Postopek : 2015/3035(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : B8-0056/2016

Predložena besedila :

B8-0056/2016

Razprave :

Glasovanja :

PV 21/01/2016 - 8.5
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :


PREDLOG RESOLUCIJE
PDF 467kWORD 157k
14.1.2016
PE575.958v01-00
 
B8-0056/2016

ob zaključku razprave o izjavi podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko

v skladu s členom 123(2) Poslovnika


o prednostnih nalogah Evropske unije za zasedanja Sveta OZN za človekove pravice v letu 2016 (2015/3035(RSP))


Marie-Christine Vergiat, Tania González Peñas, Miguel Urbán Crespo, Lola Sánchez Caldentey, Xabier Benito Ziluaga, Estefanía Torres Martínez, Stefan Eck, Kostas Hrisogonos (Kostas Chrysogonos), Stelios Kuloglu (Stelios Kouloglou), Takis Hadzigeorgiu (Takis Hadjigeorgiou), Neoklis Silikiotis (Neoklis Sylikiotis), Paloma López Bermejo, Barbara Spinelli v imenu skupine GUE/NGL

Resolucija Evropskega parlamenta  o prednostnih nalogah Evropske unije za zasedanja Sveta OZN za človekove pravice v letu 2016 (2015/3035(RSP))  
B8-0056/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948 in evropske konvencije o človekovih pravicah iz leta 1953,

–  ob upoštevanju deklaracije tisočletja OZN z dne 8. septembra 2000 (A/Res/55/2) in resolucij generalne skupščine OZN,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Svetu OZN za človekove pravice,

–  ob upoštevanju svojih nujnih resolucij o človekovih pravicah in demokraciji,

–  ob upoštevanju 31. zasedanja Sveta OZN za človekove pravice, ki bo potekalo od 29. februarja do 24. marca 2016,

–  ob upoštevanju resolucije Varnostnega sveta OZN št. 1325 o ženskah, miru in varnosti, konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW), akcijskega programa mednarodne konference avtohtonega prebivalstva o trajnostnem razvoju (Rio+20) in pekinških izhodišč za ukrepanje,

–  ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,

A.  ker šestdeset let po razglasitvi splošne deklaracije o človekovih pravicah še vedno poteka vsakdanji boj proti diskriminaciji in za dosledno uresničevanje vseh človekovih pravic – socialnih, ekonomskih, kulturnih, državljanskih in političnih;

B.  ker so gospodarske, socialne in kulturne pravice sestavni del človekovih pravic, njihovo spoštovanje pa zahteva najmanj to, da se v celoti izvaja 17 ciljev trajnostnega razvoja, med njimi: odprava revščine v vseh njenih oblikah in povsod po svetu, odprava lakote in zagotovljena prehranska varnost, zagotavljanje zdravja in kakovostne izobrazbe, spodbujanje dostojnega dela za vse, zmanjšanje neenakosti, doseganje enakosti med spoloma, urgentno ukrepanje proti podnebnim spremembam, spodbujanje miru in pravic;

C.  ker se svet zaradi finančne krize v državah OECD sooča z najresnejšo upočasnitvijo gospodarske dejavnosti po tisti v 30. letih prejšnjega stoletja; ker se je po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije zaradi vse dražjih živil in energije v revščini znašlo nad 100 milijonov ljudi; ker je to, čemur trenutno rečemo „finančna in gospodarska kriza“ v resnici globalna sistemska kriza, ki je prizadela vse sektorje družbe in pustila posledice na vseh področjih: političnem, družbenem, okoljskem, prehrambnem, energetskem itd.;

D.  ker bi morale Evropska unija in njene države članice spodbujati spoštovanje človekovih pravic v vseh svojih notranjih in zunanjih politikah ter paziti na njihovo usklajenost, da bi na ta način okrepile stališče Evropske unije in njenih držav članic v Svetu OZN za človekove pravice ter povečale njegovo verodostojnost;

E.  ker se bo 31. rednega zasedanja Sveta OZN za človekove pravice v Ženevi, tako kot preteklih zasedanj tega sveta in pred tem Komisije OZN za človekove pravice, udeležila tudi delegacija pododbora Evropskega parlamenta za človekove pravice;

F.  ker ima v Svetu OZN za človekove pravice sedež osem držav članic: Nemčija (do leta 2018), Belgija (do leta 2018), Francija (do leta 2016), Latvija (do leta 2017), Nizozemska (do leta 2017), Portugalska (do leta 2017) Združeno kraljestvo (do leta 2016) in Slovenija (do leta 2018); ker je Svet OZN za človekove pravice na svoji pripravljalni seji 8. decembra 2014 izvolil člane predsedstva za deveti krog, tj. od 1. januarja do 31. decembra 2015, in med njimi predsednika Sveta, Joachima Rückerja (Nemčija); ker je Rückerja s 1. januarjem 2016 zamenjal Čoj Kjong Lim iz Južne Koreje, države članice Evropske unije pa zastopata podpredsednika: Bertrand de Crombrugghe (Belgija) in Janis Karklins (Latvija);

G.  ker je treba sodelovanje Unije in njenih držav članic s Svetom OZN za človekove pravice okrepiti, kar velja tudi za njihovo delovanje v tem organu, pa ne le zato, da bi uveljavili vizijo nedeljivosti človekovih pravic, temveč tudi zato, da bi v politiki Evropske unije na področju človekovih pravic, tako na notranji kot zunanji ravni, bolje upoštevali in uresničevali priporočila Sveta OZN za človekove pravice;

Delovanje in organizacija Sveta OZN za človekove pravice

1.  ponovno poziva države članice Evropske unije, naj dejavno nasprotujejo vsem poskusom omajati ideje univerzalnosti, nedeljivosti in soodvisnosti človekovih pravic in naj dejavno spodbujajo Svet OZN za človekove pravice, da se bo na enak način boril proti vsem raznolikim oblikam diskriminacije;

2.  svari pred instrumentalizacijo Sveta OZN za človekove pravice; poudarja pomen svojih resolucij za obravnavanje hudih kršitev človekovih pravic v posameznih državah; poudarja, da je pomembno stanje na področju človekovih pravic ocenjevati objektivno, pregledno, neselektivno, konstruktivno in nekonfliktno na podlagi zanesljivih informacij, pridobljenih z interaktivnim dialogom ter vsestranskim in enakopravnim obravnavanjem vseh držav; poziva države članice, naj se dejavno vključijo v izvajanje teh dogovorjenih načel v zvezi s Svetom OZN za človekove pravice;

3.  poudarja, da se je treba spoprijeti s temeljnimi vzroki politične nestabilnosti v nekaterih državah, pri tem pa izhajati iz razvojnih politik v skladu z razvojnimi cilji tisočletja in drugih družbeno-gospodarskih, političnih in kulturnih ukrepov, potrebnih za vzpostavitvi pogojev, ki bodo pripomogli k preprečevanju ponovnega izbruha konfliktov in bodo omogočali odpravo revščine, spodbujali gospodarski, družbeni in kulturni razvoj, razvijali institucionalne in upravne zmogljivosti, vplivali na boljšo kakovost življenja prebivalstva in izključno miroljubno utrdili pravno državo;

4.  ugotavlja, da bo Saudska Arabija članica Sveta za človekove pravice še do leta 2016; odločno obsoja vsesplošne kršitve človekovih pravic, ki jih vrši oblast v tej kraljevini; zlasti obsoja nedavno usmrtitev 47 oseb v tej državi, med njimi šejka Nimr Al Nimra, in izraža zaskrbljenost nad stopnjevanjem napetosti v regiji po teh usmrtitvah; ponavlja poziv k univerzalni odpravi smrtne kazni in k takojšnjemu moratoriju za njeno izvajanje v tej državi; obsoja, ker Saudska Arabija še naprej izvaja smrtno kazen za številna dejanja, ki v tej državi štejejo za kazniva, med njimi za homoseksualnost, prekrške, povezane z drogami, versko odpadništvo ali čarovništvo; poziva saudske oblasti, naj v državi takoj prenehajo uporabljati telesno kaznovanje in v nacionalno zakonodajo prenesejo mednarodne predpise s področja človekovih pravic; poziva jih tudi, naj takoj izpustijo vse zapornike vesti, zlasti blogerja Raifa Badavija;

5.  pozdravlja letna poročila visokega komisarja OZN za človekove pravice; kot temeljne ocenjuje zlasti točke o gospodarski krizi in njenih posledicah za ljudi, zlasti v poročilu za leto 2015, namreč da „naraščajoča neenakost ter politično, ekonomsko in socialno izključevanje marginaliziranih skupin ogrožata dostojanstvo in pravice ljudstev v številnih državah ter sta velikokrat kriva za omenjene nemire in konflikte; ekonomske, socialne in kulturne pravice, kot tudi pravica do razvoja, trpijo posledice varčevalnih politik, ki so nesorazmerno obremenile revne in marginalizirane ljudi, kar velja tudi za korupcijo; javne službe niso v ospredju, ljudem pa se ne priznava pravica, da sodelujejo pri odločitvah, ki vplivajo na njihovo življenje; migranti še naprej prestajajo hudo trpljenje, nedavni dogodki na morju pa kažejo na cinično preziranje človeškega življenja in človekovih pravic“; poziva Evropsko unijo in države članice, naj dajo na voljo zadostne človeške, materialne in finančne vire za operacije, katerih edini cilj je reševanje na morju; Unijo in države članice poziva, naj odprejo zakonite poti za prosilce za azil in za to zlasti bistveno povečajo število mest za ponovno naselitev beguncev, izdajajo humanitarne vizume in odprejo zakonite poti za ekonomske priseljence;

6.  zavrača pojem „odgovornost zaščititi“, ker krši mednarodno pravo in ne ponuja zadostne pravne osnove za opravičevanje enostranske uporabe sile, v številnih primerih s ciljem menjave režima; odločno obsoja vlogo svetovnega policaja, ki si jo enostransko pripisujejo mogočne države, kot so ZDA, ali organizacije, kot je Nato; prav tako obsoja tako imenovane „zračne napade na tarče“ in napotitev tujih enot na teren; obsoja poskus Nata, da bi prevzel naloge izgradnje miru in stabilizacije razmer, ki jih je mogoče izvajati samo s širokim soglasjem v okviru Generalne skupščine OZN; izraža globoko zaskrbljenost nad vse številnejšimi primeri novačenja otrok in mladih; opozarja, da je treba še posebej zaščititi otroke in ženske, prizadete v oboroženih spopadih;

7.  ponovno obsoja razširjeno prakso angažiranja zasebnih vojaških ali varnostnih služb na področju tako imenovanih varnostnih ukrepov, čeprav gre za oblastvene kompetence izključno v državni pristojnosti, ter poziva Evropsko unijo in njene države članice, naj okrepijo prizadevanja za odpravo te prakse; meni, da morajo zasebne vojaške in varnostne službe pri svojem ravnanju spoštovati standarde človekovih pravic in delovati pod odgovornostjo držav, zlasti na področju varstva podatkov in spoštovanja zasebnosti; meni, da morajo v primerih, ko pride do prenosa dejavnosti javnega sektorja, za kršitve človekovih pravic in humanitarnega prava, ki jih zakrivijo uslužbenci teh podjetij, odgovarjati države in podjetja;

8.  vztraja tudi na dejstvu, da so pomanjkljivi predpisi, nepreglednost in pomanjkljiv nadzor nad trgovino z orožjem povzročili človeško trpljenje, podžgali oborožene spopade, nestabilnost in korupcijo, spodkopali mirovne procese in privedli do padca demokratično izvoljenih vlad ter kršitev načel pravne države, človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava; zaradi tega vztraja, naj se tudi to vprašanje obravnava na tem zasedanju;

Ekonomske, socialne in kulturne pravice

 

9.  pozdravlja pomen, ki ga Svet OZN za človekove pravice pripisuje spodbujanju in varovanju ekonomskih in socialnih pravic ter vprašanju soodvisnosti človekovih pravic; ponovno poudarja nujnost enakega obravnavanja ekonomskih, socialnih, kulturnih, državljanskih in političnih pravic; poudarja, da so visoka stopnja brezposelnosti, povečevanje revščine in socialne izključenosti, čedalje težji dostop do cenovno ugodnih javnih storitev na področju zdravstva, izobraževanja, stanovanj, prevoza in kulture ter poslabšanje njihove kakovosti veliki izzivi; poudarja, da sta privatizacija in liberalizacija otežili dostop do nekaterih pravic, da je treba takšne trende obrniti in da so poglavitni načini za reševanje navedenih problemov boljša porazdelitev bogastva, primerne plače in kakovostna delovna mesta; prav tako ugotavlja, da so varčevalni programi v posameznih državah članicah Unije in drugih državah, tudi pod pritiskom Unije, neenakosti in revščino le še zaostrili;

10.  poudarja tudi, da klavzule o demokraciji / človekovih pravicah, uvedene v sporazume o prosti trgovini, ki jih je Unija podpisala s tretjimi državami, niso prinesle želenih učinkov, ne le, ker jih praktično nihče ne upošteva, pač pa tudi, ker so sporazumi o prosti trgovini celo povzročili kršitve ekonomskih in socialnih človekovih pravic, siromašenje skupnosti, ki jih zadevajo, in monopol multinacionalnih družb nad viri; meni, da je treba poleg teh klavzul vzpostaviti nove oblike sodelovanja, ki bodo omogočale gospodarski in socialni razvoj tretjih držav, ki bo temeljil na potrebah tamkajšnjega prebivalstva; ocenjuje, da bi moral Svet OZN za človekove pravice poleg varčevalnih programov in njihovih posledic za človekove pravice preučiti in obsoditi še posledice veljavnih sporazumov o prosti trgovini;

11.  ker je ob bližnjem svetovnem gospodarskem forumu, ki se vsako leto januarja odvija v Davosu, organizacija OXFAM objavila, da bo leta 2016 skupno premoženje 1 % najbogatejših ljudi na svetu preseglo skupno premoženje preostalih 99 %; natančneje bo leta 2016 delež svetovnega premoženja v rokah 1 % najbogatejših presegel 50 %, v primerjavi z 48 % leta 2015 in 44 % leta 2009; poudarja, da je kriza ponovno opozorila na nevarnosti sedanjega gospodarskega in političnega sistema in še povečala neenakosti v družbi – ki so že prej bile dramatične – v korist najvišjih prihodkov, ki v primerjavi s povprečnimi dohodki naraščajo z vrtoglavo hitrostjo; meni, da bi moralo biti vprašanje porazdelitve bogastva v svetu med najpomembnejšimi prednostnimi vprašanji zasedanj Sveta OZN za človekove pravice v letu 2016, saj je to glavna ovira pri uveljavljanju ekonomskih in socialnih pravic, delegacija Unije in njenih držav članic pa bi morala storiti vse potrebno za izpolnitev tega cilja;

12.  poudarja, da poročilo pripisuje velik pomen pravici do primernega prebivališča; poziva delegacijo Unije in njenih držav članic, naj se zavzame za pravico do kakovostnega prebivališča za vse, brez diskriminacije, in naj izvede oceno dostopa do prebivališča v Uniji (zlasti od začetka krize in uvedbe varčevalnih ukrepov), da bi poiskali rešitev za to hudo težavo, ki se je v zadnjih letih še poslabšala; ponovno poudarja, da je treba kot odgovor na sedanjo krizo v nekaterih državah članicah zaseči prazna stanovanja in ustaviti prisilne izselitve;

13.  pozdravlja tudi poročilo o pravici do hrane; poudarja, da bi morale države članice OZN za zmanjšanje revščine in brezposelnosti bolj spodbujati dostop do naravnih in življenjsko pomembnih virov, dostop do zemlje ter samooskrbo s hrano in prehransko varnost; obžaluje, da znatno število ljudi nima ali nima več dostopa do nekaterih virov, niti do temeljnih dobrin, kot je voda, ker si te vire prisvajajo podjetja ali zasebni subjekti, ki imajo podporo političnih oblasti v posameznih državah, kar zlasti vpliva na pomanjkanje hrane in višje cene živil; zato delegacijo Evropske unije in njenih držav članic poziva, naj sprejmejo potrebne ukrepe, da bi odpravili prisvajanje virov, zlasti zemljišč – prav posebej s strani evropskih podjetij – ter v mednarodnih in regionalnih institucijah in na konferencah (Svetovna banka, Svetovna trgovinska organizacija, Konferenca OZN za trgovino in razvoj, Mednarodni denarni sklad, Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj itd.) spodbujajo predloge za priznanje osnovnih javnih dobrin in njihov vpis v posebno konvencijo Združenih narodov; Unijo in njene države članice tudi poziva, naj podprejo resolucijo generalne skupščine OZN št. 64/292 z dne 28. julija 2010 o priznavanju vode kot temeljne pravice in storijo vse, da bi se začela izvajati in bi postala zavezujoča;

14.  poudarja pomen točke o posledicah zunanjega dolga in s tem povezanih mednarodnih finančnih obveznosti držav za polno uveljavljanje vseh človekovih pravic, ter je zaskrbljen zaradi dejstva, da je plačilu „dolžniških obresti“ danes izpostavljena večina držav in da to pod imenom „načrti za strukturno prilagajanje“ služi kot izgovor za uvajanje varčevalnih programov; ponovno poudarja, da zlasti v kontekstu gospodarske in socialne krize podpira odpis dolga držav tretjega sveta, pa tudi držav v največjih težavah (tudi držav članic Unije), da bi preprečili poslabšanje krize in zagotovili dejansko uveljavljanje ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic;

15.  meni, da bi morala Evropska unija – ob upoštevanju svoje odgovornosti in odgovornosti nekaterih držav članic, kar zadeva gospodarski, družbeni in politični položaj, ki je privedel do ljudskih vstaj v državah t. i. arabske pomladi – pomagati ustanovam teh držav pri reviziji terjatev, še zlasti evropskih, in pri opredelitvi nezakonitega dela dolgov, ki ni koristil prebivalcem, hkrati pa bi morala Unija storiti vse, kar je v njeni moči, za hiter odpis nezakonitih dolgov; Unijo in njene države članice ponovno poziva, naj si še naprej odločno prizadevajo, da bo odtujeno premoženje, ki so ga nekdanji režimi nezakonito odvzeli prebivalcem v državah arabske pomladi, tem državam vrnjeno brez večjih težav in v razumnem obdobju; je zaskrbljen, ker se v partnerstvih še naprej uporabljajo enake smernice kot v predhodnih razpravah;

 

Državljanske in politične pravice

 

16.  poziva vse države, naj se borijo proti mučenju, tudi na ozemlju držav članic; poziva delegacijo Unije in njenih držav članic, naj v razpravo o mučenju in drugih oblikah kaznovanja ter nečloveškega in poniževalnega ravnanja vključi vprašanje prepovedi trgovanja z izdelki, ki bi bili lahko uporabljeni pri mučenju, tako v Evropski uniji kot v tretjih državah;

17.  poziva delegacijo Unije in njenih držav članic, naj se ponovno izreče proti smrtni kazni, za njeno odpravo po vsem svetu in za uvedbo takojšnega moratorija za to kazen v državah, ki jo še izvajajo; je zaskrbljen, ker so nekatere države smrtno kazen že prenehale izvajati, sedaj pa jo zopet izvršujejo ali so jo ponovno uvedle, to pa opravičujejo zlasti z bojem proti terorizmu in tihotapljenju mamil;

18.  vztraja, da je treba na tem zasedanju Sveta za človekove pravice obravnavati vprašanje svobode združevanja in boja proti vsem oblikam represije, vključno z umori sindikalistov, političnih aktivistov, predstavnikov civilne družbe, umetnikov in zagovornikov človekovih pravic;

19.  je seznanjen, da se na 31. zasedanju velik pomen pripisuje svobodi veroizpovedi ali prepričanja, in opozarja, da ta svoboda pomeni pravico do verovanja in pravico do neverovanja, pa tudi pravico do spodbujanja verskih prepričanj in pravico do spremembe svojega prepričanja; ponovno poudarja svojo zavezanost sekularizmu kot temeljni značilnosti nekaterih držav in kultur, ki jih zaznamuje strogo ločevanje politične in verske oblasti, kar pomeni zavračanje vsakršnega verskega vmešavanja v delovanje vlade in vsakega političnega vmešavanja v verske zadeve, razen če gre za vzdrževanje varnostnih predpisov ter javnega reda in miru (vključno s spoštovanjem svobode drugih) in kar zagotavlja vsem (vernikom, agnostikom in ateistom) enakopravno svobodo vesti ter javno izražanje prepričanja;

 

Boj proti terorizmu in spoštovanje temeljnih svoboščin

 

20.   je seznanjen, da se na 31. zasedanju velik pomen pripisuje povezavi med terorizmom in človekovimi pravicami; ponovno obsoja atentate organizacije, znane pod imenom „islamska država“, in vseh terorističnih organizacij, žrtvam teh zločinov in njihovim bližnjim pa izreka globoko sožalje; poudarja, da boj proti terorizmu v nobenem primeru ne sme služiti kot izgovor za omejevanje osebnih svoboščin in temeljnih pravic; ocenjuje, da „vojni“ odziv zahodnih držav – z Evropsko unijo in ZDA na čelu – še zdaleč ne zmanjšuje teroristične grožnje, ampak nasprotno nasilje le še stopnjuje; ponovno poudarja, da bodo načrti boja proti terorizmu učinkoviti šele tedaj, ko bo presahnilo financiranje terorističnih organizacij, med drugim tudi s prekinitvijo vseh trgovinskih ali partnerskih sporazumov z državami, ki te organizacije podpirajo; poudarja še pomen krepitve javnih obveščevalnih, varnostnih in pravosodnih služb, pa tudi, da je obvezno treba pripraviti preventivne programe in centre – ki bodo financirani iz javnih sredstev – za vnaprejšnje odkrivanje metod novačenja terorističnih sekt, prekinitev njihovih mrež in omogočanje vnovičnega vključevanja v družbo rekrutiranih oseb; opozarja, da sta pravici do varnosti in zaščite temeljni, in obsoja javno politiko, ki želi del svojega prebivalstva diskriminirati zaradi njegovih korenin ali vere;

21.  kot izjemno pomembno ocenjuje točko o „zaščiti človekovih pravic in temeljnih svoboščin v boju proti terorizmu“; je zelo zaskrbljen, ker se pod pretvezo boja proti terorizmu ter čedalje bolj tudi proti hudim oblikam kriminala – ne da bi bila ta dva pojma jasno opredeljena – slabša stanje na področju človekovih pravic in javnih svoboščin, tudi v Uniji ali pa v okviru posebnih sporazumov z nekaterimi državami, kjer se standardi na področju človekovih pravic ne izvajajo; zlasti je pri tem zaskrbljen zaradi kršitev standardov na področju varstva podatkov in spoštovanja zasebnega življenja;

22.  pripisuje poseben pomen poročilu o pravici do zasebnega življenja v digitalni dobi; obžaluje, ker se informacijske in komunikacijske tehnologije ter storitve, tudi evropske, v tretjih državah uporabljajo za kršenje človekovih pravic, zlasti z izvajanjem cenzure in množičnega nadzora; prav tako obsoja množično vohunjenje za milijoni oseb, ki ga izvaja agencija Združenih držav za nacionalno varnost; izraža zaskrbljenost zaradi razširjenosti tehnologij za nadzor in filtriranje, ki predstavljajo vse večjo grožnjo za zagovornike človekovih pravic in velikokrat ogrožajo pravico do zasebnosti; poziva, naj se med obravnavo te točke na zasedanju ti pomisleki upoštevajo;

23.  obžaluje, da mednarodna skupnost še vedno ni začela pogajanj za sklenitev mednarodnega sporazuma o varstvu zasebnih podatkov, pri čemer bi se lahko zgledovala po konvenciji št. 108 Sveta Evrope, ter poziva delegacijo Unije in držav članic, naj si v sodelovanju z mednarodnimi akterji s tega področja prizadevajo za vzpostavitev tovrstnega okvira;

24.  poudarja pomen nadaljevanja dela na področju globalne prakse, zlasti v zvezi s skrivnimi pridržanji v okviru boja proti terorizmu; poziva države članice Evropske unije, naj zagotovijo, da bodo obstoječim poročilom sledili ustrezni nadaljnji ukrepi v skladu s sprejetimi stališči Evropskega parlamenta o tem vprašanju, zlasti v resolucijah o uporabi evropskih držav za prevoz, nezakonito pridržanje in mučenje ujetnikov s strani ameriške obveščevalne agencije Cia; prav tako obsoja, da ZDA v vojaški bazi v Guantanamu sistematično uporabljajo mučenje; ponovno opozarja, da je ta baza nezakonita; poziva, naj se baza takoj zapre, Kubi pa naj se povrne celotno zemljišče;

 

Boj proti vsem oblikam diskriminacije

 

25.  meni, da je izjemno pomembna tudi pozornost, ki se v letu 2016 namenja krepitvi enakosti in boju proti različnim oblikam diskriminacije, pa naj bo to na podlagi rase, manjšinske pripadnosti, spola, spolne usmerjenosti ali identitete in invalidnosti; poudarja, da morajo Evropska unija in njene države članice tudi na tem področju uresničevati priporočila visokega komisarja OZN za človekove pravice; še zlasti poudarja, kako pomembna bo na tem 31. zasedanju razprava o nezdružljivosti demokracije in rasizma;

26.  pozdravlja pomen, ki se na letošnjih zasedanjih Sveta za človekove pravice pripisuje vprašanju rasizma in drugih oblik diskriminacije; znova obsoja rasistično, antisemitsko, homofobno in ksenofobno nasilje ter nasilje zoper priseljence, ki je v nekaterih državah članicah doseglo skrb vzbujajočo raven, ob čemer pa oblasti niso sprejele odločnih ukrepov; je zaskrbljen zaradi vse večje prisotnosti sovražnega govora in stigmatizacije manjšin in skupin ljudi ter zaradi vse večjega vpliva teh pojavov v medijih in številnih političnih gibanjih in strankah, kar se odraža na najvišji ravni politične odgovornosti v nekaterih državah članicah, posledica tega pa je tudi omejujoča zakonodaja;

27.  meni, da je prav tako izjemno pomembna pozornost, ki bo na 32. zasedanju Sveta za človekove pravice (od 13. junija do 1. julija 2016) namenjena vprašanju diskriminacije žensk in odprave vseh oblik nasilja nad njimi; poudarja, da mora vsesplošni dostop do zdravja in nege na področju spolnega in reproduktivnega zdravja ostati ena glavnih političnih nalog, kamor sodijo še prost dostop do spolne vzgoje, kontracepcijske metode in pravica do splava; poudarja, da mora med prednostnimi nalogami ostati tudi izkoreninjenje nasilja nad ženskami in dekleti ter boj proti spolnemu izkoriščanju in trgovini z ljudmi, s ciljem enakosti med ženskami in moškimi; zato Svet OZN za človekove pravice in mednarodno skupnost poziva, naj izvajata procese ICPD+20, Peking+20 in Rio+20; prav tako poudarja pomen, ki ga ima za države članice in Unijo izvajanje priporočil Sveta za človekove pravice iz leta 2002 o mednarodnem varstvu pred spolnim preganjanjem, zlasti v okviru politik o priseljevanju;

28.  pozdravlja pomen, ki bo na 31. zasedanju pripisan pravicam otrok in odločenosti, da se po sprejetju resolucije 25/6 poglobljeno spremlja vprašanje trgovine z otroki, prodaje otrok, otroške prostitucije in otroške pornografije;

29.  poziva Evropsko unijo in njene države članice, naj si zlasti prizadevajo, da bo Svet za človekove pravice sprejel konkretne ukrepe za zaustavitev kršitev človekovih pravic nad civilnim prebivalstvom, zlasti nad ženskami in otroci v vojnah in nasilnih konfliktih; poziva zlasti k uvedbi prednostnih ukrepov za zaustavitev novačenja otrok vojakov in njihovo zaščito;

30.  obžaluje, da se na konferencah Sveta za človekove pravice v letu 2016 ne bo razpravljalo o pravicah oseb LGBTI; obsoja nasilje in diskriminacijo, katerih žrtev so te osebe po svetu; zlasti obsoja nasilno sterilizacijo transeksualcev, ki jo še vedno izvajajo v nekaterih državah, tudi v Uniji, ter poziva, naj se ta kršitev človekovih pravic takoj konča; vse države sveta poziva, naj pretehtajo, kako družinsko zakonodajo prilagoditi razvoju sodobnih družinskih navad in oblik, vključno z možnostjo zveze in posvojitve za istospolne pare; poudarja, da so lezbijke žrtev diskriminacije na različnih temeljih (kot ženske in kot lezbijke) in da morajo ukrepi v korist enakosti med spoloma za osebe LGBTI potekati vzporedno z ukrepi za enakost žensk in deklet, da se doseže enakost in nediskriminacija; izraža zaskrbljenost nad zadnje čase vse številčnejšimi zakoni, prakso in nasilnimi dejanji nad ljudmi zaradi njihove spolne usmeritve ali spola; ponovno izreka podporo delu visokega komisarja za človekove pravice na področju spodbujanja in varovanja vseh človekovih pravic oseb LGBTI, zlasti v obliki izjav, poročil in kampanje „svoboda in enakost“; visokega komisarja spodbuja, naj se še naprej bori proti diskriminatornim zakonom in praksi;

 

Človekove pravice in migracije

 

31.  obsoja politiko za eksternalizacijo meja Evropske unije, zaradi katere osebe, ki si prizadevajo priti na varno v Evropo, sprejemajo večja tveganja, število smrtnih žrtev na morju in na kopnem na poti v Evropo pa narašča; zato obžaluje, da je v Sredozemskem morju umrlo ali izginilo več kot 25.000 oseb, od tega najmanj 3771 v letu 2015, in da na podlagi tega Mednarodna organizacija za migracije šteje migracijsko pot proti Evropi za najnevarnejšo na svetu;

32.  poudarja, da mora imeti Evropska unija pri oblikovanju migracijske politike, tudi pri nadzoru meja, dosleden in usklajen pristop, ki bo temeljil na človekovih pravicah in bo skladen z njenimi mednarodnimi zavezami; zato obsoja proces iz Kartuma, ki na področju „upravljanja migracij“ obsega tudi sodelovanje z eritrejskim in sudanskim režimom; ponovno poziva države članice Evropske unije, naj izvajajo klavzule o demokraciji in človekovih pravicah v vseh mednarodnih sporazumih, ne glede na vrsto teh sporazumov, ter zagotovijo spoštovanje človekovih pravic v svoji notranji in zunanji politiki, saj bo v nasprotnem primeru oslabljen položaj Evropske unije v Svetu za človekove pravice in vseh drugih mednarodnih forumih za človekove pravice;

33.  poziva delegacijo Evropske unije in države članice, naj si prizadevajo, da bo mednarodna skupnost uvedla varne in legalne poti za migrante in prosilce za azil, zlasti s humanitarnimi vizumi in ponovnim naseljevanjem; poziva države članice Unije, naj nujno sprejmejo ukrepe za to;

 

Človekove pravice in okolje

 

34.  meni, da je točka o človekovih pravicah in okolju prav tako izjemno pomembna in da je neločljivo povezana s pravico narodov do upravljanja svojih naravnih virov, zemlje in trajnostnega okoljskega sistema; zato meni, da je temeljnega pomena, da vsi ratificirajo in izvajajo kjotski proces ter druge mednarodne konvencije, ki omogočajo dejansko uveljavljanje teh pravic;

35.  se strinja z visokim komisarjem Združenih narodov za človekove pravice, ki podnebne spremembe, ki so posledica človekovih dejavnosti, primerja s piromanom, ki zažge lastno hišo; meni, da dogovori, sprejeti na COP 21 v Parizu, niso dovolj, če želimo podnebne spremembe odpraviti in narodom zagotoviti spoštovanje socialnih in okoljskih pravic; poziva delegacijo Unije in predstavnike držav članic, naj v Svetu za človekove pravice podprejo predlog za ustanovitev mednarodnega sodišča za okoljsko pravo pod okriljem Združenih narodov in si prizadevajo za uvedbo zavezujočega pravnega instrumenta, s katerim se bodo kaznovale države in gospodarske družbe, ki najbolj onesnažujejo;

36.  opominja, da je bilo leta 2014 razseljenih 17,5 milijona oseb zaradi naravnih nesreč, ki jih je povzročilo vreme; opozarja, da je ta pojav najbolj razširjen v južnih predelih sveta, ki so najbolj izpostavljeni posledicam podnebnih sprememb; poudarja, da je 85 % vseh teh razseljenih oseb iz držav v razvoju in da se pretežno selijo znotraj svoje države in med regijami; opozarja, da so se v zvezi z razvojnimi cilji tisočletja države članice obvezale, da bodo razvojno pomoč financirale v višini 0,7 % BND; obžaluje, da številne države članice Unije niso dosegle cilja, da bi razvojni pomoči namenile 0,7 % BND in da so nekatere njen delež znižale; obžaluje, da se je zmanjšalo sodelovanje držav članic v programih pomoči v hrani; zahteva, naj bo pomoč Unije in držav članic v obliki donacij in ne posojil, da se breme dolgov ne bi povečalo; poziva, naj se razvojna pomoč ne izrablja za zapiranje in nadzor meja oziroma za zagotovitev ponovnega sprejema migrantov;

37.  poudarja, da Združeni narodi ocenjujejo, da bo iz podnebnih razlogov do leta 2050 razseljenih 200 milijonov oseb; poudarja, da potrebujemo celovit pristop, s katerim bo mogoče reševati probleme, povezane s podnebnimi spremembami, revščino, izkoriščanjem dostopa do virov, preprečevanjem, da bi si multinacionalke prilaščale zemljo in bogastvo, ter omogočiti razvoj in dostop prebivalcev do osnovnih dobrin, pravic in storitev; poziva delegacijo Unije v Svetu za človekove pravice in predstavnike držav članic, naj dejavno sodelujejo v razpravi o pojmu „podnebni begunec“, da bi dobil pravno zavezujočo opredelitev v mednarodnem pravu;

 

Pravica narodov do samoodločbe in primeri položaja človekovih pravic, ki zahtevajo pozornost Sveta

 

38.  ponovno poudarja, da imajo narodi neodtujljivo pravico do samoodločbe in do izbire svoje politične, gospodarske in socialne usmeritve brez zunanjega vmešavanja; poziva Evropsko unijo in njene države članice, naj se na zasedanjih Sveta za človekove pravice v letu 2016 odločno zavežejo k spodbujanju te pravice namesto aktualne politike; poleg tega zavrača sankcije, ki jih Evropska unija in Združene države Amerike nalagajo tretjim državam, ne glede na humanitarne razmere, da bi zaščitile svoje geopolitične in gospodarske interese;

39.  ponovno izraža zaskrbljenost, ker se povsod po svetu, tudi v Evropski uniji, na različne načine in na različnih ravneh slabša položaj zagovornikov človekovih pravic, borcev, organizacij in ustanov za človekove pravice ter novinarjev;

40.  poudarja pomen podpiranja temeljnih pravic domorodnih in plemenskih ljudstev, opredeljenih v konvenciji št. 169 Mednarodne organizacije dela;

41.  je izjemno zaskrbljen zaradi poslabšanja humanitarnih in varnostnih razmer v Siriji po okupaciji velikega dela ozemlja s strani organizacije, znane kot „Islamska država“; znova odločno obsoja sistematične kršitve človekovih pravic, ki jih vršijo teroristične organizacije; posebej zaskrbljen je, ker človekove pravice krši tudi sirski režim, zlasti z zatiranjem svobode izražanja, samovoljnimi pridržanji in zatiranjem zagovornikov človekovih pravic; poudarja, da se je konflikt še zaostril zaradi trgovine z orožjem in dobave orožja; odločno obsoja različne posege Zahoda v zadnjih letih, saj so dramatično vplivali na radikalizacijo posameznikov, zlasti na Bližnjem vzhodu in v državah južnega sosedstva; ostro obsoja dosedanjo in še trajajočo neposredno in posredno podporo Združenih držav Amerike, Evropske unije, Nata in monarhij Zaliva terorističnim skupinam; pozdravlja prizadevanja za politični dialog pod vodstvom Združenih narodov, da bi se našel izhod iz politične krize države, in poudarja, da bo dialog učinkovit le, če bodo vanj vključeni tudi predstavniki miroljubne opozicije sirskemu režimu;

42.  ugotavlja, da je položaj človekovih pravic v Iranu še vedno zaskrbljujoč; obsoja zatiranje protestnikov in mirnih oporečnikov (vključno s šolarji, študenti ali zagovorniki človekovih pravic), zagovornikov pravic žensk, pravnikov, novinarjev, piscev blogov in vernikov, ki je v tej državi običajen pojav; poudarja, da mora imeti pri zagotavljanju miru bistveno vlogo mednarodna skupnost; je zaskrbljen zaradi čedalje večjega števila političnih zapornikov in zapornikov vesti, še vedno visokega števila usmrtitev, tudi mladoletnikov, mučenja, nepoštenih sojenj, izredno visokih varščin in strogih omejitev svobode obveščanja, izražanja, združevanja, veroizpovedi, izobraževanja in gibanja;

43.  pozdravlja svobodne volitve v Mjanmaru/Burmi 8. novembra 2015, ki so pomemben mejnik pri krepitvi demokracije v državi; je kljub temu še vedno zaskrbljen zaradi ustavnega okvira teh volitev, v skladu s katerim je 25 % sedežev v parlamentu namenjenih predstavnikom vojske; priznava dosedanji napredek na področju človekovih pravic, poudarja pa, da ostajajo pomanjkljivosti, zlasti v zvezi s pravicami manjšin ter svobodo izražanja, združevanja in mirnega zbiranja; obsoja diskriminacijo manjšine Rohingja, ki jo stopnjuje tudi dejstvo, da ta skupnost nima pravnega statusa, in krepitev sovražnega govora proti nebudistom; poziva k temeljitim, preglednim in neodvisnim preiskavam vseh domnevnih kršitev človekovih pravic manjšine Rohingja in meni, da štirje zakoni, namenjeni zaščiti rase in vere, ki jih je parlament sprejel leta 2015, vključujejo diskriminatorne vidike, ki se nanašajo zlasti na spol; znova zahteva, da se Uradu visokega komisarja OZN za človekove pravice dovoli, da v tej državi odpre predstavništvo;

44.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi razkritij v poročilih Urada visokega komisarja OZN za človekove pravice o razmerah na področju človekovih pravic v Ukrajini; obsoja stalne kršitve mednarodnega prava in človekovih pravic, za katere so krive vse strani, vpletene v vojne spopade na vzhodu države, vključno s prisilnimi izginotji, samovoljnimi pridržanji, mučenjem in slabim ravnanjem z osebami, osumljenimi, da so delovale proti ozemeljski celovitosti Ukrajine, terorizma ali zagovarjanja Ljudske republike Doneck in Ljudske republike Lugansk; izraža globoko zaskrbljenost, ker za predstavnike policije in varnostnih sil velja visoka stopnja nekaznovanja; odločno obsoja prepoved komunistične partije Ukrajine, ki jo je izreklo kijevsko okrajno upravno sodišče; izraža globoko zaskrbljenost zaradi napadov na svobodo izražanja in demokratične politične stranke v Ukrajini; poziva delegacijo Evropske unije pri Svetu za človekove pravice in predstavništva držav članic, naj ostro obsodijo te hude napade na demokracijo v tej državi; izraža zaskrbljenost zaradi socialnega položaja v Ukrajini, kjer se je po podatkih ministrstva za socialno politiko med 20 in 25 % gospodinjstev znašlo v revščini zaradi sedanje vladne politike;

45.  je globoko zaskrbljen zaradi konflikta v Južnem Sudanu; obe strani v konfliktu poziva k takojšnemu premirju in izraža podporo nevtralnemu posredovanju, ki bi v najkrajšem možnem času privedlo do sklenitve sporazuma; poziva, naj se civilnemu prebivalstvu, ki so ga prizadeli spopadi, in tistim, ki bežijo s tega območja, zagotovi večja humanitarna pomoč; poziva Unijo in njene države članice, naj spoštujejo načelo nevračanja in odprejo svoje meje za begunce, ki bežijo pred krizo v Južnem Sudanu; poziva tudi k mednarodni zavezi, da se ustavi vsa dobava orožja ali vojaške opreme Južnemu Sudanu in ves izvoz orožja v regijo;

46.  je zaskrbljen zaradi kriznih razmer, v katerih je Srednjeafriška republika že od leta 2003; ponovno izraža sožalje družinam žrtev spopadov; ponavlja svojo podporo neodvisnosti, enotnosti in teritorialni celovitosti Srednjeafriške republike; ponovno izraža podporo spoštovanju premirja iz sporazuma iz Brazavila in začetku procesa razorožitve, demobilizacije in sprave, izvedbi pluralističnih in preglednih parlamentarnih in predsedniških volitev ter h konkretnim dejanjem za zaščito človekovih pravic; opozarja na pomembno pravico prebivalstva do samoodločbe brez zunanjega vmešavanja; zahteva hiter umik francoskih oboroženih sil iz Srednjeafriške republike in zaprtje stalnih tujih vojaških baz na ozemlju te države; poziva k okrepljenemu nadzoru sil Združenih narodov ter temeljiti, neodvisni in pregledni preiskavi domnevnih zlorab ali kaznivih dejanj; je posebej zaskrbljen zaradi nejasnih namer nadnacionalnih gospodarskih družb v Srednjeafriški republiki, zlasti tistih, ki pridobivajo drage kamne in les; opozarja na neodtujljivo pravico narodov, da upravljajo svoje naravne vire, in obveznost gospodarskih družb, da spoštujejo mednarodno pravo; poudarja, da je za Unijo in njene države članice, zlasti v Svetu za človekove pravice, pomembno, da tvorno sodelujejo pri pripravi zavezujočega instrumenta Združenih narodov proti gospodarskim družbam, ki ne spoštujejo človekovih pravic;

47.  pozdravlja posebno pozornost, ki bo na 31. zasedanju Sveta za človekove pravice namenjena Haitiju; obžaluje še vedno dramatične humanitarne razmere v tej državi in dejstvo, da škoda, ki je nastala po orkanih leta 2010, še vedno ni odpravljena; poudarja, da so posledice naravne nesreče še toliko hujše zaradi skrajne revščine, ki vlada v tej državi, vse to pa je povzročilo največjo humanitarno krizo zadnjih desetletij; ponovno obsoja velikanski dolg in neznanske stroške njegovega servisiranja, ki so jih tej državi naložile Francija in mednarodne institucije (v prvi vrsti Mednarodni denarni sklad), odgovorne za nerazvitost države; pozdravlja mednarodno, zlasti pa regionalno, solidarnost za pomoč Haitiju, zlasti: pomoč Kube, ki je poslala zdravnike in specializirano osebje za zdravljenje desettisočev oseb za kolero, finančno pomoč humanitarnega sklada za Haiti organizacije ALBA, stalno energetsko podporo zveze Petrocaribe, oblikovanje posebnega načrta za neposredno oskrbovanje vozil za humanitarno pomoč z gorivom, kmetijske pobude za oskrbovanje s hrano in proizvodne načrte, pa tudi kampanje za ponovno pogozditev; zahteva preiskavo domnev, da del pomoči, zlasti iz Evropske unije, ni nikoli prišel na Haiti, in preiskavo o učinkovitosti mreže za razdeljevanje pomoči; poziva tudi k oblikovanju poročila o pomoči, ki je bila dejansko izplačana;

48.  poudarja pomen razprav Sveta za človekove pravice o krizi v Burundiju; je izredno zaskrbljen zaradi razmer v tej državi in poudarja, da so lahko posledice pogubne za vso regijo; poziva k spoštovanju pakta za varnost, stabilnost in razvoj na območju afriških Velikih jezer in protokola o nenapadanju in vzajemni obrambi; meni, da je krizo mogoče rešiti zgolj s političnim dialogom na državni in regionalni ravni in da nikakor ne sme služiti za izgovor za ponovno vojaško intervencijo v tej regiji; meni, da lahko Burundi svoje težave reši le, če bodo vsem državljanom zagotovljene enake pravice, če se bodo reševale težave, povezane z nadzorom nad rodovitnimi kmetijskimi zemljišči, brezposelnostjo in revščino, če si bo država prizadevala boriti se proti korupciji, revščini, neenakostim in diskriminaciji ter bo spodbujala socialne, politične in gospodarske reforme, da bi se oblikovala svobodna, demokratična in stabilna država;

49.  obžaluje, da v to razpravo ni bilo uvrščeno vprašanje razmer v Latinski Ameriki, zlasti v Hondurasu in Paragvaju; poziva k dejanskemu spremljanju položaja človekovih pravic v teh dveh državah po izvedenih državnih udarih ter k vsesplošnim prizadevanjem za ponovno vzpostavitev demokracije in pravne države v teh državah; poziva delegacijo Evropske unije in držav članic, naj si prizadevajo za obsodbo državnih udarov, naj ne priznajo vzpostavljenih vlad in zahtevajo, da se krivci privedejo pred sodišče; prav tako zahteva, da se izvede preiskava o poskusih državnega udara in destabilizacije v drugih latinskoameriških državah (na primer v Ekvadorju ali Venezueli) in da se odkrijejo vsi odgovorni, tudi tretjih držav;

50.  obžaluje tudi, da se na tem zasedanju ni obravnavalo vprašanje človekovih pravic v Mehiki, čeprav se množijo izginotja in zunajsodni uboji, tudi veliko umorov žensk, in je odgovornost javnih organov dokazana; je izredno zaskrbljen zaradi nekaznovanosti, ki vlada v Mehiki, kjer je izginilo več kot 22.000 oseb, več kot polovica od teh v zadnjih nekaj letih, pri čemer ostaja 98 % kaznivih dejanj nekaznovanih; obsoja kriminalizacijo in zatiranje študentov, novinarjev, socialnih aktivistov ter voditeljev kmetov in sindikalistov v tej državi, tudi izginotja in uboje; zahteva, da delegacija Unije in držav članic na 31. zasedanju Sveta za človekove pravice podpre zahteve nevladnih organizacij, da tožilstvo Mednarodnega kazenskega sodišča in sodišče v Haagu posveti posebno pozornost kaznivim dejanjem v Mehiki in po potrebi začne mednarodno preiskavo;

51.  obžaluje tudi, da vprašanje človekovih pravic v Turčiji ni bilo uvrščeno na dnevni red; je zlasti zaskrbljen zaradi vse slabših demokratičnih razmer v tej državi in vse hujšega zatiranja demokratov, izvoljenih poslancev in političnih aktivistov, sindikalistov, novinarjev, zagovornikov človekovih pravic in umetnikov; ugotavlja, da je zatiranje usmerjeno predvsem na Kurde, saj turška vlada vodi pravo oboroženo ofenzivo, ne le nad odgovornimi političnimi osebami, temveč tudi nad civilnim prebivalstvom; poziva delegacijo Unije, naj zagotovi, da bo na 31. zasedanju Sveta za človekove pravice izpostavljeno tudi to vprašanje in da se bodo izrecno podprle ponovne razprave o mirovnem procesu;

52.  poudarja, da je treba na enem od zasedanj Sveta za človekove pravice v letu 2016 obravnavati vprašanje Džibutija, kjer se krepi zatiranje političnih aktivistov in predstavnikov civilne družbe in kjer se je med oktobrom in decembrom 2015 zgodilo več kot 300 samovoljnih aretacij; poziva delegacijo Unije in njenih držav članic, naj zahtevajo takojšnjo ustavitev zatiranja in osvoboditev vseh političnih zapornikov, zlasti najstarejšega med njimi, Mohameda Ahmeda, znanega kot Jabha, in Omarja Alija Ewada, ustanovnega člana Džibutijske lige za človekove pravice, ter zahteva, da se začne mednarodna preiskava pod okriljem Združenih narodov, o pobojih v Buldhuqu (december 2015) in Arhibi (december 1991) ter o drugih množičnih kaznivih dejanjih v državi, da se bo odgovorne izsledilo in se jim sodilo;

53.  pozdravlja posebno pozornost, ki je bila na zasedanjih Sveta za človekove pravice v zadnjih letih namenjena položaju človekovih pravic v Palestini in na drugih zasedenih arabskih ozemljih, zlasti pravici palestinskega naroda do samoodločbe in ustanovitve neodvisne in vzdržne države v okviru meja iz leta 1967; močno spodbuja delegacijo Unije, naj obsodi vse vrste kolonializma, zlasti v Palestini, pa tudi na Zahodnem bregu in v vzhodnem Jeruzalemu, kjer stalno narašča; prav tako obsoja nasilje naseljencev nad palestinskim prebivalstvom, zlasti v Hebronu, ter načrt za prisilne razselitve beduinov;

54.  opozarja na pomembno poročilo Združenih narodov o stanju na področju človekovih pravic na palestinskih ozemljih, ki razkriva, da „izraelska politika na Zahodnem bregu in območju Gaze vodi v apartheid, saj prihaja do sistematičnega zatiranja palestinskega ljudstva in dejanskega odvzema lastninske pravice nad njihovo zemljo“; obsoja izraelske sile zaradi kršitev temeljnih pravic Palestincev, etnično čiščenje vzhodnega Jeruzalema in poskuse izraelskih oblasti, da bi naredile mesto bolj judovsko, da bi si ga prilastile; obžaluje, da je Izrael posebnemu poročevalcu Združenih narodov preprečeval dostop do zasedenih palestinskih ozemelj, zaradi česar je ta januarja 2016 odstopil s položaja, in poziva delegacijo Unije v Svetu za človekove pravice in predstavnike držav članic, naj izvajajo pritisk na izraelske oblasti, da bi se mandat Združenih narodov lahko izvajal;

55.  obsoja položaj palestinskih zapornikov v izraelskih zaporih; poziva Državo Izrael, naj nemudoma preneha z masovnim zapiranjem, ki je v letu 2015 še naraslo, in je zaprtih več kot 6000 oseb, med njimi je precej mladoletnikov; obsoja tudi zunajsodne uboje, upravne pripore, premeščanja političnih zapornikov zunaj zasedenih ozemelj, kot načinom, da se jih prikrajša za obiske družin, slabo ravnanje, mučenje in prisilno hranjenje zapornikov ter odklanjanje ustreznega in pravočasnega zdravljenja, kar so vse očitne kršitve mednarodnega prava; ponovno obsoja vse oblike mučenja in slabega ravnanja; poziva Izrael, naj nemudoma poskrbi za skladnost s konvencijo Združenih narodov proti mučenju, saj je njen sopodpisnik; obsoja zapiranje otrok in slabo ravnanje z njimi ter zahteva takojšnjo izpustitev zaprtih otrok in žensk; obsoja, kako z otroki ravnajo izraelska sodišča; poziva tudi k takojšnji izpustitvi zaprtih palestinskih poslancev, zlasti Kalide Džarar in Marvana Bargutija;

56.  je poleg tega zelo zaskrbljen zaradi omejevanja državljanskih in političnih svoboščin v Izraelu, zlasti z različnimi zakoni o nevladnih organizacijah, ki posegajo v svobodo združevanja, zbiranja in organiziranja; obsoja tudi vse hujšo diskriminacijo manjšin v tej državi, zlasti „arabske“ manjšine;

57.  obžaluje, da vprašanje Zahodne Sahare ni bilo uvrščeno na dnevni red zasedanj Sveta za človekove pravice v letu 2016; ponovno poudarja, da je zahodnosaharski konflikt vprašanje dekolonizacije in da po mednarodnem pravu Kraljevina Maroko nima nobene suverenosti nad Zahodno Saharo in nastopa kot okupacijska sila; obsoja stalne kršitve temeljnih pravic zahodnosaharskega ljudstva; poziva k varstvu temeljnih pravic zahodnosaharskega ljudstva, vključno s svobodo združevanja, izražanja in pravico do demonstracij; zahteva takojšnjo izpustitev vseh zahodnosaharskih političnih zapornikov, še posebej pa takojšnjo izpustitev članov skupine Gdeim Izik, ki jih je obsodilo maroško vojaško sodišče; ponavlja poziv Španiji, naj da politični azil mlademu Zahodnosaharcu Hasanu Aliju, ki je bil obsojen na dosmrtno zaporno kazen; poudarja potrebo po mednarodnem nadzoru položaja človekovih pravic v Zahodni Sahari; poziva Maroko in Fronto Polisario, naj nadaljujeta pogajanja za mirno in trajno rešitev konflikta v Zahodni Sahari, in ponovno poudarja pravico zahodnosaharskega ljudstva do samoodločbe, o čemer naj se v skladu z resolucijama Združenih narodov 34/37 in 35/19 odloči na demokratičnem referendumu;

 

 

°

° °

 

 

58.  pooblašča svojo delegacijo, naj na 31., 32. in 33. zasedanju Sveta za človekove pravice posreduje stališča iz te resolucije; poziva jo, naj ob zaključku mandata poroča Pododboru za človekove pravice, ter meni, da bi bilo primerno delegacijo Evropskega parlamenta še naprej pošiljati na ustrezna zasedanja Sveta za človekove pravice;

59.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, Varnostnemu svetu OZN, generalnemu sekretarju OZN, predsedujočemu generalni skupščini OZN, predsedniku Sveta OZN za človekove pravice, visokemu komisarju OZN za človekove pravice ter delovni skupini EU–OZN, ki jo je ustanovil Odbor za zunanje zadeve.

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov