PREDLOG RESOLUCIJE o razmerah v Libiji
16.9.2014 - (2014/2844(RSP))
v skladu s členom 123(2) Poslovnika
Charles Tannock, Anna Elżbieta Fotyga, Geoffrey Van Orden, Ruža Tomašić v imenu skupine ECR
Glej tudi predlog skupne resolucije RC-B8-0111/2014
Evropski parlament,
– ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o razmerah v Libiji,
– ob upoštevanju libijskih parlamentarnih volitev junija 2014,
– ob upoštevanju resolucije varnostnega sveta Združenih narodov št. 2174, ki poziva k takojšnjemu premirju v Libiji, vključujočemu političnem dialogu ter prenosu orožja,
– ob upoštevanju sklepov posebnega zasedanja Evropskega sveta z dne 30. avgusta 2014,
– ob upoštevanju srečanja posebnih odposlancev Arabske Lige za Libijo, Evropske Unije, Francije, Nemčije, Italije, Malte, Španije, Združenega kraljestva in Združenih držav z Združenimi narodi dne 24. julija 2014, kjer so razpravljali o nedavnih dogodkih v Libiji,
– ob upoštevanju sklepov 3. ministrskega srečanja Evropske unije in Lige arabskih držav v Atenah 11. junija 2014,
– ob upoštevanju pripomb posebnega predstavnika generalnega sekretarja Združenih narodov in vodje podporne misije Združenih narodov v Libiji (UNSMIL) Bernardina Leona, ki so bile nazadnje podane dne 11. septembra 2014,
– ob upoštevanju poročila Združenih narodov z dne 4. septembra 2014, v katerem so opisane hude kršitve človekovih pravic v Tripoliju in Bengaziju,
– ob upoštevanju prednostnih nalog sodelovanja južnega sosedstva v prihodnjih letih, kot so določene v evropskem sosedskem instrumentu (ENI) v zvezi z Libijo,
– ob upoštevanju svojega priporočila Svetu z dne 20. januarja 2011 o pogajanjih o okvirnem sporazumu med EU in Libijo,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. oktobra 2013 o migracijskih tokovih v Sredozemlju[1]
– ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,
A. ker se je leta 2011 po šestmesečni vstaji in državljanski vojni končala 42-letna avtokratska vladavina polkovnika Moamerja Gadafija; ker je oktobra tega leta glavna opozicijska skupina, nacionalni tranzicijski svet (NTC), razglasila, da je država uradno „osvobojena“, in obljubila, da bo iz Libije naredila pluralno in demokratično državo; ker je NTC avgusta 2012 predal oblast novoizvoljenemu libijskemu parlamentu, splošnemu narodnemu kongresu;
B. ker so se prizadevanja prebivalcev Libije iz časa revolucije leta 2011 sprevrgla v vakuum moči, nasilje in politično nestabilnost; ker je to povzročilo, da številne milice obvladujejo svoja območja in se v Tripoliju menjavajo vlade, ki poskušajo uveljaviti svojo avtoriteto; ker libijskemu političnemu vodstvu ni uspelo obvladati številnih milic, ki so med vstajo leta 2011 strmoglavile Moamerja Gadafija;
C. ker parlamentarnim volitvam junija 2014 v Libiji doslej ni uspelo stabilizirati položaja, preseči delitev med političnimi in oboroženimi skupinami in države usmeriti na bolj miroljubno, vključujočo in demokratično pot;
D. ker je libijsko glavno mesto Tripoli od sredine julija 2014 doživelo šest zaporednih tednov nasilja in bojev med sprtimi skupinami; ker je v drugih mestih po Libiji prihajalo do rivalstva in nasilja med različnimi milicami;
E. ker so se morali avgusta visoki vladni uradniki in izvoljeni parlament iz varnostnih razlogov umakniti iz Tripolija v mesto Tobruk na vzhodu države; ker so po navedbah 1. septembra 2014 milice že zasedle večino ministrstev v Tripoliju;
F. ker Katar in Združeni arabski emirati v stopnjujočih se nemirih v državi zdaj podpirata različne strani;
G. ker so med žrtvami spopadov tudi civilisti, med njimi ženske, otroci in tuji državljani; ker tisti, ki izvajajo nasilje, očitno ne upoštevajo posledic svojih dejanj za nedolžno civilno prebivalstvo;
H. ker so se zaradi nedavnih spopadov v splošnem poslabšale življenjske razmere v Libiji in zato primanjkuje hrane, goriva, vode in električne energije; ker se je trpljenje civilistov zaradi odhoda tujega medicinskega osebja in pomanjkanja zdravil še zaostrilo;
I. ker se zaradi nedavnih spopadov povečuje verjetnost širjenja terorističnih skupin; ker bi to lahko še bolj zaostrilo že tako negotove razmere v širši regiji, če ne bodo sprejeti ustrezni ukrepi;
J. ker je bilo zaradi poslabšanja varnostnih razmer od decembra 2013 ubitih ali ugrabljenih več tujih državljanov; ker so se avgusta 2014 številne vlade držav članic EU pridružile Združenim državam in ostro obsodile nadaljevanje nasilja v Libiji;
K. ker naj bi po poročilih v Tripoliju in Bengaziju ugrabili na desetine civilistov samo zaradi njihove dejanske ali domnevne plemenske, družinske ali verske pripadnosti;
L. ker je italijanska vojna mornarica od začetka leta 2014 rešila 60.000 migrantov, ki so bili v čolnih iz severne Afrike namenjeni v Evropo; ker naj bi ti čolni prihajali pretežno iz Libije; ker je po navedbah agencije Združenih narodov za begunce utonilo skoraj 2000 potencialnih migrantov, med njimi pred kratkim tudi 200 ljudi, ki so izgubili življenje, ko se je njihova ladja potopila blizu Tažura vzhodno od Tripolija; ker je morda umrlo še 500 beguncev, ker naj bi njihovo ladjo zadela druga ladja;
M. ker so 13. avgusta 2014 libijski poslanci sprejeli resolucijo, ki poziva Združene narode, naj posredujejo zaradi trajajočih spopadov v državi in zaščitijo civiliste; ker je 27. avgusta 2014 varnostni svet Združenih narodov sprejel resolucijo, ki poziva k takojšnjemu premirju v Libiji in zahteva sankcije proti tistim, ki so vpleteni v izbruh nasilja med rivalskimi milicami;
N. ker je treba političnemu procesu v Libiji nujno povrniti verodostojnost; ker med libijskim prebivalstvom vse bolj prevladuje dvom, kar je privedlo do izgube verodostojnosti in nizke udeležbe na zadnjih volitvah; ker je proces demokratizacije, ki se je začel po strmoglavljenju polkovnika Gadafija, zaradi najnovejšega nasilja še bolj ogrožen;
O. ker je zaradi spopadov v Libiji najmanj 100.000 notranje razseljenih oseb, med njimi tudi prebivalci Tavurge, ki so že od leta 2011 živeli v begunjskih taboriščih; ker je državo zapustilo dodatnih 150.000 ljudi, med njimi tudi številni tuji delavci migranti;
P. ker je Evropska unija od leta 2011 zagotovila več kot 80,5 milijona EUR humanitarne pomoči za zadostitev osnovnih potreb, oskrbo ranjencev, pomoč beguncem ter da bi preprečila kršitve človekovih pravic v Libiji;
1. meni, da je libijsko ljudstvo na razpotju in da se lahko z mednarodno pomočjo in narodno spravo usmeri v vključujoča, konstruktivna politična prizadevanja, ki temeljijo na skupnih prizadevanjih in načelih, in doseže zaustavitev nasilja;
2. izraža bojazen, da Libijo v primeru, da ne bo dosežena narodna enotnost, čaka daljše obdobje kaosa, politične in družbene razdrobljenosti, nasilja in gospodarske stagnacije; izraža bojazen, da bi bilo nedavno nasilje lahko znanilec vsesplošne državljanske vojne v Libiji;
3. je zaskrbljen, da s strani zahodnih sil ali regionalnih organizacij, kot sta Arabska liga in Afriška unija, skoraj ni mednarodnih prizadevanj na visoki ravni za rešitev krize;
4. nujno poziva vse sprte strani, naj prenehajo z oboroženimi spopadi in začnejo vključujoč politični dialog za izgradnjo države, ki bo temeljila na spoštovanju človekovih pravic, demokracije in pravne države;
5. svari pred resnimi posledicami trajajočih spopadov, politične polarizacije in sektaštva za Libijo v času, ko morajo vsi posamezniki, skupnosti in skupine sodelovati v interesu narodne enotnosti, demokratične prenove in varnosti libijskega ljudstva;
6. obsoja nedavne spopade na območjih, kot sta Tripoli in Bengazi, ter vsesplošno obstreljevanje stanovanjskih hiš in javnih zgradb; obsoja tudi uporabo letal v teh vojaških operacijah;
7. je globoko zaskrbljen zaradi poročil, da so letala iz Združenih arabskih emiratov izvajala zračne napade na cilje v Tripoliju, ter opozarja, da takšna dejanja kažejo na dramatično stopnjevanje najnovejšega nasilja, zaradi česar obstaja nevarnost, da bi se v spopade vključili tudi drugi regionalni akterji; izraža zaskrbljenost, da Katar podpira islamske milice, med njimi tudi tiste, ki so zastopane v neuradnem alternativnem parlamentu v Tripoliju;
8. poziva začasno libijsko vlado in poslansko zbornico, naj vzpostavita vključujočo vlado, katere cilj bo ustaviti nasilje in zaščititi pravice in varnost libijskega ljudstva; zavrača alternativni parlament, ki se je očitno oblikoval v Tripoliju, kot nelegitimen;
9. poziva ustavodajno skupščino, naj čim prej konča s pripravo ustave, ki bo uživala čim širšo podporo med državljani Libije; poleg tega meni, da mora takšna ustava voditi v trajnostno in demokratično prihodnost za Libijo, ki bo temeljila na načelih pravne države in človekovih pravic in prispevala k dolgoročni politični stabilnosti v državi;
10. je globoko zaskrbljen zaradi trpljenja beguncev, ki z libijske obale na nevarnih čolnih bežijo v Evropo; globoko obžaluje, da je med prečkanjem morja umrlo na stotine ljudi, in se boji, da jih bo v prihodnje umrlo še več;
11. poziva EU, naj še naprej nudi humanitarno, finančno in politično pomoč na kriznih območjih v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu, da bi se odpravili vzroki migracij in humanitarnih pritiskov;
12. se zaveda pomena, ki ga ima stabilnost Libije za širšo regijo in za Evropsko unijo, tudi kot pot za migracijske tokove v EU;
13. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropski službi za zunanje delovanje, visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednici Evropske komisije, parlamentom in vladam držav članic, generalnemu sekretarju Združenih narodov, Afriški uniji, Arabski ligi ter libijski poslanski zbornici.
- [1] Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0448.