PREDLOG RESOLUCIJE o konferenci OZN o podnebnih spremembah leta 2018 v Katovicah na Poljskem (COP 24)
15.10.2018 - (2018/2598(RSP))
v skladu s členom 128(5) Poslovnika
Adina-Ioana Vălean, Peter Liese, Jo Leinen, Gerben-Jan Gerbrandy, Estefanía Torres Martínez, Bas Eickhout, Piernicola Pedicini v imenu Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane
B8-0477/2018
Resolucija Evropskega parlamenta o konferenci OZN o podnebnih spremembah leta 2018 v Katovicah na Poljskem (COP 24)
Evropski parlament,
– ob upoštevanju Okvirne konvencije Organizacije združenih narodov (OZN) o spremembi podnebja (UNFCCC) in njenega Kjotskega protokola,
– ob upoštevanju Pariškega sporazuma, sklepa 1/CP.21, 21. konference pogodbenic UNFCCC (COP 21) in 11. konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP 11), ki sta potekali od 30. novembra do 11. decembra 2015 v Parizu v Franciji,
– ob upoštevanju 18. konference pogodbenic UNFCCC (COP 18) in 8. konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP 8), ki sta potekali od 26. novembra do 8. decembra 2012 v Dohi v Katarju, in sprejetja spremembe protokola, s katero je bilo vzpostavljeno drugo ciljno obdobje Kjotskega protokola, in sicer od 1. januarja 2013 do 31. decembra 2020,
– ob upoštevanju, da je bil Pariški sporazum 22. aprila 2016 odprt za podpis na sedežu OZN v New Yorku ter da je ostal odprt do 21. aprila 2017, in tega, da ga je podpisalo 195 držav in da je 175 držav deponiralo listine o njegovi ratifikaciji,
– ob upoštevanju 23. konference pogodbenic UNFCCC (COP 23), 13. sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP 13), in druge konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Pariškega sporazuma (CMA 2), ki so potekale od 4. novembra do 16. novembra 2017 v Bonnu v Nemčiji,
– ob upoštevanju agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030 in ciljev trajnostnega razvoja,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. julija 2018 o podnebni diplomaciji EU[1],
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. oktobra 2017 o konferenci OZN o podnebnih spremembah leta 2017 v Bonnu v Nemčiji (COP 23)[2],
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. julija 2016 z naslovom „Pospeševanje evropskega prehoda na nizkoogljično gospodarstvo“ (COM(2016)0500),
– ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 15. februarja 2016, 30. septembra 2016, 23. junija 2017 in 22. marca 2018,
– ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 13. oktobra 2017, 26. februarja 2018 in 9. oktobra 2018,
– ob upoštevanju Sklepa Sveta (EU) 2017/1541 z dne 17. julija 2017 o sklenitvi, v imenu Evropske unije, kigalijske spremembe Montrealskega protokola o substancah, ki škodljivo delujejo na ozonski plašč[3],
– ob upoštevanju dokumenta o načrtovanih nacionalno določenih prispevkih EU in njenih držav članic, ki sta ga Latvija in Evropska komisija 6. marca 2015 predložili UNFCCC,
– ob upoštevanju 5. ocenjevalnega poročila Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC), njegovega zbirnega poročila in posebnega poročila IPCC o globalnem segrevanju za 1,5 °C,
– ob upoštevanju osmega zbirnega poročila Programa Združenih narodov za okolje (UNEP) iz novembra 2017 z naslovom The Emissions Gap Report 2017 (Poročilo o emisijski vrzeli za leto 2017) in tretjega poročila UNEP o vrzelih pri prilagajanju za leto 2017,
– ob upoštevanju poročila „Global Energy & CO2 Status Report 2017“ (Poročilo o globalnem stanju energije in CO2 za leto 2017) Mednarodne agencije za energijo,
– ob upoštevanju izjave Svetovne meteorološke organizacije o stanju svetovnega podnebja v letu 2017 (Statement on the state of the global climate in 2017) iz marca 2018 in njenega 13. biltena o toplogrednih plinih (Greenhouse Gas Bulletin) z dne 30. oktobra 2017,
– ob upoštevanju poročila Svetovnega gospodarskega foruma o svetovnih tveganjih v letu 2018 (Global Risks Report 2018)[4],
– ob upoštevanju izjave Skupine za zeleno rast z dne 5. marca 2018 z naslovom „Financiranje podnebnih ukrepov EU – krepitev financiranja in vključevanja podnebnih ukrepov v naslednjem večletnem finančnem okviru“[5], ki jo je podpisalo 14 ministrov držav članic EU za okolje in podnebje,
– ob upoštevanju poročila „CO2 - an operational anthropogenic CO2 emissions monitoring and verification support capacity“ (CO2 - delujoč sistem za spremljanje in podporo preverjanju antropogenih emisij CO2), ki ga je objavilo skupno raziskovalno središče Evropske komisije novembra 2017[6],
– ob upoštevanju izjave iz Fairbanksa, ki so jo zunanji ministri arktičnih držav sprejeli na desetem srečanju ministrov Arktičnega sveta v Fairbanksu na Aljaski, ki je potekalo 10. in 11. maja 2017,
– ob upoštevanju prvega srečanja vrha One Planet Summit 12. decembra 2017 v Parizu in 12 zavez, sprejetih na vrhu,
– ob upoštevanju enciklike papeža Frančiška „Laudato Si’“,
– ob upoštevanju izjave iz Meseberga z dne 19. junija 2018,
– ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,
A. ker je Pariški sporazum začel veljati 4. novembra 2016, ko je 181 od 197 pogodbenic konvencije pri OZN deponiralo svoje listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu (na dan 11. oktobra 2018);
B. ker je EU 6. marca 2015 UNFCCC posredovala dokument EU in njenih držav članic o načrtovanih, nacionalno določenih prispevkih, s čemer se je zavezala k obvezujočemu cilju vsaj 40 % domačega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030 glede na ravni iz leta 1990;
C. ker dosedanje zaveze držav podpisnic Pariškega sporazuma ne bodo zadoščale za dosego skupnega cilja; ker trenutni nacionalno določeni prispevki EU in njenih držav članic prav tako niso skladni s cilji, opredeljenimi v Pariškem sporazumu, in jih je zato treba revidirati;
D. ker so bili sprejeti ambicioznejši bistveni elementi zakonodaje EU, ki prispevajo k izpolnitvi nacionalno določenih prispevkov EU, zlasti direktiva o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov in direktiva o energetski učinkovitosti, zaradi česar bi EU zmanjšala emisije toplogrednih plinov za vsaj 45 % do leta 2030; ker 45-odstotno zmanjšanje v EU do leta 2030 še ne prispeva zadosti k uresničitvi ciljev Pariškega sporazuma in cilju emisijske nevtralnosti do sredine stoletja;
E. ker je preglednost pri merjenju emisij ključnega pomena za doseganje znatnega napredka pri globalnem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov na pravičen način;
F. ker so v letu 2017 po treh letih nespremenjenih rezultatov ponovno zabeležili porast emisij ogljikovega dioksida na svetovni ravni in v EU; ker ta porast emisij ni enakomerno porazdeljen po svetu:
G. ker je bilo v letu 2017 zabeleženo veliko število skrajnih vremenskih pojavov in temperaturnih rekordov, zaradi česar so globalni podnebni ukrepi še nujnejši;
H. ker lahko ambiciozna politika za blaženje podnebnih sprememb ustvari rast in delovna mesta; ker pa so posamezni sektorji izpostavljeni selitvi virov CO2, če ambicioznost na drugih trgih ni primerljiva; ker je zato treba zagotoviti ustrezno zaščito pred selitvijo virov CO2, da bi zaščitili delovna mesta v teh sektorjih;
I. ker imajo podnebne spremembe multiplikacijski učinek na številne druge grožnje, ki nesorazmerno prizadenejo države v razvoju; ker suše in drugi pojavi slabega vremena krnijo in uničujejo vire, na katere se revni neposredno zanašajo za svoje preživetje, in ker podžigajo večjo konkurenco za preostale vire, kar še prispeva k humanitarnim krizam in napetostim, prisilnemu razseljevanju, radikalizaciji in konfliktom; ker obstajajo dokazi, da so podnebne spremembe igrale vlogo v nemirih in širjenju nasilja na Bližnjem vzhodu, v Sahelu in Afriškem rogu, posledice tega pa so vidne še precej širše;
J. ker poročilo IPCC o globalnem segrevanju za 1,5 °C nadalje kaže, da bi bile posledice takšnega povečanja temperature verjetno precej manjše od posledic povečanja za 2 °C;
K. ker je za dolgoročni uspeh blažitve podnebnih sprememb potrebno veliko odločnejše ukrepanje, zlasti s strani razvitih držav, da bi pustili ogljično gospodarstvo za seboj in spodbudili podnebju prilagojeno rast, tudi v državah v razvoju; ker si je treba nenehno prizadevati za okrepitev finančne in tehnološke podpore ter podpore krepitvi zmogljivosti za države v razvoju;
L. ker neuspeh velikih onesnaževalcev, da bi zmanjšali svoje emisije toplogrednih plinov v skladu z ukrepi, potrebnimi za omejitev dviga svetovne temperature na 1,5 °C ali 2 °C, še zaostruje že tako ogromen obseg in stroške potrebnega prilagajanja na podnebne spremembe, z zlasti resnimi posledicami za najmanj razvite države in majhne otoške države v razvoju; ker bi bilo treba podpreti vse pobude najmanj razvitih držav in majhnih otoških držav v razvoju za zagotavljanje informacij o tveganjih in zgodnje opozarjanje;
M. ker je treba vedno večjo vrzel med potrebami po prilagajanju in prizadevanji nujno zmanjšati z veliko odločnejšimi ukrepi za blažitev in prilagajanje;
N. ker je načelo, po katerem vsaka stran krije le svoje stroške za prilagajanje, nevzdržno, in ker morajo tisti, ki nosijo glavno odgovornost za emisije toplogrednih plinov, prevzeti večino svetovnega bremena;
O ker je v členu 7 Pariškega sporazuma določen globalni cilj za prilagoditev in ta cilj je treba zdaj brez nadaljnjih zamud udejanjiti; ker bi morali imeti nacionalni načrti prilagajanja pomembno vlogo;
P. ker gozdovi znatno prispevajo k blažitvi podnebnih sprememb in prilagajanju nanje; ker krčenje gozdov povzroča skoraj 20 % svetovnih emisij toplogrednih plinov, zanj pa je krivo predvsem širjenje industrijske reje živine in proizvodnje soje in palmovega olja, tudi za trg EU; ker bi morala EU zmanjšati svoj posredni prispevek h krčenju gozdov („poosebljeno krčenje gozdov“), za katerega je odgovorna;
Q. ker je zemlja redek vir, njena uporaba za proizvodnjo konvencionalnih surovin in surovin za prvo generacijo biogoriv pa lahko poveča neustrezno prehransko varnost in uniči možnosti za preživetje revnih ljudi v državah v razvoju, zlasti zaradi prisvajanja zemlje, prisilnega razseljevanja, onesnaževanja in kršitev pravic avtohtonih ljudstev; ker lahko tudi programi za izravnavo emisij CO2 in pogozdovanje povzročijo tako škodo, če niso ustrezno zasnovani in izvedeni;
R. ker ostaja učinkovitost tehnologij, ki so potrebne za varno in učinkovito zajemanje in shranjevanje CO2 (CCS), nedokazana in ker je zlasti geoinženiring, vključen v oblikovanje umetnih ponorov ogljika, povezan s tveganji neznanega obsega; ker zato zajemanja in shranjevanja CO2 ne moremo upoštevati pri nobeni rešitvi za ublažitev posledic podnebnih sprememb, treba pa bi bilo tudi preprečiti, da CCS preusmerja pozornost stran od dejstva, kako nujno je treba radikalno okrepiti podnebne ukrepe z uporabo obstoječe tehnologije in izvedljivimi spremembami v sistemih in življenjskem slogu;
1. opozarja, da so podnebne spremembe kot vzrok in multiplikativni dejavnik drugih tveganj med najbolj perečimi izzivi za človeštvo in da morajo vse države in akterji po vsem svetu storiti vse za boj proti njim z okrepljenim ukrepanjem vsakega izmed njih; izpostavlja, da so edina rešitev, s katero lahko izpolnimo svoje skupne obveze za ohranitev vsega planeta in njegove biotske raznovrstnosti za sedanje in prihodnje generacije, pravočasno mednarodno sodelovanje, solidarnost ter dosledna in neomajna zavezanost k skupnemu ukrepanju; poudarja, da je EU pripravljena še naprej opravljati vodilno vlogo v tem svetovnem prizadevanju in hkrati zagotoviti trajnostni gospodarski razvoj z nizkimi emisijami toplogrednih plinov, ki zagotavlja energetsko varnost, konkurenčno prednost za evropsko industrijo in ustvarjanje delovnih mest;
Znanstvena osnova podnebnih ukrepov
2. opozarja, da je Svetovna meteorološka organizacija potrdila, da so bila leta 2015, 2016 in 2017 tri najtoplejša leta v zgodovini meritev, zaradi česar se je Arktika izredno močno otoplila, to pa bo imelo daljnosežne posledice za dviganje morske gladine in vremenske vzorce po vsem svetu;
3. meni, da bi se bilo mogoče izogniti korenitim in najverjetneje nepovratnim učinkom dviga svetovnih temperatur za 2 °C, če bi se odločili za ambicioznejši cilj 1,5 °C, vendar bi to zahtevalo doseganje nevtralnosti rastočih svetovnih emisij toplogrednih plinov najpozneje do leta 2050; izpostavlja, da so potrebne tehnološke rešitve že na voljo in postajajo vse bolj stroškovno konkurenčne ter da bi morali vse politike EU tesno uskladiti z dolgoročnimi cilji Pariškega sporazuma in jih redno preverjati, da bi ohranili skladnost s temi cilji; zato z zanimanjem pričakuje izsledke posebnega poročila IPCC iz leta 2018 o posledicah globalnega segrevanja za 1,5 °C nad predindustrijsko ravnijo;
4. izpostavlja, da po navedbah Svetovne zdravstvene organizacije podnebne spremembe vplivajo na družbene in okoljske dejavnike zdravja - čisti zrak, neoporečno pitno vodo, zadostno preskrbo s hrano in varno zavetje - in da ocenjujejo, da bo med letoma 2030 in 2050 zaradi neustrezne prehranjenosti, malarije, driske in vročinskega stresa umrlo dodatnih 250.000 ljudi letno; ugotavlja, da izredno visoke temperature neposredno prispevajo k umrljivosti zaradi bolezni srca in ožilja ter bolezni dihal, zlasti med starejšimi; priznava, da so podnebne spremembe katalizator za konflikte; meni, da bi izvajanje zavez iz Pariškega sporazuma v celoti veliko prispevalo k okrepitvi evropske in mednarodne varnosti in miru;
Ratifikacija Pariškega sporazuma in izvajanje zavez
5. pozdravlja izredno hitro ratifikacijo Pariškega sporazuma ter proaktivno in odločno prizadevanje tako državnih kot nedržavnih akterjev po vsem svetu, da bi se sporazum začel izvajati čim hitreje in v celoti, kot je zapisano v zavezah, sprejetih na večjih podnebnih srečanjih, kot so severnoameriški podnebni vrh, ki je potekal od 4. do 6. decembra 2017 v Chicagu, vrh One Planet Summit, ki je potekal 12. decembra 2017 v Parizu, in vrh za ukrepanje proti svetovnim podnebnim spremembam, ki je potekal od 12. do 14. septembra 2018 v San Franciscu;
6. poudarja, da bi sedanji nacionalno določeni prispevki omejili globalno segrevanje zgolj na dvig temperature za približno 3,2 °C[7], kar nas ne bi niti približalo 2°C; poziva vse pogodbenice, naj konstruktivno sodelujejo v procesu, ki bo vzpostavljen do leta 2020, ko bo treba posodobiti nacionalno določene prispevke, in poskrbijo, da so prispevki skladni z dolgoročnim temperaturnim ciljem Pariškega sporazuma zadržanja rasti svetovne temperature občutno pod 2 °C nad predindustrijsko ravnijo, ter si prizadevajo za še večjo omejitev rasti temperature na 1,5 °C; priznava, da sedanje zaveze, vključno z zavezo Unije in držav članic, ne zadoščajo za izpolnitev ciljev sporazuma; zato poudarja, da se bi morale svetovne emisije toplogrednih plinov začeti čim prej zmanjševati in da morajo vse pogodbenice, zlasti EU in vse države G-20, do leta 2020 okrepiti svoja prizadevanja in posodobiti svoje nacionalno določene prispevke po dialogu talanoa v letu 2018, da bi odpravile preostalo razliko do tega cilja;
7. meni, da bo treba, če druga velika gospodarstva ne bodo sprejela zavez, primerljivih z zavezami EU glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, ohraniti določbe o selitvi virov CO2, zlasti tiste, ki zadevajo sektorje z visokim tveganjem selitve virov CO2, za zagotovitev svetovne konkurenčnosti evropske industrije;
8. obžaluje, da se v večini tretjih držav, ki so sprejele zaveze v okviru Pariškega sporazuma, razprava o povečanju prispevkov začenja zelo počasi; zato poziva Komisijo, naj okrepi prizadevanja glede razmišljanja EU o povečanju svoje zaveze, da bi druge partnerje spodbudila, naj storijo enako;
9. poudarja, kako pomembno je za EU, da je njena podnebna politika ambiciozna, saj s tem deluje kot verodostojna in zanesljiva partnerka na svetovni ravni, da ostane vodilna sila na področju podnebnih ukrepov v svetovnem merilu in da še naprej izvaja Pariški sporazum; pozdravlja soglasje Evropskega parlamenta in Sveta glede dviga ciljev za obnovljive vire energije in energetsko učinkovitost na 32 % oziroma 32,5 % do leta 2030, kar bo emisije toplogrednih plinov do leta 2030 zmanjšalo za več kot 45 %; zato pozdravlja pripombe Komisije o posodobitvi nacionalno določenih prispevkov EU z upoštevanjem tega ambicioznejšega cilja in zvišanjem cilja zmanjšanja emisij do leta 2030; poziva Komisijo, naj do konca leta 2018 za EU pripravi ambiciozno strategijo emisijske nevtralnosti do sredine stoletja, ki bo vključevala stroškovno učinkovit način za izpolnitev cilja emisijske nevtralnosti, sprejetega v Pariškem sporazumu, in ogljično nevtralnega gospodarstva Unije najpozneje do leta 2050, v skladu s pravičnim prispevkom Unije k preostalemu svetovnemu ogljičnemu proračunu; podpira posodobitev nacionalno določenih prispevkov Unije s ciljem zmanjšanja domačih emisij toplogrednih plinov po vsem gospodarstvu za 55 % do leta 2030 glede na ravni iz leta 1990;
10. pozdravlja napoved generalnega sekretarja OZN o organiziranju podnebnega vrha septembra 2019 ob robu 74. generalne skupščine za pospešitev podnebnih ukrepov za dosego ciljev iz Pariškega sporazuma in zlasti za spodbuditev večjih ambicij glede podnebnih zavez; poziva EU in svoje države članice, naj podprejo ta prizadevanja in pokažejo angažiranost ter politično voljo za povečanje svojih zavez in zagovarjanje velikih prispevkov drugih pogodbenic;
11. obžaluje napoved predsednika ZDA Donalda Trumpa, da bodo ZDA odstopile od Pariškega sporazuma, kar obravnava kot nazadovanje; izraža zadovoljstvo, ker so po napovedi predsednika Trumpa vse glavne pogodbenice potrdile svojo zavezanost Pariškemu sporazumu; močno pozdravlja nadaljnja proaktivna prizadevanja za podnebne ukrepe velikih ameriških zveznih držav, mest, univerz in drugih nedržavnih akterjev v ZDA v okviru kampanje „Še vedno smo zraven“;
12. vztraja, da je zlasti po napovedi predsednika Trumpa pomembno sprejeti ustrezne določbe proti selitvi virov CO2; poziva Komisijo, naj prouči učinkovitost in zakonitost dodatnih ukrepov za zaščito panog, kjer obstaja tveganje za selitev virov CO2, kot sta na primer prilagoditev davka na meji glede na ogljik in pristojbina za porabo, zlasti ko gre za izdelke iz držav, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti iz Pariškega sporazuma;
13. pozdravlja dejstvo, da s 1. januarjem 2019 stopa v veljavo kigalijska sprememba Montrealskega protokola, za katero je doslej svoje listine o ratifikaciji deponiralo 27 pogodbenic, od tega 7 držav članic; poziva vse pogodbenice Montrealskega protokola, zlasti države članice, ki še niso predložile svojih listin o ratifikaciji, naj sprejmejo vse potrebne korake za čimprejšnjo ratifikacijo protokola, ki je potreben za izvajanje Pariškega sporazuma in dosego srednjeročnih in dolgoročnih podnebnih in energetskih ciljev;
14. pozdravlja dejstvo, da so spremembo Kjotskega protokola iz Dohe ratificirale vse države članice, EU pa je 21. decembra 2017 deponirala skupno ratifikacijo; meni, da bo ta korak pomemben vir pogajalske moči za uspešen zaključek podnebnih pogajanj v letu 2018 in da bo zahvaljujoč skupnim prizadevanjem učinkovito zmanjšal emisije toplogrednih plinov;
15. izpostavlja, da je bilo izvajanje in načrtovanje ukrepov do leta 2020 ključna točka pogajanj na konferenci COP 23; pozdravlja odločitev, da se med konferencama pogodbenic v letih 2018 in 2019 izvedeta pregleda stanja; poziva Komisijo in države članice, naj pripravijo prispevke za zmanjšanje emisij do leta 2020, ki bodo predstavljeni na pregledu stanja pred letom 2020 na konferenci COP 24; meni, da gre za pomemben korak, ki bo vse pogodbenice spodbudil k večjim ambicijam v obdobju po letu 2020, in zato z zanimanjem pričakuje izid prvega pregleda stanja v Katovicah, ki bi moral imeti obliko sklepa konference s potrditvijo zaveze glede zvišanja ambicioznosti nacionalno določenih prispevkov pogodbenic za leto 2030 do leta 2020, da bi jih tako uskladili z dolgoročnimi cilji Pariškega sporazuma;
16. poziva Komisijo in države članice, naj s pomočjo komunikacijskih strategij in dejavnosti povečajo podporo javnosti in politike podnebnim ukrepom in ozaveščajo o posrednih koristih boja proti podnebnim spremembam, kot so boljša kakovost zraka in boljše javno zdravje, ohranjanje naravnih virov, gospodarska rast in rast stopnje zaposlenosti, večja energetska varnost in manjši stroški uvažanja energije ter koristi na področju mednarodne konkurenčnosti prek inovacij in tehnološkega razvoja; poudarja, da bi bilo treba pozornost nameniti tudi povezavam med podnebnimi spremembami in socialno nepravičnostjo, migracijami, nestabilnostmi in revščino ter dejstvu, da globalni podnebni ukrepi lahko veliko prispevajo k rešitvi teh vprašanj;
17. poudarja sinergije med Pariškim sporazumom, agendo za trajnostni razvoj do leta 2030, Sendajskim okvirom in akcijskim programom iz Adis Abebe (Financiranje razvoja) ter drugimi konvencijami iz Ria, saj predstavljajo pomembne in med seboj povezane korake pri zagotavljanju, da se je mogoče z izkoreninjenjem revščine in trajnostnim razvojem spopasti istočasno;
COP 24 v Katovicah
18. priznava dosežke predsedstev konferenc COP 22 in COP 23, ki sta skupaj zasnovali dialog talanoa v letu 2018, ki so ga pogodbenice v splošnem podprle in ki se je pričel januarja 2018; z zanimanjem pričakuje prve rezultate omenjenega dialoga s konference COP 24 in politične sklepe po njej za uskladitev skupnih svetovnih ambicij z dolgoročnimi cilji Pariškega sporazuma do leta 2020; razume, da dialog talanoa ni omejen na pogovore med nacionalnimi vladami, ampak se lahko vanj vključi vrsta deležnikov, vključno z regijami in mesti ter njihovimi izvoljenimi predstavniki, da opozarjajo nacionalne in globalne oblikovalce politik na glavna vprašanja glede podnebnih ukrepov; pozdravlja dialoge talanoa med mesti in regijami in z zanimanjem pričakuje nove dialoge v Evropi; z zanimanjem pričakuje prispevke nedržavnih akterjev in vse pogodbenice poziva, naj svoje prispevke predložijo pravočasno in s tem omogočijo politično razpravo v Katovicah;
19. poleg tega ugotavlja, da kljub velikemu napredku pri oblikovanju pariškega akcijskega delovnega programa (Pravilnika) na konferenci COP 23 ne manjka izzivov, ki jih je treba preseči, da bo program dokončan in da bodo na konferenci COP 24 sprejete konkretne odločitve; poziva, naj se vse potrebne priprave odvijejo pred vrhom, da bo mogoče dokončati pravilnik, ki je ključnega pomena za pravočasno izvajanje Pariškega sporazuma;
20. podpira pravilnik, ki bi zahteval visoko raven preglednosti s trdnimi in zavezujočimi pravili za vse pogodbenice za natančno merjenje napredka in vzpostavitev poglobljenega zaupanja med pogodbenicami, udeleženimi v mednarodnem procesu; je zaskrbljen nad dejstvom, da nekatere pogodbenice ostajajo nenaklonjene prizadevanjem za popolno preglednost pri merjenju emisij; poziva vsa večja gospodarstva, naj prevzamejo pobudo pri pogajanjih o pravilniku in spodbujajo zavezujoče zahteve za sisteme spremljanja in preverjanja, vključno s pravočasnimi in zanesljivimi podatki in ocenami o emisijah toplogrednih plinov;
21. poudarja, kako pomembno je dopolniti pravilnik s podatki o atmosferi, ki temeljijo na opazovanjih, za povečanje zanesljivosti in točnosti poročanja; poziva Komisijo, Evropsko vesoljsko agencijo (ESA), Evropsko organizacijo za uporabo meteoroloških satelitov (EUMETSAT), Evropski center za srednjeročno napovedovanje vremena (ECMWF), evropsko raziskovalno infrastrukturo Integrirani sistem za opazovanje ogljika (ICOS), nacionalne agencije za vodenje evidenc in raziskovalne centre ter druge ključne akterje, naj razvijejo operativno sposobnost za ustvarjanje informacij o antropogenih emisijah s pomočjo satelitskih podatkov, ki izpolnjujejo potrebne zahteve, vključno s satelitsko konstelacijo;
22. poudarja, kako pomembno je, da EU na konferenci COP 24 v Katovicah spregovori z enotnim glasom in s tem ubrani svojo politično moč in verodostojnost; vse države članice poziva, naj podprejo mandat EU v pogajanjih in dvostranskih srečanjih z drugimi akterji;
23. poziva Komisijo in države članice, naj uvrstijo podnebne ukrepe na dnevni red pomembnih mednarodnih forumov znotraj OZN ter teles, kot sta G-7 in G-20, ter naj sklepajo večstranska partnerstva glede posameznih vprašanj izvajanja Pariškega sporazuma in ciljev trajnostnega razvoja;
Odprtost, vključenost in preglednost
24. poziva Komisijo in države članice, naj vzdržujejo in krepijo strateška partnerstva tako z razvitimi državami kot z gospodarstvi v vzponu, da bi v naslednjih letih oblikovali skupino podnebnih voditeljev in da bi pokazali večjo solidarnost do ranljivih držav; podpira vztrajno in dejavno sodelovanje EU v koaliciji ambicioznih in s svojimi državami članicami, da bi opozorili na njihovo odločenost za dosego pomembnega izvajanja Pariškega sporazuma s sprejetjem robustnega pravilnika leta 2018 in uspešnega dialoga talanoa na konferenci COP 24;
25. poudarja, da prizadevanja za omejitev povišanja povprečne svetovne temperature na 1,5°C zahtevajo učinkovito sodelovanje vseh pogodbenic, slednje pa zahteva obravnavanje vprašanj posebnih ali nasprotujočih si interesov; v zvezi s tem ponovno izraža svojo podporo pobudi vlad, ki predstavljajo večino svetovnega prebivalstva, o uvedbi posebne politike o navzkrižju interesov znotraj UNFCCC; poziva Komisijo in države članice, naj se konstruktivno vključijo v ta proces, ne da bi bili pri tem ogroženi cilji in nameni UNFCCC in Pariškega sporazuma;
26. poudarja, da je 80 % oseb, razseljenih zaradi podnebnih sprememb, žensk, na katere podnebne spremembe v splošnem bolj vplivajo kot na moške, obenem pa so zaradi tega bolj obremenjene, čeprav niso tako vključene v sprejemanje glavnih odločitev o podnebnih ukrepih; poudarja, da so krepitev vloge žensk ter njihovo polno in enakopravno sodelovanje in vodilna vloga v mednarodnih forumih, kot je UNFCCC, ter pri nacionalnih, regionalnih in lokalnih podnebnih ukrepih bistvenega pomena za uspeh in učinkovitost teh ukrepov; poziva EU in države članice, naj vidik enakosti spolov vključijo v podnebne politike in spodbujajo udeležbo pripadnic domorodnih skupnosti in zagovornikov pravic žensk v okviru UNFCCC;
27. pozdravlja sklep COP 23, naj Prilagoditveni sklad še naprej podpira Pariški sporazum; ugotavlja, da je sklad za skupnosti, ki so najbolj izpostavljene podnebnim spremembam, izrednega pomena in zato pozdravlja novo zavezo držav članic, da bodo v sklad prispevale 93 milijonov ameriških dolarjev;
28. ugotavlja, da pri javnem financiranju ukrepov proti podnebnim spremembam EU in njene države članice prispevajo največji delež; je zaskrbljen, ker dejanske zaveze razvitih držav še zdaleč ne dosegajo njihovega skupnega cilja 100 milijard ameriških dolarjev letno; poudarja, kako pomembno je, da vse razvite pogodbenice prispevajo svoj delež za dosego tega cilja, saj je dolgoročno zagotavljanje sredstev ključnega pomena, če želijo države v razvoju doseči svoje cilje za prilagoditev na podnebne spremembe in blažitev njihovih posledic;
29. poudarja, da bi moral biti proračun EU skladen z njenimi mednarodnimi obvezami glede trajnostnega razvoja ter srednje- in dolgoročnimi podnebnimi in energetskimi cilji, ne pa imeti nasprotnega učinka ali ovirati izvajanja teh ciljev; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da Unija najverjetneje ne bo izpolnila svojega cilja, da 20 % vseh svojih izdatkov nameni za podnebne ukrepe, zato poziva k popravnim ukrepom; poleg tega poudarja, da bi morali biti podnebni in energetski cilji v središču političnih razprav o večletnem finančnem okviru po letu 2020 že od samega začetka, da bi zagotovili sredstva, potrebna za njihovo izvajanje; opozarja na svoje stališče, da je treba sedanje izdatke, povezane s podnebjem, povečati z 20 % na 30 %, in sicer čim prej, najkasneje pa do leta 2027; je mnenja, bi morala biti vsa preostala poraba iz večletnega finančnega okvira skladna s Pariškim sporazumom in ne bi smela imeti nasprotnega učinka na podnebna prizadevanja;
30. poziva k vzpostavitvi namenskega samodejnega mehanizma javnih financ EU, ki bo dodatno in ustrezno prispeval k pravičnemu deležu EU pri izpolnjevanju mednarodnega cilja za financiranje podnebnih ukrepov v višini 100 milijard USD;
Vloga nedržavnih akterjev
31. opozarja, da Pariški sporazum prepoznava pomembno vlogo upravljanja na več ravneh v podnebnih politikah in potrebo po sodelovanju z regijami, mesti in nedržavnimi akterji;
32. je zadovoljen, da si vse širši krog nedržavnih akterjev na svetovni ravni vse bolj prizadeva za podnebne ukrepe s konkretnimi in merljivimi cilji; opozarja na ključno vlogo civilne družbe, zasebnega sektorja in poddržavnih oblasti pri izvajanju pritiska in dajanju pobude za javno mnenje in državne ukrepe; poziva EU, države članice in vse pogodbenice, naj spodbujajo nedržavne akterje, jih podpirajo in z njimi sodelujejo v popolnoma preglednem dialogu, saj ti igrajo vse pomembnejšo vlogo v boju proti podnebnim spremembam, prav tako pa tudi poddržavne akterje, zlasti v primerih, v katerih so se odnosi med EU in nacionalnimi vladami na področju podnebne politike poslabšali; v luči tega pozdravlja zavezo 25 najnaprednejših mest s skupno 150 milijoni prebivalcev, ki so se na konferenci COP 23 zavezala, da bodo do leta 2050 dosegla emisijsko nevtralnost;
33. poziva Komisijo, naj še poglobi odnose z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, naj okrepi tematsko in sektorsko sodelovanje med mesti in regijami tako znotraj kot izven EU, naj oblikuje pobude za prilagajanje in odpornost in naj okrepi modele trajnostnega razvoja in načrte zmanjšanja emisij v ključnih sektorjih, kot so energetika, industrija, tehnologija, kmetijstvo in promet v mestih in na podeželju, npr. prek partnerskih programov, prek programa Mednarodno sodelovanje mest, prek podpore za platforme, kot so konvencija županov, in z vzpostavljanjem novih forumov za izmenjavo dobrih praks; poziva EU in države članice, naj podprejo prizadevanja regionalnih in lokalnih subjektov za uvedbo regionalno in lokalno določenih prispevkov (podobnih nacionalno določenim prispevkom), če se doseganje klimatsko ambicioznih ciljev lahko poveča na ta način;
34. spodbuja Komisijo, naj opredeli konkretne cilje zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za leto 2050 za vse sektorje v svojem predlogu za dolgoročno strategijo EU za dosego emisijske nevtralnosti do sredine stoletja in naj določi jasno pot, kako doseči te cilje, vključno s konkretnimi mejniki za leta 2035, 2040 in 2045; poziva Komisijo, naj vključi predloge, kako povečati odvzeme po ponorih v skladu s Pariškim sporazumom, da se doseže nevtralnost emisij toplogrednih plinov v EU najpozneje do leta 2050, kmalu zatem pa preide na negativne emisije; poziva k temu, naj ta strategija zagotovi pošteno porazdeljenost prizadevanj med sektorji, naj se vključi mehanizem za upoštevanje rezultatov petletnih celovitih pregledov, naj se upoštevajo ugotovitve prihajajočega posebnega poročila IPCC, priporočila in mnenja Evropskega parlamenta ter stališča nedržavnih akterjev, kot so lokalne in regionalne oblasti, civilna družba in zasebni sektor;
35. poudarja, da bi morali dolgoročno strategijo EU obravnavati kot priložnost za določitev bodočih strateških prednostnih nalog za sodobno, zeleno gospodarstvo EU, ki v celoti izkorišča potencial tehnološkega napredka in ohranja visoko raven socialne zaščite ter visoke potrošniške standarde in ki bo koristno za industrijo in civilno družbo, zlasti dolgoročno;
36. spodbuja Komisijo in države članice, naj razvijejo strategije in programe za obravnavanje sprememb znotraj sektorjev, ki jih povzročajo razogljičenje in tehnološke novosti, naj omogočijo izmenjavo znanj in dobrih praks med zadevnimi regijami, delavci in podjetji ter nudijo podporo regijam in delavcem, da bi jim pomagali, da se pripravijo na strukturne spremembe, naj aktivno iščejo nove gospodarske potenciale in oblikujejo politike o strateških lokacijah, da se zagotovi pravičen prehod na emisijsko nevtralno gospodarstvo v Evropi;
37. meni, da bi bilo treba, če želimo zagotoviti skladnost nacionalno določenih prispevkov z zavezami celotnega gospodarstva, ki jih zahteva Pariški sporazum, pogodbenice spodbuditi, naj vključijo emisije iz mednarodnega pomorskega in letalskega prometa ter opredelijo in izvedejo ukrepe na mednarodni, regionalni in nacionalni ravni za obravnavo emisij iz teh sektorjev;
Skupno prizadevanje vseh sektorjev
38. pozdravlja nadaljnji razvoj sistemov za trgovanje z emisijami po vsem svetu, posebej pa začetno fazo kitajske nacionalne sheme za trgovanje z emisijami ogljikovega dioksida v energetskem sektorju, ki se je pričela izvajati decembra 2017; poleg tega pozdravlja sporazum o povezovanju sistema EU ETS s švicarskim ETS, podpisan konec leta 2017, in Komisijo poziva, naj preuči nadaljnje možnosti za podobna povezovanja in druge oblike sodelovanja s trgi CO2 v tretjih državah in regijah ter spodbuja vzpostavitev nadaljnjih trgov CO2 in drugih mehanizmov za oblikovanje cen CO2, s čimer bodo ustvarjeni enaki konkurenčni pogoji na svetovni ravni, kar bo prispevalo k zmanjšanju globalnih emisij, privedlo do večje učinkovitosti, znižanja stroškov in zmanjšanja nevarnosti, da bi prišlo do selitve virov CO2; poziva Komisijo, naj uvede varovala, da bodo morebitne povezave s sistemom EU za trgovanje z emisijami še naprej dodatno in trajno prispevale k blaženju podnebnih sprememb in ne bodo škodovale zavezam EU glede domačih emisij toplogrednih plinov;
39. obžaluje, da je promet edini sektor, ki beleži rast emisij od leta 1990; poudarja, da to ni v skladu z dolgoročnim trajnostnim razvojem, ki namesto tega zahteva večje in hitrejše zmanjševanje emisij v vseh sektorjih družbe; opozarja, da je treba prometni sektor v celoti razogljičiti do leta 2050;
40. izraža veliko razočaranje nad predlogom Komisije o standardih emisij CO2 po letu 2020 za osebne avtomobile in lahka tovorna vozila, ki ni v skladu z dolgoročnimi cilji Pariškega sporazuma;
41. je zaskrbljen nad ambicioznostjo sistema Mednarodne organizacije civilnega letalstva za izravnavo in zmanjšanje emisij CO2 za mednarodno letalstvo (CORSIA) glede na tekoče delo na standardnih in priporočenih praksah (SARP), po katerih naj bi sistem začeli izvajati z letom 2019; odločno nasprotuje prizadevanjem za vzpostavitev sistema CORSIA na letih znotraj EU, saj bi s tem posegali v zakone EU in neodvisnost pri odločanju; poudarja, da je nadaljnja razvodenitev osnutka SARP sistema CORSIA nesprejemljiva; Komisijo in države članice poziva, naj po svojih najboljših močeh okrepijo določbe sistema CORSIA in s tem povečajo njegov učinek v prihodnosti;
42. opozarja na Uredbo (EU) 2017/2392 Evropskega parlamenta in Sveta, še posebej na člen 1(7), v katerem je jasno navedeno, da sta kot sozakonodajalca Evropski parlament in Svet edini instituciji, ki lahko odločata o morebitnih prihodnjih spremembah direktive o sistemu trgovanja z emisijami; poziva države članice, naj v duhu Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje izrazijo uraden zadržek glede SARP sistema CORSIA in pri tem izjavijo, da izvajanje sistema CORSIA in sodelovanje v prostovoljnih fazah sistema zahtevata predhodno soglasje Sveta in Evropskega parlamenta;
43. opozarja, da je Unija že dovolila podaljšanje odstopanja za izvzem letov zunaj EGP iz EU ETS do leta 2024, da bi s tem omogočila izpeljavo procesa Mednarodne organizacije civilnega letalstva, s katerim bi dosegli rešitev za emisije iz letalstva na svetovni ravni; hkrati pa poudarja, da naj do nadaljnjih sprememb zakonodaje pride le, če so skladne z zavezo Unije glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v celotnem gospodarstvu, ki ne predvideva uporabe ogljične izravnave po letu 2020;
44. pozdravlja dejstvo, da je v letalstvu sistem EU za trgovanje z emisijami omogočil že za približno 100 milijonov ton zmanjšanj/dobropisov CO2;
45. opozarja, da se bodo emisije CO2 v pomorskem prometu do leta 2050 po ocenah povečale za med 50 % in 250 % in da tehnični načini znatnega zmanjšanja emisij ladij že obstajajo; pozdravlja sporazum o začetni strategiji Mednarodne pomorske organizacije o zmanjšanju ladijskih emisij toplogrednih plinov, dosežen na 72. zasedanju odbora Mednarodne pomorske organizacije za varstvo morskega okolja aprila 2018, kot prvi korak, s katerim pomorski sektor prispeva k uresničitvi temperaturnega cilja, določenega s Pariškim sporazumom; Mednarodno pomorsko organizacijo poziva, naj čim prej sprejme nove ukrepe za obvezno zmanjšanje emisij, potrebne za uresničitev zadanih ciljev, in poudarja, kako pomembno in nujno je, da se začnejo izvajati pred letom 2023; poudarja, da so za zmanjševanje pomorskih emisij potrebni nadaljnji ukrepi in dejanja, in zato poziva EU in države članice, naj pozorno spremljajo posledice in izvajanje sporazuma Mednarodne pomorske organizacije in razmislijo o dodatnih ukrepih na ravni EU, da bi zagotovili, da se emisije toplogrednih plinov ladij zmanjšujejo skladno s temperaturnim ciljem iz Pariškega sporazuma; poziva Komisijo, naj vključi mednarodni pomorski promet v prihodnjo strategijo o razogljičenju za leto 2050 za usmerjanje odločitev EU o naložbah v goriva in pogonske tehnologije brez ogljičnih emisij za pomorski promet;
46. ugotavlja, da zaradi krčenja in degradacije gozdov nastane 20 % svetovnih emisij toplogrednih plinov; poudarja pomembno vlogo gozdov in mokrišč pri blaženju podnebnih sprememb, saj imajo velik potencial za zajem ogljikovega dioksida; izpostavlja, da bi bilo treba naravne ponore in rezervoarje ogljika v EU in na svetu dolgoročno ohraniti in še povečati, ter da je treba skupno velikost svetovnih gozdov ter njihovo sposobnost prilagajanja in odpornost na podnebne spremembe še naprej povečevati, da bi dosegli dolgoročni cilj Pariškega sporazuma; nadalje poudarja, da se je treba pri prizadevanjih za blažitev posledic osredotočiti na sektor tropskega gozda, pri čemer je treba začeti z obravnavo temeljnih vzrokov izgube gozdov in podnebnih sprememb;
Odpornost na podnebne spremembe prek prilagajanja
47. Komisijo poziva k reviziji prilagoditvene strategije EU, saj so prilagoditveni ukrepi neizogibni za vse države, če želijo čim bolj zmanjšati negativne posledice podnebnih sprememb in v celoti izkoristiti priložnosti za rast, ki bo odporna na podnebne spremembe, in trajnostni razvoj;
48. meni, da je uspešno delovanje platforme lokalnih skupnosti in domorodnih ljudstev eden od uspehov konference COP 23 in še eden od pomembnih korakov za uresničitev sklepov vrha v Parizu; meni, da bo platforma omogočila učinkovito izmenjavo izkušenj in dobrih praks za prilagoditvene ukrepe in strategije;
49. poudarja, da je treba razviti javne, pregledne in uporabnikom prijazne sisteme in orodja za spremljanje napredka in učinkovitosti nacionalnih načrtov in ukrepov prilaganja;
Podnebna diplomacija
50. odločno podpira nadaljevanje in dodatno okrepitev političnega osveščanja in podnebne diplomacije EU, ki sta bistvena za večjo prepoznavnost podnebnih ukrepov v partnerskih državah in za svetovno javno mnenje; poziva k takšnemu dodeljevanju človeških in finančnih virov v ESZD in Komisiji, ki bo bolje upoštevalo močno zavezanost podnebni diplomaciji in okrepljeno sodelovanje v zvezi s tem; vztraja, da je treba oblikovati celovito strategijo za podnebno diplomacijo EU in vidik podnebja vključiti v vsa področja zunanjega delovanja EU, tudi v trgovino, razvojno sodelovanje, humanitarno pomoč ter varnost in obrambo;
51. poudarja, da imajo podnebne spremembe vse hujši vpliv na mednarodno varnost in regionalno stabilnost, kar je posledica degradacije okolja, izgube možnosti za preživljanje, selitev prebivalstva zaradi podnebnih sprememb in s tem povezanih oblik nemirov, pri katerih imajo podnebne spremembe pogosto multiplikativni učinek na grožnje; zato poziva EU in države članice, naj sodelujejo s svojimi partnerji po svetu, da bi bolje razumeli, vključevali, predvidevali in obvladovali destabilizacijske posledice podnebnih sprememb; prav tako poudarja, da je treba podnebno diplomacijo vključiti v sklop politik EU za preprečevanje konfliktov;
52. poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo ambiciozna zavezništva in s tem dajejo zgled pri vključevanju podnebnih ukrepov v različna vprašanja zunanje politike, tudi trgovino, mednarodne migracije, reformo mednarodnih finančnih institucij ter mir in varnost;
53. poziva Komisijo, naj razsežnost podnebnih sprememb vključi v mednarodne trgovinske in investicijske sporazume, tako da ratifikacijo in izvajanje Pariškega sporazuma opredeli kot pogoj za prihodnje trgovinske sporazume; poziva Komisijo, naj pripravi celovito oceno skladnosti obstoječih sporazumov s Pariškim sporazumom;
Industrija in konkurenčnost
54. poudarja, da so podnebne spremembe predvsem družbeni izziv in da bi boj proti podnebnim spremembam moral ostati eno od vodilnih načel politik in dejavnosti EU, tudi na področju industrije, energetike, raziskav in digitalnih tehnologij;
55. pozdravlja prizadevanja in dosežen napredek evropskih državljanov, podjetij in industrije pri izpolnjevanju obveznosti iz Pariškega sporazuma; jih spodbuja, naj si zastavijo višje cilje in v celoti izkoristijo priložnosti, ki izhajajo iz Pariškega sporazuma, ter naj ohranijo stik s tehnološkim razvojem;
56. poudarja, da stabilen in predvidljiv pravni okvir ter jasni politični signali tako na ravni EU kot na svetovni ravni spodbujajo in krepijo naložbe, povezane s podnebjem; v zvezi s tem poudarja pomen zakonodajnih predlogov v okviru svežnja o čisti energiji za vse Evropejce za krepitev konkurenčnosti, opolnomočenje državljanov in določanje ciljev, ki so v skladu z zavezami EU v okviru Pariškega sporazuma in njegovega petletnega mehanizma za revizijo;
57. pozdravlja dejstvo, da je več držav, v katerih imajo sedež pomembni konkurenti Evropski uniji na področju energetsko intenzivnih panog, uvedlo trgovanje z emisijami in druge mehanizme za oblikovanje cen; spodbuja tudi druge države, naj sledijo temu zgledu;
58. poudarja pomen vse večjega števila kakovostnih delovnih mest in kvalificiranih delavcev v industriji EU, ki so gonilo njenih inovacij in trajnostnega prehoda; poziva k celovitemu in vključujočemu procesu za oblikovanje vizije alternativnega poslovnega modela za premogovno in ogljično intenzivne regije z velikim deležem delavcev v sektorjih, odvisnih od ogljika, da bi olajšali trajnostno preoblikovanje uspešnih industrij in storitev, hkrati pa upoštevali dediščino in razpoložljiva znanja in spretnosti delovne sile; poudarja pomembno vlogo držav članic pri pospeševanju reform, ki lahko omogočijo pravičen prehod za delovno silo v teh regijah; želi spomniti, da ima v tem smislu dodatna finančna podpora EU nepogrešljivo vlogo;
Energetska politika
59. opozarja, da se naložbe v energijo iz obnovljivih virov v EU zmanjšujejo; zato poudarja, da so energijska učinkovitost in obnovljivi viri energije pomembni za zmanjšanje emisij, pa tudi za energetsko varnost ter preprečevanje in blaženje energijske revščine, da se pomaga ranljivim in revnim gospodinjstvom in se jih zaščiti; poziva k spodbujanju ukrepov za energijsko učinkovitost in varčevanje z energijo ter k razvoju obnovljivih virov energije in njihovem učinkovitem uvajanju (tj. s spodbujanjem lastne proizvodnje in porabe teh virov) po vsem svetu;
60. želi spomniti, da sta prednostna obravnava energetske učinkovitosti, tudi z načelom „energetska učinkovitost na prvem mestu“, in vodilni položaj na področju obnovljivih virov energije v svetovnem merilu dva glavna cilja energetske unije EU; poudarja, da je ambiciozna zakonodaja v okviru svežnja za čisto energijo pomembna za doseganje teh ciljev, prihodnja strategija do sredine stoletja pa za učinkovito izvajanje zavez iz Pariškega sporazuma, da bi omejili dvig povprečne globalne temperature na precej manj kot 2°C z nadaljnjim ciljem, da bi omenjeni dvig zadržali pod 1,5°C;
61. poudarja, kako pomembno je razviti tehnologije za shranjevanje energije, pametna omrežja in programe za odziv na povpraševanje, kar bo prispevalo h krepitvi učinkovite uvedbe obnovljivih virov energije v sektorjih pridobivanja energije ter ogrevanja in hlajenja gospodinjstev;
62. poziva EU, naj mednarodno skupnost pripravi k takojšnjemu sprejetju konkretnih ukrepov – vključno s časovnim razporedom – za postopno odpravo okolju škodljivih subvencij, ki izkrivljajo konkurenco, odvračajo od mednarodnega sodelovanja ter ovirajo inovacije;
Raziskave, inovacije, digitalne tehnologije in vesoljska politika
63. poudarja, da so stalne in okrepljene raziskave in inovacije na področju blaženja podnebnih sprememb, politik prilagajanja, učinkovite rabe virov, trajnostnih nizkoemisijskih in brezemisijskih tehnologij, trajnostne uporabe sekundarnih surovin („krožno gospodarstvo“) in zbiranja podatkov o podnebnih spremembah bistvenega pomena za stroškovno učinkovit boj proti podnebnim spremembam in da prispevajo k zmanjšanju odvisnosti od fosilnih goriv; zato poziva k zavezam na svetovni ravni, da bi okrepili naložbe in jih usmerili v omenjena področja; poudarja, da je glede na zaveze Unije v okviru energetske unije in Pariškega sporazuma treba prednostno obravnavati financiranje projektov na področju trajnostne energije v okviru programa Obzorje Evropa;
64. poudarja, da cilji trajnostnega razvoja pomenijo skrajno spremembo v mednarodni politiki na področju razvojnega sodelovanja in da se je EU zavezala k njihovemu izvajanju tako v svoji notranji kot zunanji politiki; v skladu z zunanjo razsežnostjo ciljev trajnostnega razvoja poudarja potrebo po preučitvi različnih metod za pomoč državam v razvoju in gospodarstvom v vzponu pri njihovem energetskem prehodu, med drugim z ukrepi za krepitev zmogljivosti, pomočjo pri zmanjšanju kapitalskih stroškov obnovljivih virov energije in projektov energetske učinkovitosti, prenosom tehnologije in rešitvami za razvoj pametnih mest ter oddaljenih in podeželskih skupnosti, s čimer bi jim pomagali izpolniti obveznosti iz Pariškega sporazuma; v zvezi s tem pozdravlja novo ustanovljeni Evropski sklad za trajnostni razvoj;
65. želi spomniti, da je področje raziskav, inovacij in konkurenčnosti eden od petih stebrov strategije EU za energetsko unijo; je seznanjen, da je EU odločena ohraniti vodilno vlogo v svetu na teh področjih, pri tem pa razviti tesno znanstveno sodelovanje z mednarodnimi partnerji; poudarja pomen izgradnje in ohranjanja trdnih zmogljivosti za inovacije, tako v razvitih državah kot v državah v vzponu, za uvedbo čistih in trajnostnih energetskih tehnologij;
66. opozarja na temeljno vlogo digitalnih tehnologij pri podpiranju energetskega prehoda in zlasti pri povečanju energetske učinkovitosti in prihrankov; poudarja podnebne koristi, ki jih lahko omogoči digitalizacija evropske industrije z učinkovito rabo sredstev, zmanjšanjem snovne intenzivnosti ter okrepitvijo sedanje delovne sile;
67. odločno verjame, da bi bilo treba vesoljske programe Unije oblikovati tako, da bi zagotovili, da bodo prispevali k boju proti podnebnim spremembam in strategijam blaženja; v tem kontekstu želi spomniti na posebno vlogo sistema Copernicus in da je treba zagotoviti, da bo vključeval storitev za spremljanje CO2; poudarja pomen ohranitve brezplačne, neomejene in odprte podatkovne politike, saj je bistvenega pomena za znanstveno skupnost in podpira mednarodno sodelovanje na tem področju;
Podnebni ukrepi v državah v razvoju
68. vztraja, da je treba ohraniti možnost omejitve globalnega segrevanja na 1,5°C in da morajo veliki onesnaževalci, tudi EU, hitro povečati svoja prizadevanja za blaženja, kar lahko ustvari bistvene koristi za trajnostni razvoj, hkrati pa morajo znatno povečati podporo podnebnim ukrepom v državah v razvoju;
69. poudarja pomen podnebno informiranega odločanja in da ga je treba podpreti z izboljšanjem podnebnih storitev, ki so posebej pomembne za države v razvoju; poziva, naj se to uvede kot pomemben cilj raziskav, ki jih financira EU, in naj odločna prizadevanja EU usmerijo v lajšanje prenosa tehnologij v države v razvoju; poziva k izjavi STO o pravicah intelektualne lastnine in podnebnih spremembah, primerljivi s tisto o sporazumu o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine in javnem zdravju, sprejeto v Dohi leta 2001;
70. želi spomniti na zavezo razvitih držav, da bodo zagotovile novo in dodatno financiranje podnebnih ukrepov v državah v razvoju v višini 100 milijard USD na leto do leta 2020; priznava, da je treba stalno povečati in strožje nadzirati finančna prizadevanja, tudi z upoštevanjem zahteve, da mora biti financiranje novo in dodatno, in tako, se vključijo samo nepovratna sredstva, ki so enakovredna posojilom in izračunana z metodo, dogovorjeno v Odboru OECD za razvojno pomoč; priporoča, naj države članice EU upoštevajo prakse, ki jih je razvila Komisija za uporabo kazalnikov iz Ria za uradno razvojno pomoč s podnebnim ciljem;
71. priznava, da je proizvodnja večine surovin za biogoriva neposredno ali posredno povezana z grožnjami prehranski varnosti ter pravicam in preživljanju revnih ljudi v državah v razvoju; ugotavlja, da je potencial biogoriv za zmanjšanje neto emisij toplogrednih plinov manjši, kot je bilo pričakovano, in da je treba politiko EU glede biogoriv nadalje spremeniti, dokler ta ne bo v celoti odražala realnega stanja;
72. poziva EU, naj upošteva načelo skladnosti politik za razvoj, kot je določeno v členu 208 PDEU, saj je to temeljni vidik prispevka EU k Pariškemu sporazumu; zato poziva, naj EU zagotovi skladnost med svojimi politikami na področjih razvoja, trgovine, kmetijstva, energije in podnebja;
73. opozarja, da imajo podnebne spremembe neposredne in posredne učinke na kmetijsko produktivnost; ponovno poziva k prelomni spremembi načina proizvodnje in potrošnje hrane v smeri praks ekološkega kmetijstva v skladu s sklepi Mednarodnega ocenjevanja kmetijskega znanja, znanosti in tehnologije za razvoj (IAASTD) ter priporočil posebnega poročevalca OZN za pravico do hrane; izraža priznanje pobudam Organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO), da bi pospešila rast agroekologije z namenom doseganja ciljev trajnostnega razvoja; poziva EU in njene države članice, naj oblikujejo svojo razvojno politiko v skladu s temi smernicami, tudi v zvezi z možnostmi za naložbe v kmetijstvo v okviru Evropskega sklada za trajnostni razvoj;
74. poudarja, da sedanji porast izpustov CO2, povezanih s prometom in trgovino, spodkopava učinkovitost strategije EU za podnebne spremembe; ugotavlja, da je spodbujanje razvoja na podlagi izvoza, tudi prek izvozno usmerjenega industrijskega kmetijstva, težko uskladiti z zahtevami za blažitev podnebnih sprememb;
75. meni, da bi morala EU preučiti načine za uvedbo nadzora nad evropsko trgovino s proizvodi, ki pomenijo tveganje za gozdove, kot so soja, palmovo olje, evkaliptus, govedina, usnje in kakav, ter nad potrošnjo teh proizvodov, ob upoštevanju izkušenj, pridobljenih v okviru akcijskega načrta EU za izvrševanje zakonodaje, upravljanje in trgovanje na področju gozdov (FLEGT) in uredbe o lesu ter od ukrepov EU za ureditev drugih dobavnih verig, da bi odpravili ali preprečili resno škodo; ugotavlja, da skrivnost uspeha takšnih prizadevanj vključuje zagotavljanje sledljivosti in obvezno potrebno skrbnost v celotni dobavni verigi;
76. poziva Evropsko investicijsko banko, naj hitro preneha s posojili projektom v zvezi s fosilnimi gorivi, in poziva države članice EU, naj odpravijo vsa izvozna kreditna jamstva za tovrstne projekte; poziva k posebnim državnim jamstvom v korist zelenim naložbam, oznakam in davčnim ugodnostim za zelene investicijske sklade in za izdajo zelenih obveznic;
77. poudarja pomen začetka izvajanja globalnega cilja glede prilagajanja in mobilizacije obsežnih novih sredstev za prilagajanje v državah v razvoju; poziva EU in njene države članice, naj se zavežejo k precejšnjemu povečanju sredstev za prilagajanje; priznava potrebo po napredku tudi v zvezi z vprašanjem izgube in škode, za kateri bi bilo treba zbrati dodatna sredstva z inovativnimi viri javnih financ prek varšavskega mednarodnega mehanizma;
78. poudarja potrebo po lokalno vodenih projektih, ki temeljijo na načelu od spodaj navzgor in ki so namenjeni posebej ranljivim ljudem in skupnostim; ugotavlja, da sedanji poudarek na kombiniranju operacij in jamstev za spodbujanje zasebnih naložb bolj podpira projekte večjega obsega, in poziva k ustreznemu ravnovesju pri uporabi sredstev pomoči;
79. ugotavlja, da je letalska industrija močno odvisna od ogljičnih izravnav ter da je gozdne izravnave težko izmeriti in nemogoče zagotoviti; poudarja, da je treba zagotoviti, da sistem za izravnavo in zmanjšanje emisij CO2 za mednarodno letalstvo (CORSIA) in drugi projekti na noben način ne bi škodovali prehranski varnosti, pravici do zemlje, pravicam domorodnih ljudstev ali biotski raznovrstnosti ter da se spoštuje načelo predhodnega prostovoljnega in informiranega soglasja;
Vloga Evropskega parlamenta
80. ker mora Parlament odobriti mednarodne sporazume in ima pri nacionalnem izvajanju Pariškega sporazuma osrednjo vlogo kot sozakonodajalec, meni, da mora biti primerno vključen v delegacijo EU; zato pričakuje, da bo lahko navzoč na usklajevalnih sestankih EU v Katovicah in da mu bo vse od začetka faze pogajanj zagotovljen dostop do vseh pripravljalnih dokumentov;
81. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter sekretariatu UNFCCC s prošnjo, naj jo posreduje tudi vsem pogodbenicam, ki niso članice EU.
- [1] Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0280.
- [2] UL C 346, 27.9.2018, str. 70.
- [3] UL L 236, 14.9.2017, str. 1.
- [4] http://www3.weforum.org/docs/WEF_GRR18_Report.pdf
- [5] http://www.bmub.bund.de/fileadmin/Daten_BMU/Download_PDF/Europa___International/green_growth_group_financing_climate_action_bf.pdf
- [6] http://copernicus.eu/news/report-operational-anthropogenic-co2-emissions-monitoring
- [7] UNEP, ‘The Emissions Gap Report 2017 – The emissions gap and its implications’, str.18