Postopek : 2019/2988(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : B9-0092/2020

Predložena besedila :

B9-0092/2020

Razprave :

Glasovanja :

PV 12/02/2020 - 11.7
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :


<Date>{05/02/2020}5.2.2020</Date>
<NoDocSe>B9-0092/2020</NoDocSe>
PDF 146kWORD 45k

<TitreType>PREDLOG RESOLUCIJE</TitreType>

<TitreSuite>ob zaključku razprave o izjavah Sveta in Komisije</TitreSuite>

<TitreRecueil>v skladu s členom 132(2) Poslovnika</TitreRecueil>


<Titre>o strategiji EU za odpravo pohabljanja ženskih spolnih organov po svetu</Titre>

<DocRef>(2019/2988(RSP))</DocRef>


<RepeatBlock-By><Depute>Guido Reil, Jörg Meuthen, Christine Anderson, Peter Kofod, Joachim Kuhs, Sylvia Limmer, Bernhard Zimniok, Annika Bruna, Nicolaus Fest, Virginie Joron</Depute>

<Commission>{ID}v imenu skupine ID</Commission>

</RepeatBlock-By>


B9-0092/2020

Resolucija Evropskega parlamenta o strategiji EU za odpravo pohabljanja ženskih spolnih organov po svetu

(2019/2988(RSP))

Evropski parlament,

 ob upoštevanju sklepov Sveta iz junija 2014 o preprečevanju vseh oblik nasilja nad ženskami in dekleti, tudi pohabljanja ženskih spolnih organov, in boju proti njim,

 ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 8. marca 2010 o odpravi nasilja nad ženskami v Evropski uniji,

 ob upoštevanju skupne izjave z dne 6. februarja 2013 ob mednarodnem dnevu boja proti pohabljanju ženskih spolnih organov, v kateri so podpredsednik Komisije/visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in pet komisarjev ponovno potrdili zavezo EU k boju proti pohabljanju ženskih spolnih organov v okviru svojih zunanjih odnosov,

 ob upoštevanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030, zlasti cilja 5.3 o odpravi vseh škodljivih praks, kot so poroke otrok, zgodnje in prisilne poroke ter pohabljanje ženskih spolnih organov,

 ob upoštevanju Deklaracije odbora ministrov Sveta Evrope z dne 13. septembra 2017 o tem, da je treba okrepiti prizadevanja za preprečevanje pohabljanja ženskih spolnih organov in boj proti njim,

 ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN z dne 20. marca 2012 o okrepitvi mednarodnih prizadevanj za odpravo pohabljanja ženskih spolnih organov,

 ob upoštevanju Sporazuma iz Cotonouja,

 ob upoštevanju nove pobude EU in OZN iz septembra 2017, imenovane Spotlight, o odpravi nasilja nad ženskami in dekleti,

 ob upoštevanju člena 132(2) Poslovnika,

A. ker je v statističnem poročilu Unicefa iz leta 2016 navedeno, da je po svetu pohabljanju ženskih spolnih organov podvrženih najmanj 200 milijonov deklic in žensk, dejansko število pa ni znano;

B. ker samo v letu 2020 grozi 4,1 milijona dekletom po svetu, da bodo žrtve tega pohabljanja ;

C. ker UNICEF ugotavlja, da če ne bodo sprejeti nujni ukrepi za odpravo pohabljanja, bo do leta 2030 še 68 milijonov deklet žrtev te prakse;

D. ker se pohabljanje ženskih spolnih organov zdaj priznava kot globalni problem; ker je v agendi OZN za trajnostni razvoj do leta 2030 to pohabljanje opredeljeno kot škodljiva praksa, ki jo je treba do takrat odpraviti;

E. ker je to pohabljanje osredotočeno zlasti v 130 državah v zahodnih, vzhodnih in severovzhodnih regijah Afrike, skupaj z Bližnjim vzhodom, in se izvaja v nekaterih azijskih in latinskoameriških državah; ker se ta škodljiva praksa zdaj široko izvaja v Evropi, Severni Ameriki, Avstraliji in Novi Zelandiji ter zlasti med skupnostmi priseljencev iz držav, kjer je to pohabljanje običajno;

F. ker je po podatkih UNICEF sedem od prvih osmih držav z zelo visokimi stopnjami obrezovanja žensk (med 83 % in 98 %) večina muslimanskih;

G. ker je raziskava inštituta za kognitivno in razvojno antropologijo na Univerzi v Oxfordu pokazala, da obstaja „velika pozitivna korelacija med odstotkom žensk, ki so žrtve pohabljanja ženskih spolnih organov, in razširjenostjo islama“ ter da obstaja skoraj enaka negativna korelacija med odstotkom žensk, ki so žrtve pohabljanja ženskih spolnih organov, in razširjenostjo krščanstva;

1. poudarja dejstvo, da je pohabljanje ženskih spolnih organov skrajna oblika diskriminacije deklet in žensk; meni, da ta praksa krši pravico deklic in žensk do zdravja, varnosti in telesne celovitosti, pravico do svobode pred mučenjem ter krutim, nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem in pravico do življenja, kadar ta praksa povzroči smrt;

2. meni, da se to pohabljanje izvaja predvsem zato, ker je družbeno sprejeto v nekaterih kulturah in zaradi religije; opozarja na dejstvo, da se v številnih kulturah to pohabljanje obravnava kot predpogoj za poroko in da se dekleta ali ženske, ki niso bile podvržene pohabljanju, štejejo za nezdrave, nečiste ali nevredne; poudarja, da je namen tega pohabljanja uvesti patriarhalne norme glede čistosti in devištva za telesa deklet in žensk;

3. meni, da čeprav pohabljanje ženskih spolnih organov ni omejeno na muslimanske države, je predvsem muslimansko vprašanje; poudarja, da med islamom in pohabljanjem ženskih spolnih organov obstaja dejanski empirični odnos; ugotavlja, da obstajajo številni znaki, da se pohabljanje ženskih spolnih organov na splošno izvaja v državah z muslimansko večino po vsem svetu; je seznanjen, da je bilo v študiji iz leta 2010, ki je bila izvedena v bolnišnici v Saudovi Arabiji, ugotovljeno, da je med ženskami velika razširjenost zdravstvenih komplikacij po pohabljanju ženskih spolnih organov in da je ta praksa zelo razširjena v tej skoraj izključno muslimanski državi; je seznanjen z ugotovitvami poročila WADI iz leta 2010, da je bila stopnja pohabljanja ženskih spolnih organov v iraškem Kurdistanu 72 %, v okrožjih Garmyan in New Kirkuk pa je presegla 80 %, ter da je pohabljanje ženskih spolnih organov najbolj pogosto med sunitskimi muslimani, a ga izvajajo tudi šiiti, na drugi strani pa je bilo ugotovljeno, da kristjani tega ne izvajajo; poudarja, da je študija UNICEF o pohabljanju ženskih spolnih organov iz leta 2013 ugotovila, da so v vseh državah razen v eni anketiranci odgovorili, da je pohabljanje ženskih spolnih organov verska zahteva; ugotavlja, da v Maleziji, kjer je 93 % muslimanskih žensk žrtev pohabljanja ženskih spolnih organov, 82 % teh žensk trdi, da gre za versko obveznost;

4. ugotavlja, da je pohabljanje ženskih spolnih organov eden od načinov, na katerega se izraža nižji položaj deklic in žensk v večini muslimanskih držav; ugotavlja, da se v številnih muslimanskih skupnostih zahteva od žensk devištvo in njihova spolnost je nadzorovana;

5. s tem v zvezi ugotavlja, da ima finančna podpora EU za muslimanske države zelo omejen vpliv na področju človekovih pravic za ženske, boja proti nasilju nad ženskami in povečanja enakosti med moškimi in ženskami;

6. ugotavlja, da je praksa pohabljanja ženskih spolnih organov še vedno zelo razširjena v zahodni Aziji in da je med letoma 1997 in 2015 stopnja tega pohabljanja med otroki, starimi 14 let in manj, narasla s 16,9 % na 21,7 %; je zaskrbljen, ker je ta škodljiva praksa v številnih delih Indonezije in širše v Aziji tako zakoreninjena, da se pohabljanje ženskih spolnih organov samodejno ponudi kot zdravstvena storitev, če ženska rodi deklico v bolnišnici;

7. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se je stopnja tega pohabljanja vzporedno s priseljevanjem iz muslimanskih držav in na splošno iz afriških držav povečala v Evropi, Združenih državah, Avstraliji in na Novi Zelandiji; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se v Združenem kraljestvu in državah članicah EU pohabljanje ženskih spolnih organov vse pogosteje izvaja pri dojenčkih in majhnih otrocih ter da ga je zato skoraj nemogoče odkriti, saj deklice ne obiskujejo šole ali niso dovolj stare, da bi ga lahko prijavile;

8. obžaluje, da čeprav ima večina držav v Afriki, kjer je pohabljanje ženskih spolnih organov endemično, zakonodajo, ki kriminalizira to prakso, je izvrševanje na splošno zelo šibko, pregon pa redek;

9. ugotavlja, da je v Nigeriji desetina od približno 200 milijonov deklet in žensk po svetu, ki so žrtve pohabljanja ženskih spolnih organov; ugotavlja, da se zvezni zakon, ki prepoveduje pohabljanje ženskih spolnih organov, uporablja samodejno le za ozemlje zvezne prestolnice Abuja in da je le 13 od 36 držav prepovedalo pohabljanje ženskih spolnih organov, in sicer s kaznimi, ki segajo od nizkih denarnih kazni do petih let zapora; ugotavlja, da je kazenski pregon zelo slab in da ni skoraj nobenih obsodb;

10. obžaluje dejstvo, da se v večini držav v Evropi kazenski zakoni, namenjeni zaščiti deklet in žensk pred pohabljanjem ženskih spolnih organov, le redko izvajajo in da se oblasti ne borijo proti pohabljanju ženskih spolnih organov; v zvezi s tem ugotavlja, da je odbor za notranje zadeve spodnjega doma parlamenta Združenega kraljestva leta 2016 pomanjkanje obsodb za pohabljanje ženskih spolnih organov označil za nacionalni škandal; ugotavlja, da je bila v prvi britanski obsodbi za pohabljanje ženskih spolnih organov marca 2019 mati obsojena na 11 let zapora;

11. meni, da je pohabljanje ženskih spolnih organov barbarska praksa, ki jo je treba primerjati z drugimi oblikami nezakonitega nasilja nad dekleti in ženskami, kot so nasilje iz časti in spolne zlorabe otrok, ki jih izvajajo „tolpe zapeljevalcev“ (grooming gangs); odločno poudarja, da kulturna in verska prepričanja, ki povzročajo, odobravajo ali dopuščajo pohabljanje ženskih spolnih organov, nimajo prostora v liberalnih družbah, katerih cilj je zagotoviti človekove pravice vseh državljanov;

12. poziva države članice, naj od delavcev v zdravstvu, šolstvu, policiji in socialnih službah zahtevajo obvezno poročanje o pohabljanju ženskih spolnih organov, kot to velja za druge oblike zlorabe otrok; poziva države članice, naj sprejmejo politiko ničelne tolerance do tega pohabljanja in zaostrijo svojo kazensko zakonodajo ter naj sistematično odkrivajo, preiskujejo in preganjajo primere tega pohabljanja; meni, da je politika nične tolerance edina izvedljiva rešitev za odvračanje od prakse pohabljanja ženskih spolnih organov; je trdno prepričan, da lahko le politike nične strpnosti in sistematičnega pregona ženskam in dekletom, ki so premlade, preveč nemočne ali preveč prestrašene, da bi govorile, pošljejo pravi signal; verjame tudi, da lahko države članice le s celovitim bojem proti tej škodljivi praksi dajo dober zgled zunanjemu svetu;

13. poziva države članice, naj deportirajo obsojene storilce takega pohabljanja;

14. poudarja, da je to pohabljanje izraz globoko zakoreninjene neenakosti med moškimi in ženskami v številnih državah v Afriki, na Bližnjem vzhodu in v Aziji; poudarja, da bi morala biti krepitev položaja žensk v središču vsake zunanje razvojne politike; meni, da sta potrebna koraka v boju proti pohabljanju ženskih spolnih organov tudi zagotavljanje, da vse deklice obiskujejo šolo, in razvoj osnovnih pogojev za ekonomsko okrepitev vloge žensk;

15. poziva Komisijo, naj vključi vprašanje pohabljanja ženskih spolnih organov in drugih nasilnih praks nad deklicami in ženskami kot osrednje vprašanje v dialog o človekovih pravicah z zadevnimi tretjimi državami; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj okrepijo dialog s tretjimi državami, da bi jih spodbudile k sprejetju nacionalne zakonodaje, ki bo prepovedala pohabljanje ženskih spolnih organov, in naj tudi učinkovito izvajajo to zakonodajo;

16. poziva Komisijo, naj spremlja in podrobno poroča o rezultatih različnih finančnih instrumentov, ki se uporabljajo v boju proti pohabljanju ženskih spolnih organov;

17. poziva Komisijo, naj razvojno pomoč EU tretjim državam pogojuje s konkretnim, dejanskim in vidnim napredkom na področju pravic žensk in boja proti pohabljanju ženskih spolnih organov;

18. spodbuja države članice, naj pogojujejo lastno razvojno pomoč z izboljšanjem položaja pravic žensk in bojem proti pohabljanju ženskih spolnih organov;

19. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji in Svetu.

Zadnja posodobitev: 7. februar 2020Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov