Postopek : 2015/3033(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : B8-0055/2016

Predložena besedila :

B8-0055/2016

Razprave :

Glasovanja :

PV 20/01/2016 - 7.8
CRE 20/01/2016 - 7.8
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2016)0016

PREDLOG RESOLUCIJE
PDF 249kWORD 92k
Glej tudi predlog skupne resolucije RC-B8-0041/2016
14.1.2016
PE575.957v01-00
 
B8-0055/2016

ob zaključku razprave o izjavi podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko

v skladu s členom 123(2) Poslovnika


o mirovnem procesu v Kolumbiji (2015/3033(RSP))


Javier Couso Permuy, Neoklis Silikiotis (Neoklis Sylikiotis), Paloma López Bermejo, Angela Vallina, Marina Albiol, Sofia Sakorafa, Takis Hadzigeorgiu (Takis Hadjigeorgiou), Fabio De Masi, Rina Ronja Kari, Helmut Schölz, Katerina Konecna, Jiri Mastalka, Marie-Christine Vergiat, Miguel Urban, Tania González, Xabier Benito, Lola Sánchez, Estefanía Torres, Barbara Spinelli, Inês Zuber, Kostas Hrisogonos (Kostas Chrysogonos), Dimitrios Papadimulis (Dimitrios Papadimoulis), Stelios Kuloglu (Stelios Kouloglou) v imenu skupine GUE/NGL

Resolucija Evropskega parlamenta o mirovnem procesu v Kolumbiji (2015/3033(RSP))  
B8-0055/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o razmerah v Kolumbiji,

–  ob upoštevanju skupne izjave št. 60 o sporazumu za posebno jurisdikcijo za mir, ki je bil podpisan v Havani 23. septembra 2015,

–  ob upoštevanju skupnih izjav št. 61, 62, 63 in zlasti št. 64 o sporazumu o žrtvah konflikta: celovit sistem za resnico, pravico, odškodnine in preprečitev ponovnega konflikta, ki vključuje posebno jurisdikcijo za mir, in zaveze na področju človekovih pravic, ki je bila podpisana v Havani dne 15. decembra 2015, in skupnega osnutka „Točka 5: sporazum o žrtvah konflikta“ z istega dne,

–  ob upoštevanju bruseljske deklaracije poslank in poslancev iz levice evro-latinskoameriške parlamentarne skupščine glede mirovnega procesa v Kolumbiji iz junija 2015,

–  ob upoštevanju točke 44 sporočila delegacije Evropskega parlamenta na evro-latinskoameriški parlamentarni skupščini (EuroLat) na drugem vrhu med EU in Skupnostjo latinskoameriških in karibskih držav (CELAC) v Bruslju o razrešitvi notranjega konflikta med vlado Kolumbije in oboroženimi revolucionarnimi silami Kolumbije (FARC),

–  ob upoštevanju bruseljske deklaracije, ki je bila sprejeta ob koncu drugega vrha med EU in CELAC 11. junija 2015,

–  ob upoštevanju izjav visoke predstavnice EU Federice Mogherini z dne 16. decembra 2015 o sporazumu o žrtvah konflikta v Kolumbiji in z dne 24. septembra 2015 o sporazumu o tranzicijski pravičnosti v Kolumbiji ter izjave z dne 1. oktobra 2015 o imenovanju Eamona Gilmorja za posebnega odposlanca EU za mirovni proces v Kolumbiji,

–  ob upoštevanju večstranskega trgovinskega sporazuma med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Kolumbijo in Perujem na drugi strani, ki je bil podpisan v Bruslju 26. julija 2012,

–  ob upoštevanju enajstega poročila asturijske delegacije za spremljanje stanja človekovih pravic v Kolumbiji leta 2015,

–  ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,

A.  ker so se pogovori med vlado Kolumbije in FARC začeli v Havani (Republika Kuba) 19. novembra 2012 po podpisu splošnega sporazuma za razrešitev konflikta in izgradnjo stabilnega in trajnega miru z dne 26. avgusta 2012, s čimer se je izpolnjena želja kolumbijskega prebivalstva, da živi v miru, in priznava, da sodi zagotavljanje miru v pristojnost vsega prebivalstva, da je država zavezana k spodbujanju človekovih pravic na vsem svojem ozemlju ter da morata biti pravičen gospodarski in socialni razvoj jamstvo za mir;

B.  ker so se v različnih fazah pogajanj v Havani vlada in FARC sporazumele o osnutkih naslednjih sporazumov „Za novo kolumbijsko podeželje: celovita zemljiška reforma“, „Politična udeležba: demokratično odpiranje za izgradnjo miru“, „Rešitev problema prepovedanih drog“, „Posebna jurisdikcija za mir“ in „Sporazum o žrtvah konflikta“;

C.  ob upoštevanju bistvenega pomena zadnjega delnega sporazuma v poglavju o žrtvah, ki predvideva vzpostavitev posebne jurisdikcije za mir in sodišča, ki bo lahko sodilo vsem odgovornim za konflikt, vključno z vojaki, člani paravojaških skupin, gverilci in civilisti, hkrati pa je najbrž najpomembnejši korak naprej v treh letih pogajanj;

D.  ker bodo na tej stopnji glavna odprta vprašanja pogoji, pod katerimi se bo odredila dvostranska prekinitev ognja in bo tudi vzpostavljen mehanizem za demokratično potrjevanje sporazumov, sklenjenih med vlado in FARC;

E.  ker so se pogovori v Havani nadaljevali 13. januarja in ker morata biti, v skladu z izjavami glavnega pogajalca vlade Kolumbije, premirje in prenehanje sovražnosti dvostranska, trajna in preverljiva ter se lahko dosežeta še ta mesec;

F.  ker sta 23. septembra 2015 vlada Kolumbije in FARC napovedali sklenitev sporazuma o vzpostavitvi posebne jurisdikcije za mir, ki izpolnjuje pravice žrtev in pomaga ustvariti stabilen in trajen mir; v ta namen sta se pogodbenici dogovorili, da bosta začeli izvajati celovit sistem za resnico, pravico, odškodnine in preprečitev ponovitve konflikta, vključno z ustanovitvijo komisije za pojasnitev resnice, sobivanje in preprečevanje ponovitve konflikta, ter z jamstvom, da se ne bodo ponovili vzroki konflikta ter povzročena viktimizacija;

G.  ker so po sklenitvi zgoraj navedenih sporazumov o pravici za mir in za žrtve konfliktov pogajalci storili pomemben korak na poti do miru, ki se zdi trajen, saj sta obe strani določili največ šestmesečni rok za vzpostavitev miru po sklenitvi sporazuma o vzpostavitvi posebne jurisdikcije za mir, pri čemer je bil kot okvirni datum določen 23. marec 2016;

H.  ker sta odškodnina za žrtve in jamstvo, da se konflikt ne bo ponovil, ključna elementa za vzpostavitev pravičnega in trajnega miru;

I.  ker vzpostavitev posebne jurisdikcije za mir odgovarja na potrebo po iskanju posebnega sistema pravnega varstva v skladu z mednarodnim pravom za kaznovanje oseb, ki so odgovorne za hude kršitve človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava, nastalih med konfliktom, in za odškodnino za žrtve ter spodbujanje opuščanja orožja;

J.  ker ta posebna jurisdikcija:

–  priznava, da je treba obsoditi storilce kaznivih dejanj, storjenih med konfliktom, z uvedbo mehanizmov poravnalne pravice skupaj z mehanizmi povračilne pravice;

–  določa ureditev tako za omejitev svobode kot za ločen odvzem svobode v smislu zgodnjega ali kasnejšega priznavanja resnice in odgovornosti za huda kazniva dejanja, ali za nepriznanje takšne odgovornosti, pri čemer bodo v primeru obsodbe naložene različne kazni, in sicer med 5 in 8 let ter vse do 20 let, različni bodo tudi kraji in pogoji izvajanja sankcij omejitve ali odvzema prostosti, glede na stopnjo priznavanja resnice in odgovornosti;

–  predvideva, da bo ob koncu sovražnosti Kolumbija zagotovila čim večjo amnestijo za politična kazniva dejanja in z njimi povezana dejanja, v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom, amnestija pa ne bo mogla biti uporabljena za storilce zločinov proti človeštvu, genocida, hudih vojnih zločinov in drugih resnih kriminalnih dejanj, kot so zajetja talcev, mučenje, prisilno razseljevanje in izginotja, izvensodni uboji, ugrabitve mladoletnikov in spolno nasilje;

K.  ker smo bili v letu 2014 in deloma v leta 2015 priča povečanju števila primerov prisilnega izginotja v Kolumbiji; ker ni konsolidiranih podatkov o številu pogrešanih oseb v državi, ki naj bi jih bilo po podatkih nacionalnega registra pogrešanih 21.000, po podatkih enotnega registra žrtev 44.841 in po podatkih državnega tožilstva 69.000; ob upoštevanju pomanjkanja napredka pri primerih prisilnega izginotja, glede na to, da so pri več kot 80 % pritožb preiskave v pripravah in brez večjega napredka;

L.  ker se paravojaštvo trenutno nadaljuje kot veljavna oblika gospodarske, politične in socialne nadvlade kolumbijskega ljudstva; ker te oborožene paravojaške skupine, ki so jih kolumbijske politične in gospodarske elite ter tuja multinacionalna podjetja uporabljala in jih še vedno uporabljajo, in jim je z njimi uspelo uvesti gospodarske projekte, povezane z ekstraktivnimi dejavnostmi (rudarjenje v velikem obsegu), ekstenzivno živinorejo in gojenjem monokultur, z razlastitvijo in prisilno prodajo zemljišč, kar je povzročilo množično razseljevanje prebivalstva, kot na primer na pacifiškem območju;

M.  ker je Kolumbija druga država na svetu z največjim številom civilnih žrtev protipehotnih min za Afganistanom, in ker bo hitro in učinkovito odstranjevanje min v državi, ko bo dosežen mir, bistveno, da bi preprečili še dodatne žrtve in izbrisali sledove konflikta;

N.  ker med EU in Kolumbijo že od leta 2013 velja večstranski trgovinski sporazum, ki je povzročil kritike in nasprotovanja socialnih gibanj in sindikatov tako v Latinski Ameriki kot v Evropski uniji;

O.  ker je Kolumbija, ki ima več kot 47 milijonov prebivalcev, vključno s 102 avtohtonima ljudstvoma, ki na svojih ozemljih govorijo 64 uradnih jezikov, 4,4 milijoni Afrokolumbijcev in približno 5 000 Romi, ena od držav z največjo neenakostjo na svetu glede na podatke UNDP, in ker se bodo neenakosti povečale zaradi vpliva sporazumov o prosti trgovini in načrtov za naložbe v rudarske in energetske projekte;

P.  ker gospodarska rast v državi, ki ne koristi večini prebivalstva, povečuje socialni konflikt, saj je stopnja revščine višja od 30,7 %; ker so izključenost in zgodovinska neenakost, skupaj z državnim nasiljem, nekateri od neposrednih razlogov za oborožene spopade;

Q.  ker se beleži porast socialnih konfliktov v državi zaradi vladnih odločitev za podeljevanje licenc za velike naložbene projekte, pri čemer ni preglednosti in javnega dostopa do informacij o socialnih in okoljskih učinkih ter predhodnega posvetovanja s prebivalci in skupnostmi v skladu s Konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 169;

R.  ker multinacionalna podjetja delujejo v skladu z načelom nasilnega prisvajanja v državi, pri čemer uporabljajo pravne mehanizme in sodelujejo z institucijami, ki legalizirajo prisilno prodajo zemljišč, samovoljne aretacije in odredbe sodišč;

S.  ker je vračanje nasilno odvzetih zemljišč počasno zaradi pomanjkanja politične volje na lokalni ravni, kjer tisti, ki so odvzemali, ohranjajo politični in oboroženi nadzor;

T.  ker v državi še naprej ostaja preganjanje sindikalistov v različnih oblikah, s „protisindikalno kulturo“, ki je lastna skupini, ki ima moč nad uporniki, ki je zakoreninila predsodek, da so delavci, ki so včlanjeni v sindikat, notranja grožnja za stabilnost države; ker je Kolumbiji država sveta, v kateri je bilo po podatkih enotnega združenja delojemalcev (CUT) od leta 1986 ubitih največ sindikalistov, njihovo število naj bi znašalo približno 4000, kot tudi veliko število voditeljev kmetov; ker je bil val socialnih protestov v zadnjih letih zatrt, v nekaterih primerih z brutalno represijo policije;

U.  ker se v Kolumbiji število letnega prisilnega razseljevanja ne spreminja, pri čemer je več kot šest milijonov ljudi razseljenih, s čimer je država postala druga največja humanitarna kriza na svetu, ki po podatkih visokega komisarja ZN za begunce presega le Sirijo;

V.  ker je bilo po podatkih enotnega registra za žrtve med letoma 1985 in 2012 razseljenih približno 2.520.000 mladoletnikov, v zadnjih 20 letih pa so približno 13.000 mladoletnikov rekrutirale nezakonite oborožene skupine;

1.  ponovno poudarja svojo polno podporo mirovnemu procesu med vlado Kolumbije in gverilci FARC; meni, da je to pomemben korak pri iskanju končnega sporazuma za prekinitev notranjih oboroženih spopadov v Republiki Kolumbiji;

2.  podpira politično reševanje konflikta, ki zagotavlja pravičnost in popravo krivic za žrtve, vključno z rešitvijo vprašanja dostopa do zemlje, ki je strukturna podlaga konflikta, da bi dosegli trden, trajen mir in socialno pravičnost ter jamstvo, da se konflikt ne bo ponovil;

3.  izraža željo, da se v bližnji prihodnosti pogajanja zaključijo, ko bo dogovorjeno vse o nadomestilih za žrtve in za pravico;

4.  poziva, naj se kmalu doseže sporazum za dvostransko premirje med vlado in FARC, da se ustvarijo razmere, ki bodo omogočile končni sporazum, kot so načrtovale različne skupine kolumbijskega socialnega gibanja;

5.  poziva tako vlado kot FARC, naj se odpovesta uporabi nasilja in orožja v političnem delovanju in zagovarjata svoje zamisli in želje v skladu z demokratičnimi pravili in s spoštovanjem pravne države;

6.  priznava veliko politično prizadevanje in predanost, ki sta jo pokazala tako vlada Kolumbije kot FARC, in pomembno vlogo organizacij žrtev in socialnih gibanj, ki so uspele uskladiti nasprotujoča si mnenja in postopno ustvariti kompromis, ki je omogočil napredek pri mirovnih pogajanjih;

7.  zahteva, da se sedanji proces razširi na nacionalno osvobodilno vojsko (ELN) oziroma, da se, če je primerno, vzpostavijo vzporedna pogajanja;

8.  ponavlja svoje prepričanje, da je treba v mirovni proces vključiti vse kolumbijske prebivalce, in da morajo biti v njem vključena poleg obeh pogajalskih strani tudi kolumbijska socialna gibanja;

9.  priznava pomembno vlogo, ki so jo v mirovnem procesu do sedaj imeli Kuba in Norveška kot državi garantki ter Čile in Venezuela kot državi spremljevalki;

10.  meni, da je, četudi je sporazum med vlado in FARC temeljni in nepogrešljiv pogoj za vzpostavitev miru v državi, konflikt veliko bolj globok od spopadov med gverilci in vlado, in da so za učinkovito vzpostavitev miru v državi potrebni številni ukrepi, s katerimi bi zmanjšali neenakosti in spodbudili kulturo miru po končanem konfliktu;

11.  izraža zaskrbljenost zaradi nadaljevanja nasilja paravojaških skupin s sodelovanjem gospodarske elite države in tujih multinacionalnih podjetij, vključno z evropskimi; poudarja, da je treba v Kolumbiji odpraviti paravojaškost, kar je bistveno za vzpostavitev miru;

12.  opozarja Kolumbijo na odgovornost glede zaščite prebivalstva in zlasti aktivistov socialnih in političnih gibanj, sindikalistov in zagovornikov človekovih pravic, ki so v nevarnosti zaradi svojih dejavnosti;

13.  poziva vse kolumbijske sile ter socialne organizacije in gibanja, naj zagotovijo svoje sodelovanje za vzpostavitev mirnega sobivanja;

14.  pozdravlja odločitev za podelitev široke amnestije ali pomilostitve za politična kazniva dejanja, povezana s konfliktom, in poziva vlado Kolumbije, naj sprejme zakon, ki jasno določa področje uporabe običajnih kaznivih dejanj ter tako pojasni tudi druga običajna kazniva dejanja, kot sta trgovina s prepovedanimi drogami in njena povezava s političnimi kaznivimi dejanji;

15.  z zadovoljstvom ugotavlja, da je z izključitvijo zločinov proti človeštvu, genocida in vojnih zločinov iz vsakršne amnestije ali pomilostitve sporazum skladen z mednarodnim kazenskim in humanitarnim pravom ter mednarodnimi instrumenti in standardi, ki se uporabljajo na področju človekovih pravic;

16.  meni, da je bistveno, da se sankcije proti storilcem kaznivih dejanj naložijo z namenom odškodnine za žrtve in za politično spravo, zato podpira zamisel, da se vzpostavijo mehanizmi povračilne pravice za osebe, ki so odgovorne za huda kazniva dejanja, ki priznajo resnico in odgovornost, tako da bodo lahko prispevali k odškodnini za žrtve in obnovili svoje vezi s skupnostjo;

17.  ponovno poudarja, da zavrača večstranski trgovinski sporazum med EU ter Kolumbijo in Perujem, saj ne koristi prebivalstvu, temveč nasprotno, krepi razlastitev zemlje in osiromašenje kolumbijskih delavskih razredov kot tudi preganjanje sindikalistov in voditeljev kmetov; meni, da mora ta sporazum dejansko spoštovati človekove pravice in pravno državo, kot je določeno v njegovem členu 1, kar pa se ni zgodilo;

18.  meni, da bi bilo treba vsako finančno podporo EU mirovnemu procesu dati pod dvema pogojema: podpis celovitega mirovnega sporazuma in ustanovitev mednarodnih mehanizmov za spremljanje učinkovitega izvajanja;

19.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, sedanjemu predsedstvu EU, visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, evro-latinskoameriški parlamentarni skupščini, Zvezi južnoameriških držav (UNASUR) in CELAC ter vladi in kongresu Kolumbije.

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov