Dobesedni zapisi razprav

Torek, 13. november 2007 - Strasbourg

24. Razglasitev soglasja o humanitarni pomoči – Evropska unija in humanitarna pomoč (razprava)

  Predsednik. − Naslednja točka je skupna razprava o:

– izjavi Komisije o razglasitvi soglasja o humanitarni pomoči in

– poročilu (A6-0372/2007) gospoda Cornilleta v imenu odbora za razvoj o Evropski uniji in humanitarni pomoči [2007/2139(INI)].

  Louis Michel, komisar. − (FR) Gospod predsednik, gospod poročevalec, gospe in gospodje, zahvaljujem se gospodu Cornilletu in mu čestitam za njegovo poročilo, ki odlično opredeljuje izzive, s katerimi se sooča humanitarno prizadevanje, ter zlasti za dejstvo, da tudi zelo dobro opredeljuje pristope, ki jih je treba upoštevati v zvezi z evropsko humanitarno dejavnostjo. To poročilo je ključni prispevek k skupnemu delu Parlamenta, Sveta in Komisije, da se vzpostavi prihodnje evropsko soglasje o humanitarni pomoči. Naš skupni cilj je formalizacija vizije in našega skupnega pristopa do politike humanitarne pomoči v skupni deklaraciji teh treh institucij. Po mojem mnenju ni dvoma, da je dejavno sodelovanje Evropskega parlamenta bistveno za uspeh tega postopka sprejetja deklaracije.

Naj na kratko ponovim razlog za to politično pobudo: v bistvu se je humanitarni okvir v zadnjih letih spremenil in se mu moramo prilagoditi, če želimo še naprej imeti skladno in učinkovito humanitarno dejavnost.

Katere so glavne spremembe in kateri so glavni izzivi? Po mojem mnenju se lahko povzamejo, kot sledi. Prvič, vse več je sporov in naravnih nesreč, pri čemer se tudi število smrtnih žrtev zaradi tega povečuje. Posledica naravnih nesreč so zlasti podnebne spremembe: nedavne poplave v Mehiki odražajo realnost in obseg tega skrb zbujajočega trenda.

Drugič, smo tudi priča porastu zapletenih kriz in velikih sprememb v naravi sporov. Metode in sredstva, ki se uporabljajo v oboroženih spopadih, vse bolj otežujejo delo humanitarnih organizacij. Tveganje za napade in zaplenitev pomoči sta tudi nesrečni dnevni stvarnosti v Darfurju ali Somaliji, Šrilanki ali Mjanmaru, Kolumbiji ali na vzhodu Demokratične republike Kongo. Vse pogosteje smo priča tudi sistematičnemu nasilju mednarodnega humanitarnega prava in posledično omejitvam humanitarnih vrednot.

Stalno obstaja tveganje za zmešnjavo v zvezi s političnim in humanitarnim programom. Trdno sem prepričan, da ima Evropska unija kot največja svetovna donatorica – po mojem mnenju je pomembno ponoviti, da skupaj prispevamo 40 % svetovne humanitarne pomoči – in tudi kot politični steber mednarodnega prava in večstranskosti posebno odgovornost do zagotavljanja učinkovite in ustrezne humanitarne pomoči. Delujemo in moramo delovati kot politično gonilo ter biti tudi politično merilo in referenca. To je okvir, v katerem smo se skoraj pred letom dni odločili za začetek pobude, da se doseže jasno soglasje o humanitarni pomoči na ravni EU.

Te skrbi se jasno kažejo v poročilu gospoda Cornilleta in seveda podpiram ključne elemente, ki jih želi Evropski parlament poudariti in zagovarjati v pripravah evropskega humanitarnega soglasja. To soglasje in ustrezno spremljanje, ki vključuje vseh 27 držav članic EU in Skupnost, bosta prvič zagotovila splošno politično jedro vrednot, ciljev in načel, ki jih podpirajo države članice in Komisija, kar bo pripomoglo k izboljšanju dopolnjevanja in usklajevanja dela držav članic in Komisije.

Kateri so glavni elementi osnutka soglasja? Prvi je spoštovanje humanitarnih načel: humanost, nepristranskost, nevtralnost, neodvisnost. Seveda se dobro zavedate, kaj se upošteva.

Drugi element je potreba po boljšem spoštovanju mednarodnega prava o humanitarni pomoči na mednarodni ravni in njegovi uporabi. Naj povem kratko zgodbo v zvezi s tem. Države ne bom omenjal, vendar sem bil nedavno deležen izjemno dramatičnih dejavnosti s humanitarnega stališča. Postavljal sem vprašanja enemu od visokih državnih uradnikov, ki je bil odgovoren za tamkajšnje dogajanje, in sem mu rekel: „Ne delujete v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom.“ Navedel mi je zares obupen odgovor: „To drži, vendar je to čas vojne.“ Jasno je, da je mednarodno humanitarno pravo oblikovano posebej za čas vojne. Zato si lahko predstavljate obseg, v katerem se dejansko oddaljujemo od tega, na nek način brez kakršnega koli odziva, ali pa se oddaljujemo od najosnovnejših standardov v zvezi s tem.

Tretjič, izboljšati moramo prakse donatorjev in metode kot tudi kakovost partnerstev s humanitarnimi organizacijami, tako da se zagotovi učinkovitejša pomoč.

Četrtič, države članice se morajo prostovoljno zavezati h krepitvi dopolnjevanja in usklajevanja naše humanitarne dejavnosti ter to je seveda vse bolj potrebno s širitvijo, ki je prinesla 27 držav članic. Prihodnje soglasje bo moralo zagotoviti splošni okvir za opredelitev odnosa med humanitarno pomočjo in drugo zunanjo politiko EU. Končni cilj je skladnejša in učinkovitejša humanitarna dejavnost EU. Vse to bo bistveno prispevalo h krepitvi mednarodnega sistema v okviru Združenih narodov in to je točka, ki bi jo želel poudariti. Korak za spodbujanje evropskega pristopa očitno ni namenjen oslabitvi ali tekmovanju z osrednjo vlogo Združenih narodov. Ravno nasprotno: služil bo krepitvi te osrednje vloge in žalostno je opažati zadržanost glede evropskega soglasja na podlagi tega, da bi konkuriralo soglasju Združenih narodov. To gotovo ni res. Resnica je nasprotna: želi okrepiti evropski steber v okviru Združenih narodov in to velja brez poudarjanja.

Osnutek besedila deklaracije o soglasju se jasno sklicuje na elemente soglasja, ki bi v določenem obsegu oblikovalo humanitarno doktrino Evropske unije v prihodnosti. Zahvaljujem se Parlamentu in portugalskemu predsedstvu za njuno delo v času pogajanj o tem besedilu. Zdaj dosegamo zadnje stopnje tega tristranskega procesa, ki nam mora omogočiti izpolnjevanje ambicij, da vse tri institucije podpišejo skupno deklaracijo 18. decembra.

Ta deklaracija o soglasju je začetek procesa. Ni sam konec, ampak začetek procesa. Vemo, da bo ta pristop zahteval veliko prizadevanja za zagotovitev, da se naše besede spremenijo v dejanja. V ta namen bomo na začetku naslednjega leta predstavili akcijski načrt za izvedbo prihodnjega humanitarnega soglasja. V teh mesecih razpravljanja o pripravi soglasja je Evropski parlament predložil nekaj posebnih predlogov in menimo, da je v celoti ustrezna njihova vključitev v akcijski načrt, kot je vaš predlog o pripravi atlasa humanitarne pomoči na podlagi modela atlasa razvoja.

Naj dodam še nekaj opomb glede dveh zadev, ki sta zelo zanimivi za poslance tega parlamenta. Navezujeta se na navidezno filozofske elemente humanitarne pomoči, ki so danes v središču nekaterih razprav in so poleg tega elementi cilja same humanitarne pomoči.

Najprej gre za vprašanje „odgovornosti za zaščito“. Na predlog Parlamenta smo v osnutku besedila soglasja poudarili zaveze držav v okviru ZN in mednarodne skupnosti. Poudarjam, da humanitarna dejavnost in odgovornost za zaščito temeljita na dveh različnih pristopih, čeprav imata pomembno skupno točko, in sicer odpravo človekovega trpljenja. Preprečiti moramo vsako zmešnjavo med tema dvema pristopoma, ker lahko škoduje podobi nevtralnosti in neodvisnosti humanitarnih udeležencev, kar je za nas ključno, da lahko pomagamo ljudem, ki jih prizadenejo humanitarne krize.

Koncept o odgovornosti za zaščito je še vedno sorazmerno nejasna. Ta koncept je v preteklosti in celo danes zelo tesno povezan z zamislijo o pravici do vmešavanja in vojaškega posredovanja za humanitarne namene v izrednih razmerah, na primer za preprečitev genocida. Vendar je ta razlaga natančneje razlog, zakaj nekateri režimi zavračajo koncept odgovornosti za zaščito: vidijo ga kot politično prevleko za zahodnjake z namenom upravičenja njihovega imperializma, upravičenja posredovanj, ki ne temeljijo le na humanitarnih interesih, ampak tudi na želji po oblasti. Včasih obstaja zmešnjava med doktrino o odgovornosti za zaščito in zaščitno humanitarno dejavnostjo, ki je med drugim del naloge Mednarodnega odbora rdečega križa. Popolnoma podpiramo zadnjo dejavnost na podlagi naše humanitarne pomoči.

Poročilo gospoda Cornilleta postavlja tudi zelo pomembna vprašanja glede institucionalnega okvira za razpravljanje o humanitarni politiki. Parlament je imenoval stalnega poročevalca za humanitarno pomoč in za to izrekamo čestitke. Poročilo postavlja vprašanje o takih predstavnikih v Svetu. V imenu Komisije hvaležno priznavamo velika prizadevanja portugalskega predsedstva, da je Svetu namenil čas, potreben za priprave soglasja v delovni skupini za razvoj. Institucionalna odločitev o ustanovitvi skupine Sveta za humanitarno politiko je seveda odvisna od držav članic, vendar se popolnoma strinjam z gospodom Cornilletom, da je ključnega pomena vzpostavitev organa za sistematično obravnavanje humanitarnih vprašanj na enakovredni ravni z ostalo zunanjo politiko Unije.

Humanitarna pomoč je nevtralna in neodvisna od kakršnih koli političnih ali drugih ciljev, vendar to ne pomeni, da politika ni na nikakršen način vključena. V nasprotju s tem so elementi in udeleženci, ki ogrožajo humanitarne vrednote, po naravi politični. Lizbonska pogodba jasno priznava, da je humanitarna pomoč ločeno poglavje naše mednarodne dejavnosti, in menim, da se mora to pokazati v institucionalni strukturi.

V zvezi s tem moram reči, da obstaja vse večje nagibanje – ki ga še ne naznanjam, ker za to ni razloga, dokler se ne zgodi nič sumljivega – k razmišljanju, da bi se logistične zmogljivosti vojske precej enostavno lahko tesneje povezale s humanitarnim področjem.

Ničesar ne bom zavrnil brez premisleka, vendar bom kljub temu rekel, da moramo zavrniti vsako poseganje sektorja, ki nima humanitarnega namena. Razumem, da se v posebnih primerih uporablja vojaška logistika za pomoč humanitarnim dejavnostim. Vendar ne bom zanikal mojega osebnega stališča, da bi bile take dejavnosti politična odgovornost zunanjih ministrov, kot v primeru nekaterih držav, namesto da se izvajajo pod okriljem enega ali več obrambnih ministrov.

Ta razprava se bo nadaljevala, vendar menim, da so v sektorjih humanitarnega področja ali logistike vse bolj običajna telesa, ki nesporno povzročajo zmedo.

Nazadnje, gospod predsednik, gospod Cornillet, gospe in gospodje, zadovoljen sem z znatnim prispevkom Skupnosti za humanitarna prizadevanja in zlasti čestitam vsem moškim in ženskam, ki so se s tem ukvarjali v zelo težkih okoliščinah, da bi zagotovili humanitarno pomoč vsem, ki so jo potrebovali.

Trdno sem prepričan, da bo to soglasje omogočilo bolj sistematično in usklajeno delovanje. Do neke mere je to podlaga doktrine, so temeljna načela in ponuja okvir za stalno usklajevanje na evropski ravni. Na podlagi tega prihodnjega soglasja lahko postanemo veliko bolj učinkoviti, kar je navsezadnje tudi cilj.

  Thierry Cornillet, poročevalec. – (FR) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, ne bom poskušal ponavljati odličnih točk, ki jih je pravkar navedel komisar.

Razvijamo se v popolnoma novem okolju. Ker je ustava za to poskrbela, poenostavljena pogodba pa jo bo vključila, bomo sestavili popolno politiko Unije, politiko humanitarne pomoči, in kot je povedal komisar, smo največji vir pomoči na svetu.

V tem okolju se mora poročilo proučiti. Ni le odziv na sporočilo Komisije; je delovni dokument o soglasju, doseženem z mojimi kolegi. Prvič bodo tri institucije objavile skupni dokument. To bo prvič od sprejetja uredbe o humanitarni pomoči iz leta 1996. Čas je bil za dobro premišljeno besedilo, ki zagotavlja splošno politično deklaracijo o humanitarni pomoči za naše tri institucije.

Poudaril bi odlično sodelovanje v tej razpravi, tako v odboru za razvoj, v katerem so moje poročilo soglasno sprejeli, ter z Evropsko komisijo in portugalskim predsedstvom.

Poudaril bi tudi, da so poslanci tega parlamenta podprli 12 posebnih točk, skupaj s proračunsko točko. Te bi tukaj poudaril z namenom obrazložitve predvsem obsega, v katerem jih podpiramo in zakaj, ter zlasti navedbe, da so se te točke vključile v soglasje in da je bil Evropski parlament zadovoljen z vsemi točkami, ki jih je zahteval.

Kar zadeva prvo točko, ki je tesno povezana s prejšnjo temo naravnih nesreč, smo želeli imeti novo opredelitev humanitarne dejavnosti, ker seveda obstajajo oboroženi spopadi, ki se zaradi svoje narave ne morejo predvideti, ter nesreče, ki presenetljivo postajajo predvidljive kot posledica zlasti podnebnih sprememb. Vemo, da bodo nekatere države prizadele nesreče, čeprav ne vemo natančnega časa: en primer so poplave v jugovzhodni Aziji. Zato upamo, da se meje humanitarne dejavnosti lahko vzpostavijo veliko prej z usposabljanjem osebja in predhodno razmestitvijo. Nato lahko na poznejši stopnji jasno vidimo sivo polje, ki obstaja med tem, kar je še vedno del humanitarnega prizadevanja, vendar že postaja obnova in bo sčasoma postalo razvojna pomoč.

Trdno verjamemo, da je treba te meje razširiti, to pa bo imelo proračunske posledice, o katerih bom razpravljal pozneje. Kar zadeva Parlament, obstaja še en pomemben element teh meja, tj. pozabljene krize, ki jih javnost pozabi, ne pozabijo pa jih tisti, ki živijo sredi njih. Na primer, v Kolumbiji je skoraj toliko razseljenih ljudi kot v Darfurju in to je nekaj, kar zbudi našo pozornost.

Druga točka je seveda opredelitev humanitarne pomoči in njenih načel, ki jih je ponovil komisar: humanost, nevtralnost, nepristranskost, neodvisnost. Soglasje opredeljuje ta načela za ukrepanje, na katerih temelji humanitarna dejavnost naše institucije.

Nazadnje, poudarili smo najbolj ranljive skupine, še zlasti s sklicevanjem na ženske, spol in posebno vlogo žensk na področju humanitarne dejavnosti. Želeli smo tudi poudariti vlogo lokalnih akterjev in civilne družbe. Na to temo se bom vrnil med razpravo o pomoči v hrani.

Kar zadeva uporabo vojaških virov – komisar je bil glede tega zelo jasen – se zlasti logistični viri – pri tem mislim na helikopterje, ki so lahko ključni pri pomembnem posredovanju v naravni nesreči – lahko uporabijo kot zadnja možnost in v okviru mandata, tako da je njihova uporaba izjemno jasno opredeljena. Vedno obstaja tveganje, da so ti stranka spora ali se štejejo kot stranka oboroženega spora, zato je pomembno, da se to podrobno preuči. Enako velja za civilno zaščito: tudi tu upamo, da bo uporaba sredstev civilne zaščite vedno izjema in se bo opravljala v mejah jasnega okvira za zagotovitev, da humanitarno prizadevanje ne bo zamegljeno zaradi posredovanja akterjev, ki niso neposredno pomembni akterji.

V Evropskem parlamentu očitno podpiramo reforme v okviru ZN z eno določbo, gospod komisar. Upamo, da so sredstva, ki se dodelijo skladu CERF, dodatna sredstva. Ni razloga, da bi bile naše institucije prikrajšane za to, da bi bile gonilna sila prek zlasti generalnega direktorata za humanitarno pomoč. Če države članice ali drugi donatorji želijo prispevati skladom Združenih narodov za pomembna poseganja, to ne sme biti na škodo tega, kar je že bilo opravljeno, ampak mora to presegati.

Še en vidik, ki je za nas zelo pomemben, je pomoč v hrani. Seveda se je vključila v okvir humanitarne pomoči, vendar smo želeli poudariti, da ima včasih lahko škodljiv vpliv z ogrožanjem lokalnih trgov. Kadar se ponudi pomoč v hrani, vendar se ne uporabi premišljeno, lahko krši načelo primo non nocere: „ne delaj škode“. Pomembno se je naučiti iz primera drugih držav, ki niso dobro poznane po humanitarni dejavnosti, da se ne naredijo iste napake.

Nazadnje bi spregovoril o odgovornosti za zaščito. Kar je komisar povedal, je izjemno pomembno in popolnoma podpiramo vaše pripombe glede pravice do poseganja in potrebe po tem, da se ustavimo in razmislimo, ter glede polnega spoštovanja humanitarnega prizadevanja, ki se mora po možnosti izražati ob upoštevanju sankcij na ravni EU. Končno smo zavarovali naše predstavnike in se zahvaljujem tudi za ta poudarek.

Enostavno želimo, da to poročilo o soglasju vključuje niz načel in tudi časovni načrt, o katerem bomo imeli – to je bilo dogovorjeno – letno srečanje, tako da bo tudi Parlament imel popolno vlogo.

  Vittorio Agnoletto, pripravljavec mnenja odbora za zunanje zadeve. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, odbor za zunanje zadeve podpira predlog komisarja Michela o medinstitucionalni deklaraciji o evropskem soglasju glede humanitarne pomoči, vendar posamezne vlade 27 držav članic še vedno izvajajo cilje nacionalne politike o humanitarni pomoči, ki so včasih bistveno drugačni od evropskih ciljev.

Svet in države članice morajo humanitarno pomoč sprejeti kot moralno in politično obvezno, ki jo navdihuje učinkovitost te pomoči in ne nacionalni ali postkolonialni interesi. Ne moremo se omejiti na razdeljevanje riža in kruha, tudi če je to potrebno. Humanitarno pomoč EU mora spremljati politična in diplomatska dejavnost, ki je skladna z mednarodnim pravom, zlasti mednarodnim humanitarnim pravom, kar je prednostna naloga za tako imenovane države prejemnice. Načela humanosti, nevtralnosti, nepristranskosti in neodvisnosti je treba varovati in razlikovati od vsakega vojaškega posredovanja na področju humanitarne pomoči.

Neizpolnjevanje teh načel lahko ogrozi humanitarne delavce in zadevno prebivalstvo. Pomembno je opozoriti, da je pri dejavnosti humanitarne pomoči pozornost treba nameniti najbolj ranljivim skupinam, kot so ženske in otroci.

  Filip Kaczmarek , v imenu skupine PPE-DE. – (PL) Gospod predsednik, skupina Evropske ljudske stranke (Krščanski demokrati) in Evropski demokrati podpiramo sporočilo Evropske komisije za Evropski parlament in Svet Evropske unije o evropskem soglasju glede humanitarne pomoči.

Zavedati se moramo, da je Evropska unija največja donatorica humanitarne pomoči na svetu. Leta 2006 je za humanitarno pomoč namenila 2 milijardi EUR. Ta sredstva so pomagala več kot 100 milijonom posameznikom v 75 državah po svetu.

Gre tudi za to, da potencial Evropske unije ni v celoti izkoriščen. To potrjuje zadnje poročilo OECD, ki kaže na strukturne neustreznosti in nekatera protislovja v zvezi z dejavnostjo Evropske unije. Skupna in jasna deklaracija treh največjih institucij Evropske unije je izjemna priložnost za doseganje političnega soglasja na način, na katerega se mora Evropska unija odzvati na vse bolj zapletene krizne položaje, ki se pojavljajo po svetu.

Deklaracija nam bo omogočila vzpostavitev okvira in opredelitev humanitarne pomoči ter določitev načel in strategij Evropske unije glede določb o pomoči tistim, ki jo najbolj potrebujejo. Poleg tega bo deklaracija pomagala vzpostaviti in predstaviti enotno stališče Evropske unije na forumih, ki vključujejo več humanitarnih organizacij. S tem bomo tudi bolj pozorni na dejstvo, da se Evropska unija ne usmerja le na dodeljevanje humanitarne pomoči, vendar je tudi vključena v analizo razlogov, zakaj je taka pomoč potrebna.

Kadar je mogoče, si prizadevamo pomagati pri iskanju ustreznih političnih rešitev, na podlagi katerih se izločijo navedeni razlogi. Menim, da je poročevalec gospod Cornillet navedel odlično analizo zahtevnega in zapletenega okvira, v katerem se je humanitarna pomoč dodeljevala v zadnjih 15 letih. Komisar Michel se je danes tudi skliceval na to zapletenost.

Okoliščine se spreminjajo in posledično se Evropska unija in mednarodna skupnost kot celota zdaj srečujeta z novimi izzivi. Spremembe vključujejo temeljno razliko v naravi oboroženih spopadov in vse pogostejšim pojavljanjem naravnih nesreč, katerih učinki so vse bolj boleči. Število notranjih sporov tudi vse bolj narašča, kar se kaže v večjem številu beguncev. V veliko krajih se mednarodna humanitarna pomoč ne upošteva ali namerno krši. Delavci, ki so povezani z mednarodnimi humanitarnimi organizacijami, so vse bolj ogroženi. Vse več subjektov je vključenih v zagotavljanje humanitarne pomoči.

Zato se strinjam s poročevalcem, da so bistveni dopolnjevanje, skladnost, učinkovitost in usklajevanje humanitarne pomoči na tehnični in politični ravni med 25 državami članicami Unije. Gre za osnovni pogoj za krepitev statusa Evropske unije kot glavne mednarodne donatorice humanitarne pomoči. Za razvoj močne evropske politike v okviru mednarodnih institucij je tudi potrebna politika, ki bolj ustreza proračunskim virom, dostopnim Uniji.

Sklicujem se tudi na tako imenovano dolžnost do zaščite. Podpiram mnenje poročevalca, da mora Evropska unija prevzeti vodilno vlogo pri uresničevanju pojma dolžnosti. Vključuje dajanje prednosti diplomatskemu in preventivnemu ukrepanju, podpiranju vlad, če izpolnjujejo svoje obveznosti za zaščito svojih državljanov, in uporabi ustreznega pritiska, če je potrebno. Zadnje navedeno lahko vsebuje diplomatske in gospodarske sankcije. Uporaba sile, kot je vojaško posredovanje, mora biti zadnja možnost in se uporabiti le v izjemnih primerih, pri čemer se v celoti upošteva mednarodno pravo in skladnost z njim.

  Alain Hutchinson, v imenu skupine PSE. – (FR) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, najprej se zahvaljujem kolegu, gospodu Cornilletu, za njegovo delo v zvezi s poročilom in razprave, ki jih je vodil v odboru za razvoj. Zahvaljujem se tudi komisarju za njegovo pomembno analizo na začetku te razprave.

Poročilo o humanitarni pomoči se osredotoča na zaščito humanitarnega osebja in dostopa do žrtev, kar sta dve glavni vprašanji, ki jih mora zdaj obravnavati humanitarna pomoč in tudi vse pogosteje v prihodnosti. V zvezi s tem želim poudariti, kot je to storil že komisar, da lahko spremembe načina uporabe oboroženih sil zameglijo podobo humanitarnih udeležencev. Zmeda, ki jo povzroči uporaba vojaških sil, včasih za spremljanje humanitarnih delavcev, se neizogibno kaže v tem, da nevladne organizacije in njihove skupine izgubljajo imuniteto, ki so jo nekoč imele na tem področju.

Poleg tega je za doseganje žrtev in zahtevanje določene svobode izražanja bistvena nevključenost v te spore ali neodvisnost od politik organizacij držav izvora. Na konfliktnih območjih so nedavne spremembe povzročile večjo zapletenost razumevanja stališča nevladnih organizacij. Zlasti v Darfurju več mednarodnih nevladnih organizacij, vključno z organizacijo Zdravniki sveta, navaja, da vse težje dosegajo žrtve izven taborišč za razseljene ter da se ponovno pojavlja nasilje nad ljudmi in humanitarnimi delavci. Njihov manevrski prostor je odvisen od potrditve njihove neodvisnosti v razmerju do oboroženih sil na terenu in vsakega političnega stališča.

Pomembno je tudi navesti, da vse večji delež finančnih virov humanitarnih nevladnih organizacij prispevajo finančne institucije, zlasti evropske institucije. Ta položaj lahko poveča nezaupanje tem nevladnim organizacijam, katerih delovanje se lahko včasih pomeša z geostrateškim položajem držav donatoric ali Unije. Zaradi tega razloga želim poudariti, da se zaradi povečanja javnega financiranja, ki ga podpiramo in je odlična stvar, te nevladne organizacije ne smejo uporabiti kot lutke.

V zadnjih desetih letih je umrlo več kot 1 000 humanitarnih delavcev v več kot 500 napadih na dejavnosti civilne pomoči. Če se ne potrudimo kar najbolje za zagotovitev neodvisnosti nevladnih organizacij, se bo njihova zmožnost ukrepanja nedvomno zmanjšala, posledično pa se bo obširno zmanjšalo tudi število področij, na katerih se uporablja mednarodno humanitarno pravo.

Pristop medijev pomeni, da se danes ves svet usmerja na organizacijo Zoe's Ark, ki je zelo majhno amatersko združenje v primerjavi z veliko večino humanitarnih dejavnosti, ki jih izvajajo priznane strukture, katerih osebje je zelo pogumno ter ima človeške in poklicne sposobnosti. Ta osamljeni primer zato ne sme spravljati v slabo luč nobenega akterja humanitarne pomoči. Nasprotno nas spominja, da je bistveno izvajati humanitarne dejavnosti strogo v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom in resolucijami Varnostnega sveta Združenih narodov.

Zato pozdravljam dejstvo, da to evropsko soglasje, ki bo sprejeto na naslednjem delnem zasedanju, vključuje našo zahtevo po oblikovanju formalne strukture v Svetu, odgovorne za humanitarna vprašanja in letni pregled soglasja ter spremljajočega akcijskega načrta.

  Toomas Savi, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, najprej želim omeniti odstavek 21 poročila gospoda Cornilleta, v katerem je določeno, da bi moralo soglasje prepoznati in nadalje opredeliti različne vloge, naloge in primerjalne ugodnosti različnih humanitarnih udeležencev.

Med novimi državami članicami je nekaj držav, vključno z mojo, ki so lahko najbolj učinkovite s sodelovanjem z drugimi, združevanjem njihovih spretnosti in sredstev ter izmenjavo znanja posameznikov. V praksi lahko to koristi številnim humanitarnim dejavnostim EU ter novim državam članicam omogoči, da začnejo sodelovati v evropskih politikah. Vendar mora biti Evropska unija pripravljena na začetek centraliziranja svojih agencij za uskladitev svojih dejavnosti na najboljši način.

Druga točka, ki jo želim poudariti, je, da je prispevek novih držav članic k humanitarni pomoči precej skromen. Nove države članice, ki so bile pred skoraj dvema desetletjema odvisne od razvojne pomoči in humanitarne pomoči, zdaj uživajo hitro gospodarsko rast. Te države spodbujam, naj močno povečajo svoj prispevek ter se zavedajo, da je to možnost, da manj razvitim državam pomagajo na enak način, kot je njim ne še tako dolgo nazaj pomagal razviti svet.

  Ewa Tomaszewska , v imenu skupine UEN. – (PL) Gospod predsednik, trenutno je med evropskimi družbami razširjeno prepričanje, da je moralna obveza zagotoviti humanitarno pomoč žrtvam kriznih situacij. Ponosni moramo biti, da je Evropska unija največja donatorica pomoči.

Zaradi obsega naravnih nesreč in drugih kriznih razmer se kljub temu pogosto zgodi, da je pomoč neprimerna ali da obstajajo zamude pri njeni dodelitvi. Včasih pomoč ne uspe doseči tistih, ki jo najbolj potrebujejo. Učinkovitost pomoči se lahko v veliki meri izboljša na podlagi dobre organizacije, vključno s sodelovanjem drugih donatorjev pomoči, jasnih načel in nedvoumnih meril. Pomembno je usklajevanje humanitarne in razvojne pomoči. To zagotavlja možnost za prejemnike, da postanejo samozadostni, kar pomeni, da ne bodo odvisni od pomoči v prihodnosti. Zaradi tega je evropsko soglasje glede humanitarne pomoči tako pomembno. Še ena pomembna ugotovitev je potreba po zaščiti prostovoljcev pred nasiljem.

  Kyriacos Triantaphyllides, v imenu skupine GUE/NGL. – (EL) Gospod predsednik, gospe in gospodje, poročilo, o katerem danes razpravljamo, poudarja, da morajo humanitarno dejavnost EU urejati načela, kot jih določajo pravila in dobre prakse v zvezi s humanitarno pomočjo. Ko to beremo, se lahko sprašujemo o dvolični vlogi EU, ki z eno roko daje, z drugo pa jemlje. Pri tem omenjam Palestino. Tu dajemo denar, da bi se bahali z našo humanitarnostjo, hkrati pa naša zunanja politika gospodarsko in socialno zapostavlja 1,5 milijona ljudi, pri čemer jim ne daje upanja za boljšo prihodnost. Moralna lekcija mora biti, da humanitarna politika brez realne zunanje politike nima smisla: ti dve sta tesno povezani. Čas je, da se Komisija strezni glede tega.

  Kathy Sinnott, v imenu skupine IND/DEM. – Gospod predsednik, v zadnjih letih se je pojavilo več humanitarnih kriz ter prav toliko programov nujne pomoči. Ljudje vsak dan trpijo zaradi pomanjkanja hrane in bolezni; vsako leto ostane zaradi številnih naravnih nesreč več tisoč ljudi brez doma in možnosti za vrnitev v normalno življenje.

Glavna vprašanja v tovrstnih krizah so zagotovitev varnosti območja in ljudi, zagotovitev zdravniške oskrbe ter zagotavljanje hrane, vode in zavetja. Ta neposredna vprašanja so primarna, vsa prizadevanja je treba usmeriti proti njim. Žal imajo žrtve omejen dostop do humanitarne pomoči, življenja humanitarnih delavcev pa so ogrožena zaradi vse večjih notranjih sporov v nekaterih državah.

Včasih, ko se pomoč prekine takoj po koncu neposredne nevarnosti, lahko težave znova postanejo akutne, ker se ni vzpostavilo nič, kar bi ljudem pomagalo obnoviti svoje okolje in biti neodvisni v dolgoročnem obdobju. To je naša najpomembnejša naloga: pomagati drugim, ko našo pomoč najbolj potrebujejo. Ne moremo dopustiti, da se težave na tem področju nadaljujejo, najti moramo drug način za kratkoročno in dolgoročno pomoč.

  Zuzana Roithová (PPE-DE). - (CS) Gospod predsednik, gospodu Cornilletu čestitam za izjemno strokovno poročilo o humanitarni pomoči. Potreba po tovrstni pomoči se ne zmanjšuje, prav nasprotno, naravne nesreče se po številu in obsegu vse bolj povečujejo. Oboroženih spopadov v državah v razvoju ni nič manj; spremenili so le svoj značaj. Humanitarni delavci se pogosto soočajo z napadi ali drugimi dejanji, ki kršijo mednarodno pravo. Evropejci so neposredno prek držav članic ali prek EU zagotovili skupno 40 % svetovne humanitarne pomoči. Lansko leto je ta pomoč znašala 2 milijardi EUR. To je za nas dovolj, da si prizadevamo za učinkovitejše zagotavljanje pomoči. Zavedamo se, da mora biti sistematična in dobro usklajena z drugimi udeleženci.

Strinjam se, da mora biti humanitarna pomoč povezana z razvojno pomočjo. Povezana mora biti tudi s političnimi in diplomatskimi dejavnostmi, zlasti za zaščito humanitarnih delavcev in zagotovitev, da se dosežejo območja posredovanja.

Zanimiv podatek o določbi v zvezi s humanitarno pomočjo kaže, da jo devet od desetih Evropejcev podpira. Polovica jih verjame, da je humanitarna pomoč učinkovitejša, če se zagotavlja na ravni EU in ne na nacionalni ravni. Zato je logično, da je humanitarna pomoč letos sama po sebi postala politično področje EU. To je, seveda, velika zaveza. Zavedati se moramo, da humanitarna pomoč ni orodje za krizno upravljanje: preprečiti mora kakršne koli vplive na lokalno politiko ali trge ter ostati neodvisna od političnih okoliščin. Zato popolnoma priznavam načela za njeno dodeljevanje, kot so humanost, nepristranskost, nevtralnost, neodvisnost, neposrednost in učinkovitost. Podpiram tudi idejo o osrednjem skladu za hitro odzivanje, ker nesreče vedno zahtevajo hitro posredovanje. Zagovarjam tudi skupni okvir EU za oceno potreb.

  Corina Creţu (PSE). - Gospod predsednik, najprej želim dodati svoje čestitke poročevalcu, gospodu Cornilletu, za njegovo težko in dragoceno delo pri tem zelo zapletenem vprašanju. Prav tako želim pozdraviti komisarja Michela in poudariti njegov poziv k dobremu sodelovanju z našim odborom za razvoj.

Evropsko soglasje o humanitarni pomoči bo imelo zelo pomembno vlogo za razvoj humanitarnih politik. Menim, da je zelo pomembno, da se o tem skupno dogovorijo Svet, Parlament in Komisija. Pri tem poskušamo potrditi našo zavezanost humanitarnim načelom ter postaviti temelje za tesnejše sodelovanje za zagotovitev najučinkovitejšega izvajanja humanitarne pomoči EU v prihodnjih letih ter za pomoč številnim ljudem, ki trpijo v humanitarnih krizah.

Kot članica odbora za razvoj sem zadovoljna, da končno besedilo vključuje ključne elemente, kot so izrecna omemba resolucije ZN o odgovornosti za zaščito, ter upošteva posebne potrebe ranljivega prebivalstva, pri čemer se posebna pozornost namenja otrokom, ženskam, starejšim ter bolnim in invalidnim osebam. V besedilu je omenjena tudi možnost letne revizije določb o humanitarni pomoči, kar je zelo pomembna postavka, ki dopušča humanitarni odziv na podlagi financiranja, ki ustreza potrebam. Razen tega besedilo omenja zamisel o uporabi lokalnih zmogljivosti za podporo in nevladnih organizacij, ki delujejo na tem področju, kar dopušča uporabo strokovnega znanja in izkušenj glede lokalnih pogojev za hitrejši in boljši odziv za humanitarne katastrofe.

Ne smemo pozabiti, da so tisti, ki najbolj trpijo ob naravnih nesrečah ali nesrečah, ki jih povzroči človek, ljudje, ki so že v zelo ranljivem položaju zaradi revščine. Večinoma živijo v državah v razvoju ter imajo le malo možnosti za boljše življenje. Zato je pomembno, da pošlje Evropska unija sporočilo o solidarnosti in podpori. Za to je bistven ustrezen, hiter in učinkovit odziv v primeru humanitarnih kriz. Prav tako je pomembno boljše usklajevanje za dosego boljše povezave med pomočjo, obnovo in razvojem za zagotovitev, da posledice nesreč terjajo čim manj človeških življenj.

  Olle Schmidt (ALDE). - (SV) Gospod predsednik, gospod komisar, poročevalcu se zahvaljujem za uravnoteženo poročilo o zelo pomembni temi. Ko izbruhne vojna ali se pojavi naravna katastrofa, je za našo Unijo še nekaj zadev pomembnejših od zmožnosti odzivanja in to odločnega odzivanja. EU ima voljo in sposobnost, vendar je potrebno še več.

Naj navedem dve občutljivi točki. Prvič, v nekaterih primerih je po mojem mnenju razumno uporabiti vojaško posredovanje za zaščito humanitarnega prizadevanja. V Darfurju je neposredna oborožena zaščita potrebna za zagotovitev humanitarnega prizadevanja. Tu moramo predvsem razmisliti o rezultatu – ohranjanje življenj.

Drugič, pomoč se lahko uporabi za spodbujanje demokratičnega razvoja. Tudi tukaj moramo upoštevati rezultate. Naj navedem konkreten primer, ki ga komisar dobro pozna. Švedski novinar je bil več kot šest let v zaporu v Eritreji, ker je upošteval načelo svobode govora. Trideset švedskih glavnih urednikov trenutno zahteva, da se vzpostavi povezava med švedsko pomočjo in zaporno kaznijo Davida Isaaka, kakor je ime novinarju. Stal jim bom ob strani. Eritreja mora vedeti, da pripravljenost zagotovitve pomoči lahko izpuhti, če se zlorabijo demokratična načela, kot so se očitno danes v Eritreji.

  Jaromír Kohlíček (GUE/NGL). – (CS) Gospod komisar Michel in gospod Cornillet, hvala za vaše delo. Gospe in gospodje, zelo potrebno in dragoceno besedilo je nekaj svoje vrednosti izgubilo že v naslovu: z geografskega stališča je EU le en del Evrope, razen če so se že začela pogajanja o predlogu Komisije z evropskimi državami zunaj EU, kot so Rusija, Ukrajina, Turčija, Kazahstan, Srbija, Belorusija in druge, kar pa seveda ne drži. Podpiram sprejetje te odlične in zelo potrebne resolucije. Vendar kako bomo zagotovili, da se upošteva v naših čezatlantskih sosednjih zaporih v Guantanamu ali v Afganistanu? Ali se strinjamo z njihovimi praksami v okviru poglabljanja čezatlantskega partnerstva? Da, resolucija je nujna in natančna. Naj vseeno razmislimo o načinih spodbujanja naših čezatlantskih partnerjev, da bi priznali in uporabili humanitarna načela. V nasprotnem primeru si bomo prizadevali za rešitev vprašanj, ki jih postavljajo drugi.

  Luis Yañez-Barnuevo García (PSE). – (ES) Gospod predsednik, z izrekanjem čestitk poročevalcu, gospodu Cornilletu, in tudi komisarju za njegov predlog in govor, ter ponavljanjem besed predstavnika skupine, gospoda Hutchinsona, v teh večernih urah končujem svoj govor in podarjam minuto časa vam, gospod komisar.

Mimogrede, gospod Borrell mi je povedal, da je komisar Michel izvrstno nastopil na srečanju v Lizboni prejšnji teden.

Gospod predsednik, prihranil sem eno minuto.

  Louis Michel, komisar. − (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, na kratko bi se vam rad zahvalil za zelo široko podporo poročilom gospoda Cornilleta in stališčem Komisije.

Odziv na pozabljene krize je natančneje boljša delitev dela. Jasno je, da boste pozabili na krize in osirotele države, če ni delitve dela, humanitarna pomoč ali razvoj pa sta odvisna od politične priložnosti, zunanje politike države, zato je delitev dela edini odziv.

Zamisel o humanitarnem atlasu, kot je razvojni atlas, ki izjemno dobro napreduje in se že uvaja, je jasno dobra rešitev. Strinjam se tudi s številnimi govorniki, ki so se sklicevali na potrebo po poudarjanju ključne vloge lokalnih udeležencev in sodelovanja civilne družbe.

Kar zadeva sklad CERF, se popolnoma strinjam – in to sem že večkrat povedal Združenim narodom, Uradu za usklajevanje humanitarnih zadev (OCHA), vsem in poznate moje stališče – da Evropski urad za človekoljubno pomoč (ECHO) ne bo prispeval v sklad CERF, razen če bodo dostopna dodatna sredstva. ECHO vsako leto porabi vsa sredstva, ki so na voljo za humanitarno dejavnost, in če bi bil prispevek ECHO nujen, bi moral biti dodaten.

Drugič, dejansko je ECHO evropski CERF. To si je pomembno zapomniti. Potreba po tem zato ni velika. ECHO je enostavno tako prilagodljiv – predstavljam si enako prilagodljivost v sektorju razvoja – in morda celo bolj prilagodljiv kot CERF. Tretjič, želel bi, da se ZN osredotočijo na svoj osrednji posel v zvezi s humanitarno pomočjo, kar je v bistvu usklajevanje humanitarne pomoči, pri tem pa nastopi OCHA. V zvezi s tem je treba opraviti še pomembno delo.

Gospod Hutchinson je postavil zelo pomembno vprašanje o opisu ali neke vrste oznaki – čeprav je to huda beseda – za nevladne organizacije in udeležence civilne družbe. Strinjam se z njim, da nevladnih organizacij ne moremo dejansko javno sramotiti zaradi enega ali drugega združenja. Pri tem vam moram povedati, da Komisija ni nikoli prispevala organizaciji Zoe's Ark, niti je ni financirala niti uporabila kot izvajalko, ter želim, da to veste in da ne bo nesporazuma.

Ob tem me postavljeno vprašanje prisili v razmišljanje o vprašanju, o katerem moramo morda razpravljati z nevladnimi organizacijami – o tem sem že imel priložnost govoriti – in sicer o oblikovanju visokega organa nevladnih organizacij in udeležencev civilne družbe, katerih člani bi bili le predstavniki nevladnih organizacij in civilne družbe. Zato ni predvideno predstavništvo javnih organov v tem visokem organu in opazil sem, da se je Bernard Kouchner odzval na ta predlog. V neki meri se lahko oblikuje na podlagi zdravniškega ali strokovnega združenja, ki na primer na podlagi kodeksa ravnanja in etike medsebojno reši več težav, ki bi se drugače lahko pojavile. To je predlog, ki ga predlagam, čeprav bi bila koristna podrobnejša proučitev.

Kar zadeva države članice, z zadovoljstvom ugotavljam visoko stopnjo pripravljenosti, zlasti med nekaterimi od njih – zlasti mi pride na misel Češka republika – da se dokaže mednarodna solidarnost na podlagi obsežnejše humanitarne pomoči v prihodnosti.

Pomembno je poudariti, da šest držav članic (v EU-25) zagotavlja 49 % skupne pomoči Evropske unije ter da je delež ostalih 19 držav članic 18 % celotnega zneska. Tako je zaveza na humanitarnem področju zelo neenakomerna.

Kar zadeva Palestino, ne verjamem, da Evropska unija z eno roko daje, z drugo pa jemlje. Seveda se pojavljajo vprašanja glede dejstva, da je naša razvojna pomoč in zlasti humanitarna pomoč v primežu zaradi položaja v Palestini, vendar ne zagovarjam stališča, da si Evropska unija, še zlasti pa ne Komisija, zasluži obtožbe glede jemanja nazaj tega, kar je dala.

Gospod Schmidt, na kratko bi pripomnil glede humanitarne pomoči v Eritreji. V Eritreji ni humanitarne pomoči; tam za humanitarno pomoč ne zapravimo niti centa. Predvidevam, da ste to pomešali z razvojno pomočjo. V našem političnem dialogu z Eritrejo, je vprašanje novinarja, ki ste ga navedli, vedno na dnevnem redu. Poklical sem oziroma sem se sestal s predsednikom Issaiasom, s katerim sva razpravljala o tem vprašanju. Skriva se za dejstvom, da je težava natančneje zadeva eritrejskega prava.

Očitno si delim stališče in mnenje o tej zadevi, vendar je navezovanje razvojne pomoči na to vprašanje izjemno nevarno. Če povezujete izpust novinarja s politično odločitvijo, če povezujete vašo razvojno pomoč s tem vprašanjem, kdo bo utrpel škodo? To ne bodo eritrejski organi, ampak ljudje, ki jim želite pomagati, to so prebivalci.

Nekoliko je bolj zapleteno, kot si mislite. Takih vprašanj ne moremo nujno medsebojno povezovati. Tudi če so zelo težka vprašanja, za katera me skrbi in so stalna tema v našem dialogu – in stalno izvajam pritisk za rešitev te težave – jih ne moremo povezovati z dodelitvijo razvojne pomoči.

V vsakem primeru vam v zvezi s humanitarno pomočjo povem, da evropske humanitarne pomoči v Eritreji ni, čeprav tam financiramo razvojne projekte.

  Predsednik. − Ta razprava je končana.

Poudariti moram dejstvo, da se bo glede izjave Komisije glasovalo 29. novembra 2007 v Bruslju, glasovanje o poročilu gospoda Cornilleta pa bo potekalo jutri.

Pisna izjava (člen 142)

  Gay Mitchell (PPE-DE), v pisni obliki. – Pozdravljam to pobudo institucij za ustanovitev soglasja EU glede humanitarni pomoči. Prvič bo zagotovilo jasno izjavo o politiki EU v zvezi s humanitarno pomočjo.

Okolje, v katerem se izvajajo humanitarni ukrepi, se razvija zelo hitro in ves čas ustvarja nove izzive.

Vedno več je ranljivih ljudi v kriznih razmerah in v naravnih nesrečah. Leta 2003 je bilo prizadetih 200 milijonov ljudi, od katerih jih je 45 milijonov potrebovalo pomoč, ki jim je rešila življenje. Od takrat smo se soočili s cunamijem v Aziji, številnimi potresi, poplavami in viharji, ki so prizadeli Srednjo Ameriko, ter z grozljivimi razmerami v Darfurju.

Soglasje bo poudarilo humanitarna načela humanosti, nevtralnosti, nepristranskosti in neodvisnosti.

Razvoja pomoč je bistvena vez za preprečevanje humanitarnih nesreč. Zmanjševanje tveganja nesreč in jasna zavezanost povezovanju pomoči, obnove in razvoja sta bistvena.

Vojaške sile vse bolj sodelujejo pri zagotavljanju pomoči in pomoči za obnovo civilnemu prebivalstvu. Takšno poseganje v to, kar se je tradicionalno obravnavalo kot humanitarni ali razvojni prostor, sproža pomembna vprašanja.

Razlikovanje med civilnimi in vojaškimi udeleženci je stvar, ki zadeva številne, ki delajo na humanitarnem področju. Naloge različnih udeležencev je treba jasno opredeliti.