PREDLOG RESOLUCIJE o razmerah v Venezueli
25.2.2014 - (2014/2600(RSP))
v skladu s členom 110(2) Poslovnika
Willy Meyer, Inês Cristina Zuber, João Ferreira, Sabine Lösing, Jacky Hénin, Jean-Luc Mélenchon, Nikolaos Huntis (Nikolaos Chountis), Marisa Matias, Alda Sousa v imenu skupine GUE/NGL
Evropski parlament,
– ob upoštevanju drugega odstavka 1. člena v prvem poglavju Ustanovne listine Združenih narodov, kjer je izražen cilj „razvijati prijateljske odnose med narodi, ki temeljijo na spoštovanju načela enakopravnosti in samoodločbe narodov, in izvajati druge ustrezne ukrepe za utrditev miru na svetu,“
– ob upoštevanju 1. člena Mednarodnega pakta o političnih in državljanskih pravicah ter 1. člena Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki navajata, da „imajo vsi narodi pravico do samoodločbe“ ter da „s to pravico svobodno določajo svoj politični status in svobodno zagotavljajo svoj ekonomski, socialni in kulturni razvoj,“
– ob upoštevanju načela nevmešavanja iz Ustanovne listine Združenih narodov,
– ob upoštevanju izjave z vrhunskega srečanja voditeljev držav in vlad CELAC-EU z dne 27. januarja 2013, v kateri so podpisnice ponovno potrdile svojo zavezanost vsem ciljem in načelom, zapisanim v Ustanovni listini Združenih narodov, ter odločitev, da bodo podprle vsa prizadevanja za ohranjanje suverene enakosti vseh držav in spoštovale njihovo ozemeljsko celovitost in politično neodvisnost,
– ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o Venezueli, zlasti z dne 14. in 21. februarja 2014,
– ob upoštevanju izjav argentinskega Nobelovega nagrajenca za mir Adolfa Péreza Esquivela o Venezueli,
– ob upoštevanju izjav o razmerah v Venezueli, ki so jih podali Mercosur, Zveza južnoameriških držav (UNASUR) in Skupnost latinskoameriških in karibskih držav (CELAC),
– ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Venezueli, zlasti z dne 24. maja 2007[1], 23. oktobra 2008[2], 7. maja 2009[3], 11. februarja 2010[4], 8. julija 2010[5] in 24. maja 2012[6],
– ob upoštevanju člena 110(2) Poslovnika,
A. ker so 12. februarja 2014 študentje, povezani z desničarskimi in skrajno desničarskimi političnimi strankami, organizirali demonstracije; ker je po teh demonstracijah majhna skupina nasilnih demonstrantov s strelnim orožjem in topimi predmeti napadla stavbo z uradom generalnega tožilca in več vladnih stavb v Caracasu in drugih venezuelskih mestih, pri čemer so izvajali nasilna dejanja, uničevali javno lastnino ter blokirali glavno prometno žilo v Caracasu;
B. ker sta med temi spopadi pod streli umrla dva človeka, in sicer militantni levičar Juan Montoya ter študent in podpornik opozicije Basil Da Costa; ker sta bila oba ubita s strelom v glavo, kar spominja na smrti tistih, ki so jih 11. aprila 2002 ubili ostrostrelci, da bi tako upravičili državni udar; ker je od takrat umrlo 13 ljudi, 137 pa je bilo ranjenih;
C. ker se nadaljuje nasilje z jasnim ciljem, da bi destabilizirali demokratično izvoljeno vlado Venezuele; ker ta strategija ni nova, scenarij pa je podoben tistemu za državni udar leta 2002 ter nasilju, ki je sledilo demokratični izvolitvi predsednika Nicolása Madura aprila 2013, ko so nekatere skupine zavrnile priznanje rezultatov volitev in spodbujale nasilje, zaradi česar je življenje izgubilo 11 ljudi;
D. ker je vlada Bolivarske republike Venezuele izjavila, da ta nasilna dejanja spodbujajo, organizirajo in financirajo organizacije iz tujine, kot sta USAID in Nacionalna ustanova Združenih držav za demokracijo; ker po navedbah na spletni strani Wikileaks zunanje ministrstvo Združenih držav že najmanj 12 let financira venezuelsko opozicijo;
E. ker nacionalni in mednarodni mediji te dogodke predstavljajo enostransko; ker so se z manipuliranjem informacij, zlasti prek socialnih omrežij, razširile govorice in lažne fotografije, ki naj bi izvirale iz Venezuele, a so bile posnete v Siriji, Čilu, Egiptu, Španiji ali Singapurju;
F. ker je predsednik Maduro za 26. februar 2014 sklical nacionalno mirovno konferenco v Venezueli, ki so se je pripravljene udeležiti vse politične in socialne strani;
G. ker je v zadnjih 14 letih v Venezueli potekalo 19 različnih volitev; ker ustava Bolivarske republike Venezuele vključuje mehanizme participativne demokracije, kot je določba o referendumu za razveljavitev predsednikovega mandata;
H. ker je med letoma 2006 in 2011 Venezuela po indeksu Združenih narodov o človekovem razvoju napredovala za sedem mest na 73. mesto od skupno 187 mest; ker je venezuelska vlada v zadnjem desetletju socialne izdatke povečala za več kot 60,6 %; ker je danes Venezuela država z najmanjšo stopnjo neenakosti v regiji; ker je Venezuela po podatkih Gospodarske komisije ZN za Latinsko Ameriko (CEPAL) znižala stopnjo revščine z 48,6 % v letu 2002 na 29,5 % v letu 2011;
I. ker je Venezuela peta največja svetovna izvoznica nafte in ima največje dokazane zaloge nafte ne svetu;
J. ker se ta val prevratniškega nasilja dogaja ravno v času, ko zakonite oblasti Venezuele krepijo ukrepe za boj proti različnim oblikam špekulacij in gospodarskih vojn, ki pretresajo državo;
K. ker je Nobelov nagrajenec za mir Adolfo Pérez Esquivel pozval k obrambi demokracije v Venezueli pred poskusi za destabilizacijo vlade in posvaril, da poskusi državnega udara napredujejo s pomočjo novih metodologij v Latinski Ameriki, ter obsodil korporacijske medijske multinacionalke, kot sta CNN in Fox, da predvajajo vojno propagando v imenu miru ter sovraštvo v imenu svobode;
1. odločno obsoja sedanji poskus državnega udara in nasilje desničarskih in skrajno desničarskih opozicijskih skupin v Venezueli; obžaluje smrtne žrtve in izreka sožalje družinam teh žrtev;
2. obžaluje uničevanje javne lastnine v državi in poziva k takojšnjemu prenehanju nasilja;
3. je globoko zaskrbljen zaradi poskusov destabilizacije Bolivarske republike Venezuele s pomočjo nasilnih dejanj v podobnih okoliščinah kot pri prejšnjih poskusih državnega udara leta 2002;
4. obsoja nedemokratične in uporniške cilje te kampanje za destabilizacijo, ki so jo na ulicah Caracasa in drugih venezuelskih mest sprožile ekstremistične skupine; opozarja na imperialistični interes Združenih držav, da si zagotovijo dostop do venezuelskih naftnih virov, in njihov političnih cilj, da oslabijo države Bolivarske zveze za narode naše Amerike (ALBA);
5. meni, da ti dogodki razkrivajo strah venezuelske oligarhije, da so njihovi interesi ogroženi zaradi korenitih ekonomskih in socialnih sprememb, ki potekajo, ter trajne javne podpore temu procesu;
6. obžaluje, da so nekateri člani opozicije povezani z državnim udarom, saj so poskusili zrušiti venezuelski ustavni red, s čimer so se ob predhodnih priložnostih izločili iz demokratičnega okvira;
7. ponovno izraža popolno podporo venezuelskemu narodu, bolivarskemu procesu in izvoljenemu predsedniku Nicolásu Maduru in solidarnost z njimi; zavrača vse napade na venezuelsko demokracijo in suverenost;
8. podpira pobudo venezuelske vlade za pripravo nacionalne mirovne konference v Venezueli 26. februarja 2014 z vabilom vsem političnim in socialnim stranem;
9. obžaluje vlogo mednarodnih medijev pri širjenju govoric in uporabi lažnih fotografij s ciljem ustvariti ozračje nasilja in destabilizacije, ki ogroža venezuelsko vlado; opozarja, da je svoboda obveščanja temeljna človekova pravica, ter poziva mednarodne medije, naj ravnajo odgovorno ter o dogodkih poročajo pošteno, verodostojno in uravnoteženo, kar pa se trenutno ne dogaja;
10. globoko obžaluje vmešavanje Evropske unije ali katere koli države v notranje zadeve tretjih držav;
11. poudarja, da dialog s tretjimi državami v nobenem primeru ne sme predstavljati omejitev za pravico narodov do samoodločbe; obžaluje, da Evropska unija in njene države članice prepogosto dajejo prednost diplomatskim, političnim ali gospodarskim vidikom pred človekovimi pravicami, torej uporabljajo pristop, ki omogoča politiko z dvojnimi standardi, kar je v nasprotju s splošno vizijo človekovih pravic; poudarja, da je za samo verodostojnost Evropske unije pomembno izogibati se vsakršnemu izkoriščanju teh vprašanj;
12. opozarja na pomembno vlogo Venezuele pri vzpostavljanju in krepitvi procesa sodelovanja in povezovanja v korist narodov Latinske Amerike;
13. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladi Bolivarske republike Venezuele, parlamentu Mercosurja in evro-latinskoameriški parlamentarni skupščini.