zaščite premeščeni z Malte v druge države članice, in se zavzema za več tovrstnih pobud; obžaluje dejstvo, da ta projekt ni bil tako uspešen, kot se je pričakovalo, ker države članice niso naklonjene sodelovanju; poziva države članice, naj dejavneje in v duhu solidarnosti in delitve odgovornosti sodelujejo v projekti EUREMA; poziva Komisijo, naj predlaga mehanizem za stalno in učinkovito premestitev znotraj EU;

5.  poziva Frontex, naj nudi podporo državam članicam v okoliščinah, ki zahtevajo okrepljeno tehnično in operativno pomoč na zunanjih mejah EU, ter naj upošteva dejstvo, da razmere lahko zahtevajo nujno humanitarno pomoč in reševanje na morju (člen 2 omenjene uredbe Frontex); poziva Frontex, naj v celoti izrabi instrumente, ki jih ima na voljo, za izvajanje njene strategije temeljnih pravic v Sredozemlju, zlasti tako, da od uradnika za temeljne pravice zahteva oceno operacije Hermes, s posebnim poudarkom na nedavnih tragedijah v Sicilskem prelivu;

6.  zlasti poudarja pomen delitve odgovornosti na področju azila ter priporoča uvedbo dobro financiranega mehanizma, ki naj temelji na objektivnim merilih in pravici prosilcev za azil in upravičencev do mednarodne zaščite, da izberejo, kje vložiti prošnjo, da se zmanjša pritisk na tiste države članice, ki sprejemajo absolutno ali sorazmerno večje število prosilcev za azil in upravičencev do mednarodne zaščite;

7.  opozarja, da bi treba solidarnost EU dopolnjevati z odgovornostjo; opozarja, da imajo države članice pravno obveznost priskočiti na pomoč migrantom na morju; poziva države članice, ki ne spoštujejo svojih mednarodnih obveznosti, naj ne zavračajo čolnov, ki prevažajo migrante;

8.  poziva EU in države članice, naj prenehajo izvajati ali prekličejo zakonodajo, ki osebe, ki pomagajo migrantom na morju, obravnava kot storilce kaznivega dejanja; poziva Svet, naj pregleda Direktivo 2002/90/ES, da se pojasni dejstvo, da je treba zagotavljanje humanitarne pomoči migrantom v nevarnosti na morju pozdraviti in da se takega dejanja nikoli ne bi smelo kaznovati; poziva države članice, naj zavrnejo zakonodajo, v kateri se nezakonit vstop ali bivanje na njihovem ozemlju šteje za kaznivo dejanje;

9.  izraža zaskrbljenost zaradi vse večjega števila ljudi, ki tvegajo svoja življenja, ko poskušajo na čolnih prečkati Sredozemlje, da bi prišli v EU; poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe, s katerimi bi prosilcem za azil omogočili varen dostop do azilnega sistema Unije brez potrebe po zatekanju k tihotapcem ljudi ali kriminalnim združbam ter brez ogrožanja svojih življenj;

10. poudarja, da pri sprejemanju beguncev in migrantov potrebujemo skladnejši pristop in več solidarnosti z državami članicami, ki se soočajo z največjim pritiskom; poziva države članice, naj zagotovijo pravilno izvajanje in uveljavljanje vseh določb različnih instrumentov skupnega evropskega azilnega sistema;

11. poziva k začasni ukinitvi premestitev v skladu z uredbo Dublin II, ko se ne da jamčiti za pravice prosilcev za azil, kar velja za Italijo, Grčijo in Malto; meni, da uredba Dublin II(5), ki ureja dodelitev odgovornosti glede prošenj za azil, nalaga nesorazmerno breme državam članicam, ki so vstopne točke v EU, pri tem pa ne nudi pravične porazdelitve odgovornosti za azil med države članice; meni, da je sistem Dublin II, kot se ga je izvajalo doslej v zelo različnih azilnih sistemih in ob nezadostni ravni izvajanja azilnega pravnega reda, pripeljal k neenaki obravnavi prosilcev za azil, hkrati pa škodljivo vplival na združitev in vključevanje družin; poleg tega opozarja na pomanjkljivosti sistema z vidika učinkovitosti in stroškovne učinkovitosti, saj se več kot polovica dogovorjenih premestitev nikoli ne zgodi in je še vedno veliko število večkratnih prošenj; poziva Komisijo in države članice naj zagotovijo, da se ne diskriminirajo prosilci za azil, ki so se vrnili v državo članico na podlagi uredbe Dublin II zgolj zato, ker so bili premeščeni v skladu s to uredbo;

12. meni, da je varen in zakonit prihod v EU učinkovitejši način kot nezakonit prihod z vsemi nevarnostmi, povezanimi s tihotapci ljudi, trgovino z ljudmi in nevarnostjo na morju; zato poziva države članice, naj prek vizumskega sistema sprejmejo ljudi, ki potrebujejo mednarodno zaščito, ter naj zlasti izvajajo člen 25 vizumskega zakonika, v skladu s katerim države članice lahko izdajajo vizume z omejeno ozemeljsko veljavnostjo, ko menijo, da je to potrebno iz humanitarnih razlogov, ali člen 5(4)(c) Zakonika o schengenskih mejah, ki državi članici omogoča, da iz humanitarnih razlogov dovoli vstop na njeno ozemlje državljanom tretjih držav; poziva države članice, naj v regijah z velikim številom beguncev okrepijo svoje konzularne zmogljivosti z usposobljenim osebjem; poziva Komisijo in države članice, naj prednostno raziščejo nadaljnje možnosti za migrante, da zakonito vstopijo v EU; poziva države članice, naj prednostno končajo pogajanja o predlogu direktive o sezonskih migrantskih delavcih(6); poziva Komisijo, naj pripravi načrt za uvedbo zakonitega migrantskega sistema za EU;

13. opominja države članice, da bi bilo treba ljudi, ki prosijo za mednarodno zaščito, usmeriti na nacionalne organe, pristojne za azil, ter jim omogočiti dostop do pravičnih in učinkovitih azilnih postopkov ter humanih sprejemnih pogojev;

14. poziva Komisijo in države članice, naj še naprej spremljajo trenutne razmere ter naj pripravijo načrte za delo v nepredvidenih razmerah, vključno z možnostjo uporabe direktive o začasni zaščiti(7), če in ko bodo razmere to zahtevale;

15. poziva države članice, naj spoštujejo načelo nevračanja v skladu z obstoječim mednarodnim pravom in pravom EU; poziva države članice, naj nemudoma končajo prakso neprimernega in daljšega pridržanja, s katero kršijo mednarodno in evropsko pravo, zlasti ko gre za pridržanje mladoletnikov, in poudarja, da se sme ukrep pridržanja migrantov uporabiti le kot skrajno sredstvo, da mora temeljiti na upravni odločitvi ter mora biti ustrezno utemeljen in časovno omejen;

16. spodbuja države članice, naj poleg obstoječih nacionalnih kvot nujne potrebe rešujejo s premestitvami in z odobritvijo prihoda iz humanitarnih razlogov; spodbuja države članice, naj uporabijo sredstva, ki so še na razpolago v okviru pripravljalnega ukrepa/pilotnega projekta o preseljevanju; poziva države članice, naj določijo prispevek ter povečajo znesek na osebo;

17. poziva Unijo in države članice, naj čim prej sprejmejo pravila za operacije na morju, ki jih usklajuje Frontex, da bi dosegli učinkovite in usklajene ukrepe reševanja na ravni EU in zagotovili, da se bodo operacije izvajale ob polnem upoštevanju ustrezne mednarodne zakonodaje in standardov na področju človekovih pravic in beguncev ter obveznosti v okviru pomorskega prava; v celoti podpira trditev, da bi morala biti pravila v zvezi s skupnimi operacijami iskanja in reševanja na morju pravno zavezujoča, ter poziva države članice, naj to sprejmejo;

18. poziva Unijo in države članice, naj si prizadevajo za vzpostavitev učinkovitih in predvidljivih mehanizmov za opredelitev varnih mest za izkrcanje rešenih beguncev in migrantov; opozarja, da so varna mesta kraji, kjer so preživeli varni in kjer ni ogroženo varstvo njihovih temeljnih pravic, vključno z načelom nevračanja;

19. poziva Unijo in države članice, naj vzpostavijo mehanizme za profiliranje in napotitev, tudi za dostop do pravičnih in učinkovitih azilnih postopkov za morebitne upravičence do mednarodne zaščite na podlagi dogovora, da izkrcanje ne nujno pomeni, da je država, na ozemlju katere so izkrcane osebe, rešene na morju, izključno odgovorna za obravnavo in rešitev njihovega statusa;

20. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji in Svetu.

(1)

UL L 132, 29.5.2010, str. 11.

(2)

UL L 304, 22.11.2011, str. 1.

(3)

UL C 296 E, 2.10.2012, str. 114.

(4)

UL L 328, 5.12.2002, str. 17.

(5)

Uredba Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, UL L 50, 25.2.2003, str. 1.

(6)

Predlog Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o pogojih za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav zaradi sezonskega dela (COM(2010)0379).

(7)

Direktiva Sveta 2001/55/ES z dne 20. julija 2001 o najnižjih standardih za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb in o ukrepih za uravnoteženje prizadevanj in posledic za države članice pri sprejemanju takšnih oseb, UL L 212, 7.8.2001, str. 12

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov