PREDLOG RESOLUCIJE o odpornosti kot strateški prednostni nalogi zunanjega delovanja EU
24.5.2017 - (2017/2594(RSP))
v skladu s členom 128(5) Poslovnika
Linda McAvan v imenu Odbora za razvoj
B8-0381/2017
Resolucija Evropskega parlamenta o odpornosti kot strateški prednostni nalogi zunanjega delovanja EU
Evropski parlament,
– ob upoštevanju člena 21 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter členov 208, 210 in 214 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),
– ob upoštevanju globalne strategije EU za zunanjo in varnostno politiko, objavljene junija 2016,
– ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Pristop EU k odpornosti: izkušnje s krizami prehranske varnosti z dne 3. oktobra 2012 (COM(2012)0586) in delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom Akcijski načrt za odpornost v državah, izpostavljenih krizam, za obdobje 2013–2020 z dne 19. junija 2013 (SWD(2013)0227),
– ob upoštevanju sklepov Sveta o pristopu EU k odpornosti z dne 28. maja 2013,
– ob upoštevanju resolucije Generalne skupščine OZN št. 70/1 z dne 25. septembra 2015 z naslovom Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030,
– ob upoštevanju sklepa Konference pogodbenic št. 1/CP.21 v zvezi z začetkom veljavnosti Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah,
– ob upoštevanju Sendajskega okvira za zmanjšanje tveganja naravnih nesreč za obdobje 2015–2030, sprejetega na tretji svetovni konferenci Združenih narodov o zmanjševanju tveganja naravnih nesreč, ki je potekala od 14. do 18. marca 2015 v Sendaju na Japonskem,
– ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom Akcijski načrt za Sendajski okvir za zmanjševanje tveganja nesreč za obdobje 2015–2030: pristop informiranja o tveganju nesreč za vse politike EU z dne 17. junija 2016 (SWD(2016)0205),
– ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja Združenih narodov o končnem dokumentu s svetovnega humanitarnega vrha (A/71/353) z dne 23. avgusta 2016,
– ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Dostojno življenje: od odvisnosti od pomoči do samozadostnosti. Prisilno razseljevanje in razvoj z dne 26. aprila 2016 (COM(2016)0234),
– ob upoštevanju svojih predhodnih resolucij, zlasti resolucij z dne 11. decembra 2013 o pristopu EU k odpornosti in zmanjšanju tveganja nesreč v državah v razvoju: izkušnje s krizami prehranske varnosti[1], z dne 16. decembra 2015 o pripravah na svetovni humanitarni vrh: izzivi in priložnosti za humanitarno pomoč[2] ter z dne 14. februarja 2017 o reviziji Evropskega soglasja o razvoju[3],
– ob upoštevanju vprašanja Komisiji o odpornosti kot strateški prednostni nalogi zunanjega delovanja EU (O-0000/2017 – B8 0000/2017),
– ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za razvoj,
– ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,
A. ker po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) 1,6 milijarde ljudi živi v 56 državah, v katerih so razmere nestabilne[4]; ker so za nestabilnosti v največji meri odgovorni ljudje; ker nestabilne razmere povečujejo ranljivost prebivalstva zaradi različnih dejavnikov, kot so konflikti in negotovost, odsotnost dostopa do zdravstvenega varstva, prisilno razseljevanje, skrajna revščina, neenakost, neustrezna prehranska varnost, gospodarski pretresi, slabo upravljanje in šibke institucije, korupcija in nekaznovanost ter naravne nesreče, ki jih poslabšujejo vplivi podnebnih sprememb; ker je spodbujanje odpornosti še zlasti pomembno v nestabilnih razmerah, ki jih OECD opredeljuje poleg petih različnih in medsebojno povezanih razsežnosti: gospodarske, okoljske, politične, varnostne in družbene;
B. ker se koncept odpornosti že vrsto let uporablja v politikah EU in drugih mednarodnih organizacij, in ker se zdi, da se širi; ker sklepi Sveta o odpornosti iz leta 2013 slednjo opredeljujejo kot „zmožnost posameznika, gospodinjstva, skupnosti, države ali regije, da se pripravi na stresne razmere in pretrese, se jim zoperstavi, se jim prilagodi in si od njih hitro opomore, ne da bi to ogrozilo dolgoročne razvojne možnosti“;
C. ker globalna strategija EU za zunanjo in varnostno politiko „državno in družbeno odpornost vzhodno in južno od nas“ uvršča med eno od petih glavnih prednostnih nalog zunanjega delovanja EU in odpornost opredeljuje kot „sposobnost držav in družb za prenovo, tj. kljubovanje notranjim in zunanjim krizam in posledično obnovo“; ker ta strategija potrjuje, da je „v osrčju odporne države odporna družba, ki zagotavlja demokracijo, zaupanje v institucije in trajnostni razvoj”;
D. ker globalna strategija EU za zunanjo in varnostno politiko navaja tudi, da bo EU „sprejela skupni pristop k svoji humanitarni, razvojni, migracijski, trgovinski, naložbeni, infrastrukturni, izobraževalni, zdravstveni in raziskovalni politiki“ in bo med drugim izvajala prilagojene politike, ki podpirajo vključujoče in odgovorno upravljanje, spodbujajo človekove pravice, podpirajo uveljavljanje lokalnih pravic pri reformah pravosodnega, varnostnega in obrambnega sektorja, podpirajo nestabilne države, se bojujejo proti revščini in neenakosti ter spodbujajo trajnostni razvoj, poglabljajo odnose s civilno družbo, spodbujajo politike reform energetskega in okoljskega sektorja ter podpirajo trajnostne odzive na proizvodnjo hrane in rabo vode;
E. ker je pri zunanjem delovanju EU potreben večplasten pristop k odpornosti in ker se to lahko spodbudi – v skladu z načelom usklajenosti politik za razvoj – s povečanjem razvojne pomoči in po potrebi humanitarne pomoči skupaj s politikami, povezanimi z okoljem, z jasnim poudarkom na zmanjšanju ranljivosti in tveganju nesreč kot ključnemu sredstvu za zmanjšanje humanitarnih potreb; ker ima zunanja politika EU tudi osrednjo vlogo pri krepitvi odpornosti, zlasti s spodbujanjem trajnostnega razvoja, človekovih pravic in političnega dialoga ter istočasnim pospeševanjem sistemov za zgodnje opozarjanje in s prizadevanjem za preprečevanje socialnih in gospodarskih pretresov, kot so stradanje, povečevanje neenakosti, kršitve človekovih pravic in nasilni spopadi, ter za reševanje konfliktov, ko se ti pojavijo;
F. ker bi morala EU spodbujati celosten pristop k svojemu zunanjemu delovanju, obenem pa povečati svoj prispevek k trajnostnemu razvoju ter priznavati mandat in cilje vsake politike, kot je določeno v Pogodbah; ker je to še posebej pomembno v kriznih razmerah in ob upoštevanju humanitarnih ukrepov EU, ki se ne smejo obravnavati kot orodje za krizno upravljanje, ampak jih morajo v celoti voditi načela humanitarne pomoči, kot se odraža v Evropskem soglasju o humanitarni pomoči, ter biti namenjeni usklajenemu, učinkovitemu in kakovostnemu humanitarnemu odzivu; ker bi morala EU še naprej spodbujati spoštovanje človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava s strani vseh udeležencev spora;
G. ker bi morali humanitarni ukrepi upoštevati mednarodno priznane standarde in načela, kot so povzeti v „kodeksu ravnanja mednarodnega gibanja Rdečega križa in Rdečega polmeseca ter nevladnih organizacij pri pomoči v sili“ in na splošni ravni vključeni v „listino o humanitarni pomoči“;
H. ker je treba spodbujanje odpornosti razumeti kot dolgoročno prizadevanje, povezano s spodbujanjem trajnostnega razvoja, ki bo trajnostno samo, če bo odporno na pretrese, stresne razmere in spremembe; ker je spodbujanje odpornosti del zunanje politike EU in programov razvojnega sodelovanja, zato mora biti prilagojeno specifičnim pogojem in prispevati h krepitvi strategij nacionalne odpornosti, za katere so odgovorne vlade partnerskih držav, ki tudi odgovarjajo svojemu prebivalstvu;
I. ker so razumevanje tveganja, krepitev obvladovanja tveganja in vlaganje v sisteme zgodnjega opozarjanja in zgodnjega odzivanja, preprečevanje ter zmanjševanje tveganja nesreč v skladu s prednostnimi nalogami Sendajskega okvira bistveni za doseganje odpornosti in zato za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja;
J. ker mora osredotočenost na ljudi ostati osrednji pristop EU k odpornosti, vključno s sodelovanjem z organi in izgradnjo zmogljivosti v podporo tej osredotočenosti na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, kjer je to mogoče, ter priznavanjem in podpiranjem osrednje vloge organizacij civilne družbe in lokalnih skupnosti;
K. ker naravne nesreče in nesreče, ki jih povzroči človek, različno vplivajo na ženske, dekleta, fante in moške, pri čemer neenakosti na podlagi spola stopnjujejo vpliv stresnih razmer in pretresov ter ovirajo trajnostni razvoj;
L. ker v krizah in konfliktih najbolj trpijo ženske in dekleta; ker so ženske in dekleta nesorazmerno izpostavljene tveganju, pri čemer se med nesrečami in po njih soočajo s povečano izgubo virov preživetja, varnosti in celo življenj; ker se ženske in dekleta soočajo s povečanim tveganjem zaradi razselitve in razpada običajnih zaščitnih struktur in podpore; ker v okoliščinah, povezanih s krizami, verjetnost posilstva, spolnega izkoriščanja in tveganega ravnanja zelo poveča verjetnost neželenih nosečnosti, spolno prenosljivih okužb in zapletov pri reproduktivnem zdravju;
M. ker je krepitev vloge žensk ključna za spodbujanje odpornosti; ker morajo programi graditi in krepiti odpornost ter vključevati ženske, da bi bili učinkoviti, celoviti in trajnostni, pri tem pa morajo obravnavati posebne sposobnosti in mehanizme premagovanja kriz;
N. ker je družina ena glavnih institucij za opravljanje bistvenih funkcij proizvodnje, potrošnje, razmnoževanja in kopičenja, povezanih z družbenim in ekonomskim opolnomočenjem posameznikov in družb; ker družine in njihovi člani vzpostavljajo sisteme skrbne podpore, njihovo odporno ravnanje pa se lahko odraža v ohranjanju razvoja optimizma, iznajdljivosti in odločnosti ne glede na stiske; ker te vrline in sredstva posameznikom omogočajo, da se uspešno odzivajo na krize in izzive;
O. ker bi moral pristop EU k odpornosti pri njenem zunanjem delovanju posvetiti posebno pozornost potrebam najbolj ranljivih delov prebivalstva, vključno z najrevnejšimi, manjšinami, prisilno razseljenim prebivalstvom, ženskami, otroci, migranti, osebami, okuženimi z virusom HIV, osebami LGBTI, invalidi in starejšimi;
1. pozdravlja, da je bila pomembnost spodbujanja odpornosti priznana v globalni strategiji EU za zunanjo in varnostno politiko, ki jo je uvrstila med strateške prednostne naloge zunanjega delovanja EU; pozdravlja pozitiven prispevek, ki ga je mogoče doseči s spodbujanjem odpornosti v partnerskih državah preko večje politične, diplomatske in varnostne pozornosti, vendar poudarja, da odpornosti ni mogoče omejiti na te razsežnosti;
2. ponovno potrjuje, da morajo države članice EU spoštovati svoje zaveze glede uradne razvojne pomoči ter krepiti odpornost preko svojih strategij in procesov načrtovanja na področju razvoja in humanitarne pomoči; v zvezi s tem poudarja pomen okvira za analizo sistemov odpornosti OECD, ki pomaga prevesti strategije v učinkovitejše načrte medsektorskih in večrazsežnostnih programov;
3. meni, da sedanji pristop EU k odpornosti, vključno z zavezami glede obravnave izvirnih vzrokov kriz in ranljivosti, kot so določene v sporočilu Komisije iz leta 2012 in sklepih Sveta iz leta 2013, ostaja v temelju veljaven in bi bilo treba z njim nadaljevati, obenem pa bi bilo treba priznati, da je treba v novo skupno sporočilo vključiti izkušnje, pridobljene z izvajanjem te politike; se sprašuje, kako bo sporočilo upoštevalo elemente ocenjevanj, saj je obsežnejše ocenjevanje načrtovano šele v letu 2018; meni, da bi bilo treba v celoti izvajati akcijski načrt za odpornost za obdobje 2013–2020;
4. poudarja večrazsežnosten – človeški, gospodarski, okoljski, politični, varnostni in družbeni – značaj odpornosti in pozdravlja, da ta koncept postaja pomemben v zunanji in varnostni politiki EU, razvojnem sodelovanju in humanitarni pomoči; poudarja, da je treba spoštovati jasni mandat in cilje vsake politike, obenem pa tudi spodbujati večjo usklajenost med politikami za trajnostni razvoj; opozarja, da je pomembno zagotavljati spoštovanje načela usklajenosti politik za razvoj v vsakem zunanjem delovanju EU, in sicer z zagotavljanjem, da politike EU ne bodo ogrožale prizadevanj držav v razvoju, da bi dosegle cilje trajnostnega razvoja;
5. zlasti poudarja poseben položaj humanitarne pomoči, ki jo morajo voditi le potrebe, izvajati pa jo je treba ob kar največjem spoštovanju temeljnih humanitarnih načel človečnosti, nevtralnosti, nepristranskosti in neodvisnosti ter spoštovanju človekovih pravic iz ženevskih konvencij in njihovih dodatnih protokolov; poudarja, da je spoštovanje humanitarnih načel bistveno za dostop do prebivalstva v stiski in zaščito humanitarnih delavcev;
6. pozdravlja, da se humanitarna pomoč, ki jo zagotavljajo EU in države članice, ne bi smela podrejati omejitvam, ki jih drugi partnerji donatorji nalagajo glede nujnega zdravljenja, vključno z dostopom do varnega splava za ženske in dekleta, ki so žrtve posilstev v oboroženih spopadih, temveč bi morala biti skladna z mednarodnim humanitarnim pravom;
7. poudarja, da je krepitev odpornosti v partnerskih državah dolgoročni proces in ga je zato treba vključiti v razvojne programe, ki zajemajo najbolj ranljive dele prebivalstva, in v finančne zaveze; poudarja, da bi moralo novo skupno sporočilo to priznati in podpreti spodbujanje odpornosti kot ključni element strategij trajnostnega razvoja partnerskih držav, zlasti v nestabilnih državah; ugotavlja, da morajo biti te strategije prilagojene okoliščinam in skladne z načeli razvojne učinkovitosti, o katerih je doseženo mednarodno soglasje: odgovornost partnerskih držav, ki prejemajo pomoč, za razvojne prednostne naloge (vključno z usklajevanjem z nacionalnimi strategijami razvoja), osredotočenost na rezultate, vključujoča partnerstva ter preglednost in odgovornost; v zvezi s tem poudarja pomembno vlogo Evropskega parlamenta, nacionalnih parlamentov in civilne družbe pri spremljanju in nadzoru;
8. poziva Komisijo, naj odpornost in njen večrazsežnostni značaj vključi kot osrednji element v svoj politični dialog z državami v razvoju;
9. poudarja splošni pomen skupnega načrtovanja ukrepov EU, povezanih z odpornostjo, v okvirih njene humanitarne in razvojne pomoči, da bi zagotovila kar največje dopolnjevanje in manjšo razdrobljenost pomoči in da bi zagotovila, da bodo kratkoročni ukrepi postavili temelje za srednjeročna in dolgoročna posredovanja;
10. poudarja pomen zagotavljanja tehnične pomoči najmanj razvitim državam in nestabilnim državam, zlasti na področjih trajnega upravljanja z zemljišči, ohranjanja ekosistemov in oskrbe z vodo, saj so temeljnega pomena za doseganje koristi tako za okolje kot za ljudi, ki so od njega odvisni;
11. poudarja, da so revni tisti, ki utegnejo še naprej najbolj občutiti hujše posledice nesreč z vidika dohodkov in blaginje; vztraja, da bi moral biti zato prvenstveni in vseobsegajoč cilj razvojnega sodelovanja EU izkoreninjenje revščine v kontekstu trajnostnega razvoja, da se za vse zagotovi dostojanstvo in dostojno življenje;
12. poudarja pomen zmanjševanja tveganja nesreč pri krepitvi odpornosti; poziva EU, naj zagotovi, da bo njeno spodbujanje odpornosti v novem skupnem sporočilu usklajeno z zavezami in cilji, sprejetimi v Sendajskem okviru za zmanjševanje tveganja nesreč, ki se izvajajo z akcijskim načrtom Evropske komisije za Sendajski okvir – ta spodbuja pristop, utemeljen na seznanjenosti s tveganjem nesreč, za vse politike EU –, ter naj zagotovi, da se bo tej prednostni nalogi namenilo dovolj sredstev; poudarja, da je obvladovanje tveganja bistveno za uresničevanje trajnostnega razvoja, in poziva, naj se na lokalni ravni in na ravni držav razvijejo vključujoče strategije za zmanjševanje tveganja nesreč ter naj se na področju obvladovanja tveganja razvije pristop, ki bo zajemal celotno družbo in vsa tveganja, da bi se zmanjšala ranljivost in povečala odpornost; poziva h krepitvi povezav med zmanjševanjem tveganja nesreč, prilagajanjem na podnebne spremembe ter mestnimi politikami in pobudami;
13. poziva, naj v zunanjem delovanju EU še naprej najpomembnejše mesto pri spodbujanju odpornosti zasedajo odpornost na ravni posameznikov in skupnosti ter osredotočanje na ranljive skupine, vključno z najrevnejšimi v družbi, manjšinami, družinami, ženskami, otroki, migranti, osebami, okuženimi z virusom HIV, osebami LGBTI, invalidi in starejšimi; izpostavlja osrednjo vlogo civilne družbe in lokalnih skupnosti pri krepitvi odpornosti; poudarja tudi pomen zbiranja in širjenja razčlenjenih podatkov za razumevanje in obravnavanje položaja ranljivih skupin;
14. poudarja, da je treba za učinkovito krepitev odpornosti priznavati pomen družin in podpirati njihovo sposobnost blaženja pretresov;
15. poziva, naj oblikovanje programov upošteva vidik spola ter krepi udeležbo žensk in se odziva na njihove pomisleke pri krepitvi njihove odpornosti na nesreče in podnebne spremembe ter naj zagotavlja pravice žensk, vključno z lastninskimi pravicami in varnostjo zemljiške posesti, tudi kar zadeva vodo, gozdove, bivališča in drugo premoženje;
16. poziva k dodatnim prizadevanjem za povečanje dostopa žensk in deklet do zdravstvene in spolne vzgoje, načrtovanja družine, predporodne oskrbe ter spolnega in reproduktivnega zdravstvenega varstva in s tem povezanih pravic, zlasti za uresničevanje petega razvojnega cilja tisočletja o zdravju mater, vključno z zmanjšanjem smrtnosti dojenčkov in otrok ter preprečevanjem tveganih porodov;
17. poudarja pomen dostopa do zdravstvenega varstva in storitev, pa tudi do vode, sanitarne infrastrukture in higiene v izrednih razmerah, ter dolgoročnega načrtovanja zdravstvenega varstva na ravni skupnosti;
18. ugotavlja, da za številne nestabilne države in države, ki so jih prizadeli konflikti, ter njihove sosede poseben izziv predstavlja prisilno in dolgotrajno razseljevanje; poudarja, da je treba brezpogojno zagotavljati zaščito razseljenih oseb ter da je krepitev odpornosti in samozadostnosti prizadetega prebivalstva in skupnosti, ki te ljudi gostijo, nadvse pomembna, kot je navedeno v sporočilu Komisije z naslovom Dostojno življenje; opozarja na pomen samozadostnosti pri spodbujanju dostojanstva in odpornosti;
19. poudarja, da je treba razširiti konvencijo o beguncih in konvencijo iz Kampale, da bi bile do zaščite in pomoči upravičene razseljene osebe po vsem svetu, pa tudi osebe, prizadete v drugih oblikah nasilja, kot sta trgovina z ljudmi in spolno nasilje, saj utegne biti njihov strah pred preganjanjem ali grožnjo resnih poškodb dobro utemeljen;
20. priznava, da je državna odpornost pomemben vidik odpornosti, in poudarja, da odpornost in stabilnost držav izhajata neposredno iz spoštovanja človekovih pravic, moči demokracije, pravne države in dobrega upravljanja, zaupanja v institucije in odgovornosti do državljanov teh držav, predvsem pa iz vključevanja državljanov – posameznikov in združenj – v opredeljevanje morebitnih rešitev, vse to pa so cilji, ki jih je treba spodbujati in ščititi pri izvajanju globalne strategije EU za zunanjo in varnostno politiko; poudarja, da je za krepitev odpornosti pomembno spodbujanje bistvenih javnih storitev, kot so izobraževanje, zdravstvo, oskrba z vodo in sanitarna infrastruktura;
21. poudarja, da bi morala biti geografska razsežnost koncepta odpornosti pri zunanjem delovanju EU še naprej globalna; ugotavlja, da bi morala biti krepitev odpornosti cilj spodbujanja človekovih pravic in trajnostnega razvoja v partnerskih državah in ne bi smela biti omejena na geografska območja, ki se soočajo z varnostnimi krizami z neposrednim učinkom na EU; poudarja, da bi bilo treba pri spodbujanju odpornosti v vsakem primeru dajati prednost in posvečati posebno pozornost najmanj razvitim državam, nestabilnim državam in državam, v katerih vedno znova prihaja do kriz, obenem pa tudi odpravljati izvirne vzroke kriz, zlasti s podpiranjem dejavnosti za preprečevanje in pripravljenost;
22. poudarja, da so sistemi za zgodnje opozarjanje in zmogljivosti za zgodnje odzivanje pomemben mehanizem za spodbujanje odpornosti, in poziva EU, naj okrepi svoja prizadevanja na tem področju, zlasti s spodbujanjem tesnejšega sodelovanja med različnimi akterji na terenu, še posebej v delegacijah EU, ter pripravo skupnih analiz v težavnih razmerah in izmenjav med regijami, v katerih pogosto prihaja do naravnih nesreč in ki se soočajo s podobnimi tveganji, kar bi omogočalo boljše razumevanje in bolj usklajen odziv vseh politik EU ter med institucijami EU in državami članicami;
23. poziva, naj se za spodbujanje odpornosti nameni dovolj sredstev, saj gre za eno od strateških prednostnih nalog EU; meni, da bi bil dobrodošel strateški razmislek pred naslednjim večletnim finančnim okvirom, in sicer o tem, kako bi lahko EU učinkoviteje uporabila obstoječe instrumente za zunanje financiranje in inovativne mehanizme ter jih obenem še naprej usklajevala z načeli razvojne učinkovitosti, o katerih je doseženo mednarodno soglasje, da bi sistematično vgrajevala odpornost v strategije in programe razvoja in pomoči; poudarja, da se lahko ukrepi financirajo iz različnih instrumentov, ki se dopolnjujejo, ter poudarja, da mora zmanjševanje revščine ostati glavni cilj sredstev, ki izvirajo iz instrumentov razvojnega sodelovanja;
24. poudarja, da je treba krepiti in razvijati izobraževanje v razmerah nesreč in kriz ter izboljšati širjenje, zbiranje in sporočanje informacij ter znanj, ki bodo prispevala h krepitvi odpornosti skupnosti ter spodbujala spremembe vedenja in kulturo pripravljenosti na nesreče;
25. spodbuja večje sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem na področju odpornosti; v zvezi s tem spominja na pomen sporočila Komisije z naslovom Krepitev vloge zasebnega sektorja pri doseganju vključujoče in trajnostne rasti v državah v razvoju; poziva Komisijo, naj dodatno podpre vključitev zasebnega sektorja z oblikovanjem spodbud in primernega okolja, v katerem bodo lahko zasebni subjekti sodelovali pri krepitvi odpornosti in zmanjševanju tveganj v partnerskih državah;
26. naroči svojemu predsedniku, naj posreduje to resolucijo Svetu, Komisiji in podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko.
- [1] UL C 468, 15.12.2016, str. 120.
- [2] Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0459.
- [3] Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0026.
- [4] OECD (2016), States of Fragility 2016: Understanding violence (Poročilo o negotovih razmerah za leto 2016: razumeti nasilje), OECD publishing, Pariz.