PREDLOG RESOLUCIJE o razmerah v Libiji
1.2.2016 - (2016/2537(RSP))
v skladu s členom 123(2) Poslovnika
Barbara Lochbihler, Igor Šoltes, Ernest Urtasun, Bronis Ropė, Klaus Buchner, Bodil Valero v imenu skupine Verts/ALE
Glej tudi predlog skupne resolucije RC-B8-0146/2016
Evropski parlament,
– ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Libiji, zlasti resolucije z dne 15. januarja 2015[1],
– ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta Združenih narodov o Libiji, vključno z resolucijo št. 2259 z dne 23. decembra 2015,
– ob upoštevanju poročil in izjav posebnega predstavnika generalnega sekretarja Združenih narodov in vodje podporne misije Združenih narodov v Libiji (UNSMIL),
– ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve o Libiji,
– ob upoštevanju izjav o Libiji, ki jih je pred kratkim podala podpredsednica Komisije/visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federica Mogherini,
– ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,
A. ker se v Libiji od leta 2011, ko so uporniške skupine ob pomoči Nata strmoglavile Moamerja Gadafija, vrstijo hude politične, institucionalne in varnostne krize;
B. ker od poletja 2014 po državi potekajo čedalje hujši spopadi med dvema razpuščenima in razdrobljenima nasprotujočima se skupinama, in sicer silami operacije Ponos upokojenega generala Khalifa Haftarja, ki so povezane z milicami iz mesta Zintan, in koalicijo „Libijska zora“, ki jo v glavnem tvorijo milice iz mesta Misrata in berberska manjšina z islamističnimi skupinami in lokalnimi milicami iz drugih mest zahodne Libije;
C. ker oba nasprotna tabora strani branita svoje cilje in se sklicujeta na legitimnost dveh nasprotujočih si vlad in parlamentov, s sedežem v Tripoliju in Tobruku; ker naj bi obe vojskujoči se strani prejemale pomoč zunanjih sil;
D. ker so milice, povezane s t.i. Islamsko državo, izkoristile državljansko vojno in praznino na oblasti ter povečale svojo prisotnost v državi, kjer vse pogosteje izvajajo teroristične napade in brutalno zlorabljajo lokalno prebivalstvo; ker so te skupine v začetku januarja 2016 sprožile ofenzivo na največje naftne objekte na srednjevzhodni obali, pri tem pa izvedle najhujši teroristični napad v Libiji od leta 2011, v katerem je v Zlitenu umrlo na desetine novozaposlenih policistov; ker teroristične in kriminalne mreže v Libiji vzpostavljajo tesnejše stike z Malijem in severno Nigerijo, preprodajajo orožje in droge ter izvajajo druge oblike nezakonite trgovine;
E. ker so 17. decembra 2015 predstavniki dveh nasprotujočih si parlamentov ter občin in civilne družbe pod okriljem ZN podpisali sporazum o delitvi oblasti; ker je bil v skladu s tem sporazumom imenovan devetčlanski predsedniški svet, v katerem je vlogo predsednika vlade prevzel poslovnež Fajez El Saraj, ki mu je bila zaupana tudi naloga sestave vlade narodne enotnosti;
F. ker je mednarodno priznani parlament s sedežem v Tobruku 25. januarja 2016 zavrnil vlado, ki jo je oblikoval predsedniški svet, in mu naložil desetdnevni rok za oblikovanje nove, manjše vlade ali odstop;
G. ker so se razmere na področju človekovih pravic in humanitarne razmere močno poslabšale, odkar je Libija zdrsnila v državljansko vojno; ker sta po poročanjih obe vojskujoči se strani zagrešili vrsto kršitev mednarodnega prava o človekovih pravicah in humanitarnega prava ter povzročili na stotine smrtnih žrtev, množično razseljevanje in humanitarno krizo na številnih območjih; ker so številne politične aktiviste in zagovornike človekovih pravic, zaposlene v medijih in druge javne osebnosti ugrabili ali jim grozili; ker so Združeni narodi prejeli poročila o samovoljnem pridržanju, mučenju in slabem ravnanju obeh strani;
H. ker je 26. februarja 2011 varnostni svet Združenih narodov zadevo v zvezi z razmerami v Libiji predložil Mednarodnemu kazenskemu sodišču; ker je Mednarodno kazensko sodišče še vedno pristojno za preiskavo kršitev človekovih pravic v državi in pregon storilcev; ker je to sodišče 27. junija 2011 izdalo nalog za prijetje Moamarja Gadafija, Saifa Al Islama in Abdulaha Al Senusija zaradi zločinov proti človečnosti; ker preostali osumljenci niso v priporu tega sodišča; ker libijske oblasti vztrajajo, naj se jima sodi v okviru libijskega notranjega pravnega sistema;
I. ker je bilo po ocenah UNSMIL v zadnjem valu spopadov notranje razseljenih vsaj 400 tisoč Libijcev, 150 tisoč ljudi, med njimi številni priseljenski delavci, pa je zapustilo državo; ker so bili tuji humanitarni delavci in diplomati, med drugim osebje EU in misije UNSMIL, evakuirani iz Libije; ker množični pritok libijskih beguncev v sosednjo Tunizijo še naprej zelo obremenjuje zmogljivosti in stabilnost te države;
J. ker je Libija glavna tranzitna in odhodna točka za migrante, zlasti podsaharske Afričane, ki poskušajo doseči Evropo;
K. ker prodaja nafte predstavlja 95 % državnega prihodka in 65 % BDP države; ker ima Libija največje naftne zaloge v Afriki in pete največje na svetu; ker so prihodki od nafte močno padli, odkar so milice prevzele nadzor nad naftnimi polji, naftovodi in izvoznimi obrati po vsej državi;
L. ker se je več držav članic EU, tudi Italija, Združeno kraljestvo in Nemčija, zavezalo, da bo izurilo nove varnostne sile prihodnje vlade enotnosti;
M. ker so libijski nosilci odločanja iz različnih taborov večkrat zavrnili vojaško posredovanje iz tujine;
N. ker so države članice EU, ki so sodelovale v vojni leta 2011, in EU kot celota, še posebej odgovorne pomagati libijskemu prebivalstvu in podpirati prizadevanja za dosego miru in stabilnosti v državi;
O. ker se je po informacijah, ki so pricurljale v javnost, Bernardino León, nekdanji predstavnik ZN, ki je pomagal pri sklenitvi sporazuma o delitvi oblasti, med trajanjem svojega mandata skrivoma dogovoril o privlačnem prihodnjem delovnem mestu z Združenimi arabskimi emirati, ki podpirajo parlament v Tobruku;
1. je zadovoljen, da je bil decembra 2015 podpisan libijski politični sporazum, in meni, da gre za spodbuden prvi korak v smeri politične rešitve libijskega konflikta, vendar izraža močno zaskrbljenost nad nenehnimi preprekami, ki povzročajo zamudo pri oblikovanju vlade narodne enotnosti;
2. poziva nasprotujoče si strani, naj pokažejo vodilno sposobnost in se dogovorijo o sestavi vlade enotnosti, da bi se spoprijeli z dolgim seznamom upravnih, gospodarskih, humanitarnih in varnostnih izzivov, ki pestijo državo; v zvezi s tem ponovno izraža popolno podporo prizadevanjem ZN in zlasti posebnega predstavnika Martina Koblera pri poenostavitvi tega procesa; vztraja, da bi bilo treba ustrezno pozornost posvetiti ženskam in manjšinam;
3. poziva mednarodno skupnost, naj začne izvajati pritisk na tiste, ki ovirajo politične mirovne pogovore, in učinkovito uveljavlja embargo Združenih na orožje za Libijo;
4. izraža močno zaskrbljenost nad širitvijo Islamske države v Libijo in meni, da bi bilo treba prednostno obravnavati to vprašanje; vztraja pa, da bi bilo treba vsa libijska in mednarodna prizadevanja za zadržanje in razbitje skupin, povezanih z Islamsko državo, izvajati ob doslednem upoštevanju mednarodnega prava na področju človekovih pravic in humanitarnega prava;
5. je prepričan, da bi bil zagotovo najučinkovitejši odziv na prisotnost skrajnih milic v Libiji ustanovitev vključujočih notranjih institucij, ki bi lahko vzdrževale vladavino prava, zagotavljale javne storitve in lokalno varnost ter se učinkovito zoperstavile skupinam, ki ogrožajo stabilnost države in širše regije;
6. poziva podpredsednico/visoko predstavnico in Komisijo, naj obvezno oblikujeta celovit program na področju razoroževanja, demobilizacije in ponovnega vključevanja ter reform varnostnega sektorja, ki se bo začel izvajati po sprejetju mirovnega sporazuma; poudarja, da je izjemno pomembno razveljaviti prejšnje programe reform varnostnega sektorja v državi, katerih obseg je bil na področju upravljanja meja in nadzora migracij zelo omejen; je prepričan, da je mogoče zgolj s pristnim in obsežnim programom, ki bo vključeval mejno stražo, zajemal celotno državo in imel zagotovljena ustrezna finančna sredstva, sprožiti pozitiven razvoj v Libiji; ima resne pomisleke glede trenutnega svežnja vojaške pomoči Združenega kraljestva in Italije, v sklopu katerega 1.000 britanskih in 5.000 italijanskih vojakov usposablja libijske oborožene sile, zadolžene za varovanje nove vlade;
7. je zaskrbljen nad poročili medijev, da ZDA, Združeno kraljestvo, Italija in Francija trenutno povečujejo število izvidniških poletov in krepijo zbiranje obveščevalnih podatkov, pa tudi nad tem, da so te države pripravljene vojaško posredovati zoper bojevnike Islamske države v Libiji brez dovoljenja libijskih oblasti ali izrecnega mandata varnostnega sveta Združenih narodov; svari pred vsakršnim enostranskim ali večstranskim vojaškim posredovanjem brez pravne podlage ali političnega soglasja prihodnje vlade enotnosti;
8. je v enaki meri zaskrbljen nad nedavno izjavo francoskega ministra za obrambo Jean-Yvesa Le Driana o potrebi po dejavnostih vojske v libijskih obalnih vodah, da bi se učinkovito zoperstavili tihotapcem in trgovcem z ljudmi; opozarja na številne negativne izjave libijskih nosilcev odločanja v zvezi z načrti o napotitvi sil EUNAVFOR Sophia v libijske teritorialne vode; opozarja, da se brez soglasja libijskih oblasti ali mandata ZN v skladu s poglavjem VII Listine ZN tovrstno vojaško posredovanje obravnava kot nezakonito in pomeni dejanje agresije; je zaskrbljen nad skupno učinkovitostjo pristopa, glede na nedavne izkušnje z misijo EUNAVFOR Atalanta v Somaliji, morebitno posredno škodo in povzročanje trpljenja obalnemu prebivalstvu, pa tudi dejstvo, da bi utegnilo takšno neprimerno in nezakonito vojaško posredovanje držav članic EU povzročiti povečanje podpore nasilnim skrajnežem, kot je Islamska država;
9. izraža globoko zaskrbljenost nad usodo priseljencev, iskalcev azila in beguncev v Libiji, katerih že tako negotov položaj se še naprej slabša; poziva EU in države članice, naj učinkovito pomagajo Italiji pri njenih prizadevanjih, da bi obvladala vse večje migracijske tokove iz severne Afrike, zlasti iz Libije; poziva vse države članice, zlasti Italijo, naj dosledno spoštujejo pravo EU in mednarodno pravo o beguncih, vključno z načelom nevračanja in presojo položaja za vsak primer posebej; poziva libijske oblasti in milice, naj zunanjim akterjem omogočijo dostop do centrov za pridržanje, zlasti centrov za migrante;
10. je močno zaskrbljen zaradi nedavnih napadov Islamske države na naftne terminale in s tem povezano infrastrukturo v krajih, kot je Ras Lanuf, in posledic tega za zdravje lokalnega prebivalstva in okolje;
11. obsoja očitno navzkrižje interesov in neetično ravnanje pri dejanjih nekdanjega posebnega predstavnika ZN Bernardina Leóna, ki si je zagotovil privlačno delovno mesto kot vodja diplomatske akademije Združenih arabskih emiratov, medtem ko je izvajal svoje zadolžitve mirovnega posrednika v konfliktu, v katerega je bil neposredno vpleten njegov prihodnji delodajalec; spominja, da je Bernardin León zasedal več visokih položajev v diplomatskih službah Španije in EU; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj opredeli načine, s katerimi bi v prihodnje preprečili podobne dogodke v zvezi s posebnimi odposlanci EU ali mednarodnimi odposlanci, ki jih EU podpira, vključno z uvedbo strogih obdobij mirovanja; se je odločil opraviti preiskavo v zvezi s to zadevo;
12. obsoja nasilje in kršitve mednarodnega humanitarnega prava s strani vojskujočih se strani po celotni državi; je še vedno izredno zaskrbljen zaradi stalnega slabšanja razmer glede človekovih pravic, vključno s primeri samovoljnega pridržanja, ugrabitev, nezakonitih pobojev in mučenja, pa tudi nasilja nad novinarji, političnimi aktivisti, zagovorniki človekovih pravic in manjšinami, vključno s prebivalci Taverghe;
13. poudarja, da morajo kršitelji človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava odgovarjati za svoja dejanja; opozarja na izjavo UNSMIL, da je za številne kršitve in zlorabe v Libiji pristojno Mednarodno kazensko sodišče, in poziva, naj se temu sodišču dodelijo politična, logistična in finančna sredstva, ki mu bodo omogočila preiskavo teh zločinov; meni, da bi z okrepitvijo mednarodnih mehanizmov odgovornosti lahko milice odvrnili od nadaljnjih zlorab in kršitev, in poziva k premisleku o oblikovanju preiskovalne komisije Združenih narodov ali podobnega mehanizma za preiskavo kršitev človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava;
14. poziva države članice, naj podpre Tunizijo pri obravnavi posledic prelitja libijske krize, ki povzročajo destabilizacijo, vključno s pomočjo pri vzpostavitvi odgovornih varnostnih institucij;
15. poudarja, da je treba ohraniti nevtralnost ključnih libijskih institucij, zlasti centralne banke, nacionalne naftne družbe in državnega premoženjskega sklada, ki imajo pooblastilo Združenih narodov za prejemanje prihodkov od nafte iz tujine; v zvezi s tem poziva k vzpostavitvi mednarodnega nadzornega mehanizma za zamrznitev teh prihodkov, razen za izplačilo plač, dokler se ne oblikuje vlada narodne enotnosti, kar bi sprte strani spodbudilo, da sklenejo politični kompromis;
16. poziva libijske oblasti, naj se zavežejo visokim standardom preglednosti v državnem ekstraktivnem sektorju, da bi libijski naravni viri lahko koristili vsem prebivalcem, zlasti pa naj v čim krajšem času podpišejo zahteve pobude za preglednost v ekstraktivni industriji; ponovno poziva evropska podjetja, ki delujejo v Libiji, naj razkrijejo svoje finančne posle v energetskem sektorju;
17. poziva EU in njene države članice, naj okrepijo humanitarno pomoč, da bi rešile stisko libijskega prebivalstva, zlasti na najbolj prizadetih območjih, in naj bodo pripravljene na odziv na morebitno nadaljnje poslabšanje razmer; v zvezi s tem vztraja, da je izjemno pomembno zagotavljati konkretno pomoč za lokalna premirja; poziva EU, naj podpre opolnomočenje organizacij civilne družbe, zlasti skupin žensk, ki si prizadevajo za nenasilne rešitve večstranske krize v državi;
18. izraža zaskrbljenost zaradi poročil, da sodni sistem v Libiji razpada in da prihaja do hudih odstopanj od standardov poštenega sojenja; poziva libijske oblasti, naj v celoti sodelujejo z Mednarodnim kazenskim sodiščem, tako da mu pomagajo pri preiskavah in spoštujejo njegove odločbe; izraža zaskrbljenost, ker libijske oblasti obtožencema tega sodišča Abdulahu al Senusiju in Saifu al Islamu Gadafiju ne priznavajo procesnih pravic; želi spomniti, da absolutno nasprotuje smrtni kazni v vseh primerih, ne glede na naravo storjenega kaznivega dejanja, in Libijo poziva k njeni odpravi;
19. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropski službi za zunanje delovanje, podpredsednici Evropske komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, parlamentom in vladam držav članic, libijski poslanski zbornici, varnostnemu svetu Združenih narodov, generalni skupščini Združenih narodov, Svetu Združenih narodov za človekove pravice, Arabski ligi in Afriški uniji.
- [1] Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0010.