Predlog resolucije - B8-0068/2018Predlog resolucije
B8-0068/2018

PREDLOG RESOLUCIJE o ničelni strpnosti do pohabljanja ženskih spolovil

26.1.2018 - (2017/2936(RSP))

k vprašanju za ustni odgovor B8-0005/2018
v skladu s členom 128(5) Poslovnika

Vilija Blinkevičiūtė v imenu Odbora za pravice žensk in enakost spolov


Postopek : 2017/2936(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :  
B8-0068/2018
Predložena besedila :
B8-0068/2018
Sprejeta besedila :

B8-0068/2018

Resolucija Evropskega parlamenta o ničelni strpnosti do pohabljanja ženskih spolovil

(2017/2936(RSP))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Poglavja 2, členov 8 in 9 direktive o pravicah žrtev iz oktobra 2012 o obveznem zagotavljanju storitev za podporo žrtvam nasilja, vključno z žrtvami pohabljanja ženskih spolovil[1],

–  ob upoštevanju členov 11 in 12 direktive o pogojih za sprejem, ki jo je Evropski svet sprejel oktobra 2012 in ki izrecno navaja žrtve pohabljanja ženskih spolovil med ranljivimi osebami, ki morajo biti med azilnim postopkom deležne ustreznega zdravstvenega varstva[2],

–  ob upoštevanju Poglavja 7, člena 20 direktive o pogojih iz leta 2011, v kateri je pohabljanje ženskih spolovil kot težja oblika psihološkega, fizičnega ali spolnega nasilja vključena kot razlog, ki ga je treba upoštevati pri presoji o mednarodni zaščiti[3],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. februarja 2014 o sporočilu Komisije z naslovom „Za odpravo pohabljanja ženskih spolovil‟ (2014/2511(RSP))[4],

–  ob upoštevanju svoje resolucije iz junija 2012 o končanju pohabljanja ženskih spolnih organov, v kateri je pozval h končanju te prakse po vsem svetu s preprečevanjem, zaščitnimi ukrepi in zakonodajo[5],

–  ob upoštevanju letnega poročila EU o človekovih pravicah in demokraciji v svetu od leta 2009,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta iz junija 2014 o preprečevanju vseh oblik nasilja nad ženskami in dekleti, tudi pohabljanja ženskih spolnih organov, in boju proti njim,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta iz marca 2010 o odpravi nasilja nad ženskami v EU,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. novembra 2013 z naslovom Za odpravo pohabljanja ženskih spolovil (COM(2013)0833),

–  ob upoštevanju skupne izjave z dne 6. februarja 2013 ob mednarodnem dnevu boja proti pohabljanju ženskih spolnih organov, v katerem šest komisarjev potrjuje zavezo EU, da se bo v svojih zunanjih odnosih zavzemala za odpravo pohabljanja ženskih spolnih organov,

–  ob upoštevanju akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2015–2019, zlasti njegovega cilja 14(b),

–  ob upoštevanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030, zlasti cilja 5.3 o odpravi vseh škodljivih praks, kot so poroke otrok, zgodnje in prisilne poroke ter pohabljanje ženskih spolnih organov,

–  ob upoštevanju akcijskega načrta za enakost spolov za obdobje 2016–2020,

–  ob upoštevanju poročila Evropskega inštituta za enakost spolov iz leta 2013 o pohabljanju ženskih spolovil v Evropski uniji in na Hrvaškem,

–  ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope iz leta 2014 o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulska konvencija),

–  ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2017 o pristopu k Istanbulski konvenciji o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima[6],

–  ob upoštevanju Deklaracije odbora ministrov Sveta Evrope iz septembra 2017 o tem, da je treba okrepiti prizadevanja za preprečevanje pohabljanja ženskih spolovil in prisilnih porok v Evropi in boj proti njim,

–  ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN z dne 5. marca 2013 o okrepitvi mednarodnih prizadevanj za odpravo pohabljanja ženskih spolovil (A/RES/67/146),

–  ob upoštevanju Sporazuma iz Cotonouja,

–  ob upoštevanju nove pobude EU in OZN, imenovane Spotlight, o odpravi nasilja nad ženskami in dekleti,

–  ob upoštevanju vprašanja Komisiji o ničelni strpnosti do pohabljanja ženskih spolovil (O-X – B8 XXXX/XXXX),

–  ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za pravice žensk in enakost spolov,

–  ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,

A.  ker agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 izrecno poziva k odpravi pohabljanja ženskih spolovil poleg drugih škodljivih praks iz cilja 5 – „Doseči enakost spolov ter krepiti vlogo vseh žensk in deklic“;

B.  ker je pohabljanje ženskih spolovil označeno kot praksa, ki ji je treba nameniti posebno pozornost v cilju 14 akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2015–2019, namreč „Spodbujanje enakosti spolov, pravic žensk ter krepitve vloge in udeležbe žensk in deklet“;

C.  ker akcijski načrt EU za enakost spolov 2016–2020 (GAP II) v okviru tematske prednostne naloge B: „Telesna in duševna celovitost“ kot kazalnik vsebuje odstotni delež deklet in žensk, starih od 15 do 49 let, ki so bile podvržene pohabljanju ženskih spolovil;

D.  ker je ta kvarna praksa nadnacionalne narave zdaj priznana kot globalni problem in je v agendi OZN za trajnostni razvoj do leta 2030 opredeljena kot škodljiva praksa, ki jo je treba do takrat odpraviti;

E.  ker je v statističnem poročilu Unicefa iz leta 2016 navedeno, da je po svetu pohabljanju ženskih spolovil podvrženih najmanj 200 milijonov deklic in žensk, dejansko število pa ni znano;

F.  ker je ta praksa prisotna tudi v Evropski uniji zaradi migracij iz tistih delov sveta, kjer jo izvajajo, zlasti na afriški celini, pa tudi v delih Bližnjega vzhoda, Azije in Oceanije;

G.  ker je bil v zadnjih treh desetletjih dosežen napredek, čeprav neizenačen, saj je stopnja pogostnosti padla za kakih 30 %; ker bi utegnil biti ta napredek izničen zaradi rasti prebivalstva, kar pomeni, da bo temu postopku podvrženo večje število deklic in žensk;

H.  ker imajo lokalne skupnosti pogosto največji posamični vpliv na odločitev staršev, da obrežejo svoje hčerke, ali na to, da se ženske same odločijo za ta poseg;

I.  ker je potrebno, da v gibanju proti temu običaju sodelujejo verski in drugi voditelji, kajti čeprav nobena vera ne zahteva pohabljanja ženskih spolovil, je vera močno prisotna v mnogih skupnostih, kjer izvajajo ta običaj;

J.  ker je treba to prakso vedno proučiti v lokalnem kontekstu, da bi oblikovali ustrezno strategijo za njeno izkoreninjenje;

K.  ker pohabljanja ženskih spolovil ni mogoče ločiti od drugih vprašanj neenakosti spolov in je samo ena od mnogih kršitev pravic žensk, kot so: pomanjkanje dostopa do izobraževanja za deklice, vključno s celovito spolno vzgojo; pomanjkanje dela ali zaposlitve za ženske; nezmožnost, da bi posedovale in dedovale lastnino; prisilne in zgodnje otroške poroke; spolno in telesno nasilje in pomanjkanje kakovostnega zdravstva, tudi storitev na področju spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic;

L.  ker je izhodišče pohabljanja ženskih spolovil in drugih oblik nasilja na podlagi spola nadzor nad ženskim telesom in je s tem kršena pravica žensk do zdravja, varnosti in telesne celovitosti, v nekaterih primerih pa celo njihova pravica do življenja;

M.  ker je preprečevanje sicer bolj zaželena pot do opustitve pohabljanja ženskih spolovil kot sodno preganjanje, saj so kršitelji, pomočniki in napeljevalci pogosto starši žrtve, a je treba vseeno nujno odpraviti ovire za sodno preganjanje v tovrstnih primerih, hkrati pa upoštevati največjo korist otroka;

1.  opaža upad pogostnosti pohabljanja ženskih spolovil zaradi odločnih ukrepov in večje ozaveščenosti ter spodbuja vse akterje, naj si še naprej prizadevajo ohraniti zagon v državah, kjer je to pohabljanje pogosto;

2.  meni, da je ta zagon priložnost za mednarodne organizacije in države, da povečajo svoje prizadevanje, zlasti z oblikovanjem vezi in povezovanja med različnimi regijami, deležniki in sektorji, da bi dejavno sodelovali pri prizadevanjih za opustitev te in drugih praks, ki deklicam škodijo, njihove telesne, duševne in čustvene posledice pa lahko čutijo vse življenje;

3.  priznava, kako neprecenljivo je delo organizacij, ki na terenu tako v EU kot zunaj nje sodelujejo s skupnostmi pri preprečevanju, ozaveščanju in zagovorništvu, ter priznava, da je treba med skupnostmi graditi mostove, če naj postane pohabljanje stvar preteklosti;

4.  poziva Komisijo in države članice, naj vključijo preprečevanje pohabljanja ženskih spolovil na vsa področja, zlasti pa področje zdravja, vključno s spolnim in reproduktivnim zdravjem, na področje socialnega dela, azila, izobraževanja, vključno s spolno vzgojo, kazenskega pregona, sodstva, zaščite otrok ter medijev in komuniciranja;

5.  poudarja da imajo države članice po členu 38 Istanbulske konvencije obveznost, da kriminalizirajo pohabljanje ženskih spolovil, pa tudi spodbujanje, prisilo in vplivanje na deklice, da se mu podvržejo, in da ta konvencija ne varuje samo deklic in žensk, ki jim grozi nevarnost pohabljanja, temveč tudi tiste, ki vse življenje trpijo njegove posledice (pri ponovni infibulaciji, razmerah, povezanih z azilom, dostopu do oskrbe itd.); poudarja, da Istanbulska konvencija določa, da nobenega nasilja nad ženskami ni mogoče upravičiti s kulturo, običaji, vero, tradicijo in tako imenovano „častjo“;

6.   poziva EU in tiste države članice, ki doslej še niso ratificirale Istanbulske konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, naj to brez odlašanja storijo, da bodo zaveze EU skladne z mednarodnimi standardi, ki spodbujajo celovit in celosten pristop k nasilju nad ženskami in pohabljanju ženskih spolovil;

7.  z veseljem opaža, da kazensko pravo v vseh državah članicah izrecno ali implicitno varuje deklice in ženske pred pohabljanjem spolovil, je pa izredno zaskrbljen zaradi njegove očitne neučinkovitosti, saj je bil v EU priča zgolj peščici pravnih primerov;

8.  zaskrbljeno ugotavlja, da je izvajanje zakonodaje, zlasti sodno preganjanje, izziv za vse države članice in države izvora; zato poziva Komisijo, naj ustreznim akterjem olajša udeležbo v posebnem usposabljanju o odkrivanju, preiskovanju in sodnem preganjanju pohabljanja ženskih spolovil; poziva države članice, naj bodo bolj čuječne pri odkrivanju, preiskovanju in sodnem preganjanju te prakse;

9.   opaža, da morata hoditi kazensko pravo in posebno usposabljanje vštric s prizadevanji za ozaveščenost, da bi izvajalce te prakse odvrnili od tega, da bi jo še naprej opravljali;

10.  se zaveda, da je pomembna razlika, ki ločuje to pohabljanje od drugih oblik nasilja na podlagi spola, da je dejanje storjeno s slabimi namerami, ter poudarja, da je treba v strategijah za opuščanje te prakse to upoštevati, čeprav nikakor ne sme služiti kot opravičilo;

11.  obžaluje, da v nekaterih državah prihaja do vedno večje medikalizacije, in vztraja, da to ni sprejemljiv odgovor za odpravljanje temeljnih vzrokov, kot sta že ugotovila OZN in Svetovna zdravstvena organizacija; poziva države članice, naj izrecno prepovedo medikalizacijo pohabljanja ženskih spolovil, hkrati pa ozaveščajo zdravstveno osebje o tem problemu;

12.  poudarja, da je pohabljanje ženskih spolovil ena od najbolj predvidljivih oblik nasilja na podlagi spola, in poziva Komisijo in države članice, naj v begunskih taboriščih zagotovijo stroge preprečevalne ukrepe; poziva Komisijo, naj še naprej vključuje preprečevanje pohabljanja ženskih spolovil in druge škodljive prakse v okviru integracije in Sklada za azil, migracije in vključevanje ter prek Agencije EU za azil zagotovi potrebne informacije;

13.  poziva, naj se v okviru reform skupnega evropskega azilnega sistema in pregleda direktiv o azilu ter prek vloge nove Agencije EU za azil uporabijo najvišji standardi varstva za prosilce za azil na podlagi razlogov, povezanih s pohabljanjem ženskih spolovil;

14.  se veseli oblikovanja svetovnega omrežja, ki bo povezovalo ustrezne akterje z vsega sveta, da bi združili ideje in moči; poziva Komisijo, naj temu pomembnemu omrežju zagotovi podporo;

15.  poziva Komisijo, naj se odzove na pozive civilne družbe za dovolj prilagodljivo financiranje, da bodo organizacije na terenu, ki svoje delo opravljajo v skupnostih, lahko zaprosile za financiranje, da bo poleg pohabljanja ženskih spolovil mogoče celostno obravnavati cel niz vprašanj o pravicah deklic in žensk in da se bodo vzpostavile povezave med organizacijami, ki delujejo v EU, in tistimi, ki delujejo v državah, kjer se praksa pohabljanja izvaja; v zvezi s tem pozdravlja delo Evropske mreže za odpravo pohabljanja ženskih spolovil in njihovih članic, tudi prek projekta Change Plus, pri usposabljanju predstavnikov lokalnih skupnosti za spodbujanje ne samo zakonodajnih sprememb, temveč tudi sprememb vedenja v njihovih skupnostih;

16.  poziva Komisijo in države članice, naj hranijo podatke o pogostnosti in vrsti pohabljanja ženskih spolovil ter pritegnejo akademski svet k sodelovanju pri zbiranju podatkov, raziskavah in izobraževanju prihodnjih generacij strokovnjakov o tej problematiki; priznava, da ima lahko pri tem pomembno vlogo Evropska migracijska mreža; meni, da bi skupna razvojna agenda o pohabljanju ženskih spolovil omogočila univerzam na področjih, kjer se ta praksa izvaja, da se povežejo z univerzami v EU, zato da bi organizirale programe izmenjave, izboljšale zbiranje podatkov in zmogljivosti prihodnjih strokovnjakov v različnih sektorjih;

17.   poziva Komisijo in države članice, naj vključijo temeljne informacije o pohabljanju ženskih spolovil in drugih za deklice škodljivih praksah v izobraževalne programe tistih predmetov, ki imajo pomembno vlogo pri preprečevanju pohabljanja;

18.  poudarja, da bi bilo treba pohabljanje ženskih spolovil ne glede na lokalni kontekst obravnavati v okviru nasilja na podlagi spola in kot vprašanje enakosti spolov ter bi se bilo treba z njim spoprijeti celovito, tako da bi preprečili blatenje skupnosti, v katerih se izvaja;

19.  poudarja, kako sta zagotavljanje, da deklice obiskujejo šolo, in razvijanje osnovnih pogojev za gospodarsko krepitev vloge žensk prva koraka k izboljšanju položaja žensk v skupnostih, kjer se izvaja praksa pohabljanja;

20.  opozarja na potencial in moč različnih komunikacijskih poti, kot so umetnost, literatura, novi in lokalni mediji, pri prenosu sporočil ljudem; poudarja, kako pomembno je sodelovanje dečkov in moških za ustvarjanje novega pristopa k enakosti spolov in za boj proti obstoječim strukturam moči prek omrežij, programov medsebojnega izobraževanja, informacijskih kampanj in programov usposabljanja;

21.  poziva Komisijo, naj državam članicam in državam, kjer se izvaja pohabljanje ženskih spolovil, pomaga vzpostaviti omrežje in celovite strategije za njegovo preprečevanje, tudi z usposabljanjem socialnih delavcev, zdravstvenega osebja, voditeljev skupnosti in verskih voditeljev ter uslužbencev policije in sodstva; ugotavlja, da te prakse ne zagovarja nobena vera;

22.  poziva Komisijo, naj vključi vprašanje pohabljanja ženskih spolovil in drugih praks, ki so škodljive za ženske in deklice, v svoje razprave o človekovih pravicah in v diplomatsko navezovanje stikov; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj okrepijo sodelovanje s tretjimi državami, da bi jih spodbudile k sprejetju nacionalne zakonodaje, ki bo prepovedala pohabljanje ženskih spolovil, in naj podprejo organe kazenskega pregona pri njenem izvajanju;

23.  ceni, da imajo delegacije in Evropska služba za zunanje delovanje v okviru usposabljanja o pravicah otrok ali enakosti spolov vsako leto tudi usposabljanje s področja pohabljanja ženskih spolovil, ter poziva Komisijo, naj razširi poznavanje svojih orodij, kakršno je „United to end FGM“ (Skupaj za odpravo pohabljanja ženskih spolovil) za strokovnjake v različnih sektorjih, in jih da na voljo ciljnim populacijam;

24.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji in Svetu Evropske unije.

Zadnja posodobitev: 5. februar 2018
Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov