Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 14. november 2007 - Strasbourg

2. Evropski interes: uspeh v času globalizacije (razprava)

  Predsednik. − Gospe in gospodje, veseli me, da sta prisotna vsaj dva predsednika skupin. Enega od njiju sem skoraj spregledal, ampak vidim, da že hiti na svoje mesto.

Naslednja točka je predstavitev izjav Sveta in Komisije glede teme Evropski interes: uspeh v času globalizacije.

  Manuel Lobo Antunes, predsedujoči Svetu. − (PT) Gospod predsednik, gospod predsednik Komisije, gospe in gospodje, pojava globalizacije ne smemo obravnavati le v smislu njegovih gospodarskih in tehnoloških posledic. Globalizacija je za vas, gospe in gospodje, za člane Sveta Evropske unije in dejansko za vse nas v osnovi politična zadeva. Del globalizacije so ljudje, ki izgubijo zaposlitev, regije v težavnem položaju, izginjanje gospodarskih sektorjev ter nove nevarnosti na področju varnosti in okolja, vendar globalizacija vključuje tudi nove možnosti za zaposlitev, nove proizvodne sektorje, nižje cene za številne različne proizvode, pri čemer omogoča nove načine dodelitve finančnih sredstev ter rast na področju trgovine proizvodov in storitev.

Globalizacija je spodbujala doslej največje možnosti za izmenjavo zamisli in stike med ljudmi. Možnosti za obogatitev v gospodarskem in kulturnem smislu so ogromne, vendar so ogromna tudi različna tveganja za novo svetovno neravnovesje. Soočamo se z izzivom, kako oblikovati to novo in vse bolj spremenljivo soodvisnost v vedno bolj omejenem svetu. Sprijazniti se z globalizacijo in to področje urediti je ključno vprašanje za naše demokratične sisteme ter za pravi koncept učinkovite demokracije: ali bomo lahko ohranjali politični nadzor nad temeljnimi možnostmi v gospodarskem upravljanju ter toliko drugimi vidiki našega življenja, ki so odvisni od naših ljudi in naših izvoljenih predstavnikov?

Trdno verjamem, da bomo Evropejci na različnih ključnih področjih uspešni le, če bomo sposobni zagotoviti nove skupne politične rešitve za najresnejše probleme našega časa, kot so gospodarska rast in ustvarjanje novih delovnih mest, varstvo okolja, energija, preseljevanje ter boj proti terorizmu.

Evropska unija posodablja svoje notranje politike, da bi zagotovila konkurenčnost ter pravičen in trajnosten razvoj. Gospodarske reforme bi morala usmerjati krepitev socialne kohezije in spoštovanje okolja. V okviru rasti in zaposlovanja je treba vlagati v raziskave, inovacije in izobraževanje. Vendar v tem procesu nismo sami in bilo bi neodgovorno, če bi postali samozadostni in prepričani, da je delovanje v lastnem interesu lahko učinkovito. Ta novi svet nima učinkovite zaščite ali opore. Delovati moramo skupaj z drugimi državami in regijami, da dosežemo rezultate, ki bodo pozitivni za vsakogar.

Stabilnost, svoboda, varnost in blaginja bodo trdne in bodo trajale le, če jih bomo dosegli skupaj. To je naloga Evrope. Globalizacijo moramo voditi in oblikovati ob upoštevanju naših načel in vrednot, pri čemer moramo zadeve obravnavati z vsestransko odprtostjo, kot smo to počeli v najuspešnejših trenutkih naše skupne zgodovine.

S sodelovanjem so EU in države članice pokazale, da skupne probleme in izzive lahko rešujejo tako, da izkoristijo 50-letne izkušnje povezovanja. Nova lizbonska pogodba zagotavlja bolj učinkovite in pregledne institucionalne pogoje za vlogo EU v svetu. Izziv je ohraniti in okrepiti takrat doseženo ter najti načine za zaščito naših interesov in oblikovanje naših skupnih vrednot preko naših meja.

Prenovljena lizbonska strategija zagotavlja okvir, ki bo omogočil, da se bo Evropa na ta izziv odzvala. Začetek novega cikla upravljanja nam omogoča razmislek o nadaljnjem delovanju. Sporočilo Komisije, o katerem danes razpravljamo, je odlično izhodišče za razpravo in je zagotovilo podlago za razpravo med voditelji držav in vlad na lizbonskem neuradnem srečanju dne 19. oktobra. Naše delo v Svetu temelji na tem dokumentu in na ta način skušamo opredeliti sveženj besedil, da bi prispeval k pripravi naslednjega cikla lizbonske strategije.

Ekonomsko-finančni svet je ta teden sprejel sklepe, tudi Svet za konkurenčnost z dne 22. novembra bo odobril nekatera besedila, svet o zaposlovanju, ki bo potekal 5. in 6. decembra, načrtuje sprejetje sklepov o prihodnosti evropske strategije zaposlovanja v okviru novega cikla lizbonske strategije. Druge sestave Sveta obravnavajo vprašanja, ki zadevajo pripravo novega cikla. Potrdim lahko, da se v bistvu strinjamo s Komisijo: prenovljena lizbonska strategija mora še naprej predstavljati ustrezen okvir za odziv Evrope na večje izzive, s katerimi se soočamo, zlasti na izziv globalizacije. Evropa bistveno napreduje. Cilji, ki so zastavljeni na štirih prednostnih področjih – zaposlovanje, znanje in inovacije, poslovno okolje ter energija in podnebne spremembe, izbranih leta 2006, so še vedno ustrezni.

Glavne poteze novega cikla morajo ohraniti stabilnost, ki je potrebna za okrepitev rezultatov. Pomembno je, da se hkrati zagotovijo prilagoditve in izboljšave, da se lahko doseže celoten potencial prenovljene lizbonske strategije. Dosedanji napredek nas spodbuja pri naši prednostni nalogi, tj. pospešitvi izvajanja reform za okrepitev naših gospodarstev.

EU je odgovorna na svetovni ravni in mora biti boljše pripravljena na soočenje z globalizacijo prek strateškega, skladnega in odločnega globalnega pristopa. Še naprej moramo biti zavezani izvajanju ukrepov na nacionalni ravni, kar nam hkrati omogoča učinkovitejše reševanje problemov v zvezi z demografskimi spremembami, kakovostjo javnih financ in dolgoročno trajnostjo, trgom dela, zaposlovanjem, socialno kohezijo, notranjim trgom, konkurenčnostjo, inovacijami in raziskavami, energijo in podnebnimi spremembami ter izobraževanjem in usposabljanjem.

Lizbonski program Skupnosti ima hkrati pomembno vlogo v novem ciklu, ker omogoča učinkovitejša jamstva za nujno skladnost reform. Odgovornost Parlamenta in Sveta je treba okrepiti in razviti izmenjavo dobrih praks med državami članicami. Preseljevanje ima v okviru globalizacije temeljno vlogo, ker povečuje potencial rasti in lajša prilagajanje. Glede na nedavno poročilo v zvezi z vplivi teh razmer na mobilnost delavcev, ki ga je ta teden predložil Svet, demografsko rast EU vse bolj spodbujajo migracijski tokovi in pozorni bi morali biti na odločen način, s katerim ti tokovi pripomorejo h krepitvi prožnosti, ki je potrebna za soočanje s krizami in za nadomestitev nizkih stopenj mobilnosti v regiji.

V tem globaliziranem okviru je treba okrepiti in razviti zunanjo razsežnost lizbonske strategije, s katero se načrtujejo politični in gospodarski cilji EU ter socialni in okoljski standardi zunaj njenih meja. Kot veste, se je ta vidik obravnaval v razpravi voditeljev držav in vlad na lizbonskem neuradnem srečanju, kjer smo oblikovali vprašanja v zvezi z nestabilnostjo finančnega trga in zlasti podnebnimi spremembami. Ta zanimiva in spodbudna politična razprava, v kateri je sodeloval tudi predsednik tega parlamenta, je okrepila naše zaupanje v prihodnost.

Kot je že poudaril portugalski predsednik vlade José Sócrates, je dolžnost Evrope voditi proces globalizacije in Evropa je v položaju, ko to lahko stori tako, da izkoristi prednost nastalih novih priložnosti, tudi tistih na področju zamisli in kulturne izmenjave. S krepitvijo odnosov med ljudmi in soodvisnosti med narodi EU bistveno prispeva k miru in svetovni stabilnosti. Evropa se mora soočiti s političnimi in institucionalnimi pogoji ob upoštevanju izzivov, nastalih zaradi globalizacije na gospodarskem, socialnem in okoljskem področju, zato lahko vpliva na proces globalizacije. Potrebujemo močnejše strateško sodelovanje z našimi partnerji, da se razvije nov program na globalni ravni, ki bo združeval vzajemno odprtje trgov, izboljšana merila in potrebo po podpori institucionalne usposobljenosti držav v razvoju.

Kot je naznanil tudi portugalski predsednik vlade na neuradnem srečanju v Lizboni, se bo deklaracija EU o globalizaciji sprejela na evropskem vrhu 13. in 14. decembra. To bo za državljane in svet jasno sporočilo o odločnosti in zavezanosti evropskih voditeljev k podpiranju zmogljivosti EU, da vpliva na globalni program in najde prave odgovore.

Izzivi pred nami so težavni in spodbudni hkrati; portugalsko predsedstvo se bo z njimi še naprej soočalo. Kot vedno do zdaj tudi tokrat računamo na podporo Evropskega parlamenta, da bo spodbujal ter razvijal EU in nacionalno ukrepanje, kot je bilo dogovorjeno na globalni ravni, ker to Evropi omogoča, da prevzame svojo odgovornost v globalnem smislu ter se uspešno sooči s prihodnjimi izzivi.

Včasih pozabimo, kaj pomeni Evropa za tako veliko ljudi v tem globaliziranem svetu. Prizori priseljencev, ki obnemogli ležijo na naših plažah, kruto opozarjajo na dejanske razmere in na privilegiranost priseljencev v Evropi, ki je postala branik upanja, upanja, da je mogoče oblikovati model, ki združuje svobodo, gospodarsko rast, socialno pravičnost in varstvo okolja, kar temelji na partnerstvu, sodelovanju in skupni odgovornosti.

Ogrožen ni le uspeh nas, Evropejcev. Kot veste, je slogan našega predsedstva močnejša Unija za boljši svet in resnično verjamemo, da mora imeti Evropa ključno vlogo pri izgradnji pravičnejšega in bolj uravnoteženega sveta.

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. − (PT) Predsednik Komisije, državni sekretar za evropske zadeve Sveta, gospe in gospodje, globalizacija je osrednja tema te generacije Evropejcev. Na takšen ali drugačen način zadeva življenja vseh naših državljanov, zato je prav, da se obravnava prednostno.

Kot veste, sem prepričan, da mora biti evropski program 21. stoletja organiziran predvsem v smislu teme globalizacije, medtem ko mora ohranjati vrednote in načela, ki so bili vedno del evropskega projekta. Vendar je treba globalizacijo obravnavati tudi kot priložnost za Evropo, da zaščiti in zagovarja svoje interese v tem svetu, znotraj katerega vse bolj velja medsebojna odvisnost. Zato me veseli, da sodelujem v razpravi o tej zadevi, ki jo organizira Evropski parlament.

Kot je pravkar dejal državni sekretar, je bil dokument Komisije, osnutek katerega je bil na zahtevo Evrope oblikovan prejšnji mesec, povod za odlično razpravo na lizbonskem neuradnem srečanju Evropskega sveta. Zlasti sem bil vesel spodbudnega soglasja, doseženega v zvezi z našimi zamislimi glede tega, kako se odzvati na izzive globalizacije. Zahvaljujem se tudi portugalskemu predsedstvu za stalno podporo pri tem globalnem evropskem programu in uresničevanju razsežnosti lizbonske strategije, ki je lahko ustrezna za soočanje z izzivi globalizacije.

Podpiramo tudi zamisel deklaracije o globalizaciji na decembrskem zasedanju Evropskega sveta. To bi bil odličen način za okrepitev tega soglasja, ki ga je treba tudi tu, v Evropskem parlamentu, spodbuditi z osnutkom skupnega predloga resolucije za tako pomembno zadevo.

Evropska unija dejansko razvija postopen in resnično evropski odziv na globalizacijo, ki je Evropejce spodbudil, da kar najbolj izkoristijo ta pojav. Ta odziv potrjuje upravičeno zaskrbljenost tistih, ki se soočajo s spremembami, vendar se ne sme pozabiti, da lahko te spremembe negativno vplivajo na nekatere ljudi in tudi za takšne primere se moramo ustrezno pripraviti.

Menim, da je v evropskem interesu najti pravo ravnovesje, vendar odziv v nobenem primeru ne sme biti povezan s strahom ali neuspehom, temeljiti mora na zaupanju. V zadnjih nekaj mesecih se je pojavil nov interes: pretres na finančnih trgih kaže, da je stanje evropskega gospodarstva povezano z globalnim razvojem, medtem ko skrajne podnebne razmere kažejo, kako resne so možne posledice podnebnih sprememb in da je reševanje tega problema vedno bolj potrebno. Vsak dan smo priča temu, da na zaposlitve v Evropi, energijo v Evropi, zdravje naših ljudi in kakovost življenja po vsej Evropi vpliva globalna razsežnost.

predsednik Komisije. − Gospod predsednik, prepričan sem, da mora naše stališče temeljiti na zaupanju. Imamo izkušnje kot največje svetovno gospodarstvo in največji izvoznik. Prvi smo uvajali inovativne načine reševanja novih težav, le poglejte trgovanje z emisijami, in postavili nekaj jasnih osnovnih pravil, ki so nam koristila.

Prvič, imamo odgovornost za zaščito državljanov brez protekcionizma. Politiko moramo usmerjati tako, da se drugi odločijo enako in se odprejo. Ne smemo zapirati vrat, ampak moramo drugim pomagati, da odprejo svoja. Za Evropo, ki je največji izvoznik na svetu, bi bil protekcionizem samouničujoč.

Drugič, smo odprti, vendar nismo naivni. To pomeni, da ne bomo popuščali tistim, ki ne spoštujejo nekaterih ključnih načel. Takšen je bil zagon nedavnih predlogov za zagotovitev, da bi predpisi o energetskih naložbah veljali za podjetja iz tretjih držav.

Tretjič, iz sistema, ki temelji na predpisih, je treba veliko pridobiti, pri čemer izkušnje Evropske unije omogočajo edinstveno dobro umestitev sistema, da se zagotovi dobra podlaga za pravno ureditev na svetovni ravni, dejanski način za oblikovanje globalizacije. Bodimo pošteni: za odprto gospodarstvo potrebujemo predpise. Trgi ne morejo delovati brez institucij in v Evropski uniji imamo, več kot kjer koli drugje, izkušnje z združevanjem različnih predpisov in različnih nacionalnih izkušenj. Zato resnično verjamem, da smo za oblikovanje globalizacije bolje opremljeni od kogar koli drugega na svetu, ne za to, da določimo, ampak da predlagamo naš model za to stopnjo globalizacije, v katero prihajamo zdaj.

Prav tako imamo nekaj orodij, ki nam pomagajo, da se z globalizacijo soočamo samozavestno. Nikoli še ni bilo tako jasno, da je euro sila stabilnosti v mednarodnem finančnem sistemu. Možnost uporabe zakonodaje Evropske unije za določitev zavezujočih ciljev za toplogredne pline in obnovljive vire energije nam omogoča tudi verodostojnost brez konkurence, pri čemer imamo dobro uveljavljen vzvod za reformo v Evropi v obliki prenovljene lizbonske strategije.

S ponovno uvedbo lizbonske strategije leta 2005 smo jo želeli izboljšati na veliko različnih načinov. Z opredeljenim partnerstvom med državami članicami in Komisijo smo povečali lastništvo in odgovornost. S priporočili za vsako državo posebej smo natančno opredelili naloge, ki jih je treba opraviti. Zdaj ima vsaka država članica svoj program nacionalne reforme in vsaka država članica sprejema skupno prizadevanje za te reforme. Prav tako smo preusmerili finančne instrumente Unije na rast in delovna mesta.

To zdaj prinaša rezultate. Kljub sedanji zaskrbljenosti se je delovanje izboljšalo: v Evropski uniji s 27 državami članicami je bilo v zadnjih dveh letih ustvarjenih skoraj 6,5 milijona dodatnih delovnih mest; v obdobju 2007–2009 se pričakuje več kot 8 milijonov delovnih mest. Lizbonske reforme so nedvomno okrepile potencial rasti evropskega gospodarstva.

Vendar ni časa za samozadovoljstvo: naloga še zdaleč ni končana. Države članice in Unija morajo pospeševati reformo. To je najboljši način za bolj prožno gospodarstvo glede na negotove gospodarske obete.

Štiri prednostna področja, za katera so se dogovorili leta 2006, zagotavljajo pravi okvir za Lizbono: raziskave in inovacije, boljše poslovno okolje (boj proti birokraciji in spodbujanje boljših pogojev za naložbe); večje zaposlovanje in glavna vprašanja o energetiki in podnebnih spremembah. Ta področja in njihova opredelitev so strategijo bolj izostrili. Seveda so ta področja tesno medsebojno povezana. Brez visoko usposobljene delovne sile, več raziskav in večjih inovacij ne bomo nikoli imeli gospodarstva, ki temelji na znanju, in gospodarstva z nizkimi emisijami ogljika.

Zato poudarjam raziskave in inovacije. Ob tej priložnosti se želim zahvaliti Evropskemu parlamentu za podporo zahtevi Komisije po trikotniku znanja v zvezi z raziskavami, izobraževanjem in inovacijami. Seveda se vam zahvaljujem in vas opozarjam na potrebo po sodelovanju za ohranitev projekta Galileo kot velikega evropskega projekta, pri čemer se zahvaljujem tudi za podporo projektu EIT.

V zvezi s potrebo po evropskem prostoru znanja napredujemo. Dejansko je bila v našem dokumentu ena od novosti predstavitev zamisli o peti svoboščini, svoboščini o prostem pretoku znanja v Evropski uniji.

Nikoli ne bomo ustvarili nove dinamičnosti brez pravega vzdušja tudi za naša mala in srednje velika podjetja. V Evropi je 23 milijonov malih in srednje velikih podjetij. Zato menim, da lahko vsa ta področja skupaj ustvarijo uspešen krog pomoči za vse cilje hkrati.

Ob pripravah na začetek naslednjega triletnega cikla moramo posodobiti strategijo glede na pridobljena spoznanja in nove okoliščine. Bolj se je treba osredotočiti na socialni vidik. Najboljše orožje proti neenakosti in socialni izključenosti so večje naložbe v izobraževanje in usposabljanje za vse starosti, pri čemer, kot sem prej omenil, globalizacija ni koristna za vse. Če želimo biti prepričani o podpori državljanov Evropske unije našemu programu, moramo pravočasno obravnavati zadeve glede socialnega vidika. Zato je na primer Komisija predlagala prilagoditev globalizacijskemu skladu, ker smo od začetka prepoznali potrebo po dejanskih odgovorih v zvezi s temi področji.

Zlasti me je spodbudil sporazum socialnih partnerjev o nizu načel prožne varnosti, ki jih je Komisija predlagala pred poletjem. Dejansko smo na evropskem neuradnem srečanju Sveta v Lizboni prejeli zelo dobre novice o tem sporazumu med evropskimi socialnimi partnerji. Upam, da bo lahko decembrsko zasedanje Evropskega sveta podprlo ta načela. To vsaki državi članici zagotavlja zelo dobro podlago za opredelitev boljšega ravnovesja med prožnostjo in varnostjo na njenih trgih dela.

Učinkovito izvajanje pomembnih reform, večji poudarek na izkušnjah in izobraževanju, dejanski koraki za pretvorbo Evrope v gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika: to so po našem mnenju prednostne naloge za naslednji cikel.

Celostne smernice zagotavljajo pomemben instrument za usklajevanje, skupen okvir, ki omogoča, da različne države članice dosežejo svoje nacionalne programe reform. Analiza in povratne informacije držav članic kažejo, da smernice delujejo. To so temelji lizbonskega programa Skupnosti. Menim, da jih je kljub potrebi po posodobitvi smiselno popraviti le, če so v slabem stanju.

Prav tako moramo storiti več za zagotovitev, da lizbonska strategija v vseh državah članicah napreduje enakomerno: počasnejši napredek reforme v eni državi članici povzroči očitno verižno reakcijo v drugih državah članicah. Prav tako je potrebno večje vključevanje parlamentov, socialnih partnerjev ter lokalnih in regionalnih organov.

Zavezanost tega parlamenta lizbonski strategiji je bila pri ohranjanju zagona kritična. Skupaj s podpredsednikom Verheugenom in z vsem zborom se zelo veselim poglobitve skupnega dela ob prehodu v nov lizbonski cikel.

Povezava med globalizacijo in lizbonsko pogodbo je odlična priložnost, da pokažemo, da danes in v tem obdobju evropski gospodarski program ni neobvezen dodatek: to je ključ do uspešne prihodnosti za Evropo. Gospodarska reforma, globalna vizija, gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika: to so neločljivi cilji, za katere si je treba vzporedno prizadevati in le Evropska unija lahko zagotovi razsežnost in skladnost, ki jo Evropa tako potrebuje. Le skupaj lahko dosežemo to, kar v našem dokumentu imenujemo „evropski interes“.

Za konec naj povem, da resnično verjamem, da to ni le evropski interes. Resnično verjamem, da svet v času globalizacije potrebuje tudi bolj predano Evropo, z zaščito in zagovarjanjem interesov, vendar tudi z vrednotami svobode in solidarnosti, ki se ohranjajo v tem času globalizacije.

(Ploskanje.)

  Joseph Daul, v imenu skupine PPE-DE. – (FR) Gospod predsednik, dragi Hans-Gert; predsedujoči Svetu, Manuel Lobo Antunes; gospod predsednik Komisije, José Manuel Barroso, za naše državljane globalizacija ni abstrakten koncept. Globalizacija je realnost, ki vpliva na vsakdanje življenje običajnih Evropejcev, ki v svojih vladah in institucijah iščejo rešitve za probleme, ki jih s seboj prinaša globalizacija.

V tem smislu naši državljani od Evropske unije pričakujejo veliko. Pričakujejo zaščito in varnost: fizično zaščito pred terorističnimi grožnjami in tudi zaščito pred negotovostjo finančnih trgov. Za zagotovitev oskrbe s hrano in varnosti preskrbe s hrano so se obrnili tudi na nas; prejšnje poletje je znatno povišanje stroškov v zvezi z žitom povzročilo hitro zvišanje uporabniških cen. Evropskim potrošnikom je treba zagotoviti, da bodo proizvodi, ki so poceni in uvoženi, varni v vsakem pogledu. To vprašanje je zelo aktualno: ker se približuje praznični čas, moramo staršem in starim staršem zagotoviti, da darila, ki jih v ta namen kupujejo otrokom, ne ogrožajo zdravja otrok.

Čeprav globalizacija prispeva k blaginji, mora biti tudi poštena in mora upoštevati etična pravila, na primer prepovedati izkoriščanje otrok. Globalizacije ni mogoče graditi na hrbtenicah najšibkejših: mora biti instrument za boj proti neenakosti ne le v posameznih državah, ampak tudi med državami. Globalizacijo je treba usmeriti na večjo kupno moč najrevnejših v družbi. Vedno smo zagovarjali prosto trgovino, vendar mora ta trgovina temeljiti na strogih pravilih. Odprtost Evropske unije do ostalega sveta je vodilna sila v svetovnem gospodarstvu in številna podjetja so zainteresirana za ustanovitev v Evropi. Sprejeti bodo morali naša pravila in se prilagoditi našim standardom na področju zdravstva, okolja in varstva potrošnikov.

V petdesetletnem obdobju je Evropska unija uspela ustvariti funkcionalen notranji trg, v katerem je bilo treba vedno usklajevati zakonodajo držav članic. Evropska unija mora izvažati svoje izkušnje in pripomoči k večji proizvodnji in standardom za nadzor kakovosti pri svojih partnerjih. S številnimi partnerji smo na dobri poti k temu. Uspeh prvega srečanja čezatlantskega ekonomskega sveta, ki je potekalo prejšnji petek v Washingtonu, je pozitiven znak in zdaj moramo pospešiti naša prizadevanja, da Brazilijo, Kitajsko in Indijo opomnimo na njihove odgovornosti. Afriki nekoliko bolj popuščamo.

Da bi zadostili zunanjim izzivom, moramo, prvič, okrepiti naš enotni trg tako, da vložimo več v raziskave in razvoj, ter drugič, da zagotovimo boljšo uskladitev raziskav in inovacij med državami članicami. Medtem ko globalizacija omogoča nove priložnosti, zahteva tudi prilagajanje, na primer v smislu izobraževanja in usposabljanja v zvezi z delovnim življenjem prebivalcev.

Moja skupina se strinja z novimi pobudami za rast in zaposlovanje v okviru lizbonske strategije in prav tako evropskega obrtnega zakona, ki ga je predlagala Komisija, ker mala in srednje velika podjetja ostajajo zelo pomembna orodja za vzpostavljanje stabilnosti in novih delovnih mest v Evropi.

Gospe in gospodje, vedno bolj pomembno je, da se kot politiki soočimo s problemi na področju energetike. Evropska unija bo ranljiva, dokler ne bo imela skupne politike za varnost oskrbe z energijo in okoljsko varnost. Cena nafte, ki znaša skoraj 100 USD na sodček, kaže na to, da je Evropa, v kateri živimo, v težavnem položaju. Za zagotovitev varnosti oskrbe in trajnostne rasti v tem sektorju potrebujemo evropsko energetsko politiko. Začeti moramo s temeljito preučitvijo obnovljivih virov energije in raziskati potencial oskrbe z energijo civilne jedrske energije.

Vse razprave o teh zadevah morajo biti pregledne, da se poveča ozaveščenost ljudi in zagotovi njihova podpora za to, kar počnemo. Ne nazadnje želimo čistejšo, učinkovitejšo in varnejšo energijo za Evropo. Evropa mora jasno določiti svoje interese, ne le v smislu trgovine in globalnega gospodarstva, ampak tudi v smislu kulture, jezika in tradicije. Z delovanjem za skupne rešitve za izzive globalizacije se moramo postaviti v položaj, da bomo lahko zaščitili zakonite interese naših državljanov, ne da bi se obnašali zaščitniško.

(Ploskanje.)

  Martin Schulz , v imenu skupine PSE. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, naslov te razprave kaže na dejstvo, da bo Evropski parlament s Svetom in Komisijo razpravljal o tej vlogi, ki jo namerava Evropa, tj. evropske institucije in države članice EU, imeti pri soočanju s priložnostmi in tveganji globalizacije. Zato moramo razjasniti, kar bomo storili tudi v današnji razpravi, da lahko posledice globalizacije obravnavamo z različnih vidikov in rešujemo z različnimi konkurenčnimi metodami.

Pogajanja o resoluciji, ki naj bi se sprejela danes, kažejo, da obstaja velika razlika med zamislimi na desni strani tega parlamenta in med tem, kar želimo v skupini socialdemokratov. Kar bomo povedali v tej razpravi bo zato določilo parametre, ki jih uporabljamo pri ocenjevanju vlog institucij, zlasti Komisije. Gospod predsednik Komisije in gospod Daul, ker sem vas zelo pazljivo poslušal, lahko rečem, da obstaja nekakšna skupna podlaga, vendar so prisotne tudi nekatere velike razlike.

Vse, ki zdaj zagovarjajo ali bodo v prihodnosti zagovarjali volitve v urad predsednika Komisije, bo naša skupina ocenila na podlagi nekaterih ključnih meril, zlasti glede na njegovo ali njeno dojemanje vloge Komisije v globaliziranem gospodarstvu. Makroekonomsko usklajevanje politike ali skupno ekonomsko in davčno politiko morajo voditi načela socialne politike. Posledica gospodarskega napredka v Evropi mora biti večja socialna stabilnost. EU mora zagotoviti, da bo globalni gospodarski napredek povzročil večjo enakost pravic in možnosti v svetu. Tudi to je socialna politika. Naše skupno merilo je blaginja ljudi doma in v tujini.

Gospodarski napredek je predpogoj za socialno varnost in ne nasprotno, kot smo slišali v nekaterih govorih v tem parlamentu. Zamisel, da je manjša socialna varnost v Evropi vir gospodarskega napredka, je zmotna. Vsakdo, ki verjame, da se lahko EU uporabi za spodkopavanje dosežkov na področju socialne politike pod pretvezo globalizacije, kot se je že zgodilo, se moti. Deregulirani trgi, ki povzročajo večje dobičke in nižje socialne standarde, so morda po mnenju desne strani tega parlamenta dobra rešitev. Mi ne mislimo tako. Menimo, da je bila skrivnost evropskega uspeha socialni in gospodarski napredek, ki sta medsebojno povezana. Kar zadeva nas, se v tem smislu ni nič spremenilo.

(Ploskanje.)

To je bil zanimiv vzklik gospoda Daula. Za tiste, ki niste slišali, naj ponovim njegove besede: „Najprej gospodarstvo.“ Ne. Gospodarska rast in socialno varstvo sta medsebojno povezana, to je ključna točka in poudarja napako desno usmerjene politike v Evropi. Razjasnimo eno stvar: velika večina vlad v Svetu je desnosredinskih in Komisija seveda ni zelo naklonjena socializmu. Vi, gospod Barroso, ste desnosredinski politik, kot je večina vaših komisarjev. Zato pazljivo spremljamo ukrepe Komisije, da lahko ocenimo kredibilnost vaših izjav.

Seveda potrebujemo raziskave, inovacije in izobraževanje ter seveda takšen razvoj notranjega trga, da se zaščiti okolje in stabilizira vire družbe. To resnično potrebujemo. Vendar mora tudi Komisija predstaviti ustrezne predloge za direktive. Nato bomo potrebovali ustrezne zakonodajne pobude za okrepitev procesa. Prisotne so nekatere dobre točke, ki jih podpiramo, vendar je tudi veliko takšnih, ki jih moramo temeljito preučiti.

Prav tako potrebujemo učinkovito upravljanje. Ne vem, ali je to bolje imenovati lizbonsko upravljanje kot v naslovih dokumentov EU. Ne vem, ali običajen prebivalec razume, kaj mislimo s tem. In ko govorite o poenostavljanju upravljanja in za vodenje teh prizadevanj imenujete ministrskega predsednika Bavarske, vam lahko le čestitam in zaželim srečo.

Najbolj potrebujemo pravila za obvladovanje tega kapitalizma „divjega zahoda“, ki prevladuje na finančnih trgih in ogroža celotna nacionalna gospodarstva; s tem se resnično strinjamo z vami, gospod predsednik Komisije. Zato začnimo s temi pravili v Evropi. Naj povem, da pričakujemo, da bodo mednarodni finančni kapitalisti nadzorovani, njihovo delovanje pregledno in njihova pristojnost seveda omejena; vaše cilje v zvezi s tem bomo podprli. To je ena od ključnih točk socialnega napredka v Evropi.

Gospod predsednik, Hans-Gert, gospe in gospodje, na koncu naj povem, da je vprašanje, o katerem danes razpravljamo, tj. kako se združiti za soočenje z izzivom globalizacije in kako lahko Evropa – institucionalna Evropa, vi v Komisiji in mi v Parlamentu, dejansko izvajamo te ambiciozno zastavljene cilje, tudi ukrep, po katerem nas bodo volivci ocenjevali. Če se bomo še naprej omejevali na splošne razprave, v katerih natančno opisujemo, kaj želimo, vendar potem ne bomo uvedli konkretnih zakonodajnih ukrepov tu in v državah članicah, je vse skupaj nesmiselno. Zato pričakujemo, da bodo naše zamisli, ki jih izražamo tukaj, upoštevane v naši skupni resoluciji in bodo postale del odločne politike.

(Ploskanje poslancev z leve strani dvorane.)

  Predsednik. − Gospod Schulz, dejstvo, da ste zelo prekoračili svoj čas za govor, ni bilo povezano s tem, kako ste nagovorili predsednika. Dodaten čas, ki ste ga porabili, bomo odšteli pri govorih vaše skupine.

  Graham Watson, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, pravkar smo slišali jezik preteklosti:

v imenu skupine ALDE. – Die Rede der Vergangenheit!

v imenu skupine ALDE. – Drugi vedo, pogosto bolje kot mi, da že živimo v globalni družbi. Indija, Kitajska in Brazilija dobro izkoriščajo ponujeno priložnost, medtem ko se prevelik del Evrope boji njihove prevlade.

Ko nas je včeraj nagovoril predsednik Sarkozy, je govoril o različnih možnih prihodnostih za jutrišnjo Evropo in sprožil razpravo o politiki konkurence, energetike in širitve.

Izraz gospoda Barrosa med govorom nam je povedal več kot vse njegove besede. Če Evropa ne ukrepa, ker se nacionalni voditelji, pri čemer navajam zaskrbljenost državljanov, prepirajo o programu EU, bomo zamudili priložnost za oblikovanje globalizacije v skupne interese Evrope.

Prepričati moramo države članice in ne državljanov. Raziskave so pokazale, da večina državljanov vidi Evropsko unijo, ne nacionalno vlado, kot najboljšo za upravljanje globalizacije.

Poglejte, kako potres globalizacije pretresa evropsko korporacijo. Nekateri se z desnice umikajo vpričo globalnih izzivov, od konzervatizma v nacionalizem ali od krščanske demokracije v krščansko avtokracijo. Razkol globalizacije poteka ravno skozi skupino PPE.

Na levici Kurt Beck in njegovi prijatelji zadržujejo zelo potrebne reforme. Franz Müntefering je to opazil in se je zato vzdržal glasovanja. Vendar vizionarji vidijo potrebo po reformi, ki so jo vključili v nov evropski socialistični manifest, ustrezno sprejet v Oportu.

Razdelitev politike ne poteka več med levimi in desnimi v zvezi z gospodarsko politiko, ampak med tistimi, ki se na globalne izzive odzivajo z umikom, in tistimi, ki z liberalnimi demokrati zagovarjajo odprto družbo.

Gospod Barroso, v tem parlamentu imate večinsko podporo za pristop Komisije h globalizaciji. Vendar to ni večina na podlagi ene politične skupine. Seveda lahko tudi razdeli in preoblikuje politične skupine Evrope.

Globalizacija bo vedno bolj oblikovala našo politiko. Ne globalizacija v ozkem gospodarskem pomenu, opredeljena v tem sporočilu, čeprav so stabilen euro, učinkovita pravila konkurence in ureditev trga v našem interesu, ampak v širšem, bolj celovitem pomenu, ki obsega rast in preseljevanje svetovnega prebivalstva, podnebne spremembe in varnost oskrbe z energijo ter mednarodno organiziran kriminal, povezan s terorizmom.

Ali ni to potrditev, ki jo potrebujemo za delovanje na ravni celinske razsežnosti, kot poziva ta dokument, pri čemer uporabimo „kritično maso“, da omogočimo Evropejcem oblikovati globalizacijo, kot zahteva sporočilo Komisije?

Če je tako, gospod Barroso, kje je vaša politika? Vaš časovni razpored? Vaš celovit pristop? Obljubili ste nam, da boste ukrepali, namesto tega smo dobili dokument, ki ima bogato retoriko, vendar malo predlogov. To ne more biti zadnja beseda evropskega odgovora na globalizacijo. Pričakujem vašo revizijo enotnega trga, da vidim, kako boste upravljali rast in delovna mesta na težavnem terenu ter politiko o zakonitem priseljevanju, z upanjem, da se vključijo vprašanja, ki v matičnih državah povzročajo zaskrbljenost.

Skupaj s kolegi pričakujemo takojšnje ukrepanje za zmanjšanje porabe energije in za boj proti čezmejnemu kriminalu. Prav tako verjamemo, da sta socialno zdravje in vitalnost gospodarstva pomembna. Če ustvarjamo svetovni trg, potrebujemo novo globalno socialno pogodbo, ki usklajuje konkurenčne zahteve po prožnosti in pravičnosti, ker je krivica, ki se pojavi kjer koli, grožnja pravici povsod, kot nas je naučil Martin Luther King.

Zato mora Unija združiti program lizbonske strategije s poudarkom na konkurenčnosti, proces iz Cardiffa s poudarkom na socialnih pravicah in göteborško agendo s poudarkom na okolju.

Svet potrebuje močno, združeno Unijo za boj proti nepravičnosti, sporom in revščini kjer koli, ker smo eni od redkih udeležencev, sposobnih za reševanje svetovnih vprašanj, in če ne prevzamemo vodstva, ga ne bo nihče.

To pomeni konec hinavščine s tržnimi tarifami in prikrojevanja poštenih dogovorov za države v razvoju v Dohi, sklenitev pogodbe o emisijah ogljika na Baliju, da s pomočjo skupnega vpliva vključimo Ameriko; oblikovanje mednarodnega pristopa za finančne trge, s poudarkom na regulativnem sodelovanju, zbliževanju standardov in enakovrednosti pravil.

Za rešitev teh izzivov s pravičnostjo do vseh je potrebna večja in ne manjša globalizacija. Ker živimo v medsebojno povezanem svetu, ki zahteva solidarnost na globalni ravni in med evropskimi državljani.

Veseliti se moramo dne, skupaj z Victorjem Hugom, ko bodo edina bojišča trgi, odprti za poslovanje, in duh ljudi, odprt za ideje.

  Mirosław Mariusz Piotrowski, v imenu skupine UEN. – (PL) Gospod predsednik, globalizacija je pojav, ki je v veliko pogledih nepopravljiv. Posamezne države Evropske unije ne bi smele tega le razumeti, ampak se na te spremembe tudi odzvati na praktičen način. Vendar ukrepi EU ne morejo posegati v gospodarske interese suverenih držav, na primer tako, da se uvajajo neupravičene omejitve v zvezi z emisijami ogljikovega dioksida, kar bo močno oškodovalo gospodarstva držav, kot je Poljska.

Po drugi strani to politično delovanje ne sme povzročiti izgube nacionalne identitete. Medtem ko se države v Aziji uspešno prilagajajo novim razmeram in se njihova gospodarstva hitro širijo, v Evropskem parlamentu razpravljamo o tako pomembnih temah, kot so vzvratna ogledala na kmetijskih in gozdarskih traktorjih, vloga in pomembnost cirkusov v Evropski uniji ter druge podobne zadeve.

EU stalno prenavlja uredbe in tako otežuje učinkovito konkurenčnost; zdi se, da ne vidi dejanskega stanja, kar dokazujejo današnji govori predstavnika socialdemokratov. Upam, da bo današnja razprava pripomogla k drugačnemu načinu razmišljanja o globalizaciji z vidika Evrope.

  Jean Lambert, v imenu skupine Verts/ALE. – Gospod predsednik, menim, da smo v tem sporočilu opazili popolno pomanjkanje ustvarjalnosti glede na resnost položaja, s katerim se srečujemo.

V tem sporočilu ni nobene prave opredelitve globalizacije. To je običajno povezano z gospodarsko stranjo, o čemer želim govoriti.

Ta dokument govori o soočenju s tretjo industrijsko revolucijo. Menim, da se moramo iz preteklih industrijskih revolucij nekaj naučiti. O spoznanjih, v katerih niso bili v celoti upoštevani okoljski stroški in socialni stroški. Domneva se, da bodo stroški blaga še naprej nizki, pogosto na račun najrevnejših držav na svetu; da lahko trgujemo v državah, kjer vztrajamo pri odprtih trgih, kjer socialna infrastruktura in zanesljiv javni sektor nista vzpostavljena; da moramo paziti na nevarnost vzajemnosti, če ne poteka med enakovrednimi. Obstajajo tudi primeri, v katerih smo precenili vlogo trgov pri doseganju socialnih ciljev, in obstajajo vprašanja v zvezi z utrjevanjem gospodarstva, zlasti če to temelji na dolžniškem gospodarstvu in špekulacijah, namesto na resničnosti; tako postajajo razmere zelo nevarne za stabilnost gospodarstva.

Nove razmere, s katerimi se soočamo, ne zadevajo le podnebnih sprememb. Zadevajo vrhunec proizvodnje nafte in tega, kar bo to pomenilo za priložnosti držav v razvoju, gre za izpolnjevanje razvojnih ciljev novega tisočletja.

Res je, ponovno moramo uravnotežiti trgovino, socialno in okoljsko razsežnost. Svetovna trgovinska organizacija daje prednost trgovini pred proizvodnimi metodami, pred čemer koli, kar nam omogoča, da lahko rečemo, da imamo težave zaradi načina proizvodnje blaga, ki ne izpolnjuje naših standardov. Odločili smo se, da tega ne vključimo med pravila.

V zvezi z rastjo še vedno govorimo tako, kot da velja le količina, ne kakovost in to, kar se dejansko razvija v naši družbi. Pozdravljam konferenco Komisije v zvezi s tem, ki bo potekala naslednji teden, vendar bi to moralo potekati že več let.

Kaj bomo naredili z našim kmetijskim sektorjem? In kaj s sektorji turizma? Kaj bomo naredili z drugimi sektorji glede na podnebne spremembe? Ne strinjamo se, da ne potrebujemo ponovne obravnave in spremembe smernic. Menimo, da to potrebujemo.

V zvezi z usposabljanjem in izobraževanjem strategija trajnostnega razvoja zdaj zahteva, da to obravnavamo v okviru podnebnih sprememb in napredka na področju okolja. Glede tega nisem slišala nobene prave, resne povezave. V zvezi s tem ni popolnoma nobene evropske strategije.

Kako bomo uresničili gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika? V tem dokumentu ni ničesar, kar bi nam dajalo samozavest glede teh vprašanj.

Ponovno moramo obravnavati tudi področje socialne vključenosti. Še vedno obstajajo razlike v plačah med spoloma. Še vedno potrebujemo plačilo, zadostno za življenje, pri čemer je treba v zvezi s prožno varnostjo upoštevati finančno varnost za posameznike.

Še vedno moramo povezati lizbonsko in göteborško agendo. To je izziv. Ta dokument tega ne obravnava in zdi se, da ga tudi ta parlament ne.

  Jiří Maštálka , v imenu skupine GUE/NGL. – (CS) Gospe in gospodje, najprej naj povem, da sem razočaran nad končno različico osnutka resolucije. Razočaran sem na dveh ravneh. Prvič, žal dolgo časa ni bilo mogoče doseči sporazuma in žal je bil večinski sporazum dosežen šele v zadnjem času in pod časovnim pritiskom, zaradi česar smo, vsaj tako mislim, preveč popuščali pri temeljnih vprašanjih. Drugič, razočaran sem, ker resolucija ne vključuje evropskega interesa, kar je razvidno iz naslova dokumenta, in še pomembnejše je, da ne vključuje niti interesov večine evropskih državljanov.

To dvojno razočaranje izhaja iz analiz predloga za skupno resolucijo, ki na noben način ne priznava negativnih vplivov globalizacije in dejansko državljanom ponuja le pristop za prilagajanje globalizaciji, kot da bi šlo na primer za poplave. Menim, da globalizacija in poplave predstavljajo za nas negativen pojav. Običajno poskušamo vplivati na te procese, da se prepreči njihov negativen vpliv. Vendar v resoluciji ni ničesar takšnega: sploh ne vključuje modela za trajnostni globalni razvoj.

V svojem predlogu resolucije se je naša politična skupina osredotočila zlasti na naslednja dejstva:

– boj proti revščini, ker statistični podatki kažejo, da razpoložljiv dohodek približno 80 milijonov ljudi v Evropski uniji znaša manj kot 60 % povprečnega nacionalnega dohodka;

– poudarili smo potrebo po učinkovitejših sredstvih za zagotovitev državljanskih pravic, kot je dostop do kakovostnega in dobro plačanega delovnega mesta, ter najnižjih socialnih standardov;

– v zvezi z lizbonsko strategijo smo poudarili, da je potrebna nova celostna strategija za trajnost in solidarnost, da se nadomesti sedanja lizbonska strategija in zagotovi učinkovito orodje za izvajanje.

Včeraj so se nekatere politične skupine dogovorile za skupno resolucijo in popolnoma spregledale predlog naše skupine. Na ta način so jasno pokazale, da gospodarskim vprašanjem pripisujejo večjo pomembnost kot socialnim pravicam in pravičnosti. Zaradi teh razlogov naša skupina ne bo podprla resolucije.

  Godfrey Bloom, v imenu skupine IND/DEM. – Gospod predsednik, včeraj smo uživali ob zelo domiselnem govoru francoskega predsednika. Pozorno sem ga poslušal. Odločno je zagovarjal prosto trgovino. Seveda bi tudi on zagovarjal protekcionizem, če bi ga tudi druge države. Odločno je zagovarjal demokracijo: ljudje so imeli pravico izraziti svoja stališča, vendar jih potem niso upoštevali, tako kot v primeru prebivalcev Francije in Nizozemske. On je, kot je dejal, najprej Evropejec, vendar v celoti Francoz, najprej Francoz, vendar v celoti Evropejec. Dobro, z dodatkom madžarskega golaža.

Potrebujemo evropsko vojsko, mornarico in letalske sile, da zagotovimo širjenje naših miroljubnih evropskih vrednot vsepovsod, ker se ne smemo nikoli več vojskovati. Nadgrajevati moramo naše demokratične institucije, vendar ne preveč. Francozi ne smejo imeti še enega referenduma, ker lahko to povzroči angleški referendum, in seveda vsi vemo, da bi Britanci zavrnili novo ustavo, oprostite, „Pogodbo“.

Predlagal je, da bolj preučimo sami sebe in zagotovimo več osnovnih dobrin za vse, zlasti za revne, če to želijo ali ne. Če zaključim s starim angleškim rekom, pri čemer z veseljem preskušam najboljše tolmače na svetu, vse je bilo le slepilo.

  Dimitar Stoyanov (ITS) - (BG) Najprej želim opomniti Komisijo in Svet, da globalizacija ni samobiten pojav, da Evropa predstavlja velik dejavnik v svetovni politiki in da bo politika Evrope določila, ali se bo globalizacija razvijala.

In prav tega pri strategiji Komisije nisem razumel. Ali želi Komisija nadaljevati politiko, ki bo razvijala globalizacijo, ali želi ta proces upočasniti? Poleg tega vas želim opozoriti na dejstvo, da enotni trg sam po sebi ne zagotavlja uspeha Evrope v procesu razvoja globalizacije.

Svet je razglasil, da meni, da je konkurenčnost zelo pomembna, vendar da so zdaj v Evropski uniji prisotna nova gospodarstva, ki so občutljiva in jim primanjkuje konkurenčnosti celo na notranjem trgu.

Komisija pa je izjavila, da meni, da je razvoj lizbonske strategije zanje najpomembnejši, da se njihove načrte izvaja z vidika globalizacije.

Pričakujem, da lizbonska strategija, zlasti v primeru Bolgarije, ne bo uspešna, ker moja država na to ob pridružitvi v Evropsko unijo ni bila pripravljena, kar smo že večkrat povedali. Kako lahko potemtakem zaščitimo interese evropskih državljanov, če ne uporabimo nekaterih oblik protekcionizma?

Odprta družba, o kateri govori Graham Watson, zapeljuje najšibkejša gospodarstva v EU. Zakaj sploh potrebujemo Skupnost, če v njej najprej velja globalna solidarnost namesto solidarnost znotraj Skupnosti?

V tem smislu bi prihodnji razvoj globalizacije s šibkimi gospodarstvi, ki imajo velik trgovinski primanjkljaj in niso konkurenčna niti na notranjem trgu, še naprej vplival na ta gospodarstva, dokler jih ne bi uničil; ta gospodarstva, ki so se borila za običajen način razvoja, bi propadla.

  Jana Bobošíková (NI). - (CS) (Začetek govora je bil neslišen.) ... prizadevanje, da bo Evropa na svetovnem trgu čim močnejša. Da se to doseže, je treba končati svetovna trgovinska pogajanja, znižati subvencije za evropske kmete in carinske pristojbine Združenih narodov. Prav tako je treba biti odločnejši do Kitajske v okviru STO in sistematično uporabiti protidampinške ukrepe. Če se želimo uspešno soočiti z globalizacijo, moramo odpraviti breme pretirane pravne ureditve, ki ovira mala in srednje velika podjetja. To je obljubila Komisija gospoda Barrosa, vendar se je postopek ustavil že na samem začetku.

Unija bi postala močnejša tudi, če bi bili Turčija in Ukrajina pred pridružitvijo in če bi imela z Rusijo dobre partnerske odnose. Migracijska politika je škodljiva. Evropa mora postati namembni kraj za strokovnjake, ki v tem času zapuščajo Kitajsko in Združene države, ne pa za revne ljudi. Če se želimo dejansko soočiti z izzivi globalizacije, je najpomembnejše, da omogočimo enoten nastop Unije v mednarodnem prostoru, v nasprotnem primeru je ne bo nihče resnično upošteval. Upam, da bodo decembra to ugotovili tudi voditelji držav.

Naj dodam še nekaj pripomb. Moj kolega, gospod Schulz, je govoril o kapitalizmu „divjega zahoda“ na finančnih trgih. To je bilo prepričljivo v času najmočnejšega komunizma, ko so finančne kapitaliste imenovali „razbojniki Wall Streeta“. Vsi vemo, kakšne so bile posledice takšnega načina na gospodarstvo vzhodnega bloka.

  Timothy Kirkhope (PPE-DE). – Gospod predsednik, zahvaljujem se predsednikoma Sveta in Komisije za izjavi o temeljnem vprašanju za prihodnost Evrope.

Za preživetje in napredek se mora Evropa soočiti z izzivi globalizacije, pri čemer moramo biti dorasli tem izzivom ter prepoznati priložnosti, ne le grožnje. Izpolnjevanje ciljev lizbonske strategije je za prihodnji napredek Evrope bistveno in moramo zagotoviti, da končno dosežemo dogovor v pogajanjih s Svetovno trgovinsko organizacijo. Preoblikovati moramo skupno kmetijsko politiko in ponuditi pošten dogovor ne le našim kmetom, ampak tudi kmetom v državah v razvoju. Še bolj in hitreje moramo pohiteti z agendo o deregulaciji, sproščanjem poslovanja in industrije za konkurenčen boj s Kitajsko in Indijo, prav tako moramo doseči dejanski napredek s podporo prizadevanjem kanclerke Merkel za vzpostavitev čezatlantskega skupnega trga.

Pozdravljam nedavno izjavo predsednika Komisije o globalizaciji, v kateri je dejal, da je smisel obstoja EU v 21. stoletju jasen: opremiti Evropo za globaliziran svet. Rekel je, da moramo za to vlagati v ljudi, rast, delovna mesta, varnost oskrbe z energijo, boj proti podnebnim spremembam in bolj poštene dogovore s potrošniki. Nadaljeval je, da protekcionizem Evrope ne more obogatiti, protekcionizem bi naše državljane osiromašil, ne pa zaščitil. To je ključna izjava, ki jo morajo vse evropske vlade zdaj upoštevati.

Seveda v finančnih storitvah in računovodstvu evropski standardi hitro postajajo svetovni, na kar sem ponosen. Napredek v Evropi pomeni radikalno reformo evropskega socialnega modela, večjo prožnost na trgih dela in nadaljnje ukrepanje za deregulacijo in zmanjšanje obremenitve poslovanja.

Seveda moramo imeti vodilno vlogo pri reševanju vprašanja podnebnih sprememb, pri čemer se strinjam z odločitvijo Parlamenta, da vključi emisije iz letalskega prometa in sistem trgovanja z emisijami, kar je še en znak naše pripravljenosti za vodenje svetovne skupnosti.

V boju proti revščini moramo zagotoviti, da so programi EU verodostojni, stroškovno učinkoviti in usmerjeni. Okrepiti moramo priložnosti za trgovanje v državah v razvoju in dejansko nekaj spremeniti v Afriki.

Ponosni moramo biti na svoje dosežke, vendar je treba izkoristiti še veliko priložnosti.

  Robert Goebbels (PSE) . – (FR) Gospod predsednik, v pogajanjih za predlog resolucije v zvezi z izzivi globalizacije sem opazil, da sta bili leva in desna stran tega parlamenta zelo jasno ločeni. Kolegi iz skupin PPE in ALDE so kritizirali milijone običajnih ljudi, ki dvomijo o koristih globalizacije, ker opažajo vedno manj delovnih mest zaradi selitev podjetij, združitev in prevzemov, ali ker svoje nizke dohodke primerjajo z dohodki vodilnih, ki nas mimogrede poučujejo o omejevanju plač.

Menim, da je globalizacija nujen proces, zlasti ker najrevnejšim državam omogoča dostop do mednarodnih trgov in tako tudi dvigovanje življenjskega standarda svojih prebivalcev. Ne bodimo razočarani nad temi izjavami. Popoln trg, ki ga zagovarjajo liberalci, je nestvaren. Konkurenca je nujna, vendar ni nikoli zastonj.

Na energetskem trgu na primer 90 % svetovnih virov nadzorujejo suverene države. Kartelni sporazum obvladuje naftni trg. Nek drug kartel se pripravlja na prevzem trga s plinom. Cenovne politike niso pregledne in se uporabljajo le za 40 % svetovne trgovine. Tretjina končne cene pripada dolgi verigi vmesnih špekulantov, ki v gospodarskem smislu ne prispevajo ničesar. Ko se bo pot teh špekulantov končala, bodo centralne banke v finančni sistem prispevale milijarde, da se prepreči razširjena nestabilnost, vendar bodo te posledice potrdile špekulacije.

Več milijonov potrošnikov bo imelo dolgove in bodo prisiljeni prodati svoje domove, kar pa ne velja za nekaj izvršnih direktorjev. V času šestih mesecev bo približno pol milijona Američanom grozil osebni stečaj. Evropsko gospodarstvo medtem ne napreduje. Komisija je morda res okrnila svoje gospodarske napovedi, vendar je namesto političnih predlogov pripravljena sprejeti podobne rešitve. Da, resnično potrebujemo večjo rast in več delovnih mest, ki jih narekujejo boljša usklajenost, več raziskav in večji razvoj; prav tako se moramo soočiti z novo socialno stvarnostjo.

Ampak kje so proračuni za te zadeve? Kje so sredstva? Gospod Barroso ne želi izboljšati integriranih smernic. Desna stran zavrača razpravljanje o gospodarskem usklajevanju. Gospod Sarkozy navaja številne visokoleteče prazne besede, vendar v času pol ure ni niti enkrat izrekel besede „socialen“. Vendar vse javnomnenjske raziskave potrjujejo, da ljudje želijo, da se bolj poudarjajo socialna vprašanja: želijo se počutiti varnejši, želijo boljšo kupno moč in boljše javne storitve.

Župani desetih evropskih prestolnic so pravkar podpisali deklaracijo za zaščito dostopnosti javnih storitev vsem. Kaj pa počne Komisija? Skriva se za nizkotnim protokolom k prihodnji pogodbi, ki zagotavlja subsidiarnost le v zvezi z negospodarskimi storitvami, kar je toliko bolje za uničenje javnih storitev, h katerim pozivajo običajni Evropejci. Moja skupina tega izogibanja Komisije ne po sprejela. Nameravamo se pridružiti županom, odboru regij, ekonomsko-socialnemu odboru in sindikatom v boju za Evropo z močnejšo socialno razsežnostjo, v kateri imajo prednost javne storitve.

(Ploskanje.)

  Margarita Starkevičiūtė (ALDE). – (LT) Veliko državljanov EU je zaskrbljenih glede sprememb v svojem bivalnem okolju, ki so posledica globalizacije, in dolžnost nas kot politikov je, da se nanje odzovemo. Parlament zelo pogosto spodbuja države članice, naj pripravijo skupno strategijo, vendar želim poudariti, da moramo začeti pri nas samih. Priprava te resolucije je bila zelo zapletena in ni bilo lahko združiti mnenj vseh odborov v enotno splošno mnenje. Zato predlagam, da poskušamo mnenja različnih odborov in resolucij večkrat združiti v splošno mnenje, da lahko državljanom EU zagotovimo usklajen odgovor glede nadaljnjega ukrepanja.

Še ena pomembna tema je naša vloga v svetu. Želim poudariti, da mora biti naša vloga v svetu dejavna. Zdaj je Evropska unija zaradi širitve in novih priložnosti največja skupnost. Moramo imeti najpomembnejšo vlogo, ne glede na našo pripravljenost na prevzem te vloge ali nasprotovanje temu. Kljub temu se zdi, da se obotavljamo in čakamo, da bo rešitev našel kdo drug. Naša zunanja politika prek zunanje razsežnosti lizbonske strategije mora biti dejavna.

V zvezi z notranjo politiko želim poudariti, kako pomembno je spremeniti naše prednostne naloge. Glede na zadnjo raziskavo vzrok zaostajanja Evropske unije v smislu rasti in produktivnosti ni pomanjkanje računalnikov ali visokotehnološke opreme. Vzrok so težave z upravljanjem. Enotnega trga ne izkoriščamo v celoti in ne uspemo ustvariti pozitivnih pogojev za pretok blaga in širitev finančnega trga. Še eno vprašanje: ali je res, da je glavna prednostna naloga EU za prihodnost razvoj tehnologij? Ali obstaja možnost, da bi proizvodnja hrane postala glavna prednostna naloga, na kar nas opozarjajo strokovnjaki?

Skratka, razviti moramo nov odnos do našega gospodarskega trga in dati prednost širitvi domačega trga. Glede socialne politike, ki smo jo tu velikokrat omenjali, se strinjam: da, mora biti ena naših glavnih prednostnih nalog, vendar mora biti tudi dejavna. Opustiti moramo težnjo po podpori nekaterih ljudi; naša vloga je ustvariti možnosti zanje, da zaslužijo za preživetje. Ljudi se ne sme prisiliti v položaj, da se morajo zatekati k priskledništvu; ljudje morajo biti dejavni udeleženci na trgu. Zato bi bilo pametno vlagati v socialna področja, ki bi v prihodnosti pomagala kopičiti kapital znanja in zagotovila večjo produktivnost.

Na koncu želim poudariti pomembnost vse večjega usklajevanja med institucijami EU. Ta resolucija in današnja razprava sta primera dobrega usklajevanja. Upam, da bomo v prihodnosti imeli možnost razpravljati o teh vprašanjih ne le pozno zvečer, ampak tudi podnevi.

  Seán Ó Neachtain (UEN). – (GA) Gospod predsednik, v interesu EU je imeti močen, pravičen mednarodni sistem za trgovanje v okviru Svetovne trgovinske organizacije. Zato ni sprejemljivo, da se v pogajanjih iz Dohe preudarja le o nadaljnjih koncesijah EU v zvezi s kmetijstvom, ki konec koncev predstavlja le 5 % svetovne trgovine. Kaj pa ostalih 95 %? Ali je v tem primeru možna vdaja?

Menim, da komisar Mandelson ne bo popustil, ko gre za kmetijstvo EU. Zdaj zagovarja 46-odstotno znižanje uvoznih tarif v kmetijskem sektorju. Vendar moramo ohranjati domače vire hrane, kot je včeraj tu v Parlamentu dejal predsednik Sarkozy. Amerika do zdaj na primer ni vzpostavila nobenih temeljev za področje kmetijstva. To je razvidno že iz nedavno objavljenega kmetijskega zakona Združenih narodov.

Nadaljevati moramo pogajanja o svetovni trgovini na področju industrije, trgovine in storitev. Veljavna povprečna tarifa v EU znaša 4 %, medtem ko je enakovredna stopnja v Aziji in Južni Ameriki 30-odstotna. Ko bosta indijski in kitajski trg odprta v sektorju programske opreme in telekomunikacijskem sektorju, bo možen napredek, ki ga bo narekovala konkurenca. Poleg tega ni treba poenostaviti le carinskih postopkov, ampak tudi prihodnje trgovinske dogovore.

  Pierre Jonckheer (Verts/ALE) . – (FR) Gospod predsednik, gospod podpredsednik Komisije, pri zadevnem dokumentu in tudi pri govoru gospoda Barrosa nekaj pogrešam. Pogrešam učinkovito analizo predlogov o delovanju mednarodnih finančnih trgov, obstoju davčnih rajev, boju proti mednarodnemu finančnemu kriminalu in obravnavi davkov na mednarodni ravni – o pretoku kapitala v najožjem smislu.

Menim, da je treba v razpravi na mednarodni ravni upoštevati dejanske razmere. Niti v dokumentih niti v besedah predsednika Komisije ne zaznam pobud prodorne politike glede zelo resnih zadev; to povezujem s podnebnimi spremembami in prihodnjo razpravo na Baliju, na kateri bo zelo pomembna finančna razsežnost, zlasti v zvezi s pomočjo najbolj ranljivim državam, da pristopijo k drugemu kjotskemu protokolu.

Vsi vemo, da bo za to potrebnih veliko javnih sredstev. Kje jih bomo vzeli? Čeprav je te teme zelo težko uvrstiti na prednostna mesta na mednarodnih dnevnih redih, menim, da bomo, če tega ne uspemo storiti ali če to opustimo, škodovali našim mednarodnim politikam.

Moja druga pripomba zadeva svetovni boj za standarde, zlasti okoljske in socialne standarde ter izrecno okoljske standarde.

Strinjam se z gospodom Watsonom, ki pravi, da je dokument Komisije zelo splošen. Na strani 6 pravite, je nov mednarodni pristop, ki se osredotoča na regulativno sodelovanje, konvergenco standardov in enakovrednost pravil, posledica dvostranskih sektorskih razprav s tretjimi državami. Gospod podpredsednik, zanima me, kaj natančno to pomeni za ohranjanje evropskih okoljskih standardov. Kaj to pomeni v smislu razvijanja teh standardov in kakšne so dejanske posledice spodbujanja teh standardov na mednarodni ravni, kot si to predstavlja gospod Barroso?

Še bolj zaskrbljen sem, ko berem poročila v časopisih o pogajanjih, ki zdaj potekajo med Evropsko unijo in Južno Korejo, ki nakazujejo, da je naš položaj v zvezi s podpiranjem standardov ali vsaj socialnih standardov šibkejši kot položaj Združenih držav.

Na ta vprašanja ste nam dolžni odgovoriti.

  Sahra Wagenknecht (GUE/NGL) . – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, globalizacija ni naraven proces, čeprav bi jo nekateri želeli tako predstaviti. Globalizacija je plod politik. Globalizacija je politični proizvod, nastal iz vseh ukrepov za deregulacijo in sprostitev mednarodnega pretoka kapitala. Globalizacija se v okviru politike nadaljuje vedno, ko se država v razvoju izsiljuje, naj odpre svoj kapitalski trg in dovoli tuje prevzeme. To je proizvod industrializiranih narodov in ne nazadnje Evropske unije.

Izraz „globalizacija“ ne pomeni le internacionalizacije gospodarstva ampak bolj moč lastnikov nepremičnin, bank in konglomeratov, na katere zdaj nacionalni zakonodajalci ne morejo vplivati, da svojega denarja ne glede na socialne posledice ne bi vložili tja, kjer bodo dobički največji. Seveda jim ta moč omogoča, da postavijo države članice eno proti drugi kot potencialne poslovne lokacije in jih s tem prisilijo, da vzpostavijo pogoje, ki so vse bolj ugodni za večanje dobička.

Točno to je načrt, ki se skriva za ciljem konkurenčnosti, tj. odpraviti obdavčevanje pravnih oseb, uničiti sisteme socialnega skrbstva in se vključiti v krut damping plač, kar pomeni prizadevati si za vse bolj nenadzorovan kapitalizem. To seveda pomeni, da v igri globalizacije ni le poražencev, ampak da so tudi veliki zmagovalci. Ne nazadnje so to evropski konglomerati, ki so se v času tega procesa globalizacije razvili v svetovne akterje in katerih trendi v zvezi z dobički bi se v zadnjih letih težko izboljšali. Vendar velika večina od tega razvoja nima koristi. Nasprotno zakon divjine, ki prevladuje v nenadzorovanem kapitalizmu, bogatim omogoča, da zatirajo in izkoriščajo revne.

Zadevna resolucija prikriva te razmere in naša skupina je ne bo podprla. Namesto tega se bomo še naprej borili za drugačen gospodarski red v Evropi, za gospodarski red, v katerem ljudje niso le stroškovni dejavniki in države pomenijo več kot le poslovne lokacije.

  Witold Tomczak (IND/DEM). - (PL) Gospod predsednik, ločiti moramo med dvema realnostma: pojavom globalizacije in programom o globalizmu.

Globalizacija je posledica razvoja novih tehnologij na področjih prometa, povezav ter zbiranja in obdelave podatkov. Globalizacija odpira nove možnosti, vendar ustvarja tudi nove grožnje. Od nas je odvisno, kako jo bomo izkoristili.

Po drugi strani je globalizem program, ki ustvarja nadnacionalno svetovno silo. To je v nasprotju s svobodo ljudi in narodov ter poudarja majhno število tistih, ki imajo največ kapitala in globalno strukturo, kar jim omogoča, da uresničijo svoje sebične interese v okviru globalne države, ne deluje pa za blaginjo ljudi in narodov. V bistvu je to totalitaren načrt. Je v nasprotju z miroljubnimi ideali in izziva grožnje v zvezi z vojno.

Evropa se sooča s skušnjavo, da bi pravicam svojih narodov pripisala manjšo pomembnost, da bi povečala vlogo svetovljanske elite v vodenju sveta. Če bi se vdala tej skušnjavi, bi s tem uničila več stoletij dolgo dediščino evropskih narodov, ki jo podpira spoštovanje človekovih pravic in pravic človeške družbe.

V času globalizacije bi bil uspeh Evrope spoštovanje človekovih pravic, pravic družin in narodov, ki se kažejo v razvoju institucij, ki zagotavljajo spoštovanje za svoje dosežke. Uspeh Evrope bo, če bo drugim ljudem in narodom po svetu pokazala, kako naj ustvarijo razmere, v katerih bosta veljala svoboda in dostojanstvo državljana. Evropa nikakor ne sme nazadovati s totalitarnim programom o globalizmu.

  Jean-Claude Martinez (ITS) . – (FR) Gospod predsednik, kolegi: globalizacija, internacionalizacija ali „planetizacija“, kot bi rekel jezuit Teilhard de Chardin, bo očitno ostala prisotna, in zdaj smo priča drugemu valu globalizacije, ki je celovitejši kot tisti iz devetdesetih let 20. stoletja, ker vključuje tudi finance, gospodarstvo, jezik, gibanje prebivalstva in ideologijo z enotnim prevladujočim modelom, tj. trgom.

Prav tako so očitni negativni vplivi te globalizacije: na južni polobli, kjer so se viri preveč izkoriščali, v Indiji in na Kitajskem, kjer so prizadeti ljudje, zemlja, gozdovi, morja in reke, človekove pravice pa so ogrožene. Tu na severu opažamo vpliv v selitvah podjetij, izgubah delovnih mest, finančni destabilizaciji socialnih sistemov in tveganju, da se bo Evropa, ker se naše prebivalstvo stara in se soočamo s stroškom oskrbe najstarejših, spremenila v Ruando starejših ljudi z vsemi posledicami tega v smislu nespoštovanja človekovega življenja in kršitev človekovih pravic.

Kakšen je naš odgovor glede na te dejanske razmere, glede na to, kar je očitno? Zdel bi se kot mešanica čarobnih besed, minimalizma in nesmisla. Čarobne besede na primer poslušamo v sedanjih razpravah in resolucijah. Naš politični „urok“ je sestavljen iz sklicevanja na lizbonsko strategijo in bolj konkurenčno gospodarstvo. Spominja na Hruščova na srečanju ZN v šestdesetih letih 20. stoletja, ki je poskusil dohiteti kapitalistični sistem. Ta odziv na globalizacijo me spominja na Harryja Potterja.

Naj spregovorim še o minimalizmu. Odličen primer je globalizacijski sklad, ki razkriva marsikaj. Ker ni sposoben nadzorovati, kaj se dogaja, se znova zateče k nesmiselnim rešitvam. V imenu očeta, Adama Smitha, sina, Davida Ricarda, in svetega duha trga; preden postavimo svetovni oltar ideologije proste trgovine, moramo žrtvovati znižanje in nato odpravo carinskih dajatev.

Popoln nesmisel. Vendar je bila največja inovacija Evrope, proizvod izpred 2 500 let, logična misel: razum. Razum nam danes pravi, da je prosta trgovina nujna, vendar je prav tako nujna za zaščito naših socialnih in kulturnih sredstev. Tako moramo najti način, da uskladimo prosto trgovino in človekovo varnost.

To lahko dejansko storimo, ker imamo na voljo novo obliko carinske tehnologije. Govorim o tehnologiji odbitnih carinskih dajatev: v okviru tega sistema carinske dajatve seveda plačujejo izvozniki, vendar jim ta plačila omogočajo enak znesek carinskega odbitka davka, ki se lahko odbije od cene kupljenega v državi, ki uvaža. Ta nova generacija spremenljivih, vračljivih dajatev, za katere se je mogoče pogajati in ki so predmet povrnitev, nam bo omogočila, da bomo rešili predobro znan problem gospodarskega, socialnega in okoljskega neravnovesja v mednarodni trgovini med severom in jugom.

  Jim Allister (NI). – Gospod predsednik, globalizacija za vedno večje število udeležencev pomeni opustošenje, ker se tovarna za tovarno umika in seli na vzhod.

Pred dvema tednoma je v mojem volilnem okrožju Limavady družba Seagate Technology razglasila zaprtje z izgubo 960 delovnih mest in malemu mestu povzročila težave. To ni le čar poceni delovne sile, ampak škodljivo breme ureditve evropske industrije, ki je pogubna za našo predelovalno industrijo.

Predsednik Sarkozy je imel prav, ko je včeraj povedal, da ima EU pravico do zaščite pred takšnim uničenjem; želim si, da bi jo imela. Pomagala bi dva takojšnja ukrepa: znižanje mejne vrednosti za Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji. Izguba tisoč delovnih mest v Parizu je huda, vendar je za manjša mesta, kot je Limavady, katastrofalna. Torej mora biti mejna vrednost za manjša gospodarstva nižja. Drugič, EU mora ublažiti svoje prepovedi za državne pomoči, da lahko ukrepi, kot je zmerna industrijska redukcija, pomagajo ohranjati našo predelovalno industrijo. Pozivam Komisijo, naj v zvezi s tema dvema podrobnostma odgovori pozitivno.

  Werner Langen (PPE-DE). - (DE) Gospod predsednik, vsakdo, ki je poslušal te govore, zlasti gospe Wagenknecht in gospoda Schulza, ve, da je bila njihova tema obdobje, ki se je končalo že pred časom in to me veseli. To so bile besede iz socialistične preteklosti, ki ne prispevajo k napredku na področju vprašanj globalizacije.

Vsakdo v dvorani ve, da so gospodarska svoboda, večja blaginja in socialni model medsebojno združljivi. Evropa je najboljši prikaz tega dejstva. Kot smo uvedli euro, da bi bili v Uniji dobro pripravljeni na enoten trg, bomo zdaj uporabili lizbonsko strategijo za vse zadržke in težave, ki bodo morda prisotni, kot program, ki nas bo pripravil na svetovno konkurenco. Nimamo nobenega razloga za to, da bi se skrivali pred globalizacijo. Način, s katerim razpravljamo o njej tu, je v celoti nestvaren.

Globalizacija je vodilna sila demokracije in blaginje za nerazvite države. Ni res, da ima globalizacija le slabo stran, kot je bilo rečeno v zadnjih govorih. Dejansko globalizacija koristi vsem državam: državam v razvoju, nedavno industrializiranim državam in celo tistim državam v razvoju, ki imajo preveč zapravljiv vladni aparat, ki si ga davkoplačevalci ne morejo več privoščiti. Ne moremo se vrniti nazaj in Evropa je zgled za ostali svet. Sprašujem se, zakaj o tem molčimo. Zakaj govorimo le o slabih stvareh?

Seveda lahko govorimo o praksah „divjega zahoda“ na finančnih trgih. Da, potrebujemo mednarodno uskladitev. Potrebujemo mednarodne omejitve in nadzor. Ampak, kdo je poleg gospoda Goebbelsa omenil dejstvo, da so prisotne tudi sistemske pomanjkljivosti, ki jih še nismo uspeli odpraviti? Na Japonskem velja, da vodstveni uslužbenec podjetja ne sme zaslužiti plače, ki presega dvajsetkratno vrednost plače njegovega povprečnega delavca. Kako so lahko direktorji v Evropi in Združenih državah upravičeni do plač, ki dosegajo tisočkratno vrednost plače delavca njihovih podjetij? O teh stvareh lahko govorimo, vendar zagotovo ne moremo na splošno demonizirati globalizacije, ker globalizacija odpira nove možnosti ter združuje svobodo in blaginjo.

  Anne Van Lancker (PSE). - (NL) Gospod predsednik, gospod predsedujoči Svetu, gospod komisar, gospe in gospodje, dobro je, da Komisija priznava zunanjo razsežnost kot nov element v lizbonski strategiji, vendar ne smemo pozabiti, da globalizacija vpliva tudi na našo notranjo evropsko politiko.

Res je, da je bila lizbonska strategija za gospodarsko rast in delovna mesta pozitivna, vendar je res tudi, da to ni koristilo vsakomur. V Evropi je globalizacija zelo povečala razliko med tistimi, ki imajo spretnosti in znanja, ter tistimi, ki jih nimajo.

Zato sem zadovoljna, da bosta Komisija in svet ministrov za zaposlovanje v prihodnosti namenila več pozornosti socialni razsežnosti, ker je še vedno preveč ljudi s slabimi spretnostmi in znanjem, invalidov, starejših delavcev, priseljencev, ki nimajo dostopa do dostojnega usposabljanja in dobrih možnosti za zaposlitev. Šest milijonov mladostnikov zapusti šolo brez kvalifikacij, 72 milijonov jih živi v revščini na robu družbe in v Evropi je kar 14 milijonov zaposlenih, ki živijo v revščini.

Gospe in gospodje, gospodarska blaginja mora koristiti vsakomur. Poudariti želim tri dodatne zadeve.

Prvič: jasno je, da se mora nova generacija političnih instrumentov za lizbonsko strategijo veliko bolj osredotočiti na socialno vključenost, enake možnosti, zmanjšanje revščine in ustrezno socialno zaščito. Socialna razsežnost mora biti spet prisotna v integriranih smernicah.

Drugič: bolj je treba poudarjati izpolnjevanje obljub, ki jih dajejo države članice v zvezi z zaposlovanjem in usposabljanjem. Sama gospodarska rast ne pomeni kakovostnih delovnih mest, ker si morajo države članice zanje jasno prizadevati.

Tretjič: veliko več je treba storiti v partnerstvu. Dobra strategija za rast, delovna mesta in socialno vključenost zahteva tudi prispevek nacionalnih parlamentov, lokalnih in regionalnih organov, socialnih partnerjev ter civilne družbe.

Zato se moja skupina ne strinja, da naslednja generacija instrumentov lizbonske strategije pomeni običajno gospodarstvo. Podpredsednik Komisije mora ceniti dejstvo, da obstaja veliko razlogov za kritične prilagoditve lizbonskega paketa.

  Bernard Lehideux (ALDE) . – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, ta ponavljajoča se razprava o prednostih in slabostih globalizacije je prav toliko smiselna, kot če bi za božič razpravljali o prednostih in slabostih zime.

Edino stvarno vprašanje za nas je, kako lahko poskusi Evropska unija ta neizbežni pojav spremeniti v prednost za svoje prebivalce. Evropski državljani pričakujejo, da bodo učinkovite reforme v spreminjajočih se razmerah spodbudile zaposlovanje in podporo.

Dosedanje spremljanje lizbonske strategije bi lahko primerjali z delom Čakajoč Godota. O tem se veliko govori in želimo si, da bi se te besede udejanjile, vendar se to nikoli ne zgodi. Uspeh lizbonske strategije lahko zagotovijo države članice, ki morajo najti vire, da dosežejo cilje, ki so jih postavile. Pričakujemo, da bodo predstavile pobude ter celovito in objektivno oceno svojih rezultatov.

Razmer ne želim predstaviti kot izključno negativne. Obstaja nekaj spodbudnih znakov, kot je sklad za prilagoditev globalizaciji, ki že deluje kljub temu, da je treba njegovo učinkovitost še oceniti. Pomembno je tudi, da so se socialni partnerji v Evropi prvič dogovorili za analizo izzivov, ki jih je treba obravnavati na trgih dela. Dogovorili so se tudi, da bodo države članice pozvali k izvajanju politik prožne varnosti, tako da se združijo dvojna merila prožnosti ter varnosti za delojemalce in delodajalce.

Gospod Barroso, na koncu vas pozivam, da ne žrtvujete socialne razsežnosti lizbonske strategije, ker menite, da bomo zaradi tega manj konkurenčni. Običajni ljudje pričakujejo, da bo Evropa pozorna do tem, zaradi katerih so zaskrbljeni, in podjetja pričakujejo, da bo Evropa izvajala politiko, ki bo preprečevala razširjen socialni damping.

  Wojciech Roszkowski (UEN). - (PL) Gospod predsednik, v dokumentu Komisije je veliko besed o vlogi Evropske unije v procesu globalizacije, vendar ali zagotavlja specifične odgovore na naša vprašanja? Dvomim.

Glede na ta dokument se zdi, da bodo dobre uredbe EU zagotovile rast v EU in blaginjo za naše državljane. Vendar sta rast in blaginja odvisna od prizadevanj državljanov, ki morajo biti bolj učinkoviti in uspešni kot prej ter tudi bolj učinkoviti in uspešni kot državljani drugih držav.

Dobra uredba ne zadostuje za zagotovitev prihodnje gospodarske rasti v Evropski uniji. Ni dovolj, če izenačimo gospodarske ravni med starimi in novimi državami članicami, ki napredujejo hitreje od povprečja EU. Učinki ekonomske migracije iz držav z nizkimi stroški dela v države z visokimi stroški dela ne zadostujejo.

Prihodnja gospodarska rast v EU bo odvisna od njene konkurenčnosti, vendar namesto tega dokument Komisije obravnava zaščito socialnih koristi. Vse to je zelo dobro, vendar to niso vzroki rasti, ampak njene posledice. Medtem ko ščitimo te socialne koristi, ne smemo pozabiti, da je rast posledica inovacij, izboljšane organizacijske učinkovitosti, večje produktivnosti in konkurenčnosti.

  Jill Evans (Verts/ALE). - Gospod predsednik, zahvaljujem se Komisiji in Svetu za njuni izjavi. Strinjam se, da ima EU možnost za prevzem zelo pozitivne vloge. Vendar je do danes gospodarska globalizacija povzročala pospešeno poslabšanje okolja, slabe pogoje za delavce in vedno večje socialno neravnovesje.

Na lokalni ravni to pomeni negotovost zaposlitve in, še slabše, izgubo delovnih mest v predelovalni dejavnosti in storitvah, čemur sem bila priča v začetku leta v svoji skupnosti v Walesu, kjer živim, ob zaprtju tovarne Burberry, kar je pomenilo izgubo več sto delovnih mest na zelo revnem območju, konvergenčnem območju.

Tovarnam je lažje preseliti proizvodnjo in iskati cenejšo delovno silo ter se ne obremenjevati s posledicami svojih ukrepov, kljub prostovoljnim dogovorom o socialni odgovornosti podjetij, kot ga ima tovarna Burberry, ki so na papirju odlični, vendar v praksi pomenijo zelo malo.

Posledice so za lokalne skupnosti uničujoče, pri čemer so te lokalne skupnosti, kot smo že slišali, ključne za zaposlitev in rast, kar je dejanski namen lizbonske strategije. Vse to povzroča razočaranje nad politiko, kar dokazuje, da je trg močnejši od demokracije.

EU lahko pomaga z zagotavljanjem, da izboljšuje delovne in socialne standarde po svetu, vključno s stroški v tržni ceni zaradi podnebnih sprememb za izogibanje okoljskemu dampingu. Zaradi učinkov globalizacije je socialna zaščita za delavce in skupnosti še bolj pomembna.

Strinjam se, da napredek pomeni podporo malih podjetij in zagotavljanje dolgoročnih trajnostnih delovnih mest, visoko kakovostnih delovnih mest, in upam, da bo predlog zakona o malih podjetjih pomagal to dolgoročno doseči.

PREDSEDUJOČA: GOSPA KRATSA-TSAGAROPOULOU
Podpredsednica

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL). - (PT) Gospa predsednica, v tej razpravi je treba poudariti, da je uspeh Evropske unije odvisen od tega, kako se Unija odziva v smislu solidarnosti ter gospodarske in socialne kohezije. Ko je v Evropski uniji še vedno visoka raven revščine, ki zadeva 17 % prebivalstva ali 80 milijonov ljudi v EU-27, ko narašča negotovost glede zaposlitve in odstotek revnih delavcev, mora biti naša temeljna prednostna naloga opustiti neoliberalne politike in dati prednost zaposlitvam s pravicami, dostojnimi plačami, večjo socialno zaščito in kakovostnimi javnimi storitvami za vse, ki podpirajo produktivne investicije mikro in malih podjetij ter pravičnejšo porazdelitev premoženja za spodbujanje resnične konvergence med državami članicami, podpiranje razvoja in socialnega napredka ter izvajanje politike sodelovanja z državami tretjega sveta.

  Patrick Louis (IND/DEM) . – (FR) Gospa predsednica, gospe in gospodje, državljani, ki so tudi delavci, potrošniki in davkoplačevalci, se jasno zavedajo, da sedanja Evropska unija ni zaščita pred prekomerno finančno globalizacijo kot stopnjo na poti do te prekomernosti.

Pred dvajsetimi leti so nam obljubili uspešno prihodnost, korist uvedbe eura in odpravo mej; to so izpostavljali na primer za to, da bi jih podprli pri maastrichtski pogodbi leta 1992. Vendar je ne glede na vse to predelovalna dejavnost, ki se zdaj odpravlja, povzročila milijone brezposelnih, industrijska odlagališča in zapuščeno podeželje.

Ko slišimo predsednika Sarkozya, kako v Parlamentu zagovarja to zadevo z misijo, da bi zaščitil Evropo, se zdi, da ni nikdar sprejel maastrichtske ali lizbonske pogodbe. Zelo dobro je, da nastopa kot General de Gaulle in razglaša, da si bo v STO prizadeval za boj proti pogajanjem, ki lahko škodujejo našemu nacionalnemu interesu. Zdi se, da je pozabil, da Francija nima pravice veta in da se lahko pogaja le komisar iz Bruslja, ki ne upošteva pristojnosti, ki so mu jih dodelile države članice.

Podobne utvare so bile očitne, ko je – spet popolnoma upravičeno, obsojal obsedenost neodvisne Evropske centralne banke v Frankfurtu z deflacijo. Komu bomo verjeli: moškemu, ki stoji pred televizijskimi kamerami in razglaša francosko suverenost, ali moškemu, ki v evropski pogodbi opušča našo nacionalno suverenost? V resnici lizbonska pogodba potrjuje logiko sedanjih pogodb, ki nas ovirajo pri upravljanju z eurom, zaščiti naših trgov in podpiranju nas samih v svetovnih trgovinskih pogajanjih.

Da, pogodba kot enega od ciljev omenja tudi zaščito državljanov, vendar je to le politična izjava brez pravne moči. Pomembno je, da pogodba v okviru proste trgovine okrepi pooblastila ter neodvisnost Komisije in ECB. Protokol št. 6 ter tudi člena 3 in 4 Pogodbe ES krepijo dogmatično doumevanje neomejene konkurence, ki ne upošteva nacionalnih interesov, je ne obvladujejo meje ter se ne zavzema za demokracijo.

Verjamemo, da Francozi in Evropejci želijo nekaj drugega. Zato ponovno vzpostavimo pravo prosto trgovino v obliki izmenjave med narodi, ki jih bogati in jim hkrati ne odvzame lastne obrambe ali identitete.

  Udo Bullmann (PSE). - (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, v naslednjih treh letih namerava Komisija predstaviti predloge za ponovno uskladitev gospodarskih, socialnih in okoljskih politik v Evropski uniji. To je dobro, ker zaenkrat, kot vsi vemo, ni bil predložen še noben predlog. Oktobrski dokument, ki je podlaga za našo sedanjo razpravo, je kratek dokument. Medtem ko moram mimogrede omeniti, da je vedno dobro predstaviti kratke dokumente, ta je precej površen, tanek dokument, iz katerega se ne moremo naučiti nič o tem, v katero smer naj bi potekala ta pot.

Komisija nam mora pomagati rešiti to protislovje. Če današnjo razpravo obravnavamo kot naslovnico, kot uvod, se srečamo z velikimi izzivi: globalizacija, podnebne spremembe, vprašanje mednarodnih finančnih trgov – velikanski izzivi, s katerimi se srečujemo v vseh državah članicah. Če pa nato razpravi sledimo na področje praktičnih posledic, izvemo, da ni nobene potrebe po spreminjanju praktičnih političnih smernic. To je nedojemljivo. To je povsem nedojemljivo, ker seveda odpira vprašanje resnične narave te razprave o globalizaciji. Je to le izgovor za neukrepanje, kar zadeva praktično izvajanje naših socialnih, okoljskih in gospodarskih politik, ali pa je resnično priložnost, da si ustvarimo resnično sliko ter zagotovimo odgovore na nujna vprašanja in potrebe ljudi v državah Evropske unije?

Naj predstavim še nekaj vprašanj. Če naša prihodnost dejansko leži v okoljski industrializirani družbi, zakaj je tako težko govoriti v Komisiji, s Komisijo in celo v tem parlamentu o ustrezni naložbeni politiki, ki je potrebna, če želimo uresničiti ta cilj? Zakaj ne moremo govoriti o programih za obnovo zgradb in o sodobnih vozilih in prevoznih sistemih, ki jih potrebujemo za dosego tega cilja? Zakaj je skoraj tabu razpravljati o dostojni naložbeni politiki? Zakaj se te stvari ne odražajo v programu Komisije? Zakaj niso vključene niti v lizbonskem delovnem programu? Upam, da je še vedno mogoče kaj spremeniti.

Ko govorimo o trikotniku znanja – potrebi po izobraževanju, raziskavah in inovacijah – zakaj ne moremo iz evropskega pakta za mlade ustvariti praktičnega instrumenta in zagotoviti visoko kakovostno usposabljanje za vse mlade ljudi v Evropi, da bodo lahko uporabljali svoje specializirano znanje in inteligenco v prizadevanju za prestrukturiranje industrializirane družbe. To so praktični izzivi, na katere želimo odgovoriti.

  Marco Cappato (ALDE). - (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, menim, da so v tej razpravi sodelovali tudi govorniki, ki so gospodarsko svobodo postavili v opozicijo jamstvu in varstvu socialnih pravic in boju proti revščini.

Takšno nasprotje med gospodarsko svobodo in socialnimi pravicami je stvar prejšnjega stoletja in ni več aktualno v politiki naše Evrope. Nedvomno je naša dolžnost, da zagotovimo polno upoštevanje pravil v zvezi z gospodarsko svobodo proti monopolom, preglednost finančnih trgov ter zagotovitev, da se plača za stroške onesnaževanja okolja. To je brez dvoma temeljnega pomena! Vendar so to, kar nam zdaj z vidika socialnih pravic preprečuje pomagati najrevnejšim v naših državah, zastareli sistemi socialne varnosti, ki so usmerjeni k podjetjem in organiziranemu delu, kar ne pomaga brezposelnim in tistim, ki ostajajo zunaj socialnih jamstev in socialnega varstva.

V moji državi, Italiji, imamo sistem, ki ljudi bolj ali manj prisili, da se upokojijo pri starosti 58 ali 59 let, medtem ko ima istočasno le 20 % brezposelnih kakršno koli obliko socialnega varstva. To je težava, s katero se soočajo najrevnejši: ne globalizacija ali gospodarska svoboda, ampak dejstvo, da so mehanizmi socialne varnosti zastareli; te mehanizme je treba ponovno preučiti in pri čemer lahko pomagata lizbonska strategija in Komisija.

  Ryszard Czarnecki (UEN). - (PL) Gospa predsednica, ne želim ponavljati istih starih banalnih izjav o koristih globalizacije. V Evropskem parlamentu bi bilo prav tako koristno predstaviti kritično mnenje, kar zadeva globalizacijo.

Zame je najboljša ponazoritev te razprave glas kanadskega filozofa Johna Ralstona Saula. Te besede posvečam zboru, ki poje hvalnice globalizaciji in danes v Evropskem parlamentu poje isto pesem. Globalizacija je ideologija, ki jemlje veliko elementov iz značilne zahodne religije. Globalizacija je vera v enotno idejo, ki izključuje alternativna stališča. Pri njenih temeljih leži prepričanje v prevlado gospodarstva nad drugimi vidiki življenja ter vera, da vse gospodarske teorije, razen liberalizma, niso bile uspešne ter, da ni mogoča nobena druga pot.

To prepričanje izhaja iz dejstva, da je liberalizem spodbudil globalne sile, ki liberalizem podpirajo kot pravo pot v prihodnost, zaradi česar se zdijo drugi pristopi nepravilni. Vendar globalizem zmotno verjame, da je ekonomija tista, ki poganja civilizacijo. V zadnjih dvajsetih ali tridesetih letih smo se naučili, da vse obravnavamo v gospodarskem smislu. Celo Marx ni šel tako daleč. Izjavil je, da je ekonomija pomembna, vendar ni šel tako daleč in izjavil, da je treba vse obravnavati z vidika dobička.

  Kyriacos Triantaphyllides (GUE/NGL). (EL) Gospa predsednica, gospe in gospodje, tema, ki jo danes predstavlja Komisija je polna protislovij. Dovolite mi, da poudarim dve točki:

Prvič, Komisija poudarja, da je treba okrepiti izboljševanja prilagodljivosti globalizaciji, da se zagotovi dober življenjski standard naših državljanov. To ni položaj, v katerem smo zdaj, če upoštevamo neuspeh lizbonske strategije. Resnica je, da ta politika okrepljene konkurenčnosti še povečuje neenakosti, kar zadeva bogastvo in proizvodno moč, ter da je Evropska komisija edina, ki v tem vidi izboljšanje blagostanja ali odpravo neenakega razvoja med državami članicami EU.

Drugič, iz dokumenta se naučimo, da si Komisija prizadeva za socialno Evropo, idejo, o kateri smo tako veliko slišali, vendar nismo nikoli videli dokazov o njej. Naj navedem enostaven primer: od leta 2002 se je cena avtomobilskega goriva v državah članicah povišala za 35–50 %. To, skupaj s številnimi drugimi stvarmi, najbolj vpliva na denarnice tistih z nizkimi dohodki, nobena od socialno ekonomskih strategij Skupnosti ne ponuja rešitve.

  Daniel Caspary (PPE-DE). - (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, naš evropski cilj uspeha v času globalizacije je mogoče uresničiti, če izkoristimo naše možnosti. Naša razprava v javnem forumu se vse prepogosto osredotoča na negativne vplive globalizacije. O njih razpravljamo vedno, kadar morajo podjetja zmanjšati število delovnih mest ali se preseliti v tujino, vendar veliko premalo govorimo o vseh dobrih stvareh, ki izhajajo iz globalizacije.

Za primer vzemite moje volilno okrožje – mojo domačo regijo. Zdaj se izvaža nič manj kot 74 % industrijske proizvodnje iz mojega volilnega okrožja. Nedvomno žanjemo koristi globalizacije. Tudi v moji domači regiji podjetja, ki niso več donosna, žal odpuščajo delavce, vendar jih lahko toliko več zaposlijo druga podjetja, ki koristijo prednosti globalizacije, to so podjetja, ki so se prilagodila. Zaradi tega število brezposelnih v naši regiji strmo upada. Žal premalokrat govorimo o tej plati kovanca.

Evropska unija ima pomembno vlogo pri oblikovanju globalizacije. Štiristo osemdeset milijonov Evropejcev se mora skupaj boriti za svoje interese in vrednote. Najbolj odprto gospodarstvo na svetu že imamo, potrebujemo še dostop na svetovni trg. Z vzajemnostjo moramo ustvariti večjo trgovino. Netarifne in druge ovire trgovine so nesprejemljive. Sposobni moramo biti, da se branimo pred nepravičnimi trgovinskimi praksami. V ta namen potrebujemo instrumente trgovinske zaščite, poleg tega potrebujemo komisarja, ki mu ne primanjkuje verodostojnosti in se ne obnaša arogantno, ko zastopa Evropsko unijo v svetu, vendar hkrati ostro brani naše trgovinske interese v duhu sodelovanja in vzajemnega zaupanja. Učinkoviteje moramo varovati intelektualno lastnino, odločneje si moramo prizadevati za globalna pravila in standarde, okrepiti moramo STO in uresničevati čezatlantsko partnerstvo.

Če mi in Komisija izvajamo te naloge, bomo resnično sposobni uporabljati in oblikovati globalizacijski proces za zagotovitev, da lahko ljudje na splošno živijo svoje življenje v svobodi in blagostanju.

  Edite Estrela (PSE). - (PT) Uspeh v dobi globalizacije je velik izziv, s katerim se sooča Evropska unija. Tu se pojavlja vprašanje, kako je konkurenčnost mogoče uskladiti s socialno kohezijo ali z drugimi besedami globalizacijo z ureditvijo.

Lizbonska strategija daje odgovor, lizbonska pogodba pa bo olajšala odločanje, vendar bo uspeh odvisen predvsem od tega, ali Evropa globalizacijo obravnava kot priložnost in ne kot grožnjo. Razumeti moramo, kaj se dogaja s Kitajsko in Indijo. Kitajska je prehitela Veliko Britanijo, Francijo in Italijo na razvrstitvi najbolj industrializiranih narodov, prehitela je Združene države kot največjo izvoznico tehnoloških proizvodov ter je nakopičila ogromne finančne rezerve.

Kar zadeva Indijo, le redki poznajo ime „TATA“. Vendar je imela leta 2006 podružnica družbe TATA, ki proizvaja avtomobile, višjo vrednost na borzi kot družba General Motors, medtem ko ni nihče slišal za družbo MITTAL Group, dokler ni predložila ponudbe za sovražni prevzem družbe ARCELOR, kar je sprožilo paniko v Parizu, Bruslju in Luksemburgu.

Vendar ne smemo pozabiti na drugo plat azijskega čudeža. To je zgodba o trpljenju, ki ga povzroča sodelovanje pekinške vlade in zahodnih multinacionalk, ki so preselile svoje tovarne, da bi izkoristile poceni delovno silo in odsotnost socialne države.

Medtem pa bomo v Aziji dobili ali izgubili boj proti globalnemu segrevanju. Evropa mora biti odločna in zahtevati vzajemnost v mednarodni trgovini, vendar ne sme sistematično sprejeti protekcionistične politike. Res je, da je kitajska konkurenca nepravična zaradi nizkih plač, pomanjkanja političnih in sindikalnih pravic, ponarejanja blaga in podcenjene valute. Vse to je res. Vendar je prav tako res, da si 800 milijonov Kitajcev in 700 milijonov Indijcev močno želi priti do dostojnega minimalnega dohodka in zahteva večjo socialno pravico. To so izzivi za močnejšo Evropo in boljši svet.

  Sarah Ludford (ALDE). – Gospa predsednica, tudi sama menim, da naš odgovor na globalizacijo ne sme temeljiti na strahu, ampak na smislu za priložnost v povezavi z razumnim prilagajanjem.

Kot navaja resolucija, je EU, kot globalni dejavnik, ena od tistih, ki imajo največ koristi od odprtega svetovnega gospodarstva. To ni vedno razvidno glede na količino evropskih protiglobalizacijskih govorov. Strinjam se z gospodom Czarneckijem, da se je liberalizem razširil po svetu. Vendar me to, za razliko od njega, veseli.

EU lahko svoje cilje doseže le z dejavnim ukrepanjem in organiziranostjo na svetovni ravni, kar zlasti velja za preseljevanje. Hvaležna sem, da se je odstavek, ki sem ga oblikovala v imenu skupine ALDE, ohranil v skoraj nedotaknjeni obliki do končne resolucije. Resnično menim, da si preseljevanje zasluži prednost v programu EU, enakovredno s podnebnimi spremembami in energetiko. Opažamo zunanji pritisk, socialne napetosti in seveda rasizem znotraj EU. Vendar še vedno ni celovite politike EU o zakonitem in nezakonitem priseljevanju in integraciji.

Nazadnje ne pozabimo na možnosti globalnih komunikacij in zlasti interneta za pospeševanje človekovih pravic. Dobro, morda to ni tako neizogibno, kot smo nekdaj mislili, če na primer upoštevamo cenzuro, ki jo uspešno izvaja Kitajska, vendar bodo globalizacija in internet ter druge globalne komunikacije zelo močne za vedno. To je tudi del globalizacije.

  Jan Tadeusz Masiel (UEN). - (PL) Gospa predsednica, spoštovani kolegi v Svetu in Komisiji, tako kot v življenju vsakega človeka otroštvu sledi obdobje odraščanja, zato se zdi globalizacija naravna stopnja v razvoju človeštva in naslednji izziv zanj.

V tej težki razpravi o tem vedno spreminjajočem se in neznanem vprašanju, želim paradoksalno povedati, da so imeli vsi predhodni govorniki z leve in desne strani Parlamenta do določene mere prav.

Pri tem je najpomembneje, da se zavedamo resnične potrebe po ustvarjanju ustreznih smernic in predpisov za pravično porazdelitev koristi globalizacije. Ker je iz same opredelitve globalizacije jasno, da je to razširjen pojav, ni dovolj, da ima le Evropska unija tovrstne ustanove in predpise – sprejeti jih mora ves svet. Gospod Barroso je imel prav, ko je izjavil, da lahko Evropska unija svetu predlaga uravnotežen in pravičen model globalizacije in to tudi mora storiti.

  Georgios Toussas (GUE/NGL). – (EL) Gospa predsednica, tema današnje razprave je napačno razumljena. Uspeh v času globalizacije ne ščiti ne evropskih interesov niti blagostanja delavcev v državah EU, ampak le interese kapitala. V okviru globalizacije si novi red, ki ga ustvarjajo poslovni interesi in multinacionalne družbe na ravni Skupnosti in na mednarodni ravni, prizadeva za pomnožitev dobička iz kapitala prek okrepljenega izkoriščanja delavcev.

Včerajšnje izjave gospoda Sarkozyja o globalizaciji potrjujejo, da je EU odvisna od velikega kapitala. Poudarjajo intenzivnost znotraj imperialističnih sporov in namero, da uporabijo EU kot orodje za prebijanje proti drugim velikim imperialističnim središčem ter zlasti proti dosežkom in upravičenim zahtevkom delavcev. Skupni imenovalec vseh teh prizadevanj je intenziven napad na delavce. Znižane plače, daljši delovnik, prilagajanje potrebam kapitala, višja starost za upokojitev, prožna varnost in prestrukturiranje delovnih odnosov so v središču lizbonske strategije.

Zato menimo, da težke resničnosti milijonov delavcev ni mogoče presojati v smislu globalizacije. Prav tako niso nikogar prepričali argumenti o varovanju okolja, ki sta jih predstavila Komisija in Svet.

  Robert Sturdy (PPE-DE). – Gospa predsednica, za komisarja Verheugena je zelo težko poslušati vse, kar se govori v tem parlamentu, vendar je bilo poudarjenih nekaj ostrih točk in upam, da jih bo upošteval.

Poslušal sem govor predsednika Barrosa. Mislil sem, da je poudaril nekaj, kar popolnoma verjamem, da globalizacija koristi Evropski uniji. Gospod Toussas je zelo zgovorno govoril o delovnem razredu, vendar brez globalizacije, industrije in podjetništva v Evropski uniji ne bo zaposlovanja ljudi. Dejansko me precej skrbi to, kar je včeraj dejal gospod Sarkozy. Ali bomo imeli staro, zaščitniško Francijo, ali bomo imeli Francijo, ki bo vključila novo generacijo? Spominjam se, ko je Kitajska nameravala podpisati izjavo o pridružitvi Svetovni trgovinski organizaciji v Združenih državah Amerike. Predsednik Clinton je uspel preprečiti ta podpis za 10 let. Ko je predsednik Bush to podpisal, so njegovi svetovalci ugotovili in dejali: „joj, Kitajska podpisala“. Kaj smo storili? Dejansko so omogočili nekaj dobrih priložnosti za nas.

Kitajsko in Indijo moramo obravnavati kot priložnost. Ne se smemo umikati, ograjevati, zapirati vrat, ker ima Evropa pri tem veliko priložnost, ki jo moramo izkoristiti. Gospod Caspary je upravičeno govoril o zaposlovanju v svojem volilnem okrožju. Vem, da je zelo težko ohranjati delovna mesta, vendar če si ne dovolimo biti del globalnega trga, ne bomo napredovali. Verjamem, da imamo veliko priložnost, če jo lahko sprejmemo. Pozorni moramo biti na zadeve, kot so sporazumi o prosti trgovini. Zdaj je Maroko podpisal sporazum o prosti trgovini z Združenimi državami. Na to moramo biti pozorni.

Končno, pozivam Komisijo, da podjetništvu in industriji omogoči tako delovanje, kot se predvideva. V zvezi z zakonodajo, ki se uveljavlja in ki škodi evropskim možnostim, je treba biti zelo pazljiv.

  Pervenche Berès (PSE) . – (FR) Gospa predsednica, predsednik Komisije in Sveta, pravkar smo slišali gospoda Barossa, ki nam je povedal, da je Evropska unija v edinstvenem položaju, da lahko zagotovi dobro podlago za ureditev na svetovni ravni. Prav ima. Vendar če načrtujemo to, moramo urediti tudi položaj doma. Orodja, ki so v Uniji na voljo za reševanje tovrstnih izzivov, vključujejo, tako imenovane smernice o gospodarski politiki in zaposlovanju. Danes se bojim, da poskuša Komisija pomesti te potrebne smernice pod preprogo globalizacije. Vendar so uporabne in jih moramo pregledati.

To moramo storiti najprej, ker so na zasedanju Evropskega sveta lani marca voditelji držav in vlad sprejeli najboljšo možno strategijo, da se Evropski uniji omogoči, da obravnava globalizacijo in izzive energetske oskrbe in podnebnih sprememb. Če pri prizadevanju za uresničitev te strategije ne uporabimo vseh sredstev, ki so nam na voljo v Evropski uniji, vključno s smernicami – in morda še posebej s smernicami – ne bomo prišli nikamor ter bomo le gojili razočaranje o sposobnosti Unije, da se sooči z globalizacijo.

Prav tako moramo to storiti, ker je sam komisar Almunia priznal, da bodo vprašanja menjalnih tečajev, cen nafte in resničnega vpliva krize s povečanim tveganjem na gospodarstvo EU vplivala na napovedano gospodarsko rast Unije. Napovedi je spremenil navzdol: z 2,9 % na 2,4 % za Unijo kot celoto in z 2,6 % na 2,2 % za območje eura.

To moramo storiti še iz enega razloga, in sicer moramo se na težnje ljudi v Evropi in, ne glede na to, kaj morda meni Nicolas Sarkozy, socialna Evropa je zelo resnično vprašanje, ki ga bo treba obravnavati, če ne želite, da bi se vam evropski državljani v prihodnosti odpovedali.

Končni razlog za to je danes poudaril komisar Almunia, ko je priznal, da bo v prevladujočem mednarodnem ozračju evropsko rast usmerjala predvsem, če ne le, mednarodna potrošnja.

Je razumljivo, da so glede na takšno obsežno spremembo smernice lahko edina konstanta? Je razumljivo, da se edini instrument Unije za učinkovito usmerjanje gospodarskih in socialnih politik držav članice ne sme spremeniti?

Predstavnika Komisija in podpredsednika Komisije prosim, da gospodu Barossu povesta, da mora spremeniti smernice; da mora upoštevati novo okolje, da se lahko Unija notranje opremi z najboljšimi orodji, ki so na voljo za takojšnje uresničevanje izzivov globalizacije.

  Wolf Klinz (ALDE). - (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, tisti, ki so razglasili svojo zavezanost pravičnejšemu svetu, nič ne dvomijo pri okrivljanju globalizacije za težave v njihovih gospodarstvih. Zato pozivajo k manj svobodnemu trgu, več ureditvam in večjemu poseganju vlade. Vendar globalizacija ponuja resnične možnosti za položaj, v katerem imajo vsi koristi, ker omogoča novim gospodarstvom in svetovnim gospodarstvom, ki so se na začetku slabše razvijala, da dohitijo razvoj, poleg tega nam daje priložnosti za razvoj novih trgov za visokokakovostne, vrhunske proizvode, zmogljivosti in storitve.

Če želimo izkoristiti te priložnosti moramo narediti domačo nalogo, kar pomeni podvojitev naših prizadevanj na področju usposabljanja, nadaljnjega izobraževanja – zlasti za mlade brezposelne osebe – in vseživljenjskega učenja, da to postane še bolj ustvarjalno glede načinom, kako oblikujemo verige in procese dodane vrednosti našega gospodarstva in še bolj spodbujamo prosta podjetja. Neovirana globalizacija vodi k bolj odprtim trgom in večji konkurenci, kar koristi vsem potrošnikom.

Uprimo se skušnjavi, da bi ščitili naše gospodarstvo. Takšen premik bi se hitro sprevrgel v čisti protekcionizem. Namesto tega spodbujajmo prirojeno moč našega gospodarstva, da se samo po sebi obnavlja. Vlagajmo v tehnologije prihodnosti in prihodnost bo naša.

  Ewa Tomaszewska (UEN). - (PL) Gospa predsednica, gospodarstvo mora delovati v korist ljudem in ne nasprotno. Naravne razlike v tempu pretoka kapitala in dela v dobi globalizacije vodijo k hitremu padanju standardov zaposlovanja. Proizvodnja se seli na območja z vse nižjimi plačami in s še nevarnejšimi delovnimi pogoji. To povzroča izgubo delovnih mest za zaposlene v regijah z višjimi standardi za zaposlovanje in k izgubi kupne moči zaposlenih, kar zmanjšuje povpraševanje po potrošniškem blagu.

Če želi biti Evropska unija uspešna v času globalizacije, mora poiskati učinkovita orodja za boj proti socialnemu dampingu ter za podporo in varovanje socialne razsežnosti Evrope.

  Piia-Noora Kauppi (PPE-DE). – Gospa predsednica, menim, da je prispevek Komisije k razpravi o globalizaciji zelo koristen.

Menim, da globalizacija ni grožnja, ampak priložnost. Evropa ima dober položaj za obvladovanje tega izziva. Imamo visoko razvito infrastrukturo, izobraževalne sisteme, tehnologijo, kapitalske trge in živahne domače trge proizvodnje.

Nikoli se ne poudarja dovolj, da je moč Evrope v notranjem trgu, ki je za naša podjetja odskočna deska za poslovanje po svetu. Poslovne inovacije se pojavljajo po vsej Evropi. Širjenja teh inovacij, ki omogoča blaginjo Evropi, se ne sme obremeniti z birokracijo. V zvezi s tem se zlasti obračam na komisarja Verheugena. Zmanjšanje birokracije v Evropi je ključno vprašanje za globalizacijo in konkurenčnost Evrope. Posebej se moramo osredotočiti na mala in srednje velika podjetja. Na ta podjetja mora Komisija usmeriti pozornost. Veliko smo dosegli, vendar davčne omejitve še vedno ovirajo poslovanje v Evropi.

Brez delovne sile, ki bo v Evropi kmalu redka, ni močnih podjetij. Demografija Evrope potrebuje priseljevanje. V zvezi s tem imajo druge svetovne regije veliko prednost, ki se kaže v ekonomskem učinku. To je težko vprašanje, ki zahteva uravnoteženo obravnavo vseh zainteresiranih strani, ne nazadnje tudi delodajalcev. To je seveda vprašanje EU, ker konkurenčnost ni mogoča brez mobilne delovne sile. Za to so načrti, kot je modra karta, dobrodošli.

Še en element, ki mora imeti prost, vendar stabilen pretok, je kapital. Finančna stabilnost je osnovni pogoj za konkurenčno in gospodarsko varno Evropo. Globalno so finančni trgi eden od najmočnejših sektorjev Evrope, ena od zmagovalnih industrij. Inovacije so, zaradi tržno vodene pravne ureditve, kar ni enako prostemu delovanju, pri čemer v tem primeru omogoča lažje delovanje sektorja v vsej Evropi, bistvene.

V zvezi z zunanjim svetom se mora Evropa uveljaviti kot močan svetovni dejavnik. Od držav članic Evropske unije zahtevamo enotnost in k tej enotnosti lahko Komisija prispeva.

  Jan Andersson (PSE). – (SV) Gospa predsednica, gospod komisar, predsedujoči Svetu, raje bi obravnaval priložnosti, ki jih ponuja globalizacija kot pa težave, vendar je to odvisno od tega, kako bomo ukrepali v Evropi. Strinjam se, da moramo vlagati v raziskave in razvoj, da potrebujemo bolj dolgoročne naložbe v dobro okolje ter da moramo vlagati v ljudi in vseživljenjsko učenje, vendar Komisija pri tem pozablja – napaka v dokumentu Komisije – da zanemarjamo socialno razsežnost.

Današnji razvoj v Evropi kaže proti dobri rasti in več delovnim mestom, vendar tudi k večji izključenosti, večjim razlikam in bolj negotovim delovnim mestom – več delovnih mest, ne le v Nemčiji, s katerimi ne zaslužiš dovolj za preživetje in moraš prejemati socialno pomoč za dopolnitev plače. Rast in zaposlovanje moramo povezati s socialno razsežnostjo, ki zmanjšuje vrzel med ljudmi in regijami v Evropi. O tem se je razpravljalo v razpravi v Guimarăesu, v kateri sem sodeloval med zasedanjem Ministrov za zaposlovanje in socialne zadeve.

Portugalsko predsedstvo si prizadeva za pospešitev vprašanja celostnih smernic in njihovo spremembo, da bo socialna vez veliko jasnejša in precej bolj celostna.

Vendar Komisija tega ne želi storiti. Komisija ne želi spremeniti smernic. Smernice je treba spremeniti. V naši resoluciji smo dosegli sporazum, da želimo imeti nove smernice, ki združujejo socialno razsežnost in seveda obravnavajo vprašanja varnosti pri spremembah in prožno varnost. Komisija mora upoštevati tudi to, da bomo ustvarili močnejšo vez med rastjo in socialno razsežnostjo.

Prav tako moramo vključiti lizbonsko strategijo. Trenutno ni vključena na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni. Veliko ljudi ne pozna lizbonske strategije. Strategijo moramo vključiti ter pridobiti socialne partnerje in civilno družbo k sodelovanju za zagotovitev, da se ta vprašanja – socialna razsežnost, rast in zaposlovanje – obravnavajo kot pomembna in so vključena.

  Samuli Pohjamo (ALDE). - (FI) Gospa predsednica, v to razpravo želim vključiti severno dimenzijo. Pred približno dvema letoma sem sodeloval v organizaciji za regionalni razvoj blizu Arktičnega kroga in ruske meje. Za to oddaljeno regijo je bila globalizacija tako grožnja kot priložnost. Začeli smo z razvojem, pri čemer smo zaupali v našo moč, ko smo izkoristili prednost globalizacije. Podjetja, javni sektor, izobraževalni sistem in univerze so združili njihova sredstva za vzpostavitev inovativnega proizvodnega okolja. Okrepili smo bazo sposobnosti prek mrežnega povezovanja z svetovnimi mrežami sposobnosti v duhu lizbonske strategije. Hkrati so se začeli tudi projekti obnovljive energije. Rezultati so spodbudni. Poseben primer je hitra rast mednarodnega turizma na tem območju. Verjamem, da bi ta regija služila kot uporaben model drugje po Evropi, poleg tega mora EU omogočiti, da bo tovrstno delo bolj izvedljivo.

  Corien Wortmann-Kool (PPE-DE). - (NL) Gospa predsednica, veličina Evrope izhaja iz enotnega trga, liberalizacije enotnega trga in liberalizacije svetovnega trga, globalizacije. To nam je zagotovilo ne le blagostanje, ampak tudi stabilno demokracijo. Zato moramo biti pazljivi – pri tem imam v mislih predvsem trgovske vidike – na prekomerno obrambno strategijo ter predvsem protekcionistične trgovinske instrumente.

Gospa predsednica, za evropsko konkurenčnost je boljši odprt odnos do sveta, zato menim, da je pomembno, da namenimo več pozornosti odpiranju gospodarskih trgov v državah, ki niso članice EU, posebej v razvijajočih se industrijskih državah, kot so Indija, Brazilija in Kitajska, ker ogromen potencial teh držav za rast predstavlja priložnost za evropska podjetja in priložnost za evropsko gospodarstvo. Tudi te razvijajoče se industrijske države bodo morale odpreti svoje trge za naša podjetja, razen tega ob upoštevanju storitev ter v interesu vzajemnosti pozivam Komisijo, da si v pogajanjih prizadeva za spremembe, zlasti v teh državah.

Singapur smo obiskali v okviru delegacije odbora za mednarodno trgovino. Ugotovili smo, da imajo ameriška podjetja veliko boljši dostop v Aziji kot evropska. Gospa predsednica. tega ne smemo dovoliti. Zato moramo biti dejavni. Konec koncev smo največje gospodarstvo na svetu. Če učinkovito združimo svoje moči, bomo lahko uporabili svojo moč za odprtje teh trgov. Gospa predsednica, potem je tu odprava uvoznih dajatev in netarifnih ovir za trgovanje; v naši strategiji dostopa na trg je prav tako pomembno dati prednost tem nastajajočim trgom.

  Katerina Batzeli (PSE). – (EL) Gospa predsednica, gospod komisar, predsedujoči, od Evrope se pričakuje, da bo državljanom pokazala drugačno plat globalizacije. To ni plat absolutne konkurence, ampak plat socialne solidarnosti, redistribucije, diverzifikacije in kulturnih vrednot.

V tem notranjem dialogu in tudi pri odpiranju EU preostalemu svetu prek gospodarskih, socialnih in okoljskih politik ter politik o varnosti, izvedljivem razvoju in priseljevanju, mora Evropska komisija spodbujati in krepiti kulturno etiko EU. Komisija mora v svojem letnem zakonodajnem delu, v lizbonski strategiji in tudi v procesu krepitve poreformne pogodbe neposredno spodbujati naslednja področja v sektorju kulture:

Prvič, Komisija mora okrepiti kulturne industrije, ki temeljijo na visokokakovostnih, inovativnih storitvah, pri čemer zagotavlja precejšnje produktivne in inovacijske možnosti za evropsko gospodarstvo. Ta sektor ima velik pomen za medkulturni dialog.

Drugič, okrepiti mora trikotnik znanja, ki vključuje raziskave, izobraževanje in inovacije. To pa žal še nima podpore zakonodajnih ukrepov, čeprav bi to moral biti eden od ciljev EU.

Inovativnost na področju kulture ne bi smela biti luksuz, ki ga uživajo le večnacionalna podjetja, ampak horizontalna politika za mala in srednje velika podjetja.

Gospa predsednica, Evropska komisija in Svet morata jasno opredeliti svoja stališča za uresničevanje izzivov globalizacije. To morajo storiti prek odprtega dialoga, na začetku z nacionalnimi parlamenti. Globalizacija je lahko prisotna kot del evropske preteklosti, če je prežeta z etiko evropske kulture.

  Sharon Bowles (ALDE). – Gospa predsednica, globalizacijo krivimo za vse, od velikega povečanja prebivalstva do podnebnih razmer in izkoriščanja virov. Vendar je to le rezultat človeštva, tako kot konkurenčnost. Darwin jo je poimenoval naravna selekcija.

Evropski državljani se bojijo. Seveda jih moramo izobraziti, vendar ne z izjavami, da potrebujemo politiko na ravni EU za soočenje z izzivom globaliziranega gospodarstva. Zaradi tega sem zaskrbljen; ob namigovanju, da nimamo politike.

EU ima edinstveno moč na nadnacionalni ravni, da oblikuje in dvomi o presežkih. Julija je časopis Financial Times napisal: „Bruselj je svetovna prestolnica upravljanja, ki je ni mogoče prezreti od Washingtona do Tokia“. Torej, če jo imamo, jo tudi uporabljajmo, vendar razumno. Kakšen namen ima program konkurenčnosti, če ne za ohranjanje položaja v svetu? Kakšen je namen enotnega trga, če nam ga ne uspe primerno dokončno oblikovati? Prenehajte s strahopetnimi izgovori. Bistvo EU je v celoti srečevanje z izzivi. To je treba le nadaljevati, preden nas doseže naravna selekcija.

  Cristobal Montoro Romero (PPE-DE). - (ES) Gospa predsednica, predstavniki Sveta in Komisije, globalizacija je dobra za Evropo, Evropa mora spodbujati globalizacijo.

Smo priče doslej počasnemu, vendar nepovratnemu odpravljanju meja po svetu, procesu, ki mu je uspelo dvigniti iz revščine več kot 400 milijonov ljudi v manj kot dvajset letih, leta 2007 Kitajska pa bo prvič v zgodovini država, področje sveta, ki bo največ prispevala k rasti svetovnega gospodarstva. Kitajska, ne Evropska unija, gospe in gospodje.

To na kratko pomeni, da je globalizacija izziv, a tudi velika priložnost. Je izziv, ker odpiranje pomeni večjo rast, blagostanje in več delovnih mest; poleg tega je to nekaj, kar moramo razložiti evropskim državljanom. Skrbi me, da bom v tem parlamentu ponovno slišal besedo „zaščita“.

Protekcionizem je zanikanje globalizacije in zanikanje Evropske unije. Državljanov ni treba zaščititi, kadar so protagonisti pri njihovi lastni gospodarski rasti in njihovem blagostanju. To sposobnost moramo ponovno vrniti ljudem, zato moramo biti v Evropski uniji samokritični.

Razlog za to je, da v Evropski uniji nismo storili tega, kar bi morali, kadar naša rast ni zadostna, kadar nosimo svoj del odgovornosti za krizo na finančnih trgih in, na kratko, kadar doma ne storimo vsega, kar bi morali, da bi spodbujali gospodarsko rast malih in srednje velikih podjetij ter ustvarili več delovnih mest, ker potrebujemo veliko več delovnih mest, kot jih bo lahko zagotovil proces odpiranja gospodarstva.

Lizbonska strategija je resnični označevalec: uresničevanje notranjega trga, urejanje javnih financ, reformiranje, posodabljanje naših trgov dela, posvečanje okoljskim reformam, obnovljiva energija in na kratko, odpiranje Evrope resnično pomenijo večjo socialno kohezijo v Evropo.

  Enrique Barón Crespo (PSE). - (ES) Gospa predsednica, gospod predsednik Sveta, gospod podpredsednik Komisije, gospe in gospodje, menim, da je najbolj primerno, da razprava o globalizaciji poteka pod portugalskim predsedstvom, ker je Portugalska država, katere zastava je na zemljevidu, ker so bili Portugalci v ospredju, ko so se Evropejci pridružili globalizaciji in ker globalizacija ni kuga, ki ogroža naša življenja. Evropejci so začeli postopek globalizacije v času renesanse, ko smo bili manj razviti kot Kitajci in Indijci. Tako nas tudi obravnava preostali svet.

Zdaj bomo postali z lizbonsko pogodbo pionirji v tem, kar bi imenovali „postimperialistična globalizacija“. Ne bomo osvajali novih kontinentov; dali bomo odgovor, v katerem bomo po svoji volji združili vrednote, ki si jih delijo države in ljudje, poleg tega smo lahko vzor za tisto vrsto globalizacije, ki je najbolj potrebna, in sicer politična in socialna globalizacija.

Tu smo govorili o hitri, nenadzorovani finančni globalizaciji, kljub dejstvu, da smo Evropejci v ospredju v Mednarodnem denarnem skladu. Smo glavni blok v STO in nosimo posebno odgovornost. Kaj tu manjka? Primanjkuje nam sposobnost poiskati odgovore v globaliziranem svetu, ki so v skladu s tem. Predvsem sta tu dva zelo pomembna vidika, ki predstavljata velik izziv, pri katerem moramo biti zelo dejavni: ne le v smislu trgovine in tehnološkega razvoja, ampak univerzalno varovanje človekovih pravic, zlasti pravic delavcev, za katere obstaja mednarodna organizacija dela, ter tudi pogajanja in politike, ki so potrebne za obravnavo podnebnih sprememb.

Gospa predsednica, v vsakem primeru, in s tem tudi zaključujem, verjamem, da Evropejci nimamo nobene pravice, da smo pesimistični glede globalizacije. Prizadevali smo si zanjo in zdaj moramo pripraviti inovativne odgovore.

  Jerzy Buzek (PPE-DE). - (PL) Gospa predsednica, gospod predsednik, očitno je, da ne bomo sposobni rešiti vse težav v zvezi z globalizacijo z eno izjavo in enim ukrepom za spodbujanje lizbonske strategije. Vendar je izjava Sveta in Komisije dobra, ker usmerja pozornost k dejstvu, da globalizacija ni prekletstvo in ni grožnja, dejansko je lahko nekaj pozitivnega za državljane Evrope; poleg tega so državljani in njihove dejavnosti tisti, ki bi morali biti osrednje vodilo v ozadju ukrepov EU.

Podpiram štiri področja dejavnosti. Prvič, trikotnik znanja, zlasti inovativnosti, razumem, da je tu bistveno, da ukrepamo hitro, da odpremo vsaj evropski tehnološki inštitut.

Drugič, poslovno okolje, to pomeni v celoti odprt in prost notranji trg brez monopolov, z odprto konkurenco, manjšo ureditvijo in manj birokracije, za kar si tako pogumno prizadeva podpredsednik Komisije, Günter Verheugen.

Tretjič, človeški viri, vključevanje težav migracije in predvsem ukrepanje proti begu možganov, kar pomeni boljše izobraževanje, privlačne naložbe in socialno razsežnost za EU na podlagi dosežkov gospodarstva.

Četrtič in končno, energija in podnebne spremembe, kar pomeni skupno energetsko politiko, za katero verjamem, da je nekaj, česar se vsi zavedamo, ter zmanjšanje emisij. Vendar samo znižanje toplogrednih plinov v Evropski uniji ne more rešiti svetovnega podnebja. Iz tega razloga potrebujemo EU, ki je politično močna, ker lahko le močna EU vpliva na Združene države, Kitajsko in Indijo, da bodo dosegle skladnost s smernicami za varstvo podnebja.

Kar zadeva zmanjšanje emisij v EU – da, to podpiram, vendar prav tako podpiram EU, ki je politično močna in to pomeni polno ratifikacijo evropske pogodbe, takoj ko je to mogoče.

  Gary Titley (PSE). – Gospod predsednik, upam, da bo lizbonska strategija pomenila zaprtje poglavja v zgodovini Evropske unije, poglavja o rasti EU, združevanju, miru in stabilnosti na celini, odpravi trgovinskih in gospodarskih ovir med državami članicami in institucionalnem razvoju, ki je potreben za doseganje navedenega. Zdaj moramo odpreti novo poglavje o usmerjenosti navzven in obravnavanju izzivov globalizacije.

Potrebujemo globalno Evropo, ki določa popolnoma nov program za globalizacijo, na podlagi načel odprtosti, poštenosti in pomembnosti sodelovanja med državami članicami. Poznamo izzive, v tej razpravi smo jih dobro raziskali. Po mojem mnenju sta podnebne spremembe in priseljevanje največja izziva, vendar moramo ohraniti visoko rast in zaposlovanje. Potrebujemo sodoben in učinkovit socialni program. Spopasti se moramo s terorizmom in kriminalom, pospeševati zaščito zunaj meja in obravnavati revščino. Seveda imamo, kot je dejala gospa Bowles, v ta namen politiko. Vendar bodimo iskreni: napredek je počasen, neenakomeren in ne vedno zelo učinkovit.

Če se želimo zares soočiti z globalizacijo, potrebujemo radikalno in temeljno spremembo, ne le v naši politiki, ampak v celotnem razmišljanju v Evropski uniji. Preprosto se moramo osredotočiti na ukrepanje in uresničevanje. Zagotoviti moramo, da države članice izpolnjujejo svoje obljube, zaradi okvira EU. Česar nimamo, je 27 držav članic, ki bi vse delale tako, kot so rekle, da bodo, pri čemer se moramo osredotočiti na uresničevanje obljub in izpolnjevanje vseh možnosti, ki jih ima EU.

  Alexander Radwan (PPE-DE). - (DE) Gospa predsednica, povzemimo globalizacijo v dveh minutah – no, pa gremo! Moja prva zahteva je, da v naših razpravah malo bolj odkrito obravnavamo vprašanje globalizacije. Moja regija, Bavarska, zasluži polovico svojega BDP z izvozom. Veliko ljudi je kritičnih do globalizacije, vendar če jih vprašamo, ali se strinjajo, da se njihovim lokalnim podjetjem ne bi več dovolilo delovati na svetovnem trgu, bi rekli „ne“.

Podobno bi se zgodilo, tudi če bi ljudske množice vprašali, ali je kdo pripravljen, da se odpove priložnosti za nakup blaga po konkurenčnih cenah – to so lahko električne naprave, blago ali drugi izdelki – nihče se ne bi javil. Vsi vemo, da je uvoz iz poceni držav razlog za nizke stopnje inflacije v zadnjih letih. Edino pravilno je, da to priznamo, tudi če redno govorimo o globalizaciji kot o grožnji.

Evropa mora oblikovati proces globalizacije, ker s tem koristi našim proizvajalcem in našim potrošnikom. To je, na primer, namen odprave birokracije, ki je pomemben cilj za komisarja Verheugena in Evropo. Ne želim namigovati, da je to naloga le za Komisijo; sklicujem se tudi na Parlament in Svet. Zdaj govorimo o globalizaciji, vendar bomo po tem sprejeli direktivo o varstvu tal in ustvarili še več birokracije. Na kratko, naši ukrepi morajo biti v Evropi dosledno usklajeni, naša naloga je, da oblikujemo Evropo.

Ko obravnavamo krizo hipotekarnih posojil v Združenih državah, moramo spoznati, da so mednarodni finančni trgi prepleteni med seboj ter da moramo mi Evropejci pomagati k uresničevanju stvari. Kako naj obravnavamo agencije za ocenjevanje in kako naj obravnavamo investicijske sklade? Žal komisar McCreevy, ki je odgovoren za to, še ni prevzel vodstva v gibanju za prevladovanje na ameriških in drugih trgih, zato Evropa zaostaja.

Kljub temu trdno verjamem, da je Evropa dobro pripravljena na globalizacijo. Od tega imamo koristi, kar moramo razložiti javnosti, prav tako si moramo prizadevati za minimalne standarde, čeprav to ne bi bili evropski standardi, nato pa bomo pripravljeni na zmago v globalizacijski igri. Ali se bo globalizacija izvajala ali ne, se ne odloča v Bruslju ali Strasbourgu.

  Magda Kósáné Kovács (PSE). - (HU) Hvala, gospa predsednica. Govorim kot predstavnica regije, ki po vojni ni mogla sama izbirati svoje usode. Med mojo državo in srečnejšim delom Evrope je bila postavljena bodeča žica, vendar niti ta ni mogla ustaviti nepričakovanih vplivov globalizacije.

Leta 2000 smo se začeli seznanjati s konkurenčnostjo in solidarnostjo v strategiji za delo in delavce ter v lizbonski strategiji. Od takrat se je ravnotežje večkrat obrnilo v prid obnovi kapitala, poleg tega se bojimo, da se je zasenčila človeška plat strategije.

Konkurenčnost in delo sta nesporno in zgodovinsko neločljiva koncepta, poleg tega začenjamo spoznavati, da je koristno delo le del koristnega življenja. Koristno življenje vključuje tudi osnovno varnost, prispevek k bolj zdravemu življenju in razvoju, odpravo diskriminacije in sprejemljive življenjske pogoje.

Vendar Evropa sebe ne bi smela obravnavati kot družbe, ki brani vrednote, ampak kot družbo, ki oblikuje sanje generacij, ustvarja priložnost za evropske državljane in za tiste, ki prihajajo iz tretjih držav in želijo nekaj ustvariti. Točno zato solidarnost ne sme ostati le slogan; biti mora priložnost za ljudi, ki so sposobni nekaj ustvariti, ali pa se jim mora ta priložnost omogočiti.

Gospe in gospodje, delovni trg in kapital, ki zahtevata dobiček, sta brezobzirno selektivna, novi človeški viri pa zahtevajo naložbe, ki so višje od dobička, ki ga ustvari kapital, katerega gibanje je vse lažje. Evropa vrednot ne more sprejeti, da tisti, ki začenjajo svoje kariere, starejši, osebe, ki so izolirane zaradi revščine, tisti, ki so se primorani učiti novih spretnosti, in Romi, ki so deležni številnih neugodnosti, ne bodo našli dela. Zlasti zato, da breme pomanjkljivosti ne bi preveč bremenilo prihodnjih generacij, jih sredstva Skupnosti, ki se porabijo za nas, ne le ohranjajo v okviru dostojnega življenja, ampak tudi izboljšujejo možnosti evropske konkurenčnosti. Hvala vam, gospa predsednica.

  Georgios Papastamkos (PPE-DE). – (EL) Sklep, do katerega pridemo na podlagi te razprave je, da projeciranje Evropskega modela na svetovno „platno“ vsebuje tako tveganja kot priložnosti.

Kot pravilo, evropski državljani globalizacijo obravnavajo kot zunanji pojav: nima nobenega očitnega evropskega regulativnega ali političnega posega. Zato mora evropski akcijski načrt pokazati, da se resnično brani viden, merljiv evropski interes, medtem ko se hkrati spodbuja globalno razumevanje.

Kar zadeva načrt Unije za zunanjo trgovino, menim, da je treba med drugim dati prednost zagotavljanju pogojev za medsebojen dostop na trg in enakopravno konkurenco, kot je včeraj v tem parlamentu značilno poudaril francoski predsednik, gospod Sarkozy.

Strog evropski regulativni okvir za varovanje okolja in javnega zdravja za potrošnike in delavce je bistven pokazatelj politične in institucionalne zrelosti Unije. Vendar, če ne želimo, da to postane razvlečena konkurenčna slabost za Unijo, potrebuje ustrezen odziv drugih vodilnih mednarodnih udeležencev.

Načelo dajati in jemati med notranjimi in zunanjimi vidiki lizbonske strategije bo pomagalo spodbujati evropski model na svetovnem prizorišču upravljanja. Vendar to nasprotuje nižji stopnji regulativnega prizadevanja in pravno zavezujoči celovitosti v STO in drugih mednarodnih organizacijah. Unijo se poziva, naj prevzame vodilno in konstruktivno vlogo na višji ravni mednarodnega sodelovanja. Od nje se zahteva, da nameni prednost izvajanju zavezujočih obveznosti in sprejetju mednarodnih standardov v interesu navzgor stopnjujoče regulativne konvergence.

  Stephen Hughes (PSE). – Gospa predsednica, to je bila zelo obsežna razprava in ob koncu bi rad ponovno opozoril na socialno politiko kot produktivni dejavnik.

Uvedba paketa integriranih smernic naj bi sprožila uravnoteženo izvajanje gospodarskem, socialnem in trajnostnem področju lizbonskega procesa, vendar v praksi v zvezi z smernicami zaposlovanja ne gre za integracijo, ampak za podrejanje. Smernice zaposlovanja so postale dejansko neopazne, pri čemer zakrivajo široko raznolikost uspešnosti držav članic v zvezi s kazalniki in cilji, ki naj bi jih izpolnili v okviru strategije zaposlovanja o brezposelnosti mladine, vključevanju starejših delavcev – niz dejavnikov. V nekaterih državah članicah se je v zadnjih petih letih poraba za ukrepe vseživljenjskega učenja in dejaven trg dela dejansko zmanjšala – ne izboljšala, ampak zmanjšala. To je za lizbonski proces v celoti katastrofalno.

Zato strategija zaposlovanja v naslednjem lizbonskem ciklu potrebuje veliko večjo prepoznavnost. Druga točka, skupna resolucija, o kateri danes razpravljamo, na več mestih poudarja potrebo po omogočanju dostojnega dela in osredotočenost na izboljšanje kakovosti dela. Temu ne pomaga osredotočenost Komisije na zamisel varnosti zaposlovanja v nasprotju z varnostjo delovnega mesta, ki se ponavlja v zeleni knjigi o delovnem pravu in sporočilu o prožni varnosti. V našem delu o prožni varnosti v odboru za zaposlovanje in socialne zadeve smo pojasnili, da sta varnost zaposlovanja in varnost delovnega mesta pomembni.

Hitro spreminjajoče se prožno podjetje, to je podjetje, ki spreminja svojo proizvodno linijo vsakih šest mesecev, svoje nastavitve informacijske tehnologije vsake štiri mesece, potrebuje prilagodljivo, strokovno, zanesljivo in predano delovno silo, ne priložnosten in razdrobljen trg dela. Torej bomo po najboljših močeh pomagali oblikovati dober niz načel o prožni varnosti, ki morajo potem povzročiti spremembo smernic. Prej je predsednik Barroso dejal, če ni poškodovano, ni treba popravljati. Torej, poškodovano je in treba je popraviti.

  Philip Bushill-Matthews (PPE-DE). – Gospod predsednik, čestitam Komisiji za odličen dokument, pri čemer bi rad poudaril naslednje štiri točke.

Prva je ekonomija znanja. Menim, da je način s katerim je v dokumentu opisan prost pretok idej in raziskovalci, kot morda „peta svoboščina“ EU, odličen za izražanje tega, pri čemer si v zvezi s tem želim nadaljnjega razvoja.

Kot odgovor na to, kar je povedal gospod Hughes, menim, da ta točka dejansko kaže, kje smo, ob razpravi v odboru za zaposlovanje in socialne zadeve, da se želimo oddaljiti od ideje o le preprosti zaščiti delovnega mesta k zaščiti zaposlovanja, s pospeševanjem zaposljivosti in krepitvijo strokovnosti; tako lahko uspeh za Evropo v dobi globalizacije pomeni uspeh za posameznike, uspeh za ljudi, za kar si mora EU še bolj prizadevati.

Druga točka zadeva mala in srednje velika podjetja. Obstaja sklicevanje na veliko novih predlogov za konec leta 2008. To pozdravljam, vendar obstaja pomislek. prosim, ne preusmerimo pozornosti na nove predloge v zvezi z jutrišnjim dogovorom, preden se najprej ne osredotočimo na izvajanje sedanjih obveznosti za današnje ukrepanje. Zlasti za gospoda Verheugena bi opozoril na 25-odstotno zmanjšanje v zvezi s poenostavitvijo sedanje zakonodaje EU. Prosim, naj čim prej izkusimo nekaj dejanskih dosežkov v zvezi s tem na splošno, ker bo to zlasti koristilo malim in srednje velikim podjetjem. V tem smislu spodbujam splošno revizijo direktive o delovnem času, v kateri se zahteva od nas veliko bolj lateralno razmišljanje, pri tem zares mislim vse nas, vključno z malimi ni srednje velikimi podjetji.

Tretjič, enotni trg: dodajanje zunanje razsežnosti je zelo dobro, vendar naj najprej dosežemo notranjo razsežnost in dokončamo oblikovanje enotnega trga preden razvijemo visoke zunanje cilje. Gospodu Schulzu in gospodu Hughesu sporočam, da se popolnoma strinjam, da to ne koristi le našemu gospodarskemu napredku, ampak bo pomagalo tudi socialnemu napredku.

Končno, v zvezi z bolj osebnim vidikom je edina zadeva, ki me v tem dokumentu moti, prva vrstica na naslovni strani, ki navaja „Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij“. Priznavam obstoj Evropskega ekonomsko-socialnega odbora in Odbora regij, čeprav mi ni popolnoma jasno zakaj, vendar prosim, da teh dveh institucij ne enačite z institucijama iz postopka soodločanja.

  Miroslav Mikolášik (PPE-DE). - (SK) Pojav globalizacije postaja vse bolj razumljiv. V takšnih razmerah se mora Evropska unija odzvati dokaj hitro in določiti, ali evropska konkurenčnost ni le ohranjena, ampak tudi raste; ali je lizbonska strategija, orodje, ki naj bi zagotavljalo, da se to zgodi, sposobna zagotoviti rešitve predvsem na področju inovativnosti, energije, migracij, izobraževanja in demografije. Vse to mora olajšati rast in sposobnost ustvarjati nova delovna mesta.

V zvezi z okoljem se pojavljajo novi izzivi, kot so emisije CO2, uporaba pesticidov, skrbi glede rezerv in virov čiste vode, varstvo tal in kmetijstvo. Navsezadnje obstajajo tudi izzivi v zvezi z zdravjem in epidemijami ter bojem proti debelosti, boleznim srca in ožilja ter vedno večjemu pojavljanju vseh oblik rakastih obolenj.

Gospe in gospodje, globalizacija prinaša dodatne izzive na področju varnosti in migracij, zato obstaja vedno večja nevarnost v zvezi s kriminaliteto in terorizmom. Zelo kmalu bomo priča padcu zadnjih ostankov železne zavese in razdeljene Evrope, ko se bo devet novih držav članic pridružilo schengenskemu območju. Storiti moramo vse, kar lahko, za celovito varovanje tega skupnega prostora, da nezakoniti migranti, ki slabšajo razmere na področju varnosti v državah članicah, ne morejo vstopati v EU. Po drugi strani zagovarjam odgovoren pristop na področju delovnih dovoljenj za zakonite migrante: o tem moramo ustrezno razmisliti ter izbrati kvalificirane uslužbence za zaposlitvene sektorje, kjer so najbolj potrebni.

Prav tako verjamem, da bodo starejše države članice Evropske unije – želim, da Komisija to zabeleži – odpravile nesmiselne omejitve zaposlovanja državljanov iz novih držav članic. Današnji položaj je nerazumljiv anahronizem.

  Tokia Saïfi (PPE-DE) . – (FR) Gospa predsednica, Evropska unija ne more dopustiti, da postane žrtev globalizacije ali da svojim ljudem vtis, da so se znašli v nečem, na kar ne morejo vplivati. Zato si zdaj postavljamo vprašanje, ali je globalizacija dobra ali slaba stvar: gre za vprašanje, ali smo se zanjo pripravljeni tako potruditi in jo urediti. Da bi se soočila s tem izzivom, mora Evropska unija uskladiti konkurenčnost ter gospodarsko in socialno kohezijo. Krepitev večstranskih pravil je del tega procesa.

V odprtem gospodarskem sistemu je najboljši način za zagotavljanje spoštovanja pravic potrošnikov in državljanov ta, da se upoštevajo pravila konkurence ter se vzpostavi pravičen in enakovreden trg, ki odraža okoljske in socialne standarde. Zato je bistveno, da. dokler ne bomo vzpostavili sklopa pravil, ki bodo mednarodno priznana, ohranimo in ne zmanjšamo obstoječih instrumentov za trgovinsko zaščito, ki so naše edino učinkovito orodje proti dampingu. In da, možno je, da Evropa zaščiti svoje državljane, ne da bi bila pri tem protekcionistična. Evropa mora tudi vlagati v tiste sektorje, ki bodo določali njeno gospodarsko težo v prihodnosti: in sicer raziskave, inovacije in razvoj čistih tehnologij.

Razen tega mora Evropa za podporo tistih, ki imajo največ težav pri izkoriščanju globalizacije, pospešiti ureditve za uresničevanje solidarnosti, na primer prek Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji in prek prožne varnosti. V interesu Evrope je, da v smislu soočanja z mednarodno konkurenco, predvidi prilagoditev in začne reformo. Evropska unija ima v lasti vse potrebne zmogljivosti in sredstva za uresničevanje izziva.

  Eija-Riitta Korhola (PPE-DE). - (FI) Gospa predsednica, uspeh globalizacije je bistven za evropsko blagostanje: je proizvajalec njene materialne vsebine. Zdaj, ko se triletni cikel za obnovljeno lizbonsko strategijo zaključuje, bomo pozornost usmerili predvsem na zunanjo razsežnost. Predvsem želim poudariti tri elemente.

Prvič, energija, oskrba z energijo in njena zadostnost, dviguje in znižuje položaj družb v svetovnem konkurenčnem okolju. Položaj v Evropi ni dober. Upad energetske samozadostnosti je resen izziv za EU. Celo zdaj EU uvaža polovico energije, po napovedih pa naj bi se odvisnost od uvoza še povečevala. Poleg odločnega prizadevanja za povečanje energetske samozadostnosti, potrebujemo močno zunanjo politiko na področju energije, skupen glas, solidarnost in varnost uvoza.

Drugo osrednje vprašanje so podnebne spremembe, svetovni pojav, ki ima negativen globalen vpliv na okolje, gospodarstvo in družbo ter ki poziva k globalnim rešitvam. Enostranski ukrepi izkrivljajo konkurenco in povzročajo uhajanje ogljika. Naslednje zahteva odličnost na področju globalizacije: neizogibnost svetovnega sistema za trgovanje z emisijami, obvezna zaveza takšni ideji s strani vseh industrializiranih držav in rastočih gospodarstev ter odprava ovir za dostop čistih tehnologij na trg.

Tretjič, EU se mora vedno spominjati Schumanove briljantnosti, tj. da bi v naši zgodbi o uspehu, gospodarstvo moralo služiti skupnim ciljem, dobremu za človeštvo, miru in stabilnosti. Naša kulturna tradicija nas obvezuje, da si prizadevamo za bolj človeški svet, ki spoštuje človekove pravice. Šele nato bo lahko globalizacija v interesu vsakogar. Šele nato bomo preprečili, da bi nam svet uhajal iz nadzora.

  Panayiotis Demetriou (PPE-DE). – (EL) Gospa predsednica, predsedujoči Svetu, gospod komisar, evropski državljani zgodovinski pojav globalizacije na splošno pozdravljajo s skepticizmom – številni od njih celo s strahom in povsem negativnim odnosom. To je zaradi revolucije, ki poteka v svetovnem gospodarstvu, ter zaradi socialne strukture Evrope. Predsodki, strah in predvsem vsa nedejavnost in pasivno opazovanje razvoja nikakor niso način za soočanje z novim redom na svetovnem prizorišču. Tega položaja ni mogoče obrniti v drugo smer. Globalizacija bo ostala, ali vam je to všeč ali ne. Gradi se velika svetovna vas, kot je povedal predsednik Barroso.

EU mora zaščititi evropske interese. Zato mora v procesu globalizacije sodelovati na metodičen, načrtovan, kolektiven in dinamičen način, da razvije ustrezna pravila delovanja v novem svetovnem sistemu. EU se mora pomakniti naprej; njen cilj mora biti blagostanje evropskih državljanov in seveda tudi prebivalcev vsega sveta. Kot zveza držav z istimi načeli in vrednotami mora biti EU ponosna na svoj značaj, ki je osredotočen na ljudi, ter ga spodbujati v mednarodnem okolju. Gospodarsko konkurenčnost mora spremeniti v resnično tekmo za spodbujanje svobode, demokracije, načela zakonitosti, socialne pravičnosti, spoštovanja človekovih pravic, varstva okolja in mirnega sobivanja narodov in posameznikov. To je vloga, ki jo lahko ima EU v procesu globalizacije in jo tudi mora imeti.

  Marianne Thyssen (PPE-DE). - (NL) Gospa predsednica, gospe in gospodje, ta razprava ni nič kaj prezgodnja. Globalizacija je dejstvo. Vsaka generacija ima svoje izzive, tako pravijo. Dobro, izziv, s katerim se srečujemo, je, da se čim bolje odzovemo na nove okoliščine, ki jih predstavlja globalizacija.

Najboljši odziv je seveda, da se ne upiramo globalizaciji – kar nekateri še vedno želijo, da storimo. Tega ne moremo storiti, niti si ne smemo prizadevati za to. To bi posebej škodilo nam v Evropi, ker smo bolj kot kdor koli drug odvisni od preostalega sveta, da pridobimo surovine, energijo, trg za prodajo naših proizvodov in celo, da našemu starajočemu se prebivalstvu zagotovimo delo.

Naš odziv mora biti usklajenost z globalizacijo ter njeno boljše oblikovanje. To pomeni sklepanje sporazumov in postavljanje mednarodnih pravil. Kot Evropa smo dobro izšolani za sklepanje sporazumov znotraj Skupnosti. Zato naj uporabimo to izkušnjo, da prevzamemo bolj vodilno vlogo v mednarodnem okolju.

Gospa predsednica, to moramo storiti s potrebnim samozaupanjem ter navdahnjeni z vrednotami, ki prav tako navdihujejo naša dejanja znotraj EU, vrednote, ki smo jih tako dobro izrazili v reformni pogodbi in v listini o temeljnih pravicah.

Gospe in gospodje, včerajšnje zagotovilo, da je zakonodajni in delovni program Komisije za leto 2008 osredotočen na željo po čim boljšem oblikovanju globalizacije, je dober znak; znak, da stvari postajajo resne. Dejstvo, da je bila globalizacija med temami, o katerih se je razpravljalo na neuradnem vrhu v Lizboni, kaže, da lizbonska strategija potrebuje novo zunanjo razsežnost.

Kot koordinatorka skupine za lizbonsko strategijo želim poudariti, da je ta strategija spodbudila k ukrepanju. Zdaj postopno in počasi končno napredujemo. Prvi triletni cikel po vmesnem pregledu se je skoraj zaključil, zato morda potrebujemo novo prilagoditev. Gospa predsednica, predlagam, da se od zdaj naprej manj osredotočimo na cilje, odstotke in statistiko in bolj na prave cilje: inovativnost, dobro poslovno ozračje, konkurenčnost, rast ter več in boljša delovna mesta.

Končno, prizadevati si moramo za uresničitev cilja, za katerega upam, da si ga vsi delimo, in sicer dobrih možnosti za dostojno kakovost življenja za čim več ljudi.

  Zuzana Roithová (PPE-DE). - (CS) Sposobnost Evrope, da se je v preteklosti soočila z moderno dobo, je treba občudovati, vendar smo pri vprašanju globalizacije negotovi, kako poiskati ustrezno strategijo, ki bi Evropi omogočila, da odigra ključno vlogo. Prvi korak pri tem je razumevanje, da lizbonski strategiji primanjkuje zunanje razsežnosti ter da bo morala postati del bolj kompleksne gospodarske in socialne strategije. Ta strategija mora ustrezno opredeliti spor med visoko reguliranim evropskim gospodarstvom in liberalizirano svetovno trgovino; poleg tega nam mora zagotoviti orodje za ublažitev tega spora, zaradi katerega je Evropa veliko manj konkurenčna.

Razloga, ki upravičujeta ureditev znotraj skupnega gospodarskega območja sta pravična konkurenca in visoka raven varovanja potrošnikov. Vendar oba razloga vse bolj preplavljajo poplave poceni blaga iz tretjih držav in ponarejeni izdelki. Soočamo se z zastrašujočimi nalogami, kot so pregledi velikih količin uvoženega blaga, ki niso v skladu z evropskimi varnostnimi standardi.

Ključna točka naše kompleksne strategije mora biti spodbujanje zbliževanja regulatornih mehanizmov, z drugimi besedami, oblikovanje svetovnih pravil in standardov, ne le tehničnih, ampak tudi ekoloških, socialnih in varnostnih pravil ter standardov. Eden od načinov, da pomagamo pri tem procesu je, da vztrajamo pri spoštovanju človekovih pravic v tretjih državah. Svoboda govora bo pomagala državljanom teh držav, da zahtevajo višje življenjske in delovne standarde, ter s tem prispevajo k zbliževanju z druge strani.

Naša nova energetska politika zagotavlja dober odziv na izziv globalizacije in daje dober vzor. Vendar moramo revidirati tudi druge politike, ki bodo nato postale del ustrezne in zapletene strategije za upravljanje globalizacije. Odpraviti moramo zastarele politike, kot je na primer kmetijska politika.

Če želimo biti še naprej pomemben udeleženec na svetovnem prizorišču, ne smemo le reagirati: dejavno moramo sodelovati pri vzpostavljanju pravil za svetovno zbliževanje znotraj in zunaj EU. Evropa se mora rahlo spremeniti. Če ne, nas lahko čaka podobna usoda kot žabo, ki ni hotela skočiti iz segrevajočega se kotla: voda bo postopno zavrela in potem bo prepozno, da bi skočili iz kotla.

  Hans-Peter Martin (NI). - (DE) Gospa predsednica, eden od prejšnjih govornikov, Alexander Radwan, je izjavil, da je bila Evropa dobro pripravljena na globalizacijo, vendar je sodobna različica globalizacije prisotna že osemnajst let. Mi pa, medtem ko se pomikamo stran od globalizacijske pasti – o kateri se je nekdaj govorilo v nasprotju z masovnim blagostanjem in kot napad proti demokraciji – v evropsko past, kar je posledica izvirnega političnega greha, ko v Nici nismo uspeli pripraviti ustrezne pogodbe, ko smo se raje odločili za prenagljeno širitev kot za poglobljeno unijo.

Na podlagi tega središče današnjih težav ostaja v birokraciji, zapravljanju milijard eurov in – da – v napakah pri uveljavljanju evropske elite v politiki. Vi, komisar Verheugen, ste odličen primer tega. Prezirljivi osebni napadi na vas so se začeli, ko ste poskušali obvladati birokracijo. Zdaj je na položaju drug moški in že mu želijo spodnesti tla pod nogami. Videli bomo, kakšen napredek bo lahko dosegel na področju birokracije.

Tako ne moremo nadaljevati. Če teh bolezni ne moremo ozdraviti, bo Unija ostala ukleščena v primežu politične paralize, izzivi globalizacije pa nas bodo porazili.

  Manuel Lobo Antunes , predsedujoči Svetu. − (PT) Gospa predsednica, gospod podpredsednik Komisije, gospe in gospodje, to je bila resnično dolga in bogata razprava; vsi, ki smo sodelovali v njej v imenu predsedstva, ta razprava je imela najdaljši seznam udeležencev in poslancev, ki so povedali svoja mnenja. Jasno je, da je to zelo aktualno in pomembno vprašanje; vendar si ne smemo delati nobenih iluzij, da je to prav tako težko in sporno vprašanje, ki je dalo različna mnenja, analize in komentarje. Menim, da lahko tu pridemo do skupnega zaključka, da bo globalizacija ostala, se razvijala in kazala na nove načine.

Poti nazaj ni, noben korak nazaj ni mogoč, zgodovine ne moremo spreminjati. Sama globalizacija je rezultat našega približevanja prihodnosti. Kar moramo storiti, kar moramo analizirati in o čemer se moramo naravno odločiti zadeva vprašanja, kako dobiti največ iz globalizacije in kako ustvariti največje koristi iz nje, pri čemer se zmanjšajo ali odpravijo vsa znana tveganja, povezana z globalizacijo; poleg tega je pri tem treba vedeti – kar je zame zelo pomembno – globalizacija mora biti v službi človeštva in državljanov in ne obratno. Človeštvo, državljani ali človeška bitja nismo tisti, ki moramo služiti globalizaciji.

Prav tako obstaja le malo dvoma, da moramo v Evropi, zato da bi najbolj izkoristili to, kar nam ponuja globalizacija, opremiti naša podjetja, ne glede na to ali so velika, srednje velika ali mala, z orodji in politikami, ki jim omogočajo, da se soočijo z izzivi gospodarske globalizacije. Povišati moramo kvalifikacije in usposobiti evropske državljane, prav tako moramo reformirati naš socialni model. Ne gre za vprašanje zmanjšanja ali oslabitve tega modela, dejansko gre za nasprotno. Moramo jo okrepiti in jo prilagoditi, da se lahko uspešno sooči z izzivi in grožnjami, ki jih postavlja globalizacija. Na področju okolja moramo priznati, da se je Evropska unija izkazala pri varovanju okolja, s čimer je pokazala sposobnost, da vodi in kaže pot v prihodnost, kot ni še storil noben drug regionalni blok v svetu. Pogajanja, ki se bodo začela na Baliju decembra, bodo to jasno pokazala.

Končno, omeniti moram tudi „zunanjo razsežnost“ lizbonske strategije, ki je tesno povezana z globalizacijo. Zamisel je, da povabimo druge, ki delijo to pot, te težave in izzive globalizacije, da si delimo gospodarske, socialne in okoljske vrednote in načela; ter seveda, da jasno poudarimo, da bo globalizacija za vse zelo uspešna, če se bomo dejansko sporazumeli glede socialnega, gospodarskega in okoljskega sveta, ki je resnično urejen in ki služi vsem. Ta vidik je bistven. Gospe in gospodje, ne bodimo naivni. Verjamemo, da lahko, kot sem povedal, s trdnimi politikami, trdnimi načeli in trdnimi vrednotami resnično dosežemo to, kar je temeljen cilj za nas: globalizacijo v službi človeštva.

  Günter Verheugen, podpredsednik Komisije. − (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, sporočilo Komisije o evropskem interesu, ki je podlaga za današnjo razpravo, je le nekakšen dokument za razpravo. To ni lizbonski načrt za naslednja tri leta. To je dokument, katerega cilj je spodbuditi razpravo v Evropskem svetu in Evropskem parlamentu, da bo lahko Komisija vključila rezultate te razprave v predloge za naslednji lizbonski cikel. Ti predlogi bodo pripravljeni šele decembra. Niso še v obravnavi, zato so se spoštovani poslanci, ki so kritizirali Komisijo, ker ni predstavila konkretnih predlogov, motili.

To ni tema današnje razprave. Cilj Komisije je bil ugotoviti, na kaj boste predstavniki evropskih volivcev opozorili Komisijo pri pripravi lizbonskega načrta. Vesel sem, da se lahko pozitivno odzovem na večino vaših mnenj v zvezi s tem.

Smernice bodo ostale ključni instrument novega lizbonskega paketa. Kot je pojasnil predsednik Barroso, instrument deluje in ga kot takega ne bomo spreminjali, vendar bo seveda oblikovan tako, da bomo lahko ustrezno upoštevali izkušnje zadnjih treh let in dali večji pomen vprašanjem, ki so bila izpostavljena v tem obdobju.

Navedel bom nekaj primerov. Več pozornosti bomo morali nameniti povezavam med konkurenčnostjo, energijo in okoljem. V današnji razpravi je bilo izpostavljenih več zahtev v zvezi s tem. To v celoti drži. Čas je, da posameznih politik ne obravnavamo več ločeno. Potrebujemo v celoti skupen pristop. Bolj mora biti pomembno oblikovanje odločnih predlogov, katerih namen je zagotoviti, da bodo v zvezi s svetovno konkurenco, za katero si zagotovo prizadevamo, veljali enaki konkurenčni pogoji in enaka pravila za vse. Več pozornosti moramo nameniti iskanju načinov, da bi socialna politika podpirala strukturne spremembe. Zdi se, da v današnji razpravi vse stranke menijo, da je to pomembno vprašanje, kar je zagotovo utemeljeno stališče.

Dovolite, da povem nekaj o tej temi. Menim, da je narobe obravnavati, da so naložbe v socialno stabilnost in socialno varnost le miloščina. Ravno nasprotno, to so tudi naložbe v gospodarski potencial, ker je nedvomno evropski gospodarski potencial odvisen od zelo motivirane in učinkovite delovne sile, pri čemer imamo to delovno silo na voljo zaradi visokih plač in visoke ravni socialne varnosti.

Gospodarska rast in socialno varstvo nista nezdružljiva. Kot je danes povedalo že več govornikov, se ti dve stvari med seboj dopolnjujeta in vzdržujeta. Menim, da je to zelo pomembna ugotovitev. Prav tako izpostavljam, da je treba vprašanje zaposljivosti obravnavati veliko odločneje, ker v vedno več regijah in sektorjih primanjkuje usposobljene in kvalificirane delovne sile. Zato menim, da se strinjamo glede veliko teh zadev.

Dodajam, da se Komisija strinja z mnenjem, da je zaradi težav, s katerimi smo se spopadali v zadnjem času na finančnih trgih, potrebno mednarodno in večstransko ukrepanje. Ne smemo dovoliti, da stvari gredo svojo pot, ker je to, kot smo že povedali, notranja pomanjkljivost mednarodnega finančnega sistema. Ne gre za človeško napako, za katero so odgovorni vodilni delavci, ki so zdaj dobili odpravnine v višini 100 do 200 milijonov dolarjev; gre za posledico strukturne pomanjkljivosti.

Imam še tri pripombe o današnji ključni razpravi v zvezi z globalizacijo. Prvič, težko je oblikovati skupno evropsko politiko na podlagi te razprave, ker ni dogovora o tem, kaj je dejansko evropski interes. Pri našem vsakodnevnem delu se dejansko stalno spopadamo s kalejdoskopsko opredelitvijo evropskih interesov. Glede na okoliščine v nekem obdobju so lahko evropski interesi nizke cene v supermarketih v eni državi članici ali visoka raven zaposlenosti v drugi, kar pomeni navzkrižje ciljev, ki ga ni mogoče preprosto rešiti. Zelo aktualen primer evropskih interesov so na primer visoka raven zaposlenosti v industriji jekla v Liègu ali visoki okoljski standardi pri evropskem sistemu trgovanja z emisijami. Stalno se spopadamo s temi spori in države članice nimajo na voljo enotne usmeritve, ki bi jo lahko upoštevale pri opredelitvi svojega skupnega evropskega interesa.

Drugič, ne moremo sprejeti odnosa, da je globalizacija dobra, dokler pomeni, da revnim državam na jugu vladajo premožne države na severu, da je nekaj dobrega, dokler veljajo te okoliščine, vendar da je nekaj slabega, če države na jugu postanejo konkurenčne. Tak odziv ni ustrezen. Prav tako ni sprejemljivo, da oblikujemo zahteve glede visokih okoljskih in socialnih standardov v regijah v razvoju, medtem ko zavračamo spremembe naše politike.

V Evropi sem večkrat slišal, da morata Kitajska in Indija spremeniti svoje okoljske in socialne standarde. Seveda jih morata, vendar Kitajci in Indijci menijo, da so take zahteve jasen znak evropskega protekcionizma, ker smo dosegli blaginjo in napredek s pomočjo nizkih socialnih in okoljskih standardov, zdaj pa pravimo drugim, da želimo ohraniti, kar imamo, medtem ko oni ne morejo imeti enakega.

Zagotavljam vam, gospe in gospodje, da je taka politika obsojena na neuspeh. Edini učinkovit pristop je, da pokažemo tem gospodarstvom v razvoju, da obstaja še en način, tj. da je mogoče spremeniti okoljski in socialni izziv v gospodarsko priložnost. Iz tega izvira izraz „okoljska industrijska politika“.

Menim, da se večinoma strinjamo o tej točki, na podlagi česar si bo Komisija zdaj močno prizadevala, da bo predstavila svoje predloge za naslednji lizbonski cikel. Ti predlogi se bodo nato obravnavali na marčevskem spomladanskem zasedanju parlamenta, na katerem bo imel Evropski parlament dobro priložnost, da bo izrazil svoje mnenje o posameznih pobudah in predlogih pred končno odločitvijo, ki bo sprejeta marca prihodnje leto.

(Ploskanje.)

  Predsednik. – Hvala za povzetek, gospod komisar.

Prejel sem sedem predlogov resolucij v skladu s členom 103(2) Poslovnika.

Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo jutri ob 12.00.

(Skrajšano v skladu s členom 142 Poslovnika.)

  Edit Herczog (PSE) , v pisni obliki. – (HU) Gospod predsednik, Svet, Komisija, gospe in gospodje, posledica razvijajoče se globalizacije je, da je vedno več držav demokratičnih in da sprejema prosto svetovno trgovino. Kot taka kaže na uspeh petdesetletne evropske politike miru in demokracije. Na drugi strani je dejstvo, da imajo nekatere države včasih prednost pri mednarodni trgovini, če uporabijo nezakonite instrumente, znak, da je prehod k zakonitosti postopen in da ni takoj popoln. Ravno zato mora biti cilj Evrope še naprej spodbujanje in krepitev demokracije.

Naša uspeh na področju svetovne konkurenčnosti je odvisen od nas samih. Kot avtorica poročila Parlamenta o globalizaciji vem, da smo priznali izzive in da je zdaj čas za ukrepanje.

Razmisliti moramo o dejstvu, da se morata današnja blaginja in napredek ohraniti za naše vnuke, pri čemer je treba omogočiti razvoj drugih ljudstev na svetu. Bodo imeli energijo za to? Bodo imeli okolje, ki bo primerno za bivanje? To je cilj evropske energetske politike in vzpostavitve gospodarstva z nizkimi emisijami ogljika.

Zagotoviti moramo, da bodo lahko vsi posamezniki v Evropi, ne glede na njihov izvor in okoliščine, ter vsa podjetja, ne glede na njihovo velikost in registrirani sedež, razvili vse svoje sposobnosti in najboljše zmožnosti. To je cilj enakih možnosti, vzpostavitve družbe, ki temelji na znanju, inovacijske politike ter nove evropske politike v zvezi z malimi in srednjimi podjetji.

Potreben je prehod k digitalni dobi, zaradi česar je treba izvajati e-vključenost na vseh območjih in za vse.

Skratka, na voljo imamo vsa orodja; moramo le ukrepati. Začnimo z delom.

  Janusz Lewandowski (PPE-DE), v pisni obliki. – (PL) Globalizacija je neustavljiv proces, vendar uspeh Evropske unije na tem področju ni zagotovljen. Nekateri menijo, da lizbonska strategija, ki se izvaja tako, kot do zdaj, ni recept za uspeh. To je dejansko strategija na papirju in celo na polovici poti, leta 2005, je bilo jasno, da glavni cilj, tj. tekmovanje z Združenimi državami na področjih konkurenčnosti in inovacij, ni bil dosežen.

Medtem so nastali drugi izzivi v obliki gospodarskega naskoka Kitajske, Indije in drugih azijskih držav. Zaenkrat je več razumnih ciljev prikrilo dejstvo, da ni dovolj političnega poguma za sprejetje strukturnih reform na nacionalni ravni, tj. ravni, na kateri se sprejemajo odločitve o možnosti za inovativno in dinamično Evropo. Ker ni dovolj poguma, Evropska unija išče nadomestne rešitve. Na primer z upanjem na korenite spremembe proračuna Skupnosti, ki bi pomenile več javnih odhodkov za raziskave in razvoj. To ni dovolj, če ni povezano z možnostjo za tveganje, skupaj s podporo za inovativna podjetja iz zasebnega finančnega sektorja.

Rešitev v obliki Evropskega tehnološkega inštituta kaže na pobude za institucionalne rešitve, medtem ko sklad za prilagoditev globalizaciji kaže na pretirano zaskrbljenost Evropejcev. Primeren odziv na izziv globalizacije sta popolna liberalizacija trga in pogumna reforma evropskega socialnega modela.

  Joseph Muscat (PSE), v pisni obliki. – Za uspeh v tej dobi globalizacije mora Evropska unija razviti politiko tujih neposrednih naložb za Evropo.

Potrebujemo politiko, ki zajema:

– dohodne neposredne tuje naložbe, to so neposredne naložbe v Evropsko unijo, ki izhajajo iz kjer koli po svetu;

– izhodne neposredne tuje naložbe, to so neposredne naložbe kamor koli po svetu, ki izhajajo iz Evropske unije, in

– notranje neposredne tuje naložbe, to so neposredne naložbe v katero koli državo članico Evropske unije, ki izhajajo iz katere koli druge države članice Evropske unije.

Res je, da imamo elemente takšne politike, kot je sedmi okvirni program, ki zagotavlja pogoje za privabljanje naložb za raziskave in razvoj.

Vendar je to le en del zgodbe, čeprav je pomemben.

Dejstva in številke kažejo na velik pomen neposrednih tujih naložb v današnjem svetovnem gospodarstvu ali položaj Evrope v zvezi z neposrednimi tujimi naložbami glede na preostali svet.

Ta dejstva kažejo, da če želimo v lizbonske cilje vložili dejansko moč, potrebujemo celovito politiko neposrednih tujih naložb za Evropo, da bomo iz neposrednih tujih naložb pridobili največje koristi za ljudi.

  Alexander Stubb (PPE-DE), v pisni obliki. – Dandanes se Evropejcem nikakor ne zdi nenavadno potovati z nahrbtnikom po Latinski Ameriki, se pogovarjati s prijatelji iz Afrike prek interneta in naročati zgoščenke iz ZDA. Svet se zbližuje zaradi globalizacije. Zlasti mlada generacija obravnava Evropo kot svoje dvorišče, svet pa kot domače mesto.

Izraz globalizacija ima še vedno negativen prizvok. Vsi se bojimo, da bodo države z nizkimi stroški dela zaradi globalizacije Evropi odvzele delovna mesta.

EU ima pri spreminjanju tega vedenja pomembno vlogo. To je tudi storila, pri čemer je dokazala, da so države članice skupaj dovolj močne, da preživijo globalizacijo in da imajo od nje tudi koristi. Kot je navedeno v izjavi, je Evropa največji svetovni izvoznik blaga in storitev ter drugo največje namembno območje za neposredne tuje naložbe. Kar zadeva zaposlovanje, je bilo leta 2006 skupaj ustvarjenih 3,5 milijona novih delovnih mest.

Seveda je mogoče nekatere stvari izboljšati: inovacijska politika Evrope potrebuje spodbudo, potrebna je pravna ureditev globalnega trga, preprečevanje podnebnih sprememb pa ne sme biti le težava Evrope. Še vedno ne dvomim, da bo EU uspešno prestala preskus globalizacije.

PREDSEDUJOČI: Edward McMILLAN-SCOTT
Podpredsednik