PREDLOG RESOLUCIJE o grožnji s porušitvijo Khan Al Ahmarja in drugih beduinskih vasi
11.9.2018 - (2018/2849(RSP))
v skladu s členom 123(2) Poslovnika
Neoklis Silikiotis (Neoklis Sylikiotis), Martina Anderson, Patrick Le Hyaric, Takis Hadzigeorgiu (Takis Hadjigeorgiou), João Ferreira, João Pimenta Lopes, Miguel Viegas, Eleonora Forenza, Marisa Matias, Merja Kyllönen, Kateřina Konečná, Ángela Vallina, Jiří Maštálka, Matt Carthy, Lynn Boylan, Liadh Ní Riada, Marie-Christine Vergiat, Marie-Pierre Vieu, Luke Ming Flanagan, Miguel Urbán Crespo, Tania González Peñas, Xabier Benito Ziluaga, Lola Sánchez Caldentey, Estefanía Torres Martínez, Sofia Sakorafa v imenu skupine GUE/NGL
Glej tudi predlog skupne resolucije RC-B8-0384/2018
B8-0389/2018
Resolucija Evropskega parlamenta o grožnji s porušitvijo Khan Al Ahmarja in drugih beduinskih vasi
Evropski parlament,
– ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o razmerah v Izraelu in Palestini,
– ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini o najnovejših dogodkih v zvezi s palestinsko skupnostjo Khan Al Ahmar, zlasti tistih z dne 18. julija 2018 in 7. september 2018,
– ob upoštevanju četrte ženevske konvencije, zlasti 49. in 53. člena,
– ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN št. 194 in resolucij varnostnega sveta OZN št. 242 (1967), št. 252 (1968), št. 338 (1972), št. 476 (1980), št. 478 (1980), št. 1860 (2009) in št. 2334 (2016),
– ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN št. 67/19,
– ob upoštevanju konvencij OZN o človekovih pravicah, katerih pogodbenici sta Izrael in Palestina, vključno z Mednarodno konvencijo o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije in Mednarodnim paktom o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki jih je Izrael podpisal,
– ob upoštevanju resolucije Sveta OZN za človekove pravice o zagotavljanju odgovornosti in pravice za vse kršitve mednarodnega prava na zasedenem palestinskem ozemlju, ki je bila sprejeta 3. julija 2015 ob soglasni podpori EU,
– ob upoštevanju ustanovne listine Združenih narodov,
– ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah,
– ob upoštevanju Pridružitvenega sporazuma med EU in Izraelom in zlasti člena 2 Sporazuma,
– ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,
A. ker Izrael 51 let po vojni leta 1967 še vedno zaseda Palestino, kar pomeni kršitev mednarodnega prava ter vseh ustreznih resolucij varnostnega sveta in generalne skupščine OZN, in ker država Palestina z mejami iz leta 1967 ter vzhodnim Jeruzalemom kot glavnim mestom še vedno ni polnopravna članica OZN v skladu z resolucijo OZN iz leta 1948;
B. ker je Parlament večkrat izrazil močno podporo dvodržavni rešitvi, z državo Izrael in neodvisno, suvereno, svobodno in uspešno delujočo palestinsko državo z glavnim mestom vzhodni Jeruzalem in mejami iz leta 1967, ki bi sobivali v miru;
C. ker so izraelske naselbine po mednarodnem pravu nezakonite in kot že mnoga leta doslej poglavitna ovira prizadevanjem za mir; ker politika zasedbe in kolonizacije, ki ju izvaja izraelska vlada, krši četrto ženevsko konvencijo in nadalje spodkopava in povsem uničuje možnosti za dvodržavno rešitev, kot je določena v vseh ustreznih resolucijah OZN in ustreznih sklepih Sveta EU;
D. ker je Khan Al Ahmar ena od osemnajstih beduinskih skupnosti, za katere po mnenju OZN obstaja nevarnost prisilne premestitve; ker to skupnost sestavlja 32 družin s skupno 173 ljudi, vključno z 93 otroki in najstniki; ker je izraelska vojska odredila rušenje vseh zgradb v Khan Al Ahmarju, vključno s šolo (ki jo obiskujejo tudi otroci iz drugih skupnosti), kliniko, mošejo ter vseh stanovanj; ker je EU zagotovila humanitarno pomoč za Khan Al Ahmar, vendar je izraelska vojska uničila zgradbe, ki so bile zgrajene s pomočjo EU in noče plačati odškodnine; ker je po tem, ko je izraelsko višje sodišče odobrilo rušenje beduinske vasi Khan Al Ahmar na zasedenem Zahodnem bregu, več držav članic (Nemčija, Francija, Italija, Španija in Združeno kraljestvo) Izrael pozvalo, naj vasi ne poruši;
E. ker Khan Al Ahmar leži pri vzhodnem vhodu v Jeruzalemu med več izraelskimi naselbinami na območju, ki je strateško pomembno za ozemeljsko povezanost in gospodarski razvoj palestinske države; ker se palestinsko prebivalstvo sooča z očitnimi kršitvami njihovih pravic, tudi z nasiljem naseljencev, preusmerjanjem vode, strogimi omejitvami prostega gibanja, rušenjem stanovanj in prisilno deložacijo; ker prisilna premestitev stanovalcev na zasedenem ozemlju pomeni hudo kršitev mednarodnega humanitarnega prava in je vojno hudodelstvo; ker od leta 1967 Izrael prisilno izseljuje in preseljuje celotne skupnosti ter je porušil več kot 50 000 palestinskih stanovanj in objektov; ker se politika prostorskega načrtovanja uporablja kot sredstvo za prisilno izselitev Palestincev in za razmah kolonizacijskega poseljevanja;
F. ker je po mednarodnem pravu vsaka tretja oseba, tudi države članicami EU, zavezana, da ne prizna naselbin in jim ne nudi podpore ali pomoči, pa tudi dolžnost, da jim dejansko nasprotuje; ker se izdelki iz izraelskih naselbin še vedno uvažajo v države članice EU in torej na evropski trg pod preferenčnimi pogoji, kljub dejstvu, da veljavna zakonodaja EU ne dovoljuje uvoza takšnih proizvodov pod preferencialnimi pogoji iz pridružitvenega sporazuma med EU in Izraelom; ker trgovina z izraelskimi naselbinami, vključno s sodelovanjem tujih podjetij pri projektu kolonialnega poseljevanja, spodbuja kolonizacijo zasedenega ozemlja;
G. ker sporazum o pridružitvi med EU in Izraelom, zlasti člen 2, jasno določa, da „odnosi med stranema temeljijo na spoštovanju človekovih pravic in demokratičnih načel, kar vodi njuno notranjo in mednarodno politiko in je bistveni element tega sporazuma“;
1. poziva, naj se konča enainpetdeset let trajajoča izraelska zasedba Palestine, vključno z vzhodnim Jeruzalemom, s čimer bi utrli pot miru;
2. meni, da bi bil sporazum o dokončnem statusu med Izraelom in Palestino, ki bi izvajal mednarodno pravo in resolucije OZN, pomemben prispevek k miru in stabilnosti v celotni regiji;
3. opozarja, da je Izrael kot okupacijska sila v celoti odgovoren za zagotavljanje potrebnih storitev, izobraževanja, zdravstvenega varstva in dobrega počutja ljudi, ki živijo pod njegovo zasedbo;
4. obžaluje nedavno odločbo izraelskega vrhovnega sodišča, da zavrne pritožbe proti rušenju beduinske vasi Khan Al Ahmar, kar še bolj resno ogroža možnosti za uspešno dvodržavno rešitev;
5. ostro obsoja izraelski projekt kolonialnega poseljevanja in njegovo nadaljnje širjenje, kar je v nasprotju z mednarodnim pravom in podžiga zamero Palestincev;
6. poudarja, da je v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom rušenje objektov, vključno s hišami, šolami in drugo ključno infrastrukturo na zasedenem palestinskem ozemlju, nezakonito; ponovno potrjuje poziv generalnega sekretarja OZN, daje treba k odgovornosti pozvati tiste, ki kršijo mednarodno humanitarno pravo;
7. opozarja, da razlikovanje Izraela ne spodbuja k nezakoniti zasedbi ozemlja, in ponovno opominja na ozemeljsko podlago za dvodržavno rešitev z mejami iz leta 1967; poziva EU, naj zagotovi, da bo v vseh sporazumih med EU in Izraelom nedvoumno in izrecno navedeno, da se ne uporabljajo za ozemlja, ki jih je leta 1967 zasedel Izrael, kakor je poudarjeno v sklepih Sveta za zunanje zadeve; poziva k pravilnemu označevanju proizvodov iz izraelskih naselbin na trgu EU v skladu z veljavno zakonodajo EU in dolgoletno politiko EU o tem vprašanju; poudarja, da bi to moralo voditi do prepovedi izdelkov iz izraelskih naselbin, saj gre za izdelke, ki grobo kršijo mednarodno humanitarno pravo; hkrati poziva Evropsko unijo, naj sprejme ukrepe na podlagi vodilnih načel OZN o podjetništvu in človekovih pravicah v zvezi z evropskimi podjetji, ki so vključena v nezakoniti izraelski projekt kolonialnega poseljevanja, tudi v vzhodnem Jeruzalemu in njegovi okolici, kot je to v primeru območja Khan Al Ahmar;
8. poziva OZN, naj prevzame svoj del odgovornosti in sprejme konkretne ukrepe v zvezi z izraelsko zasedbo Palestine, da bi ohranila možnost za mir na temelju dvodržavne rešitve in postala dejanski politični akter in posrednik v bližnjevzhodnem mirovnem procesu;
9. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za mirovni proces na Bližnjem vzhodu, parlamentom in vladam držav članic, generalnemu sekretarju Združenih narodov, knesetu, palestinskemu zakonodajnemu svetu, predsedniku in vladi Države Palestina, predsedniku in vladi Države Izrael, generalnemu sekretarju Arabske lige, generalnemu sekretarju Unije za Sredozemlje in generalnemu sekretarju Agencije OZN za pomoč in zaposlovanje palestinskih beguncev na Bližnjem vzhodu.