Dobesedni zapisi razprav

Četrtek, 25. oktober 2007 - Strasbourg

13.2. Pakistan

  Predsednik . – Naslednja točka so štirje predlogi resolucij o Pakistanu⁽¹⁾.

  David Martin (PSE), avtor. – Gospod predsednik, najprej izražam sočutje z žrtvami grozljivega bombnega napada v Karačiju. Sočustvujemo z vsemi ljudmi, ki jih je ta napad prizadel.

Pakistan je država, za katero nam v Evropi ne bi smelo biti vseeno. Pakistan je pomembna trgovinska država, izvoznica ljudi, ne nazadnje tudi na to celino, ter pomembna zaveznica v boju proti terorizmu. Zato je žalostno, da v šestdesetih letih svojega obstoja Pakistan ni uspel uvesti prave demokracije, vendar je po drugi strani vzpodbudno, da ni uvedel teokracije ali celo trajne vojaške diktature. Znova poudarjam, da Pakistan odpira vrata demokraciji.

Čakamo na izid sodbe o zakonitosti zmage predsednika na volitvah. Pozivamo predsednika Mušarafa, da v primeru razsodbe zoper njega spoštuje odločitev sodišča, vendar pozivamo tudi ljudi v Pakistanu in po svetu, da spoštujejo odločitev sodišča, če bo razsodilo v prid predsednika. Menim, da je to edini način za napredovanje v državi.

Glede januarskih volitev upam, da bo vlada nadaljevala s pripravami na te volitve ter gospe Benazir Buto omogočila varno volilno kampanjo. Vem, da s tem predpostavljamo odgovornost vlade za bombni napad, tega sicer ne menimo, vendar se moramo prepričati, da bo vsem kandidatom zagotovila varnost in po najboljših močeh zaščitila gospo Benazir Buto. Prav tako menim, da bi vlada gospodu Šarifu morala dovoliti, da se vrne in po želji kandidira na volitvah, ter mu zagotoviti varnost.

Med volilno kampanjo bi se morala vojska umakniti in upam, da bo predsednik še pred januarjem, torej pred začetkom volilne kampanje, odložil vojaško uniformo in vzpostavil civilno vlado. Edino upanje za prihodnost Pakistana in za odnose med Evropo in Pakistanom sta: demokratično izvoljen parlament na januarskih volitvah in predsednik v civilu.

  Eva-Britt Svensson (GUE/NGL), avtorica. – (SV) Hvala vam, gospod predsednik. Najprej moram žal omeniti, da moramo v Parlamentu mesec za mesecem sprejemati različne resolucije, ker veliko delov sveta okrog nas ne spoštuje državljanskih svoboščin in pravic ter krši temeljne človekove pravice. To moram poudariti, ker menim, da je grozno, da se nenehoma dogaja. V Parlamentu o tem razpravljamo v različnih kontekstih, vendar se še kar nadaljuje.

Glede Pakistana, ki ga obravnava resolucija o kateri razpravljamo želim povedati, da skupina GUE/NGL podpira resolucijo v celoti. Resolucija navaja številne zelo upravičene zahteve za pakistansko vlado. V svetu izven Pakistana ne smemo molčati o vplivih in pristojnosti odločanja vojaškega režima na vseh področjih te družbe. Pristojnosti je treba prenesti na civilno demokratično vlado. Podpreti moramo vse prostovoljne organizacije in vsakogar, ki si prizadeva za demokratične svoboščine in pravice. Zlasti poudarjam pomembnost odstavka 16 resolucije. V tej točki Parlament navaja veliko zaskrbljenost glede dejstva, da velik del pakistanskih žensk ne more sodelovati v demokratičnem procesu. V Pakistanu vojaški režim ljudi zatira na podlagi vere, vendar ne smemo pozabiti zatiranja, ki mu je izpostavljen velik del pakistanskih žensk. Naša skupina trdno podpira resolucijo v celoti. Hvala.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), avtor. – (ES) Gospod predsednik, tudi sam želim poudariti, da kljub dejstvu, da so za reševanje razmer seveda predvsem odgovorni pakistanski organi, ne smemo pozabiti, da je Evropska unija in predvsem njene države članice odgovorna, da se položaj ne poslabša.

To je povezano s prakso, ki je prav tako nerazumljiva zaradi njene neusklajenosti s prizadevanjem rešiti razmere, ker se še vedno izvaža oziroma poskuša izvažati orožje v Pakistan.

Naj navedem tri primere: vlada Združenega kraljestva je leta 2006 odobrila izvoz 15 000 pušk v regijo, vključno s Pakistanom; Francija nadaljuje s prodajo izstrelkov in radarjev Pakistanu, da bi ta lahko zgradil bojno letalo, ki ga domnevno razvija skupaj s Kitajsko; Nemčija je prav tako odgovorna za izvoz znatne količine streliva, orožja in ostalih oblik vojaške opreme.

Menim, da v tem smislu želja po rešitvi razmer v Pakistanu ni v skladu z oskrbovanjem te države v okviru teh politik. Zato kolegom predlagam in jih pozivam, da podprejo predlog spremembe, ki zahteva začasno prepoved vseh vrst izvoza orožja in vojaške opreme, dokler se ne zagotovi, da ne bodo uporabljane za kršenje človekovih pravic.

  Charles Tannock (PPE-DE), avtor. – Gospod predsednik, samomorilski bombni napad v Karačiju prejšnji teden nas je opozoril, kako zelo se je Pakistan približal stanju anarhije. Možnost, da bi Iran postal odpadna država z jedrskim orožjem v rokah islamskih skrajnežev je zastrašujoča.

Nisem privrženec gospe Benazir Buto, katere premierski mandat je zaznamovala razširjena korupcija, vendar je ne nazadnje demokratična sekularna država pod civilnim nadzorom boljša izbira od vojaške diktature, ki jo v tem primeru ogrožajo njene povezave z islamskimi strankami in afganistanskimi talibani. Predsednik Mušaraf naj bi bil naš zaveznik v boju proti terorizmu, vendar včasih dvomim o njegovi zavezanosti k izkoreninjenju terorizma v lastni državi.

Upajmo, da se bo zdaj z vrnitvijo gospe Buto v Pakistan položaj človekovih pravic izboljšal. Zatiranje verskih manjšin, vključno s kristjani, hindujci in ahmadijski muslimani je zelo zaskrbljujoče. Da bi jo lahko jemali resno kot napredno voditeljico sodobnejšega Pakistana mora zagotoviti, da bo Pakistan spoštoval mednarodne obveznosti v skladu s konvencijami o človekovih pravicah.

Medtem ko se Pakistan sooča s številnimi izzivi moramo priznati, da je bil na nekaterih področjih dosežen določen napredek. Gospodarstvo še naprej raste in Pakistan je z Indijo vpeljal ukrepe za krepitev zaupanja v zvezi s sporom glede pokrajin Džamu in Kašmir.

Odprto ostaja le vprašanje, kako je lahko pakistanska vlada kljub odločitvi vrhovnega sodišča, da se nekdanji premier Navaz Šarif lahko vrne iz izgnanstva v Pakistan, tega nemudoma izgnala v Savdsko Arabijo. Kako lahko v skladu z mednarodnim pravom država izžene svojega državljana? Navaz Šarif bo morda igral pomembno vlogo pri ponovni vzpostavitvi večstrankarskega demokratičnega političnega sistema v Pakistanu.

  Bernd Posselt , v imenu skupine PPE-DE. – (DE) Gospod predsednik, razmere v Pakistanu moramo pozorno spremljati. To je velika in pomembna država z žalostno preteklostjo. Republika Pakistan je bila umetno ustanovljena kot dom za muslimanske prebivalce Indije, zato ima islamski značaj, česar ji zdaj ne smemo očitati. To je bil bolj ali manj njen prvoten razlog za obstoj.

To ne pomeni, da se ne smemo boriti proti islamskemu ekstremizmu, in tudi sami Pakistanci si v tem boju znatno prizadevajo. Pakistan je bil pomemben zaveznik pri sovjetski okupaciji Afganistana, pri obravnavanju komunistične Kitajske in v okviru dolgotrajnih sovjetskih prizadevanj za pridobitev vpliva v Indiji. Za Zahod je bil pomemben strateški dejavnik.

Po drugi strani ni treba poudarjati, da ima Pakistan notranje težave, ki se jih moramo zavedati: zapleteno in heterogeno strukturo prebivalstva v etničnem in verskem smislu, široko razširjeno revščino in seveda potrebo po okrepitvi demokracije ter pravne države. Jasno je, da moramo tej državi znatno pomagati pri vpeljavi svobodnih volitev in močnejšega neodvisnega sodstva, poleg tega moramo vojaški režim spodbujati, da oblast postopoma preda izvoljenim politikom. Predvsem moramo spodbujati Pakistan, kot je omenil gospod Charles Tannock, da si z Indijo še naprej prizadeva za krepitev zaupanja.

V tem smislu smo bili priča spodbudnim znakom, namen uravnotežene politike za Pakistan je okrepiti te znake, medtem ko se izraža potrebna kritika.

  Sarah Ludford, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, pakistanski prebivalci si ne zaslužijo vojaške diktature, nasilja in brezpravja. Zato je ključni tisti člen resolucije, ki ponovno izraža solidarnost s pakistanskim ljudstvom, ki stremi k demokratičnemu, preglednemu in odgovornemu vodenju države ter pogumno in odločno kljubuje teroristom in nasilju.

Zato poudarjamo, da lahko le demokracija in civilna vlada, izvoljena na svobodnih in pravičnih volitvah januarja odgovorita na izzive, s katerimi se sooča pakistanska družba.

Hkrati tudi poudarjamo, da je treba odpraviti militarizacijo pakistanske družbe in obsoditi neizpolnitev obljube predsednika Mušarafa, da bo odstopil kot vrhovni poveljnik vojske. Pravna država v Pakistanu je zelo pomanjkljiva. Občasno je bil dosežen nekakšen vzpodbuden razvoj, vendar je bilo hkrati izrečenih tudi nekaj zelo represivnih sodb. To je prizadelo zlasti verske in druge manjšine ter ženske. Upravičeno pozivamo k izboljšanju razmer na tem področju.

Poleg tega obsojamo samomorilski bombni napad, ki se je zgodil prejšnji teden in v katerem je umrlo 140 ljudi, medtem ko jih je bilo 500 ranjenih. Bojim se, da bi ti napadi lahko postali izgovor za omejevanje politične dejavnosti, ker je vlada že napovedala, da bodo stranke namesto shodov lahko organizirale le srečanja v dobro zavarovanih parkih in na javnih zemljiščih. Menim, da je jasno, zakaj bi napadi lahko postali izgovor.

Končno si tudi iz osebnih razlogov želim, da bi Pakistan ponovno vzpostavil pravno državo ter se boril proti ekstremizmu in militarizmu, ker sedanje razmere vplivajo na Britance s pakistanskim poreklom, ki se na primer soočajo s profiliranjem in vizumskimi obveznostmi za vstop v ZDA. Če bi Pakistan postal demokratična družba, ljudje kot so moji volivci ne bi bili več ogroženi.

  Ryszard Czarnecki, v imenu skupine UEN. – (PL) Gospod predsednik, na televiziji je bil danes ponovno prispevek o žrtvah še enega napada v Pakistanu. Tudi to je zgodba brez konca. Zakaj temu namenjamo čas, zlasti ker ukrepamo v imenu evropskih davkoplačevalcev? Spomniti se moramo, da Evropska unija Pakistanu namenja znatno količino sredstev za zdravstveno varstvo, izkoreninjenje revščine in izobraževanje. Zato imamo pravico vedeti, kaj se v tisti državi dogaja, saj jo deloma podpiramo s sredstvi naših volivcev.

Pozornost bi rad namenil vprašanjem, o katerih tu nismo razpravljali. Najprej omenjam dejstvo, da se verske manjšine v Pakistanu preganja in diskriminira. To zadeva kristjane in tudi hindujce, sikhe ter budiste. Menim, da moramo to vprašanje obravnavati. To je nekaj, kar iz naših misli izgine ob prikazovanju teh napadov in tragičnih smrti, vendar ostaja stalno vprašanje.

Prav tako želim izpostaviti vprašanje, ki je bilo že omenjeno, tj. diskriminacija žensk. V ta namen se uporabljajo posebni hududski odloki. Tudi te je treba obsoditi in veseli me, da to počnemo ne glede na naša različna politična prepričanja.

  Koenraad Dillen, v imenu skupine ITS. – (NL) Gospod predsednik, seveda smo vsi zgroženi nad grozljivimi napadi, ki so se prejšnji teden zgodili v Pakistanu, kar je, kot je omenil prejšnji govornik, zgodba, ki se nikoli ne konča.

Vendar nam to ne sme preprečiti poudarjanja temeljnega dejstva, da je Pakistan seveda vojaška diktatura, da uradni Pakistan v veliki meri krši človekove pravice in da je pakistanski vodja še vedno nad zakonom. Vendar je Pakistan tudi stroga islamska država, v kateri ni prostora za pripadnike ostalih prepričanj ali verskih manjšin, pri čemer poseduje država, kot je bilo povedano, jedrsko orožje.

Mogoče, vendar tega mogoče ne smem izjaviti, Islamabad dejansko predstavlja večjo grožnjo kot Teheran. Ne vem. Poleg tega imam rahel občutek déjà vuja v zvezi s Pakistanom, ker kot v ostalih islamskih državah, na primer v tistem času v Alžiriji, vojaške diktature, v katerih ima glavno vlogo vojska, preprečujejo islamskim fundamentalistom, da bi prišli na oblast. Žal več demokracije pogosto pomeni tudi več islamskega fundamentalizma in presenetljivo, manj demokracije. To je težak položaj, ki ga ne moremo rešiti kar tako.

  Marios Matsakis (ALDE). - Gospod predsednik, morilski napad na nič slabega sluteče privržence gospe Benazir Buto, ki so se zbrali 18. oktobra v Karačiju, da bi pozdravili njeno vrnitev, je še en neusmiljen napad teroristov na prizadevanja za zagotovitev demokratičnih sprememb v Pakistanu.

Mednarodna skupnost je zgrožena opazovala ponovno žrtvovanje nedolžnih civilistov v državi, v kateri zaradi diktatorskega režima generala Mušarafa vlada teror in ji grozi zlom javnega reda in miru. Ta kruti voditelj skupaj s podkupljivimi sodelavci prinaša trpljenje pakistanskemu ljudstvu. Žal je še vedno na oblasti, predvsem zato, ker ga podpira Zahod, zlasti ZDA, vendar zagotovo tudi ena ali dve državi člani članici EU.

Napočil je čas, da Zahod preneha podpirati gospoda Mušarafa in zagotovi podporo tistim, ki si prizadevajo za demokratične spremembe v Pakistanu.

  Benita Ferrero-Waldner, komisarka. − Gospod predsednik, medtem ko se Pakistan pripravlja na pomembne parlamentarne volitve, so razmere zelo zaskrbljujoče, in tudi jaz, tako kot številni tukaj, sem bila zgrožena nad grozljivim bombnim napadom in poskusom umora gospe Benazir Buto, ki sta se zgodila prejšnji teden v Karačiju ob njeni vrnitvi v državo, ter nad izgubo življenj nedolžnih ljudi. Sočustvujemo s svojci žrtev ter pozivamo pakistanske organe, da odgovorne privedejo pred sodišče.

Napad na miroljubno zborovanje je še en dokaz, kako nevarna sta za pakistansko ljudstvo terorizem in fundamentalizem. Gospa Buto je imela prav, ko je ta grozljiv dogodek označila za napad na demokracijo, zlasti v tem predvolilnem času.

Zelo pomembno in ustrezno je, da želi Parlament izraziti solidarnost s pakistanskim ljudstvom. Evropa mora spodbujati bolj odprto, demokratično in seveda močno civilno družbo v Pakistanu.

Prav tako je zelo pomembno, da bodo volitve novemu parlamentu zagotovile čim večjo demokratično legitimnost ter bodo demokratične, pregledne in enakopravne za vse politične kandidate.

Kot veste, je to ena izmed tistih držav, v katero bomo morda napotili misijo za spremljanje volitev. Zato so službe Komisije junija izvedle raziskovalno misijo, ki je ugotovila velike pomanjkljivosti pri zagotavljanju pogojev za volitve, pri čemer je izrazila zaskrbljenost zlasti glede zagotavljanja neodvisne volilne komisije, popolnega in natančnega volilnega registra, omejevalnih določb glede kandidiranja ter pomanjkanja preglednosti pri ugotavljanju izidov glasovanja.

Vendar je ob dovolj veliki politični volji še čas za izboljšanje teh pogojev, zato še nisem sprejela dokončne odločitve o pripravi polnopravne misije za opazovanje volitev. Odločila se bom glede na zgoraj omenjene pogoje.

Menim, da si večina pakistanskega ljudstva želi zmernega, stabilnega in demokratičnega Pakistana, zato jih moramo pri njihovih prizadevanjih za doseganje tega cilja podpirati. Ukrepamo na področju trgovine, da bi ljudem pomagali iz revščine, ter na področju izobraževanja, da bi preprečili izobraževanje otrok v madrasah, ki propagirajo ekstremizem in fundamentalizem. Pomagati moramo tudi na tem področju, ki je ključnega pomena, kot je že bilo povedano, za celotno regijo, vključno s sosednjimi državami, kot je Afganistan.

Zato moramo nadaljevati s svojim sodelovanjem na tem področju. Prav to poskušamo storiti in zato je ta razprava zelo pravočasna.

  Predsednik . – Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo v kratkem, po razpravah.

Pisne izjave (člen 142)

  Eija-Riitta Korhola (PPE-DE) , v pisni obliki. – (FI) Gospod predsednik, tudi sama se zahvaljujem vsem za podporo pri tem, da je Pakistan postal tema pisne resolucije. Prikaz priljubljenosti demokratičnih sil ter jasno poudarjanje človekovih pravic in ne vojske sta največji oviri za vzpon radikalnih sil. Zato se na tem področju potrebuje naša podpora, prav tako jo potrebujejo verske manjšine.

Izkušnje pri delu na področju človekovih pravic kažejo, da je verska svoboda pomemben kazalnik razmer v zvezi s človekovimi pravicami, to je neke vrste preskus. Težave se najprej pojavijo v zvezi s statusom verskih skupin in kot pomanjkljivosti v sistemu svobode govora ter pravice do zbiranja. Stanje demokracije in status manjšin sta povezana: kadar so priložnosti za sodelovanje ljudi slabe, takrat trpijo tudi manjšine.

Lahko rečemo, da je posebna težava Pakistana njegova napačna uporaba zakona o blasfemiji v zvezi z verskimi manjšinami. Nujen je sistem za varovanje verskih vrednot in ne preganjanje pripadnikov drugačnih ver. Čeprav vsebina zakona ne obravnava nobene določene verske skupine, je njegova vsakdanja uporaba drugačna. Smrtne kazni se izrekajo predvsem za manjšine. Nujna je pravna reforma.

To lahko omogoči le demokracija. Nesrečna odločitev Mušarafa, da ostane na položaju poveljnika vojske je v zadnjih letih vplivala na družbeni razvoj in ga ogrozila. Obžalujemo postopno militarizacijo družbe.

Po drugi strani izražamo podporo Pakistanu in njegovemu boju proti talibanizaciji. Do Pakistancev, ki so bili prizadeti v uničujočem bombnem napadu prejšnji teden čutimo solidarnost.

Prejšnji mesec sem imela priložnost osebno seznaniti se s političnimi razmerami v Pakistanu. Imela sem čast spoznati predstavnike različnih političnih skupin, senatorje in poslance. Vendar želim zlasti omeniti All Pakistan Minorities Alliance (Zvezo pakistanskih manjšin), katere pomembno delo kot predstavnica številnih manjšinskih skupin si zasluži pozornost in podporo zunanjega sveta.

(1) Glej zapisnik.