PREDLOG RESOLUCIJE o konferenci o prihodnosti Evrope

9.1.2020 - (2019/2990(RSP))

ob zaključku razprave o izjavah Sveta in Komisije
v skladu s členom 132(2) Poslovnika

Zdzisław Krasnodębski
v imenu skupine ECR

B9-0038/2020

Resolucija Evropskega parlamenta o konferenci o prihodnosti Evrope

(2019/2990(RSP))

Evropski parlament,

– ob upoštevanju predloga predsednice Komisije v političnih smernicah za novo Komisijo, da se organizira konferenca o prihodnosti Evrope,

– ob upoštevanju člena 48(4) Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

– ob upoštevanju člena 132(2) Poslovnika,

A. ker se morajo institucije Evropske unije ponovno povezati z državljani držav članic in obravnavati njihove pomisleke o usmeritvi in dejavnostih EU;

B. ker je nujno treba ponovno temeljito oceniti delovanje EU in ga korenito spremeniti, da bi lahko EU bolje pripomogla k:

–  zaščiti državljanov in mej;

–  spoštovanju pravic in suverenosti držav članic, zlasti njihove pravice, da zaščitijo nacionalno tradicijo, kulturo in skupno krščansko dediščino;

–  ustvarjanju delovnih mest in blaginje;

–  razvijanju realističnega trajnostnega gospodarstva;

–  izboljšanju učinkovitosti in uspešnosti;

–  sodelovanju s svetovnimi partnerji;

1. meni, da bi lahko resnično odprta konferenca prispevala k spodbujanju razprave o prihodnosti Evrope, saj je jasno, da je EU postala zelo oddaljena od državljanov držav članic; vendar poudarja, da bo pobuda za konferenco izpolnila pričakovanja le, če bodo izpolnjeni določeni pogoji in trdno vzpostavljena ključna načela za njeno vodenje;

2. poudarja, da se mora konferenca, ki bi jo bilo treba imenovati „konferenca o prihodnosti Evropske unije“, izogibati pristopu, ki predpostavlja, da je njen namen le razpravljati o različnih možnostih za nadaljnje evropsko povezovanje in da je sedanji pravni red Unije nekaj samoumevnega;

3. poziva, naj se pred konferenco opravi neodvisen pregled pravnega reda Unije, vključno s temeljitim pregledom ESZD ter analizo stroškov in koristi programov in agencij EU;

4. je zelo zaskrbljen, ker bodo člani federalistične frakcije, ki so dobro zastopani v Bruslju in v institucijah EU, skušali prevladati na konferenci tako, da bodo prevzeli nadzor nad njenim dnevnim redom in dejavnostmi, da bi jo lahko manipulirali v podporo svojim ciljem;

5. vztraja, da mora zato priprava konference, da bi bila uspešna, temeljiti na treh ključnih načelih:

–  pluralnosti in raznolikosti;

–  priznavanju demokratične legitimnosti nacionalnih institucij;

–  spoštovanju ustavne demokracije;

Pluralizem in raznolikost

6. poudarja, da se zavezanost konference pluralizmu ne bi smela izkoristiti le za spodbujanje povezovalne pravovernosti EU, ampak bi morala biti tudi priložnost za enakopravno razpravo o različnih, tudi nasprotujočih predlogih;

7. ugotavlja, da obstajajo tudi druge, enako tehtne alternative tradicionalni federalistični pravovernosti, kot so predlogi, naj Unija zopet postane evropska skupnost suverenih narodov, ki temelji na evrorealističnem pojmovanju konfederativne Evrope, ki spoštuje pravice in demokratično legitimnost držav članic; poziva, naj se o teh in številnih drugih možnostih razpravlja enakopravno in pravično na konferenci in na drugih, z njo povezanih javnih srečanjih;

8. zato vztraja, da je treba udeležencem konference in drugih, z njo povezanih srečanj, zagotoviti pošteno priložnost za razpravo o vprašanjih, kot so:

–  ali je šlo evropsko povezovanje predaleč in na katerih področjih;

–  ali bi bilo treba nekatere pristojnosti vrniti državam članicam;

–  ali bi bilo treba za nekatera področja odpraviti večinsko glasovanje kot standardni postopek;

–  ali bi se lahko razširila obstoječa nacionalna pravica do veta tako, da bi formalizirali luksemburški kompromis, kar bi omogočalo ponovno sklicevanje na nacionalni veto, da bi se zaščitili „zelo pomembni nacionalni interesi“;

–  ali bi bilo treba spremeniti metodo glasovanja v Svetu (zlasti po izstopu Združenega kraljestva iz EU);

–  ali bi bilo treba dati nacionalnim parlamentom možnost, da se sklicujejo na načelo subsidiarnosti in prek učinkovitega postopka rdečega kartona preprečijo nekatere zakonodajne predloge;

–  ali bi bilo treba ponovno razmisliti o primarnosti prava EU nad nacionalnim ustavnim pravom;

–  ali bi bilo treba pravico do zakonodajne pobude razširiti na nacionalne parlamente;

–  ali je treba pojasniti vlogo in odgovornost sozakonodajalcev;

Demokratična legitimnost nacionalnih institucij

9. opozarja, da so institucije z največjo demokratično legitimnostjo v EU tiste v državah članicah; poudarja, da Parlament nima posebne ali edinstvene legitimnosti glede evropskih vprašanj, ki bi upravičevala njegov prevzem nadzora nad konferenco, in da je treba stalno opozarjati, da so evropske volitve skupek ločenih nacionalnih volitev, večinoma o nacionalnih vprašanjih, in ne enotne volitve o prihodnosti Evrope; nadalje vztraja, da bi se morala konferenca izogniti korporativističnemu pristopu in zagotoviti, da so demokratično izvoljene institucije držav članic v središču procesa;

10. ponavlja, da pristojnosti Evropske unije niso neločljive, kot so pristojnosti države, ampak jih je treba prenesti s Pogodbami; poudarja, da načeli subsidiarnosti in sorazmernosti urejata izvajanje pristojnosti EU, da se zagotovi, da se te pristojnosti izvajajo čim bliže državljanom, v skladu z načelom kar najtesnejše povezave z državljani iz člena 10(3) PEU; meni, da se mora Unija osredotočiti na obravnavanje pomembnih izzivov, kjer lahko ustvari dodano vrednost; poudarja, da so viri omejeni in da je treba razmisliti, kako prednostno razvrstiti dejavnosti in učinkoviteje uporabiti razpoložljive vire;

Ustavna demokracija

11. vztraja, da morajo vse vključene strani od samega začetka priznati, da javno posvetovanje, kot je pobuda za to konferenco, ne glede na to, kako dobro je strukturirano in organizirano, ne more nadomestiti – in tudi ne izpodbijati – demokratične legitimnosti parlamentarnih institucij, ustanovljenih na podlagi ustave; zato poudarja, da ne more biti demokratične utemeljitve za samodejno izvajanje sklepov konference; namesto tega predlaga, naj se sklepi uradno predložijo Evropskemu svetu, Evropskemu parlamentu in Komisiji, da bi lahko pripravili uradni odgovor in nadaljnje ukrepanje, ki se jim zdi primerno, da bi se pospešila razprava;

12. poudarja, da je edina konferenca, na kateri bi lahko formalno predlagali spremembe Pogodb, konferenca predstavnikov vlad držav članic, kot je določeno v členu 48(4) PEU, in da lahko v skladu s tem členom te spremembe začnejo veljati le, „ko jih ratificirajo vse države članice v skladu s svojimi ustavnimi pravili“;

Organizacijske zadeve

13. predlaga, naj se plenarnega zasedanja konference udeleži približno 200 članov, ki imajo demokratični mandat:

–  en predstavnik iz vsake države članice;

–  120 poslancev, ki jih imenujejo države članice (z nacionalnimi delegacijami, ki jih sestavljajo od dva do 15 članov);

–  60 poslancev Evropskega parlamenta;

50 opazovalcev s polno pravico do besede, a brez glasovalne pravice:

–  27 članov Evropske komisije;

–  predsednik Evropskega sveta;

–  11 predstavnikov Odbora regij;

–  11 predstavnikov Evropskega ekonomsko-socialnega odbora;

14. predlaga, naj se k sodelovanju na posebnih plenarnih zasedanjih povabijo tudi drugi strokovnjaki, če je to potrebno, ne da bi bili člani ali opazovalci konference;

15. meni, da bi bilo lahko v pripravah na konferenco predhodno srečanje predsednikov nacionalnih parlamentov koristna priložnost za izmenjavo mnenj o tem, kako bi se lahko dosegla polna vključenost nacionalnih parlamentov; v zvezi s tem poudarja, da morajo države članice v skladu s svojim ustavnim pravom odločiti, kdo bo zastopal njihove nacionalne parlamente; zlasti ugotavlja, da lahko v skladu z izjavo št. 51 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) parlamentarne skupščine skupnosti in regij delujejo kot sestavni del nacionalnega parlamentarnega sistema ali kot domovi nacionalnega parlamenta; predlaga, naj se v pripravo konference v celoti vključijo tudi člani Konference odborov za evropske zadeve (COSAC);

16. predlaga, naj pripravo konference vodi en sam, predhodno ustanovljeni organ, ki bi ga sestavljali polnopravni člani in opazovalci in bi se imenoval usmerjevalni odbor; vztraja, da mora imeti usmerjevalni odbor pluralistično sestavo in mora vključevati poslance iz institucij držav članic in institucij EU; priporoča, naj usmerjevalni odbor sestavlja približno 40 članov, med drugim:

–  trije člani Sveta, ki zastopajo trojko;

–  trije komisarji;

–  14 poslancev Evropskega parlamenta (po dva iz vsake politične skupine);

–  po en član iz 27 nacionalnih parlamentov;

–  sopredsednika konference;

17. predlaga, naj bo usmerjevalni odbor v celoti odgovoren za sprejemanje političnih odločitev v zvezi z delom konference, med drugim za:

–  organizacijo forumov državljanov v sodelovanju z nacionalnimi parlamenti;

–  izbiro vsebine, tem, programov, govornikov in okroglih miz;

–  dokumentacijo, ki bo razposlana;

–  naročanje javnomnenjskih raziskav;

18. poudarja, da lahko usmerjevalni odbor ustanovi delovne skupine, pristojne za posebne organizacijske vidike, vendar nobena od teh skupin ne bi smela imeti neodvisnega organa za odločanje, ampak le pristojnosti, ki bi jim jih podelil usmerjevalni odbor;

19. predlaga, naj se imenujejo trije sopredsedniki konference: dva poslanca nacionalnih parlamentov, ki ju imenuje Evropski svet, in en poslanec Evropskega parlamenta, ki ga imenuje Evropski parlament; vztraja, da morajo kandidati odražati politično in geografsko ravnovesje; predlaga, naj bodo trije sopredsedniki člani usmerjevalnega odbora;

20. poudarja, da je za konferenco pomembno, da zagotovi medgeneracijsko solidarnost, in opozarja, da je družba partnerstvo vseh njenih članov, preteklih, sedanjih in prihodnjih; poudarja, da je pomembno, da so v državljanskih forumih, povezanih s konferenco, uravnoteženo zastopane vse kategorije državljanov v smislu starosti, raznolikosti, geografskega ter socialnega porekla in ekonomskega položaja; ugotavlja, da bi se lahko na nekaterih srečanjih državljanov obravnavala vprašanja, ki bi lahko odstopala od tega načela, če bi bilo to primerno, na primer srečanja mladih ali srečanja, namenjena posebnim vprašanjem (npr. težave, s katerimi se srečujejo mestne ali podeželske skupnosti);

21. vztraja, da bi morali biti državljanski forumi organizirani predvsem na nacionalni ravni in da bi morale tematske nadnacionalne državljanske konference povzeti razprave na nacionalni ravni; poudarja, da mora biti izbor udeležencev na vseh teh srečanjih popolnoma neodvisen in brez političnega vmešavanja; poziva, naj udeležence izberejo uveljavljene in cenjene organizacije za raziskovanje javnega mnenja z ustreznim strokovnim znanjem;

22. vztraja, da je treba v vseh javnih posvetovanjih, povezanih s pripravo konference, zagotoviti pluralizem, ne glede na to, ali gre za dejanske sestanke ali za druge oblike posvetovanja, kot so raziskave javnega mnenja ali pobude za sodelovanje v družbenih medijih; poudarja, da to pomeni, da morajo biti vsi programi, seznami govornikov, okrogle mize, literatura, dokumenti itd. uravnoteženi in morajo zagotoviti predstavitev številnih različnih stališč, ki odražajo raznolikost mnenj v Evropi, da bi se spodbudila poglobljena razprava;

23. predlaga, naj imajo člani plenarnega zasedanja konference na voljo enake zmogljivosti in podporo za objavo manjšinskih poročil kot za objavo večinskih poročil;

°

° °

24. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji, Svetu ter vladam in parlamentom držav članic.