Predlog resolucije - B7-0365/2014Predlog resolucije
B7-0365/2014

    PREDLOG RESOLUCIJE o zunanji politiki EU v svetu kulturnih in verskih razlik

    11.4.2014 - (2014/2690(RSP))

    ob zaključku razprave o izjavi podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko
    v skladu s členom 110(2) Poslovnika

    Marieta Gianaku (Marietta Giannakou) v imenu Odbora za zunanje zadeve

    Postopek : 2014/2690(RSP)
    Potek postopka na zasedanju
    Potek postopka za dokument :  
    B7-0365/2014
    Predložena besedila :
    B7-0365/2014
    Razprave :
    Sprejeta besedila :

    B7‑0365/2014

    Resolucija Evropskega parlamenta o zunanji politiki EU v svetu kulturnih in verskih razlik

    (2014/2690(RSP))

    Evropski parlament,

    –       ob upoštevanju člena 2 in 21 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

    –       ob upoštevanju Ustanovne listine Združenih narodov,

    –       ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 10 in 22,

    –       ob upoštevanju Konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk,

    –       ob upoštevanju Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah,

    –       ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah,

    –       ob upoštevanju Konvencije Unesca o zaščiti in spodbujanju raznolikosti kulturnega izražanja,

    –       ob upoštevanju resolucij OZN o svobodi veroizpovedi ali prepričanja in o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi veroizpovedi ali prepričanja, zlasti resolucije Generalne skupščine A/RES/67/179 z dne 20. decembra 2012 in resolucije Sveta za človekove pravice A/HRC/22/20/L.22 z dne 22. marca 2013,

    –       ob upoštevanju strateškega okvira EU za človekove pravice demokracijo ter akcijskega načrta za njegovo izvajanje (11855/2012), ki ju je Svet za zunanje zadeve sprejel 25. junija 2012,

    –       ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 20. novembra 2008 o spodbujanju kulturne raznolikosti in medkulturnega dialoga v zunanjih odnosih Unije in njenih držav članic,

    –       ob upoštevanju Evropske agende za kulturo (COM(2007)0242), katere cilj je spodbujati ozaveščenost o kulturni raznolikosti in vrednotah EU, dialog s civilno družbo in izmenjavo dobre prakse,

    –       ob upoštevanju svojega priporočila Svetu z dne 2. februarja 2012 o dosledni politiki do avtoritarnih režimov, proti katerim veljajo omejevalni ukrepi EU[1],

    –       ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2011 o kulturnih razsežnostih zunanjega delovanja EU[2],

    –       ob upoštevanju svojega priporočila Svetu z dne 13. junija 2013 o osnutku smernic EU o spodbujanju in zaščiti svobode veroizpovedi ali prepričanja[3] in smernic EU o spodbujanju in zaščiti svobode veroizpovedi ali prepričanja, ki jih je Svet za zunanje zadeve sprejel 24. junija 2013,

    –       ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2012 o strategiji digitalne svobode v zunanji politiki EU[4],

    –       ob upoštevanju člena 110(2) Poslovnika,

    A.     ker je EU osnovana na načelih človekovih pravic, pravne države in demokracije, zapisanih v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, in ima voljo ter pravno in moralno dolžnost spodbujati in zagovarjati te vrednote v zunanjih odnosih z vsemi drugimi državami;

    B.     ker člen 21 PEU priznava, da morajo Unijo pri njenem delovanju na mednarodnem prizorišču voditi „demokracija, pravna država, univerzalnost in nedeljivost človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spoštovanje človekovega dostojanstva, enakost in solidarnost ter spoštovanje načel Ustanovne listine Združenih narodov in mednarodnega prava“;

    C.     ker je koncept kulturnih in verskih razlik pogosto vodil v konflikt med različnimi skupinami ljudi in so ga voditelji in režimi izkoriščali za doseganje svojih ciljev, s tem pa netili konflikt;

    D.     ker je razumevanje verske in kulturne raznolikosti, ki omogoča vključevanje, vzajemno spoštovanje in razumevanje različnih načinov mišljenja, čvrsto sredstvo spodbujanja strpnosti in sprave v pokonfliktnih razmerah in pomoč pri spodbujanju človekovih pravic in demokracije;

    E.     ker v tem obdobju globalizacije nacije, države in civilizacije dejavno medsebojno sodelujejo, pravila in norme, ki vodijo delovanje gospodarskih in političnih sistemov, pa postajajo vedno tesneje povezana in se soočajo s skupnimi izzivi, kot so podnebne spremembe, terorizem in revščina, istočasno pa odražajo nacionalne identitete in kulturne razlike, ustrezno razumevanje teh pa je bistveno za mednarodni dialog, ki temelji na strpnosti;

    F.     ker je v vseh civilizacijah nacionalna kulturna dediščina, ki predstavlja podlago za kulturno identiteto državljanov, visoko cenjena;

    Načela zunanje politike EU

    1.      potrjuje, da je spoštovanje kulturne raznolikosti in strpnosti v zvezi z različnimi koncepti in prepričanji skupaj z ukrepi za boj proti vsem oblikam ekstremizma in boj proti neenakosti še vedno potreben sestavni del uspešnega vzpostavljanja miroljubne mednarodne ureditve, ki temelji na splošno sprejetih demokratičnih vrednotah;

    2.      ponovno izraža svoje prepričanje, da mora Unija, kadar zagovarja svoje interese po svetu, svoje politike vedno utemeljiti na spodbujanju temeljnih vrednot, na katerih je bila ustanovljena (demokracija, pravna država in človekove pravice, socialna pravičnost in boj proti revščini), in na spoštovanju drugih držav;

    3.      vztraja, da morajo biti zaščita oseb, ki pripadajo ranljivim skupinam, kot so etnične ali verske manjšine, spodbujanje pravic žensk ter okrepitev njihove vloge, njihova zastopanost in sodelovanje v ekonomskih, političnih in socialnih procesih, ter boj proti vsem oblikam nasilja in diskriminacije na podlagi spola ali spolne usmerjenosti vključeni v cilje EU v zunanjih odnosih;

    4.      meni, da je dostop do vseh oblik izobrazbe, zlasti prek ohranjanja spomina na pretekle dogodke, zgodovine in spodbujanja kulturne izmenjave, nepogrešljiv pri razumevanju in spoštovanju veroizpovedi in kulturne dediščine;

    5.      poziva EU, naj spodbuja ratifikacijo in izvajanje bistvenih mednarodnih pogodb glede človekovih pravic, tudi tistih o pravicah žensk in vseh sporazumov proti diskriminaciji, osrednjih konvencij o delovnih pravicah in regionalnih instrumentov glede človekovih pravic; pričakuje hitro ratifikacijo Evropske konvencije o človekovih pravicah po končni sodbi Sodišča Evropske unije;

    6.      poziva EU, naj spodbuja ratifikacijo in izvajanje Konvencije Unesca o zaščiti in spodbujanju raznolikosti kulturnega izražanja;

    7.      poudarja, da bi morala EU, ki je v preteklosti dosegla konkretne rezultate v boju proti smrtni kazni, zavzeti odločnejše stališče, ter poziva institucije in države članice, naj ohranijo in okrepijo svojo politično zavezanost temu cilju z namenom, da bi bila smrtna kazen po vsem svetu odpravljena enkrat za vselej;

    8.      meni, da so stabilne in sodobne demokracije z delujočo pravno državo orodje miru, mednarodnega sodelovanja in pripravljenosti obravnave svetovnih vprašanj na konstruktiven način in da je v interesu EU, da dejavno spodbuja politično kulturo svobode, strpnosti in odprtosti, ločitve države in veroizpovedi ter razvoja demokratičnih institucij po vsem svetu;

    9.      je seznanjen zlasti s tem, da so prehod k demokraciji v številnih državah po vsem svetu v zadnjih dveh desetletjih in nedavne vstaje v arabskem svetu pokazali, da so prizadevanja za demokracijo, socialno pravičnost, človeško dostojanstvo in enakopravno udeležbo univerzalna gonilna sila v različnih kulturnih in verskih okoljih in med njimi ter da jih ne bi smeli obravnavati kot zgolj skrbi Zahoda;

    10.    meni, da so avtoritarni režimi in skrajni nedržavni akterji koncept kulturnih in verskih razlik vedno znova uporabljali za upravičevanje očitnih kršitev človekovih pravic;

    11.    zavrača esencialistično dojemanje kultur kot nespremenljivih entitet; meni, da lahko globalizacija in vedno večje sodelovanje med ljudmi različnih kulturnih in verskih ozadij vodita k razvoju in krepitvi skupnega jedra splošnih vrednot;

    12.    opominja, da je spoštovanje in zagovarjanje manjših in manjšinskih kultur ter spodbujanje njihove zmožnosti, da se izražajo mirno v skladu s človekovimi pravicami, način, kako se izogniti dojemanju kulturnih razlik kot nasprotovanju med nezdružljivimi razlikami in spodbujati mir in stabilnost;

    13.    poudarja, da bi moralo imeti vključujoče izobraževanje pomembno vlogo v razvojni politiki, kriznem upravljanju in pokonfliktni stabilizaciji;

    14.    poudarja, da je spoštovanje svobode veroizpovedi pomembno načelo zunanje politike, ki prispeva k bolj trajnostnim mednarodnim odnosom in spodbuja sodelovanje med nacijami na podlagi humanosti, strpnosti in vzajemnega priznanja;

    15.    zavrača zagovarjanje in širjenje fundamentalističnih verskih teženj, usmerjenih v ogrožanje ali kršenje pravic posameznih skupnosti;

    16.    izraža zaskrbljenost zaradi širitve nestrpnosti in globoko obžaluje nasilje nad verskimi skupnostmi, tudi kristjani, muslimani, judi in bahajci, ki se jim v različnih državah odrekajo temeljne človekove pravice zgolj zaradi njihove veroizpovedi; odločno obsoja zlasti številne poskuse zapiranja ali uničevanja cerkva, mošej, sinagog, templjev in drugih verskih objektov po vsem svetu;

    17.    poudarja pomen kulturne diplomacije, kulturnega sodelovanja ter izobraževalne in kulturne izmenjave pri sporočanju vrednot, ki oblikujejo evropsko kulturo, in uveljavljanju interesov EU in njenih držav članic; poudarja, da mora EU ukrepati kot dosleden svetovni akter z globalno perspektivo in globalno odgovornostjo;

    Vloga EU v sistemu OZN in večstranskih forumih

    18.    priznava, da bi morala sedanja struktura sistema OZN, zlasti Varnostnega sveta, ustrezneje odražati raznolikost svetovnih akterjev;

    19.    vendar ugotavlja, da so EU in njene države članice uspele poiskati skupno stališče za dialog in sodelovanje, da bi dosegle skupne rešitve, ki bodo presegale kulturne in verske razlike, z državami članicami OZN; ugotavlja tudi, da napetosti in zastoji, ki ovirajo razvoj takšnih rešitev, izhajajo iz nasprotovanja držav in strani, udeleženih v konfliktih, takšnim sporazumom iz strateških razlogov, ne pa na podlagi nasprotujočih si moralnih vrednot;

    20.    poudarja pomen usklajevalnih forumov, namenjenih spodbujanju dialoga in medsebojnega razumevanja med kulturami in verami; kljub temu meni, da bi bilo treba oceniti učinkovitost teh forumov in razmisliti o sredstvih za povečanje njihovega dosega;

    21.    priznava vrednost parlamentarne demokracije in poudarja delo parlamentarnih skupščin mednarodnih organizacij za spodbujanje medkulturnega in medverskega dialoga; v zvezi s tem pozdravlja pobude, kot je priporočilo parlamentarne skupščine Unije za Sredozemlje (iz Rabata iz marca 2012) glede priprave „Sredozemske listine vrednot“;

    Izzivi verskega vpliva na mednarodnem političnem prizorišču

    22.    z zaskrbljenostjo ugotavlja, da poleg grožnje, ki jo teroristične mreže pomenijo za Unijo in preostali svet, skrajne verske skupine, ki nasilje uporabljajo kot sredstvo za spodbujanje sovraštva in nestrpnosti ter za vplivanje na družbe in zakonodajo z namenom omejevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ogrožajo načela, ki jih Unija spodbuja v svoji zunanji in razvojni politiki, in delujejo z očitno ali prikrito podporo nekaterih držav;

    23.    meni, da bi morala biti EU bolj odločna pri svoji podpori civilni družbi pri njenem spodbujanju in varstvu človekovih pravic ter socialnih in političnih pravic, pa tudi bolj odprtim in vključujočim razlagam verskih dogem v državah, katerih vlade spodbujajo ali odobravajo nestrpne poglede na vero in kulturo;

    24.    ugotavlja, da so v mnogih neevropskih državah, tudi kjer so sprejeta različna izražanja veroizpovedi, sekularnost in ateistični ali agnostični pogledi vseeno pogosto deležni pravne ali družbene diskriminacije in da se ateisti soočajo z grožnjami, pritiski in nevarnostmi ter bi jim bilo treba s programi in politikami EU zagotoviti enako zaščito kot verskim in drugim manjšinam; poudarja, da svoboda veroizpovedi in vesti pomeni pravico tako do verskega prepričanja in prakse kot do odsotnosti tega, pravico do izbire ali spodbujanja verskega prepričanja kot sestavni del svobode izražanja ter pravico do spremembe ali opustitve posameznikovega prepričanja; pričakuje, da bodo vsi ti vidiki vključeni v pobude EU za medkulturni dialog;

    25.    predlaga, da verski voditelji treh abrahamskih religij (judaizem, krščanstvo in islam) začnejo medverski dialog v duhu enotnosti in strpnosti za vse svoje različne organizirane veroizpovedi;

    Verodostojnost, doslednost in skladnost politike EU

    26.    meni, da je učinkovitost ukrepov EU odvisna od njene zglednosti in skladnosti med notranjo prakso in zunanjimi ukrepi;

    27.    poziva vse države članice, naj razveljavijo vse veljavne zakone, ki nasprotujejo temeljni svobodi veroizpovedi in vesti ter svobodi izražanja;

    28.    poudarja, kako pomembno je, da EU v svojih zunanjih odnosih spodbuja spoštovanje svobode izražanja, svobode veroizpovedi ali prepričanja, svobode tiska in svobode dostopa do medijev in novih informacijskih tehnologij ter dejavno varuje in spodbuja digitalno svobodo posameznikov;

    29.    poziva k dosledni politiki EU o človekovih pravicah na podlagi skupnih temeljnih standardov in konstruktivnega, k rezultatom usmerjenega pristopa; poudarja, da bi morala EU uporabiti vse instrumente, ki jih ima na razpolago, tudi sankcije, kadar se sooča s kršitvami človekovih pravic;

    30.    znova potrjuje svojo podporo vključitvi vzajemnih pogojev in političnih klavzul o človekovih pravicah in demokraciji – kot skupne ponovne potrditve vzajemne zavezanosti tem vrednotam in ne glede na stanje varstva človekovih pravic v določeni državi – v vse sporazume EU s tretjimi državami, in sicer z ustreznimi varovalnimi mehanizmi za zagotovitev, da nobena od strani ne bo mogla zlorabiti mehanizma za odložitev izvajanja;

    Priporočila Evropski službi za zunanje delovanje in Komisiji

    31.    poziva ESZD in delegacije EU po vsem svetu, naj še naprej sodelujejo s tretjimi državami in regionalnimi organizacijami pri spodbujanju medkulturnega in medverskega dialoga;

    32.    pričakuje, da bodo predstavniki EU s svojih političnih sporočilih pojasnili, da so nestrpne razlage vsake od veroizpovedi ali vere, ki dopuščajo nasilje nad pripadniki drugih prepričanj in njihovo zatiranje, neskladne z vrednotami EU in splošnimi človekovimi pravicami in jim je treba nasprotovati z enako odločnostjo kot vsakemu represivnemu političnemu režimu;

    33.    poziva EU, naj poskrbi, da bo kultura postala še trdnejši del političnega dialoga s partnerskimi državami in regijami po svetu, pri tem pa spodbuja kulturne izmenjave ter kulturo sistematično vključi v razvojne programe in projekte; v zvezi s tem poudarja, da je treba racionalizirati notranje delovanje Komisije v različnih GD, ki so osredotočeni na zunanje odnose (zunanja politika, širitev, trgovina in razvoj), izobraževanje, kulturo in digitalno agendo;

    34.    poudarja, da je pomembno osebju EU zagotoviti primerno usposabljanje v zvezi s tem, in poudarja pomembno delo številnih organizacij, kot je Fundacija Anne Lindh in center za dialog KAICIID na Dunaju;

    35.    priznava, da so internet in komunikacijske tehnologije osrednja orodja, ki omogočajo svobodo izražanja, pluralizem, izmenjavo informacij, izobraževanje, človekove pravice, razvoj, svobodo združevanja, demokracijo ter medkulturno in medversko sodelovanje in vključenost, s tem pa spodbujajo strpnost in razumevanje; zato poziva Komisijo, naj izvede priporočila iz poročila o strategiji digitalne svobode v zunanji politiki EU;

    36.    poudarja številne možnosti, ki jih nove tehnologije nudijo pri spodbujanju medkulturnega in medverskega dialoga ter načel in vrednot EU; spodbuja vse vodje delegacij EU, naj s svojo dejavno in stalno prisotnostjo v družbenih medijih v celoti uporabijo orodja digitalne diplomacije; poziva ESZD, naj preuči možnosti novih virtualnih programov;

    37.    naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice ter vladam držav članic.