PREDLOG RESOLUCIJE o najnovejšem stanju na področju človekovih pravic v Turčiji
5.2.2018 - (2018/2527(RSP))
v skladu s členom 123(2) Poslovnika
Bodil Valero, Rebecca Harms, Jordi Solé, Barbara Lochbihler, Ska Keller, Igor Šoltes, Josep-Maria Terricabras v imenu skupine Verts/ALE
Glej tudi predlog skupne resolucije RC-B8-0082/2018
B8-0084/2018
Resolucija Evropskega parlamenta o najnovejšem stanju na področju človekovih pravic v Turčiji
Evropski parlament,
– ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij, zlasti tistih z dne 24. novembra 2016 o odnosih med EU in Turčijo[1], 27. oktobra 2016 o položaju novinarjev v Turčiji[2] in 14. aprila 2016 o poročilu o Turčiji za leto 2015[3],
– ob upoštevanju skupnih izjav podpredsednice/visoke predstavnice Federice Mogherini in komisarja Johannesa Hahna, zlasti z dne 2. februarja 2018 o razveljavitvi odločitve sodišča, da izpusti predsednika Amnesty International Turčija Tanerja Kılıҫa, in priporu članov izvršnega odbora turške zdravniške zbornice, ter z dne 13. marca 2017 o mnenju Beneške komisije o spremembah turške ustave in nedavnih dogodkih,
– ob upoštevanju sedmega letnega poročila o Turčiji, ki ga je Komisija objavila 6. septembra 2017,
– ob upoštevanju poročila Urada visokega komisarja OZN za človekove pravice z dne 10. marca 2017 o razmerah na področju človekovih pravic v jugovzhodni Turčiji,
– ob upoštevanju pogajalskega okvira EU za Turčijo z dne 3. oktobra 2005,
– ob upoštevanju sklepov Sveta o Turčiji z dne 18. julija 2016,
– ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 231/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za predpristopno pomoč (IPA II)[4],
– ob upoštevanju svobode izražanja, ki je določena v Evropski konvenciji o človekovih pravicah in Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah, katerih podpisnica je tudi Turčija;
– ob upoštevanju memorandumov komisarja Sveta Evrope za človekove pravice,
– ob upoštevanju izjave komisarja Sveta Evrope za človekove pravice z dne 26. julija 2016 o ukrepih, sprejetih ob izrednih razmerah v Turčiji,
– ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,
A. ker se vse od spodletelega državnega udara julija 2016 in razglasitve izrednih razmer, ki prepovedujejo javna zborovanja ter predsedniku omogočajo vladanje z odloki, razmere na področju demokracije in pravne države v Turčiji dramatično slabšajo;
B. ker so policijsko in pravosodno nadlegovanje, samovoljna pridržanja, prepoved potovanja in številni drugi omejevalni ukrepi še vedno usmerjeni proti vsem, osumljenim pripadnosti tako imenovanemu gibanju Hizmet/Gülen (uradniki in vojaško osebje, akademiki in učitelji, podjetniki in običajni državljani) ali podpiranja kurdskih gibanj, ter proti vidnim predstavnikom in aktivistom organizacij civilne družbe, ki kritizirajo sedanjo vlado (novinarji, odvetniki, akademiki, pisatelji, umetniki in predstavniki nevladnih organizacij);
C. ker je bilo od leta 2016 več kot šest milijonov državljanov v postopku sodne ali policijske preiskave zgolj na podlagi suma, pogosto zaradi komentarjev ali delitve objav v družbenih medijih; ker je bilo več kot 107.000 ljudi odpuščenih brez dolžnega pravnega postopanja in ker je bilo leto po ustanovitvi sedemčlanske komisije za obravnavo pritožb obravnavanih manj kot 100 primerov, od katerih so bili skoraj vsi zavrnjeni;
D. ker sta kazenski sodišči v Istanbulu 12. januarja 2018 sklenili, da se podaljša pridržanje zaprtih novinarjev Mehmeta Altana in Şahina Alpaya, le nekaj ur potem, ko je ustavno sodišče razsodilo, da so bile v priporu kršene njune pravice, in odredilo njuno izpustitev, kar dokazuje, da je neodvisnost sodstva v Turčiji ogrožena;
E. ker je Turčija ukazala blokiranje ali odstranitev spletnih strani, ki so po njenem kritične; ker so se zaprle številne medijske hiše, tisoči novinarjev in medijskih delavcev so izgubili službo, desetinam pa so zasegli premoženje in/ali jim prepovedali zapustiti državo; ker je po podatkih organizacije Novinarji brez meja več kot 300 novinarjev in medijskih delavcev za zapahi, s čimer je Turčija postala največji zapor na svetu za zaposlene v medijih; ker niso izvzeti niti tuji novinarji, kot kaže primer nemškega novinarja, ki poroča za Die Welt, Deniza Yücela, ki je že skoraj leto dni zaprt brez obtožnice; ker neodvisno poročanje in mediji v Turčiji skoraj ne obstajajo več;
F. ker je turški parlament z glasovanjem 11. januarja 2018 odvzel status poslanke kurdski dobitnici nagrade Saharova Leyli Zana; ker je prej mandat odvzel petim drugim poslancem stranke HDP (Ljudske demokratične stranke); ker je maja 2016 odvzel poslansko imuniteto in omogočil pregon 55 od 59 poslancev stranke HDP, skupaj z drugimi opozicijskimi poslanci, kar je skoraj tretjina Velike narodne skupščine Turčije (GNAT);
G. ker sopredsednik stranke HDP Selahattin Demirtaş, ki je s sopredsednico Figen Yüksekdağ zaprt že več kot eno leto, 8. decembra 2017 zaradi varnostnih razlogov ni smel priti na sodišče in ker je sodnik odločil, da mora ostati v priporu do naslednje obravnave 14. februarja 2018;
H. ker je bilo od julija 2016 na stotine kurdskih politikov v jugovzhodni Turčiji, vključno z župani in regionalnimi voditelji strank, aretiranih in/ali odstavljenih in zamenjanih z osebami, ki jih je imenovalo ministrstvo za notranje zadeve;
I. ker bilo zaradi objav v družbenih medijih, v katerih so kritizirali vdor turške vojske v Sirijo, usmerjen proti Kurdom, pridržanih več kot 300 turških državljanov; ker zaradi turškega napada na Afrin in ofenzive sirske vlade v Idlibu več sto tisoč notranje razseljenih sirskih državljanov beži proti turški meji, zaradi česar so še dodatno travmatizirani;
J. ker je ukinjenih več kot 300 nevladnih organizacij in organizacij civilne družbe v Turčiji, vključno z vodilno nevladno organizacijo za pravice otrok Gündem Çocuk ter nevladnimi organizacijami za pravice žensk in pomoč notranje razseljenim osebam in beguncem, številne člane teh organizacij pa so aretirali, na primer mirovnega aktivista Osmana Kavalo, ustanovitelja mednarodne pobude za mir in spravo, ter odvetnika Selçuka Kozağaçlıja in Engina Gökoğluja iz Ljudske odvetniške pisarne, priznane organizacije, ki zastopa žrtve policijskega nasilja in drugih kršitev človekovih pravic, ki jih izvajajo državni uradniki; ker je Engin Gökoğlu tudi pravni zastopnik dveh znanih učiteljev Nuriye Gülmen in Semiha Özakçe, ki sta skoraj eno leto v obliki gladovne stavke protestirala proti njuni odpustitvi, posledice stavke za njuno zdravje pa so nepopravljive; ker je sodišče v Istanbulu 22. novembra 2017 sklenilo tudi, da predsedniku Amnesty International Turčija Tanerju Kılıçu in številnim drugim zagovornikom človekovih pravic podaljša pripor v predkazenskem postopku;
K. ker je avgusta 2016 Evropski odbor za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja pri Svetu Evrope obiskal centre za pridržanje v Turčiji in novembra 2016 turškim oblastem poročal o svojih ugotovitvah; ker pa do danes turška vlada poročila ni objavila, prav tako kot ni objavila informacij o številu pritožb ali preiskavah domnevnih primerov mučenja ali grdega ravnanja;
L. ker še vedno ostajajo številna vprašanja v zvezi z dejanskim potekom dogodkov 15. julija 2016 in ker za tisoče turških državljanov, ki so v preiskovalnem postopku, niso bili predloženi dokazi o kakršni koli povezanosti s spodletelim državnim udarom;
M. ker je lahko uvedba izrednih razmer za omejen čas po poskusu državnega udara upravičena, da se zaščitijo demokratične institucije, ponovno vzpostavita stabilnost in varnost v državi ter se storilci državnega udara privedejo pred sodišče; ker pa uvedene omejitve v Turčiji daleč presegajo tiste, ki jih dopušča mednarodno pravo o človekovih pravicah, in predstavljajo očitno zlorabo izredne zakonodaje;
1. izraža globoko zaskrbljenost zaradi vse slabšega stanja temeljnih svoboščin in pravne države v Turčiji; obsoja samovoljna pridržanja ter sodno in upravno nadlegovanje, s katerimi se preganja več deset tisoč turških državljanov, ki veljajo za kritike Erdoğanove vlade in so obtoženi povezav z gibanjem Hizmet/Gülen (po mnenju turške vlade odgovornim za državni udar) ali kurdskimi političnimi skupinami (ki se posplošeno uvrščajo med izvajalce „terorističnih dejavnosti“);
2. vidi vse več dokazov, da delitve oblasti v Turčiji ni več;
3. globoko obžaluje, da je turški parlament 18. januarja 2018 šestič podaljšal izredno stanje, in poziva k njegovi odpravi;
4. poziva k takojšnji in brezpogojni izpustitvi vseh, ki so samovoljno pridržani in obtoženi terorističnih dejavnosti brez verodostojnih dokazov o kaznivem dejanju; je še posebej zgrožen nad ponovno aretacijo predsednika Amnesty International Tanerja Kılıҫa 1. februarja 2018, ki jo je odredilo isto sodišče, ki je – po tem, ko je drugo sodišče revidiralo sodbo – dan prej odredilo pogojni odpust, kar razkriva, kako zelo disfunkcionalen je turški pravni sistem;
5. opozarja Turčijo, da za države kandidatke za pristop k EU veljajo enaki osnovni standardi kot za države članice, zlasti v zvezi s spoštovanjem načela pravne države in človekovih pravic, vključno s pravico do poštenega sojenja, ter poziva turške oblasti, naj ponovno uveljavijo načelo domneve nedolžnosti; opozarja tudi na načelo nediskriminacije manjšin, zlasti Kurdov in Romov, ki imajo enako pravico do izražanja svoje kulture in dostopa do socialnega varstva;
6. obsoja nedavno odločitev, da se Lejli Zana odvzame status poslanke, in predhodne podobne odločitve o drugih poslancih stranke HDP ter poziva, da se jim takoj povrne poslanski status; izraža solidarnost z zakonito izvoljenimi poslanci, ki so pridržani in ustrahovani, ter poziva k spoštovanju njihovega mandata in njihove pravice do ustrezne obrambe na sodišču ter k njihovi izpustitvi;
7. kritizira samovoljno zamenjavo izvoljenih lokalnih predstavnikov, kar dodatno ogroža demokratično strukturo Turčije;
8. izraža globoko zaskrbljenost zaradi turške intervencije v Afrinu v Siriji in jo obsoja, saj do te intervencije na tem območju ni bilo nasilnih konfliktov in je nudilo zatočišče več sto tisoč notranje razseljenim osebam iz drugih območij v Siriji; poziva Turčijo, naj ustavi ofenzivo;
9. izraža sočutje do več kot 100.000 uradnikov v javnih službah, ki so bili odpuščeni, ugotavlja, da obstoječi pritožbeni mehanizmi v Turčiji ne predstavljajo učinkovitega notranjega pravnega sredstva, in pričakuje, da bo Evropsko sodišče za človekove pravice v kratkem sprejelo stališče o tej temi;
10. obžaluje nedavno prepoved prireditev organizacij LGBTI in zlasti obsoja splošno prepoved vseh prireditev LGBTI v Ankari; obsoja policijsko in pravosodno nadlegovanje, pregon in samovoljna pridržanja aktivistov LGBTI; zato je globoko zaskrbljen zaradi gladovne stavke Diren Coşkun in pristojne institucije poziva, naj poskrbijo za njeno zdravje in dobro počutje; odločno obsoja nedavno pridržanje soustanovitelja združenja Kaos GL Alija Erola in drugih; poudarja, da gre za kršitev pravice do svobode izražanja in svobode zbiranja, kot sta določeni v členih 26, 33 in 34 turške ustave ter členih 19 in 21 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah; poziva turške oblasti, naj prepoved nemudoma prekličejo in ponovno vzpostavijo pravico do svobode izražanja in svobode zbiranja; vztraja, da morajo vsi, ki so sodelovali pri kaznivih dejanjih iz sovraštva, kot so sovražni umori transspolnih žensk, odgovarjati za svoja dejanja in biti ustrezno kaznovani v skladu z zakonom;
11. poziva turško vlado, naj objavi poročilo iz novembra 2016, ki ga je pripravil odbor Sveta Evrope za preprečevanje mučenja;
12. poziva delegacijo EU v Ankari, naj prevzame vodilno vlogo skupaj z veleposlaništvi držav članic ter zagotovi usklajeno in po potrebi javno podporo turškim državljanom, pridržanim na podlagi zakonodaje o izrednih razmerah brez dokazov o nezakonitem ravnanju, zlasti zagovornikom človekovih pravic, poslancem in novinarjem, pa tudi osebam, obtoženim neposredne vpletenosti v poskus državnega udara, s spremljanjem in opazovanjem sojenj, prošnjami za dovoljenja za obisk v zaporu in dajanjem izjav, v katerih bo nagovarjala turške oblasti na vseh ravneh;
13. se zavzema, da se sodelovanje velike narodne skupščine Turčije v dejavnostih EU za parlamentarno podporo zamrzne, dokler so praktično vsi poslanci opozicijske stranke HDP brez imunitete in poteka pregon proti njim;
14. meni, da se bo posodobitev carinske unije med EU in Turčijo soočala z nepremagljivimi težavami, dokler so ogroženi pravna država ter neodvisnost in nepristranskost sodstva v Turčiji;
15. ponovno poziva Komisijo, naj pri pregledu sredstev iz instrumenta za predpristopno pomoč upošteva razvoj dogodkov v Turčiji in oceni konkretne možnosti za povečanje podpore turški civilni družbi; poudarja, da sredstev ne bi smeli namenjati projektom, ki jih upravljajo turška ministrstva, ki so neposredno vpletena v razgradnjo pravne države ali so zanjo odgovorna, kot je ministrstvo za pravosodje;
16. ponovno poziva k uradni odložitvi pristopnih pogajanj s Turčijo, če se bodo ustavne reforme, ki jih je predlagala vlada in so bile potrjene na referendumu, izvajale v nespremenjeni obliki, glede na to da nova ustava ne spoštuje københavnskih meril in jo lahko razlagamo, kot da si turški zakonodajalci ne prizadevajo več za vključevanje v EU;
17. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter vladi in parlamentu Turčije.
- [1] Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0450.
- [2] Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0423.
- [3] Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0133.
- [4] UL L 77, 15.3.2014, str. 11.