PREDLOG RESOLUCIJE o podnebnih spremembah
11.3.2019 - (2019/2582(RSP))
v skladu s členom 123(2) Poslovnika
Eleonora Evi, Dario Tamburrano, Rosa D’Amato, Isabella Adinolfi, Piernicola Pediciniv imenu skupine EFDD
Glej tudi predlog skupne resolucije RC-B8-0195/2019
Evropski parlament,
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. novembra 2018 z naslovom Čist planet za vse – Evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo (COM(2018)0773),
– ob upoštevanju Okvirne konvencije OZN o spremembi podnebja (UNFCCC) in njenega Kjotskega protokola,
– ob upoštevanju Pariškega sporazuma, sklepa 1/CP.21, 21. konference pogodbenic UNFCCC (COP21) in 11. konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP11), ki sta potekali od 30. novembra do 11. decembra 2015 v Parizu v Franciji,
– ob upoštevanju 24. konference pogodbenic UNFCCC (COP24), 14. sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP14) in tretjega dela prve konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Pariškega sporazuma (CMA1.3), ki so potekali od 2. do 14. decembra 2018 v Katovicah na Poljskem,
– ob upoštevanju agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030 in ciljev trajnostnega razvoja,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2018 o konferenci OZN o podnebnih spremembah leta 2018 v Katovicah na Poljskem (COP24)[1],
– ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 22. marca 2018,
– ob upoštevanju posebnega poročila Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) z naslovom Globalno segrevanje za 1,5 °C, njegovega 5. ocenjevalnega poročila (AR5) in njegovega zbirnega poročila,
– ob upoštevanju 9. izdaje poročila Programa OZN za okolje o emisijski vrzeli, sprejete 27. novembra 2018,
– ob upoštevanju vprašanj za ustni odgovor za Svet in Komisijo o strategiji za dolgoročno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v EU skladno s Pariškim sporazumom (O-000008/2019 – B8-0000/2019 in O-000007/2019 – B8-0000/2019),
– ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane,
– ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,
A. ker je bil na COP24 v Katovicah sprejet Pravilnik iz Katovic, ki zagotavlja pravno jasnost pri izvajanju Pariškega sporazuma;
1. opozarja, da evropski državljani že čutijo neposredne posledice podnebnih sprememb; poudarja, da so po podatkih Evropske agencije za okolje povprečne letne izgube, do katerih prihaja zaradi skrajnih vremenskih in podnebnih pojavov, v Uniji med letoma 2010 in 2016 znašale približno 12,8 milijarde EUR ter da bi lahko, če ne bodo sprejeti nadaljnji ukrepi, podnebna škoda v EU do leta 2080 dosegla najmanj 190 milijard EUR, kar bi pomenilo neto zmanjšanje blaginje v višini 1,8 % njenega sedanjega BDP; poudarja, da bi se lahko po scenariju z visokimi emisijami letni stroški zaradi poplav v EU do leta 2100 povečali na 1 bilijon EUR, z vremenom povezane nesreče pa bi lahko do leta 2100 prizadele približno dve tretjini evropskih državljanov, medtem ko se sedaj z njimi sooča 5 % državljanov; nadalje poudarja, da bo po napovedih Evropske agencije za okolje 50 % naseljenih območij v EU do leta 2030 trpelo hudo pomanjkanje vode;
2. opozarja na ugotovitve raziskave Eurobarometra iz novembra 2018, da 93 % Evropejcev meni, da podnebne spremembe povzroča človeška dejavnost, 85 % pa se jih strinja, da je z bojem proti podnebnim spremembam in učinkovitejšo porabo energije mogoče ustvariti gospodarsko rast in delovna mesta v Evropi; ugotavlja, da so podnebne spremembe za ljudi v Evropi izredno pomembno vprašanje;
3. poudarja, da gre pri posebnem poročilu Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) o globalnem segrevanju za 1,5 °C za najcelovitejšo in najaktualnejšo oceno znanstvenih scenarijev blažitve podnebnih sprememb v skladu s Pariškim sporazumom;
4. poudarja, da je v posebnem poročilu IPCC o globalnem segrevanju za 1,5 °C navedeno, da omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C brez ali z omejeno prekoračitvijo pomeni, da je treba najpozneje do leta 2067 po svetu doseči ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov in da je treba letne svetovne emisije toplogrednih plinov do leta 2030 omejiti na največ 27,4 GtCO2eq na leto; poudarja, da si mora glede na te ugotovitve Unija, ki ima v svetu vodilno vlogo, prizadevati, da bi ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov dosegla čim prej in najpozneje do leta 2050, da bi imela zadostno možnost zadržanja zvišanja globalne temperature pod 1,5 °C do leta 2100;
5. je zaskrbljen zaradi poročila Programa OZN za okolje o emisijski vrzeli za leto 2018, v katerem je navedeno, da trenutni brezpogojni nacionalno določeni prispevki močno presegajo omejitev globalnega segrevanja na 2 °C iz Pariškega sporazuma in bodo do leta 2100 po ocenah privedli do povišanja temperature za 3,2 °C[2]; poudarja, da morajo vse pogodbenice UNFCCC nujno povečati svoje podnebne cilje do leta 2020;
6. pozdravlja objavo sporočila Komisije „Čist planet za vse – Evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo“, v katerem so poudarjene možnosti in izzivi, ki jih za evropske državljane in gospodarstvo Evrope prinaša prehod na gospodarstvo z ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov, poleg tega so s sporočilom postavljeni temelji za široko razpravo, ki bo vključevala institucije EU, nacionalne parlamente, poslovni sektor, nevladne organizacije, mesta in skupnosti ter državljane;
7. podpira cilj ničelne stopnje neto emisij toplogrednih plinov do leta 2050 in poziva države članice, naj se na posebnem vrhu EU v Sibiuu maja 2019 v okviru razprave o prihodnosti Evrope dogovorijo o strategiji za uresničitev tega cilja; poziva države članice, naj k temu pristopijo ambiciozno, kar je potrebno za izpolnitev tega cilja;
8. meni, da lahko Evropa utira pot podnebni nevtralnosti, in sicer z naložbami v inovativne tehnološke rešitve, krepitvijo vloge državljanov ter usklajevanjem ukrepov na glavnih področjih, kot so energija, industrijska politika in raziskave, pri čemer pa je treba zagotavljati socialno pravičnost za pravičen prehod;
9. se strinja s strateškimi področji, ki jih je opredelila Komisija in kjer so potrebni skupni ukrepi, ter podpira energijsko učinkovitost, uporabo obnovljivih virov energije ter svetovno konkurenčnost industrije EU;
10. poudarja pomen različnih podnebnih ukrepov in zakonodaje, sprejetih za različna področja politike, vendar svari, da bi lahko zaradi razdrobljenega pristopa prišlo do nedoslednosti, s tem pa gospodarstvo EU do leta 2050 ne bi doseglo ničelne stopnje neto emisij toplogrednih plinov; meni, da je treba uporabiti vsestranski pristop;
Scenariji za evropsko strategijo za ničelno stopnjo emisij do sredine stoletja
11. ugotavlja, da strategija EU za ničelno stopnjo neto emisij ponuja osem scenarijev za ekonomsko, tehnološko in družbeno preobrazbo, ki jo Unija potrebuje za uresničitev dolgoročnega cilja glede temperature iz Pariškega sporazuma; opozarja, da bi le dva izmed njih Uniji omogočila, da bi ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov dosegla najpozneje do leta 2050; poudarja, da so za to potrebni hitro ukrepanje in znatna prizadevanja na vseh ravneh, od lokalne in regionalne pa do nacionalne in evropske, pa tudi sodelovanje vseh akterjev zunaj javnega sektorja; priznava, da bi lahko bili regionalno in lokalno določeni prispevki pomembna orodja za premostitev emisijske vrzeli; opozarja, da morajo države članice v skladu z uredbo o upravljanju[3] sprejeti nacionalne dolgoročne strategije; zato poziva države članice, naj vzpostavijo jasne kratko- in dolgoročne cilje in politike, skladne s cilji Pariškega sporazuma, ter prek naložb podprejo scenarije za ničelno stopnjo neto emisij;
12. poudarja, da je cilj prve kategorije scenarijev, predstavljenih v strategiji, emisije toplogrednih plinov do leta 2050 zmanjšati samo za okoli 80 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je ta ambicija na spodnji meji zadržanja globalnega segrevanja pod 2 °C in zato ni v skladu niti s pariškim ciljem zadržanja segrevanja precej pod 2 °C niti z nadaljnjim ciljem zadržanja segrevanja pod 1,5 °C;
13. poudarja, da bi bilo treba s prehodom na čisto energijo še naprej spodbujati posodabljanje evropskega gospodarstva, hkrati pa bi moral prehod predstavljati gonilo trajnostne gospodarske rasti in evropskim državljanom prinašati družbene in okoljske koristi; poudarja, da naj bi se po ocenah Komisije BDP v EU bolj povečal po scenarijih z ničelno stopnjo emisij kot po scenarijih z manjšim zmanjšanjem emisij, pri čemer bi bili učinki zaradi razlik med državami članicami v obeh primerih neenakomerno porazdeljeni po EU, med drugim v smislu BDP-ja na prebivalca in ogljične intenzivnosti mešanice energijskih virov; meni, da bi neukrepanje daleč največ stalo in da ta možnost ne bi povzročila samo velike izgube BDP-ja v Evropi, temveč bi tudi dodatno povečala ekonomske neenakosti med državami članicami in regijami in v njih, saj bi bile zaradi posledic neukrepanja nekatere predvidoma bolj prizadete kot druge;
14. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da uvozna energetska odvisnost EU trenutno znaša okoli 55 %; poudarja, da bi se po scenariju ničelne stopnje neto emisij ta delež do leta 2050 zmanjšal na 20 %, kar bi pozitivno vplivalo na trgovinsko bilanco in geopolitični položaj EU; ugotavlja, da bi kumulativni prihranki stroškov uvoza fosilnih goriv v obdobju 2031–2050 znašali 2–3 bilijone EUR, ta sredstva pa bi lahko porabili za druga področja, ki jih evropski državljani štejejo za prednostna;
15. poudarja, da bi se zaradi manjše onesnaženosti zraka po scenariju ničelne stopnje neto emisij delež prezgodnjih smrti zaradi drobnih trdnih delcev zmanjšal za več kot 40 %; ugotavlja, da bi se po takem scenariju škoda za zdravje zmanjšala za približno 200 milijard EUR na leto;
16. pozdravlja vključitev dveh scenarijev, s katerima naj bi se do leta 2050 dosegla ničelna stopnja neto emisij toplogrednih plinov, in podporo, ki jima jo je namenila Komisija, ter meni, da je ta cilj za sredino stoletja edini, ki je v skladu z zavezami Unije iz Pariškega sporazuma; obžaluje, da v strategiji ni bil predviden scenarij za dosego ničelne stopnje neto emisij toplogrednih plinov pred letom 2050;
17. ugotavlja, da ta scenarija vključujeta uporabo več tehnologij za odstranjevanje ogljika, vključno z zajemanjem in shranjevanjem ali uporabo ogljika ter neposrednim zajemanjem zraka, ki se še ne uporabljajo v velikem obsegu; kljub temu meni, da bi bilo treba v okviru strategije EU za ničelno stopnjo neto emisij dajati prednost zmanjšanju neposrednih emisij in ukrepom za ohranjanje in izboljšanje naravnih ponorov in zbiralnikov EU ter si prizadevati za to, da bi se tehnologije za odstranjevanja ogljika uporabljale samo, kadar neposredno zmanjšanje emisij ne bi bilo mogoče; meni, da so do leta 2030 potrebni nadaljnji ukrepi, če se Unija ne želi zanašati na tehnologije za odstranjevanje ogljika, ki bi lahko povzročile znatna tveganja za ekosisteme, biotsko raznovrstnost in prehransko varnost, kot je bilo potrjeno tudi v poročilu IPCC o globalnem segrevanju za 1,5 °C;
18. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da fosilna goriva v okviru nobenega scenarija niso popolnoma izključena iz mešanice energijskih virov;
Socialni vidiki podnebnih sprememb in pravičen prehod
19. pozdravlja ugotovitev Komisije, da so ničelne neto emisije mogoče brez neto izgube delovnih mest, in je zadovoljen s podrobno oceno prehoda v energetsko intenzivnih industrijah; poudarja, da bi lahko dobro izpeljan pravičen prehod na ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov, pri katerem bi bila zagotovljena ustrezna podpora najranljivejšim regijam, sektorjem in državljanom, ustvaril neto povečanje števila delovnih mest v Uniji, saj se bo zaposlenost v celotnem gospodarstvu po scenariju ničelne stopnje neto emisij do leta 2050 povečala za 2,1 milijona delovnih mest v primerjavi s scenarijem zmanjšanja emisij za 80 %, pri katerem se bo povečala za 1,3 milijona delovnih mest; zato meni, da bi morala Komisija v okviru evropske panorame znanj in spretnosti pripraviti prenovljeno presojo znanj in spretnosti ter vanjo vključiti regionalne podatke o potrebah po znanju in spretnostih za podnebno nevtralno Evropo, da bi zagotovili pravičen prehod za državljane EU ter podprli regije, katerih gospodarstva so odvisna od dejavnosti, povezanih s sektorji ali tehnologijami, ki bodo predvidoma nazadovali ali se bodo morali v prihodnje preoblikovati, ter podpreti ljudi, da bi se prekvalificirali za visokokakovostna in za prihodnost primerna delovna mesta v istih regijah;
20. poudarja, da mora biti prehod pravičen za vse dele družbe; ugotavlja, da je treba za to razumeti, da pravičen prehod vključuje negativne in pozitivne posledice, povezane s pospešenimi podnebnimi ukrepi, kot so izguba delovnih mest in nove zaposlitvene priložnosti, pa tudi posledice zapoznelih podnebnih ukrepov;
21. poudarja, da bo imela podnebno nevtralna družba številne dodatne koristi za javno zdravje (zaradi prihranka stroškov oskrbe ter manjše obremenjenosti sistemov zavarovanj in javnega zdravja), pa tudi za splošno dobrobit evropskih državljanov (zaradi večje biotske raznovrstnosti, manjše onesnaženosti zraka in manjše izpostavljenosti onesnaževalom);
22. meni, da mora biti evropski podnebni prehod trajnosten z ekološkega, gospodarskega in družbenega vidika; poudarja, da je treba upoštevati distribucijske učinke politik, povezanih s podnebjem in razogljičenjem, zlasti za ljudi z nizkimi dohodki, če želimo zagotoviti, da bodo to politično usmeritev sprejeli vsi državljani; zato meni, da bi bilo treba v vseh evropskih in nacionalnih podnebnih politikah v celoti upoštevati socialne učinke, da bi zagotovili družbeno in ekološko preobrazbo v Evropi; v zvezi s tem poudarja, da bo treba na vseh ravneh oblikovati prilagojene in ustrezno financirane strategije, in sicer na podlagi vključujočih procesov in v tesnem sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi javnimi organi, sindikati, izobraževalnimi ustanovami, organizacijami civilne družbe ter zasebnim sektorjem, da bi se v tem prehodu zagotovile enake možnosti za vse evropske državljane;
23. opozarja, da trenutno približno 50 do 125 milijonom evropskih državljanov preti energijska revščina[4]; poudarja, da lahko energetski prehod nesorazmerno prizadene ljudi z nizkimi dohodki in dodatno poveča energijsko revščino; priznava, da mora energetska politika vključevati socialno razsežnost in zagotoviti, da nihče ne bo zapostavljen; poziva države članice, naj sprejmejo v prihodnost usmerjene ukrepe, da bi zagotovile pravičen energetski prehod in dostop do energije za vse državljane EU;
24. meni, da imajo mladi vse močnejši socialni čut in čut za okolje, zaradi katerih se bodo lahko naše družbe usmerile v prihodnost, odporno na podnebne spremembe, in da je izobraževanje mladih eno najučinkovitejših orodij v boju proti podnebnim spremembam; poudarja, da je treba mlajše generacije aktivno vključiti v krepitev mednarodnih, medkulturnih in medgeneracijskih odnosov, ki so podlaga za spremembo kulture, na kateri bodo temeljila svetovna prizadevanja za bolj trajnostno prihodnost;
25. pozdravlja, da se ljudje po vsej Evropi vse bolj aktivno udejstvujejo pri demonstracijah za podnebno pravičnost, zlasti z izostajanjem od pouka; pozdravlja pozive teh aktivistov k ambicioznejšemu pristopu ter meni, da bi jih morale upoštevati tako nacionalne, regionalne in lokalne vlade kot tudi EU;
26. poudarja, da sta vključenost in udeležba evropskih državljanov ključni, da bi lahko Evropa ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov dosegla najpozneje do leta 2050; poziva vse ravni vlad (nacionalne, regionalne in lokalne), naj sprejmejo konkretne ukrepe za spodbujanje in olajšanje udeležbe državljanov in izmenjave primerov dobre prakse na področju energetskega prehoda na podnebno nevtralno gospodarstvo;
Vmesni cilji
27. se zaveda, da je obdobje 2020–2030 najpomembnejše, če želi EU do leta 2050 doseči ničelno stopnjo neto emisij; poziva Komisijo in države članice, naj podprejo trden srednjeročni cilj za leto 2030, da bi trgu zagotovile zadostno stabilnost naložb ter da bi se v celoti izkoristil potencial tehnoloških inovacij in povečale možnosti za evropska podjetja, da na svetovnem trgu prevzamejo vodilno vlogo v proizvodnji z nizkimi emisijami;
28. poudarja, da je treba ambiciozno zastavljeno raven ciljev za leto 2030 povečati in uskladiti s scenariji ničelnih neto emisij do leta 2050, da bi se stroškovno čim učinkoviteje dosegla ničelna stopnja neto emisij toplogrednih plinov leta 2050; meni, da je izjemno pomembno, da Unija najpozneje na podnebnem vrhu OZN septembra 2019 v New Yorku prenese jasno sporočilo, da je pripravljena pregledati svoj prispevek k Pariškemu sporazumu;
29. podpira posodobitev nacionalno določenih prispevkov Unije, da celotno gospodarstvo do leta 2030 zmanjša domače emisije toplogrednih plinov za 55 % glede na ravni iz leta 1990; zato voditelje EU poziva, naj na posebnem vrhu EU v Sibiuu maja 2019 podprejo večje nacionalne ambicije glede določenih prispevkov Unije v pričakovanju podnebnega vrha OZN septembra 2019;
30. zato meni, da bi morala Komisija najpozneje v svojih pregledih podnebnega svežnja za leto 2030 in druge ustrezne zakonodaje v obdobju 2022–2024 predstaviti zakonodajne predloge in v njih povečati ambicije v skladu s posodobljenimi nacionalno določenimi prispevki in ciljem ničelnih neto emisij; meni, da bi prenizka raven zastavljenih ciljev za leto 2030 omejila prihodnje možnosti, nemara tudi razpoložljivost nekaterih opcij za stroškovno učinkovito razogljičenje; meni, da so ti pregledi pomemben mejnik za zagotavljanje podnebnih zavez EU;
31. meni, da bi bilo koristno, da bi EU zaradi nadaljnjega zagotavljanja večje stabilnosti trgov določila tudi dodatni cilj vmesnega zmanjšanja emisij do leta 2040, kar bi omogočilo dodatno stabilnost in zagotovilo izpolnitev dolgoročnega cilja za leto 2050;
32. meni, da je treba redno pregledovati strategijo EU za ničelne neto emisije; meni, da bi se bilo treba pri teh pregledih opirati na petletni globalni pregled stanja, kot je določeno v Pariškem sporazumu, ter upoštevati tehnološki in družbeni razvoj, pa tudi prispevke nedržavnih akterjev in Evropskega parlamenta;
Sektorski prispevek
33. poudarja, da bo treba neto emisije zmanjšati na skoraj ničlo v vseh gospodarskih sektorjih, ki bi morali vsi prispevati k skupnim prizadevanjem za zmanjšanje emisij; zato poziva Komisijo, naj pripravi scenarije za podnebno nevtralnost vseh sektorjev; v zvezi s tem poudarja pomen načela „onesnaževalec plača“;
34. poudarja osrednjo vlogo energije pri prehodu na gospodarstvo z ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov;
35. poudarja, da je pomembno sprejeti celosten medsektorski pristop, da bi olajšali prizadevanja za razogljičenje v celotnem energetskem sistemu in drugih povezanih sektorjih ter izkoristili večjo učinkovitost; se zaveda, da je mogoče s povezovanjem energetskih sistemov zagotoviti večjo prožnost in učinkovitost sistemov ter večjo uporabo energije iz obnovljivih virov pri vseh nosilcih energije, pa tudi stroškovno učinkovit energetski prehod;
36. poudarja vlogo energetsko intenzivnih industrij pri doseganju dolgoročnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v EU; meni, da so za ohranjanje vodilnega položaja EU v nizkoogljični industriji in industrijske proizvodnje v EU, ohranjanje konkurenčnosti evropske industrije ter preprečevanje nevarnosti selitve virov CO2 potrebni pametni in ciljno usmerjeni politični okviri; poziva Komisijo, naj predstavi novo in celovito strategijo EU o industriji in podnebju za energetsko intenzivne industrije, s katero bi podprli konkurenčen prehod težke industrije na ničelne neto emisije;
37. ponavlja, da prehod na gospodarstvo z ničelnimi emisijami toplogrednih plinov za EU predstavlja izziv in priložnost ter da bodo potrebne naložbe v industrijske inovacije, skupaj z digitalnimi tehnologijami in čisto tehnologijo, da bi povečali blaginjo in okrepili konkurenčnost, izboljšali spretnosti in znanje za prihodnost in ustvarili milijone delovnih mest, na primer v rastočem krožnem gospodarstvu in biogospodarstvu;
38. poziva Komisijo, naj pripravi industrijsko strategijo z ukrepi, ki bi evropski industriji omogočili konkurenčnost na svetovni ravni pod enakimi konkurenčnimi pogoji; meni, da bi morala Komisija v okviru te politike preučiti učinkovitost in skladnost dodatnih ukrepov za zaščito panog, pri katerih obstaja tveganje selitve virov CO2, s pravili Svetovne trgovinske organizacije za uvoz proizvodov, ki bi nadomestili, prilagodili ali dopolnili obstoječe ukrepe glede selitve virov CO2;
39. meni, da gospodarska blaginja, svetovna industrijska konkurenčnost ter podnebna politika krepijo druga drugo; ker je Evropa prvo večje gospodarstvo, ki si prizadeva za podnebno nevtralnost, meni, da bodo lahko evropska podjetja na mednarodnih trgih izkoristila pionirsko vlogo in na svetovni ravni prevzela vodilni položaj na področju trajnostne proizvodnje, gospodarne z viri; poudarja, da bodo zapozneli ali pomanjkljivi ukrepi, da bi se najpozneje do leta 2050 dosegla ničelna stopnja neto emisij toplogrednih plinov, povzročili ekološko, ekonomsko in socialno neupravičene stroške ter dejansko ovirali konkurenčnost evropskega industrijskega sektorja v prihodnosti;
40. ugotavlja, da se akterji na več trgih v razvoju prizadevajo, da bi prevzeli pomembno vlogo pri zadovoljevanju potreb svetovnega trga med prehodom na emisijsko nevtralno gospodarstvo, na primer na področjih emisijsko nevtralnega prometa in energije iz obnovljivih virov; poudarja, da mora gospodarstvo EU ostati vodilno na področju zelenih inovacij in naložb v zeleno tehnologijo; meni, da vodilno mesto EU na področju obnovljive energije in energijske učinkovitosti preostalemu svetu dokazuje, da je prehod na čisto energijo možen, njegove koristi pa presegajo boj proti podnebnim spremembam;
41. ugotavlja, da je v poročilu Komisije za leto 2018 o cenah in stroških energije v Evropi poudarjena neprekinjena visoka izpostavljenost Unije nestabilnim in rastočim cenam fosilnih goriv ter da se bodo po pričakovanjih prihodnji stroški za električno energijo iz fosilnih goriv povečali, za tisto iz obnovljivih virov pa zmanjšali; poudarja, da so se evropski stroški uvoza energije leta 2017 povečali za 26 % na 266 milijard EUR, predvsem zaradi vse višjih cen nafte; ugotavlja, da je v poročilu ocenjeno, da je zvišanje cen nafte negativno vplivalo na rast v EU (-0,4 % BDP leta 2017) in inflacijo (+0,6);
42. poudarja, da se 71 % vse energije porabi le za ogrevanje prostorov; se strinja s Komisijo, da bodo v podnebno nevtralni EU energetsko učinkoviti domovi postali pravilo in bodo vsem Evropejcem zagotavljali boljše zdravje in več udobja;
43. poziva k vzpostavitvi sistema ali mehanizma EU, namenjenega jasnemu označevanju in spodbujanju proizvodov, ki so ogljično nevtralni in vključujejo sedanje stebre podnebne in energetske politike EU;
44. meni, da bodo za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ključni tehnološki razvoj in rešitve, energetska učinkovitost pri ponudbi in povpraševanju ter trajnostna energija iz obnovljivih virov v prometu, stavbah, pri ogrevanju in hlajenju ter v energetskem sektorju, pa tudi načela krožnega gospodarstva; v zvezi s tem poudarja pomembnost tehnološko specifičnih strategij;
45. poudarja, da je treba emisije iz industrijskih procesov obravnavati v veliko večjem obsegu; poudarja, da mora industrija v skladu s posebnim poročilom Medvladnega panela za podnebne spremembe glede globalnega segrevanja za največ 1,5 °C do leta 2050 zmanjšati emisije ogljika za 65–90 % v primerjavi z letom 2010;
46. poziva k energetsko visoko učinkovitemu energetskemu sistemu, ki bo 100-odstotno temeljil na obnovljivih virih energije, ter poziva Komisijo in države članice, naj glede tega sprejmejo vse potrebne ukrepe, saj bo imelo posledice za vse gospodarske sektorje; opozarja, da se pri vseh scenarijih predpostavlja popolno razogljičenje energetskega sektorja najpozneje do leta 2050, občutno zmanjšanje uporabe fosilnih goriv in močno povečanje uporabe energije iz obnovljivih virov;
47. poudarja, da energetska učinkovitost prispeva k zanesljivi oskrbi, gospodarski konkurenčnosti, varstvu okolja, pa tudi k nižjim računom za energijo in višji kakovosti stanovanj; potrjuje, da ima energetska učinkovitost pomembno vlogo pri ustvarjanju poslovnih priložnosti in delovnih mest ter prinaša koristi na svetovni in regionalni ravni; glede tega želi spomniti, da je bilo v uredbi o upravljanju energetske unije uvedeno načelo „energetska učinkovitost na prvem mestu“ in da bi ga bilo treba dodobra izkoristiti v vsej energetski verigi in ga uporabiti kot podlago za vse scenarije za emisijsko nevtralnost do leta 2050;
48. se zaveda pomena zajemanja in shranjevanja ogljika za zmanjšanje neto emisij, kot je tudi navedeno v večini scenarijev v zvezi z zvišanjem temperature za največ 1,5°C v posebnem poročilu Medvladnega panela za podnebne spremembe glede globalnega segrevanja za največ 1,5 °C, ter potrebe po nadaljnjem okoljsko varnem zajemanju in uporabi ogljika ter tehnologijah za zajemanje in shranjevanje ogljika, da se neto zmanjšajo emisije, ter po izogibanju emisijam CO2 ali njihovem stalnem shranjevanju v industrijskih procesih; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da številne tehnologije za zajemanje in uporabo ogljika zaenkrat ne zagotavljajo trajnega zmanjšanja emisij; zato poziva Komisijo, naj oblikuje tehnična merila, ki zagotavljajo podporo le tehnologijam, ki zagotavljajo preverljive rezultate;
49. poudarja, da je direktiva o okoljsko primerni zasnovi[5] pomembno prispevala k doseganju podnebnih ciljev EU, saj se emisije toplogrednih plinov vsako leto zmanjšajo za 320 milijonov ton ekvivalenta CO2, ocene pa kažejo, da bodo potrošniki EU do leta 2020 zaradi te direktive skupaj prihranili 112 milijard EUR oziroma približno 490 EUR na gospodinjstvo na leto; poziva, naj se z direktivo o okoljsko primerni zasnovi zakonsko uredijo še dodatni proizvodi, na primer tablični računalniki in pametni telefoni, obstoječi standardi pa naj se posodabljajo v skladu s tehnološkim razvojem;
50. poudarja, da lahko elektrifikacija gradbenega, industrijskega in prometnega sektorja dejansko zmanjša njihove emisije in vpliv na okolje le, če posledično večje povpraševanje po električni energiji pomeni ustrezno povečanje zmogljivosti za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov;
51. poudarja, da je treba nemudoma uresničiti energetsko unijo, izvajati sveženj za čisto energijo in zagotoviti nadaljnje povezovanje evropskega energetskega trga, da bi se čim učinkoviteje razogljičil energetski sektor, olajšati naložbe, pri katerih je mogoče proizvesti čim več energije iz obnovljivih virov, ter spodbujati aktivno udeležbo državljanov, da bi pospešili energetski prehod na ogljično nevtralno in trajnostno gospodarstvo, obenem pa zmanjšali energijsko revščino;
52. poudarja, da bodo za prehod na ničelne neto emisije toplogrednih plinov bistveni udeležba državljanov v energetskem sistemu skozi celotno decentralizirano lastno proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, shranjevanje električne energije ter udeležba pri prilagajanju odjema in v shemah energetske učinkovitosti; zato poziva k popolni vključitvi aktivne udeležbe državljanov v proces zmanjševanja emisij, zlasti pri povpraševanju;
53. želi opozoriti, da strategija potrjuje, da emisije toplogrednih plinov v prometnem sektorju še vedno naraščajo in da sedanje politike ne bodo zadostovale za razogljičenje prometnega sektorja do leta 2050; poudarja, da je treba zagotoviti preusmeritev z letalskega na železniški promet ter na javni prevoz in skupno mobilnost; se zaveda, da cestni promet prispeva približno petino vseh emisij ogljikovega dioksida v EU; zato poziva države članice in Komisijo, naj sprejmejo odločne ukrepe, da bi potrošnikom v vseh državah članicah omogočili dostop do brezemisijskih vozil in vozil z nizkimi emisijami, ter naj preprečujejo večjo uporabo starih vozil z visoko stopnjo onesnaževanja v državah članicah z nizkimi dohodki; poleg tega poudarja vlogo pametnih tehnologij, kot je pametna infrastruktura za polnjenje, pri vzpostavljanju sinergij med elektrifikacijo prometa in uporabo obnovljivih virov energije;
54. poudarja, da morajo k doseganju podnebne nevtralnosti gospodarstva EU kot celote prispevati vsi sektorji, vključno z mednarodnim letalskim in pomorskim prometom; ugotavlja, da glede na analizo Komisije trenutni globalni cilji in ukrepi, ki sta jih predvideli Mednarodna pomorska organizacija in Mednarodna organizacija za civilno letalstvo, ne izpolnjujejo potreb po zmanjšanju emisij, tudi če se izvajajo v celoti, in da so potrebni znatni nadaljnji ukrepi, skladni s ciljem ničelnih neto emisij v celotnem gospodarstvu; poudarja, da so v teh sektorjih potrebne naložbe v brezogljične in nizkoogljične tehnologije in goriva; poziva Komisijo, naj v teh sektorjih v praksi izvaja načelo „onesnaževalec plača“, zlasti glede obdavčitve kerozina in cene letalskih vozovnic; opozarja, da se bodo po napovedih emisije toplogrednih plinov v mednarodnem pomorskem prometu do leta 2050 povečale za kar 250 %; pozdravlja dejstvo, da si je sektor mednarodnega pomorskega prometa za cilj določil absolutno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov; zaskrbljeno ugotavlja pomanjkanje napredka pri prenosu tega cilja v kratkoročne in srednjeročne ukrepe ter v druge konkretne poteze;
55. ugotavlja, da približno 60 % svetovnih emisij metana oddajo viri, kot so kmetijstvo, odlagališča odpadkov, odpadne vode ter proizvodnja in prenos fosilnih goriv po cevovodih; opozarja, da je metan močan toplogredni plin s stoletnim potencialom segrevanja, ki je 28-krat večji od potenciala CO2[6], in da imajo lahko zmanjšanja emisij metana pomembno vlogo pri zmanjševanju koncentracij prizemnega ozona ter njihovih negativnih učinkov na kakovost zraka in zdravje ljudi; pozdravlja namero Komisije, da bo dosegla zmanjšanje emisij metana v zadevnih sektorjih, kar bi lahko prispevalo k nadaljnjemu zmanjšanju koncentracij ozona v EU, in da bo spodbujala zmanjšanje emisij metana na mednarodni ravni;
56. ugotavlja, da je stavbni sektor v EU trenutno odgovoren za približno 40 % končne porabe energije v Evropi in 36 % emisij CO2[7] v EU; poziva k izkoristku potenciala sektorja za prihranek energije in zmanjšanje ogljičnega odtisa v skladu s ciljem iz direktive o energetski učinkovitosti stavb[8], da se do leta 2050 doseže energetsko zelo učinkovit in razogljičen stavbni fond; poudarja, da ima učinkovitejša poraba energije v stavbah velik potencial za nadaljnje zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v Evropi; poleg tega meni, da so stavbe z majhno porabo energije, ki se v celoti oskrbujejo z energijo iz obnovljivih virov, eden osnovnih pogojev za izpolnjevanje Pariškega sporazuma ter agende EU za rast, lokalna delovna mesta in boljše življenjske razmere za državljane po vsej Evropi;
57. ponovno poziva Komisijo, naj čim prej preuči politične opcije za hitro obravnavo emisij metana v okviru strateškega načrta Unije za metan in glede tega predstavi zakonodajne predloge Parlamentu in Svetu; poudarja, da kmetijstvo je in bo do leta 2050 eden od glavnih preostalih virov emisij toplogrednih plinov v Uniji, zlasti zaradi emisij metana in dušikovega oksida ter zaradi emisij od posredne spremembe rabe zemljišč; poudarja potencial kmetijskega sektorja za soočanje z izzivi, povezanimi s podnebnimi spremembami, na primer z ekološkimi in tehnološkimi inovacijami, pa tudi zajemanjem ogljika v tleh;
58. poziva k skupni kmetijski politiki, ki prispeva k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v skladu s prehodom na podnebno nevtralno gospodarstvo; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo kmetijske politike, zlasti skladi EU in nacionalni skladi, usklajene s cilji Pariškega sporazuma;
59. poudarja, da je treba podnebne cilje vključiti v vse politike EU, tudi v trgovinsko; odločno poziva Komisijo, naj zagotovi, da so vsi trgovinski sporazumi, ki jih podpiše EU, v celoti skladni s Pariškim sporazumom, saj bi s tem okrepili svetovne ukrepe v zvezi s podnebnimi spremembami in zagotovili enake konkurenčne pogoje za vse prizadete sektorje;
60. poudarja, da bi morala EU spodbujati vlogo in prizadevanja regij ter večjih in manjših mest; poziva Komisijo, naj se opre na delo konvencije županov EU, ki zastopa 200 milijonov evropskih državljanov, in jim omogoči, da so pobudniki nadaljnjega prehoda;
61. obžaluje dejstvo, da v strategijo Komisije ni bila vključena možnost okrepitve ukrepov EU v zvezi s fluoriranimi toplogrednimi plini; poudarja, da EU lahko doseže cilje iz Pariškega sporazuma s preprečevanjem nezakonite trgovine z delno halogeniranim fluoroogljikovodikom (HFC), tako da sprejme sistem licenc za HFC, prepove njegovo uporabo v sektorjih, kjer ni več potreben, dodeli kvote HFC na dražbah, v celoti izvaja uredbo o fluoriranih toplogrednih plinih[9] in prepove vsakršno nepotrebno uporabo žveplovega heksafluorida;
Čim boljši izkoristek podnebnega potenciala gozdov v okviru trajnostnega biogospodarstva
62. podpira trajnostno gospodarjenje z gozdovi na nacionalni ravni, skupaj s konkretnimi sredstvi za spodbujanje učinkovitega in trajnostnega biogospodarstva EU, saj lahko gozdovi veliko prispevajo h krepitvi evropskih podnebnih prizadevanj (s sekvestracijo, shranjevanjem in nadomeščanjem) in uresničitvi cilja ničelnih emisij najpozneje do leta 2050; priznava, da se je treba do leta 2020 v EU prilagoditi podnebnim spremembam ter ustaviti izgubo biotske raznovrstnosti in slabšanje ekosistemskih storitev; poudarja, da je treba razviti politike, ki bodo temeljile na dokazih ter prispevale k izvajanju in financiranju ukrepov EU za ohranjanje biotske raznovrstnosti;
63. priporoča, naj bo velik poudarek na kmetijskem gozdarstvu ter dejanskih koristih za okolje in biotsko raznovrstnost, tako da se na kmetijskih zemljiščih sadijo tudi drevesa in različne rastline;
64. priznava pozitiven, vendar v končni fazi omejen potencial za pogozdovanje v Evropi; zato meni, da je treba pobude za pogozdovanje dopolniti s konkretnimi pobudami in takimi, katerih cilj je izboljšati potencial sekvestracije, hkrati pa zagotoviti in okrepiti zdravje obstoječih gozdnih zemljišč, da bi se izkoristile ugodnosti za podnebje, trajnostno biogospodarstvo in biotsko raznovrstnost; zato podpira pogozdovanje opuščenih in slabše donosnih kmetijskih površin, kmetijsko gozdarstvo in omejitev spreminjanja gozdnih območij v zemljišča za drugo rabo;
65. poudarja, da ukrepi in politike EU vplivajo tudi na naravne ponore, zemljišča in gozdove zunaj Evrope ter da bi bilo treba s strategijo ničelnih neto emisij EU zagotoviti, da ukrepi EU ne bi imeli škodljivih podnebnih učinkov v tretjih državah; v zvezi s tem poziva Komisijo in države članice, naj se zavzemajo za učinkovita mednarodna pravila v okviru Pariškega pravilnika, zlasti v zvezi s členom 6 Pariškega sporazuma, da se preprečijo vrzeli v obračunavanju in dvojno štetje ukrepov pogozdovanja, kar bi lahko oslabilo svetovna podnebna prizadevanja;
66. meni, da v dolgoročni strategiji ni ustreznega poudarka na sektorjih primarne proizvodnje v gospodarstvu ter da je za gozdarski in kmetijski sektor in za skupnosti, povezane z njima, tveganje negativnih posledic podnebnih sprememb nesorazmerno večje; priporoča, naj bo v strategiji jasno navedeno, kako naj se usmerijo ti sektorji, da bi se povečala njihova odpornost, izboljšalo preprečevanje tveganj ter ohranili ekosistemi in njihove storitve, od katerih je odvisno gospodarstvo;
67. poudarja, da je treba čim bolje zaščititi in sanirati gozdove in mokrišča, ki so naravni odstranjevalci ogljika;
68. poudarja, da je v tleh po svetu zajetega več ogljika kot v biosferi in atmosferi skupaj; zato poudarja, kako pomembno je ustaviti degradacijo tal v EU ter zagotoviti skupne ukrepe EU za ohranitev in izboljšanje kakovosti tal in njihove zmogljivosti za shranjevanje ogljika;
69. poudarja, da ima gozdno kmetijstvo največji potencial[10], kar zadeva tehnični potencial praks za boljšo sekvestracijo ogljika na kmetijskih območjih v EU;
70. poudarja pomembnost pridelanih lesenih proizvodov z dolgim življenjskim ciklom in njihovo vlogo v sektorju rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva do leta 2030; poudarja, da bi bilo treba v prihodnjem okviru upoštevati prispevek teh proizvodov, tudi tistih iz kategorije kmetijskih zemljišč, ne le upravljanih gozdov in pogozdenih zemljišč;
71. poudarja, da je pomembno racionalizirati kmetijske modele v podporo kmetijskim sistemom, ki so odporni proti skrajnim vremenskim pojavom in napadom škodljivcev ter zagotavljajo boljšo sekvestracijo ogljika v tleh, zadrževanje vode in kmetijsko biotsko raznovrstnost;
Financiranje in raziskave
72. poziva k hitremu izvajanju inovacijskega sklada sistema EU za trgovanje z emisijami in k začetku prvega razpisnega postopka za zbiranje predlogov v letu 2019, da bi spodbudili naložbe v predstavitev nizkoogljičnih industrijskih prebojnih tehnologij v številnih sektorjih, ne samo pri proizvodnji električne energije, temveč tudi v procesih daljinskega ogrevanja in industrijskih procesih; poziva k popolni skladnosti večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027 in njegovih programov s Pariškim sporazumom;
73. poudarja, da bodo za uresničitev gospodarstva z ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov potrebne precejšnje dodatne naložbe v energetski sistem EU in z njim povezano infrastrukturo glede na današnje izhodišče, in sicer od 175 do 290 milijard EUR letno; poudarja, da je stabilen in predvidljiv okvir energetske in podnebne politike bistven, da bi okrepili prepotrebno zaupanje vlagateljev ter da bo lahko evropska industrija sprejemala dolgoročne odločitve za naložbe v Evropi; zato poudarja, da je treba dati prednost izvajanju akcijskega načrta za financiranje trajnostne rasti, sprejetega marca 2018, vključno z izračunom kapitalskih zahtev bank in bonitetno obravnavo visokoogljičnih sredstev, bonitetnimi pravili za zavarovalnice ter posodobitvijo dolžnosti institucionalnih vlagateljev in upraviteljev premoženja;
74. meni, da bi bilo treba večletni finančni okvir za obdobje 2021–2027 pred sprejetjem oceniti ter upoštevati cilj, da se do leta 2050 doseže podnebno nevtralno gospodarstvo, in da je treba s standardnim preizkusom zagotoviti, da bodo izdatki iz proračuna EU odporni na podnebne spremembe;
75. ugotavlja, da se v gozdarski strategiji EU politika razvoja podeželja, ki je del skupne kmetijske politike (SKP), obravnava kot glavni vir podpore za zaščito gozdov EU in trajnostno gospodarjenje z njimi, v strategiji o biogospodarstvu pa je poudarjena vloga SKP pri podpiranju biogospodarstva, tako s finančnega vidika kot tudi z zagotavljanjem surovin;
76. obžaluje, da se subvencije za fosilna goriva še vedno povečujejo in znašajo približno 55 milijard EUR na leto; poziva EU in države članice[11], naj takoj začnejo postopno opuščati vse evropske in nacionalne subvencije za fosilna goriva;
77. poudarja pomen vzpostavitve sklada za pravičen prehod, zlasti za regije, ki jih je razogljičenje najbolj prizadelo in med katere spadajo tudi premogovniške regije, skupaj s splošnim upoštevanjem socialnih učinkov v okviru sedanjega podnebnega financiranja; v zvezi s tem poudarja, da mora imeti dolgoročna strategija zaradi preobrazb, potrebnih v nekaterih sektorjih, široko podporo javnosti;
78. poudarja, da so programi EU in držav članic za raziskave in inovacije bistveni za podpiranje vodilne vloge Unije v boju proti podnebnim spremembam;
79. poudarja, da je treba podnebna vprašanja v celoti vključiti v programe raziskav in inovacij ter jih izvajati v vseh fazah raziskovalnega cikla kot eno od načel financiranja EU;
80. opozarja na poročilo skupine na visoki ravni za načine razogljičenja[12] o vlogi raziskav in inovacij pri naporih za uresničitev ciljev Pariškega sporazuma in hkrati zagotovitev konkurenčne prednosti EU v tekmi za razogljičenje; je seznanjen s svežnjem tematskih in medsektorskih priporočil, ki jih je pripravila ta skupina, zlasti glede usmeritve novega okvirnega programa EU za raziskave in inovacije Obzorje Evropa za obdobje 2021–2027;
81. meni, da bo v naslednjih dvajsetih letih potrebnih precej prizadevanj na področju raziskav in inovacij, da bodo nizkoogljične in brezogljične rešitve na voljo vsem, da bodo socialno in ekonomsko izvedljive ter da se bodo uveljavile nove rešitve za vzpostavitev gospodarstva z ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov;
82. poudarja svoje stališče, da je treba v programu Obzorje Evropa najmanj 35 % izdatkov nameniti za ustrezno podporo podnebnih ciljev v okviru splošnega cilja Unije za vključevanje podnebnih ukrepov;
Vloga potrošnikov in krožno gospodarstvo
83. poudarja velik vpliv sprememb v ravnanju na zmanjševanje emisij toplogrednih plinov, tudi v celotnem prehranskem sistemu, v prometnem sektorju, predvsem pa v letalstvu; poziva Komisijo, naj čim prej preuči možnosti politike, tudi glede okoljskega obdavčevanja, da bi spodbudila spremembe v ravnanju; poudarja pomen pobud, ki temeljijo na načelu od spodaj navzgor, kot je konvencija županov, pri spodbujanju sprememb v ravnanju;
84. ugotavlja, da je uživanje nasičenih maščob in rdečega mesa v Uniji še vedno precej nad priporočenimi hranilnimi vrednostmi, vendar statistični podatki FAO kažejo, da se je skupna poraba mesa in živalskih proizvodov na prebivalca v EU-28 od devetdesetih let prejšnjega stoletja zmanjšala; opozarja, da je pospešitev tega trenda zelo pomembna za znatno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in dušika iz živilske industrije in kmetijstva;
85. poudarja, kako pomembno je, da EU ne doseže le zamenjave energije, ampak v enaki meri tudi zamenjavo proizvodov/materialov, tako da tiste, ki temeljijo na fosilnih gorivih ali pri proizvodnji katerih nastaja veliko emisij, zamenja s proizvodi, ki temeljijo na obnovljivih virih energije;
86. poudarja, da je zelo velik del porabe energije in torej emisij toplogrednih plinov neposredno povezan s pridobivanjem, obdelavo, prevozom, predelavo, uporabo in odlaganjem virov; poudarja, da so v vseh fazah upravljanja virov mogoči zelo veliki prihranki; zato opozarja, da se lahko s povečanjem produktivnosti virov z njihovo učinkovitejšo rabo ter zmanjšanjem odpadkov iz virov z ukrepi, kot so ponovna uporaba, recikliranje in ponovna izdelava, precej zmanjšajo poraba virov in emisije toplogrednih plinov, hkrati pa poveča konkurenčnost in ustvarjajo poslovne priložnosti in delovna mesta; opozarja na stroškovno učinkovitost ukrepov za krožno gospodarstvo; poudarja, da bodo učinkovitejša raba virov, pristopi krožnega gospodarstva in krožna zasnova proizvodov pripomogli k zamenjavi vzorcev proizvodnje in potrošnje ter k zmanjšanju količine odpadkov;
87. poudarja pomen politike proizvodov, kot so zelena javna naročila in okoljsko primerna zasnova, ki lahko znatno prispeva k prihrankom energije in zmanjševanju ogljičnega odtisa proizvodov, hkrati pa izboljša ogljični odtis materialov in splošni vpliv na okolje; opozarja, da je treba zahteve za krožno gospodarstvo oblikovati v okviru standardov EU za okoljsko primerno zasnovo in sedanjo metodologijo okoljsko primerne zasnove razširiti tudi na druge kategorije proizvodov, poleg proizvodov, povezanih z energijo;
88. meni, da bi si bilo treba še naprej prizadevati za oblikovanje zanesljivega modela za merjenje vpliva na podnebje na osnovi potrošnje; ugotavlja namreč, da je iz poglobljene analize na podlagi že obstoječih modelov razvidno, da se prizadevanja EU za zmanjšanje emisij njene proizvodnje izničijo z uvozom blaga z večjim ogljičnim odtisom; opozarja na ugotovitev, da je EU do leta 2016 že znatno prispevala k zmanjšanju emisij v drugih državah, ker je povečala trgovinski tok in pri svojem izvozu izboljšala učinkovitost glede CO2;
EU in svetovno ukrepanje proti podnebnim spremembam
89. poudarja pomen okrepljenih pobud in trajnega dialoga na ravni ustreznih mednarodnih forumov ter učinkovite podnebne diplomacije, da bi se spodbudile podobne politične odločitve za zvišanje ravni podnebnih prizadevanj v drugih regijah in tretjih državah; poziva EU, naj poveča lastno financiranje na področju podnebja in si dejavno prizadeva za spodbujanje držav članic k povečanju njihove pomoči na področju podnebja v tretjih državah (razvojna pomoč namesto posojil), ki bi morala dopolnjevati čezmorsko razvojno pomoč in se ne bi smela hkrati šteti za razvojno pomoč in finančno pomoč na področju podnebja;
90. poudarja, da sta za okrepitev globalnega in večstranskega sodelovanja in prizadevanj na področju boja proti podnebnim spremembam ter za trajnostni razvoj pomembni močna podnebna in energetska diplomacija ter vodilna vloga EU; poziva Komisijo in države članice, naj v forumih OZN zagovarjajo skupne okvire in ukrepe;
91. poudarja, da bi bil vrh OZN o podnebnih spremembah septembra 2019 idealna priložnost, da bi voditelji najavili povečane ambicije v zvezi z nacionalno določenimi prispevki; meni, da bi morala EU precej pred tem sprejeti stališče o posodobitvi svojih nacionalno določenih prispevkov, da bi bila na vrhu dobro pripravljena in bi v tesnem sodelovanju z mednarodno koalicijo partneric podprla ambicioznejše podnebne cilje;
92. želi poudariti, da je pomembno povečati interoperabilnost med instrumenti politike EU in enakovrednimi instrumenti tretjih držav, zlasti med mehanizmi za določanje cen ogljika; poziva Komisijo, naj nadaljuje in okrepi sodelovanje ter podporo pri razvijanju mehanizmov za določanje cen ogljika zunaj Evrope, da bi si prizadevala za večje zmanjšanje emisij in pravičnejše konkurenčne pogoje na svetovni ravni; poudarja, kako pomembno je vzpostaviti okoljske zaščitne ukrepe, da bi se zagotovilo dejansko in dodatno zmanjšanje toplogrednih plinov; zato Komisijo poziva, naj se zavzema za stroga in trdna mednarodna pravila glede člena 6 Pariškega sporazuma, da bi preprečila vrzeli v obračunavanju ali dvojno štetje zmanjšanja emisij;
°
° °
93. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.
- [1] Sprejeta besedila, P8_TA-PROV(2018)0430.
- [2] Program OZN za okolje, Poročilo o emisijski vrzeli za leto 2018, str. 10.
- [3] Uredba (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, spremembi uredb (ES) št. 663/2009 in (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv 94/22/ES, 98/70/ES, 2009/31/ES, 2009/73/ES, 2010/31/EU, 2012/27/EU in 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 2009/119/ES in (EU) 2015/652 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 328, 21.12.2018, str. 1).
- [4] http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/STUD/2015/563472/IPOL_STU(2015)563472_EN.pdf.
- [5] Direktiva 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o vzpostavitvi okvira za določanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo (UL L 285, 31.10.2009, str. 10).
- [6] Van Dingenen, R., Crippa, M., Maenhout, G., Guizzardi, D., Dentener, F., Global trends of methane emissions and their impacts on ozone concentrations (Globalni trendi na področju emisij metana in njihovi učinki na koncentracije ozona), EUR 29394 EN, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg, 2018, ISBN 978-92-79-96550-0, doi:10.2760/820175, JRC113210.
- [7] https://ec.europa.eu/energy/en/topics/energy-efficiency/buildings
- [8] Direktiva (EU) 2018/844 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive 2010/31/EU o o energetski učinkovitosti stavb in Direktive 2012/27/EU o energetski učinkovitosti (UL L 156, 19.6.2018, str. 75).
- [9] Uredba (EU) št. 517/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o fluoriranih toplogrednih plinih in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 842/2006 (UL L 150, 20.5.2014, str. 195);
- [10] Joris Aertsens, Leo De Nocker1, Anne Gobin, 2011: Valuing the carbon sequestration potential for European agriculture (Ocenjevanje potenciala evropskega kmetijstva za sekvestracijo ogljika).
- [11] Cene in stroški energije v Evropi, COM(2019)0001, str. 10–11.
- [12] Končno poročilo skupine na visoki ravni o evropski pobudi za načine razogljičenja, Generalni direktorat Evropske komisije za raziskave in inovacije, november 2018.