PREDLOG RESOLUCIJE o evropski spominski slovesnosti ob stoti obletnici armenskega genocida
13.4.2015 - (2015/2590(RSP))
v skladu s členom 123(2) Poslovnika
Fabio Massimo Castaldo, Laura Agea, Rolandas Paksas, Robert Jarosław Iwaszkiewicz, Ignazio Corrao v imenu skupine EFDD
Glej tudi predlog skupne resolucije RC-B8-0342/2015
B8‑0343/2015
Resolucija Evropskega parlamenta o evropski spominski slovesnosti ob stoti obletnici armenskega genocida
Evropski parlament,
– ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij z dne 28. septembra 20015[1], 28. februarja 2002[2], 15. novembra 2000[3], 18. junija 1987[4] in 2. aprila 2009[5] o evropski zavesti in totalitarizmu,
– ob upoštevanju konvencije Združenih narodov o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida iz leta 1948,
– ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,
A. ker je eden od glavnih razlogov za evropsko združevanje želja, da se v Evropi preprečijo vojne in hudodelstva zoper človečnost;
B. ker je Evropski parlament v svoji resoluciji z dne 18. junija 1987 priznal, da so tragični dogodki v letih 1915–1917, ki so vključevali na ozemlju Otomanskega cesarstva živeče Armence, genocid, kot ga opredeljuje Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida;
C. ker je Evropski parlament v svoji resoluciji z dne 2. aprila 2009 poudaril pomen ohranjanja spomina na preteklost, saj brez resnice in spomina ne more biti sprave;
D. ker ima ta genocid globoke dolgoročne posledice za begunce, zlasti v Evropski uniji;
E. ker ima armenski genocid še večji pomen, saj sovpada s slovesnostmi ob stoti obletnici prve svetovne vojne;
F. ker je Turčija leta 1950 ratificirala konvencijo Združenih narodov o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida,
G. ker je Otomansko cesarstvo zasnovalo in izvedlo armenski genocid med leti 1915 in 1923, kar je imelo za posledico prisilno preselitev skoraj dveh milijonov Armencev, od katerih je bilo ubitih 1,5 milijona moških, žensk in otrok, 500.000 preživelih pa je bilo pregnanih s svojih domov, s čimer je Otomansko cesarstvo uspelo odpraviti več kot 2500-letno prisotnost Armencev v njihovi zgodovinski domovini;
H. ker so 24. maja 1915 zavezniške sile, in sicer Velika Britanija, Francija in Rusija, dale skupno izjavo, s katero so prvič v zgodovini izrecno obtožile vlado druge države, da je zagrešila „zločin proti človečnosti‟; ker je skupna izjava vsebovala naslednje besedilo: „...ob upoštevanju novih zločinov Turčije zoper človečnost in civilizacijo, zavezniške vlade javno napovedujejo visoki porti, da bodo štele, da so za te zločine osebno odgovorni vsi člani otomanske vlade, pa tudi tisti subjekti, ki so bili vpleteni v te poboje...‟;
I. ker je turška vlada po prvi svetovni vojni obtožila voditelje, ki so bili vpleteni v „organizacijo in izvedbo‟ armenskega genocida ter v „poboj in uničenje Armencev‟;
J. ker se je v vrsti postopkov pred vojaškimi sodišči uradnikom mladoturškega režima sodilo ter so bili obsojeni v skladu z obtožnico, da so organizirali in izvedli poboje Armencev; ker so bili glavni organizatorji armenskega genocida, vojni minister Enver, minister za notranje zadeve Talaat in minister za mornarico Navy Djemal, za svoje zločine obsojeni na smrt, vendar sodbe niso bile izvršene;
K. ker se je Raphael Lemkin, ki je leta 1944 skoval izraz „genocid‟ in je bil prvi predlagatelj konvencije OZN o genocidu, skliceval na primer Armencev kot na tipičen primer genocida v dvajsetem stoletju;
L. ker sta prva resolucija o genocidu, ki so jo Združeni narodi sprejeli na Lemkinovo pobudo, resolucija generalne skupščine OZN 96(1) z dne 11. decembra 1946, in sama konvencija o genocidu priznali armenski genocid kot vrsto kaznivega dejanja, ki so ga Združeni narodi s kodifikacijo veljavnih standardov nameravali preprečiti;
1. obsoja genocid armenskega ljudstva, ki so ga je načrtovali in vztrajno izvajali Otomansko cesarstvo ter drugi turški režimi med letoma 1894 in 1923, odvzem rodne zemlje, poboje in etnično čiščenje, katerih cilji so bili iztrebljenje armenskega ljudstva, uničenje armenske dediščine in zanikanje genocida, ter vse poskuse izogibanja odgovornosti ter poskuse, da bi zagrešeni zločini in njihove posledice šli v pozabo;
2. se pridružuje spominski slovesnosti ob stoti obletnici armenskega genocida v duhu evropskega bratstva, solidarnosti in pravičnosti; se spominja 1,5 milijona nedolžnih žrtev armenskega genocida in se želi hvaležno pokloniti mučenikom in preživelim herojem, ki so se borili za svoja življenja in človeško dostojanstvo;
3. pozdravlja dejanja svobode in poguma vseh poštenih posameznikov, tako otomanskih kot tujcev, ki so ogrozili svoja življenja in svobodo, da bi rešili Armence, ki jim je v otomanskem cesarstvu grozil genocid;
4. poziva podpredsednico/visoko predstavnico, civilno družbo, izvoljene in neizvoljene uradnike, združenja in medije, naj se pridružijo tej obeležitvi spomina in naj si skupaj prizadevajo za ponovno vzpostavitev zgodovinske pravičnosti in poklon spominu žrtvam armenskega genocida;
5. poziva Komisijo in Svet kot predstavnika institucij EU, naj se pridružita Parlamentu pri obeležitvi stote obletnice, da bi se bolj dosledno udejanjil glavni cilj preprečevanja genocida in zločinov zoper človečnost;
6. zahvaljuje se vsem, ki so prispevali in še vedno prispevajo k priznanju armenskega genocida in spominu nanj v duhu odprtosti in solidarnosti, ter jih vabi, naj še nadalje delujejo v tej smeri; izraža podporo zavezanosti Armenije in armenskega ljudstva k stalnemu boju na mednarodnem prizorišču za preprečevanje genocidov, pravno priznanje genocida, ponovno vzpostavitev pravic oseb, ki so bile žrtve genocida in vzpostavitvi zgodovinske pravičnosti;
7. predlaga, naj se razglasi evropski spominski dan genocida, katerega namen bo nadaljnje opominjanje na pravico vseh ljudi in narodov na svetu, ne glede na raso ali vero, do miru in dostojanstva;
8. opozarja, da so zanikanje armenskega genocida in drugih zločinov proti človečnosti ter rasistična in ksenofobna dejanja ali dejanja iz verskega sovraštva jasna kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter bi jih morali kot taka obsoditi;
9. ob prihajajoči stoti obletnici armenskega genocida vse države članice poziva, naj ga pravno priznajo, ter jih skupaj z institucijami EU poziva, naj nadalje prispevajo k njegovemu priznanju;
10. poziva Turčijo, naj se sooči z zgodovino in uradno prizna armenski genocid ter z njim povezane razlastitve, naj se skesa in poskrbi za popravo krivic, ki bo primerna za državo z evropskimi ambicijami, ki bo zajemala pravico do vračila Armencev v svojo domovino ter njihovo varno ponovno povezavo z domovino, vendar ne bo omejena na to; vse to pa mora izvirati iz temeljnega načela, da se doseže sprava prek resnice;
11. poziva turško vlado, naj spoštuje in v celoti izvršuje pravne obveznosti, ki jih je sprejela, vključno z določbami v zvezi z varstvom kulturne dediščine, ter naj zlasti v dobri veri opravi popis armenske, grške, asirske in druge kulturne dediščine, ki je bila v zadnjih stotih letih uničena ali poškodovana, ter naj na podlagi tega popisa oblikuje strategijo prednostnih nalog pri obnovi antičnih in srednjeveških prestolnic, cerkev, šol, utrdb, pokopališč in drugih zakladov, ki se nahajajo v nekdanji zahodni Armeniji, ter naj poskrbi, da bodo te kulturne in verske ustanove popolnoma delujoče;
12. poziva turško vlado, naj prizna in obsodi armenski genocid ter naj začne dolgo pričakovano proslavljanje armenske nacionalne dediščine na podlagi popolne normalizacije turško-armenskih odnosov, ki bo temeljila na priznanju bremena zgodovine, miroljubni rešitvi vseh odprtih vprašanj in popolni evropeizaciji odnosov, ki bodo začetna točka za zgodovinsko spravo med armenskim in turškim ljudstvom;
13. poziva turško vlado, naj skupaj z Armenijo ponovno obudi in ratificira protokole o vzpostavitvi diplomatskih odnosov in normalizaciji odnosov, podpisane v Zürichu 9. oktobra 2009;
14. opozarja, da bo uradno priznanje armenskega genocida povrnilo dostojanstvo potomcem armenskih žrtev in preživelih; ponovno opozarja, da je zadnje dejanje genocida njegovo zanikanje;
15. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam držav članic EU, turški vladi, armenski vladi ter podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko.