Postopek : 2018/2527(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : B8-0091/2018

Predložena besedila :

B8-0091/2018

Razprave :

Glasovanja :

PV 08/02/2018 - 12.10
CRE 08/02/2018 - 12.10
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2018)0040

PREDLOG RESOLUCIJE
PDF 349kWORD 57k
Glej tudi predlog skupne resolucije RC-B8-0082/2018
5.2.2018
PE614.400v01-00
 
B8-0091/2018

ob zaključku razprave o izjavi podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko

v skladu s členom 123(2) Poslovnika


o sedanjem stanju na področju človekovih pravic v Turčiji (2018/2527(RSP))


Kati Piri, Victor Boştinaru, Elena Valenciano, Knut Fleckenstein v imenu skupine S&D

Resolucija Evropskega parlamenta o sedanjem stanju na področju človekovih pravic v Turčiji (2018/2527(RSP))  
B8-0091/2018

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Turčiji, zlasti z dne 27. oktobra 2016 o položaju novinarjev v tej državi(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2017 o poročilu Komisije o Turčiji za leto 2016(2),

–  ob upoštevanju poročila Komisije o Turčiji za leto 2016,

–  ob upoštevanju govora predsednika Komisije v Evropskem parlamentu z dne 13. septembra 2017 o stanju v Uniji,

–  ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Federice Mogherini in komisarja za evropsko sosedsko politiko in širitvena pogajanja Johannesa Hahna o najnovejšem razvoju dogodkov v Turčiji z dne 2. februarja 2018, izjav, ki sta jih podala leto dni po poskusu državnega udara v Turčiji 14. julija 2017 in izjav o mnenju Beneške komisije o spremembah turške ustave in nedavnih dogodkih, ki sta jih podala 13. marca 2017,

–  ob upoštevanju izjav uradnega govorca Evropske službe za zunanje delovanje o domnevnem pridržanju predsednika organizacije Amnesty International v Turčiji, Tanerja Kiliça, z dne 8. junija 2017 , o pridržanju zagovornikov človekovih pravic na otoku Büyükada v Turčiji z dne 8. julija 2017 in o tekočih primerih, povezanih s človekovimi pravicami v Turčiji z dne 26. oktobra 2017,

–  ob upoštevanju pisnih pripomb, ki jih je komisar Sveta Evrope za človekove pravice 2. novembra 2017 predložil Evropskemu sodišču za človekove pravice o skupini dvanajst tožb v zvezi s svobodo izražanja in pravico do svobode in varnosti poslancev v Turčiji, ter tistih z dne 10. oktobra 2017 o skupini desetih tožb v zvezi s svobodo izražanja in pravico do svobode novinarjev v Turčiji,

–  ob upoštevanju dejstva, da EU temelji na vrednotah, med katerimi sta pravna država in spoštovanje človekovih pravic, ter da sta ustrezno delujoč sodni sistem in spoštovanje temeljnih pravic nadvse pomembna in bi morala biti prednostna naloga držav kandidatk, kot je Turčija,

–  ob upoštevanju svobode izražanja, ki je določena v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah, katerih podpisnica je Turčija,

–  ob upoštevanju načel OZN za zaščito vseh oseb, ki so na kakršen koli način pridržane ali zaprte, ki jih je sprejela generalna skupščina OZN z resolucijo št. 43/173 z dne 9. decembra 1988,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika;

A.  ker je Parlament odločno obsodil poskus državnega udara z dne 15. julija 2016; ker se izredne razmere sedaj izkoriščajo za utišanje nestrinjanja in močno presegajo vse upravičene ukrepe za preprečevanje groženj nacionalni varnosti; ker morajo biti v skladu z mednarodnim pravom izredni ukrepi nujni in sorazmerni, kar zadeva obseg in trajanje, uporabljati pa jih je treba zgolj za preprečevanje dejanskih varnostnih groženj za državo; ker turške oblasti nujne ukrepe zlorabljajo za splošne prepovedi, samovoljna pridržanja in omejevanje svobode izražanja in zbiranja; ker ti ukrepi spodkopavajo zaščito pred slabim ravnanjem in pravico do pravičnega sojenja, vladi pa omogočajo, da se izogiba parlamentarnemu in sodnemu nadzoru; ker so bili po podatkih organizacije Human Rights Watch številni sodni postopki uvedeni brez kakršnih koli dokazov o sodelovanju obtoženih v spodletelem državnem udaru;

B.  ker so zagovorniki človekovih pravic, politični aktivisti, odvetniki, novinarji in drugi intelektualci, ki so v priporu, pogosto po krivem obdolženi, da so člani oborožene teroristične organizacije ali da tako organizacijo podpirajo; ker je bilo po uradnih statističnih podatkih turškega ministrstva za pravosodje za leto 2016 4187 oseb obdolženih razžalitve predsednika v skladu s členom 299 turškega kazenskega zakonika, 482 tožbenih postopkov uvedenih zaradi razžalitve turškega naroda v skladu s členom 301 istega zakonika, 17 322 ljudi pa obdolženih izvajanja propagande za nezakonite organizacije; ker 148 podpisnikom peticije „Akademiki za mir“ grozi obtožnica, češ da so širili teroristično propagando, in pričakujejo sodne obravnave v maju 2018;

C.  ker so ti nesorazmerni ukrepi, sprejeti po razglasitvi izrednih razmer, ki so vključevali pridržanja, odpuščanja, aretacije in zaseg lastnine, bili uperjeni ne le proti tisočem, ki naj bi bili člani/podporniki gibanja Gülen (to naj bi namreč stalo za poskusom udara), vključno s 50 000, ki so ostali v priporu, temveč na splošno proti političnim oporečnikom ter predvsem članom opozicijskih političnih strank; ker je bilo na tisoče pridržanih zaradi domnevnih povezav s terorističnimi organizacijami, kot je Kurdska delavska stranka; ker primeri, ki so jih pregledali v organizaciji Amnesty International, ne vsebujejo verodostojnih dokazov o njihovi vpletenosti v kazniva dejanja, kar kaže na to, da je bilo veliko teh ljudi ali večina samovoljno priprtih; ker se pozivi za izpustitev iz pripora rutinsko zavračajo, sodišča pa sistematično ne spoštujejo načela domneve nedolžnosti;

D.  ker je po navedbah evropskega združenja novinarjev po poskusu državnega udara 15. julija 2016 najmanj 148 novinarjev in pisateljev še vedno v zaporu, pri čemer so večinoma pridržani, ne da bi bila vložena obtožnica, številni med njimi pa nimajo dostopa do odvetnika; ker je organizacija Novinarji brez meja Turčijo leta 2017 označila za največji zapor za zaposlene v medijih; ker omejevalno in zastrašujoče okolje, ki ga je ustvaril vse močnejši val preganjanja novinarjev, pisateljev, uporabnikov družbenih medijev in drugih državljanov, tudi mladoletnikov, zaradi „razžalitve predsednika“, vodi v čedalje večjo samocenzuro; ker nekaterim priprtim novinarjem odrekajo pravico do odvetnika in jih zadržujejo v nečloveških razmerah, jim grozijo ter z njimi slabo ravnajo;

E.  ker so po navedbah organizacije Amnesty International turški organi po poskusu državnega udara zaprli sedeže več kot 160 radijskih in televizijskih organizacij, časopisov, revij, založniških hiš in distribucijskih podjetij; ker so prav tako po navedbah Amnesty International več sto organizacij civilne družbe v skladu z odredbo o izrednih razmerah razpustili, vključno z vodilnimi nevladnimi organizacijami, ki pomagajo notranje razseljenim osebam in beguncem, ter z nevladnimi organizacijami za pravice žensk; ker imajo represivni ukrepi velik vpliv na civilno družbo;

F.  ker je organizacija Amnesty International tudi poročala, da od julija 2016 po odločitvi turških organov 107 000 ljudi ne sme opravljati svojega poklica; poudarja, da je bilo od julija 2016 na turškem ustavnem sodišču vloženih več kot 100 000 pravnih pritožb, to pa se je izreklo za nepristojno za zadeve, ki spadajo na področje odredbe o izrednih razmerah; ker je komisija za preiskavo izrednih ukrepov, ki je bila ustanovljena po priporočilu Sveta Evrope, do 18. januarja 2018 prejela 104 789 zahtev in je doslej izdala odločitve le v 3110 primerih, ki niso javno dostopni; ker zaradi tega Turčija do sedaj ni ponudila nobenega drugega hitrega in učinkovitega pritožbenega postopka; ker večina odpuščenih ljudi ne more nadaljevati dela v svojem poklicu, prav tako pa ne smejo zapustiti državo, saj so bili njihovi potni listi razveljavljeni, zaradi česar so oni sami in njihove družine v brezizhodnem položaju in pričakujejo rešitev;

G.  ker turške sindikalne zveze poročajo o resnih obtožbah, povezanih s številnimi odpuščanji, nadlegovanjem, povračilnimi ukrepi, prijetji ter napadi policije na sindikalne uradnike zaradi zakonite sindikalne dejavnosti; ker sta bili po poskusu državnega udara 15. julija dve konfederaciji sindikatov skupaj z 19 vanje včlanjenimi sindikati (ki skupaj združujejo skoraj 50 000 delavcev), z odredbo razpuščeni zaradi domnevnih povezav s terorističnimi organizacijami; ker je bilo znatno število protestov in demonstracij sindikatov preprečenih, s čimer so bile nesorazmerno omejene pravice sindikatov;

H.  ker pravosodni sistem ni neodvisen in nepristranski; ker smo zadnja leta priča razširitvi izvršilnega nadzora na sodstvo in tožilstvo, obsežnim aretacijam, odpuščanju in samovoljnim premestitvam sodnikov in tožilcev ter ponavljajočim se napadom na odvetnike; ker je bilo v letu 2017 pridržanih 47 odvetnikov; ker je bila odpuščena približno četrtina sodnikov in tožilcev, tj. več kot 4000, pri čemer so bili številni med njimi prijeti, v nekaterih primerih pa je bilo zaseženo njihovo premoženje; ker tak razvoj dogodkov resno ogroža neodvisnost in celovitost turškega sodnega sistema;

I.  ker je bilo po podatkih združenja za človekove pravice (HRA) v prvih 11 mesecih leta 2017 mučenih in izpostavljenih slabemu ravnanju skupaj 2278 oseb; ker so bili v 428 od teh primerov ljudje pretepeni ali izpostavljeni drugačnim metodam v priporu, medtem ko je v 1855 primerih to potekalo zunaj centrov za pridržanje, v okviru srečanj in protestov, v katere so posegle varnostne sile;

J.  ker je položaj na jugovzhodu države še vedno zelo zaskrbljujoč; ker je bilo po poročanjih okoli 2500 ljudi ubitih v okviru varnostnih operacij, približno pol milijona ljudi pa je od julija 2015 razseljenih; ker je zaradi oboroženih konfliktov, ki potekajo po vsej državi, v prvih 11 mesecih leta 2017 izgubilo življenje skupaj 695 oseb, vključno s 183 vojaki, policisti, lokalnimi stražniki, 460 militantneži in 52 civilisti; ker je vrsta zakonov, vključno z zakonom št. 6722 o pravni zaščiti varnostnih sil, ki sodelujejo pri boju proti terorističnim organizacijam, sprejetim leta 2016, ustvarila ozračje sistematičnega nekaznovanja varnostnih sil; ugotavlja, da lokalni tožilci vztrajno zavračajo odprtje preiskav o domnevnih ubojih in odklanjajo dostop neodvisnim opazovalcem na to območje; ker je v tej državi še vedno zaprtih 68 kurdskih županov; ker sta bili v uradnem listu z dne 24. decembra 2017 objavljeni dve odredbi o izrednem stanju ter med drugim uvedena „kazenska neodgovornost za civiliste, ki ukrepajo z namenom zatrtja poskusa državnega udara in terorističnih dejanj“;

K.  ker so med novinarji in zagovorniki človekovih pravic, ki so pridržani, med drugimi tudi nemško-turški novinarja Deniz Yücel, finsko-turška poročevalka Ayla Albayrak, obsojena v odsotnosti, akademik in kolumnist Mehmet Altan in novinar Şahin Alpay ter številni novinarji in uslužbenci dnevnika Cumhuriyet“, vključno z Ahmetom Şıkom;

L.  ker so bili po ustavnih spremembah, s katerimi je bila odvzeta imuniteta velikemu številu poslancev, številni opozicijski poslanci soočeni s sodnimi postopki in pridržanjem na podlagi obtožb v zvezi s terorizmom in drugimi obtožbami, in sicer zaradi legitimnega uveljavljanja pravice do svobode izražanja; ker je v priporu še 10 poslancev Ljudske demokratske stranke (HDP), vključno s sopredsednikoma Figen Yüksekdag in Selahattinom Demirtasom ter poslancem Republikanske ljudske stranke (CHP) Enisom Berberoglujem; šestim poslancev so odvzeli parlamentarni mandat, tudi dobitnici nagrade Saharova Leyli Zani;

M.  ker so julija 2017 turške oblasti aretirale 10 zagovornikov človekovih pravic (istanbulskih deset), dva sta še vedno v zaporu, osem pa jih je bil izpuščenih proti plačilu varščine; ker je sodišče v Istanbulu 1. februarja 2018 razveljavilo svojo odločitev o izpustitvi Tanerja Kılıça, predsednika Amnesty International v Turčiji, ter ga zadržalo v priporu za čas trajanja sojenja;

N.  ker je bil eden od glavnih voditeljev civilne družbe v Turčiji, Osman Kavala, 18. oktobra 2017 aretiran in je še vedno v zaporu na podlagi obtožbe, da je poskušal strmoglaviti vlado, ker je decembra 2013 podprl proteste v parku Gezi;

O.  ker se zatiranje političnega oporečništva prek družbenih medijev nadaljuje; ker je bilo 573 ljudi, med njimi tudi aktivistka Nurcan Baysal in člani izvršilnega odbora turškega zdravniškega združenja, pridržanih zaradi objave komentarjev v družbenih medijih, ki so bili kritični do turškega vojaškega vpada v sirsko enklavo Afrin;

P.  ker je bilo od julija 2016 razpuščenih najmanj 55 organizacij za pravice žensk; ker je 19. novembra 2017 urad guvernerja v Ankari odločil, da za nedoločen čas prepove vse dogodke, ki jih priredijo organizacije LGBTI;

1.  ponovno ostro obsoja poskus državnega udara z dne 16. julija 2016 in izraža solidarnost s turškimi državljani; priznava pravico in odgovornost turške vlade, da sprejme ukrepe, s katerimi bi ob zagotavljanju spoštovanja načel pravne države in pravice do poštenega sojenja privedla storilce pred sodišče; vseeno poudarja, da turška vlada spodleteli vojaški državni udar uporablja za zatiranje legitimne in miroljubne opozicije ter medijem in civilni družbi z nesorazmernimi in nezakonitimi dejanji odreka miroljubno uveljavljanje pravice do svobode izražanja;

2.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi vse slabšega stanja temeljnih pravic in svoboščin ter pravne države v Turčiji, pa tudi zaradi neobstoja neodvisnosti sodstva; obsoja uporabo samovoljnih pridržanj ter pravosodnega in upravnega nadlegovanja z namenom preganjanja na desettisoče oseb, tudi zagovornikov človekovih pravic, članov neodvisnih organizacij civilne družbe, odvetnikov, sodnikov, političnih aktivistov, medijskih delavcev, sindikalistov in akademikov; nujno poziva turške oblasti, naj nemudoma in brezpogojno izpustijo vse, ki so bili pridržani le zato, ker so legitimno opravljali svoje delo in uveljavljali svojo pravico do svobode izražanja in združevanja in ki so priprti brez trdnih dokazov o kriminalni dejavnosti; poziva k odpravi izrednih razmer v državi in razveljavitvi izrednih odredb;

3.  poudarja, da novinarji ne bi smeli biti priprti na podlagi vsebine njihovega novinarskega dela ali domnevne pripadnosti; poudarja, da je nujno zagotoviti, da pripor pred sojenjem ostaja izjema; obžaluje, da so bili izredni ukrepi uporabljeni tudi za nadlegovanje družinskih članov novinarjev in zagovornikov človekovih pravic, ki so pobegnili v tujino ali se skrivajo, celo z razveljavitvijo njihovih potnih listov ali njihovim začasnim pridržanjem;

4.  poziva turško vlado, naj vsem osebam, za katere veljajo omejevalni ukrepi, ponudi ustrezna in učinkovita pravna sredstva ter sodni nadzor v skladu z načeli pravne države; poudarja, da je domneva nedolžnosti temeljno načelo v vsaki ustavni državi; obžaluje stroge omejitve pri dostopu pridržanih oseb do odvetnikov; poziva Turčijo, naj nujno pregleda kakovost komisije za preiskavo izrednih ukrepov ter s tem zagotovi, da odbor postal robusten in neodvisen ter da bo zmožen individualno obravnavati vse primere, učinkovito obdelati ogromno število vlog, ki jih prejema, in preprečiti neupravičeno odlaganje sodnega nadzora; poziva omenjeno komisijo, naj svoje odločitve objavi; če odločitev ni, poziva turške oblasti, naj znova namestijo osebe, ki so bile odpuščene, in ponovno vzpostavijo njihove socialne pravice, sindikatom pa omogočijo izvajanje legitimne sindikalne dejavnosti; izraža solidarnost z vsemi, ki so bili odstranjeni s svojih položajev, ne da bi imeli možnosti, da se branijo, na primer z Nuriyo Gulmen in Semihom Ozakco, ki sta začela gladovno stavkati, potem ko sta bila odstranjena z akademskega položaja in je preiskovalna komisija 26. januarja 2018 zavrnila njuni prošnji za ponovni pregled;

5.  poudarja, da terorizem še vedno predstavlja neposredno grožnjo turškim državljanom, in poudarja, kako pomembno je okrepiti obstoječe sodelovanje med EU in Turčijo v boju proti grožnji terorizma na učinkovit način; vseeno ponavlja, da široko zastavljene protiteroristične turške zakonodaje ne bi smeli uporabljati za kaznovanje državljanov in medijev, ki uveljavljajo svojo pravico do svobode izražanja; glede tega obsoja pridržanje in sojenje najmanj 146 akademikov iz javnih in zasebnih univerz v Istanbulu, ki so podpisali peticijo „Akademiki za mir“, prav tako pa obsoja nedavne aretacije novinarjev, aktivistov, zdravnikov in navadnih državljanov zaradi izražanja nasprotovanja turški vojaški operaciji v Afrinu;

6.  je globoko zaskrbljen zaradi razmer v priporu in poziva turške oblasti, naj opravijo temeljito preiskavo obtožb o zelo slabem ravnanju s priprtimi, o katerem je poročalo več organizacij za človekove pravice; ponavlja svoj poziv k objavi poročila Odbora Sveta Evrope za preprečevanje mučenja in poziva k polni odgovornosti in kaznovanju kršiteljev človekovih pravic; nujno poziva turške oblasti, naj nacionalnim in mednarodnim opazovalcem dovolijo opazovanje v ustanovah za pridržanje;

7.  je resno zaskrbljen zaradi zaprtja več kot 160 medijskih hiš z vladno odredbo o izrednih razmerah; obsoja politični pritisk na novinarje in poskuse turških oblasti, da aretirajo, ustrahujejo in izganjajo tuje dopisnike; poziva k takojšnji in brezpogojni izpustitvi vseh, ki so pridržani brez dokazov, vključno z državljani EU, kot sta nemški novinar Deniz Yücel, ki je že leto dni v zaporu, vključno z devetimi meseci samice, čeprav zoper njega ni bila vložena obtožnica, in finska novinarka Wall Street Journala Ayla Albayrak, ki je bila oktobra 2017 v odsotnosti obsojena na 25 mesecev zaporne kazni zaradi obtožb terorizma, in sicer zaradi članka o razmerah na jugovzhodu države; pozdravlja, da so nekatere novinarje in osebje opozicijskega dnevnika Cumhuriyet po mesecih zapora izpustili, in poziva k takojšnji izpustitvi še štirih novinarjev tega dnevnika, ki so še za zapahi – izvršnega direktorja Atalaya Akina, glavnega urednika Murata Sabuncuja, raziskovalnega novinarja Ahmeta Şıka in računovodje Emreja Iperja ter vseh drugih pridržanih novinarjev v Turčiji zaradi politično motiviranih obtožb;

8.  je zelo zaskrbljen zaradi obsežnih represivnih ukrepov zoper organizacije civilne družbe v Turčiji, saj je bilo z odredbami o izrednih razmerah razpuščenih 1125 združenj in 41 fundacij, zlasti pa zaradi prijetja enega od glavnih voditeljev nevladnih organizacij, Osmana Kavale; obsoja izjave predsednika Erdogana, ki je Kavalo označil za „agenta“ in „rdečega turškega Sorosa“, medtem ko zoper njega še ni bila vložena obtožnica; nujno poziva turško vlado, naj izpusti Kavalo, saj je njegova aretacija spolitizirana in samovoljna; je globoko zaskrbljen, ker politiki še naprej javno obsojajo in ustrahujejo novinarje, urednike, akademike in zagovornike človekovih pravic zaradi njihovih kritičnih pogledov; je zelo zaskrbljen zaradi povečane uporabe sovražnega govora pri uradnikih, tudi pri visokih predstavnikih države;

9.  obsoja izjavo, ki jo je urad guvernerja iz Ankare podal 19. novembra 2017 o odločitvi, da uvede neomejeno prepoved vseh dogodkov, ki jih organizirajo organizacije LGBTI, po tem, ko je trikrat zapored prepovedal parado ponosa v Istanbulu in druge parade ponosa v državi; obžaluje, da so po tej izjavi tudi druge turške regije prepovedale dogodke LGBTI; opozarja, da gre za grobo kršitev svobode izražanja in svobode zbiranja, ki ju zagotavljajo členi 26, 33 in 34 turške ustave, pa tudi člena 19 in 21 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah; poziva turške oblasti, naj prepoved nemudoma prekličejo in izpustijo nedavno pridržanega vodilnega aktivista LGBTI Alija Erola;

10.  izraža globoko zaskrbljenost, ker se še vedno izvaja močan politični pritisk na odvetnike, sodnike in tožilce, vključno z odpuščanji in pridržanji; poziva Turčijo, naj obnovi in izvaja vsa pravna jamstva, da se zagotovi popolno spoštovanje neodvisnosti sodstva ter čim prej uveljavi priporočila Beneške komisije;

11.  odločno obsoja odločitev turškega parlamenta, da brez ustavne podlage odvzame imuniteto velikemu številu poslancev, s čimer je utrl pot nedavnemu pridržanju 10 opozicijskih poslancev, vključno s sopredsednikoma Ljudske demokratske stranke (HDP) Figen Yuksekdag in Selahattinom Demirtașem, ter da prekliče mandat 6 opozicijskim poslancem, nazadnje dobitnici nagrade Saharova Leyli Zani; ponovno izraža solidarnost z zakonito izvoljenimi poslanci, ki so žrtve pridržanja in ustrahovanja, ter poziva k spoštovanju njihovega mandata in njihove pravice do ustrezne obrambe na sodišču ter k njihovi izpustitvi; obsoja odvzem prostosti 68 kurdskim županom; obsoja samovoljno zamenjavo izvoljenih lokalnih predstavnikov, ki dodatno spodkopava demokratično strukturo Turčije;

12.  izraža resno zaskrbljenost zaradi razmer na jugovzhodu Turčije, zlasti na območjih, na katerih velja policijska ura, saj se tam uporabljata prekomerna sila in kolektivno kaznovanje; poziva Turčijo, naj oblikuje načrt za učinkovito ponovno vključitev pol milijona notranje razseljenih oseb; ponovno obsoja, da se Kurdska delavska stranka (PKK), ki je že od leta 2002 na seznamu terorističnih organizacij, ponovno zateka k nasilju, zato jo poziva, naj odloži orožje in uporabi miroljubna in demokratična sredstva za izražanje svojih pričakovanj; opozarja, da je turška vlada dolžna zaščiti vse svoje državljane; obžaluje razširjeno prakso razlastitev, vključno z nepremičninami ki so v lasti občin; je prepričan, da lahko zgolj pravična politična rešitev kurdskega vprašanja prinese trajno stabilnost in blaginjo regiji in Turčiji kot celoti, zato obe strani poziva, naj se vrneta k pogajalski mizi;

13.  izraža resno zaskrbljenost glede delovanja pravnega sistema v Turčiji po odločitvi istanbulskega kazenskega sodišča, da morata pridržana novinarja Mehmet Altan in Sahin Alpay ostati v priporu kljub zahtevi ustavnega sodišča, da se jih izpusti, ker so bile v priporu kršene njihove pravice; podpira poziv podpredsednice/visoke predstavnice Federice Mogherini in komisarja Hahna, ki sta izjavila, da EU od turških oblasti pričakujeta, da bodo zagotovile uveljavitev odločitve ustavnega sodišča z dne 11. januarja 2018 in da bosta novinarja nemudoma izpuščena; močno obžaluje nedavno ponovno pridržanje predsednika organizacije Amnesty International za Turčijo, Tanerja Kılıça, kjer gre po prevladujočem mnenju za izkrivljanje pravice, in poziva, naj se obtožbe proti njemu in njegovim soobtožencem (istanbulskih deset) zavržejo, saj zoper nje še ni bil predložen noben konkretni dokaz;

14.  poziva visoko predstavnico, Evropsko službo za zunanje delovanje, Komisijo in države članice, da s svojimi turškimi sogovorniki nadaljujejo razpravo o položaju zagovornikov človekovih pravic, političnih aktivistov, odvetnikov, novinarjev in akademikov v priporu, ter zagotovijo diplomatsko in politično podporo za te osebe, vključno z opazovanjem sojenj in spremljanjem primerov;

15.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter predsedniku, vladi in parlamentu Turčije.

(1)

Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0423.

(2)

Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0306.

Zadnja posodobitev: 7. februar 2018Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov