Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 24. oktober 2007 - Strasbourg

13. Odnosi med EU in Afriko (razprava)

  Predsednica. – (EL) Naslednja točka je poročilo [2007/2002(INI)] (A6-0375/2007) gospe Martens v imenu odbora za razvoj o trenutnem stanju odnosov med EU in Afriko.

  Maria Martens, poročevalka. – (NL) Gospa predsednica, gospod komisar, gospe in gospodje, razpravljamo o poročilu o trenutnem stanju odnosov med EU in Afriko. Poročilo obravnava deljeno vizijo za Afriko in Evropo o prihodnjem sodelovanju v zvezi s spodbujanjem razvoja v Afriki in bojem proti revščini. Cilj strategije mora obravnavati več kot le zagovarjanje sedanje politike. Govorimo o viziji, ki temelji na skupnih vrednotah in načelih, na medsebojnem spoštovanju, ki je povezano z blaginjo za ljudi.

Afrika in Evropa imata dolgo skupno zgodovino, vendar so se odnosi med njima zares spremenili: ne smemo več podpirati enosmernega sodelovanja. Zdaj govorimo o enakem partnerstvu in skupnem reševanju vprašanj, ki zadevajo obe celini, kot so varnost, trgovina, preseljevanje in podnebne spremembe.

Evropska unija je leta 2005 oblikovala evropsko strategijo za Afriko. Tudi takrat sem imela vlogo poročevalke. Menimo, da je strategija imela dve pomembni pomanjkljivosti. To je bila strategija, ki je bila preveč za Afriko, in ni bila oblikovana z Afriko, pri čemer tudi Parlament in civilna družba nista bila zadostno vključena v razvoj te strategije. Veseli me, da zdaj razpravljamo o skupni strategiji EU-Afrika ter da bosta tokrat Parlament in civilna družba bolj vključena. To sodelovanje napoveduje dobro prihodnost.

Gospa predsednica, ta strategija bo zagotovila strukturo in usmeritev za skupne ukrepe v prihodnosti. Boj proti revščini in razvojni cilji tisočletja morajo pri tem ostati v središču naše pozornosti. Čeprav nedavne številke razvojnih ciljev tisočletja dopuščajo določeno stopnjo optimizma, v podsaharski Afriki 41,1 % ljudi še vedno živi z enim dolarjem na dan. Razmer se ne da izboljšati le z razvojno pomočjo. Prav tako je pomembno spodbujati gospodarsko rast.

Sporazumi o gospodarskem partnerstvu, o katerih ravnokar potekajo pogajanja, bi lahko bili dober instrument za to, če – in to poudarjam – vključujejo trajnostni razvoj in zagotavljajo, da so več kot le evropski sporazumi o prosti trgovini. Želim si, da bi gospod komisar komentiral razmere v zvezi z mogočo odložitvijo roka 1. januarja 2008.

Gospa predsednica, afriške vlade so seveda predvsem odgovorne za razvoj v svojih državah. Postale so bolj neodvisne, tako politično in tudi gospodarsko. Razvoj Afrike je v polnem razmahu, ne le zaradi ustanavljanja novih institucij, kot sta NEPAD (Novo partnerstvo za razvoj Afrike) in afriški mehanizem medsebojnega pregleda. Že dolgo Evropa ni več edina in izključna partnerica za finančno in politično podporo. Ostale države začenjajo z izrazitim uveljavljanjem svojega vpliva v in na Afriko: poglejmo na primer Kitajsko. Našega odnosa z Afriko ne moremo več jemati kot samoumevnega.

Gospa predsednica, poročilo poudarja tri prednostna politična področja: mir in varnost; dobro upravljanje, gospodarsko rast in vlaganje v ljudi. Kar zadeva področja evropskih politik poročilo izpostavlja pomembnost večje usklajenosti med razvojnimi dejavnostmi na eni strani in ostalimi področji politike na drugi, kot so trgovina, kmetijstvo in preseljevanje. Če bo Evropa bolj usklajeno uporabljala svojo pomoč in izboljšala svoje finančno računovodstvo, lahko razvojna politika Evropske unije postane učinkovitejša in uspešnejša.

Mir in varnost sta resna problema v Afriki. Poročilo poudarja pomembnost celostnega pristopa pri reševanju konfliktnih razmer. Prednostne naloge na tem področju morajo biti naša odgovornost za zaščito ljudi, prispevanje k preprečevanju in reševanju konfliktov ter tudi obnova po sporih. Očitno so dobro upravljanje, delujoča pravna država in stabilna demokracija pogoji za stabilnost ter razvoj. Večanje krepitve zmogljivosti na teh področjih je ključno. Podpiramo prizadevanja Komisije na tem področju.

Gospa predsednica, drugi vrh EU-Afrika se bo decembra po sedem letnem premoru odvijal v Lizboni. Takrat se bo odločilo o skupni strategiji EU-Afrika in o akcijskem načrtu. Od tega je odvisno veliko in v interesu vseh je, da ta vrh uspe. Čeprav so razmere v Zimbabveju zelo zaskrbljujoče, se moramo spomniti, da je to vrh EU-Afrika in ne vrh EU-Zimbabve ter da je treba k temu pristopiti z vidika ljudi in ne z vidika voditeljev.

Dobro je, da bosta Evropski parlament in vseafriški parlament imela na vrhu priložnost izraziti svoja stališča o skupni strategiji. Delegacije iz vseafriškega parlamenta in našega parlamenta so se prejšnji teden sestale in pripravile skupno izjavo. Upam, da jo bodo lahko naši predsedniki na vrhu predstavili predsednikom vlad.

Gospa predsednica, seveda bi lahko govorila še naprej, vendar je moj čas potekel, zato bom končala, vendar se najprej zahvaljujem kolegom poslancem in Komisiji za zelo uspešno sodelovanje.

  Manuel Lobo Antunes, predsedujoči Svetu. − – (PT) Gospa predsednica, gospod komisar, gospe in gospodje, gospa poročevalka; Evropa, Afrika in cel svet so se v zadnjem desetletju znatno spremenili. Evropa je zdaj skupina 27 držav članic, pri čemer združuje včasih zelo raznolike prednostne naloge in pristope zunanjih politik. Čeprav glede na količino javne razvojne pomoči, ki jo Evropa namenja Afriki ni pravično izjaviti, da je bila afriška celina zanemarjena, lahko govorimo o strateški luknji v odnosih med Evropo in Afriko. V zadnjih letih so posledice te luknje postale zelo očitne. Evropska unija in države članice zdaj priznavajo potrebo po odnosih z Afriko na novi ravni, kar bo jasno izraženo na drugem vrhu EU-Afrika.

To novo priznavanje pomembnosti odnosov med Evropsko unijo in Afriko opravičujejo številni razlogi: splošno spoznanje, da vsi globalni izzivi, kot so mir in varnost ali mednarodna trgovina zahtevajo usklajene ukrepe mednarodne skupnosti ter s tem opravičujejo pojavljanje novih oblik sodelovanja; iskanje rešitev za vprašanja tako Evrope in tudi Afrike, zlasti glede posledic podnebnih sprememb; upravljanje z energetskimi viri ali migracijskimi tokovi; želja Afrike za skupno obravnavanje skupnih vprašanj ter potreba po prilagoditvi posebnim geopolitičnim izzivom v mednarodnem okviru.

Ta nov odnos med EU in Afriko je določen v dokumentih, za katere upamo, da bodo sprejeti med vrhom decembra: skupna strategija EU-Afrika, njen prvi akcijski načrt in upamo, Lizbonska deklaracija. Ti dokumenti izražajo poseben značaj odnosa med Evropo in Afriko. Določajo pristop, ki po eni strani podpira večstranske načine, po drugi strani pa je njihov cilj obravnavati različne vidike našega odnosa na bolj celosten način. Ta pristop predstavlja razliko, ki jo EU lahko izpostavi, zlasti v primerjavi z ostalimi mednarodnimi akterji. Priznavanje Afrike kot svetovne strateške partnerice je prav tako del metode za priprave na vrh ter sprejetje dokumentov. Medtem ko je strategija EU-Afrika, ki je bila sprejeta leta 2005, zavezujoča le za Unijo, sta nova strategija, ki je prvič tudi skupna strategija, in akcijski načrt rezultat skupnega dela z našimi afriškimi partnerji.

Že od začetka dokumente za vrh pripravlja združena skupina strokovnjakov in upamo, da bodo podprti na ministrskem srečanju EU-Afrika na dan 31. oktober v postopku, ki vključuje tudi nevladne akterje in civilne družbe, tako Afriške in tudi Evropske. Skupna strategija in prvi akcijski načrt sta tako rezultata skupnega dela. Kot posledica tega njuno besedilo zdaj izraža in se odziva na številne skrbi in predloge, ki jih obravnava poročilo gospe Martens, ki je očitno zelo popolno in izčrpno.

Partnerstvo med Evropsko unijo in Afriko, opredeljeno tako v skupni strategiji in tudi v osnutku akcijskega načrta mora obravnavati teme skupnega interesa. Njuno temeljno merilo mora biti dodati vrednost sodelovanju in političnem dialogu, ki zdaj obstaja, menimo tudi, da morata zagotoviti pozitiven vpliv na vsakdanje življenje evropskih in afriških državljanov. Partnerstvo, ki ga želimo oblikovati bo prav tako zagotovilo ravnovesje med zavezami obeh strani, kar bo spremenilo enostransko logiko odnosa med EU in afriškimi, karibskimi ter pacifiškimi državami, ki zdaj temelji na pomoči.

Prav tako izkušnje kažejo, da politične zaveze zahtevajo izvajanje in mehanizme spremljanja, da ne ostanejo le na ravni dobrih namer. Med vrhovoma, vzporedno z rednimi srečanji med dvema Komisijama in ministrstvi zdaj obstaja možnost dopolnilnih sektorskih ministrskih srečanj, ko je to primerno. Vendar lahko v odnosu med EU in Afriko dosežemo prave spremembe le, če ta proces učinkovito sprejmejo tudi ostali različni akterji.

V zvezi s tem želimo oblikovati združene skupine strokovnjakov za izvajanje vsakega od partnerstev. Te skupine bodo odprte, pri čemer bodo v njih lahko sodelovale številne zainteresirane strani: Evropski in Afriški parlament, lokalni organi, evropska in afriška civilna družba, afriške podregionalne organizacije, raziskovalne ustanove, specializirane mednarodne organizacije in inštituti ter zasebni sektor. Hkrati se bosta sodelovanje in dialog med vseafriškim parlamentom in tem parlamentom razširila, pri čemer bodo te institucije delovale kot načini za izvajanje skupne strategije in akcijskega načrta.

Čeprav se take temeljite spremembe ne morejo zgoditi takoj, smo na razpotju sprememb v odnosih med dvema celinama. Izziv, s katerim se soočamo je v celoti izkoristiti to priložnost z začetkom izvajanja te nove strateške vizije za dialog EU-Afrika. S tem ciljem v mislih in z zaupanjem ter zavedanjem, da to moramo storiti, se decembra odpravljamo na naslednji vrh EU-Afrika v Lizbono.

  Louis Michel , komisar. – (FR) Gospa predsednica, gospe in gospodje, najprej čestitam gospe Martens in se ji zahvaljujem za nadvse odlično poročilo, ki je načelo razna vprašanja, ponudilo številne uporabne napotke in nedvomno predstavlja vir navdiha kot prispevek Parlamenta k dejansko izredno pomembni temi, ki zahteva nov pristop na področju odnosov med EU in Afriko.

Kot veste, bo leto 2007 posebno leto za prihodnost odnosov med Evropo in Afriko. Pet let po poročilu o lizbonskem vrhu leta 2003 in nič manj kot sedem let po prvem vrhu Afrika-Evropa, ki je potekal v Kairu leta 2000, menim, da moramo nujno preoblikovati te odnose na novem temelju. Afrika se je v zadnjih letih izredno spremenila in pridobila celinsko institucionalno strukturo, ki je v mnogih ozirih podobna naši. Novo institucijo, Afriško unijo, je treba okrepiti in uskladiti. Ta institucija je razvila ambiciozne celinske politike na ključnih področjih, kot so družbeno-gospodarski razvoj, mir in varnost ter tudi dobro upravljanje, vsi ti elementi pa si seveda zaslužijo našo podporo in priznanje.

Afrika je zdaj nedvomno zavzela mednarodno razsežnost. S tem mislim na raznoliko naravo njenih odnosov z mednarodno skupnostjo, kot je že omenila gospa Martens, pa tudi na primer na novo vlogo Kitajske in njen vpliv na naložbene projekte na tej celini. Seveda s tem mislim tudi na svetovne izzive, s katerimi se Afrika sooča kot vsi drugi svetovni akterji, to so podnebne spremembe, oskrba z energijo, reforma večstranskih institucij, tveganje pandemij, izseljevanje in podobno, in jasno je, da mora Afrika opozoriti nase, izkoristiti svoj vpliv in predvsem uveljaviti svoje pravice. Navsezadnje so svetovni izzivi, ki sem jih naštel, hkrati tudi naši. Vsi ti izzivi in vprašanja so skupni obema celinama, in še več, služijo poudarjanju medsebojne odvisnosti, ki obstaja med Evropo in Afriko. Delimo namreč isto usodo.

Skupna strategija bolj politične narave bo morda vodila v spremembe v Afriki in tudi v Evropi, kar je treba povedati ostalemu svetu. Ti dve celini morata torej nujno vzpostaviti nov okvir in pridobiti nov sklop instrumentov, da bi dialog med Evropsko in Afriško unijo povzdignili na veliko višjo raven. Skupna strategija EU in Afrike, ki smo jo razvili v zadnjih mesecih z našimi afriškimi partnerji, bi morala zagotoviti ta okvir. Vendar pa to ne pomeni, da smo prekinili tradicionalen odnos solidarnosti. Namesto tega moramo narediti korak v kakovosti, ki bo odnose med EU in Afriko popeljal v novo dobo, ki bo združila partnerja z enakimi pravicami in odgovornostmi.

Te skrbi so bile zelo dobro obravnavane v poročilu, in lahko le podprem pomembne nove ideje, ki jih je predlagal Parlament za spremljanje in podpiranje izvajanja te strategije in akcijskih načrtov, ki bodo sledili. V tem oziru vidim ustanovitev skupne delegacije Evropskega parlamenta in vseafriškega parlamenta kot ključno za dokončanje institucionalne strukture, ki jo je treba vzpostaviti. K temu dodajam redna srečanja med predsednikoma teh dveh institucij, ki jih bo potrebno organizirati, poleg skupne organizacije razprav in prav tako skupne priprave političnih poročil, ki bodo podrobno opisovala dosežen napredek. Vse to bo bistveno za ohranjanje zagona tega postopka in zagotavljanje politične odločnosti, potrebne za uspeh.

Zavedamo se, da tudi ta pristop zahteva trdne in stabilne institucije, ki jih mora ustanoviti Afriška unija, organe, ki bodo sposobni delovanja in povezovanja z našimi organi. Seveda bomo s tem v mislih še naprej podpirali Afriško unijo med preoblikovanjem in krepitvijo svojih institucij. Vesel sem, da lahko v znak zgodnje potrditve te zaveze razglasim, da bo prvi akcijski načrt, ki ga je predložil vseafriški parlament, financiran v višini 275 000 EUR iz programa za institucionalno podporo, ki se zdaj financira iz devetega evropskega razvojnega sklada. To je bila ena od posebnih skrbi, ki jih je v pogovoru z mano izrazil predsednik Borrell.

Upam, da bo to začetno financiranje omogočilo vseafriškemu parlamentu, da bo v celoti sodeloval v vaši pobudi v zvezi z organiziranjem skupnega parlamentarnega dogodka pred lizbonskim vrhom decembra, saj se bodo rezultati vašega dela lahko nato predstavili predsednikom države na vrhu.

Končno, kot sem že mnogokrat dejal, udeležba in predanost civilnega prebivalstva naših dveh celin ter izvoljenih skupščin, ki ju predstavljata, predstavljata bistveni dejavnik za uspeh učinkovitega procesa dialoga in sodelovanja med Evropo in Afriko. Morda včasih pozabimo na to, vendar tu govorimo o skupni usodi 1.5 milijarde človeških bitij, in prav oni so najpomembnejši udeleženci v partnerstvu, ki ga zdaj vzpostavljamo.

Gospa Martens, popolnoma se strinjam s potrebo po usklajevanju, zato smo predlagali kodeks ravnanja, ki bi moral poskrbeti za boljšo ločitev dela med različnimi darovalci, kar pomeni večjo skladnost. Menim, da smo bili dosledni v tem oziru, ker smo, kot veste, v okviru desetega evropskega razvojnega sklada zagotovili poseben finančni okvir za vodenje, ki je eden od zelo pomembnih vidikov političnega dialoga, ki ga nameravamo vzpostaviti z našimi afriškimi partnerji. Kar zadeva sporazume o gospodarskem partnerstvu, ne dvomim, da bom moral odgovarjati na vprašanja o tej temi po vaših posredovanjih. Iz tega razloga bom odgovoril po posredovanjih, da ne bom zdaj povedal preveč in porabil preveč časa.

Nazadnje bom omenil nekaj, kar je izpostavil tudi predsedujoči Svetu: ne moremo zanikati pomembnosti vrha med EU in Afriko. Zdaj je čas za prireditev takega dogodka, ker obstaja zagon za spremembo ciljev. V nekaterih ozirih gre za spremembo v naravi odnosov med našima celinama. Dovolj je bilo tradicionalnega, lahko bi rekli celo banalnega odnosa, tega precej zastarelega partnerstva prejemnika in darovalca ali darovalca in prejemnika, zato moramo preiti na veliko bolj politično združenje, ki vključuje dva partnerja z enakimi pravicami in odgovornostmi. Po mojem mnenju je to veliko pomembneje. Zaenkrat sem končal in prepričan sem, da se bom vrnil k nekaterim od teh točk, ko boste imeli priložnost, da mi zastavite podrobnejša vprašanja.

  Michel Rocard, pripravljavec mnenja odbora za zunanje zadeve. – (FR) Gospa predsednica, gospod predsedujoči, komisar, gospe in gospodje, odbor za zunanje zadeve, ki ga zastopam kot pripravljavec mnenja, se strinja z vsemi temi prizadevanji. Zaskrbljen je glede Afrike in podpira vse, kar je bilo že povedano. Zanima ga le, ali smo zares dovolj drzni za to nalogo.

Česar ne moremo zapisati, čeprav naše poročilo namiguje na to in to lahko povem tudi jaz, je, da v zvezi z Afriko obstaja veliko politično korektne in zadušljive hinavščine, ki se je je treba znebiti, preden resnično lahko dosežemo naše cilje. Kar zadeva omogočanje razvoja Afrike tako, da bi njenim proizvodom omogočili dostop do naših trgov, se je treba zavedati, da okoli 40 afriških držav nima ničesar, kar bi lahko izvažale. To geslo enostavno ni pošteno. Niti ena afriška država ni samozadostna na področju živil. Morajo uvažati hrano, da se lahko prehranjujejo, izvoz iz Evrope in Brazilije pa uničuje domače samooskrbno kmetijstvo. Moramo pomagati Afriki, da se zaščiti. To je sporočilo, ki smo ga ponovili v poročilu.

Seveda korupcija deluje uničevalno na Afriko. Vendar pa je ta težava endemična v izredno revnih državah. Zato moramo začeti s pomembneži in se osredotočiti nanje. To pomeni običajne dobro znane osumljence, pa čeprav so ministri, in tiste na naši strani, ki so vpleteni v podkupovanje. Korupcija majhnega obsega bo izginila le z gospodarskim razvojem. Ne začnimo jih obtoževati natanko tega, kar smo tudi sami počeli pred nekaj stoletji, saj sta tudi naša širitev in razvoj temeljila na korupciji.

Končno pa diktatorstvo ne more postati demokracija niti s pomočjo trgovine in zunanje pomoči. Vseeno pa lahko postane razsvetljeni despotizem. Končanje mučenja in ugrabitev, dopuščanje svobode govora in vzpostavitev neodvisnosti sodišč ter njihovega nadzora nad policijo morajo vsi imeti prednost pred večstrankarskimi volitvami, ki so organizirane izključno zato, da bi se ugodilo Zahodu, hkrati pa se ves čas ugrablja ljudi ter ubija novinarje in kandidate na volitvah. Pogoji, ki jih postavljamo, bi morali upoštevati te dejavnike. Še vedno je treba marsikaj povedati v zvezi s to temo.

  Filip Kaczmarek , v imenu skupine PPE-DE. – (PL) Gospa predsednica, komisar, gospa Martens je pripravila odlično poročilo, ki ga je odbor za razvoj soglasno sprejel. Prvič v zgodovini Afrika in Evropa počasi začenjata sodelovati in vzpostavljati skupen pristop za razvoj demokracije, podporo razvoja ter krepitev miru in varnosti na afriški celini. Kot predstavniki Sveta in Komisije tudi jaz upam, da bo to poročilo dober vir navdiha pred lizbonskim vrhom med EU in Afriko. Mnogo določb v poročilu, zlasti njihovo izvajanje, bo ključnega pomena za razvoj odnosov med Evropo in Afriko. Težko bo napredovati v medsebojnih odnosih brez izboljšanja skladnosti raznih politik Unije na področju trgovine, razvoja, varstva okolja, kmetijstva in preseljevanja.

Prav tako je pomembno spoštovati odločitve in zaveze, sprejete v preteklosti. Leta 2005 je Svet Evropske unije odločil, da se bo afriškim državam dodelilo vsaj 50 % več sredstev za razvojno pomoč. V moji državi, na Poljskem, se je razvojna pomoč znatno povečala v zadnjih letih. Težava je v tem, da se je lani podsaharski Afriki dodelilo komaj 1,4 % poljske dvostranske pomoči. Dejstvo, da so nekatere države članice odlašale z ratificiranjem revidiranega sporazuma iz Cotonouja in notranjega sporazuma v zvezi z desetim evropskim razvojnim skladom, je prav tako zaskrbljujoče. Sedanje stanje je tako, da je le polovica držav članic Unije ratificirala sporazum o partnerstvu z afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami, ki naj bi začel veljati 1. januarja 2008.

Če ne pride do popolne ratifikacije, bo zelo težko nadaljevati afriške programe, načrti za podporo Afrike pa ne bodo izpolnjeni. Iz tega razloga pozivam poslance tega parlamenta, naj izvajajo pritisk na svoje nacionalne parlamente in vlade, da bi zagotovili ratifikacijo revidiranega sporazuma iz Cotonouja.

  Alain Hutchinson, v imenu skupine PSE. – (FR) Gospa predsednica, gospod predsedujoči, komisar, skupina socialdemokratov v Evropskem parlamentu je vedno močno podpirala načelo, da bi neposredno prizadeti ljudje morali imeti nadzor nad razvojnimi strategijami, saj to pomeni, da so njihove prednostne naloge zares upoštevane.

V tem poročilu smo zato seveda poudarili, da morajo nacionalni parlamenti in civilna družba sodelovati v novi strategiji EU-Afrika. To sodelovanje je bilo v veliki meri izvzeto iz priprav, ki trenutno potekajo v zvezi s to novo strategijo, ki skuša ustvariti novo obliko strateškega partnerstva. Nujno moramo ravnati prav. V tem okviru nadvse pozdravljamo pobudo portugalskega predsedstva, da bi na decembrski vrh v Lizboni povabili delegacije Evropskega in vseafriškega parlamenta. Upajmo, da to ni le simbolična gesta.

Kot je gospa Martens ravnokar omenila, smo vztrajali tudi, da morajo biti različne evropske politike medsebojno skladne. To pomeni, da morajo ukrepi, sprejeti kot del naših politik v zvezi s trgovino, kmetijstvom, ribolovom in priseljevanjem, na primer posebej upoštevati kakršne koli posledice, ki bi morda vplivale na razvoj v državah na jugu in zlasti v Afriki.

Opozorili smo tudi na to, da je Evropska unija obljubila, da bo storila vse v svoji moči, da bo dosegla razvojne cilje novega tisočletja in ukrenila vse potrebno, da bi odpravila revščino. S tem v mislih vztrajamo, da mora nova strategija EU-Afrika jasno izraziti svoje zaveze in določiti konkretne ukrepe, potrebne za zagotovitev, da se te zaveze v zvezi z Afriko spoštuje.

Kar zadeva sporazume o gospodarskem partnerstvu, je naše stališče precej jasno: nikakor ne oporekamo, naj bo iz ideoloških ali katerih koli drugih razlogov, podpisu sporazumov, ki uveljavljajo določbe partnerstva, ki bi enako koristilo Evropejcem ter prebivalcem afriških, karibskih in pacifiških držav. Vseeno bomo odločno nasprotovali kakršnemu koli sporazumu, ki bo po podpisu zlasti prebivalce Afrike postavil v položaj, ki je manj ugoden od sedanjega. To je cilj predloga spremembe, ki smo ga vložili.

Na koncu poudarjam, da zaenkrat še vedno ne poznamo besedila, ki bo predstavljeno na naslednjem lizbonskem vrhu. Obvestili ste nas, da se sestavlja osnutek zadevnega dokumenta. Zato bomo zlasti pozorni na način, na katerega se bodo upoštevala priporočila iz našega poročila pri sestavljanju tega dokumenta, seveda pa si bomo pridržali pravico, da se odzovemo v skladu s tem, ko nam bo besedilo znano.

  Johan Van Hecke, v imenu skupine ALDE. – (NL) Gospa predsednica, gospe in gospodje, poročilo Marie Martens vsebuje številna zanimiva priporočila, čeprav moram priznati, da mojo skupino rahlo moti precej negativen podton in pomanjkanje jasne, skladne vizije prihodnosti v poročilu.

Sedem let po prvem vrhu v Kairu portugalsko predsedstvo skupaj s Komisijo skuša sestaviti novo strategijo EU-Afrika, ki je po mojem mnenju iskren poskus, da bi opustili star model darovalcev in prejemnikov. Dejstvo, da ta vrh poteka, je zelo pomembno, in to ne le zaradi negativnih razlogov in zaskrbljene reakcije na rastoč vpliv Kitajske.

Nasprotno, rastoče spoznanje na obeh straneh, da Evropa in Afrika nista več medsebojni izključni prednostni partnerici, ustvarja enkratno priložnost za razvoj popolnoma novega in bolj uravnoteženega odnosa. Na prvi pogled razlike med Evropo in Afriko niso videti tako globoke. Za Afriko je bistveno, da se vsako novo partnerstvo oddalji od tradicionalne odvisnosti od pomoči ter kulture dobrodelnosti in pogojevanja. Pozivi k večji stopnji industrializacije, razvoja zasebnega sektorja in vlaganja v ekonomijo znanja se vse bolj krepijo.

Na srečo se tudi v Afriki krepi zavedanje, da morajo ljudje biti odgovorni za reševanje predvsem svojih težav. Evropa bi zdaj morala jasno povedati, kako bo podprla ta obetajoči razvoj, pri čemer se ne bo ujela v past paternalizma in vmešavanja. Vsa prihodnja partnerstva med EU in Afriko bodo morala neizogibno temeljiti na načelu vzajemne odgovornosti. V tem oziru lahko brezpogojna odprava kmetijskih subvencij bolj kot katera koli druga gesta okrepi verodostojnost EU v očeh njenih afriških prijateljev.

  Brian Crowley, v imenu skupine UEN. – Gospa predsednica, predsedujočemu in komisarju se zahvaljujem za posredovanje, še zlasti pa naši poročevalki, gospe Martens, za njeno prizadevanje v zvezi s tem vprašanjem, ker se dejansko ukvarjamo z novim partnerstvom, z novo ureditvijo med Evropsko unijo in Afriko. Svetu čestitam, da je predlagal vrh EU-Afrika v decembru, in upam, da ta vrh ne bo odvisen od tega, ali se ga bo udeležila določena oseba.

Kar zadeva odnose med Evropo in Afriko, je stanje preveč tvegano, da bi lahko bilo odvisno od tega, ali bo prisoten Robert Mugabe. Vsi poznamo in kritiziramo dejanja Roberta Mugabeja v Zimbabveju. Vsi zagovarjamo pravice demokratičnih institucij in demokratičnih gibanj v Zimbabveju ter pozivamo k zaščiti teh demokratičnih pravic, vendar to ne sme ovirati ustreznega razvoja in sodelovanja, ki mora potekati med Evropsko unijo in celotno Afriko.

Vprašanja v zvezi z upravljanjem, razvojno pomočjo in zlasti prosto trgovino so bistvena za prihodnji razvoj Afrike. Kar zadeva razvoj, je Evropska unija največja donatorka pomoči na svetu. Moja država Irska je šesta največja donatorka pomoči na prebivalca. Vendar se za zagotavljanje pomoči ne sme pričakovati povračila. Smisel pomoči mora biti, da se ljudem omogoči svoboda, da se odpravijo težave, da se oblikujejo izobraževanje, zdravstvo in infrastruktura, kar bi ljudem omogočilo, da v prihodnosti ne bi bili več odvisni od pomoči.

Težave se pojavljajo v zvezi s prisotnostjo Kitajske, ker Kitajska upravljanju, odsotnosti korupcije, odprtosti in preglednosti ne namenja toliko pozornosti kot Evropa. Zavedati se moramo vpliva, ki ga ima Kitajska na države v razvoju. Gospa predsednica, najlepša hvala za vaše dovoljenje.

  Marie-Hélène Aubert, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospa predsednica, kljub izrečenim namenom ne moremo resnično trditi, da so se pojavili novi elementi v razpravah, ki potekajo v zadnjih mesecih o partnerstvu med Evropsko unijo in Afriko. Seveda morata biti mir in pravna država nedvomni prednostni nalogi; EU ima zdaj v tem oziru večjo vlogo, kar lahko le pozdravimo. Zagotoviti moramo tudi, da je na primer podpora pri organizaciji volitev podvržena resnični skrbi in nadzoru, da lahko zadevne skupnosti vidijo praktične prednosti, ki jim jih lahko prinese demokracija v vsakdanje življenje.

V zvezi z drugimi ukrepi bi rekel, da so na splošno predlogi Evropske unije razmeroma tipični in spadajo nekje med spodbujanje dobrega upravljanja in proste trgovine, s poudarkom na gospodarskem razvoju in nudenjem zdravstvene oskrbe. Vendar pa ob obstoju perečih vprašanj, ki jih je treba rešiti, strategije EU-Afrika po našem mnenju ne rešujejo dveh ključnih težav. Prvič je tu varnost hrane, ki se mora obravnavati v okviru rastočih cen osnovnih živil, zlasti žitaric, in širjenja biogoriv, skupaj s potrebo po zaščiti in razvoju kmetijstva, čeprav je naslednji evropski razvojni sklad kot tudi večina vlad v Afriki v ta namen dodelil le majhen odstotek svojega proračuna. Celo Svetovna banka je nedavno poudarila, da je potrebno ponovno razmisliti o tem področju, kar nekaj pove. Oskrba s hrano je postala nadvse ključna, kot tudi prihodnost majhnih kmetov, ki jih politike razvojne pomoči prevečkrat spregledajo.

Drugi ključni vidik je, da je Afrika, kot veste, ogromen rezervoar naravnih virov, s katerimi pa se Afričani žal ne morejo okoristiti, čeprav je cena tega blaga zelo narasla. Vse glavne gospodarske sile poleg razvijajočih se držav, kot je Kitajska, skušajo priti do teh virov, ki postajajo vse redkejši. Ta sodobna zlata mrzlica ali hrepenenje po materialih ima zdaj izredno krute socialne in okoljske posledice ter še naprej povzroča vojne in korupcijo.

V luči vsega tega Evropska unija govori v teoretičnem, celo angelskem tonu, hkrati pa že ves čas tudi sama izkorišča naravne vire Afrike. Kako naj torej racionaliziramo, upravljamo in delimo dostop do teh zalog na način, da bi zadevne skupnosti zares pridobile z njimi, pri čemer ne bi prišlo do uničenja njihovega okolja? To je pomembno vprašanje, ki ga mora strategija EU-Afrika jemati resno, saj nam bo v vsakem primeru vsiljeno ob upoštevanju hitrosti dogajanja v tem sektorju.

  Luisa Morgantini , v imenu skupine GUE/NGL. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, gospe Martens sem hvaležna zlasti za način, na katerega smo lahko sodelovali v odboru, za njeno pozornost in tudi za razlike med nami, ki so se pojavile; a mislim, da je končni izid, če odmislimo nekaj točk, zelo pomemben.

Odnosi med EU in Afriko so zelo napredovali od deklaracije v Kairu leta 2000. Veliko se je spremenilo v Afriki, na celini, ki je polna raznolikosti in je uničena zaradi vojne. Prišlo je do napredka z oblikovanjem Afriške unije, politike enotnosti in raznolikosti.

Vseafriški parlament si je izbral geslo „Ena Afrika, en glas“. Socialna gibanja v Afriki so živahna in zahtevajo to, o čemer je ravnokar govoril gospod Öger. So živahna in se oblikujejo v omrežja, bila pa so zelo odmevna na socialnem forumu v Nairobiju. Prav tako je prišlo do resničnega napredka v oblikovanju ne evropske politike o Afriki, temveč skupne afriške in evropske politike partnerstva.

Srečanja med vseafriškim parlamentom in Evropskim parlamentom ter njuna prisotnost na lizbonskem vrhu uresničujejo to, kar po našem mnenju manjka v dokumentu, t. j. vloga tega parlamenta. Ne zahtevamo le vloge, temveč tudi njeno izvajanje v praksi, in mislim, da je bila pomoč Louisa Michela izredno pomembna, seveda poleg pomoči portugalskega predsedstva. Vseeno pa so razlike v naših mnenjih očitne.

Razni vidiki strategije so pomembni, a jih moramo izvajati s skladnimi politikami, pri čemer mislim na prodajo in trgovanje z orožjem. Zato moramo nadaljevati na tej poti z zavedanjem, da je pot polna ovir.

  Kathy Sinnott, v imenu skupine IND/DEM. – Gospa predsednica, izobraževanje predstavlja most od bede k upanju. Je orodje za vsakdanje življenje v sodobni družbi. Je zaščita pred revščino in temelj za razvoj. Tako je Kofi Annan opisal strategijo v razvojnih ciljih novega tisočletja, ki so podobni ciljem v razvojni strategiji EU za Afriko. Ta strategija izobraževanje skupaj s trgovino postavlja kot ključni pogoj za razvoj celine.

Kljub temu je EU odločena, da se bo pridružila bogatim državam, kot so ZDA, Avstralija, Kanada in Nova Zelandija, pri sistematičnem izvažanju usposobljenih in izobraženih oseb iz Afrike in Azije.

Komisar Frattini je prejšnji mesec objavil, da bo EU za zagotovitev, da bo Evropa dobila „toliko priseljencev, kot jih potrebuje njeno gospodarstvo“, v naslednjih dvajsetih letih uvozila 20 milijonov kvalificiranih delavcev iz teh celin prek sistema modrih kart, ki bi bile podobne ameriškim zelenim kartam. Čeprav nam bo stalno zagotavljanje usposobljenih delavcev, ki bodo zapolnili prazna delovna mesta zaradi naše starajoče se delovne sile, koristilo, bo takšen beg možganov poguben za revne in nerazvite države v Afriki.

Evropa sodeluje tudi pri razprodaji sredstev med revnimi v Afriki. Otroci so prihodnost naših držav, pa vendar so razvojni skladi EU običajno povezani s programi za nadzor rodnosti, ki so namenjeni zmanjševanju rojstev Afričanov.

Zelena knjiga EU o demografskih spremembah jasno navaja, da brez rasti prebivalstva ne bo gospodarske rasti. Afrika je trenutno edina celina na svetu, kjer je stopnja rodnosti nad mejo za obnavljanje prebivalstva. Če bomo uresničevali naše razvojne cilje novega tisočletja in držali svoje obljube, bo Afrika v tem stoletju prevzela svetovno vodstvo.

  Koenraad Dillen, v imenu skupine ITS. – (NL) Gospa predsednica, nihče ne more zanikati, da to poročilo podrobno opisuje mnogo težav afriške celine ter različne izzive partnerstva med Evropsko unijo in Afriko. Vendar kljub temu, da sem nadvse prepričan v poročevalkino strokovno znanje na področju razvojne politike, še vedno mislim, da temu poročilu ne uspe dovolj poudariti temeljnega razloga težav Afrike in ne najde odgovorov na nekatere zelo osnovne izzive.

Morda ni politično korektno izjaviti kaj takega, a tako pač je. V nasprotju s trditvami poročila Afrika in Evropska unija zdaj ne delita načina razmišljanja o večji demokraciji, dobrem upravljanju in človekovih pravicah. Glavni vzrok revščine, lakote, pomanjkanja varnosti in družbeno-gospodarskih težav, ki težijo celino in ki so upravičeno naštete v tem poročilu, pravzaprav leži v zelo slabih in pokvarjenih režimih, ki se niti malo ne trudijo zagotoviti dobrega upravljanja, demokracije in človekovih pravic.

Nihče na primer ne zanika več, da je Robert Mugabe zločinec, ki je svojo državo spravil na kolena in ustrahuje svoje ljudstvo. Kaj pa bi rade povedale države v razvoju južne Afrike? Da so volitve potekale pravilno in da se zahodne države ne bi smele vmešavati. Prav zares dvomim o obljubah, ki so jih prav ti voditelji dali v zvezi z dobrim upravljanjem.

To poročilo se upravičeno osredotoča na mir in varnost. V Afriki, kjer vladajo številni nedemokratični režimi, poraba za nakup orožja vedno močno presega obsežno razvojno pomoč, ki jo dobivajo te države, kar trdi organizacija Oxfam. Vse te težave zato izvirajo iz istega vzroka.

Na koncu moram povedati, da se ne strinjam z delom o priseljevanju, ker se bojim, da se vsak, ki misli, da koncept krožnega preseljevanja lahko ustavi beg možganov iz Afrike in pritisk priseljevanja na Evropo, v zvezi s tem resno slepi.

  Michael Gahler (PPE-DE). – (DE) Gospa predsednica, zahvaljujem se poročevalki za dobro in izčrpno poročilo. V tem parlamentu obstaja široko soglasje o splošnih načelih. Vrh EU-Afrika decembra v Lizboni je težko pričakovan. Pozdravljam dejstvo, da se bomo sporazumeli o skupni strategiji.

Stališče Evropskega parlamenta o posebnem primeru gospoda Mugabeja je znano že leta. Vendar ta gospod ne sme postati ovira novemu poglavju v odnosih med Evropo in Afriko. Verjamem, da ima dovolj evropskih predsednikov vlad jasno in nedvoumno sporočilo za tega gospoda. Zato mora biti prisoten in sprejeti sporočilo, ki bo podano.

Kot predsednik delegacije za odnose z vseafriškim parlamentom bi rad izrazil nekatere posebne parlamentarne želje za prihodnje sodelovanje, o katerem smo se sporazumeli prejšnji teden v Midrandu. Afriški parlamenti so bili pogosto zanemarjene institucije. Uradno imajo pomembno ustavno vlogo, vendar jih njihove lastne vlade in tudi darovalci ponavadi ne jemljejo preveč resno.

Vendar imajo s primernimi sredstvi ter po uspešni in celoviti krepitvi zmogljivosti za poslance in osebje v parlamentarnih upravah, odborih in skupinah, ti parlamenti potencial za opravljanje svoje resnične vloge izvajanja ustreznega političnega nazora izvršilnega organa.

Neustavljiva privlačnost tega scenarija je tudi, da bi mi tako imeli nadzorne organe na lokalni ravni z demokratično legitimnostjo, in ko bi prišlo do težav, bi se prej upoštevalo njihove kritike kot kritike tujih darovalcev.

Iz tega razloga pozivam Komisijo, naj v svoje državne programe vključi ciljno usmerjeno parlamentarno krepitev zmogljivosti, da bomo lahko v nekaj letih resnično videli, da so afriške politike v praksi postale veliko bolj odzivne na potrebe javnosti, tudi zahvaljujoč vpletenosti nacionalnih parlamentov.

  Alessandro Battilocchio (PSE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, rad bi pohvalil gospo Martens za njeno delo in priznal politično voljo EU in Afriške unije, da bi zgradili skupno strategijo, ki obsega številne teme, ki zanimajo obe skupnosti: od varnosti do okolja, od preseljevanja do razvoja in od spodbujanja človekovih pravic do demokracije.

Da bi bila ta strategija resnično učinkovita, mora EU v oblikovanje tega partnerstva primerno vključiti civilno družbo in lokalne parlamente. EU mora spodbujati oprijemljivo, prodorno delovanje za zaščito človekovih pravic, svobode izražanja, pridruževanja in načela demokracije, da bi bil lahko gospodarski in socialni razvoj na afriški celini resnično trajnosten in bi zajemal vse sloje afriške družbe.

Še več, pridružujem se ostalim kolegom pri pozivu k čim močnejši zavezanosti EU za dosego razvojnih ciljev novega tisočletja, boj proti AIDS-u, ki je zdesetkal delovno prebivalstvo, in za dopolnjevanje evropskih politik, ki so resnično skladne z duhom razvojnega sodelovanja, predvsem v okviru mednarodne trgovine.

  Danutė Budreikaitė (ALDE). – (LT) Čestitam gospe Martens za njeno poročilo o stanju odnosov med EU in Afriko ter za predlagane ukrepe za izboljšanje teh odnosov.

Sramotno je, da je Afrika še vedno najrevnejša celina na svetu. Kljub mednarodni pomoči, ki so jo odobrile EU in druge države, se stopnja revščine ni zmanjšala, pravzaprav se je celo povečala. Cilje novega tisočletja je še vedno treba doseči.

To se dogaja v Afriki, ki je najbogatejša celina na svetu, kar zadeva naravne vire. Glavni razlog za to je, da se surovine izvaža po najnižjih cenah, končni proizvodi pa so zelo dragi. Položaj se lahko spremeni z razvojem predelovalne industrije, malih in srednje velikih podjetij, ustanovitvijo novih delovnih mest in spodbujanjem regionalnega sodelovanja.

Kot je izpostavljeno v poročilu in se večkrat poudarja v Evropskem parlamentu, ni dvoma, da izobrazba še vedno spada med ključne dejavnike v razvoju neodvisnega gospodarstva Afrike.

V zvezi s prihodnostjo Afrike bi rada omenila vojaške spopade, ki še naprej divjajo na nekaterih območjih, kot je Sudan, kar traja tudi po več let. Na eni strani ta položaj vzbuja negotovost tako za lokalne kot tuje vlagatelje. Na drugi strani nekatere države izkoriščajo spopade za povečanje proizvodnje surovin pod ugodnejšimi pogoji.

EU in mednarodna skupnost morata vložiti več truda v reševanje vojaških spopadov v Afriki. To bi povečalo učinkovitost izvajanja programa razvojnega sodelovanja.

  Helmuth Markov (GUE/NGL). – (DE) Gospa predsednica, zelo pomemben dejavnik v afriški razvojni politiki je trgovina, ki lahko, če se jo pravilno izkorišča, seveda pomaga pri zmanjševanju revščine in tudi pri izboljševanju zdravstvene oskrbe v Afriki. Lahko pomaga izboljšati izobrazbo in odpraviti nepismenost. Vendar tega ne more narediti na način, ki si ga predstavlja Komisija.

Zelo sem vesel, da Komisija, naj bo zato, ker je prevladal zdrav razum, ali pa so pritiski afriških držav postali tako močni, od prejšnjega ponedeljka uporablja drugačen pristop v zvezi s sporazumi o gospodarskem partnerstvu. Posledično so se odpravile bolj nesmiselne zahteve po vzajemnosti v liberalizaciji trga in vztrajanje pri vključevanju singapurskih vprašanj. Zdaj obstaja sporazum, da se bo izvzelo posamične teme, da se bodo pogovori osredotočili le na blago, o drugih vprašanjih pa se bo razpravljalo kasneje.

Če bi uporabili enak pristop v krogu pogajanj za razvoj iz Dohe, bi bili morda tudi tam uspešni, saj je iz tega razloga do zdaj vedno propadla. Zato ni uspelo Svetovni trgovinski organizaciji in krogu pogajanj za razvoj iz Dohe, ker Komisija vedno vztraja pri podajanju istega sporočila. Pravi: „Razumeti morate, da za vas hočemo le najboljše, in če tega ne razumete, ne bomo podpisali sporazuma.“

Na srečo je jasno, če si ogledamo poročilo tega parlamenta – ki je bil v tem primeru veliko pametnejši od Komisije – ki ga je sestavil moj kolega gospod Sturdy že leta 2006, da bi se lahko komisar Mandelson že veliko prej strinjal z zahtevami, ki se jim mora sedaj ukloniti, in morda ne bi dopustili, da gre položaj tako daleč.

Vi osebno ste nastopili pred nami v odboru in o tem smo vas podrobno spraševali. Kako ste odgovorili? Rekli ste, da gre komisarju Mandelsonu odlično. Odkrito rečeno ima tudi Svet odgovornost, saj bo moral podpreti partnerski sporazum na koncu postopka. Lahko bi občasno sodeloval v pogajanjih, ne pa le rekel, da bo komisarju pustil nadaljevati, dokler se ne bo česa domislil. Ne, nosite odgovornost, in v mojih očeh je v zvezi s sporazumi niste izpolnili, če sklepam po vaših izjavah našemu odboru.

PREDSEDUJOČA: LUISA MORGANTINI
Podpredsednica

  Robert Sturdy (PPE-DE). – Gospa predsednica, še sam sem nekoliko presenečen, vendar se moram v celoti strinjati s kolegom z druge strani Parlamenta.

Gospe Martens čestitam za njeno poročilo. Danes smo v tej sejni sobi slišali veliko odličnih govorov, vendar smo razočarali Afriko. Afriko smo razočarali že v preteklosti in, kot je navedel poročevalec o sporazumih o gospodarskem partnerstvu, upam, da Evropska unija Afrike ne bo ponovno razočarala.

Včeraj je Komisija objavila sporočilo o sporazumih o gospodarskem partnerstvu, v katerem je končno priznala, da pogajanj ne bo mogoče zaključiti do konca leta 2007, kot je bilo predhodno načrtovano in objavljeno v mojem poročilu. Vendar Komisija še naprej vztraja, da se morajo afriške, karibske in pacifiške države zavezati, da bodo leta 2008 v celoti sprejele sporazume o gospodarskem partnerstvu, ter da morajo nekatere države v regiji podpisati te sporazume, nekatere pa ne. Ali ni to neverjetno smešno?

V tej pogajanjih je preveč nejasnosti in negotovosti ter premalo časa. Sporočilo je namerno nejasno in čeprav ga razumem, sem zaskrbljen: nikoli ne podpišem sporazuma, ki ga ne razumem, pa vendar od Afrike zahtevamo prav to.

Poleg tega bi novi predlogi za vzpostavitev subregionalnih sporazumov v regijah z afriškimi državami, ki so jih pripravljene sprejeti, ustvarili zmešnjavo v obliki mreže različnih sporazumov v sosednjih državah.

Zamisel, da bi se druge države in regije AKP pridružile pozneje, bi pomenila, da bi podpisali sporazume, o katerih se niso pogajali. Kako je to lahko dobra zamisel? Ali naj sporazumi o gospodarskem partnerstvu ne bi podpirali regionalnega vključevanja?

Kdo se torej osredotoča na izvajanje, mehanizme za spremljanje in ocene učinka, medtem ko si pogajalske strani prizadevajo za doseg sporazuma o teh manjših paketih? Države AKP ne bi smele biti prisiljene izbirati med trgovinskimi sporazumi, ki lahko škodijo njihovim lokalnim/regionalnim trgom, ali ovirami, ki hromijo njihove izvozne trge. Še vedno obstaja izbira, politični premiki Komisije v zadnjem trenutku pa nikakor ne prispevajo k obnovitvi zaupanja v Afriki.

  Josep Borrell Fontelles (PSE). – (ES) Gospa predsednica, komisarji, minister, ta razprava bi nas morala približati Lizboni in vrhu, in moramo se zahvaliti portugalskemu predsedstvu, ker se je osredotočilo na odnose med Evropo in Afriko. Upamo, da bodo Evropejci končno lažje razumeli, da je njihova usoda neločljivo povezana z usodo Afrike, da bomo lahko razumeli, da je razvoj Afrike pogoj za našo blaginjo in da ne bomo mogli nadzorovati toka preseljevanja ali imeti varne oskrbe z energijo brez močnega partnerstva z Afriko.

Jasno nam mora biti, da tu ne gre za pomoč revežem, temveč za naše interese. Prav tako nam mora biti jasno, da Afričani včasih ne zaupajo našim izjavam in jih imajo za retorične, ker se še vedno nismo otresli kolonialne preteklosti, da bi ustvarili to trdno partnerstvo med enakimi, ki si ga vsi želimo in naznanjamo, a je še vedno daleč od resničnosti.

Naloga modernizacije Afrike je zelo obsežna. Afričani v tem oziru nosijo veliko odgovornost, prav tako pa mi. Brez nas, brez naše pomoči in sodelovanja, se ne bodo rešili iz položaja, ki je opisan v poročilu Martensove, ker ne potrebujejo le trgovine, temveč tudi pomoč in enakovredne odnose, ki bi jim omogočili, da se rešijo svoje preteklosti, za katero smo jasno tudi sami delno odgovorni.

  Olle Schmidt (ALDE). – (SV) Hvala, gospa predsednica. Decembra bo po več letih potekal prvi vrh med Afriško unijo in Evropsko unijo. To je pomembno srečanje za EU, ki nosi veliko odgovornost za podpiranje gospodarskega in demokratičnega razvoja v Afriki. Portugalsko predsedstvo nosi zasluge za to pobudo. EU mora postati aktivnejša na afriški celini.

Za razliko od Briana Crowleyja me skrbi, da se bo diktator Zimbabveja Robert Mugabe najbrž udeležil vrha. Evropska unija si ne zasluži, da mora sedeti za pogajalsko mizo z Mugabejem. Mugabejeva slaba vladavina in korupcija hromita celotno državo. Politično opozicijo se nadleguje in zapira v zapore, svoboda govora ne obstaja, prihaja do pomanjkanja hrane v državi, ki je bila nekoč žitnica Afrike, na stotine tisoče ljudi pa sploh nima doma. Gospodarstvo razpada, inflacija presega 7 000 %, povprečna starost je najnižja na svetu, 25 % prebivalstva pa je okuženih z virusom HIV. Gospa predsednica, komisar, Manuel Lobo Antunes, svoje zgražanje nad diktatorskimi metodami Mugabeja lahko izrazimo tako, da EU ne sprejme njegove prisotnosti na vrhu. Mugabejeva strašna vladavina se mora končati. O diktatorstvih je treba spregovoriti neposredno, moji prijatelji. Hvala.

  Eija-Riitta Korhola (PPE-DE). - (FI) Gospa predsednica, zahvaljujem se poročevalki gospe Martens za to pomembno poročilo. Na eni strani je to jasen znak za Komisijo, da mora tokrat parlamentarna razsežnost imeti vlogo v sestavljanju skupne strategije EU in Afrike. Dejstvo, da Komisija pri pripravi strategije EU za Afriko leta 2005 ni prezrla le opozicije, temveč tudi Parlament, je žal pogost pristop Komisije. Na drugi strani poročilo, kar mu štejem v dobro, opozarja na številna pomembna vsebinska vprašanja, ki zahtevajo odgovor, in vprašanje strategije, ki naj jo izberemo.

Prvič, zgodovina jasno kaže, da univerzalne človekove pravice potrebujejo univerzalno zaščito, če naj se uresničijo. Iz tega razloga je ključno, da prednostne naloge za mir in varnost v strategiji EU za Afriko vključujejo pogled, ki prepoznava odgovornost za zaščito in jo spodbuja. Odgovorni smo za zaščito, zato mora tudi to biti tema razprave znotraj EU.

Drugič, kot poročilo hvalevredno poudarja, morajo biti podnebne spremembe glavna prednostna naloga v strategiji. Kakovost in zadostnost vode bosta skupaj z energijo postali resni politični težavi, Afrika pa bo postala prva žrtev. Vseeno bi rada vse opomnila, da so zdaj najresnejše okoljske težave Afrike erozija in čezmerna paša. Podnebne spremembe seveda položaj le še slabšajo. Potrebni so prilagajanje in ukrepi podpore. Poleg tega je Afrika za EU naravna partnerica v mednarodnih okvirih v boju proti podnebnim spremembam.

Tretjič, rada bi poudarila pomembnost malih podjetij in lokalnega podjetništva kot pogojev za trajnosten in resničen gospodarski razvoj v Afriki. Zagotoviti moramo, da ga naša dejanja podpirajo. Le lokalno prebivalstvo samo lahko pomaga Afriki.

  Ana Maria Gomes (PSE). – (PT) Čestitam gospe Martens za to pomembno poročilo v času, ko EU preoblikuje svoj odnos z Afriko, predvsem zaradi pojava Kitajske kot akterke na tej celini. Vendar pa odnos med EU in Afriko lahko napreduje le, če je pristop dvojnega vidika v zvezi z razvojem in varnostjo skladen, zlasti z ozirom na človekove pravice, demokracijo in dobro upravljanje.

Glede na pomembnost skupne strategije in z njo povezanim akcijskim načrtom, ki bo sprejet na vrhu EU-Afrika, naprošam portugalsko predsedstvo, naj ustrezno obvesti Evropski parlament o napredku v pogajanjih glede teh dokumentov in njihovi vsebini. To bo koristilo zagotavljanju, da se bodo ukrepi, določeni v skupni strategiji in akcijskem načrtu, posledično uresničili ob podpori Evropskega parlamenta in pod nadzorom različnih veljavnih finančnih instrumentov.

V tem parlamentu upamo, da bosta skupna strategija in akcijski načrt odražala zaveze, ki jih je sprejela Evropska unija, pri čemer so prednostne naloge boj proti revščini in razvojni cilji novega tisočletja, zlasti dostop do osnovne zdravstvene oskrbe in izobrazbe. Zahtevamo vključitev skupnih ukrepov o nadzorovanju preprodaje orožja malega kalibra in lahkega orožja, ki so resnična orožja za množično uničenje v Afriki, pa tudi ukrepov za krepitev moči žensk in civilnih družb, v katerih leži moč za spremembo, mir in razvoj, ki jih Afrika tako nujno potrebuje.

  Zuzana Roithová (PPE-DE). – (CS) Evropo je včasih pekla vest glede Afrike zaradi preteklih kolonialnih politik. Danes skušamo pomagati državam v razvoju pri vstopu v globaliziran svet. Zato se je pozornost v zvezi s temi državami preusmerila na svetovne izzive. Poleg bolezni, stradanja in pomanjkanja pitne vode ta vprašanja zajemajo tudi varnost, trgovino, preseljevanje, beg možganov in podnebne spremembe.

Poleg dobrodelnosti je naša naloga nadzorovanje odgovornega odločanja, ki temelji na demokratičnih načelih s strani afriških institucij. V luči tega menim, da je razvojna strategija komisarja Mandelsona tvegana, ker se osredotoča izključno na trgovinske odnose na območju Pacifika.

Gospe in gospodje, vztrajati moramo, da Komisija pospeši krepitev zmogljivosti na področju programa človekovih pravic. Brez tega demokracija v Afriki ali kjer koli na svetu ne bi imela možnosti. Teži me to, kako globoko je zakoreninjena nekdanja ideologija komunističnega bloka v Afriki. Zaskrbljujoč je tudi naraščajoč vpliv totalitarnega modela trga Kitajske, ki izkorišča afriške surovine in jemlje delo Afričanom.

Čestitam poročevalki gospe Martens za obsežno in uravnoteženo opredelitev nove strategije, ki je določena v njenem odličnem poročilu. Vendar pa si moramo ogledati tudi njegov finančni okvir in se naučiti prebrati rezultate prek primernih kazalcev.

Zdi se mi tudi, da Komisija ne razkriva evropskim državljanom v zadostni meri pomembnosti sodelovanja EU z njeno najbližjo sosedo Afriko. Upam, da bo decembrski vrh v Lizboni tudi na osnovi tega poročila sprejel novo vizijo odnosov, ki bodo zakoreninjeni v programu človekovih pravic.

Rada bi zaključila s trditvijo, da bo vrh temeljnega pomena za spremembo odnosov med EU in Afriko, zato ne odobravam dejstva, da Češka republika in Združeno kraljestvo nameravata ovirati ta vseafriški vrh zaradi sodelovanja diktatorja iz Zimbabveja. To sem povedala, njegovi prisotnosti pa bi morali odločno oporekati in jo obsoditi.

  Thijs Berman (PSE). – (NL) Gospa predsednica, odnosi med Evropsko unijo in afriškimi državami so postali nesprejemljivo obremenjeni zaradi pogajanj z afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami v zvezi s sporazumi o gospodarskem partnerstvu. Če ta pogajanja propadejo, se bo Cotonou končal z zastojem za vrsto držav od 1. januarja naprej, ker bodo potem naši trgovinski odnosi postali precej manj zaželen splošni sistem preferencialov.

Vendar pa bi bilo sramotno, če bi revne države kaznovali na ta način, ker čutijo, da EU in države AKP trenutno niso enakovredne partnerice. Revnim državam moramo podeliti pravico, da zaščitijo svoje trge v sektorjih, ki so šibki in bi propadli pod pritiski proste trgovine. Ta pogajanja so v popolnem nasprotju z dobrimi načeli in cilji poročila Marie Martens, ki jih tudi jaz delim.

Mi kot socialdemokrati smo hoteli dodati, da trgovinska in kmetijska politika EU ne bi smeli ovirati razvojne politike. Potrebujemo skladnost, in ni treba poudarjati, da bi morala politika biti usmerjena k emancipaciji in pravicam žensk. Od Komisije je odvisno, ali bo to razvila v dejansko politiko. Po tem bo Komisija pozorno spremljala razvojno sodelovanje.

  Zbigniew Zaleski (PPE-DE). – (PL) Kljub nekaj milijardam evrov, ki so bili dodeljeni Afriki, se revščina na tej celini le še poglablja, kot kaže dobro poročilo, ki ga je pripravila gospa Martens. Nisem se posvetoval z gospodom Antunesom, predstavnikom portugalskega predsedstva, ali z gospodom Van Heckejem, vendar želim poudariti, da je sodelovanje z lokalnimi afriškimi subjekti osnovni pogoj za učinkovitost finančne pomoči.

Gospodarstvo potrebuje pomoč v zvezi z uvedbo tehnologije, obujanjem duha podjetništva, spodbujanjem predanosti državljanov in podporo individualne pobude. Misijonarji na primer sodelujejo v tovrstnih dejavnostih, čeprav nimajo nobenih sredstev, Unija pa ne sodeluje kljub temu, da se lahko zanese na obsežna finančna sredstva. Eden od glavnih izzivov je izobrazba, t. j. vlaganje v človeški kapital, ki prinaša velike koristi. Vendar pa je tudi Afrika sprejela določene zaveze. Te vključujejo ustavitev uvoza orožja in vpeljavo določenih pravnih določb, predvsem v zvezi z lastninsko pravico, ki je bistvena za razvoj gospodarstva. Rad bi zaključil z besedami, da je treba vlogo vlad razumeti kot služenje ljudem, ne pa okoriščanje z našo pomočjo, ki jo simbolizirajo luksuzni avtomobili, ki jih uporabljajo predstavniki afriških organov.

  Marie-Arlette Carlotti (PSE) . – (FR) Gospa predsednica, današnja Afrika ima dva obraza: prvi kaže izredno revščino in človeško tragedijo kot v primeru Darfurja ter Somalije, drugi obraz, ki se vse prevečkrat prezre, pa kaže celino, ki je kljub vsemu inovativna, postaja bolj demokratična, čeprav prepočasi, in se korak za korakom vrača na pot rasti.

Nova strategija EU-Afrika mora zato upoštevati to dvojno resničnost in podpirati ta še vedno krhek proces s pristnim političnim partnerstvom: takim, ki temelji na enotnosti, saj mora biti celotna Afrika skozi glas Afriške unije naša glavna kontaktna točka; na pravičnosti s programom, ki je bil sestavljen in ni bil vsiljen s strani severa, ter na ponižnosti, saj Evropa ni ena in edina partnerica Afrike. EU mora prav tako podpirati ta proces z uporabo razvojnih ciljev novega tisočletja kot načrta, z držanjem obljub ter izpolnjevanjem finančnih zavez EU, na katere so privolile EU in države članice, ter končno s priznavanjem vloge, ki jo imajo afriški parlamenti. Poročilo Martensove je pravzaprav sporočilo, ki ga danes pošiljamo Komisiji in Svetu, in decembra bomo v Lizboni videli, ali je to sporočilo razumljeno.

  Luís Queiró (PPE-DE). – (PT) Gospa predsednica, kot rečeno v poročilu gospe Martens, s katerim se v veliki meri strinjam, predstavlja dejstvo, da sedanja strategija EU za Afriko ni bila določena v partnerstvu s prebivalci Afrike, očitna omejitev njenega potenciala. To napako bo treba popraviti in se tudi bo odpravila v naslednji strategiji EU, ki mora okrepiti vlogo Afriške unije ter temeljiti na konceptu partnerstva in enakosti. Zaskrbljujoča vprašanja, o katerih je treba spregovoriti, vključujejo mir, vprašanje razseljenih oseb in boj proti resnim boleznim, kot sta AIDS in malarija.

Razvoj mora biti naš cilj, trgovina pa ena od njegovih orožij. V ta namen moramo podpirati mala in srednje velika podjetja ter spodbujati pravično mednarodno trgovino. Vendar bomo v tej strategiji uspešni le, če lahko pomagamo okrepiti demokracijo in človekove pravice po vsej celini.

Pri preoblikovanju in obnovi strategije EU za Afriko je treba upoštevati nove lokalne in svetovne okoliščine. Dejstvo, da se danes pogovarjamo z Afriško unijo, je samo po sebi pomembno. Na drugi strani splošno povečanje porabe tako nafte kot hrane kaže na potrebo po povečanju obsega svetovne proizvodnje, in v tem oziru je Afrika celina, bogata z nafto in plinom, pa tudi z ogromnim kmetijskim potencialom za izkoriščanje.

Končno je tu še vprašanje vrha. Ni potrebe po organiziranju vrha, da bi določili strategijo za Afriko. Vendar pa je portugalsko predsedstvo izbralo to pot in narobe bi bilo, da ne bi nadaljevali do konca, sicer bomo izgubili priložnost, da pozitivno vplivamo na življenja Afričanov. Pogovori ne morejo potekati le o preklicu dolga, gospa predsednica, saj je večje bogastvo v svetu lahko in mora biti priložnost za večje bogastvo v Afriki. To bogastvo mora koristiti ljudem in ne le eliti.

Mednarodno sodelovanje ne more še naprej predstavljati težave za Afriko, kot je rekel nekdo drug. Zato moramo to izboljšati, da se lahko zagotovi izobrazba, spodbujanje zdravja, demokratizacije in razvoja.

  Luis Yañez-Barnuevo García (PSE). – (ES) Gospa predsednica, rad bi čestital poročevalki in izrazil strinjanje z gospodom Michelom o oblikovanju nove vrste partnerstva ter odnosov med Evropo in Afriko. Čestitam tudi gospodu Lobu Antunesu za organizacijo vrha Evropa-Afrika portugalskega predsedstva.

Vendar med grajenjem te nove vrste odnosa uradna pomoč za razvoj ostaja in bo še nekaj let zelo koristen instrument v odnosih Evrope z Afriko, pa ne le Evrope kot celote, temveč tudi držav članic.

Spodbujati bi morali zdravo konkurenco med državami članicami na področju izboljšanja obsega in kakovosti razvojne pomoči. Moja država Španija je potrojila višino svoje pomoči v tem parlamentarnem obdobju in je v primerjavi s prejšnjo vlado povečala svoje prispevke z 200 milijonov EUR leta 2004 na predvidenih 850 milijonov EUR leta 2008. Španija je zdaj druga največja darovalka razvojne pomoči v svetu in je tudi država v odboru za razvojno pomoč, ki je v tem obdobju najbolj povečala svoje prispevke.

  Manuel Lobo Antunes, predsedujoči Svetu. − (PT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, najprej se vam zahvaljujem za vaše pripombe, predloge in celo kritike tega, kar predlaga Parlament v svojih načrtih za odnose med EU in Afriko. Seveda sem upošteval vse te predloge, opažanja in kritike.

Rad bi jasno poudaril, da ima naš predlog v zvezi z novim odnosom z Afriko dva vidika, ki sta po mojem mnenju inovativna ali vsaj upamo, da sta inovativna ali pa se bosta izkazala za taka. Prvič, načrtujemo vzpostavitev učinkovitega partnerstva z našimi afriškimi partnerji; to partnerstvo se mora izkazati za učinkovitega v zvezi z lastništvom.

Kot sem že omenil, strategija, ki jo razvijamo za Afriko, ni enostranska. To je skupna strategija, z drugimi besedami strategija, ki jo skupaj pripravljamo, analiziramo in razpravljamo o njej zato, da bodo njeni rezultati in predlogi zanjo resnično to, na kar naši afriški prijatelji upajo in od nas pričakujejo, ter kar bi seveda tudi mi radi prejeli od naših afriških partnerjev v pozitivnem smislu.

Na drugi strani hočemo povečati tudi število udeležencev v tej strategiji, da ne bo kot ponavadi vključevala le vlad. Poleg vlad hočemo, da sodelujejo tudi druge javne institucije, parlamenti, kot sem že omenil, ter tudi širši deli civilne družbe, njihovi predstavniki in udeleženci. Drugi vidik, ki je po mojem mnenju izredno pomemben, je, da hočemo posodobiti program med Evropsko unijo in Afriko. Hočemo, da se odziva na nove svetovne izzive, da upošteva globoke spremembe, do katerih prihaja v svetu, in zlasti, da Afriki resnično ponudi priložnost, da se v celoti vključi v nov svetovni red.

Zato se bomo z Afriko pogovarjali in razpravljali o novih in modernih vprašanjih, kot sta vprašanji energije in podnebnih sprememb ter vprašanjih, povezanih s preseljevanjem, mobilnostjo in zaposlovanjem, pri čemer seveda ne bomo zanemarili tistih vprašanj, ki so še naprej temeljna v našem tradicionalnem partnerstvu, kot so mir, varnost, demokratično upravljanje in človekove pravice, pa tudi vprašanja, povezana z znanostjo in informacijsko družbo.

Menim, da je ta program celovit, ambiciozen in, kot sem že rekel, v celoti moderen. Posodobiti moramo naš program z Afriko, saj se mora biti sposoben učinkovito odzvati na sedanje potrebe. Rekel bi tudi, da portugalsko predsedstvo in Portugalska nikoli nista oklevala pri naštevanju diktatorjev v Afriki ali katerem koli delu sveta ter jih posledično obsojala, s čimer bomo nadaljevali, kadar bo to potrebno.

Na koncu pa se moram zahvaliti za delo, ki smo ga izvedli skupaj s Komisijo pri pripravi na drugi vrh med EU in Afriko. Od Komisije in komisarjev smo dobili zelo predano in visokokakovostno podporo s posebnimi nalogami na področjih trgovine, zunanjega ukrepanja in humanitarne pomoči, in prepričani smo, da vsi delamo za skupen cilj, da bi dosegli spremembo v Afriki in za Afriko.

  Louis Michel , komisar. – (FR) Gospa predsednica, gospe in gospodje, najprej se zahvaljujem Svetu za tako celovit odziv na posredovanje, dodajam pa še, da podpiram vprašanja, ki so bila omenjena.

Tudi jaz delim mnogo skrbi, ki so bile izražene. Komisija si prizadeva, da bi v njenih čezmorskih dejavnostih veljala večja skladnost, in pravzaprav nam bi morala narava dialoga med Evropo in Afriko sčasoma dovoliti, da se znebimo nekaterih protislovij, vključno s tistimi, ki jih je izpostavil gospod Rocard. Ni treba poudarjati, da včasih izvajamo protislovne politike: pomislimo le na subvencije, ki se izplačujejo kmetijstvu. To je protislovje. Žal je tu treba izbrati med različnimi interesi, kar je včasih pač treba sprejeti. Vidim, da je Evropa najbrž edini mednarodni akter, ki se neprestano popravlja in očitno skuša na vsak način iti v pravo smer.

Druga točka, ki smo jo načeli, govori o Zimbabveju. Nočem se vrniti k temu vprašanju. Gospa Martens je odgovorila bolje, kot bi lahko sam. Gre za vrh med EU in Afriko, ne pa med EU in Zimbabvejem. To je prvi element. Drugi element je, da se dobro zavedam pozivov k obsodbi gospoda Mugabeja. Tudi jaz bi to lahko storil, a se s tem ne bi nič spremenilo. Odločitev, da se povabi gospoda Mugabeja, ni v naših rokah. Žal mi je, vendar ne moremo nadomestiti naših afriških partnerjev. Ko govorim kot komisar za razvoj in humanitarno pomoč s posebno odgovornostjo za afriške, karibske in pacifiške države ter za politične odnose in dialog z Afriko, vam moram povedati, pri čemer obžalujem, da moram to reči, da nimamo pravice do prisile, ki bi nam omogočila, da našim afriškim partnerjem rečemo: „Lahko povabite kogar koli razen njega.“ Kljub tveganju, da bom preveč neposreden, bom rekel tudi naslednje: če bomo zadeve sodili po merilih diktatorjev oziroma tistih, za katere mislimo, da so primerni za to vlogo, ne bi imeli težav le z gospodom Mugabejem. Dovolite mi reči le še nekaj v zvezi s tem: takšna je resničnost.

Pomembno je, da bo vrh potekal, pa tudi, da bomo med njim lahko razpravljali o zadevah in načeli vprašanje človekovih pravic v Zimbabveju. To se mi zdi koristno in pomembno ter mi tega ni težko priznati. Vrh torej mora potekati. Dovolj dolgo smo čakali. Afriško-kitajski vrh se je že odvil. Še več, pripravlja se afriško-japonski vrh in mi bomo tam, ko se bo odvijal, čeprav ne vem natančno, kdaj.

Prav tako želim povedati, da smo si zagotovili pomoč Južne Afrike. Če obstaja ena afriška država, ki se je zelo potrudila, da bi skušala razrešiti to vprašanje tako, da bi se ugodilo vsem interesom, je to Južna Afrika. Še več, ta država je zdaj po vsej verjetnosti vključena v ustvarjanje, spodbujanje in delo v zvezi s pomembnim sporazumom med večino ter opozicijo v Zimbabveju, kar bi se moralo izraziti v odkritih in poštenih volitvah marca 2008. Ti pogovori še vedno potekajo, a v vsakem primeru je zadnji pogovor, ki sem ga imel s predsednikom Mbekijem, navidezno ponujal resnično upanje na uspeh. Zato ne kritizirajmo Južne Afrike, saj počne vse, kar lahko, pri čemer ji ne gre slabo.

V zvezi z deležem financiranja, dodeljenega za kmetijstvo, naj preprosto povem le, da se je med devetim in desetim evropskim razvojnim skladom vsota, namenjena temu sektorju, povečala s 663 milijonov EUR na 1,1 milijarde EUR. Drži, da je kljub povečanju sredstev med devetim in desetim evropskim razvojnim skladom prišlo do zmanjšanja absolutnega odstotnega deleža, kar pa zadeva gotovino, dejanska povišica ni bila neznatna. Poleg tega naj omenim, da sem bil vesel, ko je predsednik Svetovne banke pred nekaj dnevi v Washingtonu na sestanku, ki sem se ga udeležil, povedal, da se bo veliko bolj osredotočalo na kmetijski razvoj, zato v celoti delim skrbi, o katerih smo ravno govorili.

V zvezi z vlogo civilne družbe in parlamentov, pa tudi vseafriškega parlamenta, se lahko le v celoti strinjam s pristopom, ki ga opisuje poročilo.

Z eno besedo in na kratko, saj imam na voljo le malo časa, bi se spet rad dotaknil vprašanja sporazumov o gospodarskem partnerstvu, kot sem obljubil. Poznate moje stališče o teh sporazumih. Ti so osnovni pogoj za vključevanje Afrike v svetovno skupnost. Kot kažejo izkušnje iz Azije, najbolj odločilen dejavnik za napredek ni pomoč, temveč gospodarski razvoj in vključevanje v svetovni trg. Osebno menim, da sporazumi o gospodarskem partnerstvu predstavljajo priložnost, znotraj katere se lahko afriške, karibske in pacifiške države postopno vključijo v mednarodno trgovinsko skupnost tako, da najprej zgradijo svoje regionalne trge. Hkrati poudarjam, da 1. januar 2008 ne bo pomenil začetka nenadne in pretresljive liberalizacije trga. Kaj pa bo pomenil? Pravzaprav bo pomenil postopno odpiranje trgov z različno dolgimi prehodnimi obdobji, kar bo odvisno od zadevnih proizvodov, s pomočjo regionalnih skladov, ki bodo nudili finančno podporo in bodo tudi pomagali ublažiti težave neto davčnih izgub kot posledice liberalizacije. Seveda ne manjka zanimivih predlogov, ki bi lahko veljali na tem področju.

Še več, lahko bomo uporabili tudi precejšnja sredstva na celi vrsti področij, ki bi lahko ustvarila optimalne pogoje, kjer bi ta proces liberalizacije postal postopen, odprtje trgov pa bi se izkazalo za uporabno, pozitivno in uspešno. Še predobro razumem zaskrbljenost, ki so jo nekateri izrazili. Vseeno vam moram v zvezi s pozivom k podaljšanju roka za dokončanje sporazumov o gospodarskem partnerstvu povedati, da v tem ne vidim nobene prednosti. Svetovna trgovinska organizacija nam ne bo dopustila izjeme za afriške, karibske in pacifiške države, pri čemer se zelo dobro pretvarja, da morda bo, ker naš sedanji sistem škodi drugim državam v razvoju, ki bi bile rade obravnavane na enak način kot nekdanje kolonije.

Edina nadomestna možnost je torej uporaba splošnega sistema preferencialov. Najmanj razvite države bodo imele dostop do vsega razen orožja, za države, ki niso najmanj razvite, pri čemer bi rad izpostavil, da jih je 36, pa bi to pomenilo zmanjšanje njihove trenutne stopnje dostopa. Sporazumi o gospodarskem partnerstvu nam bodo omogočili nadaljnje zagotavljanje prednostnega dostopa našim tradicionalnim partnerjem, še bolj pomembno pa je, da bodo pomagali podpirati proces regionalnega gospodarskega vključevanja. Menim, da tu leži pravi potencial, da bi trgovina lahko prispevala h gospodarskemu razvoju.

Seveda se zavedamo težav, ki jih bodo zato imeli naši partnerji, priznavamo njihovo omahljivost in, to je treba priznati, razumemo njihove upravičene strahove. Ravno iz tega razloga smo sprva predlagali sklenitev večstopenjskih sporazumov, ki bi najprej rešili vprašanje trgovine z vključevanjem odprtja trga na vzajemni osnovi, ki ustreza pravilom STO. Kot sem vedno trdil, bodo ponudbe za dostop do trga naših partnerskih afriških, karibskih in pacifiških držav seveda temeljile na načelu asimetrije. Zapomnite si, da mi v celoti odpiramo svoje trge, nameravamo biti čim bolj prilagodljivi in bomo seveda izkoristili ves odklon, ki nam je na voljo, da bi vključili skrbi glede razvoja, zlasti potrebo po zaščiti glavnega telesa kmetijske proizvodnje in novonastalih industrij.

Zdaj nadaljujemo z delom v zvezi s tem vprašanjem. Resnični izziv je preprečiti, da bi države, ki niso najmanj razvite, 1. januarja dosegle katastrofalni položaj na področju trgovine. Te države seveda tvegajo ogromne poslovne interese. Če do 1. januarja še vedno ne bomo rešili vprašanja dostopa do trga, je očitno, da se bodo vrnile s splošnim sistemom preferencialov, kar pomeni, da se bodo znašle na robu, nato pa v resnično katastrofalnem položaju. Zato moramo pohiteti, če bi radi dosegli vsaj začasne sporazume. To je v osnovi vse v zvezi s sporazumi o gospodarskem partnerstvu.

Na koncu bi rad povedal, da se popolnoma strinjam s pogledi, ki jih je tako jasno izrazil gospod Borrell. Prihajajoči vrh in strategija EU-Afrika bosta temeljila na vnašanju temeljne spremembe v naravo odnosov med Evropo in Afriko. Zato poskušajmo, pri čemer si bom sposodil njegov izraz, ustvariti močno partnerstvo med obema stranema, ki se spoštujeta ter imata pravice in dolžnosti drug do druge, in pustimo za sabo, kar imamo zdaj – ne bom mu rekel banalen, ker je resnejši od tega - ta zastarel, arhaičen in neučinkovit odnos, to pogosto ponižujočo povezavo darovalca in prejemnika.

  Predsednica. − Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo jutri ob 11.30.

Pisne izjave (člen 142)

  Pedro Guerreiro (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Vrh EU-Afrika mora pomeniti spremembo v politikah EU o spoštovanju suverenosti ter pravice do razvoja afriških držav in narodov s spodbujanjem pravičnejšega, mirnejšega in bolj človeškega sveta z višjo ravnijo solidarnosti.

To zahteva na primer:

– takojšnje solidarnostne ukrepe, da se izpolnijo najosnovnejše potrebe milijonov ljudi,

– spoštovanje nacionalne suverenosti in neodvisnosti, nevmešavanje v notranje odnose posamezne države in mirna rešitev mednarodnih sporov,

– demilitarizacija mednarodnih odnosov in postopno zmanjšanje oborožitve in vojaških izdatkov,

– nepristranski in pravični mednarodni gospodarski odnosi, pri čemer se zavračajo uvedbe Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke, Svetovne trgovinske organizacije in „gospodarskih sporazumov o partnerstvu“ o liberalizaciji trgovine,

– odpis tujih dolgov, ki so se že več kot odplačali,

– ustrezne politike sodelovanja ter dejavne in vzajemne podpore za razvoj in

– zagotavljanje pravic priseljencev.

Ta odnos ne sme več temeljiti na neokolonialističnih ambicijah ali očetovskih stališčih z namenom ponovne pridobitve ozemelj, izgubljenih, ko so afriška ljudstva dosegla svojo nacionalno neodvisnost, potem, ko so bila osvojena v drugi polovici 20 stoletja, ter spodbujanju vmešavanja, vojaške prisotnosti glavnih sil EU in nadzora ter izkoriščanja naravnih virov s strani nadnacionalk.

  Tokia Saïfi (PPE-DE), v pisni obliki. – (FR) Če želimo opozoriti na pomen poročila Parlamenta o odnosih med Evropsko unijo in Afriko glede na to, da se decembra obeta vrh EU-Afrika, moramo predvsem pozdraviti njegov realističen pristop.

Poročilo poziva k resničnemu partnerstvu med EU in Afriko, demokratičnemu in realističnemu partnerstvu, ki temelji na učinkoviti in usklajeni pomoči, vendar tudi na trgovini.

Zlasti izražam podporo pogajanjem o gospodarskih sporazumih o partnerstvu, ker mora mednarodna trgovina, kot poudarja poročilo, predstavljati instrument za razvoj. Revščina se lahko trajno zmanjša le z gospodarsko rastjo, ki je pravična, trajnostna in ustrezno nadzorovana, rast, ki je rezultat trgovinske dejavnosti, ki jo spodbuja dostop do trga.

Prosta trgovina ni cilj sama po sebi, izpolnjevati mora potrebe afriških, karibskih in pacifiških držav (držav AKP), zato je treba skupino narodov AKP vključiti postopno in asimetrično, da se upoštevajo lokalne značilnosti.

Ne moremo se zadovoljiti zgolj s selektivnim zagotavljanjem pomoči, ker tako ne bomo reševali težav, ampak jih bomo le odlagali v nedogled.

Afrika ni le prizorišče za humanitarno pomoč, biti mora akter v lastnem razvoju, pri čemer je Evropska unija njen partner.