Dobesedni zapisi razprav

Četrtek, 15. november 2007 - Strasbourg

3. Socialna zaščita in socialna vključenost za leto 2007 (razprava)

  Predsednica. − Naslednja točka je poročilo Elizabeth Lynne v imenu odbora za zaposlovanje in socialne zadeve o socialni zaščiti in socialni vključenosti za leto 2007 (2007/2104(INI)) (A6-0400/2007).

  Elizabeth Lynne (ALDE), poročevalka. – Gospa predsednica, najprej se zahvaljujem poročevalcem v senci. Dejstvo, da poročilo takšnega obsega ni bilo spremenjeno na plenarnih zasedanjih, dokazuje, da gre dejansko za poročilo odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, na katerega smo lahko vsi ponosni. Zahvaljujem se tudi Komisiji za njeno tesno sodelovanje ter portugalskemu predsedstvu, ker si je za svojo prednostno nalogo zastavilo socialno politiko.

V Evropi smo soočeni z velikim izzivom. To je izziv pravičnosti. Vključuje izgubljeni potencial, nezmožnost življenja brez pomoči drugih ter življenje brez diskriminacije, revščine in socialne izključenosti.

Naš cilj je jasen: hočemo razširiti priložnosti, tako da nihče ne bo prikrajšan, ne glede na njegovo ozadje ali razmere. Vizija Evrope morajo biti svoboda in priložnosti za vse ter več priložnosti in pobud za delo, pri čemer je treba okrepiti varnostno mrežo za tiste, ki niso zmožni delati.

Zaradi statističnih podatkov za leto 2007 smo lahko zaskrbljeni: 72 milijonov evropskih državljanov še vedno živi v revščini; prav tako je zdaj revnih 8 % zaposlenih ljudi v Evropski uniji. To so res grozljivi statistični podatki. Vendar kaj sploh pomenijo? Ti podatki pomenijo, da vsak šesti državljan zdaj živi pod pragom revščine – vsak šesti. Veliko ljudi ne verjame, da je to leta 2007 sploh mogoče. Petdeset let po rimski pogodbi in po 50 letih gospodarske rasti 10 % ljudi živi v gospodinjstvih, v katerih nihče ni zaposlen. Revščina je v vseh pogledih še vedno ena od največjih socialnih težav, s katerimi se sooča Evropa, zato mora biti glavni cilj naših politik manjša socialna izključenost.

Na nekaterih področjih smo uspešni, vendar moramo biti iskreni: na večini področij nismo uspešni. V več državah članicah je razlika med bogatimi in revnimi vedno večja. Odprava revščine, povezane s prihodki, mora ostati prednostna naloga za države članice, vendar obstaja poleg vsakega šestega državljana, ki živi v finančni revščini, veliko več ljudi, ki so iz družbe izključeni iz drugih razlogov. Priznati moramo, da ima veliko družin in tudi posameznikov težave, ki so bolj zapletene od nizkih prihodkov. Ovire za priložnosti so zapletene. Najbolj ključno je zgodnje posredovanje. Seveda je preprečevanje težav boljše od odpravljanja.

V Združenem kraljestvu vemo, da ima hči najstniške matere trikrat večje možnosti, da tudi sama postane najstniška mati; vemo, da imajo sinovi očeta obsojenca štirikrat večje možnosti, da so obsojeni za zločin, kot tisti, čigar oče ni obsojenec. Vendar na številnih področjih ni potrebno, da nekaj izumimo na novo. Pogledati moramo, kako druge države članice obravnavajo ta vprašanja, in se zgledovati po njih. Učinkoviteje si moramo deliti najboljšo prakso. Finska je na primer uvedla celovit trajnostni pristop, ki je izjemno učinkovit pri zmanjšanju števila brezdomcev. Danska medtem izvaja nove politike, katerih cilj ni le vključevanje brezdomcev v prevladujočo družbo, ampak izboljšanje kakovosti življenja tistih, ki so brezdomci že dalj časa. V Belgiji ljudje, ki imajo izkušnje z revščino, sodelujejo s socialnimi delavci, da bi jim pomagali bolje razumeti potrebe revnih ljudi.

Vendar revščine ne povzroča vedno brezposelnost: revni so tudi zaposleni. Zato pozivam k izmenjavi najboljše prakse glede zagotavljanja dostojne delavske minimalne plače v vseh državah članicah. Vsaj pet držav članic je sploh nima. Prav tako moramo spodbuditi države članice, da sprejmejo minimalni prihodek za vse.

Države članice si morajo tudi bolj prizadevati, da preprečijo izkoriščanje ranljivih delavcev, zagotovijo zaposlitev invalidov in starejših ljudi, preprečijo trgovino z ljudmi, zagotovijo pravice prosilcev za azil, zagotovijo enakopraven dostop do zdravstvenih storitev in storitev skupnosti za vse, destigmatizirajo ljudi s težavami z duševnim zdravjem in spodbujajo konstruktivnejši pristop k drogam in alkoholu.

To je le nekaj vprašanj, ki so zajeta v tem poročilu. Evropska vizija mora biti svoboda in priložnost za vse. Zato je tako pomembno, da preučimo vzpostavitev mehanizmov na evropski ravni, da izmenjava najboljše prakse postane resničnost.

  Vladimír Špidla, komisar. − (CS) Gospa predsednica, gospe in gospodje, najprej čestitam poročevalki gospe Lynne za zelo zanimivo in izčrpno poročilo. Veseli me, da se je Evropski parlament odločil obravnavati zelo veliko socialnih vprašanj, zajetih v omenjenem poročilu, tj. vprašanj, ki jih je nujno treba rešiti. Omenjeno poročilo je znaten prispevek k stalnemu pregledu stanja družbene realnosti.

Ta dokument je prišel v času, ko Komisija in države članice pregledujejo možnosti za krepitev socialne razsežnosti lizbonske strategije. Odzvati se moramo na skrbi državljanov, pri čemer vemo, da je socialna pravičnost zanje ena od ključnih težav. Raziskave javnega mnenja kažejo, da mora imeti Evropska unija ključno vlogo pri podpiranju bolj celovitih in povezanih družb.

Kot je dejal predsednik Barroso med ključno razpravo o globalizaciji včeraj zjutraj, je Evropska unija znatno napredovala pri izpolnjevanju lizbonskih ciljev. Ustvarjena so nova delovna mesta: samo lani je bilo ustvarjenih 3,5 milijona novih delovnih mest. Stopnja brezposelnosti je padla na približno 7 %. Čeprav je ta stopnja še vedno previsoka, je najnižja v zadnjih 10 letih. Gospodarska rast je zadovoljiva kljub nedavni finančni nestabilnosti.

Vendar ni časa za samozadovoljstvo. Izvajanje lizbonske strategije je neenako, pri čemer niso izpolnjeni vsi njeni cilji. Dejansko je še vedno brezposelnih 12 milijonov ljudi, pri čemer so to pogosto mladi ali dolgoročno brezposelni ljudje s slabimi možnostmi za poklicno rast ali socialno napredovanje; 8 % zaposlene evropske delovne sile je revnih; 78 milijonov evropskih državljanov je revnih in eden od petih državljanov Evropske unije živi v slabih življenjskih razmerah.

Na kratko, bolj si moramo prizadevati za izpolnjevanje skupnih socialnih ciljev. Zdaj, ko vidimo pozitivne rezultate strategije Evropske unije na področju rasti in zaposlovanja, je pravi čas, da si začnemo prizadevati za socialne cilje.

Strinjam se, da poročilo omenja nujno politično voljo ter obravnava vprašanji revščine in izključenosti. Tudi sam menim, da je nujno obravnavati revščino otrok, se boriti proti diskriminaciji in povečati raznolikost. To seveda pomeni spremljanje prenosa ustrezne zakonodaje v nacionalno ter izvajanje postopkov proti tistim državam članicam, za katere je bilo ugotovljeno, da so kršile zakonodajo Evropske unije, če je potrebno.

Poročilo obravnava tudi ovire, ki preprečujejo vključitev v družbo in na trg dela. Strinjam se, da moramo podporne ukrepe združiti s primernimi varnostnimi mrežami in tako zagotoviti, da ni nihče izključen.

Ta odnos se kaže v nedavnem sporočilu Komisije o dejavni vključenosti. To sporočilo opredeljuje tri ključne dejavnike uravnoteženega in strateškega pristopa k dejavni vključenosti:

– dostop do enotnih trgov dela;

– boljši dostop do storitev;

– ustrezno dohodkovno podporo.

Sporočilo začenja tudi drugo stopnjo posvetovanj s socialnimi partnerji o omenjenih vprašanjih z namenom okrepiti sodelovanje Evropske unije na področju dejavne vključenosti.

Po posvetovanju namerava Komisija v drugi polovici leta 2008 pripraviti priporočilo v zvezi s skupnimi načeli dejavne vključenosti. V naslednjem sporočilu, ki bo sprejeto v naslednjih tednih, bo Komisija predstavila tudi nove ukrepe za podporo dejavne vključenosti invalidov.

Komisija se zahvaljuje Evropskemu parlamentu za vztrajno prizadevanje v boju proti diskriminaciji. Kot je navedeno v zakonodajnem in delovnem programu Komisije za leto 2008, bo Komisija leta 2008 predstavila predloge za rešitev vprašanja sedanje vrzeli v zaščiti v skladu s členom 13 Pogodbe. Predlogi, ki morajo biti sprejeti do naslednjega poletja, bodo temeljili na dolgoročnem dialogu z Evropskim parlamentom, izkušnjah iz evropskega leta enakih možnosti za vse 2007 ter obsežnem javnem posvetovanju.

Evropska unija je bistveno napredovala pri doseganju enakosti spolov, pri čemer je bil Evropski parlament pomemben partner v tem procesu. Vendar moramo enakost spolov krepiti še naprej. To je temeljna pravica ter ključni pogoj za izpolnjevanje ciljev Evrope na področju rasti, zaposlovanja in socialne kohezije. Zato se strinjam zlasti s tem, da je v poročilu obravnavana enakost spolov.

Od amsterdamske pogodbe je Unija napredovala na vseh področjih enakosti spolov, pri čemer je od leta 2003 napredovala tudi na področju enakih možnosti za invalide. Ob tem je na obeh področjih treba storiti še veliko. Dejstvo, da večkratna diskriminacija še vedno obstaja, je izrazit razlog za stalno poudarjanje enakih možnosti na vseh področjih. To temo bo obravnavalo sporočilo Komisije, ki bo sprejeto leta 2008 in bo temeljilo na izkušnjah iz evropskega leta enakih možnosti za vse 2007.

Gospe in gospodje, spremembe socialnih razmer EU seveda sledijo razvoju naše družbe ter spremembam v globalnem konceptu v celoti. Kljub temu sem prepričan, da je še vedno popolnoma veljaven temeljni koncept, tj. iskanje ravnovesja med gospodarskimi, socialnimi in ekološkimi vidiki. Zato je naša dolžnost, da še naprej iščemo nove pristope, ki nam bodo pomagali premagati težave, ki še vedno obstajajo.

  Miroslav Mikolášik, pripravljavec mnenja odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane. – (SK) Čeprav je treba spremljati socialne razmere in socialne politike v državah članicah, da bomo opredelili težave in izzive, s katerimi se sooča Unija, so ukrepi za njihovo obravnavanje še pomembnejši.

Glede javnega zdravja se moramo osredotočiti na težave, s katerimi se državljani EU soočajo na področju zdravstvenega varstva. Ob upoštevanju demografskih trendov in daljše povprečne življenjske dobe moramo razviti strategije za javno zdravje, ki bodo izboljšale kakovost našega življenja, z namenom preprečiti zlasti bolezni in se učinkovito boriti proti njim. Omenjene strategije morajo hkrati upoštevati potrebo po visokokakovostnem, dostopnem in zanesljivem zdravstvenem varstvu za državljane iz vseh delov družbe, ne glede na njihov socialni status, starost ali državo stalnega prebivališča.

Posebno pozornost moramo nameniti najbolj prikrajšanim skupinam, kot so telesno in duševno prizadeti, starejši in otroci. Ob upoštevanju vedno večjih stroškov zdravstvenega varstva morajo države članice sprejeti učinkovite ukrepe, kot so usmerjene informacijske kampanje, uporaba generičnih zdravil, uporaba novih tehnologij, ukrepi vzajemne pomoči na lokalni ravni ali večja solidarnost med generacijami in v družinah. Poleg tega morajo države članice v sodelovanju s Komisijo oblikovati politike ter podpirati evropske pobude za boj proti kajenju, alkoholizmu in debelosti, kar bo pomagalo izboljšati kakovost življenja naših sodržavljanov.

Ne nazadnje se moramo osredotočiti na učinkovito izvajanje veljavne zakonodaje s področja javnega zdravja. Države članice in Komisija morajo zagotoviti uporabo zakonodaje Skupnosti s področja kakovosti vode, zraka in prsti ter obremenjevanja s hrupom in uporabo uredb o kemičnih proizvodih, vključno s tistimi, ki jih zajema REACH.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), pripravljavka mnenja odbora za pravice žensk in enakost spolov. – (PT) Odbor za pravice žensk in enakost spolov v svojem mnenju poudarja, da obstaja več razsežnosti revščine in socialne izključenosti, vendar so najpomembnejše med njimi ekonomske razmere družin, pogoji bivanja ter dostop do izobraževanja, zdravstvenega varstva in dolgoročnega varstva.

Odbor poudarja, da so ženske in otroci glavne žrtve revščine in socialne izključenosti, ter izpostavlja, da je tveganje še večje v primeru priseljencev, starejših, invalidov in članov enostarševskih družin. Navaja tudi, da zapusti sistem izobraževanja v povprečju 15 % učencev, vendar je v nekaterih državah, kot je Portugalska, ta delež zelo visok in doseže približno 40 %, kar vzbuja skrb glede izobraževanja in usposabljanja deklic.

Poudarja, kako pomembno je ohraniti kakovostne javne storitve, trden javni in splošni sistem socialne varnosti ter visoke stopnje socialne zaščite in kakovost zaposlovanja skupaj s pravicami ter zagotoviti učinkovito vključevanje načela enakosti spolov v oblikovanje in izvajanje takšnih javnih politik; na koncu poziva Komisijo in države članice, naj kot prednostno nalogo obravnavajo socialno vključevanje in pravice žensk, in sicer s spremembami ustreznih politik, vključno s politiko razdelitve plač.

  Edit Bauer, v imenu skupine PPE-DE. – (HU) Najlepša hvala, gospa predsednica. Gospod komisar, gospe in gospodje, poročilo gospe Lynne, za katero ji iskreno čestitam, očitno ne odloča in ne sme odločati o vprašanju socialne vključenosti in preoblikovanju socialne politike.

Pogosto radi mislimo, da je evropski socialni model brezčasen, vendar se mora tudi socialna politika dejansko spremeniti zaradi globalizacije, gospodarstva, socialnih pričakovanj, demografskih izzivov in spreminjajočih se vrednot, ker moramo poiskati ustrezne odgovore za izzive, s katerimi se soočamo. Tudi zato se je treba strinjati s pobudo Komisije za pripravo nekakšnega popisa socialnih težav, ki obremenjujejo prebivalstvo Evrope.

Očitno je, da skoraj 500 milijonov državljanov Unije ni ena homogena množica. Čeprav so razlike v prihodkih med starimi državami članicami manjše, razlike med bogatimi in revnimi regijami še vedno naraščajo. Dve tretjini prebivalstva desetih novih držav članic EU živi v revnih regijah, v katerih stopnja prihodkov dosega polovico ali manj kot polovico povprečnih prihodkov v starih državah članicah. Razmere so še slabše v Bolgariji in Romuniji, v katerih povprečni prihodki ne dosegajo niti ene tretjine prihodkov na prebivalca starih držav članic.

Nobenega dvoma ni, da moramo za boj proti revščini vedeti več o različnih oblikah, v katerih se izraža. Vendar za to potrebujemo nove kazalnike revščine, ker imamo zdaj le izčrpne podatke o tveganju relativne revščine.

Zato nestrpno pričakujemo sporočilo Komisije v zvezi s tem. Poročilo opozarja tudi na nove nevarnosti za nastanek revščine. Malo vemo na primer o tem, kako nevarna je razsežnost dolgov prebivalstva. Od 15 starih držav članic v 12 državah članicah dolg prebivalstva na prebivalca presega 16 000 EUR, kar predstavlja 90 % povprečnega letnega prihodka družine.

Gospa predsednica, naj povem še nekaj. Poročilo ponovno poudarja pomembnost boja proti revščini otrok, pri čemer menimo, da je to zelo pomembno.

  Richard Falbr, v imenu skupine PSE. – (CS) Gospa predsednica, gospod komisar, najprej se zahvaljujem gospe Elizabeth Lynne za zelo dobro poročilo in odlično sodelovanje. Socialno izključenost povzroča veliko različnih dejavnikov, pri čemer bi bilo škoda, če omenjenega poročila ne bi uporabili pri nadaljnjem delu. Poudarjam pomembnost javnih storitev in njihovega prispevka k odpravi revščine in izključenosti. Ko so javne storitve privatizirane, postanejo dražje in manj dostopne. Obžalujem, da nismo sprejeli stališča, ki obsoja tiste države, ki so uvedle nizek osnovni davek ter s tem onemogočile zbiranje dovolj sredstev za izvajanje socialnih nalog držav. Zagotovo bi bilo za države članice koristno, če bi druga drugo obveščale o svoji uspešnosti kot del izmenjave informacij o preverjenih metodah. Seveda se strinjam tudi z izmenjavo informacij o metodah, ki se niso izplačale ali so imele celo negativen učinek. Vem, da se to ne izvaja, vendar sem prepričan, da bi bilo koristno, če bi socialni partnerji in nevladne organizacije to uresničili.

Temeljni predpogoj za zagotovitev, da bo vedno manj državljanov držav članic odvisnih od pogosto pomanjkljivega socialnega varstva, je zagotovitev ustreznega števila razumno dobro plačanih delovnih mest. Ne smemo dopustiti dejstva, da so nekateri zaposleni ljudje pogosto odvisni od socialnega varstva. Zato si moramo prizadevati za določitev ustrezne minimalne plače v vseh državah članicah z zakonodajo ali kolektivnimi pogodbami, odvisno od tradicionalnih metod države. Krepi se prizadevanje za prilagoditev sistemov starostnega pokojninskega zavarovanja. Pri sprejemanju ukrepov za ohranitev temeljnega stebra, namreč sistema starostnega pokojninskega zavarovanja države, morajo vse države članice spoštovati zadevne konvencije Mednarodne organizacije dela, ki so jih ratificirale. Pomembno je zlasti vključevanje invalidov na trg dela. Zato moramo biti kritični do ukrepov tistih vlad, ki so odpravile različne spodbude za večje število delovnih mest za invalide, pri čemer je Češka republika ena od njih.

  Ona Juknevičienė, skupina ALDE. – (LT) Čestitam kolegici gospe Lynne za pripravo poročila in doseganje političnega kompromisa, ki upošteva mnenja različnih političnih skupin glede družbene realnosti v Uniji.

Res je, da so vlade držav članic neposredno odgovorne za zmanjšanje revščine. Njihova dolžnost je sprejeti ukrepe za zagotovitev, da imajo ljudje službe, otroci obiskujejo šolo in da najbolj revni prejmejo socialno pomoč.

Vendar vloga Unije pri reševanju težav v zvezi z revščino in neenakostjo ostaja enako pomembna. Dejstvo, da živi v revščini 78 milijonov evropskih državljanov ter da so socialne razlike med revnimi in bogatimi vedno večje, je najresnejši pokazatelj, da je treba ukrepati na nacionalni in evropski ravni.

Večina držav članic ima ustrezne stopnje minimalnih prihodkov. Vendar še vedno obstajajo primeri, v katerih delodajalci pri plačevanju ne upoštevajo uvedenih stopenj, s čimer kršijo zakonodajo. Kot sem že večkrat omenila, poznajo takšno nezakonito obravnavanje Litovci, ki delajo v tujini. Ne smemo dovoliti, da delodajalci izvajajo takšne prakse.

Strinjam se z odzivom držav članic na poziv Sveta k zmanjšanju revščine otrok. Vendar še niso oblikovale akcijskih načrtov za obravnavanje težave. Ranljivi so zlasti invalidi in starejši. Zagotoviti jim moramo dostop do vsaj minimalne dolgoročne oskrbe po dostopnih cenah. Socialni sklad je za to namenil sredstva. Škoda, da ostajajo neporabljena v državi, iz katere prihajam.

Strinjam se s stališčem poročevalke, da je nujno deliti izkušnje ter slediti uspešnim primerom dosežkov v socialni varnosti. Nujno se je učiti od tistih držav članic, ki učinkovito uporabljajo sredstva EU, in uporabiti njihove izkušnje. Gospe in gospodje, da bomo pridobili zaupanje državljanov v Evropsko unijo in njene institucije, moramo rešiti največje težave, s katerimi se soočajo.

Nicolas Sarkozy, predsednik Francije, je v svojem govoru v tem parlamentu predstavil mnenje Francozov, da se EU ne zanima zanje in ne zagotavlja socialne varnosti. Državljani Francije niso glasovali proti ustavi, ampak proti Evropi, ker se v njej ne počutijo varne.

Komisija je obljubila, da bo pripravila poročilo, ki temelji na družbeni realnosti, in analizo družbenih trendov. Upam, da bo glavni poudarek omenjenega poročila okvir dejanj, ki bo določil metode za zmanjšanje ali celo odpravo revščine v Evropi. Tako bomo lahko pridobili podporo državljanov in morda dobili občutek, da delamo zanje.

  Sepp Kusstatscher, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospa predsednica, pred nami je veliko zamisli o socialni politiki, za katere se zahvaljujem gospe Lynne. Ker socialna politika v EU ni tako pomembna kot gospodarska politika, omenjeno poročilo ni toliko poročilo o socialni zaščiti in socialni vključenosti za leto 2007 v EU, kot predlaga naslov, ampak bolj seznam zahtev po družbenopolitičnih ukrepih v državah članicah.

Izpostavil bom dve stvari. Družbenopolitične zadeve so v pristojnosti držav članic. Na evropski ravni lahko dajemo le priporočila. Evropa ni v ravnovesju, ker v njej obstaja gospodarska usklajenost, vendar ne socialna. Od Lizbone 2000 Evropa ni postala pravičnejša. Nasprotno, revščine je vedno več. Za resničen boj proti revščini in zagotovitev, da bodo vsi državljani EU živeli dostojanstveno in pravično, ne potrebujemo le vidikov gospodarstva, trga in konkurence, ampak tudi socialen, pravičen in ekološki notranji trg za vse ljudi.

Drugič: pogosto gre samo za govoričenje brez dejanj. Vemo, kaj so težave. Dejansko ne potrebujemo študij in analiz. Čas je, da končno ukrepamo. Ni dovolj le razglasiti leto 2010 za evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti. Potrebujemo učinkovit načrt proti revščini in podatke, tako da imajo vsi ljudje, vključno z brezposelnimi, zadosten osnovni prihodek in lahko živijo dostojanstveno. To je pravično in človekova pravica vseh.

  Eva-Britt Svensson, v imenu skupine GUE/NGL. – (SV) Gospa predsednica, gospa Lynne, to je dober pregled pomanjkanja socialne varnosti, v okviru katere je prisiljenih živeti veliko preveč državljanov držav članic. Pregled stanja kaže tudi povezavo med revščino, prenaseljenostjo, socialno izključenostjo ter več boleznimi in krajšo življenjsko dobo.

Pregled stanja obravnava pomembnost pravice do stanovanja, dela, socialne varnosti ter pravic žensk in invalidov. Kaže tudi, da igre na srečo, uživanje alkohola, droge in kajenje povečujejo socialno izključenost. Zato se sklepa, da morajo države članice obravnavati te težave.

To je ustrezno, vendar je realnost pogosto zelo drugačna. Velikokrat so to le lepe besede, ker EU z različnimi direktivami in uredbami ter s sklicevanjem na pravila enotnega trga in pravila v zvezi s konkurenčnostjo državam članicam pogosto prepreči, da bi rešile te težave.

Poleg tega subvencioniramo vinogradnike in pridelovanje tobaka. Prosti pretok blaga na primer preprečuje Švedski, da bi ohranila omejevalno alkoholno politiko, ki je zelo pomembna. Švedska ima monopol nad igrami na srečo, s čimer jih omejuje, vendar ji EU grozi s tožbo. Dvojno obravnavanje obstaja tudi glede zakonodajnih besedil o zavajajočem oglaševanju in oglasih, namenjenih otrokom, ker EU po drugi strani sprejema direktive v zvezi s promocijskim prikazovanjem na televiziji ter oglasi, namenjenimi otrokom.

Družbeno realnost je mogoče spremeniti, vendar morajo biti zato skrbi v zvezi z javnim zdravjem in okoljem pomembnejše od pravil v zvezi s konkurenčnostjo enotnega trga ter socialno skrbstvo in varnost pomembnejša od deregulacije in privatizacije.

Skupina GUE/NGL glasuje za poročilo, pri čemer bomo še naprej delali vse za boljšo socialno varnost državljanov.

  Kathy Sinnott, v imenu skupine IND/DEM. – Gospa predsednica, ko sem prvič slišala za postopek pregleda stanja družbene realnosti, sem bila navdušena, da si nekdo želi resnične razprave o stanju družbe.

Ko sem prebrala dokumente Komisije, sem žal bila razočarana, ker postopek pregleda ni zadeval družbene realnosti, ampak gospodarske kazalnike.

Nisem prepričana, da so gospodarskih kazalniki zanesljivo merilo družbene realnosti. Če bi bili zanesljivi, bi morale izboljšani gospodarski status Irske v zadnjih desetletjih spremljati izboljšave socialne kohezije in ne naraščanje težjih kaznivih dejanj, odvisnosti, samomorov, odtujitev, disfunkcionalnih družin, izključitev in osamljenosti, kar se dejansko dogaja.

Mi ne bi le vprašali, ali je oseba zaposlena, ampak ali je cenjena, povezana ter zadovoljna na fizični, čustveni, intelektualni in duševni ravni; preverili bi, ali to osebo drugi spoštujejo, ne glede na starost, velikost, sposobnost, barvo kože ali katero koli drugo značilnost.

Za ustrezen pregled stanja družbene realnosti bi upoštevali tudi trajnost človekovega naravnega okolja: družine. V zvezi s tem ne bi upoštevali le razlike med bogatimi in revnimi, ampak tudi razliko, ki jo povzročita razpad družine in družbena osamitev.

Da bi razumeli družbeno realnost, moramo začeti pri realnosti osebe, ki tvori družbo. Navedla bom le en primer, za katerega upam, da bo ponazoril nasprotujoče si rezultate, ki jih dobimo, če upoštevamo denar in če upoštevamo moškega ali žensko. Vsi se strinjamo, da morajo imeti ženske pravico do dela in enakosti pri delu. Vendar če izvajamo gospodarski pritisk na ženske, ki bi rade ostale doma z dojenčkom, da delajo, namesto da skrbijo za otroka, in jih silimo med delovno silo, beležimo zelo visoko stopnjo zaposlenosti in domnevamo, da to pomeni bolj zdravo družbeno realnost. Vendar če upoštevamo dojenčka, ki je odvisen od matere, in vidimo škodo, ki jo dojenček utrpi in za katero znanstveniki menijo, da je nevrološka in dosmrtna, moramo podvomiti o tem, ali je ta visoka stopnja zaposlenosti res kazalnik zdrave družbene realnosti.

Pri kratkoročnem razmišljanju in osredotočanju izključno na gospodarstvo družbe je ironično to, da je prav blaginja ljudi in družine na človeka dostojni ravni tista, ki na koncu najbolj vpliva na gospodarstvo.

Poglejte stroške nemirnega naroda za državno blagajno. Pomislite na stroške kriminala, drog, opuščanja izobraževanja itd. Rast socialnih težav lahko popolnoma zasenči gospodarsko rast. Izraz „gospodarstvo“ izhaja iz grščine in pomeni upravljanje doma. Gospodarstvo mora biti namenjeno vsem ljudem ter jim pomagati, da se v svojih skupnostih počutijo dobro in kot doma.

Če nam to uspe, bomo v prihodnosti pregledovali zelo zdravo družbeno realnost.

  Frank Vanhecke (NI). – (NL) Gospa predsednica, poročilo z nekoliko nejasnim naslovom „Socialna zaščita in socialna vključenost za leto 2007“ je odbor za zaposlovanje in socialne zadeve sprejel skoraj soglasno, pri čemer je le eden glasoval proti, kar dejansko ni nobeno presenečenje. Ne nazadnje 97 priporočil poročila poziva k pomoči za vse in vsakogar: za revne, ženske, moške, mlade, starejše, brezposelne, slabo plačane delavce, invalide, diskriminirane, bolne, zdrave, ki bodo morda zboleli jutri, in tako naprej.

Z nekaj ironije lahko rečem, da je iz poročila izvzeta le skupina takšnih, kot sem sam: heteroseksualnih belih moških srednjih let, ki so politično usmerjeni v desno.

Vendar brez ironije pravim, da ni v tem parlamentu niti ene osebe, ki se ne strinja s tem, da so šibki člani naše družbe upravičeni do zaščite ter da se civilizirana družba na koncu sodi po stopnji socialne zaščite, ki jo zagotavlja ljudem, ki imajo iz objektivnih razlogov težko normalno vlogo v družbi. Zato moraš biti slaba oseba, če ne podpreš seznama dobrih namenov in podarjene socialne politike iz tega poročila.

Kljub temu omenjenega poročila ne podpiram. Dejstvo je, da seznam priporočil vključuje nekaj zadev, ki jih ne morem podpreti, zlasti v zvezi s politikami priseljevanja, vključevanja in raznolikosti ter pomanjkanjem temeljne zaščite družinske politike. Vendar je glavni razlog, zaradi katerega ne morem podpreti tega poročila, veliko bolj bistven. Socialna politika in vse, kar lahko zajamemo z naslovom „socialna varnost“, je izjemen primer pristojnosti držav članic ter včasih njihovih zveznih držav in ne Evropske unije.

Če nima nihče v tem parlamentu stroja za izdelovanje denarja in sredstev iz zraka ter če takšen stroj ne obstaja, je treba ukrepe za socialno zaščito še vedno financirati z davkoplačevalskim denarjem. To pomeni, da je treba sprejeti odločitve ter da žal ne moremo vedno vsem in vsakomur vsega podariti.

Sprejeti je treba ključne odločitve, ki so najbolj temeljne za družbo v celoti, pri čemer jih je treba sprejeti na najnižji mogoči ravni ter čim bliže državljanom in ne v slonokoščenih stolpih Bruslja, Luxembourga ali Strasbourga.

Izkušnja v državi, iz katere prihajam, na primer kaže, da Flamci in Valonijci sprejemajo zelo različne odločitve glede zadev, kot so zdravstveno varstvo in pristop k brezposelnosti. Flamska in valonijska družba sta različni, različni so njihovi politični in gospodarski svetovi, pri čemer se zato odločajo za različne pristope in prednostne naloge. Če to velja za Belgijo danes, koliko bolj smiselno velja to za zelo različne države članice Evropske unije, na primer Združeno kraljestvo in Romunijo?

Drugače bi bilo, če bi bilo omenjeno poročilo le seznam dobrih namenov, vendar si evropske institucije že več let nameravajo prilastiti področje socialne politike, kar ni dobro.

  Gabriele Stauner (PPE-DE). – (DE) Gospa predsednica, gospod komisar, gospe in gospodje, v nasprotju z nekaterimi govorniki, ki so govorili neposredno pred mano, verjamem, da je treba Komisiji samo čestitati za sporočila, na katerih temelji ta razprava. Sporočila niso le bogat vir za države članice, ki iščejo dejstva in podatke o družbi, ampak po mojem mnenju tudi jasen znak, da sta EU in Komisija resni glede samostojne socialne politike.

Če razglasimo zavezanost evropskemu socialnemu modelu ne le v smislu hvaljenja kot tradicije in zgodovinskega dosežka, ampak tudi v smislu blagovne znamke za združeno Evropo za prihodnost, je pregled stanja naše družbene realnosti temeljni predpogoj za to. Zlasti kot rezultat širitev v letih 2004 in 2007 se moramo končno oddaljiti od stališča, da je evropska socialna politika dodatek notranjega trga.

Vendar to ni samoumevno v celoti, ker je žal na veliko področjih očitna nadvlada gospodarske politike v predlogih Komisije. V zvezi s tem spominjam Parlament na zeleno knjigo „Posodabljanje delovnega prava za soočanje z izzivi 21. stoletja“ in razpravo o prožni varnosti. Prvo je včeraj odložila Komisija, s čimer se strinjam v celoti in predlagam isto za predloge v zvezi s prožno varnostjo, ki so usmerjeni k težko pridobljenim pravicam zaposlenih v delovnem razmerju.

Vse teme, ki jih obravnava poročilo, so zelo aktualne, pri čemer se zahvaljujem gospe Lynne. Razmišljam o razpravi glede minimalne plače v državi, iz katere prihajam, ter zahtevah v zvezi s plačami, ki jih podpirajo sedanje stavke na francoskih in nemških železnicah. Glede politike o plačah se ne motimo, ko pravimo, da mora zaposlitev s polnim delovnim časom zagotavljati preživetje ljudi, ki opravljajo to delo. Vse ostalo ni v skladu s krščansko odgovornostjo delodajalcev do zaposlenih. Temeljno načelo mora biti, da mora biti delo vredno truda.

Vedno me vznemiri revščina otrok, ki jo obžalujem, tudi v državi, iz katere prihajam. Temu moramo nameniti posebno pozornost. Revščina otrok ne bi smela obstajati. Dejansko si želim, da si začnejo države članice za to takoj prizadevati, da ne bo treba leta 2010 razglasiti za evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti.

PREDSEDUJOČI: GOSPOD MARTÍNEZ MARTÍNEZ
Podpredsednik

  Jan Andersson (PSE). – (SV) Gospod predsednik, gospod komisar, tudi jaz se najprej zahvaljujem gospe Lynne za odlično opravljeno delo in odlično poročilo. Povabljen sem bil na konferenco na Azorih, na kateri smo se Komisija in Parlament ter civilna družba skupaj pogovarjali o teh vprašanjih.

Rad bi pohvalil tudi Komisijo zaradi resnega obravnavanja omenjenih vprašanj v novem sporočilu o socialni izključenosti, pri čemer bo naslednje leto predstavila priporočila v zvezi s temi vprašanji. Dejansko je tako, kot pravi gospod Špidla, in sicer da so razmere v Evropi na splošno zelo dobre, pri čemer se rast veča in imamo več delovnih mest, vendar se hkrati večajo razlike. Razlike in revščina so večje. Med državami članicami obstajajo velike razlike. V veliko državah so razlike izjemno velike, pri čemer ne govorim le o novih in starih državah članicah, ker obstajajo nove države članice z majhnimi razlikami in stare države članice z velikimi razlikami. To moramo obravnavati.

Menim, da je strategija Komisije s tremi stebri zelo dobra. Pri delu niso dovolj delovna mesta, ker obstajajo tudi slaba delovna mesta, s katerimi ni mogoče preživljati sebe in ne zagotavljajo moči. Imeti moramo dobra delovna mesta z dostojnimi plačami. V odboru smo obravnavali razmere v zvezi z minimalnimi prihodki in opazili velike razlike med državami članicami. Tukaj je potrebna izmenjava izkušenj, da poiščemo najboljšo prakso. Nato obstajajo javne storitve, do katerih mora imeti dostop vsak: socialne storitve, stanovanje, zdravstveno varstvo in tako naprej. Metoda je odprta metoda usklajevanja, ki ga moramo okrepiti.

Preden končam, bom omenil tudi, da bomo danes med drugim glasovali o stališču Parlamenta glede prihajajočih integriranih smernic. V integrirane smernice moramo vključiti tudi socialno razsežnost, da združimo vprašanja rasti in zaposlovanja s socialno razsežnostjo, pri čemer bomo omenjena vprašanja videli kot celoto in ne ločeno drugega od drugega.

  Siiri Oviir (ALDE). - (ET) Gospod predsednik, gospe in gospodje, zahvaljujem se gospe Lynne, ki je obravnavala zelo pomembno temo. Strinjam se z namenom poročila, in sicer usmeriti pozornost različnih zainteresiranih strani k razpravi o tem, kaj sestavlja družbeno realnost Evrope. To je zelo obširna tema, zato lahko obravnavam le nekaj ključnih točk.

Na vrhu v Nici leta 2000 so se države članice zavezale, da bodo omogočile pomembno in merljivo zmanjšanje revščine in socialne izključenosti do leta 2010. Žal delo v zvezi s tem ciljem ni bilo posebno uspešno.

Odprta Evropa, ki temelji na prostem pretoku in prostem trgu, je prispevala h gospodarskemu napredku, od katerega sta odvisna blaginja in bolj kakovostno življenje ljudi. Vendar je v zadnjih letih postalo jasno, da je za veliko Evropejcev vprašanje, ali je neto učinek globalizacije, liberalizacije in večje konkurenčnosti kakor koli izboljšal njihovo blaginjo.

Danes je v 21. stoletju stopnja revščine in socialne izključenosti v Evropi skrb vzbujajoče visoka. Gospod Špidla je nedavno omenil, da je približno 20 % državljanov, to pomeni eden od petih državljanov, v nevarnosti, da postane reven. Vse države članice imajo socialne storitve in ugodnosti, vendar ena šestina ljudi tudi potem, ko jih prejme, živi v revščini.

Ali smo se vprašali, zakaj je tako v Uniji, ki ni bila ustanovljena pod prisilo? Zakaj zdaj, 62 let po koncu vojne in 50 let po ustanovitvi Unije, ne moremo ljudem zagotoviti osnovnih pravic? Sprašujem se, ali je uspešno gospodarstvo cilj sam po sebi ali mora biti sredstvo za izboljšanje blaginje ljudi.

Poleg tega so države članice z zagotavljanjem socialne pomoči sprejele obveznost zagotavljanja ugodnosti v višini najmanjšega zneska, ki je potreben za življenje, in zagotavljanja zadostne pomoči za izpolnjevanje tega cilja. Ni nam treba uradno prenesti veliko direktiv, ker je to iluzija. To zastavlja vprašanje, ali je pravočasno izvajanje sprejetih besedil zagotovljeno na ravni institucij Evropske unije, vključno s področji „mehke politike“.

V Evropi se ne smemo osredotočiti le na gospodarske rezultate in konkurenčnost; obravnavati moramo tudi uvedbo večje socialne solidarnosti in trajnostnih socialnih ukrepov. Kadar sprejmemo odločitev v zvezi s tem, si moramo prizadevati tudi, da se bo izvajala. To od nas pričakujejo naši državljani.

  Ewa Tomaszewska (UEN). – (PL) Gospod predsednik, žal gospodarski razvoj, po katerem vsi zelo hrepenimo, prinaša večje razlike med prihodki, kar slabi socialno kohezijo in ustvarja resne težave, ki zadevajo šibkejše skupine, tj. tiste, ki jih je prizadela brezposelnost, tiste z nizkimi plačami ali tiste, ki imajo težave z dostopom do izobraževanja in zdravstvenega varstva.

Naloge, ki jih je Evropski svet sprejel v Nici, se ne izvajajo zadostno. Še vedno obstajajo skupine ljudi, katerih prihodek je pod minimalnim zneskom, potrebnim za preživetje. Pomanjkanje ekonomske neodvisnosti prav tako posega v občutek dostojanstva ljudi. Očitno sta potrebni splošna prepoved diskriminacije in zagotovitev enakih možnostih, zlasti za invalide, vendar to pomeni večje izdatke za socialne namene. Naše prebivalstvo se stara, zaradi česar je strah v zvezi s finančno zmogljivostjo sistemov pokojninskega zavarovanja vedno večji.

Gospe Lynne čestitam za odlično poročilo, ki izpostavlja omenjene in druge pomembne socialne težave v naših državah ter metode, s katerimi bi te težave lahko obravnavali. Omenjeno poročilo zagotovo podpiram.

Vendar izpostavljam nasprotje v pristopu Evropske unije k socialnim in gospodarskim težavam. Pritisk v zvezi z omejitvijo izdatkov za socialne namene preprečuje obravnavanje številnih socialnih težav. Navedemo lahko primer reforme sistema pokojninskega zavarovanja na Poljskem.

  Carlo Fatuzzo (PPE-DE). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, tudi jaz čestitam Elizabeth Lynne za poročilo, delno zato, ker vem, da je pri pregledovanju vsega, kar je narobe v socialni Evropi, odkrila toliko stvari, ki ne delujejo, da so jo morali uradniki Parlamenta prisiliti k odhodu od mize, da je lahko danes z nami, pri čemer še vedno ni končala svojega dela.

Res je, da je v Evropi veliko revščine. Ko sem vstopil in zagledal kolega Fernanda Fernándeza, sem se spomnil, kaj je dejal v Puebli v Mehiki pred nekaj leti, ko sva se oba udeležila konference o revščini na svetu. Takrat je dejal, da lahko za revščino krivimo predvsem slabo upravljanje, ki obstaja povsod na svetu. Zato so za revščino najprej in najbolj odgovorne nacionalne vlade in ne Evropska unija. To je poziv nacionalnim vladam, ki od Evrope pričakujejo in zahtevajo zelo veliko, vendar same storijo zelo malo za sprejetje odgovornosti, zlasti kadar je to najbolj potrebno.

Ko sem prišel v Parlament, sem srečal tudi prijatelja, gospoda von Wogaua, ki me je vprašal, ali je v Italiji državna pokojnina za vdove ali tiste, ki so popolnoma nesposobni za delo, res 50 EUR na mesec za celo življenje. Gospod predsednik, povedati sem mu moral, da je žal to res. Zato se kot edini izvoljeni predstavnik upokojencev v tem parlamentu strinjam z minimalnimi plačami za vse, ki so tako srečni, da lahko delajo, z minimalnimi pokojninami v Evropi za vse upokojence, ki so se upokojili zaradi starosti, ter s tem, da morajo biti vsi brezposelni ter tisti, ki so brez dela ali pokojnin, upravičeni do minimalnega prihodka.

  Karin Jöns (PSE). – (DE) Gospod komisar, gospa Lynne, zahvaljujem se Komisiji za pobude in gospe Lynne za odlično poročilo. Vsak, ki se hoče boriti proti revščini, se mora resnično bolj osredotočiti na starejše generacije, kot je dejal že gospod Fatuzzo. Slediti moramo demografskim spremembam in tudi zagotoviti, da se bo v prihodnosti prav tako mogoče dostojanstveno starati kljub stalno višjim stroškom, povezanim s sistemom zdravstvenega varstva. Starejši ljudje imajo prav tako pravico do celovitega in kakovostnega zdravstvenega varstva ter dolgoročne oskrbe ne glede na svoje prihodke ali kraj bivanja.

Nujno potrebujemo usmerjeno izmenjavo informacij med državami članicami, da bomo čim boljše organizirali in zavarovali visokokakovostno oskrbo, ki bo dostopna. Upoštevati moramo zlasti vprašanje vedno več ljudi, ki so dementni. Vendar za to potrebujemo zanesljive podatke; zato tudi pozivamo Komisijo, naj nam jih čim prej zagotovi.

V socialni Evropi morajo imeti vsi bolniki enak dostop do evidentiranih zdravil in sanitarnih proizvodov. Preprosto nesprejemljivo je, da stane na primer enak antibiotik v Belgiji 3 EUR in v Nemčiji 34 EUR. Zato sem vesela, da pozivamo s tem poročilom Komisijo in države članice, naj se vključijo v intenziven dialog z nami, farmacevtsko industrijo in skupinami bolnikov, zato da se oblikujejo uravnotežene smernice za večjo preglednost v zvezi z učinkovitostjo in ceno zdravil. To je še en prispevek k znižanju stroškov zdravstvenega varstva za vse nas.

  Marie Panayotopoulos-Cassiotou (PPE-DE). – (EL) Gospod predsednik, gospod komisar, tudi jaz vam čestitam za sporočili in upam, da boste nadaljevali s konstruktivnimi predlogi.

Kolegica, gospa Lynne, z občutljivim pristopom do socialnih vprašanj ter vsi mi s predlogi sprememb smo vključeni v vse dejavnosti odprte metode komunikacije, ki so vključene v nacionalne akcijske načrte. Poročilo o pregledu stanja družbene realnosti nas bo usmerilo k socialni politiki držav članic. Upoštevati mora, da obstajajo danes v Evropi resne demografske težave, ki neposredno vplivajo na socialno kohezijo in solidarnost med generacijami.

Čeprav družina tvori temelj družbe, je države članice še vedno ne upoštevajo v smislu podpore, ki jo mora prejeti. Revščine je vedno več v enostarševskih in velikih družinah ne le zaradi pomanjkanja prihodkov, ampak tudi zaradi pomanjkanja socialne podpore in enakega obravnavanja, zlasti pri obdavčitvi.

Življenjske razmere družin neposredno vplivajo na otroke, zlasti v ranljivejših kategorijah. Neenak dostop do sredstev in priložnosti je vedno večji, pri čemer omejuje osebni razvoj ter prihodnji gospodarski razvoj in kohezijo Evrope. Ali EU ne more zagotoviti prihodka za vsakega otroka, rojenega v njej, ki bi pokril njegove življenjske stroške in vzgojo, v višini prihodka na prebivalca vsake države članice?

Politika v zvezi s spodbujanjem socialne kohezije mora temeljiti na sodelovanju na trgu dela. Prispevati mora tudi k socialnemu vključevanju posameznikov, ki niso zaposleni, in tistih, ki ponujajo neuradne storitve v družini. Zato države članice pozivamo zlasti k preučitvi načinov za priznavanje neuradnih spretnosti, ki so potrebne pri skrbi za otroke in odvisne osebe, kot so predhodno usposabljanje in delovne izkušnje. To bo spodbudilo njihovo vključitev na trg dela ter zagotovilo pravice do pokojnine in zavarovanja.

Solidarnost med generacijami je treba ohraniti z uporabo znanja in izkušenj starejših ter prenosom tega na mlajše generacije, pri čemer morajo to uporabiti. Države članice so pozvane, naj spodbujajo sisteme za izmenjavo storitev med generacijami ter vlagajo v prostovoljne sheme ne glede na to, ali so izobraževalne, kulturne ali poslovne narave.

To lahko dosežemo z vzpostavitvijo ustrezne infrastrukture in zagotavljanjem informacij o več možnostih za starejše v zvezi s sodelovanjem pri takšnih dejavnostih, da ne postanejo odrinjeni na rob ali žrtve socialne izključenosti.

  Alejandro Cercas (PSE). - (ES) Gospod predsednik, gospa Lynne, gospod komisar, najlepša hvala za to sporočilo in dokument, ki nam bosta nedvomno omogočila izboljšati naše znanje o spremembah in trendih, ter za načrt, ki ga potrebujemo za prihodnost.

Vendar ne smemo storiti napake. Imamo veliko dokumentov, analiz, razprav in besed, vendar sta tukaj tako kot pri bolezni potrebna diagnoza in zdravljenje.

Res je, kot pravite, gospod komisar, da je potrebno obravnavanje na ravni Evrope v Uniji, njenih institucijah in mehanizmih, da se bomo odzvali na današnje in jutrišnje težave, pri čemer moramo upoštevati, da bo to nemogoče narediti le na ravni držav članic, če tega ne storimo na evropski ravni.

Nekatere države članice, ki hitro napredujejo, kot država, iz katere prihajam, začenjajo ogrožati politike, katerih namen je upočasnitev napredka ali v drugih državah članicah vzpostavitev nepravične konkurence s ponudbo in socialnimi spremembami v naših državah. Gospod komisar, prosim, upoštevajte, da se začenja širiti občutek, da evropska socialna politika, ki je bila v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja namenjena uskladitvi napredka, kot mi je danes v pismu povedal španski sindikalist, ter se je v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja omejila na zagotavljanje minimalnih zahtev, zdaj drsi proti socialni politiki, v kateri obstaja konkurenca med državami članicami v zvezi z doseganjem najmanjšega skupnega imenovalca.

Gospod komisar, tveganja, s katerimi se soočamo v zvezi s prihodnostjo, ne vključujejo le staranja in globalizacije, ampak tudi nalezljivo pomanjkanje solidarnosti ter agresiven, ksenofobičen in protievropski nacionalizem, ki ogroža sedanje in prihodnje evropske socialne zmage.

  Agnes Schierhuber (PPE-DE). - (DE) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, tudi jaz se pridružujem zahvalam poročevalki, gospe Lynne. Socialna zaščita in vključenost pomagata v boju proti revščini in izključenosti v preventivnem zdravstvenem varstvu ter na veliko drugih področjih, pri čemer sta med najpomembnejšimi izzivi za prihodnost.

Izraz „minimalni prihodek“ se v državi članici, iz katere prihajam, pogosto obravnava na različne načine. Vendar v celoti podpiram pristop gospe Stauner glede delovnih mest, polnega delovnega časa in prihodka. Socialno partnerstvo je trdno vzpostavljeno v Avstriji, pri čemer nam daje odlično priložnost, ki je dejansko uporabljena pri poskusih iskanja rešitve z dogovorom vseh vpletenih. To pomeni, da imamo manj stavk kot v drugih državah EU, v katerih so pogoste.

Zlasti zato se je treba uredbe na ravni EU lotevati zelo previdno. Različni nacionalni sistemi socialnega varstva pomenijo, da moramo z vsakim usklajevanjem nadaljevati zelo razumno.

Poskrbeti moramo, da bomo nudili socialno zaščito vsem zaposlenim in jim omogočili socialno vključenost. Seveda mora biti v okviru subsidiarnosti mogoče tudi, da imajo, morajo imeti in lahko imajo države članice višje standarde.

  Proinsias De Rossa (PSE). - Gospod predsednik, družbena realnost Evrope je ta, da revščina prevladuje. Dvainsedemdeset milijonov moških, žensk in otrok živi pod pragom revščine, veliko je brezdomcev ter invalidov ali takšnih, ki so zaradi pomanjkanja storitev ujetniki lastnega doma. Veliko ljudi se ne more rešiti iz revščine zaradi neprilagodljivih pravil o socialni pomoči.

Sporočila in smernice žal ne bodo rešili teh vprašanj. Ne podcenjujem težav, ki jih je navedel komisar Špidla, vendar moramo uvesti pravne obveznosti za države članice, da se dosežejo potrebne spremembe.

Zaposleni vidijo, da bodo njihove pokojnine razvrednotene in da je ogrožena varnost njihove zaposlitve, pri čemer se jih veliko boji, da se bo položaj še poslabšal. Težava je v tem, da je neenakost vključena v gospodarske modele veliko držav članic. Veliko držav članic, vključno z Irsko, želi najprej ustvariti bogastvo in šele nato odpraviti socialne težave. Na ta način spregledamo dejstvo, da socialna neenakost zavira gospodarski razvoj in da ne moremo doseči dolgoročne trajnostne blaginje za vse, če socialno politiko obravnavamo postransko in ne izkoristimo zapravljenih sposobnosti 72 milijonov ljudi, pri čemer človeške bede, ki se skriva za tem statističnim podatkom, sploh ne omenjam.

  Tomáš Zatloukal (PPE-DE). - (CS) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, evropske družbe se zelo spreminjajo v smislu narave dela in družinskega življenja, družbenega statusa žensk ter družbene mobilnosti. Družbene vrednote se spreminjajo in družbe postajajo vedno bolj večkulturne. Sedanji razvoj dogodkov je razširil obzorja ljudi in jim dal več možnosti pri odločanju o svojih življenjih.

Čeprav so države članice Evropske unije med najbogatejšimi državami na svetu, se še vedno pojavljajo nove oblike revščine in neenakosti. Več deset milijonov evropskih državljanov še naprej živi v revščini. Socialna vključenost in zaščita sta temeljni vrednoti Evropske unije in temeljni pravici vseh posameznikov. Vendar morajo države članice okrepiti svoje prizadevanje za boj proti revščini otrok. Če ne bo bistvenih izboljšav v zvezi z vključenostjo otrok iz prikrajšanih družbenih skupin tudi na predšolski ravni, število učencev, ki zgodaj opustijo izobraževanje, ne bo manjše; niti ne bomo mogli povečati števila ljudi, ki končajo srednje izobraževanje in tako pridobijo ključne sposobnosti. Vedno več državljanov se bo moralo soočiti s socialno izključenostjo, brezposelnostjo in drugimi družbeno nezaželenimi pojavi, ki so škodljivi zanje ter za gospodarstvo in družbo.

S tega stališča se je ključno boriti tudi proti brezposelnosti mladih. Pomembno je odstraniti ovire v nekaterih programih strokovnega usposabljanja, da bodo bolj prilagodljivi in učinkovitejši ter da bodo izražali potrebe trga dela. To bo bistveno izboljšalo možnosti prikrajšanih ljudi, da se uveljavijo. Krepitev socialne kohezije ter odprava revščine in socialne izključenosti morata biti politični prednostni nalogi Evropske unije in njenih držav članic.

  Richard Howitt (PSE). - Gospod predsednik, strinjam se s to razpravo in poročilom o družbeni realnosti, vendar moramo kljub strinjanju s pregledom stanja, izmenjavami najboljših praks in odprto metodo usklajevanja razumeti, da še nismo rešili naslednjih vprašanj: v Nemčiji imajo ženske v primerjavi z moškimi za 24 % nižjo plačo; na Poljskem živi v revščini skoraj vsak tretji otrok; pri čemer je neenakost bogastva v državi, iz katere prihajam, tj. Združenem kraljestvu, v zadnjih 40 letih najvišja.

Menim, da so evropsko socialno financiranje in nacionalni programi, kot je „New Deal“ v Združenem kraljestvu, bistveni ukrepi dejavnega trga dela za odpravljanje ovir, ki skupinam v naši družbi preprečujejo, da se zaposlijo, in da je delo še vedno eden od najboljših instrumentov za boj proti revščini.

Zahvaljujem se komisarju Špidli za njegovo odločno zavezanost delovnemu programu Komisije za novo zakonodajo v zvezi z diskriminacijo iz člena 13, o čemer sva veliko razpravljala. Jaz in ta parlament se veseliva sodelovanja z njim v zvezi s podrobnostmi programa, tudi na konferenci predsedstva prihodnji teden.

Vendar se moramo vsi, vključno s komisarjem, boriti proti takšnim izjavam, da pregled stanja ovira nov socialni program v Evropi ali da deregulacija na enem področju dejansko povečuje neenakost in nepravičnost, namesto da ju zmanjšuje.

Sindikalisti, socialne nevladne organizacije ter seveda invalidi, s katerimi sem sodeloval več kot 20 let, so skeptični glede tega, kar delamo za socialno Evropo. Njihovim skrbem moramo prisluhniti in se na njih odzvati.

  Vladimír Špidla, komisar. − (CS) Gospod predsednik, ta razprava je bila zelo obširna in podrobna. Zelo težko je podrobno odgovoriti na posamezne pripombe, zato bo odgovor kratek povzetek.

Najprej se mi zdi, da je razprava jasno pokazala, da se Parlament strinja z zamislijo o pregledu stanja družbene realnosti, in čeprav se strinjam z gospodom Cercasom, da diagnoza ni isto kot zdravljenje, menim tudi, da zdravljenje ni mogoče brez diagnoze. Naša družba se stalno spreminja, zato moramo poiskati nove metode za prilagajanje ali preoblikovati stare. Da bo to učinkovito, moramo poznati razmere v celoti.

Menim, da ima razprava še en skupni imenovalec, namreč čeprav ima družbena realnost nekaj svoje dinamike, imamo tudi mi svoje lastne vrednote: splošen evropski koncept evropskega socialnega modela, ki zajema socialno vključenost in zaščito ter dejavnost na splošno. Zato v našem modelu razmišljanja in delovanja ni sprejemljivo prevzeti pasivnega stališča. Vedno obstaja možnost, da preizkusimo dejavne politike in dejavno posredovanje.

Poudarjam tudi tretjo zamisel. Brez dvoma je tako kot večina politik tudi večina evropskih odločitev skladna z načelom subsidiarnosti, po katerem so politike za reševanje zadevne težave obravnavane na najboljši in najučinkovitejši način. To pomeni, da ne obstaja dvom glede stališča držav članic do socialne politike. Po drugi strani razprava tudi jasno kaže, da ni mogoče izpolniti cilja le na ravni države članice brez prizadevanja na evropski ravni. Zato je naša dolžnost, da poiščemo najugodnejšo in najučinkovitejšo sinergijo na tem področju.

Razprava je izpostavila zaskrbljenost, s katero se delno strinjam: tj. zaskrbljenost glede morebitnega tveganja, da lahko zaradi neenakosti in nezdružljivosti socialnih politik v posameznih državah članicah nastane konkurenca, ki bi lahko znižala socialne standarde. Evropska komisija ne želi, da bi se to zgodilo. Naša temeljna zamisel je narediti posamezne evropske socialne politike združljive, tako da bodo zagotovile konkurenčnost in razvoj od spodaj navzgor ob upoštevanju napredka, ki vedno vključuje socialno razsežnost.

Gospe in gospodje, razprava tudi jasno kaže, da ne moremo oblikovati socialne in gospodarske politike druge brez druge. Edina možnost je oblikovanje druge z drugo, kar pomeni uravnotežen razvoj obeh politik skupaj, ne da bi imela ena prednost pred drugo. Običajno je prednostna naloga gospodarska politika. Vendar lahko iz razprave jasno razberem, da Evropski parlament tega ne zagovarja.

Gospe in gospodje, omenili ste številne posamezne težave, zlasti vprašanje zdravstvenih storitev, vključno z dostopom do zdravil in organizacije v celoti. Obravnavali ste vplive staranja prebivalstva in pomembnost storitev v splošnem interesu. Veseli me, da so vsa omenjena stališča predstavljena v strateških dokumentih Evropske komisije. Nameravamo jih vključiti v splošno globalno strategijo.

Gospe in gospodje, na koncu se zahvaljujem gospe Lynne, katere poročilo, o katerem zdaj razpravljamo, je nedvomno pomemben dejavnik globalnega prizadevanja za zagotovitev napredka v Evropski uniji.

  Predsednik. − Hvala, gospod komisar. Kot predsednik čestitam gospe Lynne za poročilo, ki je imelo velik vpliv na civilno družbo.

Imel sem privilegij biti priča konvojem mladih ljudi, ki so se uprli revščini in se zavzemali za vključevanje, ki so potovali po Evropi, z dokumentom gospe Lynne šli od mesta do mesta, od ene do druge evropske prestolnice, ter počastili Evropski parlament, za kar je zaslužna naša kolegica.

Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo ob 12.00.

(Seja je bila prekinjena ob 11.35 in se je nadaljevala ob 12.00.)

PREDSEDUJOČI: GOSPOD PÖTTERING
Predsednik

  José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra (PPE-DE). - (ES) Gospod predsednik, skupaj z gospo Mann, ki danes ne more biti z nami v Parlamentu, in ostalimi kolegi poslanci vas prosim, da posredujete solidarnost državljanov Evropske unije, ki jo predstavlja Parlament, z žrtvami tropske nevihte, ki se je nato spremenila v božični orkan, ki je opustošil Haiti, Dominikansko republiko, Jamajko, Kubo, Barbados in ostala območja Karibov, za sabo pa je pustil sled razdejanja, bolezni in smrti.

Poleg tega, gospod predsednik, izrazite našo solidarnost z žrtvami poplav v mehiških državah Oaxaca, Chiapas in predvsem Tabasco. Prosim vas, gospod predsednik, da posredujete našo solidarnost in tudi pozovete Evropsko komisijo, da mobilizira orodja, ki so ji na voljo, da olajša ta položaj in odpravi škodo, ki vedno prizadene najbolj prikrajšana območja.

  Predsednik. − Najlepša hvala, gospod Salafranca. Kar zadeva Parlament, bomo nadaljevali v tem načinu, vaše misli pa bomo posredovali Komisiji.