Predlog resolucije - B8-0057/2016Predlog resolucije
B8-0057/2016

PREDLOG RESOLUCIJE o klavzuli o vzajemni obrambi (člen 42(7) PEU)

14.1.2016 - (2015/3034(RSP))

ob zaključku razprave o izjavi podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko
v skladu s členom 123(2) Poslovnika

Sabine Lösing, Neoklis Silikiotis (Neoklis Sylikiotis), Rina Ronja Kari, Fabio De Masi, Marina Albiol Guzmán, Martina Anderson, Sofia Sakorafa, Lynn Boylan, Matt Carthy, Liadh Ní Riada, Kostas Hrisogonos (Kostas Chrysogonos), Stelios Kuloglu (Stelios Kouloglou), Kostadinka Kuneva, Dimitrios Papadimulis (Dimitrios Papadimoulis), Javier Couso Permuy v imenu skupine GUE/NGL

Postopek : 2015/3034(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :  
B8-0057/2016
Predložena besedila :
B8-0057/2016
Razprave :
Sprejeta besedila :

B8-0057/2016

Resolucija Evropskega parlamenta o klavzuli o vzajemni obrambi (člen 42(7) PEU)

(2015/3034(RSP))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 42(7) Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

–  ob upoštevanju Ustanovne listine Združenih narodov,

–  ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,

A.  ker je bil Pariz 13. novembra 2015 prizorišče več terorističnih napadov „islamske države/Daiša“, zaradi katerih je umrlo 130 ljudi, 352 je bilo ranjenih, mnogi med njimi so bili pohabljeni za vedno, številni pa so potrebovali psihološko podporo;

B.  ker je v dneh po teh napadih Francija na seji Sveta EU za zunanje zadeve 17. novembra 2015 zahtevala uporabo člena 42(7) PEU; ker je bil tokrat prvič uporabljen člen 42(7);

C.  ker so obrambni ministri EU izrazili soglasno in popolno podporo Franciji ter pripravljenost zagotoviti vso potrebno pomoč in podporo na podlagi člena 42(7), pri tem pa opozorili, da za začetek izvajanja medsebojne pomoči pravno ni potreben nikakršen formalni sklep ali zaključek Sveta;

D.  ker so se nadaljnji ukrepi izvajali na ravni dvostranskega medvladnega sodelovanja, za kar ni bilo potrebno sodelovanje niti Sveta niti Komisije; ker so se nekatere države članice zavezale, da bodo pomagale Franciji, druge za ukrepanje potrebujejo odobritev parlamentov, nekatere pa se niso angažirale v to smer;

E.  ker vojne vodijo zgolj v več terorizma, uničenja držav in človeških izgub, kar je dokazala tako imenovana vojna proti terorizmu, ki jo od leta 2001 bijejo ZDA, NATO in njuni zavezniki;

F.  ker Parlament pravno nima možnosti izvajanja parlamentarnega nadzora nad procesom začetka uporabe člena 42(7);

G.  ker je Francija po eni strani zaprosila za podporo z združevanjem in skupno uporabo zmogljivosti za njene operacije v Iraku in Siriji ter je na drugi strani zaprosila za podporo na drugih območjih, kjer delujejo francoske vojaške enote, da bi bilo te mogoče napotiti drugam;

H.  ker člen 42(7) PEU določa, da so države članice obvezane pomagati državi članici, če je ta na svojem ozemlju žrtev oborožene agresije; ker se to izvrši na ravni dvostranskega medvladnega sodelovanja in bi moralo biti skladno z Ustanovno listino Združenih narodov;

I.  ker člen 42(7) PEU nima naslova in zato „klavzula o vzajemni obrambi“ ni pravni termin;

J.  ker člen 42(7) izvira iz člena 5 Bruseljske pogodbe o Zahodnoevropski uniji in je bil prvič vključen v PEU leta 2009 z Lizbonsko pogodbo;

1.  zavrača uporabo člena 42(7) PEU in obsoja dejstvo, da se s to potezo Evropska unija spreminja v vojaško zavezništvo; opozarja, da to ne bi smelo predstavljati precedenčnega primera za prihodnost;

2.  odločno nasprotuje razlagi, po kateri ta člen predstavlja obveznost za vojaško podporo Franciji, za podporo njenih vojaških operacij ali za opravičevanje in legitimacijo vojaških akcij, ki so že v teku ali se načrtujejo; nadalje zavrača prikazovanje napadov v Parizu kot vojnih dejanj, da bi se upravičil vojaški odziv nanje, ter poudarja, da po mednarodnem pravu tako imenovana Islamska država/Daiš ni država;

3.  poudarja, da vojaške operacije niso nikoli zavrle ali zaustavile terorizma, temveč so – ravno nasprotno – povzročile več žrtev in motenj ter poslabšale položaj prizadetih narodov; zahteva prenehanje tako imenovane „vojne proti terorju“ in vztraja, naj se teroristične dejavnosti obravnavajo v okvirih pravne države s policijskimi preiskavami in uporabo policijskih pooblastil; poudarja, da boj proti terorizmu ne bi smel v nobenem primeru služiti kot pretveza za omejevanje svoboščin in človekovih pravic posameznikov, in obsoja vse politike, usmerjene v diskriminacijo delov prebivalstva na podlagi porekla ali vere;

4.  poziva, naj se dosledno spoštuje mednarodno pravo, naj se niti vojaško niti drugače ne posreduje v notranje zadeve držav in naj se konflikti rešujejo na miroljuben način;

5.  zahteva celovit pregled politike EU glede zunanjih zadev, ki bi morala povsem izključevati vojaška posredovanja in ukrepe ter bi morala biti usmerjena izključno v civilne ukrepe, lajšanje revščine in boj proti vzrokom zanjo, družbeni in gospodarski razvoj ter simetrično sodelovanje;

6.  poziva, naj EU preneha trgovati z orožjem in izvažati orožje in vojaško opremo na konfliktna območja;

7.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic, Svetu in Komisiji.