PREDLOG RESOLUCIJE o obnovitvi strategije notranje varnosti EU
10.12.2014 - (2014/2918(RSP))
v skladu s členom 128(5) Poslovnika
Claude Moraes v imenu Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve
B8-0350/2014
Resolucija Evropskega parlamenta o obnovitvi strategije notranje varnosti EU
Evropski parlament,
– ob upoštevanju členov 2, 3, 6, 7 in 21 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter členov 4, 16, 20, 67, 68, 70, 71, 72, 75, 82, 83, 84, 85, 86, 87 in 88 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),
– ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 6, 7, 8, 10(1), 11, 12, 21, od 47 do 50, 52 in 53,
– ob upoštevanju sporočila Komisije o končnem poročilu o izvajanju strategije notranje varnosti EU za obdobje 2010–2014 (COM(2014)0365) z dne 20. junija 2014,
– ob upoštevanju poročila Europola o stanju in trendih na področju terorizma v Evropski uniji (TE-SAT) za leto 2014,
– ob upoštevanju Europolove ocene ogroženosti zaradi internetnega organiziranega kriminala (iOCTA) za leto 2014,
– ob upoštevanju Europolove ocene ogroženosti zaradi organiziranega kriminala in hudih kaznivih dejanj v EU (SOCTA) za leto 2013,
– ob upoštevanju mnenja št. 01/2014 delovne skupine za varstvo podatkov iz člena 29 o uporabi konceptov nujnosti in sorazmernosti ter varstva podatkov v sektorju preiskovanja in pregona kaznivih dejanj;
– ob upoštevanju resolucije Varnostnega sveta OZN z dne 24. septembra 2014 o grožnjah mednarodnemu miru in varnosti zaradi terorističnih dejanj (resolucija 2178(2014)),
– ob upoštevanju resolucije z dne 2. aprila 2014 o vmesnem pregledu stockholmskega programa[1],
– ob upoštevanju resolucije z dne 12. marca 2014 o programu nadzora Agencije ZDA za nacionalno varnost (NSA), organih nadzora v različnih državah članicah in učinku na temeljne pravice državljanov EU[2],
– ob upoštevanju resolucije z dne 27. februarja 2014 o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji (2012)[3],
– ob upoštevanju resolucije z dne 12. septembra 2013 o drugem poročilu o izvajanju strategije notranje varnosti EU[4],
– ob upoštevanju strategije notranje varnosti Evropske unije, ki jo je sprejel Svet 25. februarja 2010,
– ob upoštevanju vprašanj za Komisijo in Svet o obnovitvi strategije notranje varnosti EU (O-000089/2014 – B8-0044/2014 in O-0000090/2014 – B8-0045/2014),
– ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,
A. ker so bili z Lizbonsko pogodbo postavljeni temelji za razvoj varnostne politike EU, ki bo skupna EU in njenim državam članicam in bo temeljila na načelu pravne države, spoštovanju temeljnih pravic in solidarnosti ter bo podrejena demokratičnemu nadzoru na evropski in nacionalni ravni, obenem pa bo spoštovala načelo subsidiarnosti; ker je Evropski parlament z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe postal polnopravni akter na področju varnostne politike, da bi zagotovil demokratični nadzor, in ima zato pravico, da dejavno sodeluje pri določanju prednostnih nalog na tem področju z vsemi ustreznimi akterji na ravni EU in na nacionalni ravni, da bi dosegli celovito, usmerjeno in učinkovito varnostno politiko EU;
B. ker so se varnostne razmere v Evropi v zadnjih letih korenito spremenile zaradi novih konfliktov in nemirov v neposredni soseščini EU, hitrega razvoja novih tehnologij ter vse večje radikalizacije, ki vodi k nasilju in terorizmu; ker je veliko današnjih varnostnih izzivov čezmejne in medsektorske narave in se nobena država članica ni sposobna sama uspešno spopasti z njimi ter je zato potreben skupen evropski pristop;
C. ker so EU in njene države članice skupaj odgovorne za to, da zagotovijo varnost in svobodo evropskih državljanov; ker so svoboda, varnost in pravica cilji, ki jih je treba uresničevati vzporedno, in ker bi morali torej varnostni ukrepi vedno temeljiti na dokazih, biti skladni z načeli nujnosti, sorazmernosti in spoštovanja temeljnih pravic ter temeljiti na ustreznem demokratičnem nadzoru in odgovornosti, da bi dosegli svobodo in pravico;
D. ker bi bilo treba posebno pozornost posvetiti podpiranju in varstvu vseh žrtev kriminala po vsej EU;
E. ker je strategija notranje varnosti (SNV) za obdobje 2010–2014 v izteku, v pripravi pa je nova strategija za obdobje 2015–2019;
1. pozdravlja pripravo nove SNV za naslednja štiri leta; poudarja, da so se od sprejetja sedanje strategije notranje varnosti pojavile nove grožnje za varnost, druge pa zahtevajo drugačen političen odziv; poleg tega poudarja, da je bila z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe v pravo Unije vključena Listina EU o temeljnih pravicah; zato meni, da bi bilo treba sedanjo strategijo temeljito oceniti ter korenito posodobiti in prenoviti;
2. je prepričan, da je med pomembnimi osnovnimi pogoji za novo SNV tudi temeljita analiza varnostnih groženj, ki jih je treba odpraviti; to analizo naj opravi Europol v tesnem sodelovanju z drugimi ustreznimi organi EU in državami članicami;
3. obžaluje, da sporočilo Komisije ne vsebuje ocene sedanjih instrumentov in ustrezne ocene preostalih pomanjkljivosti; nujno poziva Komisijo, naj opravi takšno analizo stanja in svoja prizadevanja usmeri v ustrezno izvajanje in boljši izkoristek obstoječe zakonodaje in instrumentov, preden bo predlagala uvedbo novih; zlasti poziva Svet, naj v sodelovanju s Komisijo celovito oceni izvajanje ukrepov, sprejetih na področju notranje varnosti pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe, za to pa naj uporabi postopek iz člena 70 PDEU;
4. poziva, naj se nova strategija notranje varnosti zastavi dolgoročno in strateško in naj se enostavno prilagaja razvoju dogodkov, pri čemer se ne bi smeli osredotočati le na sedanje varnostne grožnje, temveč tudi na nove grožnje, ter bi morali uporabiti celovit pristop za prednostna področja, kot so kibernetska varnost, trgovina z ljudmi in boj proti terorizmu, ali za medsebojno povezana vprašanja, kot so organizirani kriminal, pranje denarja in korupcija;
5. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da hitro narašča število državljanov EU, ki potujejo na konfliktna območja in se tam pridružujejo terorističnim organizacijam, potem pa se vračajo na ozemlje EU, kar odpira nove vrste tveganj za notranjo varnost EU; namerava te zaskrbljujoče dogodke obravnavati z večstranskim pristopom, vključno s (i) celovito obravnavo vzrokov, kot so radikalizacija, nestrpnost in diskriminacija s spodbujanjem politične in verske strpnosti, razvijanjem družbene kohezije in vključenosti ter poenostavitvijo ponovne vključitve, (ii) analizo pozivanja k terorističnim dejanjem, za katerim stojijo ekstremistične struje, in odhodov v teroristične organizacije, ter iskanje načinov za nevtralizacijo teh pojavov, (iii) preprečevanjem in zaustavljanjem novačenja in zapletanja v spopade, tudi dejanskih potovanj tujih bojevnikov na konfliktna območja, v okviru ustreznega pravnega okvira, (iv) prekinjanjem finančne podpore terorističnim organizacijam in posameznikom, ki se jim nameravajo pridružiti, in (v) po potrebi organizacijo pravnega pregona;
6. poudarja, da so grožnje vse bolj raznolike, mednarodne, večplastne in asimetrične, zaradi česar je treba tesneje sodelovati, in sicer čezmejno in med agencijami; poziva, naj države članice učinkoviteje operativno sodelujejo med seboj in naj v ta namen bolje izkoristijo dragocene instrumente, kot so skupne preiskovalne enote, ter si hitreje in učinkoviteje izmenjujejo ustrezne podatke in informacije, ob upoštevanju ustreznih jamstev glede varstva podatkov in zasebnosti; v zvezi s tem opozarja, da je nadvse pomembno hitro sprejeti predlagano direktivo o varstvu podatkov, da bi vzpostavili celovit pravni okvir za izmenjavo podatkov na področju preiskovanja in pregona kaznivih dejanj; poudarja, da so potrebni dodatni ukrepi za krepitev zaupanja, da se še bolj spodbudi operativno sodelovanje med državami članicami; zato podpira krepitev evropskih programov za usposabljanje nacionalnih strokovnjakov in njihovo izmenjavo, da se bo kultura preiskovanja in pregona kaznivih dejanj na evropski ravni še bolj razvila;
7. opominja Evropski svet na njegovo obveznost iz člena 222 PDEU, da mora redno ocenjevati nevarnosti, s katerimi se sooča Unija, ter poziva Komisijo, naj predloži konkretne predloge o tem, kako bi bilo to obveznost mogoče najbolje izvajati, pri čemer pa naj poveže sedanje razdrobljene in ozko usmerjene ocene groženj in tveganj na ravni EU in nacionalni ravni;
8. poziva, naj se poišče pravo ravnotežje med politikami preprečevanja in represivnimi ukrepi, da bi ohranili svobodo, varnost in pravico; poudarja, da bi bilo treba varnostne ukrepe vedno sprejemati v skladu z načelom pravne države in varstvom vseh temeljnih pravic; zato poziva Komisijo, naj pri oblikovanju nove SNV in njenem izvajanju dosledno upošteva najnovejšo sodbo Sodišča Evropske unije v zvezi z direktivo o hrambi podatkov, saj morajo biti vsi instrumenti skladni z načeli sorazmernosti, nujnosti in zakonitosti ter vključevati ustrezna jamstva odgovornosti in sodnega varstva;
9. obžaluje, da SNV še vedno nima prave „razsežnosti pravice“; opozarja, da je treba v skladu s stockholmskim programom okrepiti medsebojno zaupanje, in sicer s postopnim razvojem evropske pravosodne kulture, ki bo temeljila na raznolikosti pravnih sistemov in tradicij, s pomočjo evropskega sodelovanja in zakonodaje na tem področju, še zlasti pa s pomočjo razvoja pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah;
10. poudarja, da je pravilno izvajanje nove SNV nadvse pomembno in da morajo biti naloge na ravni EU in nacionalni ravni jasno razdeljene ter da morajo v postopku nadzora sodelovati Evropski parlament in nacionalni parlamenti; zato namerava v tesnem sodelovanju z nacionalnimi parlamenti izvajati redni nadzor nad pravilnim izvajanjem SNV;
11. poudarja pomen usklajenosti med zunanjimi in notranjimi vidiki varnosti; meni, da bi bilo treba čim bolj okrepiti sinergijo med instrumenti s področja skupne zunanje in varnostne politike ter pravosodja in notranjih zadev, vključno z izmenjavo informacij ter policijskim in pravosodnim sodelovanjem s tretjimi državami, zlasti z uporabo sporazumov o medsebojni pravni pomoči, ob popolni usklajenosti z načeli iz členov 2, 3, 6, in 21 PEU; v zvezi s tem poudarja, da bi morali vsi ustrezni akterji, vključno z evropskim koordinatorjem za boj proti terorizmu in evropskim koordinatorjem za boj proti trgovini z ljudmi, tesno sodelovati in vključiti tako notranje kot zunanje vidike;
12. poudarja potrebo po zagotovitvi dovolj velikih finančnih virov za pravilno izvajanje ukrepov iz SNV, zlasti za zagotovitev, da so agencije EU, kot sta Europol in Eurojust, ustrezno opremljene za izvajanje svojih nalog; v zvezi s tem priznava pomembno vlogo, ki jo lahko igrajo raziskave in inovacije pri razvoju orodij za spoprijemanje s terorizmom in organiziranim kriminalom ter resnimi kaznivimi dejanji;
13. poudarja, da so praktične posledice SNV povezane tudi s prednostno razvrstitvijo operacij evropskih agencij in evropskega financiranja na področju pravosodja in notranjih zadev, za katerega je Parlament pristojen kot sozakonodajalec; zato poziva Svet, naj pred sprejetjem nove strategije ustrezno upošteva mnenje Evropskega parlamenta o tej strategiji;
14. namerava še dopolniti svoje stališče o prednostnih nalogah in ukrepih na področju notranje varnosti, tudi na podlagi pričakovanega sporočila Komisije o novi SNV, in začeti plodovit dialog s Svetom in Komisijo o tem vprašanju v duhu Lizbonske pogodbe;
15. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji in Svetu ter parlamentom držav članic.
- [1] Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0276.
- [2] Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0230.
- [3] Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0173.
- [4] Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0384.