Predlog resolucije - B7-0190/2014Predlog resolucije
B7-0190/2014

PREDLOG RESOLUCIJE o razmerah v Iraku

19.2.2014 - (2014/2565(RSP))

ob zaključku razprave o izjavi podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko
v skladu s členom 110(2) Poslovnika

Véronique De Keyser, Libor Rouček, Ana Gomes, Silvia Costa, Pino Arlacchi v imenu skupine S&D

Glej tudi predlog skupne resolucije RC-B7-0188/2014

Postopek : 2014/2565(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :  
B7-0190/2014
Predložena besedila :
B7-0190/2014
Razprave :
Sprejeta besedila :

B7‑0190/2014

Resolucija Evropskega parlamenta o razmerah v Iraku

(2014/2565(RSP))

Evropski parlament,

–       ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Iraku, zlasti resolucije z dne 10. oktobra 2013 o nedavnem nasilju v Iraku[1],

–       ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Irak na drugi strani in svoje resolucije z dne 17. januarja 2013 o sporazumu o partnerstvu in sodelovanju med EU in Irakom[2],

–       ob upoštevanju skupnega strateškega dokumenta Komisije o Iraku 2011–2013,

–       ob upoštevanju poročila o človekovih pravicah v Iraku od januarja do junija 2012, ki sta ga 19. decembra 2012 skupaj predstavila misija Združenih narodov za pomoč Iraku (UNAMI) in urad visoke komisarke ZN za človekove pravice,

–       ob upoštevanju števila žrtev v septembru, o katerem so poročali v Združenih narodih 1. oktobra 2013;

–       ob upoštevanju Deklaracije Združenih narodov o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja iz leta 1981;

–       ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, ki ga je podpisal tudi Irak;

–       ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Catherine Ashton z dne 5. septembra 2013 o nedavnem nasilju v Iraku;

–       ob upoštevanju člena 110(2) Poslovnika,

A.     ker se Irak še naprej spopada z resnimi političnimi, varnostnimi in družbeno-gospodarskimi izzivi in ker je politična krajina v tej državi skrajno razdrobljena in zaznamovana z nasiljem in sektaško politiko, kar močno škoduje legitimnim prizadevanjem iraškega ljudstva za mir, blaginjo in resnični prehod na demokracijo;

B.     ker je bilo v Iraku leta 2013 ubitih več ljudi kot kdaj koli prej od leta 2008, ko je sektaško nasilje doseglo vrhunec; ker med področja, ki jih je najbolj prizadelo nasilje, sodijo Bagdad, Ninive, Dijala, Salahedin in Anbar; ker je na severu države kurdski skupnosti uspelo oblikovati lastno avtonomno območje;

C.     ker so se začele skupine, povezane z Al Kaido, od umika enot ZDA ponovno reorganizirati in ker je začelo znova naraščati število terorističnih napadov, usmerjenih zlasti na šiitske in vladne cilje;

D.     ker se je militantnost sunitskih organizacij po izbruhu konflikta v Siriji še povečala, pri čemer so fronta Al Nusra (Jabhat al-Nusra) v Siriji in islamska država Irak in Šam (ISIS) pridobile ozemlje;

E.     ker vladi Nurija al-Malikija ni uspelo ustrezno obravnavati težav sunitske manjšine; ker je politika debaathizacije v skladu z zakonom o pravici in odgovornosti povzročila odpuščanje predvsem sunitskih uradnikov, kar je še okrepilo vtis, da vlada deluje iz sektaških nagibov; ker je treba spoštovati pravice vseh manjšin, tudi kristjanov;

F.     ker so sunitski muslimani kot odziv na vse globlji vtis marginalizacije proti koncu leta 2012 začeli miroljubno protestno gibanje; ker se je vlada al-Malikija 30. decembra 2013 odločila, da bo nasilno razdrla protestni tabor, ki je v Ramadi obstajal več kot eno leto; ker je ta odločitev v provinci Anbar povzročila nasilne spopade; ker so zaradi tega v mestu Faludža in drugih mestih province Anbar od decembra 2013 priča spopadom med vladnimi silami in bojevniki, povezanimi z Al Kaido;

G.     ker je zaradi hudih socialnih in gospodarskih težav – razširjene revščine, visoke brezposelnosti, gospodarske stagnacije, okoljske degradacije in pomanjkanja osnovnih javnih storitev – še naprej prizadet velik del prebivalstva;

H.     ker nasilje in sabotaže ovirajo prizadevanja za oživitev gospodarstva, ki so ga sesula desetletja spopadov in sankcij; ker ima Irak tretje največje svetovne rezerve surove nafte, vendar so napadi, korupcija in tihotapljenje ohromili izvoz;

I.      ker iraška ustava zagotavlja enakost pred zakonom za vse državljane ter upravne, politične in kulturne pravice ter pravico do izobraževanja za različne narodnosti;

J.      ker je v sporazumu o partnerstvu in sodelovanju med EU in Irakom, zlasti v členu o človekovih pravicah, poudarjeno, da se mora politični dialog med EU in Irakom usmeriti v človekove pravice in krepitev demokratičnih institucij;

1.      odločno obsoja nedavna teroristična dejanja in zaostreno sektaško nasilje, ki pomenijo nevarnost, da bi država ponovno zabredla v sektaške spore, ter ustvarjajo strah pred širšim sektaškim konfliktom, ki bi zajel vso regijo; opozarja, da so vzroki za nasilje, ki se sicer pojavlja po sektaškem ključu, prej politični kot verski;

2.      poziva iraško vlado, naj naredi vse, kar je v njeni moči za hitro zmanjšanje nasilja in sicer s pogajanji o lokalnih prekinitvah ognja v provincah, ki jih je nasilje najbolj prizadelo, kot je Anbar, da bi skupaj z lokalnimi plemenskimi silami boj proti ISIS in Al Kaidi obravnavala kot prednostno nalogo;

3.      poziva iraško vlado, naj začne reševati dolgoročna vprašanja, ki prispevajo k nestabilnosti države, kot so upravičeni pomisleki sunitske manjšine, tako da začne vključujoč nacionalni dialog o reformi zakona o pravici in odgovornosti in pri tem ne uporablja sektaških izjav, ki netijo spore, ter pri tem izvaja ukrepe, namenjene narodni spravi;

4.      poziva iraško vlado, naj se močno prizadeva za to, da bo Irak izvzet iz sirske državljanske vojne, tako da ne podpira nobene sprte stani in sunitskim in šiitskim bojevnikom preprečuje prehod v Sirijo, zlasti s sodelovanjem z lokalnimi silami v provinci Anbar;

5.      obsoja nasilje in pozivanje k oboroženim spopadom kot sredstvo za obravnavo pravic sunitske manjšine; zavrača pozive k vzpostavitvi sunitskega zveznega območja v Iraku, kar naj bi rešilo sedanji konflikt, saj bi to najverjetneje povzročilo še več sektaštva in nasilja;

6.      poziva iraško vlado in vse politične voditelje, naj sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev varnosti in zaščite za vse ljudi v Iraku, zlasti za člane ranljivih manjšin; poziva iraško vlado, naj zagotovi, da bodo varnostne sile spoštovale načela pravne države in mednarodne standarde; poziva iraško vlado, naj reformo varnostnih sil izvede na vključujoč način, tako da bodo zastopane vse etnične in verske skupine;

7.      poziva mednarodno skupnost in EU, naj podpirata iraško vlado s spodbujanjem pobud za nacionalni dialog, utrjevanjem načel pravne države in zagotavljanjem osnovnih storitev, da bi ustvarili varen, stabilen, enoten, uspešen in demokratičen Irak, v katerem bodo zaščitene človekove in politične pravice vseh ljudi;

8.      poziva iraške oblasti naj zaradi varnostne situacije, v kateri so se zaostrile težave ranljivejših skupin, kot so ženske, mladi in borci za temeljne pravice, nujno usmerijo več sredstev v programe za izboljšanje teh razmer;

9.      poziva iraške oblasti, naj podprejo nevladne organizacije, ki se zavzemajo za zaščito človekovih pravic;

10.    meni, da bi pritegnitev Irana v skupni boj proti skrajnim sunitskim skupinam, kot sta ISIS in Al Kaida, lahko prinesla strateške koristi za stabilizacijo Iraka; je poleg tega prepričan, da bi morali zaradi politične in verske pogojenosti regionalnih spopadov, Iran v dogajanje vključiti kot regijskega akterja v prizadevanjih za stabilizacijo širšega Bližnjega vzhoda, zlasti s sodelovanjem na ženevskih pogovorih o Siriji;

11.    naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, vladi in svetu predstavnikov Iraka, regionalni vladi Kurdistana, generalnemu sekretarju Združenih narodov in Svetu Združenih narodov za človekove pravice.