Predlog resolucije - B9-0084/2020Predlog resolucije
B9-0084/2020

PREDLOG RESOLUCIJE o razliki med plačami moških in žensk

22.1.2020 - (2019/2870(RSP))

ob zaključku razprave o izjavi Komisije
v skladu s členom 132(2) Poslovnika

Sandra Pereira, Anja Hazekamp, Manuel Bompard, Pernando Barrena Arza, Alexis Georgoulis, Leila Chaibi, Özlem Demirel, Marisa Matias, José Gusmão, Anne-Sophie Pelletier, Konstandinos Arvanitis (Konstantinos Arvanitis), Eugenia Rodríguez Palop, Miguel Urbán Crespo, Idoia Villanueva Ruiz, Stelios Kuloglu (Stelios Kouloglou), Younous Omarjee, Marc Botenga, Manu Pineda, Sira Rego, Dimitrios Papadimulis (Dimitrios Papadimoulis), Mick Wallace, Clare Daly, Jorgos Jeorjiu (Giorgos Georgiou), Niyazi Kizilyürek
v imenu skupine GUE/NGL

Postopek : 2019/2870(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :  
B9-0084/2020
Predložena besedila :
B9-0084/2020
Razprave :
Sprejeta besedila :

B9-0084/2020

Resolucija Evropskega parlamenta o razliki med plačami moških in žensk

(2019/2870(RSP))

Evropski parlament,

 ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti členov 8 in 153 (o enakosti med moškimi in ženskami) ter 10 in 19 (o nediskriminaciji),

 ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji (PEU), zlasti členov 2 in 3, ki določata, da sta načeli nediskriminacije in enakosti spolov osrednji vrednoti Unije,

 ob upoštevanju Listine EU o temeljnih pravicah, zlasti členov 21 (o nediskriminaciji) in 23 (o enakosti med ženskami in moškimi),

 ob upoštevanju členov 22 in 25 Splošne deklaracije človekovih pravic,

 ob upoštevanju Konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW),

 ob upoštevanju agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030 in ciljev trajnostnega razvoja, zlasti 1, 5, 8 in 10 ter njihovih podciljev in kazalnikov,

 ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP),

 ob upoštevanju Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 100 o enakem nagrajevanju žensk in moških za enako delo iz leta 1951,

 ob upoštevanju Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uporabi načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu[1],

 ob upoštevanju akcijskega načrta EU za obdobje 2017–2019 o spoprijemanju z razliko v plačah med spoloma (COM(2017)0678),

 ob upoštevanju globalnega poročila o plačah za obdobje 2018–2019, ki ga je pripravila Mednarodna organizacija dela,

 ob upoštevanju člena 132(2) Poslovnika,

A. ker je 69 let po sprejetju Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 100 o enakem nagrajevanju žensk in moških za enako delo in kljub napredku, ki so ga ženske dosegle pri vključevanju v formalno zaposlitev, povečanju stopnje izobrazbe ter razvoju politične in ekonomske neodvisnosti, razlika med plačami moških in žensk še vedno težava po vsem svetu, pa tudi v državah članicah EU;

B. ker razlika med plačami moških in žensk v EU znaša 16 %, kar pomeni, da ženske po vseh gospodarskih panogah v povprečju zaslužijo 16 % manj na uro kot moški; ker to pomeni, da ženske dejansko v primerjavi z moškimi 59 dni v letu delajo brez plačila, kar potrjuje dejstvo, da se ženske na trgu dela soočajo z večjim izkoriščanjem; ker se razlika med plačami moških in žensk poveča na 40 %, če se upoštevajo stopnje zaposlenosti in splošna udeležba na trgu dela;

C. ker se razmere še poslabšajo, ko se ženske upokojijo, saj so njihove pokojnine med drugim zaradi razlik med plačami moških in žensk približno 37 % nižje kot pokojnine moških; ker to izhaja iz nakopičenih neenakosti v celotnem delovnem obdobju žensk in obdobij odsotnosti s trga dela, ki so posledica tega;

D. ker približno dveh tretjin razlike med plačami moških in žensk ni mogoče pojasniti z razlikami v lastnostih trga dela, kot so starost, izkušnje, izobrazba, poklicna kategorija, delovni čas ali druge vidne značilnosti, kar priča o tem, da je očiten dejavnik tudi diskriminacija, pri čemer diskriminacija med moškimi in ženskami sovpada tudi z diskriminacijo na podlagi rase, etnične pripadnosti, priseljenskega statusa, veroizpovedi, spolne usmerjenosti, starosti in invalidnosti; ker je medsektorski pristop skupaj s kombinacijo identitet in razumevanjem, kako je spol povezan z drugimi socialnimi dejavniki, izjemno pomemben, če želimo razumeti različne oblike diskriminacije, ki povečujejo razliko med plačami moških in žensk; 

E. ker so vzroki za razlike med plačami moških in žensk številni in vključujejo trge dela, ki razlikujejo glede na spol, podcenjevanje dela žensk, spolne stereotipe, pomanjkanje možnosti za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja ter pričakovanja, da bi morale biti ženske osebe, ki negujejo in varujejo otroke, zaradi česar prekinejo svojo poklicno pot, začnejo delati s skrajšanim delovnim časom ali pa v vse bolj negotovih pogojih; 

F. ker kumulativni učinki različnih oblik diskriminacije, s katerimi se ženske soočajo, občutno prispevajo k razlikam v plačah in pokojninah med spoloma, zaradi česar je za ženske tveganje revščine in socialne izključenosti večje, posledice pa čutijo otroci in družine; ker je revščina najpogostejša v družinah, v katerih so ženske edine z dohodki, pri čemer je leta 2017 revščina v EU grozila 35 % mater samohranilk ter 28 % samskih očetov; ker se tveganje revščine skozi življenjsko dobo naglo povečuje in je med osebami, ki so stare 75 let ali več in trpijo zaradi revščine, velika večina žensk;

G. ker ženske še posebej pogosto opravljajo prekarno zaposlitev; ker se je stopnja brezposelnosti med letoma 2008 in 2014 zaradi hude gospodarske krize, s katero se je spoprijemala EU, zelo povečala; ker je bila leta 2014 stopnja brezposelnosti pri ženskah (10,4 %) še vedno višja kot pri moških (10,2 %); ker je gospodarska kriza prizadela vso Evropsko unijo, zlasti podeželska območja, kjer je stopnja brezposelnosti, revščine in odseljevanja izredno visoka, kar negativno vpliva predvsem na ženske;

H. ker je leta 2018 v EU med zaposlenimi ženskami, starimi med 20–64 let, 31,3 % delalo s skrajšanim delovnim časom, medtem ko je pri moških ta delež znašal 8,7 %; ker je bila kljub postopnemu zmanjševanju razlike v zaposlenosti stopnja zaposlenosti za vse države članice leta 2018 pri moških (79 %) še vedno višja kot pri ženskah (67,4 %);

I. ker številne ženske delajo v neformalnih gospodarskih sektorjih; ker je treba obravnavati posledice zelo prekarnega in nereguliranega neformalnega dela, na primer v velikih podjetjih, ki predajajo delo v zunanje izvajanje ali sklepajo pogodbe s podizvajalci;

J. ker so zakonsko določene pravice do enakega plačila za delo enake vrednosti pogosto omejene ali ostanejo neizpolnjene; ker so kolektivna pogajanja odločilni dejavnik pri odpravljanju in premagovanju neenakosti; ker za ljudi, ki živijo v revščini, enako plačilo za delo enake vrednosti samo po sebi ne zadošča, zato bi bilo treba enako plačilo obravnavati v sklopu splošnega povečanja plač delavcev;

K. ker bi moralo oblikovanje politik enakosti temeljiti na enakem dostopu do priložnosti za moške in ženske; ker se diskriminacija žensk in moških še naprej namerno spodbuja, da bi se okrepile politike, s katerimi se skuša doseči nizke plače in deregulacijo dela;

L. ker je na najnižje plačanih ali po statusu nižjih položajih daleč največ žensk; ker je pomembno, da minimalna plača, ki jo določijo posamezne države članice, prebivalcem zagotavlja, da so kos življenjskim stroškom;

M. ker je, če želimo odpraviti razlike v pokojninah ter v splošnem zaščititi in povečati pokojnine, izjemno pomembno, da sistemi socialne varnosti še naprej delujejo v javni sferi ter vključujejo načela solidarnosti in prerazporeditve, pa tudi da si vztrajno prizadevamo za boj proti prekarnemu in nereguliranemu delu;

1. močno obžaluje dejstvo, da je v EU še vedno opaziti razlike med plačami moških in žensk, kar negativno vpliva na družbeni in ekonomski položaj žensk ter družbo kot celoto; poziva države članice, naj sprejmejo konkretne in nujne ukrepe, da bi odpravile neenakost v plačilu, in zagotovijo enako plačilo za enako delo, obenem pa naj spodbujajo splošno povečanje plač; prav tako jih poziva, naj sprejmejo ciljno usmerjene ukrepe, da bi odpravile razlike v pokojninah med spoloma, in sicer s splošnim, enkratnim in občutnim povečanjem pokojnin;

2. opozarja, da postajajo posledice razlike v višini plače med spoloma in vzroki zanjo skozi življenjsko obdobje žensk vse bolj pereči, vrhunec pa dosežejo z razliko v višini pokojnine med spoloma, ki je več kot dvakrat večja od razlike v plači; opozarja, da so ženske zaradi vseživljenjske razlike v plačilu in delovnem času, različne upokojitvene starosti za moške in ženske v nekaterih državah članicah ter dejstva, da starejše ženske pogosto živijo same, bolj izpostavljene tveganju revščine v starosti kot moški; poziva države članice, naj začnejo izvajati posebne ukrepe za boj proti tveganju revščine pri starejših ženskah, tako da povečajo pokojnine in ponudijo socialno pomoč;

3. potrjuje, da bi bilo treba poleg spodbujanja ureditve dela, ki bi temeljila na večjih pravicah delavcev, reguliranem delu in prepovedi prekarnega dela, znova vzpostaviti, zagovarjati in spodbujati kolektivna pogajanja kot pomembno orodje za odpravljanje neenakosti, zlasti ko gre za plače;

4. poziva k usklajenim prizadevanjem, da bi v okviru potrebnih akcijskih načrtov izboljšali dostop žensk do zaposlitvenih priložnosti in ustvarili razvojne priložnosti, ki bi zagotovile višjo raven plače v poklicih, v katerih prevladujejo ženske;

5. poziva, naj se sprejmejo, oblikujejo in v celoti izvedejo ukrepi za dvig ravni minimalne plače, s čimer bi poskrbeli, da bodo ljudje kos življenjskim stroškom;

6. poudarja, da so dostop do dela in spodbujevalne okoliščine bistvenega pomena za to, da ženske dosežejo emancipacijo in neodvisnost na vseh področjih življenja, od dela pa do socialne, gospodarske in politične udeležbe;

7. poudarja, da imajo varčevalni ukrepi v številnih državah članicah dolgoročni negativni vpliv na krepitev ekonomskega položaja žensk in doseganje enakosti med spoloma, saj naraščajoča brezposelnost, deregulacija trga dela, večja prekarnost in nizke plače prizadenejo zlasti ženske, medtem ko manj proračunskih sredstev za javne storitve, zlasti zdravstvo in izobraževanje, in socialne prejemke še dodatno zmanjšuje njihovo moč;

8. poziva EU in države članice, naj odpravijo varčevalne ukrepe in krčenja pri oblikovanju programov za enakost spolov, javnih storitvah, zlasti pa pri zagotavljanju spolnega in reproduktivnega zdravstvenega varstva, ter preobrnejo politiko na tem področju;

9. poziva države članice, naj okrepijo prizadevanja za odpravo razlik med plačami moških in žensk ter dosledno uveljavljajo načelo enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti, ne le z zakonodajo, pač pa tudi s ponovno vzpostavitvijo, spodbujanjem in zagovarjanjem kolektivnih pogajanj; prav tako poziva, naj se sprejmejo ukrepi, s katerimi bi obravnavali vertikalno in horizontalno segregacijo pri zaposlovanju in diskriminacijo pri odločitvah v zvezi z zaposlovanjem in napredovanjem;

10. poziva EU in države članice, naj v delovni zakonodaji bolje zaščitijo materinstvo, očetovstvo in starševstvo, pri čemer naj podaljšajo trajanje dopusta, poskrbijo, ta bo ta v celoti plačan, zmanjšajo število delovnih ur v obdobju dojenja ter sprejmejo ustrezne ukrepe za uveljavljanje te zaščite, prav tako pa naj vlagajo v brezplačno javno mrežo storitev predšolske vzgoje in varstva ter storitev dolgotrajne oskrbe; v zvezi s tem zavrača uporabo osebne, prožne delovne ureditve, saj gre za orodje, ki deregulira trg dela in zmanjšuje pravice delavcev;

11. ugotavlja, da ostajajo nerazpoložljivost, previsoki stroški in nezadostna infrastruktura, ki zagotavlja kakovostne storitve otroškega varstva, še vedno velika ovira, predvsem za enakopravno udeležbo žensk v vseh vidikih družbe, vključno z zaposlovanjem;

12. poudarja, da bi morale te politike omogočati vključevanje žensk na trg dela in se zlasti osredotočiti na družine z nizkimi dohodki, enostarševske družine in druge prikrajšane skupine;

13. poziva države članice, naj si izmenjujejo primere najboljše prakse pri oblikovanju trgov dela na način, ki bo pomagal odpraviti razlike v plačah in pokojninah med spoloma;

14. poziva države članice, naj povečajo zmogljivost javnih organov za delo, zlasti ko gre za človeške vire, da bi zagotovili izvajanje ustreznih ukrepov za uveljavljanje pravic delavcev, določenih v zakonodaji ali kolektivni pogodbi, vključno s sankcijami za podjetja, ki ne spoštujejo pravil; poleg tega poziva, naj se oceni možnost, da bi bilo financiranje EU za podjetja pogojeno z uveljavljanjem visokih delovnih standardov in nediskriminacijo žensk;

15. poudarja, da je treba dodatno izboljšati zbiranje po spolu ločenih podatkov na področjih, kot so neformalno zaposlovanje, podjetništvo, dostop do financiranja in zdravstvenih storitev, nasilje nad ženskami in neplačano delo; poudarja, da je za oblikovanje politike, podprte z informacijami in dokazi, treba zbrati in uporabiti kakovostne podatke in dokaze; poziva Komisijo in države članice, naj zberejo razčlenjene podatke, da bi bolje ocenili in spremljali napredek pri zmanjševanju razlik med plačami moških in žensk, pri tem pa naj posebno pozornost namenijo skupinam, ki se soočajo z različnimi in presečnimi oblikami diskriminacije, kot so invalidke, priseljenke in pripadnice etničnih manjšin, Rominje, starejše ženske, matere samohranilke in osebe LGBTIQ;

16. poziva Komisijo, naj ne spodbuja političnih priporočil, ki bi privedla do povečanja prekarnih delovnih razmerij, deregulacije dela in delovnega časa, zmanjšanja plač, napadov na kolektivna pogajanja in privatizacije sistemov socialne varnosti;

17. poziva Svet, naj odpravi blokado direktive o izvajanju načela enake obravnave oseb ne glede na veroizpoved ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost, katere cilj je razširiti zaščito pred diskriminacijo s pomočjo horizontalnega pristopa;

18. opozarja, da imata zagotavljanje enakosti spolov in obravnavanje razlik v plačah in pokojninah med spoloma velike socialne in gospodarske koristi za celotne družbe;

19. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji, Svetu in vladam držav članic.

 

Zadnja posodobitev: 28. januar 2020
Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov