Predlog resolucije - B9-0073/2020Predlog resolucije
B9-0073/2020

PREDLOG RESOLUCIJE o razliki med plačami moških in žensk

22.1.2020 - (2019/2870(RSP))

ob zaključku razprave o izjavi Komisije
v skladu s členom 132(2) Poslovnika

Frances Fitzgerald
v imenu skupine PPE
Maria Noichl, Evelyn Regner, Lina Gálvez Muñoz, Marina Kaljurand, Maria Manuel Leitão Marques, Rovana Plumb, Pina Picierno, Vilija Blinkevičiūtė, Agnes Jongerius, Elisabetta Gualmini, Jackie Jones, Alessandra Moretti, Robert Biedroń, Monika Beňová
v imenu skupine S&D
Sylvie Brunet, Stéphane Bijoux, Jane Brophy, Jordi Cañas, Barbara Ann Gibson, Naomi Long, Radka Maxová, Karen Melchior, Shaffaq Mohammed, Dragoş Pîslaru, Samira Rafaela, María Soraya Rodríguez Ramos, Monica Semedo, Susana Solís Pérez, Irène Tolleret, Yana Toom, Véronique Trillet-Lenoir, Marie-Pierre Vedrenne, Chrysoula Zacharopoulou
v imenu skupine Renew
Ernest Urtasun, Alexandra Louise Rosenfield Phillips, Molly Scott Cato, Henrike Hahn, Sven Giegold, Katrin Langensiepen, Ciarán Cuffe, Kira Marie Peter-Hansen, Kim Van Sparrentak, Ville Niinistö, Anna Cavazzini, Francisco Guerreiro, Pär Holmgren, Alice Kuhnke, Heidi Hautala, Tilly Metz, Alexandra Geese, Mounir Satouri, Yannick Jadot, Gwendoline Delbos-Corfield, Pierrette Herzberger-Fofana
v imenu skupine Verts/ALE


Postopek : 2019/2870(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :  
B9-0073/2020
Predložena besedila :
B9-0073/2020
Razprave :
Sprejeta besedila :

B9-0073/2020

Resolucija Evropskega parlamenta o razliki med plačami moških in žensk

(2019/2870(RSP))

Evropski parlament,

 ob upoštevanju členov 2 in 3(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

 ob upoštevanju členov 8, 151, 153 in 157 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

 ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti njenih določb o enakosti spolov,

 ob upoštevanju členov 22 in 25 Splošne deklaracije o človekovih pravicah,

 ob upoštevanju evropskega stebra socialnih pravic, zlasti načel 2, 3, 6, 9 in 15,

 ob upoštevanju agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030 in ciljev trajnostnega razvoja, zlasti 1, 5, 8 in 10, ter njihovih ciljnih vrednosti in kazalnikov,

 ob upoštevanju konvencije Mednarodne organizacije dela (ILO) o enakem nagrajevanju iz leta 1951 ter konvencije ILO o nasilju in nadlegovanju iz leta 2019,

 ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 7. marca 2014 o krepitvi načela enakega plačila za ženske in moške s preglednostjo[1],

 ob upoštevanju sporočila Komisije o strategiji za enakost žensk in moških 2010–2015 (KOM(2010)0491),

 ob upoštevanju strateških prizadevanj Komisije za enakost spolov v obdobju 2016–2019,

 ob upoštevanju akcijskega načrta Komisije za spoprijemanje z razliko v plačah med spoloma v EU v obdobju 2017–2019 (KOM(2017)0678),

 ob upoštevanju poročila Komisije za leto 2019 o enakosti žensk in moških v Evropski uniji,

 ob upoštevanju Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu[2] ter Direktive 2019/1158/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev ter razveljavitvi Direktive Sveta 2010/18/EU[3],

 ob upoštevanju indeksa enakosti spolov Evropskega inštituta za enakost spolov, zlasti poročila o indeksu za leto 2019,

 ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 7. marca 2011 o Evropskem paktu za enakost spolov za obdobje 2011–2020[4],

 ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 18. junija 2015 o enakih možnostih žensk in moških za prihodke: odpravljanje razlik v pokojninah med spoloma,

 ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 13. junija 2019 o odpravljanju razlik v plačilu med spoloma: ključne politike in ukrepi,

 ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 10. decembra 2019 o gospodarstvih EU z zagotovljeno enakostjo spolov: nadaljnji ukrepi,

 ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. maja 2012 s priporočili Komisiji o uporabi načela enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske[5],

 ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. maja 2016 o revščini: vidik spola[6],

 ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2017 o evropskem stebru socialnih pravic[7],

 ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. junija 2017 o potrebi po strategiji EU za odpravo in preprečevanje razlik v pokojninah med spoloma[8],

 ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. oktobra 2017 o krepitvi ekonomskega položaja žensk v zasebnem in javnem sektorju v EU[9],

 ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. novembra 2017 o boju proti neenakostim kot vzvodu za spodbujanje ustvarjanja delovnih mest in rasti[10],

 ob upoštevanju člena 132(2) Poslovnika,

A. ker je enakost spolov eno od skupnih in temeljnih načel Evropske unije ter določeno s členoma 2 in 3(3) PEU, členom 8 PDEU in členom 23 Listine o temeljnih pravicah; ker člen 157 PDEU izrecno določa, da morajo države članice zagotoviti uporabo načela enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske; ker je ekonomska neodvisnost bistven pogoj za samoizpolnitev žensk in moških in ker je zagotavljanje enakega dostopa do finančnih sredstev ključnega pomena za doseganje enakosti spolov;

B. ker načelo št. 2 evropskega stebra socialnih pravic določa, da je treba zagotoviti „enako obravnavanje in enake možnosti žensk in moških (...) in (ga) uveljavljati na vseh področjih, tudi pri udeležbi na trgu dela, pogojih za zaposlitev in poklicnem napredovanju“;

C. ker je Komisija v priporočilu iz leta 2014 opredelila niz temeljnih ukrepov za pomoč državam članicam pri izboljšanju preglednosti in krepitvi načela enakega plačila za moške in ženske; ker so ti ukrepi vključevali pravico delavcev do informacij o ravneh plač, poročanje o plačah, revizije plač, kolektivna pogajanja, statistične in upravne podatke, varstvo podatkov, pojasnitev koncepta dela enake vrednosti, ocenjevanje delovnih mest in sisteme razvrščanja, podporo organom za enakost, dosledno spremljanje in izvrševanje pravnih sredstev ter dejavnosti ozaveščanja;

D ker so dohodki žensk po EU nesorazmerno nižji kot dohodki moških; ker je po najnovejših podatkih Komisije razlika med spoloma v urnih postavkah 16 %, čeprav se ta med državami članicami zelo razlikuje; ker razlika v plačilu med spoloma zrase na 40 %, če se upoštevajo stopnje zaposlenosti in splošna udeležba na trgu dela; ker v EU s krajšim delovnim časom dela samo 8,7 % moških, pri ženskah pa ta delež dosega skoraj tretjino (31,3 %); ker obstaja specifična negativna korelacija med feminizacijo nekega poklica in ravnjo plač, kar je razvidno iz padanja povprečnih plač v podjetjih, v katerih je 65 % ali več zaposlenih žensk;

E. ker je razlika med plačami moških in žensk opredeljena kot razlika med povprečno bruto urno plačo moških in žensk, izraženo kot odstotek povprečne bruto urne plače moških; ker približno dveh tretjin razlike v plačilu med spoloma ni mogoče pojasniti z razlikami med spoloma na trgu dela, kot so starost, izkušnje in izobrazba, poklicna kategorija ali delovni čas in drugimi pomembnimi značilnostmi, kar kaže na očitno diskriminacijo, pri čemer se diskriminacija na podlagi spola prekriva z več drugimi oblikami diskriminacije; ker je medsektorski pristop skupaj s kombinacijo identitet in prekrivanjem spola z drugimi socialnimi dejavniki izjemno pomemben, če želimo razumeti različne oblike diskriminacije, ki povečujejo razliko med plačami moških in žensk;

F. ker je krepitev gospodarske vloge žensk ključna za odpravo razlik v plačilu med spoloma; ker ukrepanje na tem področju ni le vprašanje pravičnosti, temveč je nujno tudi z ekonomskega vidika, saj gospodarske izgube zaradi razlik v zaposlenosti med spoloma znašajo približno 370 milijard EUR na leto[11]; ker neenako plačevanje žensk omejuje tudi njihovo zmožnost doseganja ekonomske neodvisnosti in torej njihovo sposobnost, da živijo popolnoma samostojno; ker bi se po podatkih Inštituta za raziskave na področju politike žensk stopnja revščine med zaposlenimi ženskami lahko zmanjšala z 8,0 % na 3,8 %, če bi bile ženske plačane enako kot moški; ker bi se 2,5 milijona od 5,6 milijona otrok, ki danes živijo v revščini, dvignilo iz revščine, če bi bila razlika v plačilu med spoloma odpravljena;

G. ker je bila razlika med spoloma v bruto mesečnih dohodkih zaposlenih, starih od 15 do 24 let (7 %), več kot petkrat nižja kot pri zaposlenih, starih 65 let ali več (razlika med spoloma v višini 38 %); ker obstaja tudi „materinska razlika v plačilu“, saj najdemo razliko v plačilu med ženskami z vzdrževanimi otroki in ženskami brez njih, pa tudi med materami in očeti; ker je revščina najpogostejša v družinah, v katerih so ženske edine z dohodki, pri čemer je leta 2017 revščina grozila 35 % mater samohranilk v EU, v primerjavi z 28 % samskih očetov[12];

H. ker je nega temeljni steber naše družbe, v veliki meri pa jo izvajajo ženske; ker se to neravnotežje odraža v razlikah med spoloma pri plačilu in pokojninah; ker sta materinstvo in skrb za otroke in starejše, bolne ali invalidne družinske člane in druge vzdrževane osebe dodatno delo, včasih tudi delo s polnim delovnim časom, ki ga skoraj izključno opravijo ženske; ker se to odraža v segregaciji na trgu dela in v večjem deležu žensk, ki delajo s krajšim delovnim časom, za nižje urne postavke, s prekinitvami na poklicni poti in manj leti zaposlitve; ker je to delo pogosto neplačano in v družbi ni ustrezno cenjeno, čeprav ima izjemno velik družbeni pomen in prispeva k blaginji družbe;

I. ker več kot polovica delovno sposobnih invalidnih žensk ni ekonomsko aktivna; ker je v vseh državah članicah stopnja hudega materialnega pomanjkanja invalidk višja kot pri neinvalidnih ženskah;

J. ker posledice razlik v plačah med spoloma vključujejo razliko med spoloma v pokojninskih prihodkih, kar bo trajalo še desetletja, in neenako stopnjo ekonomske neodvisnosti med ženskami in moškimi, pri čemer je v najnižji plačni skupini v EU vsaka peta ženska v primerjavi z vsakim desetim moškim; ker je zmanjšanje razlik med pokojninami tudi vprašanje medgeneracijske solidarnosti;

K. ker postajajo posledice razlike v višini plače med spoloma in vzroki zanjo skozi življenjsko obdobje žensk vse bolj pereči, vrhunec pa dosežejo z razliko v višini pokojnin med spoloma, ki je več kot dvakrat večja od razlik v plačah; ker se tveganje revščine močno povečuje s staranjem, kar kaže na učinek postopnega kopičenja neenakosti plač; ker je revščina med osebami, starimi 75 let in več, dosledno skoncentrirana med ženskami, predvsem zaradi posledic neplačanih dajatev za oskrbo na podlagi spola, posledičnih vseživljenjskih razlik v plačah in trajanju delovnega časa z nižjimi pokojninami, različnih upokojitvenih starosti za moške in ženske v nekaterih državah članicah in dejstva, da starejše ženske živijo same;

L. ker je Direktiva 2006/54/ES prispevala k izboljšanju položaja žensk na trgu dela, a ni prinesla korenitih sprememb v zakonodaji o odpravi razlik v plačilu med spoloma v številnih državah članicah;

M. ker ima lahko preglednost plač ključno vlogo pri zagotavljanju občutnega napredka pri odpravljanju razlik v plačah med spoloma, saj prispeva k razkrivanju podcenjenosti dela žensk in izpostavlja segmentacijo trga dela, ki temelji na spolu, tudi z orodji, ki zagotavljajo objektivna merila – na katera ne vpliva spol – za ocenjevanje in primerjanje vrednosti dela na različnih delovnih mestih in v različnih sektorjih;

N. ker so metode za vrednotenje delovnih mest, ki so nepristranske z vidika spola, bistvene za primerjanje delovnih mest na podlagi obsežnosti in zapletenosti ter določanje, kakšen je položaj posameznega delovnega mesta v primerjavi z drugim v določenem sektorju ali organizaciji, ne glede na to, ali zadevno delovno mesto zaseda ženska ali moški;

O. ker so ženske zaradi tveganja revščine in manjše stopnje finančne samostojnosti, ki sta posledica razlik v plačah in pokojninah, še dodatno izpostavljene nasilju na podlagi spola, zlasti nasilju v družini, zaradi česar težje zapustijo neprimerno razmerje; ker je po podatkih OZN skoraj 35 % žensk po svetu doživelo duševno ali spolno nadlegovanje na delovnem mestu ali nadlegovanje z resnimi posledicami v smislu osebnih in poklicnih teženj, to pa škodi samospoštovanju žensk in njihovemu pogajalskemu položaju za pravičnejše plačilo;

P. ker so vzroki za razliko v plačah med spoloma številni in vključujejo strukturne in kulturne dejavnike, na eni strani trge dela in sektorje, kjer prihaja do ločevanja po spolu, pomanjkanje možnosti in storitev za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, pri čemer so ženske glavni negovalec tako za otroke kot druge vzdrževane osebe, ohranjanje „steklenih stropov“, ki ženskam onemogočajo doseganje najvišjih ravni svoje poklicne poti in s tem najvišjih plač, na drugi strani pa spolne stereotipe o vlogi in težnjah žensk, pristranskosti v plačnih strukturah in institucijah za določanje plač ter globoko zakoreninjena pričakovanja glede vloge žensk kot mater, ki vodijo v prekinitve poklicne poti, prekinitve dela ali prehod na delo s krajšim delovnim časom, pa tudi pomanjkanje preglednosti plač;

Q. ker so vzroki za razlike med spoloma pri plačah ter s tem povezane razlike v dohodkih in pokojninah številni, strukturni in pogosto medsebojno povezani; ker je te vzroke mogoče razdeliti na tiste, ki jih je mogoče načeloma „pojasniti“ z razlikami med položajema žensk in moških na trgu dela, in tiste, ki jih načeloma ni mogoče „pojasniti“ s takšnimi razlikami, pri čemer so slednji prevladujoča sestavina razlik v plačah med spoloma v skoraj vseh državah po svetu;

R. ker te razlike na trgu dela med ženskami in moškimi vključujejo starost, izkušnje in izobrazbo, poklicni sektor ali delovni čas; ker se odražajo v dejstvu, da ženske pogosteje delajo s krajšim delovnim časom, se soočajo omejitvami napredovanj v podjetjih, delajo v sektorjih, v katerih prevladujejo ženske, in v slabše plačanih sektorjih in na nižje plačanih položajih ali morajo pogosto prevzeti glavno odgovornost za skrb z svoje družine, ki je posledica družbenih vlog spolov, zaradi katerih so odsotne z dela; ker je večji „nepojasnjeni“ element mogoče pripisati stereotipom o spolih, diskriminaciji pri plačah in pogostemu podcenjevanju del, ki jih pogosteje opravljajo ženske, kar je lahko neposredno ali posredno, ostaja pa prikrit pojav, s katerim se je treba učinkoviteje spopasti;

S. ker je skoraj 60 % diplomantov v EU žensk, a so še vedno nesorazmerno slabo zastopane v na področjih naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ter v digitalnih poklicih; ker se posledično neenakost pri zaposlovanju pojavlja v novih oblikah in je kljub naložbam v izobraževanje za mlade ženske dvakrat bolj verjetno, da bodo ekonomsko nedejavne v primerjavi z mladimi moškimi;

1. opozarja, da je enaka plača za enako delo ali delo enake vrednosti eno od temeljnih načel EU in da so države članice dolžne odpraviti diskriminacijo na podlagi spola pri vseh vidikih in pogojih plačila za isto delo ali delo enake vrednosti; močno obžaluje dejstvo, da še naprej obstajajo razlike med spoloma v plačah za delo enake vrednosti in da se je povprečje EU v zadnjem desetletju le minimalno izboljšalo;

2. poziva Komisijo, naj pripravi ambiciozno novo strategijo EU za enakost spolov, ki naj temelji na prejšnji strategiji in strateškem delovanju ter vključuje zavezujoče ukrepe glede razlik v plačah med spoloma in preglednosti plačil, pa tudi jasne cilje in postopke spremljanja za spodbujanje enakosti spolov in merjenje napredka pri doseganju tega cilja, zlasti kar zadeva povezane razlike pri dohodkih in pokojninah med spoloma ter spodbujanje žensk in moških kot enakovrednih oseb z dohodki in oskrbovalcev;

3. poziva k takojšnji reviziji in ambiciozni posodobitvi akcijskega načrta za razliko v plačilu med spoloma do konca leta 2020, ki bi morala določiti jasne cilje za države članice, da bi v naslednjih petih letih zmanjšale razlike v plačilu med spoloma in zagotovile upoštevanje teh ciljev v priporočilih za posamezne države; zlasti poudarja, da je treba v novi akcijski načrt vključiti presečni vidik; poziva Komisijo, naj v akcijskem načrtu posebno pozornost nameni dejavnikom, ki vodijo v razlike med pokojninami, in oceni, ali so potrebni posebni ukrepi za zmanjšanje te vrzeli na ravni EU in nacionalni ravni;

4. pozdravlja zavezo predsednice Komisije in komisarke za enakost, da bosta v prvih 100 dneh mandata Komisije predložili zavezujoče ukrepe za preglednost plač; meni, da bi se morala prihodnja direktiva uporabljati za zasebni in za javni sektor ter za celoten sveženj prejemkov, vključno z vsemi njihovimi sestavnimi deli, in da bi morala imeti široko področje uporabe ter ustrezno upoštevati posebnosti malih in srednjih podjetij (MSP); poziva Komisijo, naj razmisli o uvedbi konkretnih ukrepov na podlagi svojega priporočila iz leta 2014; je trdno prepričan, da so takšni ukrepi potrebni za prepoznavanje primerov diskriminacije pri plačilu, da bi lahko delavci sprejeli premišljene odločitve in po potrebi ukrepali; poziva Komisijo, naj v prihodnji zakonodaji o preglednosti plač spodbuja vlogo socialnih partnerjev in kolektivnih pogajanj na vseh ravneh (nacionalni, sektorski in lokalni ravni ter na ravni podjetij);

5. poziva Komisijo, naj to pobudo dopolni z uvedbo smernic za sisteme vrednotenja in razvrščanja delovnih mest, ki bodo nepristranski z vidika spola, ter opredelitvijo jasnih meril za ocenjevanje vrednosti dela;

6. poziva Komisijo, naj sedanji pregled delovanja in izvajanja zakonodaje EU o enakem plačilu in načelo enakega plačila uporabi kot podlago za njeno ukrepanje ter naj pravočasno predloži revizijo Direktive 2006/54/ES, da bi posodobila in izboljšala obstoječo zakonodajo o načelu enakega plačila v praksi, izboljšala izvrševanje v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije in vključila prepoved kakršne koli diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti, spolne identitete ali spremembe spola; poziva k boljšemu dostopu do pravnega varstva in uvedbi strožjih postopkovnih pravic za boj proti diskriminaciji pri plačilu;

7. opozarja, da je Komisija v svojem poročilu za leto 2017 o izvajanju priporočila Komisije o krepitvi načela enakega plačila za ženske in moške s preglednostjo (COM(2017)0671) ugotovila, da ukrepi niso bili učinkoviti in da je bilo njihovo izvajanje neustrezno; zato pozdravlja zavezo predsednice Komisije iz njenih političnih smernic za naslednjo Evropsko komisijo za obdobje 2019–2024, da bo načelo enakega plačila za enako delo postalo temeljno načelo nove evropske strategije za enakost spolov, in pozdravlja priznanje, da je enakost spolov ključni element gospodarske rasti, pa tudi vprašanje temeljnih pravic in pravičnosti;

8. ponovno poziva, naj se evropski steber socialnih pravic, ki spodbuja konvergenco k višjim standardom, uresniči kot dejansko stanje na ravni EU in držav članic, da bi zagotovili enako obravnavo in enake možnosti za ženske in moške ter uveljavili pravico do enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za ženske in moške; poudarja, da mora biti odprava razlik med spoloma poseben cilj programa, ki bo nasledil strategijo Evropa 2020;

9. poziva države članice, naj okrepijo svoja prizadevanja za dokončno odpravo razlike v plačah med spoloma z doslednim izvajanjem načela enakega plačila, zagotavljanjem, da so plače delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, v skladu z ekvivalentom polnega delovnega časa, sprejetjem zakonodaje, ki bo povečala preglednost plač in izboljšala pravno jasnost za odkrivanje pristranskosti in diskriminacije v plačnih strukturah ki bi temeljila na spolu, bojem proti zaposlitveni segregaciji, bodisi vertikalni bodisi horizontalni, ter bojem proti predsodkom delodajalcev pri sprejemanju odločitev v zvezi z zaposlovanjem in napredovanjem;

10. nadalje poziva države članice, naj ustrezno vlagajo v zagotavljanje, dostopnost, cenovno dostopnost in kakovost storitev uradne predšolske vzgoje in varstva, pri čemer naj uporabijo evropske strukturne in investicijske sklade v skladu z barcelonskimi cilji, ter naj vlagajo v storitve dolgotrajne oskrbe in družini prijazne ureditve dela, da bi zagotovile enakopravno in stalno udeležbo žensk na trgu dela z zagotavljanjem ustrezne prožnosti za pomoč pri spodbujanju višjih stopenj zaposlenosti žensk; ponovno poudarja, da bi morale države članice za boj proti tveganju revščine med starejšimi ženskami in za odpravo vzrokov za razliko v plačah med spoloma zagotoviti ustrezne pogoje za starejše ženske, vključno z ukrepi, kot so krediti za obdobja oskrbe, ustreznimi minimalnimi pokojninami, nadomestili za preživele družinske člane in pravico do družinskega dopusta za moške, da se prepreči feminizacija revščine; poziva Svet, naj uvede cilje za oskrbo starejših in osebe z vzdrževanimi družinskimi člani, ki bodo podobni barcelonskim ciljem glede otroškega varstva;

11. poziva Komisijo in države članice, naj izvajajo politike, ki spodbujajo zaposlovanje žensk in njihovo finančno neodvisnost, vključno s politikami, ki spodbujajo vključevanje žensk iz marginalnih skupin na trg dela; poziva države članice, naj se borijo proti segmentaciji trga dela po spolu z vlaganjem v formalno, priložnostno in neformalno izobraževanje ter vseživljenjsko učenje in poklicno usposabljanje za ženske, da bi jim zagotovili dostop do visokokakovostnih delovnih mest in možnosti za prekvalifikacijo in izpopolnjevanje za spremembe na trgu dela v prihodnosti; poziva zlasti k večjemu spodbujanju podjetništva, naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike, digitalnega izobraževanja in finančne pismenosti deklet že od zgodnjega otroštva, da bi preprečili obstoječe stereotipe o izobraževanju in zagotovili, da se več žensk zaposli v razvojnih panogah in dobro plačanih sektorjih;

12. poziva države članice, naj zagotovijo čimprejšnje sprejetje in izvajanje direktive o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja, Komisijo pa poziva, naj pozorno spremlja njihov napredek ter sčasoma pripravi poročilo in spremljajoče študije o njenem izvajanju;

13. je seznanjen z učinkom, ki ga ima premajhna zastopanost žensk na vodstvenih položajih na razliko v plačah med spoloma, in poudarja, da je nujno treba spodbujati enakost med moškimi in ženskami na vseh ravneh odločanja v podjetništvu in upravljanju; poziva države članice, naj v Svetu končajo z blokado pogajanj o predlagani direktivi o zastopanosti žensk v upravnih odborih, saj bi lahko pripomogla k odpravi „steklenega stropa“;

14. poziva Komisijo in države članice, naj zberejo razčlenjene podatke, da bi bolje ocenili in spremljali napredek pri zmanjševanju razlik med plačami moških in žensk, pri tem pa naj posebno pozornost namenijo skupinam, ki se soočajo z različnimi in presečnimi oblikami diskriminacije, kot so invalidke, priseljenke in pripadnice etničnih manjšin, Rominje, starejše ženske, ženske na podeželju in neposeljenih območjih, matere samohranilke in osebe LGBTIQ;

15. poziva Komisijo, naj vključi socialne partnerje v oblikovanje novih politik za odpravo razlik v plačah med spoloma; v zvezi s tem poziva socialne partnerje, naj se vključijo v razprave in sodelujejo, da bi odpravili razliko v plačah, tudi s pozitivnimi ukrepi, ter naj sodelujejo z organizacijami civilne družbe, da bi pritegnili pozornost javnega mnenja, saj je odprava razlik v plačah med spoloma prednostna naloga vseh;

16. poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo prizadevanja za boj proti negotovim zaposlitvam, v katerih prevladujejo ženske, in feminizaciji revščine; poudarja visoko stopnjo neprijavljenega dela žensk, ki negativno vpliva na njihove dohodke, socialno varnost in zaščito, ter poziva države članice, naj ratificirajo konvencijo Mednarodne organizacije dela o delavcih v gospodinjstvu iz leta 2011;

17. priznava, da lahko razlike v plačilu med spoloma zaostrijo tudi nasilje na podlagi spola in nadlegovanje, saj so žrtve pogosto prisiljene v nižje plačano delo zaradi sovražnega delovnega okolja; poziva države članice, naj podpišejo in ratificirajo konvencijo Mednarodne organizacije dela o nasilju in nadlegovanju iz leta 2019, naj uvedejo učinkovite ukrepe za opredelitev, preprečevanje in prepoved nasilja in nadlegovanja na delovnem mestu, ki naj vključujejo varne in učinkovite mehanizme za pritožbe in reševanje sporov, podporo, storitve in pravna sredstva;

18. poziva Komisijo, naj bo zgled in predstavi celovito analizo razlike v plačilu med spoloma v institucijah EU na evropski dan enakega plačila;

19. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in vladam držav članic.

 

Zadnja posodobitev: 27. januar 2020
Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov