Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 24. oktober 2007 - Strasbourg

17. Pridelava opija za medicinske namene v Afganistanu (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je poročilo (A6-0341/2007) gospoda Cappata v imenu odbora za zunanje zadeve o predlogu priporočila Evropskega parlamenta Svetu o pridelavi opija za medicinske namene v Afganistanu (2007/2125(INI)).

  Marco Cappato, poročevalec. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, v tem poročilu predlagamo, da Parlament prevzame pobudo in vloži predlog Svetu o vprašanju pridelave opija v Afganistanu, predvsem v okviru skupne zunanje in varnostne politike.

Najprej se moramo zavedati, da doseženi rezultati niso ustrezni. Pridelava opija, ki se uporablja za proizvodnjo heroina, se je v zadnjih dveh letih povečala za 50 %. Zdi se, da ne moremo najti učinkovitih sredstev za zmanjšanje te obsežne pridelave, katere dobička ne dobijo pridelovalci, kmetje, ampak mednarodne mafije, ki prekupčujejo z drogo, teroristi in Talibani.

Osnovno izhodišče tega poročila je drugačno: da je hkrati dejansko zelo otežen dostop do sredstev proti bolečinam. Približno 80 % svetovnega prebivalstva sploh nima dostopa do sredstev proti bolečinam. Seveda je mogoče ti dve vprašanji obravnavati povsem ločeno, vendar menim, da je naloga političnih institucij, da so pragmatične in razumejo, da bi moralo biti zaradi te obsežne pridelave opija za heroin (medtem ko je pridelek istega kmetijskega izvora zelo majhen) mogoče združiti obe izhodiščni točki, kot je bilo v preteklosti.

Predlogi sprememb, ki so jih vložili v odboru za zunanje zadeve in gospa Gomes v imenu skupine socialdemokratov v Evropskem parlamentu, kot tudi tisti, ki jih je pripravila skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) in Evropski demokrati na plenarnem zasedanju, so pomagali zagotoviti, da predlog ni nadomestni, tj. negativen predlog, ki bi pozival, naj se dosedanja politika nemudoma nadomesti z drugo.

Vas, Svet in Komisijo prosimo, da se izvedejo poskusi in pilotni projekt v smeri, da bi pridelke, ki se zdaj uporabljajo za proizvodnjo heroina, uporabljali za proizvodnjo sredstev proti bolečinam. Tudi kar zadeva povpraševanje, bi lahko uvedli politike za prisotnost sredstev proti bolečinam na celinah, kot sta Afrika in Azija, ki sta dejansko brez tovrstnih zdravil.

Zato menim, da je glede na poročilo odbora za zunanje zadeve in ob upoštevanju predlaganih sprememb v osnovi dobro uravnoteženo. Izhaja iz zelo enostavne predpostavke, tj., da je najbrž (in v to sem prepričan) lažje sodelovati s kmeti, če predlagamo, da se del njihovega pridelka preusmeri v zakonite namene, namesto da se neposredno uvede politika odpravljanja, zaplinjevanja in uničevanja plantaž. Ta odziv predstavlja še en razlog za spor z lokalnim prebivalstvom in se je, vsaj do zdaj, izkazal kot neučinkovit.

Zato upam, da bomo lahko presegli razumljivo uradno mejo evropskih vlad in afganistanskega parlamenta, ki zagovarja potrebo po boju proti pridelavi opija, in tako sporočili nekaj drugega; Evropski parlament je namreč pri vlaganju takšnih predlogov svobodnejši. To odgovornost smo že sprejeli in upam, da bomo to jutri na glasovanju ponovno potrdili. Pri predlaganju izvajanja ter pragmatičnega in ne ideološkega ocenjevanja nadomestnih poskusov smo svobodnejši kot drugi.

Vsak od nas ima svoje zamisli glede mednarodnih politik in drog ter mednarodnih politik v Afganistanu. To poročilo naj ne bi bilo ideološko poročilo, ampak praktičen poskus, da bi našli rešitev te resnično globalne tragedije.

  Benita Ferrero-Waldner, komisarka. − Gospa predsednica, tudi sama se najlepše zahvaljujem gospodu Cappatu – tante grazie!

Pozdravljam to časovno ustrezno razpravo o težavi z drogami, zlasti v Afganistanu, ki je, kot vemo, v političnem in varnostnem smislu zelo zapleteno vprašanje.

Pred kratkim je v New Yorku potekalo veliko razprav. Na zasedanju generalne skupščine ZN je bilo organiziranih veliko zelo pomembnih razprav s predsednikom Karzajem in generalnim sekretarjem ZN Ban Ki Munom ter številnimi državami. Te razprave so bile osredotočene prav na to zapleteno vprašanje.

Današnja razprava se vključuje v okvir širše razprave o obnovi Afganistana in o vlogi drog. Čestitam vam tudi, da ste imenovali delegacijo EP za odnose z Afganistanom. Vaše delo nas zelo zanima in menimo, da je ta korak zelo pomemben.

Afganistanska farmacevtska industrija dejansko povzroča velike težave pri procesu izgradnje države. Zadnje poročilo razvojnega programa Združenih narodov (UNDP) je zelo zaskrbljujoče. Tako pridelava opija kot predelovalne zmogljivosti so se žal znatno povečale. To je značilno predvsem za južne province Afganistana, iz katerih izhaja 70 % vse pridelave. Močna povezava med uporništvom in proizvodnjo drog ni presenetljiva. Vendar ne smemo zanemariti pozitivnega razvoja, zlasti v bolj stabilnih delih države, kjer sta se stanje na področju zdravstva in izobraževanja ter gospodarska rast dejansko izboljšala.

V trinajstih provincah v severnem in osrednjem Afganistanu se mak dejansko ne goji. To je zelo spodbudno in na tem je treba graditi. Cappatovo poročilo celovito opisuje to stanje – in zahvaljujem se vam za zelo spodbudne pripombe glede delovanja Komisije, poleg tega pa pravilno poudarja odgovornost Afganistana za obvladovanje industrije opija. Glede tega se popolnoma strinjamo.

Pa vendar moram povedati, da se ne strinjam, vsaj ne v tem trenutku, z ugotovitvami poročila, ki predlaga legalizacijo vrtnega maka za medicinske namene, tudi če bi bilo to le poskusno. Na prvi pogled je to morda privlačna možnost, vendar žal za kompleksen problem droge v Afganistanu ni preprostih rešitev.

Naj vam predstavim nekaj točk, zaradi katerih sem zaskrbljena. Države, kot so Avstralija, Turčija in Indija, ki že proizvajajo surovi opij za medicinske namene, običajno uspešno izvajajo kazenski pregon in v njih ni obsežnejših konfliktov. Celo v takšnih okoliščinah je izvajanje zelo težavno. Kjer takšni pogoji niso izpolnjeni, se zakonito pridelan opij takoj preusmeri, kot smo videli v Peruju in Boliviji. Bojimo se, da bi v primeru Afganistana zakonita pridelava le dopolnila nezakonito, namesto da bi jo nadomestila. Poleg tega zakonita pridelava opija za lokalne kmete ni privlačna možnost, ker bi bili njihovi prihodki le približno 25–30 % tega, kar lahko zdaj zaslužijo na črnem trgu.

Izvajanje takšne sheme je zapleteno in je mogoče le s pomočjo subvencij za spremljanje kakovosti in distribucijo zdravil. Ali bomo to financirali z denarjem davkoplačevalcev? Afganistanska vlada, ki je znana po tem, da je šibka in ima šibke institucije, žal v tem trenutku ni – in zato pravim „ne še“ – sposobna nadzorovati takšne sheme.

V nekaterih delih države zdaj enostavno ni nobenega vodenja, kaj šele da bi bilo to vodenje ustrezno. To velja zlasti za nestabilne južne province, kjer se proizvede velika večina opija. Končno, afganistanska vlada je odločno izključila kakršno koli zakonito pridelavo opija, kar je pomemben argument.

Ob upoštevanju tega politično sporočilo našim afganistanskim partnerjem dejansko ni ustrezno. Vpliva lahko celo negativno. Kruta in nesporna resnica je, da bo obnova v Afganistanu zahtevala še veliko več časa in sredstev. Če želimo v tej državi, ki jo je prizadela vojna, doseči trajni razvoj, bo potrebna tudi vztrajnost.

Napredek pri izgradnji države je mogoč le, če bomo bolj odločni, vključno s političnim vodstvom v Afganistanu, zlasti na lokalni ravni. To je bilo sporočilo, ki smo ga posredovali v New Yorku. Strinjam se, da je skrajni čas, da se jasno soočimo s korupcijo. Vendar ne ostajamo le pri besedah, ampak tudi poskušamo prispevati k temu z izgradnjo ustreznega sodnega sistema in vzpostavljanjem delujoče policije, da bi prepričali afganistanske državljane, ki so še vedno pogosto nezaupljivi.

Pot naprej je jasna. Temeljiti mora na afganistanski nacionalni strategiji za nadzor nad drogami, ki jo je podprla mednarodna skupnost in vključuje vse potrebne elemente. To resnično zahteva našo jasno podporo, ker gre za celovito strategijo, ki vključuje prepoved, obveščanje javnosti, preganjanje poznanih preprodajalcev drog in spodbujanje lokalnega razvoja.

Kjer se je uporabila takšna previdna kombinacija politik, so kmetje že trajno opustili gojenje maka. V tem smislu Komisija meni, da bi predlog za legalizacijo vrtnega maka lahko dejansko oviral delo, ki ga opravlja v drugih sektorjih, zlasti v zvezi s pravno državo in policijsko dejavnostjo.

  Carlo Fatuzzo, v imenu skupine PPE-DE. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, ne dvomim, da si gospod Cappato, s katerim se že dolgo časa dobro razumeva, zelo prizadeva, da bi prispeval k boju proti drogam v svetu in pomagal nesrečnim mladim in starejšim ljudem, ki so na robu preživetja in ki jim je mogoče pomagati z zdravili. Vendar se žal z njim ne morem strinjati.

Na žalost je moje stališče drugačno. Verjamem, da problem izvira iz dejstva, da njegov predlog zadeva Afganistan, državo, v kateri negotovost ne bi mogla biti večja. Da, Irak je mogoče manj varen, vendar Afganistan ni kraj, ki bi bil primeren za to, da začnemo v njem prepričevati kmete, naj opustijo za njih zelo donosno gojenje maka in začnejo gojiti bolj zakonite poljščine, ki so bolj v skladu s Staro zavezo in civiliziranimi načini kmetovanja, ki jih vsi poznamo.

Poročilo jasno navaja, da največja količina drog na svetu, približno polovica, prihaja iz Afganistana in da je pridelovanje opija v Afganistanu nezakonito. Kljub temu Afganistan predstavlja vir polovice surovin zaradi katerih umrejo naši mladi ljudje ali postanejo plen prekupčevalcev s prepovedanimi drogami, ki jih, kot vemo, vpeljejo v svet drog, kar škoduje njim in celotni družbi.

Menim, da za vse prekupčevalce s prepovedanimi drogami, med katere po mojem mnenju spadajo tudi in predvsem afganistanski kmetje, obstaja le eno učinkovito orožje. Ker jih nismo sposobni nadzorovati in spremljati, je edini način boja proti drogam preprečevanje in to tako, da se čim bolj zmanjša pridelava opija.

Zato se skupina PPE-DE ne strinja s tem delom poročila gospoda Cappata in mislim, da mora biti to, kar zdaj govorim, jasno vsem, ne glede na jutrišnji rezultat.

(Predsednik je prekinil govornika)

  Ana Maria Gomes , v imenu skupine PSE. – (PT) Čestitam poročevalcu, gospodu Cappatu, za to zelo uporabno poročilo in njegovo pripravljenost, da sprejme druga mnenja, da se doseže čim bolj celovit sporazum.

Njegove prvotne namere so bile hvalevredne, ker je želel rešiti dve zadevi hkrati: legalizacija gojenja maka in pridelavo opija za medicinske namene ne bi le odpravili proizvodnje heroina v Afganistanu, ampak tudi pomanjkanje sredstev proti bolečinam po vsem svetu.

Na žalost se soočamo s številnimi političnimi problemi, kot so šibkost afganistanskih institucij in njihova nesposobnost urejanja pridelave opija, negotovost glede ekonomske upravičenosti takšnega načrta in tveganje za ponovno uvedbo opija v nekaterih od trinajstih afganistanskih provinc, ki so proizvodnjo ustavile.

Predlogi sprememb moje skupine so skušali preusmeriti poročilo na bistven element: boj proti pridelavi opija v Afganistanu, ki ne vpliva le na Afganistan, ampak tudi na sosednje države. Droge, ki so nezakonito proizvedene iz tega opija, predstavljajo, kot temu pravijo nekateri, pravo orožje za množično uničenje, zlasti v Evropi.

V boju proti pridelavi opija moramo upoštevati posamezne lastnosti različnih afganistanskih regij. Uspeli bomo le s kombinacijo ukrepov. Prvič, korupcijo, ki vpliva na afganistansko osrednjo upravo, zlasti na notranje ministrstvo in policijo, je treba izkoreniniti, ker je ohromila vse politike na področju boja proti pridelavi opija. Drugič, približno 30 glavnih prekupčevalcev s prepovedanimi drogami, katerih identiteta je bila ugotovljena v poročilu ZN in Svetovne banke iz leta 2006, je treba poiskati, pridržati in jim soditi, da se prekupčevanje ustavi. Tretjič, NATO mora te afganistanske ukrepe za boj proti prekupčevanju s prepovedanimi drogami podpreti tako, da uniči laboratorije in zaloge ter prepreči transport drog. Četrtič, ukrepe za odpravo gojenja maka je treba uveljavljati natančno in selektivno ter v večji meri na območjih, kjer imajo kmetje dejansko drugo možnost.

To je povezano s točkami sporazuma poročevalca. Vsi nasprotujemo neselektivnemu zaplinjevanju plantaž maka, kar so zagovarjale tudi Združene države, kar bo preprosto povečalo število Talibanov in ne bo zagotovilo bistvene spremembe na področju proizvodnje heroina.

Končno, v smislu svežnja ukrepov v zvezi z bojem proti afganistanskemu problemu z drogami, je treba preučiti predlog poročevalca za pilotni projekt za zakonito proizvodnjo analgetikov na podlagi opija. To poročilo skuša zlasti spodbuditi Evropski svet, naj v zvezi z bojem proti proizvodnji heroina v Afganistanu sprejema drzne odločitve. Za ta problem ni enostavnih rešitev, ampak vemo, da bosta terorizem in nasilno nazadnjaštvo, ki ju zagovarjajo Talibani in Al Kaida, premagana le, če se bo Afganistan osvobodil problema drog.

Gospod predsednik, končujem. To poročilo mora veljati kot nujen poziv državam članicam, naj si čim bolj prizadevajo za gospodarsko in politično obnovo države, ki so jo tako prizadeli krvavi spopadi in ki je tako pomembna v smislu regionalne in svetovne varnosti.

  Marios Matsakis (ALDE). – Gospa predsednica, o tem vprašanju govorim z osebnega stališča in ne v imenu svoje skupine.

Pridelava nezakonitega opija v Afganistanu se je močno razširila, odkar so v državi prisotne ameriške in zavezniške sile. To se je zgodilo kljub vzpostavitvi številnih organov proti proizvodnji drog in programov za boj proti drogam, za katere so se včasih porabili veliki zneski davkoplačevalskega denarja EU.

Zato je povsem očitno, da bodo afganistanski državljani ne glede na vse še naprej proizvajali opij. Razlog za to je precej jasen. Agencije za boj proti drogam po svetu so vedno večje, so pa tudi vse bolj številčne in strokovne ter svoje delo opravljajo učinkoviteje. Tako lahko uspešno zasežejo večje količine drog. Ker pa povpraševanje odvisnikov od drog ostaja nespremenjeno in prekupčevalci z drogami še naprej ustvarjajo ogromne dobičke z nezakonito prodajo opija tem bolnim ljudem, se cena opiatov in dobički iz trgovine z opijem povečujejo.

Afganistansko prebivalstvo tako le sledi osnovnim načelom prostega trga. Svojo proizvodnjo povečujejo, da bi zadostili povpraševanju nezakonite trgovine in povečali svoje dobičke. Zato je povsem zmotno pričakovati, da bo sponzoriranje več programov za nadzor nad opijem v Afganistanu bistveno pomagalo.

Edini način za učinkovito obvladovanje pridelave opija v Afganistanu in tudi drugje je reševanje problema drog na globalni ravni. Edini razumen način za to je legalizacija drog in priznanje, da odvisniki od drog niso zločinci, ampak bolni ljudje, ki potrebujejo pomoč.

Če bi se tem odvisnikom zagotovila terapevtska zdravila v nadzorovanem medicinskem okolju, bi se zelo izboljšale možnosti za preprečevanje resnih stranskih učinkov in detoksikacijo. Hkrati bi se odpravili kriminalni element trgovine z mamili in vse policijske agencije za boj proti drogam, kar bi omogočilo velik proračunski prihranek.

Ta logika je povsem osnovna, vendar je politiki po svetu ne vidijo jasno.

  Salvatore Tatarella, v imenu skupine UEN. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, tema, ki je obravnavana v poročilu gospoda Cappata je zelo občutljiva in zahteva natančno presojo Evropskega parlamenta, da se preprečijo zgrešene ali uničevalne rešitve, čeprav so dobronamerne.

Želim poudariti dve zadevi. Prvič, povečana pridelava opija in njenih derivatov v Afganistanu bi lahko ovirala obnovo države in že tako težko stabilizacijo pravne države v tej nesrečni regiji. Drugič, vse večje pridelave opija, ki se je letos povečala za 30 %, ni spremljala ustrezna strategija za boj proti drogam.

Zaradi teh razlogov menim, da je predlog iz poročila popolnoma nesprejemljiv, in poudaril bi, da:

1. potrebne količine morfija se v Afganistanu že proizvajajo v okviru posebnih dovoljenj ter nadzora agencije Združenih narodov za droge in ministrstva afganistanske vlade za boj proti drogam;

2. Mednarodni nadzorni svet za droge trdi, da opiati za medicinsko rabo na svetovni ravni že presegajo potrebe;

3. posledica obsežne zakonite proizvodnje morfija bi bilo več proizvedenih drog, kar bi končno zadostilo povpraševanju po drogah na svetovnem trgu. Če bodo na trgu, bodo dosegljivi vsakomur.

Namesto tega bi morali drogam vedno, v vsakem primeru in z vsemi sredstvi nasprotovati, tako v smislu proizvodnje, trgovanja in nezakonite distribucije. Na povpraševanje se je treba odzvati s politiko, ki temelji na vrednotah, ter z razširjenim preprečevanjem in informacijskimi kampanjami, zlasti med mladimi ljudmi.

V državi, kot je Afganistan, in v pogojih, v katerih se zdaj nahaja, lahko rešitev, predlagana v tem poročilu, velja za znak predaje in poraza; lahko celo uniči prizadevanja mednarodne skupnosti, Evropske unije, Združenih narodov in obnovo agencij v Afganistanu prek programov za preusmeritev od plantaž opija v druge panoge, podprte s finančnimi spodbudami.

Na koncu želim omeniti le, da je Mednarodni nadzorni svet za droge odobril sklep afganistanske vlade, ki zavrača predlog za legalizacijo nezakonitega gojenja vrtnega maka in ponovno izraža zavezanost k upoštevanju svojih obveznosti mednarodne pogodbe.

  Raül Romeva i Rueda, v imenu skupine Verts/ALE. – (ES) Gospa predsednica, na začetku želim poudariti, da je to poročilo zelo pomembno, pravočasno in pogumno. Oba nujna primera, ki ju poročilo obravnava, je treba obravnavati s političnega vidika in se v tem smislu tudi odzvati nanju, kar pa se še ni zgodilo.

Medtem ko so varnostne razmere in razmere glede pridelave opija v Afganistanu vse bolj zaskrbljujoče, predstavlja potreba po analgetikih na globalni ravni eno največjih humanitarnih potreb našega časa, čeprav je na žalost tudi ena od tistih, ki jih najbolj preziramo.

Poročevalec, gospod Cappato, pri oblikovanju tega poročila ni imel lahke naloge, kar povečuje pomembnost poročila, in ponovno ponavljam, da ga moja skupina in jaz podpiramo. Kot je dejal tudi sam, čeprav povezava med zadevama ni enostavna, mogoče niti neposredna, je naloga nas, politikov, da preučimo kompleksen dejanski položaj, da se omogočijo kompleksne rešitve za kompleksne probleme. Točno to omogoča poročilo.

Vzpostavljanje varnosti v Afganistanu mora biti naša prednostna naloga, če želimo izvajati programe za obnovo in razvoj, ki bodo zagotovili uspešno prihodnost. Problem pa predstavlja dejstvo, da se oborožene skupine financirajo prav zaradi pomanjkljive ureditve na področju pridelave opija. Prav tako vemo, da obstajata nezakonita gojenje opija in trgovanje z njim, kar predstavlja 40 % afganistanskega bruto domačega proizvoda.

Glede na te razmere menim, da bi bilo treba vsaj preučiti in upoštevati pobude, kot je pobuda Senlis Council, ki predlaga sistem za odobritev gojenja opija za medicinske namene v Afganistanu. Ta sistem je osredotočen predvsem na proizvodnjo sredstev proti bolečinam, kot sta morfij in kodein, ki bi se lahko prodajala tudi v druge države, ki imajo zaradi preferencialnih trgovinskih sporazumov otežen ali celo onemogočen dostop do tovrstnih nujnih zdravil.

Žal ta predlog zdaj dejansko nima močne podpore Komisije ali same afganistanske vlade. Še bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da ukrepi, ki se spodbujajo kot nadomestne rešitve, pogosto pomenijo kemično eradikacijo, kot so to večkrat poudarili organi Združenih držav. Če bi izvajali ta ukrep, bi tako Talibani pridobili nov argument za zagovarjanje svojih stališč in zelo verjetno bi bila posledica tega, da bi kmetijske skupnosti postale uporniške.

To bi imelo tudi resne posledice na zdravje in okolje. Že od samega začetka je jasno, da bo razprševanje strupov, kar je verjetno predlagano za Afganistan, zagotovo povzročilo, da bo kontaminacija prizadela ljudi, ki živijo na tretiranih območjih in okoliških območjih. To se je izkazalo na začetku leta, ko je to prakso uporabljala Kolumbija za preprečevanje proizvodnje kokaina na območju ob meji z Ekvadorjem, kar je povzročilo, da je slednji vložil tožbo na sodišču v Haagu.

Nisem strokovnjak in očitno je ta zadeva veliko bolj zapletena, vendar verjamem, da se moramo na tej stopnji dobro zavedati nekaterih nesreč, ki sta jih povzročila napalm in osiromašeni uran. To se ne sme ponoviti in upam, da se res ne bo.

  Miroslav Mikolášik (PPE-DE). – (SK) Pridelavo opija je treba nadzorovati. Celotna mednarodna skupnost si mora veliko bolj prizadevati na področju nadzora pridelave opija po vsem svetu. Dosedanja prizadevanja ZN in njenega Ekonomsko-socialnega sveta ter Svetovne zdravstvene organizacije, da bi uredili uporabo opiatov za lajšanje bolečin, so nujna, vendar še vedno nezadostna. Hkrati mednarodna skupnost ne sme dovoliti, da bi se opiati prosto uporabljali in da bi jih odvisniki od drog zlorabljali.

Menim, da je naša dolžnost, da se v boju proti zlorabi trdih drog, ki zelo očitno uničujejo življenja njenih uporabnikov, ne predamo. Ne podpiram niti stališča, da bi morala družba odvisnike oskrbovati z drogami, namesto da bi jih poskušala prevzgojiti in jim omogočiti vrnitev v realno življenje. Za kaj točno gre pri poročilu gospoda Cappata? Po eni strani mednarodni skupnosti primanjkuje opiatov ali pa ji jih bo primanjkovalo v bližnji prihodnosti, zato je treba to drogo pod določenimi pogoji kupiti od Afganistana.

Res je, da so opiati potrebni za zdravljenje različnih bolezni, za lajšanje bolečin po posegih in nenazadnje za zdravljenje ljudi z malignimi obolenji. Vendar ta teorija vključuje številne temeljne napake, ki jih v sedanjih razmerah ni mogoče spregledati. Prvič, sedanji politični položaj v Afganistanu je nestabilen. V Afganistanu je po eni strani nujen boj proti Talibanom, po drugi strani pa podpiranje črnega trga za opij. Ta črni trg odločilno vpliva na afganistansko gospodarstvo ter na afganistansko politiko in zunanje odnose. Glede tega imam resne dvome in sem zaskrbljen; zdaj ne bom razlagal, zakaj menim, da takšen pristop ne more delovati. Projekti, ki vključujejo zakonito gojenje maka za namene pridelave opija, ne bodo delovali, ker Mednarodni nadzorni svet za droge lahko naloži sankcije državi šele po kršitvi, država pa bo del pridelka izgubila na črnem trgu.

Mednarodno povpraševanje je stalno. Afganistanska vlada ne more sama voditi področja v zvezi z opijem. Jasno je, da bo vlada v teh okoliščinah izgubila boj proti prekupčevalcem. Zaradi konkurence se bo zvišala cena opija in kmetje, ki zakonito gojijo mak, se bodo usmerili na črni trg. Poleg tega (in to je zelo pomembno) afganistanske cene niso konkurenčne v primerjavi z avstralskimi, kjer en kilogram morfija stane 56 USD, indijskimi, kjer stane 159 USD, in turškimi, kjer je njegova cena 250 USD. V Afganistanu lahko cena za kilogram doseže 450 USD.

Kar zadeva uporabo za medicinske namene, naj povem, da bi uporaba afganistanskega opija za zdravila prispevala le k nadaljnji prekomerni nasičenosti trga na tem območju. Gospa predsednica, končujem. Kakršni koli podpori EU in njenih držav članic za gojenje maka v Afganistanu bom nasprotoval zaradi najmanj štirih razlogov: nezadostne infrastrukture, odsotnosti gospodarske konkurenčnosti, obsežne širitve v napačni smeri in nazadnje, ker zdaj opiatov na svetovnih trgih ne primanjkuje.

  Józef Pinior (PSE). – (PL) Gospa predsednica, gospa komisarka, začel bom z zahvalo gospodu Cappatu za njegovo delo pri poročilu. Poročilo je postavilo velik izziv, ker poskuša rešiti enega najtežjih problemov v sodobnem svetu.

Pridelava opija v Afganistanu vsako leto narašča. Glede na zadnje letno poročilo je pridelava opija zdaj dvakrat tolikšna, kot je bila pred dvema letoma. Afganistan ima zdaj dejansko monopol za oskrbo z najbolj smrtonosno drogo na svetu. Predstavlja 93 % svetovne proizvodnje opiatov. Naš predsednik je eden tistih, ki verjamejo, da je usoda Afganistana naš skupni cilj. Junaški spopad afganistanskih prebivalcev med obdobjem hladne vojne je prispeval k širitvi svobode v sodobnem svetu in padcu železne zavese v Evropi. Evropska unija je zdaj moralno obvezana, da Afganistanu zagotovi vojaško, upravno in gospodarsko pomoč.

To vključuje tudi pomoč pri boju proti proizvodnji drog v Afganistanu. Treba je spomniti, da je največja spodbuda za afganistanske gojitelje na področju proizvodnje opiatov dobiček. Tega se je treba zavedati, ko se oblikuje evropski program pomoči, katerega cilj je rešiti ta problem. Zato sem želel gospoda Cappata posebej pohvaliti za pogumne predloge v tem poročilu. Ti predlogi bi lahko zelo pripomogli k rešitvi zadevnega položaja.

Eden od teh predlogov vključuje nudenje pomoči prek uvedbe pilotnega znanstvenega projekta za proizvodnjo maka za medicinske namene, ki bo omogočil nadaljnje preiskave do mere, do katere lahko dodeljevanje dovoljenj prispeva k manjši revščini, diverzifikaciji podeželskega gospodarstva, splošnemu razvoju in boljši varnosti. Skratka, ne želimo moralizirati, ampak želimo, da bi Evropska unija učinkovito prispevala k reševanju tega problema v Afganistanu.

  Horia-Victor Toma (ALDE). – (RO) Glede na raziskavo v zvezi z opijem v Afganistanu iz leta 2007, ki jo je izvedel Urad ZN za droge in kriminal, je pridelava opija dosegla rekordnih 8 200 ton, kar pomeni 93 % svetovne proizvodnje opiatov. Tako je 40 % bruto domačega proizvoda v Afganistanu posledica pridelave in nezakonite trgovine opija, kar vključuje 2,9 milijona ljudi v tem procesu. Razen tega le 10 držav porabi 80 % derivatov opija, ki so zakonito dostopni v svetu, medtem ko so bile v več kot 150 državah odkrite velike pomanjkljivosti na področju zdravljenja, ki so posledica nezakonite trgovine z opijem.

Poudariti je treba, da je glavni finančni vir Talibanov in terorističnih skupin nezakonito trgovanje z drogami. Poleg tega ukrepe za odpravo ali uničenje drog, ki jih podpira mednarodna skupnost, uporabljajo plemenski politični in vojaški voditelji za svojo lastno korist in za preprečevanje konkurence. Glede na do zdaj povedano mora strateški in uravnotežen pristop procesa zmanjševanja in nadzorovanja pridelave opija vključevati socialne in gospodarske nadomestne možnosti za ustanovitev pravne države in demokratičnih institucij v Afganistanu. Zato bi takšno ukrepanje lahko predstavljalo eno od osnovnih rešitev za preprečevanje in izkoreninjenje terorizma.

Gospa predsednica, menim, da načrt boja proti drogam v Afganistanu, ki sestoji iz nadzora količin opija, tako da se uporabljajo za analgetike in druge derivate, lahko predstavlja eno in ne edino gospodarsko nadomestno možnost ter sredstvo za zmanjšanje gojenja maka.

  Ryszard Czarnecki (UEN). – (PL) Gospa predsednica, na začetku želim čestitati komisarki Ferrero-Waldner za odličen nastop zbora Altenburg Boys, ki smo mu bili pravkar priča. Name je naredil velik vtis.

Vendar moram zdaj spregovoriti o manj prijetnih temah, tj. o poročilu gospoda Cappata. Moji predhodniki so vztrajno navajali podatek 40 % BDP, ker je to delež afganistanskega BDP, ki ga domnevno ustvari proizvodnja drog. Ta podatek je bil sprejet, vendar želim poudariti, da so naši predstavniki v Afganistanu pred enim letom jasno navajali drugačne podatke pred odborom parlamenta za zunanje zadeve. Trdili so, da delež BDP presega 50 %, torej da je še višji. Nisem naklonjen razlagam, vendar se vsaj 10 % afganistanskega prebivalstva preživlja s proizvodnjo in prodajo droge. Prav tako moramo priznati, da so v to trgovanje vključeni vojaki mednarodnih sil, skupaj z Američani v tej državi.

Menim, da je ta predlog tvegan, čeprav seveda priznavam, da vključuje nekatere prednosti. Vendar sem trdno prepričan, da bo predlog namesto k zdravniški pomoči prispeval k legalizaciji trgovine z drogami.

  Vittorio Agnoletto (GUE/NGL). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, ne gre le za dejstvo, da je 92 % opija na svetu proizvedenega v Afganistanu, ampak za opažanje naraščajočega trenda: leta 2001 je bilo glede na podatke agencije ZN za boj proti drogam 8 000 hektarov namenjenih za pridelovanje opija, medtem ko je bilo leta 2006 za to namenjenih 165 000 hektarov; leta 2001 je bilo 185 ton pridelka, leta 2006 pa 6 100 ton.

To očitno pomeni, da sedanja strategija uničevanja pridelka z zaplinjevanjem ni uspešna. Ta strategija ima socialne posledice, ki bodo povzročile naraščanje pridelave opija. Vsi pridelki razen pridelka opija so uničeni, zato so kmetje vse revnejši in na koncu postanejo žrtve prekupčevalcev z drogo, tj. Talibanov in vojaških poveljnikov, ki zasedajo mesta v Parlamentu.

Zato je cilj zagotoviti kmetom podporo, ki mora biti vsaj na začetku na isti finančni ravni kot zdaj, in jih tako osvoboditi odvisnosti od prekupčevalcev z drogo. Ta cilj seveda ne bo rešil problema, vendar nihče ne trdi, da ga bo. Govorimo o poskusu na omejenem območju in v državi, ki jo je prizadela vojna in ki jo nadzorujejo konkurenčne skupine. Kljub temu delno predstavlja napredek, da se vsaj del tega opija ne bo uporabil za heroin, ampak za morfij. Menim, da je to koristno za zahod in za ves svet.

Poleg tega menim, da moramo pojasniti dejstvo, da že obstaja določba v zvezi s proizvodnjo morfija. Gospa komisarka, nisem vedel, da so vsi ti problemi prisotni v Indiji in Turčiji; če so, je potrebna pravna ureditev. Vendar zadevna resolucija predvideva regulativno vlogo mednarodnih organov: ne za celoten Afganistan, kar zdaj ni mogoče, ampak za zelo omejeno območje.

Poleg tega mednarodna združenja zdravnikov pojasnjujejo, da je zdaj morfij še vedno potreben, ne le na južnem delu sveta, ampak presenetljivo tudi na severnem. Seveda se mora prodajati po uradnih cenah, ampak zavedati se moramo, da je sredstvo proti bolečinam, in menim, da so do njega vsi upravičeni, vključno z afriškim prebivalstvom in revnimi ljudmi. Če govorimo o stroških, je zagotovo ceneje, če ukrepamo na ta način in vzpostavimo nadzor za morfij, kot pa da se odločimo za uničenje pridelka s sedanjimi metodami, ki ne bodo uspešne.

Moja zadnja pripomba: strinjam se z dejstvom, da je bila ta razprava pragmatična in ne prerekanje med tistimi, ki želijo liberalizirati ali legalizirati droge, ter tistimi, ki zagovarjajo prepoved. Prizadevamo si za praktično in pragmatično ukrepanje, da bi pomagali delu afganistanskega prebivalstva.

  Charles Tannock (PPE-DE). – Gospa predsednica, pomembno je, da so snovi, pridobljene iz opija, kot je diamorfin (poznan tudi kot heroin), na voljo za medicinske namene, zlasti za lajšanje bolečin, vendar gojenje maka talibanskim teroristom zagotavlja 20–40 % sredstev, kar jim omogoča ubijanje vojakov Nata. Pridelava opija v Afganistanu se je žal letos povečala za 34 % in dosega 90 % svetovne proizvodnje.

Vojaške sile iz moje države, Združenega kraljestva, vodijo boj proti Talibanom v okviru mednarodnih varnostnih sil za Afganistan (ISAF) pod vodstvom Nata. Nimajo pooblastil ali ustreznega osebja za upravljanje obsežnega medicinskega projekta za gojenje maka ali pa izkoreninjenje gojenja te rastline. Dovolj dela imajo že z bojevanjem, kaj šele, da bi se poleg tega ukvarjali še z gojenjem.

Vendar kot zdravnik delno sprejemam argumente britanskega združenja zdravnikov, ki pod strogimi pogoji in nadzorom podpira gojenje maka za zagotovitev hitre dobave analgetikov. Moj kolega poslanec iz Združenega kraljestva, Tobias Ellwood, si je zelo prizadeval za pripravo načrta šestletnega obdobja postopne zamenjave maka v Afganistanu s pridelki za trg, da bi pridelavo opija preusmerili k medicinski uporabi.

Zato moramo vsaj razmisliti o ideji zelo omejenega pilotnega programa za izdajo licenc, pri čemer je treba upoštevati nevarnost, da bi jo Talibani lahko uporabili na nezakonit način. Kakršen koli poskus bo treba omejiti na zelo majhno območje. Za uspeh tega projekta bo potrebna podpora številnih partnerskih organizacij. Naših pogumnih vojakov ne moremo odvračati od njihove ključne vloge boja proti terorizmu, vendar lahko ima na splošno nekatere koristne učinke.

Kar zadeva vprašanje pomoči EU za Afganistan, potrebujemo veliko bolj usklajen pristop EU za razvoj infrastrukture v Afganistanu in boj proti korupciji; v nasprotnem primeru bodo Talibani dejansko zmagali, ker na jugu države njihove sile komaj obvladujemo.

Zahod se mora začeti zavedati, kakšne so razmere v Afganistanu. Mednarodni organi svojih dejavnosti ne usklajujejo ustrezno. Zaradi neomejene korupcije v afganistanski vladi province izgubljajo potrpljenje z vlado predsednika Karzaja v Kabulu.

Sedanji centralizirani model vlade ne ustreza raznolikosti interesov in narodnosti v državi, ki v preteklosti nikoli ni imela tradicije močne centralne vlade. Province zdaj ne prejemajo nobenih operativnih sredstev za izvajanje ciljev, ki so ločeni od politike Kabula. Ne izvaja se noben dolgoročni gospodarski načrt za izkoriščanje obilnih zalog vode, 92 % katere izteče iz države, kar je sramotno in smešno. Izgradnja jezov in namakalnih sistemov bi omogočila industrijsko gojenje sadja in zelenjave.

Afganistan je nekoč slovel po svojih granatnih jabolkih, ki so zdaj zelo priljubljena pri zagovornikih zdrave prehrane. Izgradnja nadvse potrebnega železniškega sistema pa bi prispevala k pošiljanju tega blaga na mednarodni trg.

Gospa komisarka, če se želi Afganistan rešiti iz politične in gospodarske katastrofe, je treba storiti še veliko.

  Richard Howitt (PSE). – Gospa predsednica, kot nekdo, ki je dolgo nasprotoval zaplinjevanju za izkoreninjenje drog kot neučinkovitemu, pogosto negativnemu in za zdravje ljudi vedno škodljivemu načinu, obžalujem, da resolucija to stališče združuje z zgrešenim poskusom spodbujanja zakonite pridelave opija v Afganistanu. Ta resolucija navaja poročilo Senlis Council, ki govori o globalnem pomanjkanju maka, vendar je to nesmiselno. Mednarodni nadzorni svet za droge poroča o svetovnih zalogah zakonitih opiatov, ki lahko zadostijo dvoletnemu povpraševanju, medtem ko podjetje Johnson Matthey, ki ima sedež v Londonu in je največji proizvajalec morfija na svetu, potrjuje svetovni presežek v višini več kot 250 ton.

Komisarka ima prav, ko pravi, da pogoji v Afganistanu afganistanskim kmetom ne bi zagotovili koristi. To je le ena od mnogih umetnih predpostavk v osnutku resolucije. Vrtni mak se goji na manj kot 4 % kmetijskih površin. Zakonito gojenje bi dopolnilo nezakonito gojenje in ga ne bi nadomestilo. V skladu s podatki neodvisne raziskave Azijske fundacije 80 % afganistanskih prebivalcev nasprotuje trgovini z drogami. Nasprotuje ji tudi afganistanska vlada, predsednik Karzaj pa opij imenuje „sovražnik človeštva“. Le nekaj tednov pred setvijo maka bi to posredovalo popolnoma napačno politično sporočilo.

Poročevalca zelo spoštujem, vendar se glede tega vprašanja Parlament žal ne bo strinjal. Mak za zdravila je privlačen izraz, vendar je nesporna resnica, da opij podpira nasilje in negotovost v Afganistanu. Ustreznejši izraz bi bil „mak za korupcijo in terorizem“.

  Bogdan Golik (PSE). – (PL) Gospa predsednica, gospa komisarka, želim izraziti podporo za predlog priporočila Evropskega parlamenta Svetu o pridelave opija za medicinske namene v Afganistanu. Poročevalcu čestitam za pogum. Boj proti nezakoniti trgovini z drogami je eden od največjih svetovnih izzivov sodobnega sveta. Evropska unija bi morala organizirati svoje dejavnosti tako, da bi po eni strani poskusila učinkovito nadzorovati droge in zmanjšati zaloge drog v svetu, po drugi pa povečati dostop do analgetikov in znižati njihove cene.

Predlog za legalizacijo pridelave opija za potrebe mednarodne farmacevtske industrije bi lahko bil učinkovit način doseganja omenjenih ciljev. Glede na primer Turčije in Avstralije, bi se dovoljenja za pridelavo opija za proizvodnjo koristnih analgetikov, kot sta morfij in kodein, lahko dodelila tudi Afganistanu. Vendar je treba v tem primeru upoštevati posebne okoliščine v Afganistanu.

Afganistan je glavni dobavitelj surovin za proizvodnjo opiatov na svetu. Pridelava opija in trgovina z opijem v Afganistanu sta postala pomemben dejavnik rasti BDP, osnove čezmejne trgovine, glavni vir prihodka za pridelovalce ter za večino družbe edini način za pridobitev zemljišča, dela in posojila. Legalizacija gojenja maka v Afganistanu bo smiselna le, če se zagotovijo ustrezni pogoji. Če želijo državni organi zagotoviti nadzor nad procesom pridelave opija, se morajo varnostne razmere izboljšati in država mora postati politično stabilna. Vzpostaviti se mora učinkovita demokracija in dostop kmetov do državnih posojil. Poleg tega je treba urediti vodenje gospodarske dejavnosti.

  Inger Segelström (PSE). – (SV) Gospa predsednica, začela bom z zahvalo gospodu Cappatu za zanimivo poročilo. Odboru LIBE sem odgovorna za dolgoročni proračun za program boja proti drogam. V tem odboru si prizadevamo biti praktični pri delu v zvezi s tem, kako lahko v EU zmanjšamo škodljivo uporabo in ponudbo. Zato menim, da je razprava o Afganistanu ključna, ker predstavlja izvor večine heroina (93 %), ki na ulicah ubija mlade ljudi. Če ta projekt omogoča preureditev nadzora in proizvodnje za nekatere kmete pod nadzorom EU in ZN prek pridelave opija za medicinske namene, ga podprimo. To menim jaz, prebivalka Švedske, kjer sta program in politika za boj proti drogam zelo močna. Menim, da to žal ni dovolj, vendar moramo seveda premisliti tudi o drugih možnostih, kot je proizvodnja energije. Vendar kmetje potrebujejo delo in možnost za preživetje, zato moramo poslanci Evropskega parlamenta prevzeti odgovornost in zahtevati več ukrepanja. Nadomestili bomo 40 % BNP in za to prevzemamo odgovornost. Kar zadeva odstavek 1(a), ki poziva Svet, naj nasprotuje uporabi zaplinjevanja kot sredstva za izkoreninjene maka, imam drugačno mnenje. Menim, da moramo to upoštevati tudi zato, da prekinemo zastoj, v katerem smo se znašli. Za konec še nekaj besed o prekomerni proizvodnji. To ne pomeni, da je potreba po analgetikih večja pri najrevnejših prebivalcih sveta, med ženskami in otroki. V primerjavi s prebivalci EU porabijo zelo malo analgetikov. Zato obravnavajmo zadevo na globalni ravni ter v EU in ZN skupaj z Afganistanom najdimo konstruktivne rešitve, da se podprejo mir in demokracija ter boj proti terorizmu in drogam. Hvala.

  Marco Cappato (ALDE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, želim spregovoriti o povpraševanju in ponudbi.

Glede povpraševanja sta gospod Tatarella, ki ni več z nami, in gospod Howitt izpostavila problem prekomerne proizvodnje: dejstvo, da opij, ki je zdaj na voljo, dejansko presega povpraševanje za proizvodnjo opiatov. To je res, vendar le v zvezi s sedanjimi stopnjami povpraševanja.

Poročilo skuša obravnavati možno povpraševanje. Približno 80% svetovnega prebivalstva sploh nima dostopa do sredstev proti bolečinam, tudi za najobičajnejše posege, amputacije ali za nego obolelih za rakom. O tem pravzaprav govorimo in Mednarodni nadzorni svet za droge je delno odgovoren za odsotnost globalne politike, ki bi podpirala zdravila proti bolečinam.

Kar zadeva ponudbo, želim gospe komisarki povedati, da bi se za ta predlagani pilotni projekt porabil davkoplačevalski denar. To drži, vendar se s sedanjo politiko porabi ogromno davkoplačevalskega denarja.

Zato je problem jasen: prosimo, da preverite, ali je težje in dražje izkoreniniti gojenje na enem območju, ki se bo zelo verjetno preselilo na sosednje območje, ali sprejeti možnost, da se pridelek goji in proizvede na enem mestu pod nadzorom mednarodne skupnosti, da se ne more uporabiti za proizvodnjo heroina, ampak se na tem mestu in v tem času uporabi za proizvodnjo zdravil. Menim, da je druga možnost cenejša, tudi za evropske državljane in davkoplačevalce.

  Benita Ferrero-Waldner, komisarka. − Gospa predsednica, ta razprava je bila zelo zanimiva. Naj ponovim, da spoštujem pogumno zamisel gospoda Cappata. Vendar naj povem: res je, da naša strategija ni še uspešna. Vendar ne gre le za strategijo v zvezi z drogami, kot sem že povedala; položaj je zelo zapleten. Smo v razmerah po konfliktu in seveda so prisotni različni elementi: Nato, Evropska unija in ZN. Na srečanjih v New Yorku smo razpravljali prav o tem vprašanju.

Naj se vrnem k vprašanju drog. Na strani povpraševanja in ponudbe dejansko obstajajo težave. Kar zadeva povpraševanje, v skladu z navedbami mednarodnega nadzornega sveta za droge v tem trenutku ni povpraševanja po dodatnem zakonitem opiju za medicinske namene. Kot sem razumela, je svetovnemu povpraševanju zdaj dejansko v celoti zadoščeno, Turčija in Indija pa sta morali leta 2005 in 2006 zmanjšati svojo proizvodnjo. Zaloge so bile tako velike, da bi zadostile povpraševanju po vsem svetu za dve leti. To je ena stvar. Razumem vas, ko pravite, da morda ljudje v drugih delih sveta nimajo niti možnosti zdravljenja brez lajšanja bolečin. To razumem. Vendar morate pri tem upoštevati okoliščine. Takšna je današnja realnost.

Poglejmo še razmerja na strani ponudbe. Kot so navedli nekateri kolegi, je Afganistan država, ki proizvede največji delež opija in drog, tj. 8 200 ton. Če bi se mu dovolila zakonita proizvodnja, bi obstajala le možnost majhne količine, ki bi bila res zelo majhna. Če bi torej obstajala možnost, mislim, da bi pridelava opija predstavljala le pet ton. Če primerjamo 8 200 ton s petimi tonami, je to zanemarljivo. Kot vidite, torej niti na strani ponudbe niti na strani povpraševanja ni dejanskega ravnovesja.

Zato mislim, da je kljub temu zelo zapletenemu položaju vaša zamisel pogumna; s tem se strinjam. Vendar mislim, da za Afganistan na tej točki morda ni uporabna. Nasprotno, menim, da moramo v naši strategiji združiti vzdrževanje dolgoročnega razvoja Afganistana in zagotavljanje nadomestnih možnosti za gojenje maka za kmete skupaj z boljšim upravljanjem. Zato se bomo osredotočili na sodstvo in policijo, za kar si bomo prizadevali in s čimer smo že začeli.

Prav tako vodimo program za razvoj podeželja in spodbujamo zakonito zaposlovanje. Zato Evropska komisija podpira tudi nacionalno strategijo afganistanske vlade za nadzor nad drogami prek pobud za nadzor nad ponudbo in zmanjšanje povpraševanja ter izboljšanje upravljanja. Financiramo na primer skrbniški sklad za javni red, in sicer smo do zdaj zagotovili približno 135 milijonov EUR, za naslednji dve leti pa se načrtuje znesek 70 milijonov EUR.

Vendar moram povedati tudi, ker se osredotočamo na razvoj podeželja, zdravstveno varstvo in sodstvo ter pomagamo pri reformi policije in sodstva ter alternativni proizvodnji, da kot Evropska unija in Evropska komisija v Afganistanu ne moremo narediti vsega sami. To želim sporočiti spoštovanemu poslancu gospodu Tannocku, ker mislim, da naslavlja le nas, torej Evropsko komisijo in Evropsko unijo, čeprav so pomembni tudi mnogi drugi akterji. Mislim, da moramo ukrepati skupaj. Za to si vedno bolj prizadevamo v obliki zelo usklajene strategije za boj proti drogam. Vendar, kot sem že dejala, je za to morda še prezgodaj.

  Predsednica. – Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo jutri.