PREDLOG RESOLUCIJE o spominski slovesnosti ob stoti obletnici armenskega genocida

13.4.2015 - (2015/2590(RSP))

ob zaključku razprave o izjavah Sveta in Komisije
v skladu s členom 123(2) Poslovnika

Takis Hadzigeorgiu (Takis Hadjigeorgiou), Neoklis Silikiotis (Neoklis Sylikiotis), Barbara Spinelli, Curzio Maltese, Patrick Le Hyaric, Younous Omarjee, Fabio De Masi, Josu Juaristi Abaunz, Miloslav Ransdorf, Kostas Hrisogonos (Kostas Chrysogonos), Kostadinka Kuneva, Lidia Senra Rodríguez, Martina Michels v imenu skupine GUE/NGL

Glej tudi predlog skupne resolucije RC-B8-0342/2015

B8‑0346/2015

Resolucija Evropskega parlamenta o spominski slovesnosti ob stoti obletnici armenskega genocida

(2015/2030(RSP))

Evropski parlament,

–       ob upoštevanju Ustanovne listine Združenih narodov,

–       ob upoštevanju Splošne deklaracije Združenih narodov o človekovih pravicah z dne 10. decembra 1948,

–       ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah z dne 16. decembra 1966,

–       ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. junija 1987 o politični rešitvi armenskega vprašanja[1], v kateri je priznal armenski genocid,

–       ob upoštevanju resolucije Parlamentarne skupščine Sveta Evrope z dne 24. aprila 1998, v kateri se je poklonila spominu na prvi genocid 20. stoletja in hudodelstvo zoper človečnost, storjeno nad armenskim ljudstvom,

–       ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2015 o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu v letu 2013 ter politiki Evropske unije na tem področju[2], zlasti odstavka 77 resolucije,

–       ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida z dne 9. decembra 1948,

–       ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o nezastaranju vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti z dne 26. novembra 1968,

–       ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. novembra 2000 o napredku Turčije na poti k pristopu[3],

–       ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. septembra 2005 o začetku pristopnih pogajanj s Turčijo[4],

–       ob upoštevanju resolucij in izjav zakonodajnih organov in vlad številnih držav članic EU ter drugih držav,

–       ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,

A.     ker je leta 2015 minilo sto let od armenskega genocida, ki ga je zagrešilo Otomansko cesarstvo po odločitvi, da bo uničilo Armence, pri čemer je umrlo 1,5 milijona ljudi;

B.     ker je imel ta genocid, v okviru katerega so se izvajale razlastitve, pokoli, etnično čiščenje in uničevanje armenske dediščine, tudi korenite in dolgoročne posledice za begunce, zlasti na evropski celini;

C.     ker je Evropski parlament v svoji resoluciji z dne 18. junija 1987 priznal, da so tragični dogodki v letih 1915–1917, ki so prizadeli na ozemlju Otomanskega cesarstva živeče Armence, genocid, kot ga opredeljuje Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, ki jo je sprejela generalna skupščina Združenih narodov 9. decembra 1948;

D.     ker turška vlada še vedno ni priznala genocida iz leta 1915 ter se torej ne želi soočiti z delom zgodovine svoje države in se učiti iz svoje zgodovine;

E.     ker se je v zadnjih letih v Turčiji več aktivistov, novinarjev, pisateljev in drugih ljudi javno zavzelo za to, da Turčija prizna armenski genocid; ker je to po turški ustavi še vedno kaznivo dejanje; ker so nekateri, podobno kot novinar Hrant Dink, obsodbo genocida plačali z življenjem;

F.     ker je OZN leta 1985 priznal armenski genocid, enako pa so storile tudi številne države in parlamenti, vključno z državami članicami EU;

G.     ker bi priznanje armenskega genocida s strani turške vlade pripomoglo k sprostitvi napetosti in izboljšanju dvostranskih odnosov med Turčijo in Armenijo;

1.      sodeluje pri spominski slovesnosti ob stoletnici armenskega genocida in se poklanja spominu na 1,5 milijona nedolžnih civilistov, ki so izgubili življenje;

2.      poziva parlamente in vlade držav članic EU ter civilno družbo, naj se pridružijo spominski slovesnosti ob tej stoletnici; poudarja, da bi udeležba v spominski slovesnosti prispevala k odpravi molka o tem genocidu, ki ga vsiljuje Turčija, pa tudi o ravnanju s kurdskimi prebivalci v tej državi, še vedno trajajoči okupaciji Cipra ter spodbujanju krize v Siriji in vpletenosti Turčije v krizo;

3.      poziva Turčijo, naj stoletnico izkoristi za priznanje armenskega genocida, ki ga je storilo Otomansko cesarstvo, ter naj se sooči s tem delom svoje zgodovine, saj se bo lahko država zares demokratizirala in rešila tega bremena ter razvila dobre sosedske odnose z Armenijo le, če se bo soočila z resnico;

4.      poziva turške oblasti, naj odprejo vse arhive, ki bodo zgodovinarjem in raziskovalcem omogočili, da pojasnijo te tragične dogodke, ter naj začnejo povsem odprto javno razpravo na vseh ravneh z namenom, da bi se odpravila politika molka in da bi se priznal genocid;

5.      spodbuja vlade in parlamente, naj izrazijo spoštovanje do žrtev in priznajo armenski genocid kot temno poglavje v zgodovini svetovne civilizacije;

6.      meni, da bi bilo treba zgodovino, vključno z armenskim genocidom, učiti v luči resnice, da se kaj takega ne bi več ponovilo;

7.      predlaga, naj se imenuje dan spomina na armenski genocid;

8.      naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic EU, predsedniku in parlamentu Armenije ter predsedniku, vladi in parlamentu Turčije.

• [1]  UL C 190, 20.7.1987, str. 119.                         
• [2]  Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0076.
• [3]  UL C 223, 8.8.2001, str. 182.
• [4]  UL C 227 E, 21.9.2006, str. 163.