Dobesedni zapisi razprav

Četrtek, 15. november 2007 - Strasbourg

1. Otvoritev seje

PREDSEDUJOČA: GOSPA MORGANTINI
Podpredsednica

(Seja se je začela ob 10.00.)

2. Primeri ranljivosti

  Predsednica. − Naslednja točka je izjava Komisije o „Koraku k odzivu EU na primere ranljivosti: zavzemanje za trajnostni razvoj, stabilnost in mir v težkih razmerah“.

  Vladimír Špidla, komisar. − (FR) Gospa predsednica, gospe in gospodje, Komisija in portugalsko predsedstvo Evropske unije od julija 2007 tesno sodelujeta z namenom začeti proces priprave bolj strateškega in učinkovitejšega odziva EU na primere ranljivosti v partnerskih državah.

Proces morajo nadaljevati prihodnja predsedstva. Cilj ni označevanje ali razvrščanje držav, ampak prilagajanje njihovih instrumentov in odzivov posebnim primerom. Ti primeri ranljivosti so velike ovire za zmanjšanje revščine. Institucionalne zmogljivosti so v takšnih primerih zelo omejene zaradi držav, ki ne morejo prevzeti nalog upravljanja, ter zaradi posledic naravnih katastrof, nasilnih sporov ali pomanjkanja politične volje vlade v zvezi z razvojnimi cilji. V izjemnih primerih lahko omenjeni primeri vplivajo zunaj meja države, kar vpliva na regionalno stabilnost ali celo svetovno varnost.

Pojem ranljivosti ni nov, čeprav je mednarodna razprava sorazmerno nova. Donatorji, partnerske države in civilna družba se že dolgo zavedajo, da morajo biti v posebno neugodnih primerih učinkovitejši, če želijo izpolniti cilje trajnostnega razvoja.

Vsak primer je zapleten in drugačen ter zahteva prilagojen odgovor, v katerem imajo vlogo diplomatski ukrepi, humanitarna pomoč, razvojno sodelovanje ter posredovanje v zvezi z varnostnim in kriznim upravljanjem.

Za učinkovit odziv Evropske unije je potrebna dolgoročna obveznost, vendar tudi določitev jasnih ciljev pri ukrepanju v ranljivi državi. S stališča trajnostnega razvoja in zmanjšanja revščine mora biti vodilno načelo še naprej razvoj zmogljivosti in človekova varnost.

Vendar se je treba podpiranju primerov ranljivosti izogniti, če je škodljivo za uspešne države. Zato je zavzemanje za krepitev pomoči ponovno najpomembnejše. Evropska komisija je predstavila sporočilo, ki Evropski uniji predlaga pragmatičen pristop k učinkovitejšemu zavzemanju za trajnostni razvoj, stabilnost in mir v težkih razmerah.

Omenjeno sporočilo je bilo poslano vsem institucijam Evropske unije. Svet za splošne zadeve bo 19. in 20. novembra sprejel sklepe v zvezi s to temo. Komisijo bo pozval, naj pripravi poseben delovni načrt za izvajanje priporočil in prednostnih ukrepov iz sporočila, katerega cilj je učinkoviteje obravnavati primere ranljivosti s podporo prizadevanju partnerskih držav za ustvarjanje ali obnovitev razmer, ki so potrebne za njihov trajnostni razvoj.

Leto 2008 bo namenjeno pripravam strateškega pristopa Evropske unije k primerom ranljivosti. Ta proces zahteva dejavno sodelovanje vseh institucij Evropske unije ter vseh, ki si prizadevajo za razvoj v EU in partnerskih državah.

Za prispevek Evropskega parlamenta k tej dejavnosti se zelo zanima Komisija, ki ga vabi k dejavnemu sodelovanju v tej razpravi, pri čemer mora ta omogočiti podporo splošni odzivni strategiji v zvezi s primeri ranljivosti ter na ta način prispevati k ustvarjanju ustreznih razmer za trajnostni razvoj, stabilnost, mir in demokratično upravljanje.

  Nirj Deva, v imenu skupine PPE-DE. – Gospa predsednica, vedno je zelo koristno, da lahko razprava o tako pomembnem vprašanju poteka pred polno dvorano kolegov, ki nestrpno čakajo na mnenje Parlamenta o tej zelo pomembni zadevi. Poleg tega sem zelo hvaležen komisarju, ker je postavil osnovna pravila in predstavil svoje mnenje o tem, kako obravnavamo to vprašanje.

Razlogov za ranljivost je veliko. Prvi razlog je proces dekolonizacije, s katerim so kolonialne sile poljubno začrtale meje, ki so potekale skozi različne notranje stabilne funkcije civilne družbe ter razdelile države na dva, tri ali štiri dele, ne glede na njihova plemena, verske skupine itn. To je povzročilo delno nestabilnost.

Obstaja tudi naravna oblika nestabilnosti, s katero se ranljivi narodi zdaj soočajo: države, v katerih so pogoste poplave; majhne otoške države, katerih trg je odprt le za en izdelek. Nekatere države se zaradi neprimernih geografskih značilnosti, kot je na primer širjenje puščav, ne morejo preživljati same, posledica česar je množično preseljevanje ljudi.

Na svetu je zdaj 26 tako imenovanih ranljivih držav, v katerih se najbolj ogroženi ljudje na svetu soočajo s katastrofalnimi posledicami, za katere si v nekaterih primerih niso sami krivi, ampak so včasih krivi slabo upravljanje, notranji spori, državljanske vojne ali genocidna diktatura, ki se je izvajala v Sierri Leone in Liberiji, kot smo ugotovili pred nekaj leti.

Seveda je mogoče ranljivo državo spremeniti v trajnostno močnejšo državo, kar se dogaja v Sierri Leone. Vendar sta za to potrebna prizadevanje in dolgoročna obveznost glede gospodarske rasti posamezne države, kot je dejal komisar. Za to je potrebna obveznost glede spodbujanja razvoja naroda, kar je izraz, ki ga namerno uporabljam v tem parlamentu, ker ima moja država, tj. Združeno kraljestvo, s konceptom spodbujanja razvoja naroda veliko izkušenj, tako kot jih imajo Francija, Španija in nekatere druge evropske države. Vendar je ta koncept v celoti in popolnoma neznan nekaterim drugim nastajajočim velesilam, ki ne vedo niti, kako bi začele spodbujati razvoj naroda.

Izkoristiti moramo znanje evropskih narodov o zgodovini, da bi lahko pomagali drugim narodom, ki prevzemajo vodilni položaj na svetu pri procesu spodbujanja razvoja naroda. Če bi to že storili ali če bi to storil že predsednik vlade Blair, bi bile po mojem mnenju razmere na primer v Iraku popolnoma drugačne.

Ali je Irak ranljiva država? Da, ker je nestabilna ter ima težave z upravljanjem in negotovostjo. V Afriki so tudi druge države, ki so zelo ranljive, na primer Sudan, Somalija in majhne otoške države, pri čemer jim moramo pomagati tako, kot sem že prej dejal, da združimo znanje, ki ga že imamo, zato sem zelo vesel, da lahko danes začnem to razpravo.

  Predsednica. − Najlepša hvala, gospod Deva. Žal ste pozabili na en dejavnik nestabilnosti. S posredovanjem v navedenih državah ponovno sprožite nestabilnost.

  Alain Hutchinson, v imenu skupine PSE. – (FR) Gospa predsednica, gospod komisar, gospe in gospodje, najprej izražam zadovoljstvo v zvezi z omenjenim sporočilom, ki ga, kot ste dejali, gospod komisar, dejansko prežema resnični pragmatizem Komisije ter nam omogoča, da danes razpravljamo o težavi, ki predstavlja skrb državljanom partnerskih držav EU na jugu sveta in tudi našim državljanom, ki pogosto zelo upravičeno sprašujejo, kako učinkovita je razvojna pomoč Evropske unije.

V tem posebnem primeru lahko povzamemo ključno sporočilo resolucije v enem stavku, pri čemer moramo dobiti podporo vseh, ne glede na politično prepričanje. To je predlagati vzpostavitev poenostavljenega sistema sodelovanja, ki Komisiji in državam članicam omogoča hitrejše zagotavljanje pomoči, obljubljene partnerskim državam v resni krizi, pri čemer se ne bom zadržal pri omenjenih krizah, saj jih je pravkar obširno razložil gospod Deva. Brez omenjene pomoči vidi prebivalstvo teh držav vsak dan manjše možnosti za preživetje. Po odobritvi pomoči, kar ni preprosto, lahko zdaj zapleteni in dolgi postopki za zagotavljanje evropske pomoči ustvarijo razmere, ki so še bolj dramatične in neposredno škodljive za prebivalstvo, ki je upravičeno do nje.

Poglejmo na primer Burundi, majhno državo, v kateri sem predsedoval parlamentarni misiji za spremljanje zadnjih volitev pred dvema letoma in v katero se bom čez nekaj dni z veseljem vrnil. Evropska unija je tam opravila zelo pomembno in izjemno delo, ker je po več kot desetih letih krvavega spora podpirala proces demokratizacije volitev in institucij. Ko je bila demokracija uvedena, so se institucije in nova demokratično izvoljena oblast hitro soočile z resničnostjo in potrebami prebivalstva v smislu zdravja, izobraževanja in kmetijstva, pri čemer so bile to prednostne naloge.

V teh sektorjih ni pomanjkanja projektov, vendar je za njihovo uresničitev zelo odločilna evropska pomoč. Odločilna ni le za izpolnjevanje nujnih potreb prebivalstva, ampak tudi za to, da omogoči javnim organom, ki so še vedno ranljivi, začetek procesa obnove, brez katerega obstaja veliko tveganje, da v državi ponovno nastane nered. Gospod komisar, EU je pred dvema letoma napovedala proračunsko pomoč, ki še vedno ni prispela.

Kar velja za regijo Velikih jezer, velja tudi za ostale regije sveta. Zato, gospa predsednica, bi morali vsem državam na svetu, s katerimi Evropska unija sodeluje in doživljajo resen primer ranljivosti, omogočiti, da se lahko zanesejo na sistem izjem, ki zagotavlja hitro in učinkovito posredovanje, pri čemer so jasno določeni pogoji, ki jih morajo izpolniti, da prejmejo omenjeno pomoč.

  Ryszard Czarnecki, v imenu skupine UEN. – (PL) Gospa predsednica, vesel sem, da imam priložnost govoriti po tem, ko smo poslušali izjemne izvedence in strokovnjake, ki so se več let ukvarjali s tem vprašanjem, pri čemer med njih uvrščam tudi vas, gospa predsednica.

Izpostavil bom težavo vedno večjega števila nestabilnih držav. V šestih letih se je njihovo število skoraj podvojilo, in sicer s 14 na 26, zato je to zelo resna težava, ki je vedno večji izziv za Evropsko unijo.

Poudarjam, da je več kot pol nestabilnih držav v podsaharski Afriki, kar izpostavlja potrebo, da namenimo pozornost zlasti navedeni regiji Afrike oziroma sveta.

Menim tudi, da je treba izreči odločne besede v zvezi s potrebo po vzpostavitvi pristojnosti vlad v omenjenih državah. Afriška unija pravilno poudarja, da je vprašanje obnove tudi politično vprašanje, morda bolj kot tehnično. Glede na to so mehanizmi demokracije in preglednosti temeljno vprašanje.

V celoti se strinjam z gospodom Hutchinsonom, ki je govoril pred mano, glede potrebe po poenostavitvi postopkov, tako da bo naša pomoč morda hitrejša in učinkovitejša.

  Raül Romeva i Rueda, v imenu skupine Verts/ALE. – (ES) Gospa predsednica, tudi sam se resnično strinjam s tem, da se omenjeno vprašanje obravnava v tem parlamentu, ker veliko primerov empirično spada v kategorijo ranljive države, čeprav je res, da nimamo izčrpne zakonodajne opredelitve tega pojma. Danes popoldne na primer med drugim obravnavamo primer Somalije.

Omenjena resolucija nam zato omogoča, da obravnavamo nekaj resnejših težav, s katerimi se je treba soočiti v tem okviru, na primer dejstvo, da ranljivost pogosto temelji na primeru skrajne revščine, ki teži k temu, da s sabo prinese institucionalni zlom in negotovost na vseh ravneh.

Poleg tega je ključno tudi začeti pri načelu, da predstavljajo omenjene države izziv v smislu razvoja, kar pomeni, da moramo nujno določiti skladen načrt, ki temelji na humanitarnem načelu neškodovanja. To je prvo načelo in pomembna lekcija, ki se je moramo naučiti iz nedavnih dogodkov v zvezi s pristopom organizacije Zojina barka v Čadu.

Ob upoštevanju zunanjega ukrepanja, zlasti evropskega, v tem okviru mora to temeljiti na izvajanju programov na terenu, pri čemer morajo biti ti prožni in prilagodljivi zaradi spreminjajočih se potreb ter temeljiti na kratkoročno, srednjeročno in dolgoročno načrtovani strategiji. Prepogosto se ustavimo ob ukrepih, ki so morda kratkoročno nujni, vendar pozabimo na srednjeročne in dolgoročne posledice.

Na koncu moram omeniti, kako pomembno je uvesti dvojni mehanizem odgovornosti, ki vključuje zlasti obveznost držav prejemnic, da so odgovorne seveda do tistih, ki so zagotovili vire, sredstva in donacije, ter tudi do svojega prebivalstva, ki ga morajo ščititi in mu zagotoviti preživetje. Tudi donatorji morajo zagotoviti, da bodo odgovorni do omenjenega prebivalstva.

  Pedro Guerreiro, v imenu skupine GUE/NGL. – (PT) Gospa predsednica, brez dvoma je nujno zagotoviti več pomoči in boljšo humanitarno pomoč v vse bolj neenakem in nepravičnem svetu, v katerem se bogastvo kopiči v rokah nekaj ljudi na račun izkoriščanja in bede več milijonov. Nedvomno je nujno potrebno večje in boljše sodelovanje za razvoj v svetu, v katerem se ponovno tekmuje v oboroževanju in je prisotna vedno večja militarizacija mednarodnih odnosov, ki jo vodijo Združene države in njene zaveznice. Prav zato smo zelo zaskrbljeni glede poskusov, da postane razvojna pomoč pogojena z varnostnimi strategijami, ki so v praksi namenjene izpolnjevanju bolj ali manj prikritih ciljev vmešavanja, plenjenja virov in neokolonializma.

Analiza mednarodnih razmer ne sme izpustiti ali podcenjevati zunanjih vzrokov, ki spodbujajo in zaostrujejo nasprotja, pri čemer so ta zelo pogosto vzrok težav. Pogledati moramo le zelo subjektiven seznam držav, za katere Svetovna banka meni, da so ranljive. Koliko primerov zunanjega vmešavanja in nasilja to pokaže?

Dejansko potrebujemo načrt za sodelovanje in razvoj, s katerim se bomo odzvali na najosnovnejše potrebe več milijonov ljudi, pri čemer bo načrt temeljil na spoštovanju nacionalne suverenosti in neodvisnosti ter mirnih rešitvah mednarodnih sporov, tj. načrt, ki spodbuja demilitarizacijo mednarodnih odnosov ter nepristranske in pravične gospodarske odnose, odpravo tujega dolga, ki je nastal v preteklosti, in odpravlja politike, ki povzročajo velike krivice in neenakost, zato da se ustvari pravičnejši, mirnejši in bolj človeški svet večje solidarnosti.

  Ana Maria Gomes, v imenu skupine PSE. – (PT) V ranljivih državah je povezava med upravljanjem, razvojem in varnostjo najpomembnejša. EU mora določiti strateške prednostne naloge za odnose z državami, v katerih je varnost ljudi splošni cilj.

Podpiranje vladnih institucij ni dovolj. Ključno je spodbujati krepitev parlamentarnega nadzora ter podpirati svobodne in pluralistične medije, neodvisno sodstvo in krepitev moči civilne družbe, pri čemer so prednostna naloga ženske, ogrožene skupine in manjšine. To zahteva zavezanost EU.

Somalija danes tragično ponazarja neskrbnost Evrope. Vzroke za ranljivost, ki izzovejo nasilen spor, pri čemer poslabšajo nesposobnost države, na primer slabo upravljanje, skrajno revščino ali kršitve človekovih pravic, je treba obravnavati z dvostranskim dialogom, kar Svetu, Komisiji in državam članicam pogosto ne uspe. Vzroke za ranljivost je treba upoštevati pri oblikovanju strategij in globalizaciji finančnih instrumentov EU. Razvojna pomoč mora biti usmerjena k ljudem, pri čemer je treba preučiti neposredno finančno podporo vladam le, če obstaja dokaz za zavezanost reševanju sporov, vzpostavitvi demokratične pravne države ter boljšemu upravljanju in varnosti ljudi.

Končno mora EU poleg programa za razoroževanje, demobilizacijo in ponovno vključevanje (DDR) ter programa za reformo varnostnega sektorja (SSR) vložiti več v nadzor svetovnega prenosa lahkega orožja, ker ta spodbuja oborožene spopade, ki ohranjajo ranljivost veliko držav, pri čemer je ta vidik v sporočilu Komisije in resoluciji, o kateri bomo glasovali, žal prezrt.

  Vladimír Špidla, komisar. − (CS) Gospe in gospodje, hvala za kratko, vendar izčrpno razpravo. Povzel jo bom tako: dejansko izraža podporo Parlamenta stališču, konceptu Komisije in zamisli na splošno. Seveda so se med debato pojavila posamezna vprašanja, ki jih lahko obravnavamo v prihodnjih razpravah. Obstaja na primer vprašanje prenosa lahkega orožja in veliko drugih zamisli, ki po mojem mnenju znatno bogatijo splošni koncept.

  Predsednica. − Prejela sem predlog resolucije⁽¹⁾, predložen v skladu s členom 103(2) Poslovnika.

Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo v četrtek ob 12.00.

(1) Glej zapisnik.

3. Socialna zaščita in socialna vključenost za leto 2007 (razprava)

  Predsednica. − Naslednja točka je poročilo Elizabeth Lynne v imenu odbora za zaposlovanje in socialne zadeve o socialni zaščiti in socialni vključenosti za leto 2007 (2007/2104(INI)) (A6-0400/2007).

  Elizabeth Lynne (ALDE), poročevalka. – Gospa predsednica, najprej se zahvaljujem poročevalcem v senci. Dejstvo, da poročilo takšnega obsega ni bilo spremenjeno na plenarnih zasedanjih, dokazuje, da gre dejansko za poročilo odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, na katerega smo lahko vsi ponosni. Zahvaljujem se tudi Komisiji za njeno tesno sodelovanje ter portugalskemu predsedstvu, ker si je za svojo prednostno nalogo zastavilo socialno politiko.

V Evropi smo soočeni z velikim izzivom. To je izziv pravičnosti. Vključuje izgubljeni potencial, nezmožnost življenja brez pomoči drugih ter življenje brez diskriminacije, revščine in socialne izključenosti.

Naš cilj je jasen: hočemo razširiti priložnosti, tako da nihče ne bo prikrajšan, ne glede na njegovo ozadje ali razmere. Vizija Evrope morajo biti svoboda in priložnosti za vse ter več priložnosti in pobud za delo, pri čemer je treba okrepiti varnostno mrežo za tiste, ki niso zmožni delati.

Zaradi statističnih podatkov za leto 2007 smo lahko zaskrbljeni: 72 milijonov evropskih državljanov še vedno živi v revščini; prav tako je zdaj revnih 8 % zaposlenih ljudi v Evropski uniji. To so res grozljivi statistični podatki. Vendar kaj sploh pomenijo? Ti podatki pomenijo, da vsak šesti državljan zdaj živi pod pragom revščine – vsak šesti. Veliko ljudi ne verjame, da je to leta 2007 sploh mogoče. Petdeset let po rimski pogodbi in po 50 letih gospodarske rasti 10 % ljudi živi v gospodinjstvih, v katerih nihče ni zaposlen. Revščina je v vseh pogledih še vedno ena od največjih socialnih težav, s katerimi se sooča Evropa, zato mora biti glavni cilj naših politik manjša socialna izključenost.

Na nekaterih področjih smo uspešni, vendar moramo biti iskreni: na večini področij nismo uspešni. V več državah članicah je razlika med bogatimi in revnimi vedno večja. Odprava revščine, povezane s prihodki, mora ostati prednostna naloga za države članice, vendar obstaja poleg vsakega šestega državljana, ki živi v finančni revščini, veliko več ljudi, ki so iz družbe izključeni iz drugih razlogov. Priznati moramo, da ima veliko družin in tudi posameznikov težave, ki so bolj zapletene od nizkih prihodkov. Ovire za priložnosti so zapletene. Najbolj ključno je zgodnje posredovanje. Seveda je preprečevanje težav boljše od odpravljanja.

V Združenem kraljestvu vemo, da ima hči najstniške matere trikrat večje možnosti, da tudi sama postane najstniška mati; vemo, da imajo sinovi očeta obsojenca štirikrat večje možnosti, da so obsojeni za zločin, kot tisti, čigar oče ni obsojenec. Vendar na številnih področjih ni potrebno, da nekaj izumimo na novo. Pogledati moramo, kako druge države članice obravnavajo ta vprašanja, in se zgledovati po njih. Učinkoviteje si moramo deliti najboljšo prakso. Finska je na primer uvedla celovit trajnostni pristop, ki je izjemno učinkovit pri zmanjšanju števila brezdomcev. Danska medtem izvaja nove politike, katerih cilj ni le vključevanje brezdomcev v prevladujočo družbo, ampak izboljšanje kakovosti življenja tistih, ki so brezdomci že dalj časa. V Belgiji ljudje, ki imajo izkušnje z revščino, sodelujejo s socialnimi delavci, da bi jim pomagali bolje razumeti potrebe revnih ljudi.

Vendar revščine ne povzroča vedno brezposelnost: revni so tudi zaposleni. Zato pozivam k izmenjavi najboljše prakse glede zagotavljanja dostojne delavske minimalne plače v vseh državah članicah. Vsaj pet držav članic je sploh nima. Prav tako moramo spodbuditi države članice, da sprejmejo minimalni prihodek za vse.

Države članice si morajo tudi bolj prizadevati, da preprečijo izkoriščanje ranljivih delavcev, zagotovijo zaposlitev invalidov in starejših ljudi, preprečijo trgovino z ljudmi, zagotovijo pravice prosilcev za azil, zagotovijo enakopraven dostop do zdravstvenih storitev in storitev skupnosti za vse, destigmatizirajo ljudi s težavami z duševnim zdravjem in spodbujajo konstruktivnejši pristop k drogam in alkoholu.

To je le nekaj vprašanj, ki so zajeta v tem poročilu. Evropska vizija mora biti svoboda in priložnost za vse. Zato je tako pomembno, da preučimo vzpostavitev mehanizmov na evropski ravni, da izmenjava najboljše prakse postane resničnost.

  Vladimír Špidla, komisar. − (CS) Gospa predsednica, gospe in gospodje, najprej čestitam poročevalki gospe Lynne za zelo zanimivo in izčrpno poročilo. Veseli me, da se je Evropski parlament odločil obravnavati zelo veliko socialnih vprašanj, zajetih v omenjenem poročilu, tj. vprašanj, ki jih je nujno treba rešiti. Omenjeno poročilo je znaten prispevek k stalnemu pregledu stanja družbene realnosti.

Ta dokument je prišel v času, ko Komisija in države članice pregledujejo možnosti za krepitev socialne razsežnosti lizbonske strategije. Odzvati se moramo na skrbi državljanov, pri čemer vemo, da je socialna pravičnost zanje ena od ključnih težav. Raziskave javnega mnenja kažejo, da mora imeti Evropska unija ključno vlogo pri podpiranju bolj celovitih in povezanih družb.

Kot je dejal predsednik Barroso med ključno razpravo o globalizaciji včeraj zjutraj, je Evropska unija znatno napredovala pri izpolnjevanju lizbonskih ciljev. Ustvarjena so nova delovna mesta: samo lani je bilo ustvarjenih 3,5 milijona novih delovnih mest. Stopnja brezposelnosti je padla na približno 7 %. Čeprav je ta stopnja še vedno previsoka, je najnižja v zadnjih 10 letih. Gospodarska rast je zadovoljiva kljub nedavni finančni nestabilnosti.

Vendar ni časa za samozadovoljstvo. Izvajanje lizbonske strategije je neenako, pri čemer niso izpolnjeni vsi njeni cilji. Dejansko je še vedno brezposelnih 12 milijonov ljudi, pri čemer so to pogosto mladi ali dolgoročno brezposelni ljudje s slabimi možnostmi za poklicno rast ali socialno napredovanje; 8 % zaposlene evropske delovne sile je revnih; 78 milijonov evropskih državljanov je revnih in eden od petih državljanov Evropske unije živi v slabih življenjskih razmerah.

Na kratko, bolj si moramo prizadevati za izpolnjevanje skupnih socialnih ciljev. Zdaj, ko vidimo pozitivne rezultate strategije Evropske unije na področju rasti in zaposlovanja, je pravi čas, da si začnemo prizadevati za socialne cilje.

Strinjam se, da poročilo omenja nujno politično voljo ter obravnava vprašanji revščine in izključenosti. Tudi sam menim, da je nujno obravnavati revščino otrok, se boriti proti diskriminaciji in povečati raznolikost. To seveda pomeni spremljanje prenosa ustrezne zakonodaje v nacionalno ter izvajanje postopkov proti tistim državam članicam, za katere je bilo ugotovljeno, da so kršile zakonodajo Evropske unije, če je potrebno.

Poročilo obravnava tudi ovire, ki preprečujejo vključitev v družbo in na trg dela. Strinjam se, da moramo podporne ukrepe združiti s primernimi varnostnimi mrežami in tako zagotoviti, da ni nihče izključen.

Ta odnos se kaže v nedavnem sporočilu Komisije o dejavni vključenosti. To sporočilo opredeljuje tri ključne dejavnike uravnoteženega in strateškega pristopa k dejavni vključenosti:

– dostop do enotnih trgov dela;

– boljši dostop do storitev;

– ustrezno dohodkovno podporo.

Sporočilo začenja tudi drugo stopnjo posvetovanj s socialnimi partnerji o omenjenih vprašanjih z namenom okrepiti sodelovanje Evropske unije na področju dejavne vključenosti.

Po posvetovanju namerava Komisija v drugi polovici leta 2008 pripraviti priporočilo v zvezi s skupnimi načeli dejavne vključenosti. V naslednjem sporočilu, ki bo sprejeto v naslednjih tednih, bo Komisija predstavila tudi nove ukrepe za podporo dejavne vključenosti invalidov.

Komisija se zahvaljuje Evropskemu parlamentu za vztrajno prizadevanje v boju proti diskriminaciji. Kot je navedeno v zakonodajnem in delovnem programu Komisije za leto 2008, bo Komisija leta 2008 predstavila predloge za rešitev vprašanja sedanje vrzeli v zaščiti v skladu s členom 13 Pogodbe. Predlogi, ki morajo biti sprejeti do naslednjega poletja, bodo temeljili na dolgoročnem dialogu z Evropskim parlamentom, izkušnjah iz evropskega leta enakih možnosti za vse 2007 ter obsežnem javnem posvetovanju.

Evropska unija je bistveno napredovala pri doseganju enakosti spolov, pri čemer je bil Evropski parlament pomemben partner v tem procesu. Vendar moramo enakost spolov krepiti še naprej. To je temeljna pravica ter ključni pogoj za izpolnjevanje ciljev Evrope na področju rasti, zaposlovanja in socialne kohezije. Zato se strinjam zlasti s tem, da je v poročilu obravnavana enakost spolov.

Od amsterdamske pogodbe je Unija napredovala na vseh področjih enakosti spolov, pri čemer je od leta 2003 napredovala tudi na področju enakih možnosti za invalide. Ob tem je na obeh področjih treba storiti še veliko. Dejstvo, da večkratna diskriminacija še vedno obstaja, je izrazit razlog za stalno poudarjanje enakih možnosti na vseh področjih. To temo bo obravnavalo sporočilo Komisije, ki bo sprejeto leta 2008 in bo temeljilo na izkušnjah iz evropskega leta enakih možnosti za vse 2007.

Gospe in gospodje, spremembe socialnih razmer EU seveda sledijo razvoju naše družbe ter spremembam v globalnem konceptu v celoti. Kljub temu sem prepričan, da je še vedno popolnoma veljaven temeljni koncept, tj. iskanje ravnovesja med gospodarskimi, socialnimi in ekološkimi vidiki. Zato je naša dolžnost, da še naprej iščemo nove pristope, ki nam bodo pomagali premagati težave, ki še vedno obstajajo.

  Miroslav Mikolášik, pripravljavec mnenja odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane. – (SK) Čeprav je treba spremljati socialne razmere in socialne politike v državah članicah, da bomo opredelili težave in izzive, s katerimi se sooča Unija, so ukrepi za njihovo obravnavanje še pomembnejši.

Glede javnega zdravja se moramo osredotočiti na težave, s katerimi se državljani EU soočajo na področju zdravstvenega varstva. Ob upoštevanju demografskih trendov in daljše povprečne življenjske dobe moramo razviti strategije za javno zdravje, ki bodo izboljšale kakovost našega življenja, z namenom preprečiti zlasti bolezni in se učinkovito boriti proti njim. Omenjene strategije morajo hkrati upoštevati potrebo po visokokakovostnem, dostopnem in zanesljivem zdravstvenem varstvu za državljane iz vseh delov družbe, ne glede na njihov socialni status, starost ali državo stalnega prebivališča.

Posebno pozornost moramo nameniti najbolj prikrajšanim skupinam, kot so telesno in duševno prizadeti, starejši in otroci. Ob upoštevanju vedno večjih stroškov zdravstvenega varstva morajo države članice sprejeti učinkovite ukrepe, kot so usmerjene informacijske kampanje, uporaba generičnih zdravil, uporaba novih tehnologij, ukrepi vzajemne pomoči na lokalni ravni ali večja solidarnost med generacijami in v družinah. Poleg tega morajo države članice v sodelovanju s Komisijo oblikovati politike ter podpirati evropske pobude za boj proti kajenju, alkoholizmu in debelosti, kar bo pomagalo izboljšati kakovost življenja naših sodržavljanov.

Ne nazadnje se moramo osredotočiti na učinkovito izvajanje veljavne zakonodaje s področja javnega zdravja. Države članice in Komisija morajo zagotoviti uporabo zakonodaje Skupnosti s področja kakovosti vode, zraka in prsti ter obremenjevanja s hrupom in uporabo uredb o kemičnih proizvodih, vključno s tistimi, ki jih zajema REACH.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), pripravljavka mnenja odbora za pravice žensk in enakost spolov. – (PT) Odbor za pravice žensk in enakost spolov v svojem mnenju poudarja, da obstaja več razsežnosti revščine in socialne izključenosti, vendar so najpomembnejše med njimi ekonomske razmere družin, pogoji bivanja ter dostop do izobraževanja, zdravstvenega varstva in dolgoročnega varstva.

Odbor poudarja, da so ženske in otroci glavne žrtve revščine in socialne izključenosti, ter izpostavlja, da je tveganje še večje v primeru priseljencev, starejših, invalidov in članov enostarševskih družin. Navaja tudi, da zapusti sistem izobraževanja v povprečju 15 % učencev, vendar je v nekaterih državah, kot je Portugalska, ta delež zelo visok in doseže približno 40 %, kar vzbuja skrb glede izobraževanja in usposabljanja deklic.

Poudarja, kako pomembno je ohraniti kakovostne javne storitve, trden javni in splošni sistem socialne varnosti ter visoke stopnje socialne zaščite in kakovost zaposlovanja skupaj s pravicami ter zagotoviti učinkovito vključevanje načela enakosti spolov v oblikovanje in izvajanje takšnih javnih politik; na koncu poziva Komisijo in države članice, naj kot prednostno nalogo obravnavajo socialno vključevanje in pravice žensk, in sicer s spremembami ustreznih politik, vključno s politiko razdelitve plač.

  Edit Bauer, v imenu skupine PPE-DE. – (HU) Najlepša hvala, gospa predsednica. Gospod komisar, gospe in gospodje, poročilo gospe Lynne, za katero ji iskreno čestitam, očitno ne odloča in ne sme odločati o vprašanju socialne vključenosti in preoblikovanju socialne politike.

Pogosto radi mislimo, da je evropski socialni model brezčasen, vendar se mora tudi socialna politika dejansko spremeniti zaradi globalizacije, gospodarstva, socialnih pričakovanj, demografskih izzivov in spreminjajočih se vrednot, ker moramo poiskati ustrezne odgovore za izzive, s katerimi se soočamo. Tudi zato se je treba strinjati s pobudo Komisije za pripravo nekakšnega popisa socialnih težav, ki obremenjujejo prebivalstvo Evrope.

Očitno je, da skoraj 500 milijonov državljanov Unije ni ena homogena množica. Čeprav so razlike v prihodkih med starimi državami članicami manjše, razlike med bogatimi in revnimi regijami še vedno naraščajo. Dve tretjini prebivalstva desetih novih držav članic EU živi v revnih regijah, v katerih stopnja prihodkov dosega polovico ali manj kot polovico povprečnih prihodkov v starih državah članicah. Razmere so še slabše v Bolgariji in Romuniji, v katerih povprečni prihodki ne dosegajo niti ene tretjine prihodkov na prebivalca starih držav članic.

Nobenega dvoma ni, da moramo za boj proti revščini vedeti več o različnih oblikah, v katerih se izraža. Vendar za to potrebujemo nove kazalnike revščine, ker imamo zdaj le izčrpne podatke o tveganju relativne revščine.

Zato nestrpno pričakujemo sporočilo Komisije v zvezi s tem. Poročilo opozarja tudi na nove nevarnosti za nastanek revščine. Malo vemo na primer o tem, kako nevarna je razsežnost dolgov prebivalstva. Od 15 starih držav članic v 12 državah članicah dolg prebivalstva na prebivalca presega 16 000 EUR, kar predstavlja 90 % povprečnega letnega prihodka družine.

Gospa predsednica, naj povem še nekaj. Poročilo ponovno poudarja pomembnost boja proti revščini otrok, pri čemer menimo, da je to zelo pomembno.

  Richard Falbr, v imenu skupine PSE. – (CS) Gospa predsednica, gospod komisar, najprej se zahvaljujem gospe Elizabeth Lynne za zelo dobro poročilo in odlično sodelovanje. Socialno izključenost povzroča veliko različnih dejavnikov, pri čemer bi bilo škoda, če omenjenega poročila ne bi uporabili pri nadaljnjem delu. Poudarjam pomembnost javnih storitev in njihovega prispevka k odpravi revščine in izključenosti. Ko so javne storitve privatizirane, postanejo dražje in manj dostopne. Obžalujem, da nismo sprejeli stališča, ki obsoja tiste države, ki so uvedle nizek osnovni davek ter s tem onemogočile zbiranje dovolj sredstev za izvajanje socialnih nalog držav. Zagotovo bi bilo za države članice koristno, če bi druga drugo obveščale o svoji uspešnosti kot del izmenjave informacij o preverjenih metodah. Seveda se strinjam tudi z izmenjavo informacij o metodah, ki se niso izplačale ali so imele celo negativen učinek. Vem, da se to ne izvaja, vendar sem prepričan, da bi bilo koristno, če bi socialni partnerji in nevladne organizacije to uresničili.

Temeljni predpogoj za zagotovitev, da bo vedno manj državljanov držav članic odvisnih od pogosto pomanjkljivega socialnega varstva, je zagotovitev ustreznega števila razumno dobro plačanih delovnih mest. Ne smemo dopustiti dejstva, da so nekateri zaposleni ljudje pogosto odvisni od socialnega varstva. Zato si moramo prizadevati za določitev ustrezne minimalne plače v vseh državah članicah z zakonodajo ali kolektivnimi pogodbami, odvisno od tradicionalnih metod države. Krepi se prizadevanje za prilagoditev sistemov starostnega pokojninskega zavarovanja. Pri sprejemanju ukrepov za ohranitev temeljnega stebra, namreč sistema starostnega pokojninskega zavarovanja države, morajo vse države članice spoštovati zadevne konvencije Mednarodne organizacije dela, ki so jih ratificirale. Pomembno je zlasti vključevanje invalidov na trg dela. Zato moramo biti kritični do ukrepov tistih vlad, ki so odpravile različne spodbude za večje število delovnih mest za invalide, pri čemer je Češka republika ena od njih.

  Ona Juknevičienė, skupina ALDE. – (LT) Čestitam kolegici gospe Lynne za pripravo poročila in doseganje političnega kompromisa, ki upošteva mnenja različnih političnih skupin glede družbene realnosti v Uniji.

Res je, da so vlade držav članic neposredno odgovorne za zmanjšanje revščine. Njihova dolžnost je sprejeti ukrepe za zagotovitev, da imajo ljudje službe, otroci obiskujejo šolo in da najbolj revni prejmejo socialno pomoč.

Vendar vloga Unije pri reševanju težav v zvezi z revščino in neenakostjo ostaja enako pomembna. Dejstvo, da živi v revščini 78 milijonov evropskih državljanov ter da so socialne razlike med revnimi in bogatimi vedno večje, je najresnejši pokazatelj, da je treba ukrepati na nacionalni in evropski ravni.

Večina držav članic ima ustrezne stopnje minimalnih prihodkov. Vendar še vedno obstajajo primeri, v katerih delodajalci pri plačevanju ne upoštevajo uvedenih stopenj, s čimer kršijo zakonodajo. Kot sem že večkrat omenila, poznajo takšno nezakonito obravnavanje Litovci, ki delajo v tujini. Ne smemo dovoliti, da delodajalci izvajajo takšne prakse.

Strinjam se z odzivom držav članic na poziv Sveta k zmanjšanju revščine otrok. Vendar še niso oblikovale akcijskih načrtov za obravnavanje težave. Ranljivi so zlasti invalidi in starejši. Zagotoviti jim moramo dostop do vsaj minimalne dolgoročne oskrbe po dostopnih cenah. Socialni sklad je za to namenil sredstva. Škoda, da ostajajo neporabljena v državi, iz katere prihajam.

Strinjam se s stališčem poročevalke, da je nujno deliti izkušnje ter slediti uspešnim primerom dosežkov v socialni varnosti. Nujno se je učiti od tistih držav članic, ki učinkovito uporabljajo sredstva EU, in uporabiti njihove izkušnje. Gospe in gospodje, da bomo pridobili zaupanje državljanov v Evropsko unijo in njene institucije, moramo rešiti največje težave, s katerimi se soočajo.

Nicolas Sarkozy, predsednik Francije, je v svojem govoru v tem parlamentu predstavil mnenje Francozov, da se EU ne zanima zanje in ne zagotavlja socialne varnosti. Državljani Francije niso glasovali proti ustavi, ampak proti Evropi, ker se v njej ne počutijo varne.

Komisija je obljubila, da bo pripravila poročilo, ki temelji na družbeni realnosti, in analizo družbenih trendov. Upam, da bo glavni poudarek omenjenega poročila okvir dejanj, ki bo določil metode za zmanjšanje ali celo odpravo revščine v Evropi. Tako bomo lahko pridobili podporo državljanov in morda dobili občutek, da delamo zanje.

  Sepp Kusstatscher, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospa predsednica, pred nami je veliko zamisli o socialni politiki, za katere se zahvaljujem gospe Lynne. Ker socialna politika v EU ni tako pomembna kot gospodarska politika, omenjeno poročilo ni toliko poročilo o socialni zaščiti in socialni vključenosti za leto 2007 v EU, kot predlaga naslov, ampak bolj seznam zahtev po družbenopolitičnih ukrepih v državah članicah.

Izpostavil bom dve stvari. Družbenopolitične zadeve so v pristojnosti držav članic. Na evropski ravni lahko dajemo le priporočila. Evropa ni v ravnovesju, ker v njej obstaja gospodarska usklajenost, vendar ne socialna. Od Lizbone 2000 Evropa ni postala pravičnejša. Nasprotno, revščine je vedno več. Za resničen boj proti revščini in zagotovitev, da bodo vsi državljani EU živeli dostojanstveno in pravično, ne potrebujemo le vidikov gospodarstva, trga in konkurence, ampak tudi socialen, pravičen in ekološki notranji trg za vse ljudi.

Drugič: pogosto gre samo za govoričenje brez dejanj. Vemo, kaj so težave. Dejansko ne potrebujemo študij in analiz. Čas je, da končno ukrepamo. Ni dovolj le razglasiti leto 2010 za evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti. Potrebujemo učinkovit načrt proti revščini in podatke, tako da imajo vsi ljudje, vključno z brezposelnimi, zadosten osnovni prihodek in lahko živijo dostojanstveno. To je pravično in človekova pravica vseh.

  Eva-Britt Svensson, v imenu skupine GUE/NGL. – (SV) Gospa predsednica, gospa Lynne, to je dober pregled pomanjkanja socialne varnosti, v okviru katere je prisiljenih živeti veliko preveč državljanov držav članic. Pregled stanja kaže tudi povezavo med revščino, prenaseljenostjo, socialno izključenostjo ter več boleznimi in krajšo življenjsko dobo.

Pregled stanja obravnava pomembnost pravice do stanovanja, dela, socialne varnosti ter pravic žensk in invalidov. Kaže tudi, da igre na srečo, uživanje alkohola, droge in kajenje povečujejo socialno izključenost. Zato se sklepa, da morajo države članice obravnavati te težave.

To je ustrezno, vendar je realnost pogosto zelo drugačna. Velikokrat so to le lepe besede, ker EU z različnimi direktivami in uredbami ter s sklicevanjem na pravila enotnega trga in pravila v zvezi s konkurenčnostjo državam članicam pogosto prepreči, da bi rešile te težave.

Poleg tega subvencioniramo vinogradnike in pridelovanje tobaka. Prosti pretok blaga na primer preprečuje Švedski, da bi ohranila omejevalno alkoholno politiko, ki je zelo pomembna. Švedska ima monopol nad igrami na srečo, s čimer jih omejuje, vendar ji EU grozi s tožbo. Dvojno obravnavanje obstaja tudi glede zakonodajnih besedil o zavajajočem oglaševanju in oglasih, namenjenih otrokom, ker EU po drugi strani sprejema direktive v zvezi s promocijskim prikazovanjem na televiziji ter oglasi, namenjenimi otrokom.

Družbeno realnost je mogoče spremeniti, vendar morajo biti zato skrbi v zvezi z javnim zdravjem in okoljem pomembnejše od pravil v zvezi s konkurenčnostjo enotnega trga ter socialno skrbstvo in varnost pomembnejša od deregulacije in privatizacije.

Skupina GUE/NGL glasuje za poročilo, pri čemer bomo še naprej delali vse za boljšo socialno varnost državljanov.

  Kathy Sinnott, v imenu skupine IND/DEM. – Gospa predsednica, ko sem prvič slišala za postopek pregleda stanja družbene realnosti, sem bila navdušena, da si nekdo želi resnične razprave o stanju družbe.

Ko sem prebrala dokumente Komisije, sem žal bila razočarana, ker postopek pregleda ni zadeval družbene realnosti, ampak gospodarske kazalnike.

Nisem prepričana, da so gospodarskih kazalniki zanesljivo merilo družbene realnosti. Če bi bili zanesljivi, bi morale izboljšani gospodarski status Irske v zadnjih desetletjih spremljati izboljšave socialne kohezije in ne naraščanje težjih kaznivih dejanj, odvisnosti, samomorov, odtujitev, disfunkcionalnih družin, izključitev in osamljenosti, kar se dejansko dogaja.

Mi ne bi le vprašali, ali je oseba zaposlena, ampak ali je cenjena, povezana ter zadovoljna na fizični, čustveni, intelektualni in duševni ravni; preverili bi, ali to osebo drugi spoštujejo, ne glede na starost, velikost, sposobnost, barvo kože ali katero koli drugo značilnost.

Za ustrezen pregled stanja družbene realnosti bi upoštevali tudi trajnost človekovega naravnega okolja: družine. V zvezi s tem ne bi upoštevali le razlike med bogatimi in revnimi, ampak tudi razliko, ki jo povzročita razpad družine in družbena osamitev.

Da bi razumeli družbeno realnost, moramo začeti pri realnosti osebe, ki tvori družbo. Navedla bom le en primer, za katerega upam, da bo ponazoril nasprotujoče si rezultate, ki jih dobimo, če upoštevamo denar in če upoštevamo moškega ali žensko. Vsi se strinjamo, da morajo imeti ženske pravico do dela in enakosti pri delu. Vendar če izvajamo gospodarski pritisk na ženske, ki bi rade ostale doma z dojenčkom, da delajo, namesto da skrbijo za otroka, in jih silimo med delovno silo, beležimo zelo visoko stopnjo zaposlenosti in domnevamo, da to pomeni bolj zdravo družbeno realnost. Vendar če upoštevamo dojenčka, ki je odvisen od matere, in vidimo škodo, ki jo dojenček utrpi in za katero znanstveniki menijo, da je nevrološka in dosmrtna, moramo podvomiti o tem, ali je ta visoka stopnja zaposlenosti res kazalnik zdrave družbene realnosti.

Pri kratkoročnem razmišljanju in osredotočanju izključno na gospodarstvo družbe je ironično to, da je prav blaginja ljudi in družine na človeka dostojni ravni tista, ki na koncu najbolj vpliva na gospodarstvo.

Poglejte stroške nemirnega naroda za državno blagajno. Pomislite na stroške kriminala, drog, opuščanja izobraževanja itd. Rast socialnih težav lahko popolnoma zasenči gospodarsko rast. Izraz „gospodarstvo“ izhaja iz grščine in pomeni upravljanje doma. Gospodarstvo mora biti namenjeno vsem ljudem ter jim pomagati, da se v svojih skupnostih počutijo dobro in kot doma.

Če nam to uspe, bomo v prihodnosti pregledovali zelo zdravo družbeno realnost.

  Frank Vanhecke (NI). – (NL) Gospa predsednica, poročilo z nekoliko nejasnim naslovom „Socialna zaščita in socialna vključenost za leto 2007“ je odbor za zaposlovanje in socialne zadeve sprejel skoraj soglasno, pri čemer je le eden glasoval proti, kar dejansko ni nobeno presenečenje. Ne nazadnje 97 priporočil poročila poziva k pomoči za vse in vsakogar: za revne, ženske, moške, mlade, starejše, brezposelne, slabo plačane delavce, invalide, diskriminirane, bolne, zdrave, ki bodo morda zboleli jutri, in tako naprej.

Z nekaj ironije lahko rečem, da je iz poročila izvzeta le skupina takšnih, kot sem sam: heteroseksualnih belih moških srednjih let, ki so politično usmerjeni v desno.

Vendar brez ironije pravim, da ni v tem parlamentu niti ene osebe, ki se ne strinja s tem, da so šibki člani naše družbe upravičeni do zaščite ter da se civilizirana družba na koncu sodi po stopnji socialne zaščite, ki jo zagotavlja ljudem, ki imajo iz objektivnih razlogov težko normalno vlogo v družbi. Zato moraš biti slaba oseba, če ne podpreš seznama dobrih namenov in podarjene socialne politike iz tega poročila.

Kljub temu omenjenega poročila ne podpiram. Dejstvo je, da seznam priporočil vključuje nekaj zadev, ki jih ne morem podpreti, zlasti v zvezi s politikami priseljevanja, vključevanja in raznolikosti ter pomanjkanjem temeljne zaščite družinske politike. Vendar je glavni razlog, zaradi katerega ne morem podpreti tega poročila, veliko bolj bistven. Socialna politika in vse, kar lahko zajamemo z naslovom „socialna varnost“, je izjemen primer pristojnosti držav članic ter včasih njihovih zveznih držav in ne Evropske unije.

Če nima nihče v tem parlamentu stroja za izdelovanje denarja in sredstev iz zraka ter če takšen stroj ne obstaja, je treba ukrepe za socialno zaščito še vedno financirati z davkoplačevalskim denarjem. To pomeni, da je treba sprejeti odločitve ter da žal ne moremo vedno vsem in vsakomur vsega podariti.

Sprejeti je treba ključne odločitve, ki so najbolj temeljne za družbo v celoti, pri čemer jih je treba sprejeti na najnižji mogoči ravni ter čim bliže državljanom in ne v slonokoščenih stolpih Bruslja, Luxembourga ali Strasbourga.

Izkušnja v državi, iz katere prihajam, na primer kaže, da Flamci in Valonijci sprejemajo zelo različne odločitve glede zadev, kot so zdravstveno varstvo in pristop k brezposelnosti. Flamska in valonijska družba sta različni, različni so njihovi politični in gospodarski svetovi, pri čemer se zato odločajo za različne pristope in prednostne naloge. Če to velja za Belgijo danes, koliko bolj smiselno velja to za zelo različne države članice Evropske unije, na primer Združeno kraljestvo in Romunijo?

Drugače bi bilo, če bi bilo omenjeno poročilo le seznam dobrih namenov, vendar si evropske institucije že več let nameravajo prilastiti področje socialne politike, kar ni dobro.

  Gabriele Stauner (PPE-DE). – (DE) Gospa predsednica, gospod komisar, gospe in gospodje, v nasprotju z nekaterimi govorniki, ki so govorili neposredno pred mano, verjamem, da je treba Komisiji samo čestitati za sporočila, na katerih temelji ta razprava. Sporočila niso le bogat vir za države članice, ki iščejo dejstva in podatke o družbi, ampak po mojem mnenju tudi jasen znak, da sta EU in Komisija resni glede samostojne socialne politike.

Če razglasimo zavezanost evropskemu socialnemu modelu ne le v smislu hvaljenja kot tradicije in zgodovinskega dosežka, ampak tudi v smislu blagovne znamke za združeno Evropo za prihodnost, je pregled stanja naše družbene realnosti temeljni predpogoj za to. Zlasti kot rezultat širitev v letih 2004 in 2007 se moramo končno oddaljiti od stališča, da je evropska socialna politika dodatek notranjega trga.

Vendar to ni samoumevno v celoti, ker je žal na veliko področjih očitna nadvlada gospodarske politike v predlogih Komisije. V zvezi s tem spominjam Parlament na zeleno knjigo „Posodabljanje delovnega prava za soočanje z izzivi 21. stoletja“ in razpravo o prožni varnosti. Prvo je včeraj odložila Komisija, s čimer se strinjam v celoti in predlagam isto za predloge v zvezi s prožno varnostjo, ki so usmerjeni k težko pridobljenim pravicam zaposlenih v delovnem razmerju.

Vse teme, ki jih obravnava poročilo, so zelo aktualne, pri čemer se zahvaljujem gospe Lynne. Razmišljam o razpravi glede minimalne plače v državi, iz katere prihajam, ter zahtevah v zvezi s plačami, ki jih podpirajo sedanje stavke na francoskih in nemških železnicah. Glede politike o plačah se ne motimo, ko pravimo, da mora zaposlitev s polnim delovnim časom zagotavljati preživetje ljudi, ki opravljajo to delo. Vse ostalo ni v skladu s krščansko odgovornostjo delodajalcev do zaposlenih. Temeljno načelo mora biti, da mora biti delo vredno truda.

Vedno me vznemiri revščina otrok, ki jo obžalujem, tudi v državi, iz katere prihajam. Temu moramo nameniti posebno pozornost. Revščina otrok ne bi smela obstajati. Dejansko si želim, da si začnejo države članice za to takoj prizadevati, da ne bo treba leta 2010 razglasiti za evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti.

PREDSEDUJOČI: GOSPOD MARTÍNEZ MARTÍNEZ
Podpredsednik

  Jan Andersson (PSE). – (SV) Gospod predsednik, gospod komisar, tudi jaz se najprej zahvaljujem gospe Lynne za odlično opravljeno delo in odlično poročilo. Povabljen sem bil na konferenco na Azorih, na kateri smo se Komisija in Parlament ter civilna družba skupaj pogovarjali o teh vprašanjih.

Rad bi pohvalil tudi Komisijo zaradi resnega obravnavanja omenjenih vprašanj v novem sporočilu o socialni izključenosti, pri čemer bo naslednje leto predstavila priporočila v zvezi s temi vprašanji. Dejansko je tako, kot pravi gospod Špidla, in sicer da so razmere v Evropi na splošno zelo dobre, pri čemer se rast veča in imamo več delovnih mest, vendar se hkrati večajo razlike. Razlike in revščina so večje. Med državami članicami obstajajo velike razlike. V veliko državah so razlike izjemno velike, pri čemer ne govorim le o novih in starih državah članicah, ker obstajajo nove države članice z majhnimi razlikami in stare države članice z velikimi razlikami. To moramo obravnavati.

Menim, da je strategija Komisije s tremi stebri zelo dobra. Pri delu niso dovolj delovna mesta, ker obstajajo tudi slaba delovna mesta, s katerimi ni mogoče preživljati sebe in ne zagotavljajo moči. Imeti moramo dobra delovna mesta z dostojnimi plačami. V odboru smo obravnavali razmere v zvezi z minimalnimi prihodki in opazili velike razlike med državami članicami. Tukaj je potrebna izmenjava izkušenj, da poiščemo najboljšo prakso. Nato obstajajo javne storitve, do katerih mora imeti dostop vsak: socialne storitve, stanovanje, zdravstveno varstvo in tako naprej. Metoda je odprta metoda usklajevanja, ki ga moramo okrepiti.

Preden končam, bom omenil tudi, da bomo danes med drugim glasovali o stališču Parlamenta glede prihajajočih integriranih smernic. V integrirane smernice moramo vključiti tudi socialno razsežnost, da združimo vprašanja rasti in zaposlovanja s socialno razsežnostjo, pri čemer bomo omenjena vprašanja videli kot celoto in ne ločeno drugega od drugega.

  Siiri Oviir (ALDE). - (ET) Gospod predsednik, gospe in gospodje, zahvaljujem se gospe Lynne, ki je obravnavala zelo pomembno temo. Strinjam se z namenom poročila, in sicer usmeriti pozornost različnih zainteresiranih strani k razpravi o tem, kaj sestavlja družbeno realnost Evrope. To je zelo obširna tema, zato lahko obravnavam le nekaj ključnih točk.

Na vrhu v Nici leta 2000 so se države članice zavezale, da bodo omogočile pomembno in merljivo zmanjšanje revščine in socialne izključenosti do leta 2010. Žal delo v zvezi s tem ciljem ni bilo posebno uspešno.

Odprta Evropa, ki temelji na prostem pretoku in prostem trgu, je prispevala h gospodarskemu napredku, od katerega sta odvisna blaginja in bolj kakovostno življenje ljudi. Vendar je v zadnjih letih postalo jasno, da je za veliko Evropejcev vprašanje, ali je neto učinek globalizacije, liberalizacije in večje konkurenčnosti kakor koli izboljšal njihovo blaginjo.

Danes je v 21. stoletju stopnja revščine in socialne izključenosti v Evropi skrb vzbujajoče visoka. Gospod Špidla je nedavno omenil, da je približno 20 % državljanov, to pomeni eden od petih državljanov, v nevarnosti, da postane reven. Vse države članice imajo socialne storitve in ugodnosti, vendar ena šestina ljudi tudi potem, ko jih prejme, živi v revščini.

Ali smo se vprašali, zakaj je tako v Uniji, ki ni bila ustanovljena pod prisilo? Zakaj zdaj, 62 let po koncu vojne in 50 let po ustanovitvi Unije, ne moremo ljudem zagotoviti osnovnih pravic? Sprašujem se, ali je uspešno gospodarstvo cilj sam po sebi ali mora biti sredstvo za izboljšanje blaginje ljudi.

Poleg tega so države članice z zagotavljanjem socialne pomoči sprejele obveznost zagotavljanja ugodnosti v višini najmanjšega zneska, ki je potreben za življenje, in zagotavljanja zadostne pomoči za izpolnjevanje tega cilja. Ni nam treba uradno prenesti veliko direktiv, ker je to iluzija. To zastavlja vprašanje, ali je pravočasno izvajanje sprejetih besedil zagotovljeno na ravni institucij Evropske unije, vključno s področji „mehke politike“.

V Evropi se ne smemo osredotočiti le na gospodarske rezultate in konkurenčnost; obravnavati moramo tudi uvedbo večje socialne solidarnosti in trajnostnih socialnih ukrepov. Kadar sprejmemo odločitev v zvezi s tem, si moramo prizadevati tudi, da se bo izvajala. To od nas pričakujejo naši državljani.

  Ewa Tomaszewska (UEN). – (PL) Gospod predsednik, žal gospodarski razvoj, po katerem vsi zelo hrepenimo, prinaša večje razlike med prihodki, kar slabi socialno kohezijo in ustvarja resne težave, ki zadevajo šibkejše skupine, tj. tiste, ki jih je prizadela brezposelnost, tiste z nizkimi plačami ali tiste, ki imajo težave z dostopom do izobraževanja in zdravstvenega varstva.

Naloge, ki jih je Evropski svet sprejel v Nici, se ne izvajajo zadostno. Še vedno obstajajo skupine ljudi, katerih prihodek je pod minimalnim zneskom, potrebnim za preživetje. Pomanjkanje ekonomske neodvisnosti prav tako posega v občutek dostojanstva ljudi. Očitno sta potrebni splošna prepoved diskriminacije in zagotovitev enakih možnostih, zlasti za invalide, vendar to pomeni večje izdatke za socialne namene. Naše prebivalstvo se stara, zaradi česar je strah v zvezi s finančno zmogljivostjo sistemov pokojninskega zavarovanja vedno večji.

Gospe Lynne čestitam za odlično poročilo, ki izpostavlja omenjene in druge pomembne socialne težave v naših državah ter metode, s katerimi bi te težave lahko obravnavali. Omenjeno poročilo zagotovo podpiram.

Vendar izpostavljam nasprotje v pristopu Evropske unije k socialnim in gospodarskim težavam. Pritisk v zvezi z omejitvijo izdatkov za socialne namene preprečuje obravnavanje številnih socialnih težav. Navedemo lahko primer reforme sistema pokojninskega zavarovanja na Poljskem.

  Carlo Fatuzzo (PPE-DE). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, tudi jaz čestitam Elizabeth Lynne za poročilo, delno zato, ker vem, da je pri pregledovanju vsega, kar je narobe v socialni Evropi, odkrila toliko stvari, ki ne delujejo, da so jo morali uradniki Parlamenta prisiliti k odhodu od mize, da je lahko danes z nami, pri čemer še vedno ni končala svojega dela.

Res je, da je v Evropi veliko revščine. Ko sem vstopil in zagledal kolega Fernanda Fernándeza, sem se spomnil, kaj je dejal v Puebli v Mehiki pred nekaj leti, ko sva se oba udeležila konference o revščini na svetu. Takrat je dejal, da lahko za revščino krivimo predvsem slabo upravljanje, ki obstaja povsod na svetu. Zato so za revščino najprej in najbolj odgovorne nacionalne vlade in ne Evropska unija. To je poziv nacionalnim vladam, ki od Evrope pričakujejo in zahtevajo zelo veliko, vendar same storijo zelo malo za sprejetje odgovornosti, zlasti kadar je to najbolj potrebno.

Ko sem prišel v Parlament, sem srečal tudi prijatelja, gospoda von Wogaua, ki me je vprašal, ali je v Italiji državna pokojnina za vdove ali tiste, ki so popolnoma nesposobni za delo, res 50 EUR na mesec za celo življenje. Gospod predsednik, povedati sem mu moral, da je žal to res. Zato se kot edini izvoljeni predstavnik upokojencev v tem parlamentu strinjam z minimalnimi plačami za vse, ki so tako srečni, da lahko delajo, z minimalnimi pokojninami v Evropi za vse upokojence, ki so se upokojili zaradi starosti, ter s tem, da morajo biti vsi brezposelni ter tisti, ki so brez dela ali pokojnin, upravičeni do minimalnega prihodka.

  Karin Jöns (PSE). – (DE) Gospod komisar, gospa Lynne, zahvaljujem se Komisiji za pobude in gospe Lynne za odlično poročilo. Vsak, ki se hoče boriti proti revščini, se mora resnično bolj osredotočiti na starejše generacije, kot je dejal že gospod Fatuzzo. Slediti moramo demografskim spremembam in tudi zagotoviti, da se bo v prihodnosti prav tako mogoče dostojanstveno starati kljub stalno višjim stroškom, povezanim s sistemom zdravstvenega varstva. Starejši ljudje imajo prav tako pravico do celovitega in kakovostnega zdravstvenega varstva ter dolgoročne oskrbe ne glede na svoje prihodke ali kraj bivanja.

Nujno potrebujemo usmerjeno izmenjavo informacij med državami članicami, da bomo čim boljše organizirali in zavarovali visokokakovostno oskrbo, ki bo dostopna. Upoštevati moramo zlasti vprašanje vedno več ljudi, ki so dementni. Vendar za to potrebujemo zanesljive podatke; zato tudi pozivamo Komisijo, naj nam jih čim prej zagotovi.

V socialni Evropi morajo imeti vsi bolniki enak dostop do evidentiranih zdravil in sanitarnih proizvodov. Preprosto nesprejemljivo je, da stane na primer enak antibiotik v Belgiji 3 EUR in v Nemčiji 34 EUR. Zato sem vesela, da pozivamo s tem poročilom Komisijo in države članice, naj se vključijo v intenziven dialog z nami, farmacevtsko industrijo in skupinami bolnikov, zato da se oblikujejo uravnotežene smernice za večjo preglednost v zvezi z učinkovitostjo in ceno zdravil. To je še en prispevek k znižanju stroškov zdravstvenega varstva za vse nas.

  Marie Panayotopoulos-Cassiotou (PPE-DE). – (EL) Gospod predsednik, gospod komisar, tudi jaz vam čestitam za sporočili in upam, da boste nadaljevali s konstruktivnimi predlogi.

Kolegica, gospa Lynne, z občutljivim pristopom do socialnih vprašanj ter vsi mi s predlogi sprememb smo vključeni v vse dejavnosti odprte metode komunikacije, ki so vključene v nacionalne akcijske načrte. Poročilo o pregledu stanja družbene realnosti nas bo usmerilo k socialni politiki držav članic. Upoštevati mora, da obstajajo danes v Evropi resne demografske težave, ki neposredno vplivajo na socialno kohezijo in solidarnost med generacijami.

Čeprav družina tvori temelj družbe, je države članice še vedno ne upoštevajo v smislu podpore, ki jo mora prejeti. Revščine je vedno več v enostarševskih in velikih družinah ne le zaradi pomanjkanja prihodkov, ampak tudi zaradi pomanjkanja socialne podpore in enakega obravnavanja, zlasti pri obdavčitvi.

Življenjske razmere družin neposredno vplivajo na otroke, zlasti v ranljivejših kategorijah. Neenak dostop do sredstev in priložnosti je vedno večji, pri čemer omejuje osebni razvoj ter prihodnji gospodarski razvoj in kohezijo Evrope. Ali EU ne more zagotoviti prihodka za vsakega otroka, rojenega v njej, ki bi pokril njegove življenjske stroške in vzgojo, v višini prihodka na prebivalca vsake države članice?

Politika v zvezi s spodbujanjem socialne kohezije mora temeljiti na sodelovanju na trgu dela. Prispevati mora tudi k socialnemu vključevanju posameznikov, ki niso zaposleni, in tistih, ki ponujajo neuradne storitve v družini. Zato države članice pozivamo zlasti k preučitvi načinov za priznavanje neuradnih spretnosti, ki so potrebne pri skrbi za otroke in odvisne osebe, kot so predhodno usposabljanje in delovne izkušnje. To bo spodbudilo njihovo vključitev na trg dela ter zagotovilo pravice do pokojnine in zavarovanja.

Solidarnost med generacijami je treba ohraniti z uporabo znanja in izkušenj starejših ter prenosom tega na mlajše generacije, pri čemer morajo to uporabiti. Države članice so pozvane, naj spodbujajo sisteme za izmenjavo storitev med generacijami ter vlagajo v prostovoljne sheme ne glede na to, ali so izobraževalne, kulturne ali poslovne narave.

To lahko dosežemo z vzpostavitvijo ustrezne infrastrukture in zagotavljanjem informacij o več možnostih za starejše v zvezi s sodelovanjem pri takšnih dejavnostih, da ne postanejo odrinjeni na rob ali žrtve socialne izključenosti.

  Alejandro Cercas (PSE). - (ES) Gospod predsednik, gospa Lynne, gospod komisar, najlepša hvala za to sporočilo in dokument, ki nam bosta nedvomno omogočila izboljšati naše znanje o spremembah in trendih, ter za načrt, ki ga potrebujemo za prihodnost.

Vendar ne smemo storiti napake. Imamo veliko dokumentov, analiz, razprav in besed, vendar sta tukaj tako kot pri bolezni potrebna diagnoza in zdravljenje.

Res je, kot pravite, gospod komisar, da je potrebno obravnavanje na ravni Evrope v Uniji, njenih institucijah in mehanizmih, da se bomo odzvali na današnje in jutrišnje težave, pri čemer moramo upoštevati, da bo to nemogoče narediti le na ravni držav članic, če tega ne storimo na evropski ravni.

Nekatere države članice, ki hitro napredujejo, kot država, iz katere prihajam, začenjajo ogrožati politike, katerih namen je upočasnitev napredka ali v drugih državah članicah vzpostavitev nepravične konkurence s ponudbo in socialnimi spremembami v naših državah. Gospod komisar, prosim, upoštevajte, da se začenja širiti občutek, da evropska socialna politika, ki je bila v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja namenjena uskladitvi napredka, kot mi je danes v pismu povedal španski sindikalist, ter se je v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja omejila na zagotavljanje minimalnih zahtev, zdaj drsi proti socialni politiki, v kateri obstaja konkurenca med državami članicami v zvezi z doseganjem najmanjšega skupnega imenovalca.

Gospod komisar, tveganja, s katerimi se soočamo v zvezi s prihodnostjo, ne vključujejo le staranja in globalizacije, ampak tudi nalezljivo pomanjkanje solidarnosti ter agresiven, ksenofobičen in protievropski nacionalizem, ki ogroža sedanje in prihodnje evropske socialne zmage.

  Agnes Schierhuber (PPE-DE). - (DE) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, tudi jaz se pridružujem zahvalam poročevalki, gospe Lynne. Socialna zaščita in vključenost pomagata v boju proti revščini in izključenosti v preventivnem zdravstvenem varstvu ter na veliko drugih področjih, pri čemer sta med najpomembnejšimi izzivi za prihodnost.

Izraz „minimalni prihodek“ se v državi članici, iz katere prihajam, pogosto obravnava na različne načine. Vendar v celoti podpiram pristop gospe Stauner glede delovnih mest, polnega delovnega časa in prihodka. Socialno partnerstvo je trdno vzpostavljeno v Avstriji, pri čemer nam daje odlično priložnost, ki je dejansko uporabljena pri poskusih iskanja rešitve z dogovorom vseh vpletenih. To pomeni, da imamo manj stavk kot v drugih državah EU, v katerih so pogoste.

Zlasti zato se je treba uredbe na ravni EU lotevati zelo previdno. Različni nacionalni sistemi socialnega varstva pomenijo, da moramo z vsakim usklajevanjem nadaljevati zelo razumno.

Poskrbeti moramo, da bomo nudili socialno zaščito vsem zaposlenim in jim omogočili socialno vključenost. Seveda mora biti v okviru subsidiarnosti mogoče tudi, da imajo, morajo imeti in lahko imajo države članice višje standarde.

  Proinsias De Rossa (PSE). - Gospod predsednik, družbena realnost Evrope je ta, da revščina prevladuje. Dvainsedemdeset milijonov moških, žensk in otrok živi pod pragom revščine, veliko je brezdomcev ter invalidov ali takšnih, ki so zaradi pomanjkanja storitev ujetniki lastnega doma. Veliko ljudi se ne more rešiti iz revščine zaradi neprilagodljivih pravil o socialni pomoči.

Sporočila in smernice žal ne bodo rešili teh vprašanj. Ne podcenjujem težav, ki jih je navedel komisar Špidla, vendar moramo uvesti pravne obveznosti za države članice, da se dosežejo potrebne spremembe.

Zaposleni vidijo, da bodo njihove pokojnine razvrednotene in da je ogrožena varnost njihove zaposlitve, pri čemer se jih veliko boji, da se bo položaj še poslabšal. Težava je v tem, da je neenakost vključena v gospodarske modele veliko držav članic. Veliko držav članic, vključno z Irsko, želi najprej ustvariti bogastvo in šele nato odpraviti socialne težave. Na ta način spregledamo dejstvo, da socialna neenakost zavira gospodarski razvoj in da ne moremo doseči dolgoročne trajnostne blaginje za vse, če socialno politiko obravnavamo postransko in ne izkoristimo zapravljenih sposobnosti 72 milijonov ljudi, pri čemer človeške bede, ki se skriva za tem statističnim podatkom, sploh ne omenjam.

  Tomáš Zatloukal (PPE-DE). - (CS) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, evropske družbe se zelo spreminjajo v smislu narave dela in družinskega življenja, družbenega statusa žensk ter družbene mobilnosti. Družbene vrednote se spreminjajo in družbe postajajo vedno bolj večkulturne. Sedanji razvoj dogodkov je razširil obzorja ljudi in jim dal več možnosti pri odločanju o svojih življenjih.

Čeprav so države članice Evropske unije med najbogatejšimi državami na svetu, se še vedno pojavljajo nove oblike revščine in neenakosti. Več deset milijonov evropskih državljanov še naprej živi v revščini. Socialna vključenost in zaščita sta temeljni vrednoti Evropske unije in temeljni pravici vseh posameznikov. Vendar morajo države članice okrepiti svoje prizadevanje za boj proti revščini otrok. Če ne bo bistvenih izboljšav v zvezi z vključenostjo otrok iz prikrajšanih družbenih skupin tudi na predšolski ravni, število učencev, ki zgodaj opustijo izobraževanje, ne bo manjše; niti ne bomo mogli povečati števila ljudi, ki končajo srednje izobraževanje in tako pridobijo ključne sposobnosti. Vedno več državljanov se bo moralo soočiti s socialno izključenostjo, brezposelnostjo in drugimi družbeno nezaželenimi pojavi, ki so škodljivi zanje ter za gospodarstvo in družbo.

S tega stališča se je ključno boriti tudi proti brezposelnosti mladih. Pomembno je odstraniti ovire v nekaterih programih strokovnega usposabljanja, da bodo bolj prilagodljivi in učinkovitejši ter da bodo izražali potrebe trga dela. To bo bistveno izboljšalo možnosti prikrajšanih ljudi, da se uveljavijo. Krepitev socialne kohezije ter odprava revščine in socialne izključenosti morata biti politični prednostni nalogi Evropske unije in njenih držav članic.

  Richard Howitt (PSE). - Gospod predsednik, strinjam se s to razpravo in poročilom o družbeni realnosti, vendar moramo kljub strinjanju s pregledom stanja, izmenjavami najboljših praks in odprto metodo usklajevanja razumeti, da še nismo rešili naslednjih vprašanj: v Nemčiji imajo ženske v primerjavi z moškimi za 24 % nižjo plačo; na Poljskem živi v revščini skoraj vsak tretji otrok; pri čemer je neenakost bogastva v državi, iz katere prihajam, tj. Združenem kraljestvu, v zadnjih 40 letih najvišja.

Menim, da so evropsko socialno financiranje in nacionalni programi, kot je „New Deal“ v Združenem kraljestvu, bistveni ukrepi dejavnega trga dela za odpravljanje ovir, ki skupinam v naši družbi preprečujejo, da se zaposlijo, in da je delo še vedno eden od najboljših instrumentov za boj proti revščini.

Zahvaljujem se komisarju Špidli za njegovo odločno zavezanost delovnemu programu Komisije za novo zakonodajo v zvezi z diskriminacijo iz člena 13, o čemer sva veliko razpravljala. Jaz in ta parlament se veseliva sodelovanja z njim v zvezi s podrobnostmi programa, tudi na konferenci predsedstva prihodnji teden.

Vendar se moramo vsi, vključno s komisarjem, boriti proti takšnim izjavam, da pregled stanja ovira nov socialni program v Evropi ali da deregulacija na enem področju dejansko povečuje neenakost in nepravičnost, namesto da ju zmanjšuje.

Sindikalisti, socialne nevladne organizacije ter seveda invalidi, s katerimi sem sodeloval več kot 20 let, so skeptični glede tega, kar delamo za socialno Evropo. Njihovim skrbem moramo prisluhniti in se na njih odzvati.

  Vladimír Špidla, komisar. − (CS) Gospod predsednik, ta razprava je bila zelo obširna in podrobna. Zelo težko je podrobno odgovoriti na posamezne pripombe, zato bo odgovor kratek povzetek.

Najprej se mi zdi, da je razprava jasno pokazala, da se Parlament strinja z zamislijo o pregledu stanja družbene realnosti, in čeprav se strinjam z gospodom Cercasom, da diagnoza ni isto kot zdravljenje, menim tudi, da zdravljenje ni mogoče brez diagnoze. Naša družba se stalno spreminja, zato moramo poiskati nove metode za prilagajanje ali preoblikovati stare. Da bo to učinkovito, moramo poznati razmere v celoti.

Menim, da ima razprava še en skupni imenovalec, namreč čeprav ima družbena realnost nekaj svoje dinamike, imamo tudi mi svoje lastne vrednote: splošen evropski koncept evropskega socialnega modela, ki zajema socialno vključenost in zaščito ter dejavnost na splošno. Zato v našem modelu razmišljanja in delovanja ni sprejemljivo prevzeti pasivnega stališča. Vedno obstaja možnost, da preizkusimo dejavne politike in dejavno posredovanje.

Poudarjam tudi tretjo zamisel. Brez dvoma je tako kot večina politik tudi večina evropskih odločitev skladna z načelom subsidiarnosti, po katerem so politike za reševanje zadevne težave obravnavane na najboljši in najučinkovitejši način. To pomeni, da ne obstaja dvom glede stališča držav članic do socialne politike. Po drugi strani razprava tudi jasno kaže, da ni mogoče izpolniti cilja le na ravni države članice brez prizadevanja na evropski ravni. Zato je naša dolžnost, da poiščemo najugodnejšo in najučinkovitejšo sinergijo na tem področju.

Razprava je izpostavila zaskrbljenost, s katero se delno strinjam: tj. zaskrbljenost glede morebitnega tveganja, da lahko zaradi neenakosti in nezdružljivosti socialnih politik v posameznih državah članicah nastane konkurenca, ki bi lahko znižala socialne standarde. Evropska komisija ne želi, da bi se to zgodilo. Naša temeljna zamisel je narediti posamezne evropske socialne politike združljive, tako da bodo zagotovile konkurenčnost in razvoj od spodaj navzgor ob upoštevanju napredka, ki vedno vključuje socialno razsežnost.

Gospe in gospodje, razprava tudi jasno kaže, da ne moremo oblikovati socialne in gospodarske politike druge brez druge. Edina možnost je oblikovanje druge z drugo, kar pomeni uravnotežen razvoj obeh politik skupaj, ne da bi imela ena prednost pred drugo. Običajno je prednostna naloga gospodarska politika. Vendar lahko iz razprave jasno razberem, da Evropski parlament tega ne zagovarja.

Gospe in gospodje, omenili ste številne posamezne težave, zlasti vprašanje zdravstvenih storitev, vključno z dostopom do zdravil in organizacije v celoti. Obravnavali ste vplive staranja prebivalstva in pomembnost storitev v splošnem interesu. Veseli me, da so vsa omenjena stališča predstavljena v strateških dokumentih Evropske komisije. Nameravamo jih vključiti v splošno globalno strategijo.

Gospe in gospodje, na koncu se zahvaljujem gospe Lynne, katere poročilo, o katerem zdaj razpravljamo, je nedvomno pomemben dejavnik globalnega prizadevanja za zagotovitev napredka v Evropski uniji.

  Predsednik. − Hvala, gospod komisar. Kot predsednik čestitam gospe Lynne za poročilo, ki je imelo velik vpliv na civilno družbo.

Imel sem privilegij biti priča konvojem mladih ljudi, ki so se uprli revščini in se zavzemali za vključevanje, ki so potovali po Evropi, z dokumentom gospe Lynne šli od mesta do mesta, od ene do druge evropske prestolnice, ter počastili Evropski parlament, za kar je zaslužna naša kolegica.

Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo ob 12.00.

(Seja je bila prekinjena ob 11.35 in se je nadaljevala ob 12.00.)

PREDSEDUJOČI: GOSPOD PÖTTERING
Predsednik

  José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra (PPE-DE). - (ES) Gospod predsednik, skupaj z gospo Mann, ki danes ne more biti z nami v Parlamentu, in ostalimi kolegi poslanci vas prosim, da posredujete solidarnost državljanov Evropske unije, ki jo predstavlja Parlament, z žrtvami tropske nevihte, ki se je nato spremenila v božični orkan, ki je opustošil Haiti, Dominikansko republiko, Jamajko, Kubo, Barbados in ostala območja Karibov, za sabo pa je pustil sled razdejanja, bolezni in smrti.

Poleg tega, gospod predsednik, izrazite našo solidarnost z žrtvami poplav v mehiških državah Oaxaca, Chiapas in predvsem Tabasco. Prosim vas, gospod predsednik, da posredujete našo solidarnost in tudi pozovete Evropsko komisijo, da mobilizira orodja, ki so ji na voljo, da olajša ta položaj in odpravi škodo, ki vedno prizadene najbolj prikrajšana območja.

  Predsednik. − Najlepša hvala, gospod Salafranca. Kar zadeva Parlament, bomo nadaljevali v tem načinu, vaše misli pa bomo posredovali Komisiji.

4. Predložitev skupnih stališč Sveta: glej zapisnik.

5. Čas glasovanja

  Predsednik. − Naslednja točka je čas glasovanja.

(Za izide glasovanja in druge informacije v zvezi z njim: glej zapisnik)

5.1. Predpisi, ki urejajo delovanje političnih strank na evropski ravni, in pravila glede njihovega financiranja (glasovanje)

- Poročilo gospoda Leinena (A6-0412/2007)

– Pred glasovanjem:

  Jo Leinen (PSE), poročevalec. – (DE) Gospod predsednik, prejšnji petek je Svet sprejel osnovno vsebino te uredbe o financiranju strank in ustanov na evropski ravni. Poleg tega je zjutraj potekal tristranski pogovor s Komisijo in Svetom, med katerim smo sklenili sporazum glede vprašanj, ki še niso bila dogovorjena. Zato obstaja realna možnost, da se bo ta projekt sprejel na prvi obravnavi, pri čemer so se ustvarili pogoji za še boljše financiranje v letu 2008.

Iz tega razloga predlagam, da preložimo glasovanje do 29. novembra, ko bo v Bruslju potekalo naslednje plenarno zasedanje.

(Parlament je predlog odobril.)

5.2. Četrtletni statistični podatki glede prostih delovnih mest v Skupnosti (glasovanje)

– Poročilo gospoda Athanasiuja (A6-0335/2007)

5.3. Uporaba schengenskega pravnega reda (glasovanje)

– Poročilo gospoda Coelha (A6-0441/2007)

5.4. Obnova staleža modroplavutega tuna v vzhodnem Atlantiku in Sredozemskem morju (glasovanje)

Poročilo gospoda Braghetta (A6-0408/2007)

5.5. Evropski interes: uspeh v času globalizacije (glasovanje)

– Skupni predlog resolucije: B6-0435/2007

– Pred glasovanjem o naslovu odstavka 1:

  Margarita Starkevičiūtė, v imenu skupine ALDE. – Predlagam, da se nov naslov prvega dela glasi: „Zunanja razsežnost lizbonske strategije“. Torej, da se naslov „Zunanja politika“ nadomesti z naslovom „Zunanja razsežnost lizbonske strategije“.

(Ustni predlog spremembe je bil sprejet.)

– Pred glasovanjem o odstavku 5:

  Hartmut Nassauer (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, zaradi umika ustnega predloga spremembe odstavka 5 skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) in Evropskih demokratov želi glasovati proti, nasprotno od tega, kar piše na njenih seznamih.

− Pred glasovanjem o odstavku 14:

  Udo Bullmann (PSE). – (DE) Gospod predsednik, nekatere poslance moti osrednji del, ki se začne z „meni, da je eden“ in konča z „domače povpraševanje“. Sporazumno z gospodom Casparyjem iz skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) in Evropskih demokratov torej predlagam, da za „evropsko gospodarstvo“ dodamo besede „v nekaterih državah članicah“, in upam, da bo to rešilo težave z osrednjim delom. Menim, da bi to lahko bilo v pomoč tudi skupini zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo.

(Ustni predlog spremembe je bil sprejet.)

– Pred glasovanjem o odstavku 30:

  Daniel Caspary (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, nihče ne ugovarja odložitvi besedila, a vas vseeno prosim, da glasujemo o njem. Če Parlament glasuje za besedilo, to spada drugam, vendar se lahko zgodi, da ne bo podprto, zato vas prosim za glasovanje o prvotnem besedilu.

  Predsednik. – Nihče ni zahteval glasovanja po delih.

– Po končnem glasovanju:

  Jan Andersson (PSE). – (SV) Gospod predsednik, Parlament je glasoval za posodobitev in spremembo integriranih smernic. To na primer zadeva socialno razsežnost. Zaenkrat se Komisija temu še ni posvetila.

Rad bi slišal pripombe gospoda Špidle o odločitvi, ki jo je sprejel Parlament, in ali bo spodbujal vprašanje posodobljenih in spremenjenih integriranih smernic znotraj Komisije.

  Vladimír Špidla, komisar. − (CS) Odločitev, ki jo je sprejel Parlament, ima določeno težo, kar mora Komisija upoštevati, ko bo pripravljala nadaljnjo dokumentacijo. Iz tega razloga glasovanje Parlamenta seveda nosi primerno težo, vprašanje integriranih smernic pa je bilo temeljno v razpravi, ki smo jo imeli s Parlamentom.

  Predsednik. − Izraz „določena teža“ razumemo kot „velika teža“ in priporočamo, da Komisija sprejme našo oceno.

5.6. Uporaba Direktive 2004/38/ES o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic (glasovanje)

Skupni predlog resolucije: B6-0462/2007

– Pred glasovanjem:

  Joseph Daul, v imenu skupine PPE-DE. – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, sklicujem se na člena 19 in 166 Poslovnika. Preden Parlament glasuje o skupnem predlogu resolucije nekaterih skupin o svobodi gibanja, želim v imenu svoje skupine kar najstrožje obsoditi osebni napad v odstavku 13 na podpredsednika Komisije Franca Frattinija.

Želim obsoditi politično nedostojanstveno potezo italijanskih socialistov, ki so jo izvedli nekateri kolegi poslanci, kar ni vredno izzivov, s katerimi se soočamo. Še precej resnejše, to neresnično izkrivljanje pripomb gospoda Frattinija, kar mora naša institucija zavrniti, pomeni, da ne moremo sprejeti sestavljene odločitve.

Če bi naša skupina glasovala proti tej resoluciji zaradi te poteze, to nikakor ne bi zmanjšalo naše podpore vseh romunskih državljanov in državljanov preostale EU, ki spoštujejo zakon in državo gostiteljico.

Evropa temelji na pravni državi, nečem, kar ponovno potrjujemo v resoluciji, ki jo je podpisala naša skupina, o skupni pobudi naših italijanskih in romunskih kolegov poslancev. Vprašanje svobode gibanja ni le nacionalno, temveč evropsko vprašanje. Tu ne gre za poravnavanje političnih računov, ampak za vprašanje vrednot, gospe in gospodje.

(Ploskanje.)

  Martin Schulz , v imenu skupine PSE. – (DE) Gospod predsednik, v tej dvorani smo imeli obsežno razpravo, v kateri je sodeloval komisar Frattini. Komisarjeve pripombe in odgovori na govore različnih poslancev so bili zelo zmerni. Resolucija kritizira le eno točko, tj., da se lahko dokaže, da je komisar Frattini javnosti posredoval napačne podatke o posebni točki evropske zakonodaje.

Dejstvo, da naša resolucija to popravlja in tudi pojasnjuje, da je komisar, odgovoren za pravno zaščito državljanov Evrope, v javnosti podal netočno izjavo v zvezi s temeljnim vprašanjem o pravicah državljanov, je dolžnost tega parlamenta in nima nič skupnega s teorijami zarote. Vseeno se zelo dobro zavedamo, gospod Daul, da ste pomilovanja vreden poslanec, ker je na vas izvajala pritisk stranka Forza Italia, da ste to izjavili. To je vse, kar lahko povem o tej zadevi.

(Ploskanje poslancev z leve strani dvorane.)

  Predsednik. − Nočemo imeti razprave tu in zdaj.

  Monica Frassoni, v imenu skupine Verts/ALE. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, mislim, da bi morali pripombe v zvezi z izjavo predsedujočega gospoda Daula izraziti ločeno. Ta parlament bo svoje stališče izrazil z večino in ima vso pravico do grajanja ali izdaje ukora komisarjem. To je suverena pravica tega parlamenta.

Če smo to storili, je bilo to zato, ker je gospod Frattini napačno razlagal zakonodajo Skupnosti, in čeprav bom težko preglasil to vpitje, bi rad ponovil, da se tu obnašamo kot poslanci Evropskega parlamenta do evropskega komisarja, s čimer bomo tudi nadaljevali.

(Ploskanje poslancev z leve strani dvorane.)

  Predsednik. − Bodite malo manj čustveni v zvezi s to zadevo.

  Graham Watson, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, na kratko bom govoril o vprašanju pravilnosti postopka. Ne glede na katero koli politično razpravo strank je zelo nepremišljeno, da se komisarji vključujejo v politične zadeve strank v njihovih državah ali kateri koli drugi državi. Menim, da v zvezi s tem ni nerazumno, da ta parlament opozori Komisijo na njene dolžnosti.

(Ploskanje poslancev z leve strani dvorane.)

  Predsednik. − Sledijo še trije govori, nato pa bomo zaključili to kratko razpravo.

  Francis Wurtz , v imenu skupine GUE/NGL. – (FR) Gospod predsednik, mislim, da ni potrebno veliko dodati k izjavam Monice Frassoni, Grahama Watsona in Martina Schulza. V zvezi s tem bi rad dejal: ko besedam katerega koli komisarja oporekajo štiri skupine, ki ne pripadajo isti polovici dvorane, bi bilo smiselno, da komisar premisli, česa ne sme ponoviti, če hoče imeti zaupanje Parlamenta.

(Ploskanje.)

  Antonio Tajani (PPE-DE). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, v skladu s členoma 151 in 19 Poslovnika vas prosim, da ocenite dopustnost odstavka 13, ki vključuje nemotiviran in neutemeljen osebni napad na podpredsednika Komisije. To je besedilo, ki bi v primeru sprejetja po izjavah govornika predsednika Komisije, ki brani gospoda Frattinija, povzročilo neprimeren spor med Parlamentom in Komisijo zaradi notranjih političnih razlogov. Zato vas prosim, da se o besedilu predloga glasuje brez odstavka 13, hkrati pa avtorje naprošam, naj besedilo prekličejo prek ustnega predloga spremembe.

– Pred glasovanjem o odstavku 1:

  Roberta Angelilli (UEN). (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, dodajam naslednji ustni predlog spremembe: „Izraža svoje globoko obžalovanje zaradi umora gospe Giovanne Reggiani v Rimu 31. oktobra 2007, pri čemer njeni družini izreka iskreno sožalje“.

(Ustni predlog spremembe je bil sprejet.)

– Pred glasovanjem o odstavku 13:

  Roberta Angelilli, v imenu skupine UEN. (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, dodajam naslednji predlog spremembe: „Meni, da sta izobrazba in boj proti prekinitvi šolanja v skupnostih Rima ena od temeljnih orodij za boj proti socialni izključenosti, izkoriščanju in zločinu“.

(Ustni predlog spremembe ni bil sprejet.)

– Pred glasovanjem o uvodni izjavi F:

  Roberta Angelilli (UEN). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, ob upoštevanju pomembnosti pogojev, določenih v členih 5, 6, 7 in 8 Direktive 2004/38/ES o pravici do vstopa in prebivanja.

(Ustni predlog spremembe ni bil sprejet.)

5.7. Uporaba schengenskega pravnega reda (glasovanje)

Predlog resolucije: B6-0448/2007

5.8. Razmere v Pakistanu (glasovanje)

Skupni predlog resolucije: B6-0472/2007

– Pred glasovanjem o odstavku 1:

  Robert Evans, v imenu skupine PSE. – Gospod predsednik, kot predsednik delegacije za odnose z južnoazijskimi državami sem vodil pogajanja o tem kompromisnem besedilu. Priznavam, da gre za občutljivo vprašanje, pri čemer je pomembno, da vsi priznavamo razmere v Pakistanu. Menim, da si celotni parlament želi poslati odločno, enotno sporočilo generalu Mušarafu.

V duhu kompromisa in upanju, da dobim podporo celotnega parlamenta, predlagam naslednji ustni predlog spremembe. V uvodni izjavi A je navedeno, da je predsednik Mušaraf „razveljavil ustavo in pravno državo ter ju nadomestil z vojnim pravom“. Predlagam, da rečemo, da ju je nadomestil „z izrednimi razmerami, dejansko z vojnim pravom“. Poleg tega bi morali v skladu s predlogi drugih poslancev na treh mestih, in sicer v odstavkih 1, 10 in 11, „vojno pravo“ nadomestiti z „izrednimi razmerami“. Upam, da bo Parlament podprl predloge v celoti.

(Ustni predlog spremembe je bil sprejet.)

5.9. Konferenca na Baliju o podnebnih spremembah (glasovanje)

Predlog resolucije: B6-0432/2007

– Pred glasovanjem:

  Satu Hassi (Verts/ALE). - (FI) Gospod predsednik, rada bi povedala, da je bila ena pomembna točka v finski različici te resolucije napačno prevedena. V oddelku 1, ki zadeva pogajalski mandat na Baliju, je v finščini prišlo do nesporazuma, ki kaže, da se bo ta resolucija ukvarjala z notranjim pogajalskim mandatom EU pred konferenco na Baliju. Mandat z Balija dejansko pomeni, da bodo na konferenci na Baliju države, ki so ratificirale podnebno pogodbo, skušale pridobiti pogajalski mandat, da bi omogočile oblikovanje naslednje pogodbe o podnebju. Z drugimi besedami, finsko besedilo v oddelku 1, ki se glasi „da se doseže dogovor o pogajalskem mandatu za konferenco“, bi se moralo glasiti „o pogajalskem mandatu za pogodbo na tej konferenci“.

– Po glasovanju:

  Gay Mitchell (PPE-DE). - Gospod predsednik, treba je zabeležiti, da sem glasoval proti predlogu spremembe 7. Ko sem pritisnil gumb, je žal zasvetila napačna lučka. Glasoval sem namreč proti. To sicer ne spremeni izida glasovanja, vendar je zame to občutljiva tema. Zato pozivam, da se zabeleži, da sem glasoval proti.

  Predsednik. − To bo zabeleženo, kot ste predlagali.

5.10. Krepitev evropske sosedske politike (glasovanje)

Poročilo gospoda Obiols i Germàja in gospoda Tannocka (A6-0414/2007)

– Pred glasovanjem o odstavku 14/2:

  Hélène Flautre (Verts/ALE). - (FR) Gospod predsednik, oprostite, rada bi le pojasnila, da izbris izraza „sporazumi o ponovnem sprejetju“ zadeva le prvi oddelek odstavka 14, da bi odpravili vsakršno dvoumnost glede razlage glasovanja.

− Pred glasovanjem o predlogu spremembe 3:

  Charles Tannock (PPE-DE), poročevalec. – Gospod predsednik, odstavku 19a dodajam naslednje besedilo: „poudarja potrebo po vključevanju in sodelovanju z državami evropskega gospodarskega prostora (Islandijo, Norveško, Lihtenštajnom) in Švico ter po tem, da se v celoti izkoristijo njihove izkušnje pri delu z Evropsko unijo“.

(Ustni predlog spremembe je bil sprejet.)

– Pred glasovanjem o odstavku 42:

  Charles Tannock (PPE-DE), poročevalec. – Gospod predsednik, potrjujem, da se na podlagi ustnega predloga spremembe odstavek črta, zato je treba o tem glasovati pred predlogom spremembe 13, kar pomeni, da je treba spremeniti vrstni red glasovanja na seznamu.

(Ustni predlog spremembe je bil sprejet.)

5.11. Trgovinski in gospodarski odnosi z Ukrajino (glasovanje)

Poročilo gospoda Zaleskega (A6-0396/2007)

– Pred glasovanjem:

  Zbigniew Zaleski (PPE-DE), poročevalec. – (DE) Gospod predsednik, pred glasovanjem se vam skupaj s kolegi iz odbora za mednarodno trgovino zahvaljujem za uspešno opravljeno delo, ki nam omogoča prihranek časa, ker ni nobenih predlogov sprememb.

To poročilo bi moralo poslati jasen signal novi vladi in parlamentu v Ukrajini, da smo mi storili vse potrebno, da bi zagotovili, da lahko pride do pogajanj za območje proste trgovine. V tem dialogu smo partner, ki zaupa. Če je danes tu prisoten predstavnik Ukrajine, njega ali njo naprošam, da nacionalnemu parlamentu sporoči, da Evropski parlament priporoča takojšnje glasovanje o prijavi Ukrajine za pristop k Svetovni trgovinski organizaciji in ratifikacijo tega pristopa takoj, ko se bo sprejela odločitev v Ženevi.

Zaradi skupne koristi EU in Ukrajine vas zdaj prosim, da vsi podprete to poročilo. Najlepša hvala.

(Ploskanje.)

  Predsednik. − Gospod Zaleski, če bi vam smel čestitati, ker se tako dobro izražate v mojem jeziku, bi vam.

5.12. Primeri ranljivosti (glasovanje)

– Predlog resolucije: B6-0476/2007

5.13. Pregled stanja družbene realnosti (glasovanje)

– Poročilo gospe Lynne (A6-0400/2007)

– Pred glasovanjem o odstavku 9:

  Elizabeth Lynne (ALDE), poročevalka. – Predlagam, da se v odstavku 9 beseda „ženske“ nadomesti s „posamezniki“.

(Ustni predlog spremembe je bil sprejet.)

PREDSEDUJOČI: GOSPOD MAURO
Podpredsednik

6. Obrazložitev glasovanja

  Predsednik. Naslednja točka je obrazložitev glasovanja.

– Poročilo: Jo Leinen (A6-0412/2007)

  Bogusław Liberadzki (PSE), v pisni obliki. − (PL) Poročilo gospoda Leinena posebej navaja, da je najpomembnejša novost predloga Komisije možnost, da se podpora ne zagotovi samo za evropske politične stranke, ampak tudi za politične ustanove na evropski ravni, ki so z njimi povezane, iz proračuna Unije.

Strinjam se, da bo predlagana uredba izboljšala finančno stabilnost evropskih političnih strank in financiranje njihovih volilnih kampanj med volitvami v Evropski parlament leta 2009.

– Poročilo: Carlos Coelho (A6-0441/2007)

  Zita Pleštinská (PPE-DE). - (SK) Še pred enim letom je bilo videti, da bo datum širitve schengenskega območja preložen do leta 2009. Zadovoljna sem, da smo okrepili svoja prizadevanja in našli konstruktivno rešitev, da bi omogočili prosto gibanje ljudi brez nadzora potnih listov.

Zato pozdravljam poročilo gospoda Carlosa Coelha, ki potrjuje pristop devetih novih držav članic k schengenskemu območju. Menim, da je prosto gibanje ljudi brez nadzora potnih listov prava zgodba o uspehu evropskega združevanja, zaradi česar sem z veseljem glasovala za to poročilo. Pristop novih držav članic, vključno s Slovaško, k schengenskemu območju, prebivalcem Evrope jasno sporoča, da bo železna zavesa, ki so jo postavili totalitarni komunistični režimi med zahodno in vzhodno Evropo, po 21. decembru 2007 spadala le še v zgodovinske knjige.

Zame je glasovanje o tem poročilu zgodovinski dogodek, saj poteka v istem tednu kot praznovanje Slovaške republike in Češke republike 17. novembra, ko bo minila 18. obletnica padca totalitarnega režima, ki je državljanom preprečeval potovanje po Evropi. Menim, da bodo vsi evropski državljani pozdravili to božično darilo.

  Frank Vanhecke (NI). – (NL) Gospod predsednik, proti sprejetju poročila gospoda Coelha sem glasoval predvsem zato, da bi opozoril na številne težave s politiko odprtih mej schengenskega sporazuma. Navsezadnje schengenski sistem obstane ali propade zaradi strogega neprepustnega nadzora njegovih zunanjih mej na eni strani – do česar pa, da bom popolnoma jasen, ne prihaja – in strogega pristopa k zločinu v vseh državah članicah, ki se usklajuje v vseh državah članicah, na drugi strani, pri čemer do tega pride odločno preredko. Nazadnje, vse schengenske države morajo imeti tudi strogo politiko priseljevanja, kar je nekaj popolnoma neskladnega z na primer valovi množične legalizacije, do česar je v zadnjih letih prišlo v kar nekaj državah članicah.

V teh okoliščinah se kot posameznik in politik ne morem veseliti, da mi ni treba več peljati skozi nadzor mej na notranjih mejah, saj enako velja tudi za zločince in nezakonite priseljence, kar je škodljivo za našo družbo.

  Oldřich Vlasák (PPE-DE). - (CS) Gospod predsednik, dovolite mi, da spregovorim o poročilu kolega gospoda Carlosa Coelha o osnutku sklepa Sveta o uporabi vseh določb schengenskega pravnega reda v devetih državah članicah, ki so se pridružile EU leta 2004. Osebno menim, da je ta sklep nadvse bistven. Pristopa naših držav, vključno z mojo državo Češko republiko, nikakor ne bi smeli preložiti. Vse dosedanje analize objektivno kažejo, da so vse te države zadostno pripravljene na povečanje schengenskega območja. Po zaslugi neverjetnega prizadevanja zadevnih držav članic, mnogih strokovnjakov, ki so sodelovali v inšpekcijskih pregledih, policije, sodnih organov, uradnikov in ostalih, so danes te države zadostno pripravljene na zadovoljivo uporabo vseh določb schengenskega pravnega reda. Zato predvidevam, da bo svet za pravosodje in notranje zadeve ravno tako izrazil svojo podporo temu sklepu 6.–7. decembra letos. Simbolična pomembnost odprave notranjih mej, ki jih naši državljani povezujejo s pridružitvijo schengenskemu območju, bo zapisana v zgodovini in se lahko primerja le s padcem železne zavese pred skoraj 20 leti.

  Zuzana Roithová (PPE-DE). - (CS) Gospe in gospodje, vesela sem, da smo se kljub tehnični težavi vsi zbrali, da bi glasovali o poročilu, ki potrjuje, da bodo nove države članice, tudi Češka republika, pripravljene na pridružitev schengenskemu območju že leta 2008. Cenim prizadevanje in odprtost držav članic ter Komisije med intenzivnimi tehničnimi posvetovanji, ki so bila potrebna pred povečanjem. Povečano schengensko območje bo nedvomno predstavljalo večje izzive za notranjo varnost Evrope, a na drugi strani bi rada poudarila, da je to vrhunec prizadevanj, da se doseže prosto gibanje in resnično povezano območje. Naslednje leto bo Evropa združena, kot še nikoli ni bila. Železne zavese nedvomno ni več, za kar se vam zahvaljujem.

  Sylwester Chruszcz (NI) . – (PL) Gospod predsednik, pristop Poljske k schengenskemu območju ne prinaša le možnih prednosti, povezanih z olajšanim prečkanjem mej, ampak tudi grožnje.

En negativni pojav, ki ga Poljska že doživlja vrsto let, so težave državljanov naših vzhodnih sosed pri vstopu v našo državo, tudi Poljakov, ki živijo v Belorusiji in Ukrajini. Pomanjkanje mejnega nadzora lahko vodi v veliko negativnih pojavov, povezanih s kriminaliteto in nezakonitim priseljevanjem. Skrbijo nas tudi ukrepi pri odstranitvi državnih mejnih nadzornih točk v državah članicah v dobro vseevropskih mejnih storitev EU. Zato sem se vzdržal glasovanja o tej zadevi.

  Pedro Guerreiro (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Kot smo dolgo trdili, menimo, da področje pravosodja in notranjih zadev spada pod osrednjo pristojnost držav, zlasti Portugalske. Zato nasprotujemo njihovemu postopnemu prenosu na nadnacionalne institucije EU v procesu, ki opravičuje vsak nov „napredek“ na podlagi prejšnjega „napredka“.

Tako je z oblikovanjem „schengenskega območja“ s schengenskim pravnim redom, ki deluje kot vzpodbuda za prenos politik ali ukrepov, povezanih z mejnim nadzorom, to so vizumi, azil ali priseljevanje, ali policijskih in sodnih mehanizmov.

To še bolj drži, ko pride do takega „prenosa“ v okviru, v katerem si glavne sile EU skupaj zagotovijo, da jim postopek odločanja ponuja možnost obrambe in zaščite svojih interesov, kar ne velja za Portugalsko.

Kot smo trdili, osnovno mednarodno in evropsko sodelovanje med suverenimi državami z enakimi pravicami v zvezi s temi zadevami je eno, nesprejemljivo prelaganje temeljnih elementov za zaščito nacionalne suverenosti in demokracije na nadnacionalne institucije, ki jim vladajo glavne sile EU, da bi ustvarile „trdnjavo Evropo“, je nekaj drugega.

Zato smo tako glasovali.

  Luca Romagnoli (NI) , v pisni obliki. − (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, glasujem proti temu poročilu, ker, kot sem že večkrat obširno razložil, med drugim tudi pred kratkim med govori v Parlamentu, močno nasprotujem schengenskemu sporazumu. Zlasti mu nasprotujem, ko ta sporazum postane vozilo za nezakonite priseljence in nevarne premike znotraj EU.

Meje držav, ki hočejo postati del schengenskega pravnega reda, so lahka tarča za zločince. Pomenile bi še eno možnost za vstop nenadzorovanega priseljevanja iz nekdanjih sovjetskih blokovskih držav in z Bližnjega vzhoda, pri čemer ne pozabimo na socialne nerede, ki jih prost pretok državljanov znotraj EU nedvomno povzroča v Italiji in drugih državah.

  Lars Wohlin (PPE-DE), v pisni obliki. − (SV) Schengensko sodelovanje mora ostati odprto za vse države članice, ki se želijo pridružiti in sodelovati v njem. Na drugi strani je izredno pomembno, da vse države, ki so udeležene v sodelovanju, zahteve izpolnjujejo že ob času pridružitve, ker sodelovanje vključuje skupno zunanjo mejo. Če obstajajo pomanjkljivosti v eni državi, Švedska nima možnosti preveriti zaščite mej. Opravljene preiskave kažejo, da obstajajo težave, s katerimi se je treba spopasti, pri čemer bi bilo razumno odložiti priključitev, dokler niso izpolnjene vse zahteve.

– Poročilo: Iles Braghetto (A6-0408/2007)

  Jan Andersson, Göran Färm in Inger Segelström (PSE), v pisni obliki. − (SV) S to obrazložitvijo glasovanja mi, spodaj podpisani švedski socialdemokratski poslanci Evropskega parlamenta, želimo razjasniti, kako smo glasovali o Braghettovem poročilu (A6-0408/2007).

Mislimo, da je zelo pomembno, da vzpostavimo načrt za obnovo staleža modroplavutega tuna. Modroplavuti tun je že dolgo ogrožena vrsta zaradi obsežnega čezmernega ulova. Sčasoma lahko pride do škode za celotni ekosistem v zadevnih ribolovnih vodah. A mislimo, da resolucija Komisije ni povsem zadostna, zato smo glasovali proti.

Glasovali smo za predloge sprememb odbora 4 in 6, ki sta predloga sprememb, ki vključujeta odstranitev dveh, po našem mnenju dvomljivih izjem pri ribolovu modroplavutega tuna.

Podprli smo tudi predlog spremembe 13, ki bi pomenil, da bi morali sprejeti načrt za obnovo staleža, vreden tega imena. Predlog je šel znatno dlje od prvotnega predloga, pri čemer to v celoti podpiramo. Raven staleža modroplavutega tuna je še vedno nevarno nizka, pri čemer mora Evropska unija prevzeti večjo odgovornost za obnovo staleža modroplavutega tuna.

  Gérard Deprez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Rad bi razložil svoje glasovanje glede poročila o načrtu za obnovo staleža modroplavutega tuna v vzhodnem Atlantiku in Sredozemskem morju.

V zvezi z resnično kritičnim stanjem staleža modroplavutega tuna se Evropska unija odziva s to uredbo, kot sledi: s postopnim zmanjšanjem količine ulova, omejitvijo ribolovnega obdobja ter okrepitvijo ukrepov za nadzor in za boj proti nezakonitemu ribolovu. Podpiram te predloge.

A bremeni me nekakšen pesimizem.

Prvič je to zato, ker znanstveniki že pravijo, da določbe te uredbe ne zadostujejo za zagotavljanje obnove staleža. Menijo, da obstajajo dobri razlogi za določitev kvot precej nad letno količino ulova, ki jo je določila Mednarodna komisija za ohranitev atlantskega tuna. Verjamem jim, zato sem podprl predlog spremembe 13, ki ga je vložila skupina Zelenih/Evropske svobodne zveze.

Glede na to, da so v Sredozemskem morju prisotne flote iz držav, kot so Libija, Turčija, Tunizija, Japonska in Kitajska, ki niso del EU in niso članice Mednarodne komisije za ohranitev atlantskega tuna, je jasno, da bo uredba, ki je pred nami, imela učinek le, če bodo te države izpolnjevale določbe, ki jih določa, pri čemer ni gotovo, da bodo to storile.

  Pedro Guerreiro (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Vzpostavitev večletnega načrta EU za obnovo staleža modroplavutega tuna je praktično izvajanje enega od tistih ukrepov, ki ga je sprejela Mednarodna komisija za ohranitev modroplavutega tuna.

Načrt med drugim ureja postopno zmanjšanje količine ulova, zaprte sezone, povečanje najmanjše velikosti ter opazovalno shemo na ribiških plovilih in ribjih farmah.

Sprejeto priporočilo določa tudi finančno nadomestilo, ki se izplača ribičem med zaprto sezono, da bi zavarovali flote in delovna mesta v sektorju.

Mislimo tudi, da je pomembno izboljšati nadzor in redno posodabljati obseg ulova raznih plovil, da bi nekaterim državam preprečili, da bi presegli dodeljene kvote v škodo ostalih, kar se dogaja zdaj. Spomnite se, da je bila sezona ribolova na modroplavute tune zaprta od septembra do decembra, ker se je sumilo, da so nekatere države že presegle kvoto, kar se je izkazalo za resnično domnevo.

Nazadnje obžalujemo zavrnitev našega predloga, ki poudarja dejstvo, da mali obalni in tradicionalni ribolov poleg nudenja na tisoče delovnih mest omogoča trajnostno izkoriščanje ribiških virov.

  David Martin (PSE), v pisni obliki. − Glasoval sem za ta predlog uredbe Sveta, ki vzpostavlja načrt za obnovo staleža modroplavutega tuna v vzhodnem Atlantiku in Sredozemskem morju. V skladu s predlogom bodo ribiči prejeli nadomestilo za izgube zaradi zaprtih sezon in zmanjšanja kvote, ki omogočajo obnovo staleža. Ne priporoča nobenih odstopanj glede sezon ali najmanjših velikosti. Za zagotovitev, da ta stalež rib ne bo nepopravljivo izčrpan, so potrebni odločni ukrepi.

– Resolucija: Evropski interes (B6-0435/2007)

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Glasovali smo proti tej resoluciji, ki povzema glavne vidike neoliberalnih politik na ravni Skupnosti in skuša vzpodbuditi njihovo izvajanje na svetovni ravni.

To je resolucija, ki sprejema prožno varnost kot koncept, ki naj se razvije in vključi v nacionalne programe reform vseh držav članic, in ki skuša prikriti resnične posledice in cilje, vključene v lizbonsko strategijo ter njene smernice za gospodarsko politiko in politiko zaposlovanja, zlasti povezane liberalizacije in privatizacije.

Ne moremo sprejeti resolucije, ki pozdravlja namen razvijanja zunanje razsežnosti lizbonske strategije, zlasti spodbujanje liberalizacije trga na svetovni ravni, pri čemer podarja njeno neoliberalno naravo in vmešavanje v gospodarske smernice tretjih držav.

Sporočilo Komisije o svojem prispevku na oktobrskem srečanju predsednikov držav ali vlad navaja, da je bila ponovna oživitev lizbonske strategije za rast in delovna mesta uspešna, a bi moralo dodati besede „za velike nacionalne in mednarodne gospodarske ter finančne skupine“, katerih dobički rastejo eksponentno, pri čemer se delavci soočajo s propadom svojih pravic.

  Timothy Kirkhope (PPE-DE), v pisni obliki. − Jaz in moji britanski kolegi konservativci trdno verjamemo v države članice Evropske unije, ki izvajajo politike za krepitev konkurenčnega položaja Evrope v globaliziranem gospodarstvu. Menimo, da mora Evropa odločno izvajati lizbonsko strategijo tako, da doseže dogovor v pogajanjih o svetovni trgovini, spodbuja nadaljnjo deregulacijo za sproščanje industrije in poslovanja za konkurenčnost na svetovnih trgih, spodbuja liberalizacijo notranjega trga, učinkovito izvaja direktivo o storitvah ter upošteva preudarno konkurenčno politiko. Vse to mora okrepiti odločna zavezanost prosti trgovini in odprtim trgom. Nekateri od teh elementov so vključeni v ta predlog, kar tudi pozdravljamo.

Vendar menimo, da je ta skupni predlog žal velika zamujena priložnost. Moral bi določiti temeljna načela pristopa EU h globalizaciji, kot je bilo že prej omenjeno, vendar teh načel v predlogu ni. V ta predlog so vključeni elementi, ki bi oslabili zmožnost uspešne konkurenčnosti EU v globaliziranem gospodarstvu.

  Marie-Noëlle Lienemann (PSE), v pisni obliki. – (FR) Ta resolucija bi morala ponuditi priložnost za potrditev nekaj nujnih zadev in povedati, kaj Evropski parlament pravzaprav pričakuje od institucij Evropske unije, da bi zagotovila oživitev rasti, skupni socialni napredek v naših 27 državah članicah in razvijanje držav v razvoju.

Tega v njej ne najdemo, pač pa že spet enako zgodbo, kako dobra je globalizacija. Ni omenjena demokratična protiutež Evropski centralni banki, ki vsiljuje monetarno politiko, ki podpira industrijo in delovna mesta. Ni omenjena strategija za protiutež prepustnosti EU k investicijskim skladom in državnim premoženjskim skladom. Ni omenjena prednostna naloga Skupnosti in stroga uvedba socialnih (Mednarodna organizacija dela) ali okoljskih standardov. Ni omenjena razvojna pomoč, ki je osnovna za sočasni razvoj.

Zakaj nas presenečajo nizka rast v Evropi, socialne težave in nezaupanje ljudi?

  David Martin (PSE), v pisni obliki. − Glasoval sem za to sestavljeno resolucijo, ki odgovarja na sporočilo Komisije z naslovom Evropski interes: uspeti v času globalizacije. Resolucija izpostavlja številne načine, kako lahko Unija izkoristi priložnosti, ki jih omogoča globalizacija: s spodbujanjem enakih konkurenčnih pogojev pri konkurenci in trgovinskih vprašanjih, izboljšanjem oblikovanja skupnih politik EU ter poudarjanjem potrebe po okrepitvi socialne razsežnosti EU.

  Peter Skinner (PSE), v pisni obliki. − Pozdravljam to resolucijo, ki opozarja na številna medsebojno povezana vprašanja: od socialnih pravic do finančnih uredb ter vpliva tega, kako lahko državljan zaradi posledic širjenja trgov razume te pravice in uredbe. Doseči je treba ravnovesje med pogoji prostega trga in vprašanji potreb držav v razvoju, pri čemer je nujno potrebno, da o tem vprašanju razpravljamo še naprej.

  Bart Staes (Verts/ALE), v pisni obliki. – (NL) Evropa ne bo uspela v boju proti vse večji revščini in globalnemu segrevanju, ki sta glavna izziva globalizacije, če bo stalno poudarjala liberalizacijo. Prav zares te težave povzroča prosta trgovina. Globalizacija ustvarja iluzijo, da splošna raven blaginje v svetu postopno narašča, hkrati pa opažam stalno večanje vrzeli med bogatimi in revnimi v državah članicah. Liberalizacija je tudi vzrok velike okoljske katastrofe, ki nas čaka, če ne bomo pohiteli z odločnimi in izvršljivimi ukrepi, s katerimi se bomo borili proti globalnemu segrevanju.

Nezaslišano neodgovorno je, da na tem področju ne obstaja učinkovita politika. Vlaganje v energetsko učinkovito gospodarstvo in ustvarjanje delovnih mest na tem področju sta vseeno obetavna ukrepa. Načela „onesnaževalec plača“ se vse prepogosto ne upošteva. Kot član skupine Zelenih/Evropske svobodne zveze obžalujem odsotnost tega prispevka.

Če Evropa hoče enoten trg s prostim pretokom ljudi, blaga, storitev in kapitala, bi morala določiti tudi visoke socialne in okoljske standarde, ki ponujajo zaščito in postavljajo zgled ostalemu svetu.

Predlagano besedilo ostaja nejasno in površno ter ponovno ponazarja politiko Komisije.

– Resolucija: Uporaba Direktive 2004/38/ES (B6-0462/2007)

  Mario Borghezio (UEN). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, resnično bi bilo hinavsko, če Parlament po tem, ko je v veliki meri glasoval za ustni predlog spremembe gospe Angelilli, ki izreka sožalje in podporo Evropskega parlamenta družini žrtve tako nemotiviranega in resnega zločina v naši državi, nato ne bi zavzel jasnega stališča za preprečitev tovrstnih dejanj, tega pokola poštenih državljanov, kar se dogaja zaradi pomanjkanja nadzora.

Nihče noče ksenofobije v Italiji, zlasti uperjene proti pripadnikom ljudstev, kot so Romuni, ki so nam, kot nas je opomnil uvodnik časopisa L`Avvenire, dali take umetnike, kot so Mircea Eliade, Ionesco in Cioran. To je velika civilizacija, ki je tesno povezana z našo. Pritok zločincev, zlasti pojav skupin Romov, je popolnoma ločena zadeva. Za njih so potrebni nadzori mej in sredstva odvračanja, pri čemer nam bo sistem prepoznavanja prstnih odtisov povedal, kdo prihaja v našo državo in kakšne namene ima, če je to možno, in še pomembneje, lahko bomo določili natančen datum vstopa.

Čeprav nočemo uvesti izredno strogih ukrepov v Evropi, pa moramo, če hočemo prišleke preveriti po treh mesecih, poznati natančen datum njihovega prihoda, kar pa, kot je priznal gospod Amato v italijanski poslanski zbornici, trenutno ne drži.

  Robert Evans (PSE). - Gospod predsednik, glasoval sem za to resolucijo, ker priznavam, da je prosto gibanje oseb eno od temeljnih načel Evropske unije, ki ga morajo spoštovati in varovati vse države članice.

Poleg tega menim, da lahko upravičeno še enkrat poudarimo, da je bila EU dejansko ustanovljena na podlagi ukrepov za boj proti vsem oblikam rasizma, ksenofobije in diskriminacije. Prav tako moramo vsi v tem parlamentu priznati, da so Romi morda najbolj diskriminirani narod v Evropi, v nekaterih državah na najbolj nesprejemljiv način. Moramo razumeti, da so asimilacija, socialno vključevanje in zaščita romske manjšine cilji, ki jih Evropska unija še ni dosegla. Menim, da si moramo vsi prizadevati za dosego tega cilja, vključno s ciljem prostega gibanja.

  Carlo Fatuzzo (PPE-DE). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, glasoval sem proti resoluciji o svobodi gibanja v Evropski uniji, ki so jo vložile levosredinske skupine – vzrok za to bom razložil čez minuto – po razglasitvi, da v celoti podpiram predlog Maria Mantovanija o prepovedi vstopa v EU in s tem v Italijo državljanom, ki ne izvirajo iz EU, za tri leta. Za državljane EU močno podpiram pravico do svobode gibanja za delavce, državljane in turiste, če seveda to ne pomeni dovoljenja za umor.

Nepredstavljivo je, da je 45-letna ženska umrla na poti domov z dela, medtem ko je bil zdravnik, ki je bil le nekaj dni pred upokojitvijo, ubit doma v Milanu med poskusom vloma. Do obeh dogodkov je v zadnjih nekaj dneh prišlo v Italiji. To ni svoboda gibanja.

  Marian-Jean Marinescu (PPE-DE). - (RO) Glasoval sem za resolucijo v zvezi s svobodo gibanja, ki so jo vložile skupine PSE, ALDE, Verts in GUE/NGL, čeprav le delno izpolnjuje namen, za katerega bi po mojem mnenju morala biti oblikovana.

Menim, da bi moralo besedilo resolucije še jasneje podpirati evropske državljane v državah, ki niso njihove matične države, zlasti za romunske državljane, ki živijo v Italiji in se ravnajo po zakonih Italije.

Izglasovano besedilo ne obsoja ksenofobičnega odnosa do romunskih državljanov in ne omenja večanja napetosti med romunsko skupnostjo v Italiji in Italijani, ki jo povzročajo tudi nezadostno izvrševanje uredbe, ki jo je izdal italijanski odbor ministrov, in izjave nekaterih italijanskih politikov.

Menim tudi, da bi, kot je omenjeno v skupni resoluciji skupin PPE-DE in UEN, zadostno izvrševanje pravnih določb s strani italijanskih organov preprečilo ta položaj.

Evropsko komisijo in italijanske organe pozivam, naj upoštevajo tudi določbe skupne resolucije skupin PPE-DE in UEN, ki niso vključene v besedilo, ki smo ga danes sprejeli.

  Frank Vanhecke (NI). - (NL) Gospod predsednik, zadeve dejansko postajajo vse bolj smešne. Zdaj se večini tega parlamenta zdi potrebno, da ksenofobije obtoži tako ljudi kot vlado Italije. Poleg tega predlog resolucije navaja, da pristop italijanske vlade k težavi zločina med romunskimi Romi, ki so tam prisotni v velikem številu, prispeva k vse večjim trenjem. Italija torej za vse to lahko krivi le samo sebe in bi morala sodelovati v programih Evropskega socialnega sklada za vključevanje Romov.

V tem kritičnem trenutku bi rad pojasnil, da imajo ljudje in vlada Italije pravico do tega, da se branijo, in da to, kar se je zgodilo, v glavnem dokazuje, da direktiva ni primerna in da je treba olajšati, ne pa otežiti izgona zločincev, pri čemer govorim o zločincih in ne o poštenih ljudeh, ki se trudijo preživeti.

  David Martin (PSE), v pisni obliki. – Glasoval sem za to skupno resolucijo, ki določa, da je prosto gibanje temeljna pravica vseh državljanov EU. Države članice morajo skrbeti za državljane drugih držav članic, ki živijo na njihovih ozemljih, ter zagotoviti dostojnost in spoštovanje pravic vseh državljanov Unije ne glede na to, kje živijo.

  Luca Romagnoli (NI), v pisni obliki. − (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, močno nasprotujem tem predlogom resolucije in izražam trdno nasprotovanje. Vse to izvira iz zapoznelega in nedokončnega ukrepanja italijanske vlade, ki je spoznala, da Italijo čaka kriza, ki bo žal sledila grozljivim incidentom, ki so jih zagrešili državljani EU.

Direktiva 2004/38/ES jasno navaja: „Vsi državljani Unije imajo pravico prebivati na ozemlju druge države članice […], če […] imajo dovolj sredstev zase in za svoje družinske člane, da med njihovim prebivanjem ne bodo postali breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici“.

Zato se zdijo ti predlogi resolucije nesmiselni in le izgovor. Pogodbe uveljavljajo svobodo gibanja državljanov znotraj EU, pri čemer se nihče noče vplesti v diskriminacijo na osnovi matične države. A ko državljani EU zagrešijo resne in gnusne nasilne zločine v drugi državi članici ali ne morejo navesti razloga za obisk, kot narekuje direktiva, je v interesu celotne Unije, da se jih pošlje nazaj v njihovo državo.

  Silvia-Adriana Ţicău (PSE), v pisni obliki. − (RO) Glasovala sem za resolucijo v zvezi s prostim gibanjem, ki jo je vložila skupina PSE skupaj z drugimi političnimi skupinami, ker menim, da je izredno pomembno, da nastale razmere v Italiji ne ustvarijo nevarnega precedensa, ki bi omajal temeljna načela Evropske unije.

Menim, da je za te razmere treba nujno najti rešitev, da se ne dovoljuje diskriminacija državljanov Evropske unije ne glede na njihovo narodnost.

Ukrepi, ki jih predlaga resolucija, bodo vse evropske državljane ščitili pred zlorabo. EU potrebuje vse svoje državljane in Romuni bi morali občutiti solidarnost Evropejcev, ker na tisoče Romunov dela v tujini ter so cenjeni zaradi trdega dela, poštenosti in korektnosti.

Listina Unije, ki naj bi se priložila reformni pogodbi, našteva temeljne pravice evropskih državljanov: dostojanstvo, svoboda, enakost, solidarnost, državljanstvo in pravičnost. EU zagotavlja demokracijo, pravno državo, človekove pravice in zaščito manjšin. V zvezi s tem bodo ukrepi, ki jih predlaga resolucija, pripomogli k boljšemu vključevanju skupnosti Romov.

– Resolucija: Uporaba določb schengenskega pravnega reda (B6-0448/2007)

  Zita Pleštinská (PPE-DE). - (SK) Naj ponovim, kar je bilo rečeno v predlogu resolucije, in tudi sama čestitam portugalski vladi, ker je predložila predlog, ki nudi tehnično prehodno rešitev, SISone4all, ki bo novim državam članicam omogočila, da se povežejo s schengenskim informacijskim sistemom leta 2007, preden Komisija vpelje nov schengenski informacijski sistem II.

Čestitke si zaslužijo tudi nove države članice, ki vstopajo v schengensko območje, ker so vložile veliko prizadevanja v izpolnitev schengenskih zahtev v tako kratkem časovnem obdobju. Povečanje schengenskega območja na devet novih držav od 21. decembra 2007 dalje je tudi močno zaslužen izid ukrepanja Evropskega parlamenta, da bi se držali prvotnega datuma. Zato sem glasovala za predlog resolucije.

  Pedro Guerreiro (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Glasovali smo proti tej resoluciji, ker načeloma nasprotujemo prenosu pravosodja in notranjih zadev, področja, ki je v srcu suverenosti države. Reformna pogodba je poskus spremembe prenosa pravosodja in notranjih zadev v skupno politiko.

Prenos, ki je izguba nacionalne suverenosti, je toliko resnejši, ko se ga spodbuja v okviru, ki ga opredeljujejo politike in ukrepi Skupnosti, ki nevarno ogrožajo pravice, svoboščine in zagotovila državljanom, ki predstavljajo napredek civilizacije in temeljnih demokratičnih dosežkov.

Premislite o omejevalni azilni politiki in vse večjih težavah, s katerimi se soočajo iskalci azila pri zagotavljanju svojih pravic in zagotovil. Oglejte si politiko priseljevanja s pristopom, osredotočenim na varnost, s kriminalizacijo nezakonitih priseljencev, nehumanimi centri za pridržanje ter ukrepi za vračanje oseb, diskriminatornim, izkoriščevalskim in plenilskim obravnavanjem človeških virov iz tretjih držav. Oglejte si vse večjo uporabo podatkov in vse bolj naraščajoče hranjenje podatkov, tudi biometričnih podatkov, ki so na voljo širšemu sklopu organov, tudi tretjim državam, kot je na primer dostop organov Združenih držav do podatkov o letalskih potnikih.

– Resolucija: Pakistan (B6-0472/2007)

  Hélène Goudin in Nils Lundgren (IND/DEM), v pisni obliki. − (SV) Trenutno politično vzdušje v Pakistanu je nedvomno kritično, saj je predsednik razglasil izredne razmere ter prihaja do jasnih kršitev človekovih pravic z odvzemom svobode, nasiljem proti miroljubnim protestnikom in utišanimi mediji. Ostro nasprotujemo temu, a nasprotujemo tudi Evropskemu parlamentu, da bi s to resolucijo znova skušal doseči, da EU prevzame neodvisne zunanje politike držav članic.

ZN je edini organ, ki ima v imenu svojih članov pristojnost in avtoriteto za izvajanje pritiska v svetovni skupnosti. Zelo pomembno je ponovno vzpostaviti stabilnost, mir in spoštovanje človekovih pravic v Pakistanu, a to ni naloga, ki bi jo morala EU prevzeti državam članicam.

  Peter Skinner (PSE), v pisni obliki. − Strinjam se s tem, da se morajo izredne razmere (dejansko vojno pravo) končati in da se mora takoj spet vzpostaviti civilno pravo, zato sem glasoval za to resolucijo.

Številni, ki spremljamo pakistansko politiko, smo zaskrbljeni glede tega, kako pomanjkanje naše podpore slabo vpliva na pakistanske skupnosti.

Ponovna vzpostavitev demokratičnega postopka je bistvena za verodostojnost in predpisani postopek pakistanske politike.

– Resolucija: Konferenca na Baliju o podnebnih spremembah (B6-0432/2007)

  Eija-Riitta Korhola (PPE-DE). - (FI) Gospod predsednik, naša skupina je bila mnenja, da je predlog spremembe v zvezi s priznavanjem vloge jedrske energije v naši deklaraciji o podnebni konferenci bistven del te resolucije. Zato želimo izraziti zadovoljstvo, da je Parlament to potrdil s sprejemom predloga spremembe 7. Nismo edini takega mnenja. Podnebni forum ZN, medvladni forum o podnebnih spremembah, je tudi potrdil vlogo jedrske energije kot obliko energije z nizkimi emisijami. Morda bi se morali tudi mi opomniti, da je ta parlament sprejel zgodovinsko odločitev v zvezi s poročilom gospoda Reula, saj je zanj glasovalo 509 poslancev. Evropski parlament je priznal, da je jedrska energija bila in še vedno je najpomembnejši vir energije EU z nizkimi emisijami ogljikovega dioksida, hkrati pa je poudaril svojo vlogo v boju proti podnebnim spremembam.

Na drugi strani naša skupina ni podprla oddelka 25 resolucije, ker je po našem mnenju nepotrebno povezal ali primerjal miroljubno uporabo jedrske energije s širjenjem jedrskega orožja in grožnjo terorizma. Morali bi si zapomniti, da v ozračju ni moralnih kritikov. Ne zavrača ene oblike energije ali podpira druge iz ideoloških razlogov. Pomembno je le, da ni izpustov, pri čemer zdaj emisije niso dobrodošle. V vsakem primeru želim povedati,. da smo zadovoljni, da je ta parlament poslal jasno sporočilo za podnebno konferenco in prepoznal resnost grožnje podnebnih sprememb.

  Karin Scheele (PSE). – (DE) Gospod predsednik, moja delegacija avstrijskih socialdemokratov se je vzdržala glasovanja v zvezi s poročilom o konferenci na Baliju iz prav teh razlogov, ki jih je omenila gospa Korhola. Podpiramo druga politična sporočila tega poročila. Poročilo je zelo dobro. Moja delegacija ne more podpreti posredovanja signala, da je jedrska moč bistveni element v boju proti podnebnim spremembam. Mislim tudi, da bi se morale države in celine same odločiti, kateri strategiji bodo sledile.

Ponovno bi rada poudarila, da moja delegacija podpira vse elemente tega poročila, tudi izločitev projektov, povezanih z jedrsko energijo, iz mehanizma čistega razvoja. Vendar nismo hoteli podpreti tega političnega signala v dobro jedrske energije, zato smo se vzdržali glasovanja. Da bi pokazali naše strinjanje s preostalim poročilom, ki je na splošno dobro, nismo glasovali proti.

  Bairbre de Brún, Jens Holm in Eva-Britt Svensson (GUE/NGL), v pisni obliki. − Podpiramo resolucijo v zvezi s prihodnjo konferenco na Baliju. Resolucija izraža številne pomembne točke. Med drugim pojasni znatno količino emisij iz živinorejskega sektorja. Poleg tega poudarja, da je ustrezna podpora državam v razvoju pomembna, da lahko s preprečevanjem in ublažitvijo omejijo negativne posledice podnebnih sprememb. Vendar ne podpiramo predloga, da je treba jedrsko energijo obravnavati kot orodje, ki je potrebno za preprečevanje podnebnih sprememb.

  Edite Estrela (PSE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za predlog resolucije Evropskega parlamenta o omejevanju globalnih podnebnih sprememb na 2 stopinji Celzija – pot do konference o podnebnih spremembah na Baliju in naprej (COP 13 in COP/MOP 3). Ob upoštevanju dejstva, da so podnebne spremembe velik izziv, s katerim se danes spopadajo družbe, mislim, da je za Evropsko unijo temeljno, da obnovi svojo vodilno vlogo na konferenci na Baliju in da se doseže globalni sporazum o podnebju po letu 2012.

  Elisa Ferreira (PSE), v pisni obliki. – (PT) Predlog spremembe 7 uničuje ves duh kompromisa, ki je prevladoval med pogajanji glede končnega besedila. Dejstvo, da je bil sprejet, uvaja temeljno spremembo v besedilo, ki bi moralo ohraniti široko parlamentarno soglasje o izzivih na Baliju.

Zato sem se v duhu tega splošnega cilja in, čeprav sem kot poročevalka v senci namignila socialdemokratom, da bom glasovala za, bila prisiljena vzdržati končnega glasovanja zaradi nestrinjanja z dvema vidikoma: z uvedbo zgoraj omenjenega predloga spremembe 7 v besedilo, ki podpira jedrsko energijo, in metodo, ki jo je uporabila skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) in Evropskih demokratov ob upoštevanju duha kompromisa, ki je prevladoval med pogajanji o besedilu.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Drži, da opažamo zelo izrazite, hitre in nenaravne podnebne spremembe, ki izvirajo iz več dejavnikov, zlasti iz plenilske narave neoliberalnih politik. Potrebujemo učinkovite ukrepe za prilagoditev človeške družbe novim bivalnim pogojem.

Podnebne spremembe, ki se jih pričakuje v raznih znanstveno verodostojnih in razumnih scenarijih, morda ne bodo počasne in postopne, pri čemer je to odvisno od ukrepov, ki se jih bo sprejelo medtem.

Obstaja nujna potreba po globljih, medsektorskih ukrepih, da bi se izognili resnejšim težavam v prihodnosti, celo širjenju človeških in okoljskih tragedij.

Vendar poudarjamo tudi potrebo po prekinitvi neoliberalnih politik na evropski in svetovni ravni, sicer bodo glavne sile in multinacionalke še naprej vsiljevale lastne interese v zvezi z dobičkom, z izkoriščanjem naravnih virov in v mednarodni trgovini, vključno s trgovanjem z emisijami toplogrednih plinov, kar bo imelo izredno negativen vpliv na uravnotežen človekov razvoj.

  Hélène Goudin in Nils Lundgren (IND/DEM), v pisni obliki. − (SV) Okoljske težave presegajo meje, zato je podnebna konferenca ZN pomembno diplomatsko prizorišče za spremembo na globalni ravni. V zadevni resoluciji EU hoče zbrati države članice pod skupno zastavo, da bi usmerjala pogajanja na konferenci v smer, ki se ji zdi pravilna.

Omejevanje podnebnih sprememb je dober cilj, a je obžalovanja vredno, da v rokah EU globalna okoljska politika posega v zunanjo politiko, hkrati pa narekujemo tretjim državam in državam članicam, kakšne nacionalne podnebne politike bi morale imeti. Junijska lista meni, da bi morala vsaka država imeti glas na podnebni konferenci, zato smo se odločili, da bomo glasovali proti tej resoluciji.

  David Martin (PSE), v pisni obliki. − Glasoval sem za to resolucijo odbora za podnebne spremembe, ki določa predlagani pogajalski položaj EU za začetek pogajanj o prihodnosti sodelovanja na področju globalnih podnebnih sprememb po letu 2012. Resolucija določa odločen in progresiven položaj EU pri zmanjšanju globalnih emisij toplogrednih plinov ob upoštevanju družbenega vpliva podnebnih sprememb, želenega cilja EU, da omeji globalno segrevanje na 2 °C ali manj, ter temeljne potrebe po prizadevanju, da k sistemu pristopi čim več držav v svetu.

  Mairead McGuinness (PPE-DE), v pisni obliki. − V imenu delegacije stranke Fine Gael (EPP-ED):

Poslanci stranke Fine Gael smo glasovali za ta predlog resolucije, ker menimo, da je pomembno, da je stališče Evropskega parlamenta glede podnebnih sprememb izraženo pred konferenco na Baliju. Vendar smo glasovali proti predlogu spremembe 7, ker običajno nasprotujemo jedrski energiji.

  Peter Skinner (PSE), v pisni obliki. − Zahvaljujem se poročevalcem v zvezi s to temo, ki se osredotoča na vprašanja, povezana z eno od najpomembnejših težav našega časa.

Nekateri organi ne sprejemajo omejitev emisij za zmanjšanje in proizvodnjo nadomestnih virov energije, ki ne temeljijo na ogljiku, na način, ki ga je določila EU. Vendar lahko ta konferenca znatno pripomore k združitvi in uskladitvi mednarodnega ukrepanja.

  Silvia-Adriana Ţicău (PSE), v pisni obliki. − (RO) Resolucija o omejevanju podnebnih sprememb na 2 stopinji Celzija je izredno pomemben dokument za našo prihodnost, zato sem iz tega razloga glasovala za njeno sprejetje.

Podnebne spremembe predstavljajo velik izziv s katastrofalnimi posledicami za okolje in človeške skupnosti.

Ukvarjamo se s težavo, ki bi jo morali reševati s kratkoročnimi, srednjeročnimi in dolgoročnimi ukrepi. Podnebne spremembe imajo že katastrofalne učinke na kmetijstvo, hidrološke sisteme, gozdove, favno in floro. Države, kot so Grčija, Romunija, Bolgarija, Španija in Portugalska, so že prizadela obdobja suš in poplav.

EU bi morala potrditi svojo vodilno vlogo pri zmanjševanju podnebnih sprememb. Finančne mehanizme, ki so na voljo za zaščito vodnih virov, izogibanje krčenja gozdov in spodbujanje tehnologij, ki ne onesnažujejo okolja, bi bilo treba povečati, države članice pa bi jih morale uporabljati.

Vsaki državi članici moramo dovoliti, da opredeli svojo energetsko mešanico, da bi zagotovila svoje vire energije. Hkrati bi morale države članice, ki proizvajajo jedrsko energijo, zagotoviti varnost takih obratov in zlasti ustrezno ravnanje z odpadki. Potrebni so raziskovalni skladi za zmanjšanje količine odpadkov in povečanje varnosti obratov.

– Poročilo: Raimon Obiols i Germà, Charles Tannock (A6-0414/2007)

  Frank Vanhecke (NI). – (NL) Gospod predsednik, nikakor nočem okrniti odličnega dela, ki sta ga opravila poročevalca v zvezi s tem poročilom o evropski sosedski politiki, a rad bi izpostavil, da je poročilo pomanjkljivo. Ne uspe opozoriti na ogromen izziv, ki ga predstavlja priseljevanje z juga, v zvezi s čimer menim, da tudi severnoafriške države same nosijo ogromno odgovornost.

Vesel bi bil, če bi to poročilo vsebovalo poziv k skupni politiki med državami članicami EU in severnoafriškimi državami za boj proti nezakonitemu priseljevanju, ki bi pozval severnoafriške države k ukrepanju ter kjer bi dobri sosedski odnosi, finančna in materialna podpora držav članic temeljili na dobri volji, na skupnemu pristopu k temu ogromnemu izzivu.

Tega zame temeljnega vidika ni v poročilu, zaradi česar sem se vzdržal glasovanja.

  Pedro Guerreiro (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Po odločitvi za nove in pomembne korake v evropskem kapitalističnem združevanju, zlasti na ravni tega, kar poznamo kot „vloga EU v svetu“, ki se zrcali v stalnem „ustavnem“ projektu, ki je zdaj obujen v reformni pogodbi, in v sedanjih politikah EU, se večina Evropskega parlamenta strinja s poročilom, ki je obvezno branje ..., o krepitvi evropske sosedske politike.

Vsi dvomi v zvezi z resničnimi nameni EU in prizadevanji v zvezi z evropsko sosedsko politiko bodo kmalu odpravljeni ob branju tega poročila. Predstavlja program za dejansko vmešavanje in nadzorovanje celotnega območja Sredozemlja, Bližnjega vzhoda, Srednje Azije in vzhodne Evrope. To je program, ki hoče doseči cilje, kot so: „sprožitev in krepitev obveznosti vlad držav evropske sosedske politike do političnih in gospodarskih reform“; njihovo asimilacijo „skupnih politik“ EU; njihovo „približevanje zunanji politiki EU“; in vzpostavitev območja proste trgovine“.

Poročilo zagovarja tudi „učinkovitejše skupno delovanje EU in ZDA“ za „spodbujanje demokracije, boljšo oskrbo z energijo in krepitev regionalne varnosti v soseščini EU“, ki je tako očitna točka, da se jo je prilagodilo med glasovanjem na plenarnem zasedanju.

Najbolje bi bilo prebrati poročilo ...

  Janusz Lewandowski (PPE-DE), v pisni obliki. − (PL) Sosedska politika prevzema novo pomembno funkcijo v času, ko nadaljnje širjenje Evropske unije ni več moderno. V svojem bistvu se razlikuje v sredozemski soseščini v primerjavi z vzhodnoevropsko soseščino, kjer je mnogo držav, ki so se osvobodile sovjetskega vpliva, odprto izrazilo željo po pristopu k Evropski skupnosti. V tem primeru, kar Poljaki, Madžari in Litovci dobro razumejo, nobena nadomestna oblika sodelovanja ne bo zadovoljila nacionalnih ambicij. Imajo manj vpliva na potrebno smer v političnem in gospodarskem razvoju v teh državah. Ponujajo manj pobude za okrepitev postopkov države, ki temelji na demokraciji in pravni državi, načelih gospodarskega trga ter pristnem spoštovanju pravic državljanov.

Z vidika mejne države Evropske unije, kot je Poljska, se zdi, da je najboljša politika največja možna odprtost za prizadevanja držav, ki se nahajajo nad našo vzhodno mejo. To je jasno povezano z ustanovitvijo območja stabilnosti okoli Evropske unije in omejevanjem polja delovanja demagogije, ki je v veliki meri prisotna v mladih demokracijah.

Obstaja tudi utemeljitev za proračunsko prizadevanje, ki temelji na Evropskem instrumentu sosedstva in partnerstva (ENPI), novem instrumentu, ki naj bi nadomestil programa TACIS in MEDA ter podpira želene procese v našem delu sveta. Do zdaj je bila vzhodnoevropska soseščina slabše financirana kot sredozemska soseščina. Večja kot postaja Evropska unija, večja bo naša odgovornost do stare celine.

  Athanasios Pafilis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Poročilo o evropski sosedski politiki povzema načine in sredstva imperialističnega posredovanja v sosednjih državah. Spada v splošno imperialistično strategijo EU po vsem svetu. Kot ponavadi poročilo uporablja „demokratične reforme“ in „demokratizacijo“ v sosednjih državah kot najustreznejši izgovor za izvajanje prisile in pritiska na vlade, ki se ne uskladijo z njihovimi politikami. Tako podpirajo in financirajo delovanje številnih organizacij civilne družbe, da lahko širijo svojo uničujočo vlogo v teh državah in spodbujajo intervencijske načrte EU.

Evropski parlament poziva sosednje države, da sodelujejo v protimigracijski politiki EU s povečevanjem represivnih ukrepov proti priseljencem. Poziva jih k tesnemu sodelovanju z vsemi njenimi represivnimi mehanizmi, kot sta Europol in agencija za zaščito mej Frontex; vključuje jih v načrte EU za omejevanje demokratične svobode in napada priljubljena gibanja pod pretvezo, da se bori proti terorizmu. Odprto poziva k „skupnemu delovanju EU in ZDA pri doseganju ciljev“, kot so skupni imperialistični posegi in delitev koristi.

V interesu ljudi je, da se uprejo in zavrnejo imperialistične načrte EU in ZDA na tem področju ter povečajo svoj trud za nacionalno neodvisnost in priljubljeno suverenost.

  Pierre Schapira (PSE), v pisni obliki. – (FR) Krepitev evropske sosedske politike, kot je opisano v tem poročilu, zahteva poglobitev sodelovanja med dvema obalama Sredozemskega morja prek povečanega dialoga med vladami, lokalnimi organi in predstavniki civilne družbe. Bistveno si je tudi zapomniti, da mora evropska sosedska politika slediti liniji, ki jo je določila razvojna politika Evropske unije. Skoraj vse države južno in vzhodno od Sredozemlja so države v razvoju glede na uradni seznam, ki ga je sestavil odbor za razvojno pomoč Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj. Doseganje razvojnih ciljev novega tisočletja bi torej morala biti prednostna naloga delovanja EU v tej regiji.

– Poročilo: Zbigniew Zaleski (A6-0396/2007)

  Miroslav Mikolášik (PPE-DE). - (SK) Podpiram krepitev odnosa z Ukrajino in nadaljnji strukturiran dialog s to državo, ki je naša neposredna soseda na vzhodu.

Med zadnjimi volitvami je Ukrajina pokazala veliko odločenost za uvedbo demokratičnih sprememb. Odločila se je nadaljevati s koalicijo, ki je jasno proevropska, moderna in napredna. Zavedati se moramo tudi, da je Ukrajina obširna država s privlačnim gospodarskim potencialom in resna partnerica v gospodarskih odnosih. Skrajni čas je za podpis sporazuma z Ukrajino o gospodarskem sodelovanju v zvezi z območjem proste trgovine. Odzvati se moramo na dejstvo, da se bo Ukrajina pridružila Svetovni trgovinski organizaciji.

V celoti podpiram oblikovanje zanesljivega energetskega tranzitnega sistema med Ukrajino in EU. Zelo se zavzemam za sodelovanje v kmetijskih in okoljskih zadevah, a bi najbolj poudaril znanstveno in izobraževalno sodelovanje ter krepitev razsežnosti gospodarstva, ki temelji na znanju.

  Zita Pleštinská (PPE-DE). - (SK) Ukrajina je za EU soseda strateške pomembnosti in naravni „most“, ki povezuje EU z Rusijo in Srednjo Azijo. To je velika država, ki jo je oranžna revolucija usmerila na pot k demokraciji. Ukrajina je postala ključna partnerica sosedske politike Evropske unije.

Naše sodelovanje z Ukrajino se mora izboljšati, pri čemer moramo priključitev Ukrajine k Svetovni trgovinski organizaciji diplomatsko in politično podpirati v največji možni meri. Pogajanja o območju proste trgovine bi se morala začeti čim prej, da se lahko ambiciozen sporazum podpiše takoj, ko bo to možno. Vsi razumemo, kako zapleten je položaj v Ukrajini: to je zelo mlada in krhka demokracija. Danes je ta država pred strateško odločitvijo: naj se nagiba k Rusiji ali Evropski uniji?

Zato je odlično uravnoteženo poročilo poročevalca gospoda Zbigniewa Zaleskega prišlo v času, ko Ukrajina potrebuje jasno evropsko perspektivo. Pozdravljam to poročilo, med glasovanjem pa sem ga nedvoumno podprl. Menim, da bo po zgodnjih parlamentarnih volitvah država sposobna oblikovati vlado, ki bo Ukrajino pripeljala še bližje naši skupni evropski hiši.

  Czesław Adam Siekierski (PPE-DE). – (PL) Gospod predsednik, namera Evropske unije bi morala biti, da vzpostavi močnejše in vedno tesnejše odnose z Ukrajino. Poročilo gospoda Zaleskija, ki smo ga sprejeli, vsebuje pobude v zvezi s tem, kako lahko to naredimo.

Ukrajina bi morala biti naš strateški partner zaradi posebnega geografskega položaja in velikosti ter zlasti zaradi vloge, ki jo ima v regiji v zvezi z odnosi z Rusijo in državami srednje Azije. Zato je v interesu EU, da okrepi in razvije gospodarske in politične vezi s to državo.

Vsi se zavedamo, koliko dela čaka Ukrajince, da bi v svojem gospodarstvu, življenjskem standardu in socialnih zadevah dosegli zahodne standarde ter okrepili demokratični sistem v državi. EU mora zagotoviti pomoč pri doseganju teh ciljev, pri čemer je en način, da sklene sporazum o prosti trgovini z Ukrajino ter podpre njen pristop k STO. To bi pomagalo okrepiti tržno gospodarstvo, demokracijo in civilno državo ter bi približalo Ukrajino EU.

Združitev Ukrajine in EU je dolg in zahteven proces, ki se nadaljuje na številnih stopnjah, vendar je kljub temu nujen. Če želimo, da se ti dve strani združita, mora Ukrajina nadaljevati z gospodarskimi in socialnimi reformami, ki jih je začela, ohraniti proevropsko politično nagnjenost in okrepiti demokracijo. EU mora posredovati jasno sporočilo, da ima Ukrajina možnosti za članstvo v EU.

  Hélène Goudin in Nils Lundgren (IND/DEM), v pisni obliki. − (SV) Junijska lista podpira povečano trgovino in poglobljene gospodarske odnose z Ukrajino. Tak razvoj bi lahko kratkoročno in dolgoročno koristil obema stranema. Vendar lahko vidimo, da je namen tega poročila razviti gospodarske odnose in izvajati zunanjo politiko EU. Ton tega poročila je očitno diktatorski in podani predlogi za sodelovanje so predstavljeni skoraj izključno na pogojih EU, v ospredju pa so lastni interesi EU. Zato smo se v Junijski listi odločili, da bomo glasovali proti temu poročilu.

  David Martin (PSE), v pisni obliki. − Glasoval sem za to poročilo, pri katerem sem bil poročevalec v senci skupine socialdemokratov. Poročilo navaja področja, na katerih morata EU in Ukrajina okrepiti sodelovanje, ter obravnava območje proste trgovine z Ukrajino, oskrbo z energijo in odnose z Rusijo. Želim si boljših in globljih odnosov med EU in Ukrajino, katerih temeljni del so trgovinski in gospodarski odnosi.

  Pedro Guerreiro (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Odnosi EU z Ukrajino spadajo v evropsko sosedsko politiko, katere cilj je, kot poudarja poročilo,da podpre razvoj tržnega gospodarstva v sosednjih državah EU oziroma kapitalizem.

Poročilo je usmerjeno k podpisu sporazuma o prosti trgovini, tj. vključevanje Ukrajine „v enotni trg EU“ in v zvezi s tem „postopno sprejetje pravnega reda Skupnosti v Ukrajini“.

Vendar poročilo:

− „poziva Ukrajino […] da nameni večjo pozornost liberalizaciji trga z zagotavljanjem uspešnega izvajanja postopka privatizacije, odpravljanjem monopolov“ (beri: javna podjetja) „in neodvisnostjo nacionalne banke Ukrajine“;

− „spodbuja približevanje standardov v kmetijskem, industrijskem in storitvenem sektorju“ z zagotovitvijo „skladnosti s standardi Skupnosti“, pri čemer v okviru pogojnega pristopa k enotnemu gospodarskemu prostoru z Rusijo in nekdanjimi republikami Sovjetske zveze „opozarja, da bi bilo polno izvajanje nekaterih določb iz sporazuma o enotnem gospodarskem prostoru lahko bilo v konfliktu z vzpostavitvijo delujočega območja proste trgovine z EU“. Verjemite ali ne, poročevalec navaja, da če bi se sporazum z Rusijo izvajal v celoti „bi Ukrajini dejansko preprečil vsako pravo obliko gospodarske suverenosti in resno ogrozil neodvisnost države“.

Dovolj sem povedal ...

– Resolucija: od odzivu EU na primere ranljivosti (B6-0476-/2007)

  Pedro Guerreiro (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Menimo, da so zelo zaskrbljujoči in negativni nekateri trendi, ki bodo v določenem obsegu oblikovali humanitarni pristop EU v prihodnosti, v obliki pobud, kot sta pobudi o „odzivu EU na primere ranljivosti v državah v razvoju“ ali „evropskem soglasju o razvoju“, ki so usmerjene predvsem na afriške, vendar tudi na karibske in pacifiške države.

Analiza teh pobud razkriva, da osrednje vprašanje vključevanja „razvoja“, kot enega od zunanjih razsežnosti za doseganje strateških ciljev glavnih velesil EU (CFSP/ESDP) oziroma spodbujanje „razvoja“ kot inštrumenta za posredovanje in nadzor v strategiji ne izključuje prisilnega vojaškega posredovanja.

Zato celoten program in instrumenti po mojem mnenju združujejo in mešajo „meje“ med „pomočjo“ in posredovanjem v na primer tako temeljnih vprašanjih kot je vzpostavitev držav.

Zagotovo je nujno potrebno, da pokažemo solidarnost številnim državam, ki so iz kolonializma podedovale katastrofalen položaj in so žrtve desetletnih posredovanj. Vendar mora solidarnost, če želimo biti učinkoviti, temeljiti na spoštovanju načel nacionalne suverenosti in neodvisnosti ter na učinkoviti razvojni pomoč in politiki razvojnega sodelovanja.

− Poročilo: Elizabeth Lynne (A6-0400/2007)

  Carlo Fatuzzo (PPE-DE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, z veseljem povem, da sem glasoval za predlog gospe Elizabeth Lynne, ki obravnava revščino v Evropi.

Vendar moram pred natrpanim Parlamentom v Strasbourgu opozoriti, da so v Italiji starejši upokojenci diskriminirani in morajo živeti v revščini, če so za delo nesposobni po 65 letu, če pa so za delo nesposobni pred 65 letom, dobijo pomembne pravice.

Gospod predsednik, ker se bo 12. decembra 2007 v Bruslju podpisala nova pogodba, ki bo Listini o temeljnih pravicah dala zavezujočo pravno veljavnost, zahtevam, da se 12. decembra proti Italiji sproži postopek za ugotavljanje kršitev, saj krši pravice starejših do enake obravnave za vse državljane.

  Jan Andersson, Göran Färm in Inger Segelström (PSE), v pisni obliki. − (SV) Švedski socialdemokrati glasujemo za sprejetje tega poročila. Pomembno je, da okrepimo boj proti revščini in socialni izključenosti v Evropi. Vendar bi radi pojasnili naše stališče. Odstavek 32 govori o vzpostavitvi dostojne minimalne plače na ravni države članice. Poročilo jasno navaja, da je treba to, kjer je potrebno, narediti skupaj s socialnimi partnerji. Zato menimo, da besedilo zajema model kolektivnih pogodb, ki ga imamo v nordijskih državah.

  Charlotte Cederschiöld, Christofer Fjellner in Anna Ibrisagic (PPE-DE), v pisni obliki. − (SV) Švedski konservativci podpiramo velik del poročila v zvezi s pregledom stanja družbene realnosti. Bili smo gonilna sila pri veliko predlogih, kot so na primer tisti v zvezi z ekonomsko migracijo in povečanimi možnostmi za združevanje redne zaposlitve in družine.

Vendar smo se švedski konservativci odločili, da bomo glasovali proti poročilu, ker več predlogov presega meje načela subsidiarnosti. Menimo na primer, da bi si moral Evropski prizadevati za programe obravnavanja v zaporih ali obravnavo zasvojenosti z igrami na srečo. Prav tako si Parlament ne sme oblikovati mnenja o ureditvi zdravstva v državah članicah, pri čemer ni sprejemljiva trditev, da deregulacija škoduje kakovosti oskrbe. O ukrepih politike trga dela, kot je uvedba minimalnih plač, se mora odločati na nacionalni ravni.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Glasovali smo za poročilo, saj vsebuje pomembne podatke glede socialnega položaja. 78 milijonov evropskih državljanov še vedno živi v revščini; pri čemer 8 % zaposlenih ljudi v Evropski uniji trpi zaradi revščine. V več državah članicah se veča razlika med bogatimi in revnimi.

Poročilo prav tako vključuje nekatera pozitivna priporočila, kot je potreba po določitvi dostojne minimalne plače, po zaščiti nadomestil za brezposelnost in po podpori invalidov, vendar ne obravnava temeljnih vzrokov socialnega položaja in ne poziva k preprečevanju neoliberalnih politik, kar predlagamo mi.

Zato je podanih nekaj zahtev v zvezi z potrebnimi političnimi spremembami. Na žalost poročilo le delno vsebuje predloge, ki jih je po mojem mnenju sprejel odbor za pravice žensk in enakost spolov, med katerimi bi izpostavila poziv institucijam Skupnosti in državam članicam, da največjo prednost namenijo socialni vključitvi in pravicam žensk, tako da ustrezno spremenijo politike, vključno s pravično politiko porazdelitve.

  Timothy Kirkhope (PPE-DE), v pisni obliki. − Jaz in moji britanski kolegi konservativci menimo, da morajo o socialni politiki odločati države članice. Nasprotujemo temu, da se evropske pristojnosti širijo na to področje in da se na države izvaja pritisk, da sprejmejo politike, ki ne pripomorejo k njihovi gospodarski in socialni blaginji. Poleg tega menimo, da „evropski socialni model“ ovira gospodarski in socialni razvoj.

Vendar podpiramo nekatera vprašanja iz tega poročila, na primer pomoč ljudem, da se rešijo iz revščine in se ponovno zaposlijo, pomoč invalidom ter oskrba starejših oseb. Politike v zvezi s takšnimi in drugimi socialni zadevami lahko najboljše izvajajo države članice, ki upoštevajo nacionalne razmere. Trdno smo prepričani, da so močna gospodarstva najboljši način za doseganje socialnega napredka v družbah.

  Carl Lang (NI), v pisni obliki. – (FR) To poročilo o socialni zaščiti in socialni vključenosti v Evropi že na začetku določa resnične ekonomske in socialne razmere. Je priznanje nemoči v zvezi s številnimi absurdnostmi zagovornikov Evrope, ki jih pripravlja pretirano liberalna in globalistična miselna policija.

Od leta 2000 ukrepi za boj proti brezposelnosti, revščini in izključenosti niso bili uspešni. Še slabše je, da nas poročilo opominja, da 78 milijonov Evropejcev živi v revščini, medtem ko Evropska unija poziva k boljšem ekonomskem priseljevanju in zaščiti tako imenovanega socialnega modela.

Vendar poročilo ne navaja posledic, ki spremljajo revščino in niso le ekonomske. Za več milijonov Evropejcev, ki se počutijo kulturno in socialno izgubljene na svoji lastni zemlji, ko gledajo kako njihovo delo s selitvijo v tujino izginja, so posledice tudi psihične. Prav tako sta psihični posledici nasilje in negotovost, ki ju ustvarjajo populacije priseljencev, zaskrbljenih zaradi težav pri oteženem vključevanju v celoten položaj.

Rešitev ni v priznanju hibridnega, pretirano liberalnega in shizofrenega evropskega sistema, ampak v kljubovanju sistemu, da bi zagotovili Evropo obnovljenih identitet, ki najprej zahteva zaščito in prednost Evropejcev v Skupnosti.

  Bogusław Liberadzki (PSE), v pisni obliki. − (PL) Strinjam se, da sta socialno vključevanje in varnost temeljni vrednosti Evropske unije in temeljni pravici vseh državljanov.

Poročilo pravilno poudarja potrebo po upoštevanju etnične in verske heterogenosti v zakonodaji EU, da bi zaščitili ljudi pred nasiljem in diskriminacijo.

Strinjam se s formulo, da bi moral vsak državljan EU imeti pravico do dostopa do blaga in storitev.

  José Albino Silva Peneda (PPE-DE) , v pisni obliki. – (PT) Socialna politika je v večji meri v pristojnosti držav članic, zato podpiram spodbujanje odprte metode usklajevanja ter izmenjavo najboljših praks, ki so usmerjene v boj socialni izključenosti.

Sistemi socialne varnosti morajo temeljiti na načelih, ki spodbujajo prejemnike k iskanju zaposlitvenih možnosti in ne k nedejavnosti.

Zamisliti bi se morali nad nizko ravnijo izobrazbe prebivalstva in srednješolskim osipom, saj so najmanj usposobljeni posamezniki najbolj izpostavljeni socialni izključitvi.

Položaj je zlasti zaskrbljujoč v moji državi, Portugalski, kjer je leta 2005 več kot 39 % mladih (med 18 in 24 leti) dokončalo le srednješolsko izobrazbo.

Ta trend se mora spremeniti in državljani morajo imeti potrebne sposobnosti za uspešen vstop v trg dela.

Ker je predlog v skladu s temi smernicami, sem ga podprl.

  Andrzej Jan Szejna (PSE), v pisni obliki. − (PL) Glasujem za poročilo gospe Lynn o socialni zaščiti in socialni vključenosti.

Pravilno je pojasnila, da cilj obnovljena lizbonska strategija niso le ekonomski rezultati in konkurenčnost, ampak tudi spodbujanje boljše socialne kohezije in socialne razsežnosti trajnostne rasti. Socialna vključenost in socialna varnost sta temeljni vrednoti EU. To sta temeljni pravici vseh, ne glede na etnično poreklo, starost, spol, raven invalidnosti, spolno usmerjenost ali vero.

Na žalost del družbe EU še naprej živi v revščini. Države članice predlagajo različne oblike zaščite pred revščino in socialno izključenostjo. Zato menim, da morajo države članice na tem področju poglobljeno sodelovati in si izmenjati modele najboljših praks.

Treba je posvetiti pozornost brezposelnosti mladih in boju proti revščini otrok, saj imajo otroci revnih družin manj možnosti za dostop do prihodnje zaposlitve.

  Lars Wohlin (PPE-DE), v pisni obliki. − (SV) Poročilo vsebuje veliko hvalevrednih izjav v zvezi s protidiskriminacijo in pomembnostjo enakega obravnavanja, na katere moramo biti pozorni. Na žalost vsebuje tudi zelo dolgoročne izjave, med drugimi tudi tiste v zvezi z uvedbo minimalnih plač. Švedska nasprotuje politično določenim minimalnim plačam. Ne glede na to, kaj je po mnenju ljudi razumna socialna politika, mora EU sprejeti, da države članice izberejo različne rešitve. EU ne sme tudi v tem primeru natančno urejati področje, ki bi moralo v celoti ostati na ravni držav članic.

Države EU so na zelo različnih ravneh razvoja.

Uvedba minimalnih plač bi revnejšim državam preprečila konkurenčnost.

7. Popravki in namere glasovanja: glej zapisnik.

(Seja je bila prekinjena ob 13.20 in se je nadaljevala ob 15.00.)

PREDSEDUJOČA: Gospa KRATSA-TSAGAROPOULOU
Podpredsednik

8. Sprejetje zapisnika predhodne seje: glej zapisnik.

9. Razprave o primerih kršitev človekovih pravic, demokracije in načela pravne države

9.1. Krščanske skupnosti na Bližnjem vzhodu (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je razprava o šestih predlogih resolucij o krščanskih skupnostih na Bližnjem vzhodu⁽¹⁾.

  Mario Mauro (PPE-DE), avtor. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, verska svoboda je dejavnik spoštovanja človekovih pravic. Nasilje, ki so ga deležni kristjani po svetu žali in izpodbija človekove pravice.

Na zadnjem plenarnem zasedanju v oktobru sem nameraval predložiti osnutek resolucije, vendar me je koordinator političnih skupin prosil, če lahko preložim resolucijo na novembrsko plenarno zasedanje ter tako omogočim čas za pripravo podrobnejšega teksta, ki zagotavlja široko soglasje. V besedilu, o katerem bomo glasovali to popoldne in je rezultat soglasja med socialisti, liberalci, skupino združenje za Evropo narodov in skupino neodvisnosti/demokracije, so ohranjene pomembne značilnosti prvotnega osnutka resolucije.

Prav tako se v besedilu konkretno sklicujemo na nasilna dejanja in zlorabe proti krščanskim skupnostim, katerim nismo priča le na Bližnjem vzhodu ampak tudi drugje po svetu. Ti dogodki predvsem zadevajo Irak, Egipt, Pakistan, Turčijo, Kitajsko in Vietnam, pri čemer sta nas intenzivno usklajevanje v zadnjih nekaj dnevih in posledično odkritje številnih dogodkov zunaj Bližnjega vzhoda spodbudila k temu, da smo našli nov, primernejši naziv, in sicer „dogodki, ki resno ogrožajo obstoj krščanskih in drugih verskih skupnosti“.

Besedilo očitno ne vključuje celotnega nasilja proti kristjanom, kot je nasilje v Eritreji in Severni Koreji. Vendar vas, gospe in gospodje, pozivam, da prepoznate politično sporočilo tega besedila, ki zadeva navedene države in incidente, ki niso bili omenjeni.

Že na začetku smo se povezali z drugimi skupinami, zato sem lahko pojasnil, da cilj resolucije nikakor ni obuditi spore med civilizacijami.

Evropa je bila vedno prva pri zaščiti pravic manjšin in zato ne sme še naprej zanemarjati vse večjo škodo, ki jo je deležnih veliko kristjanov.

Gospe in gospodje, danes se lahko naš Parlament izreče v zvezi z nujnimi in pomembnimi zadevami, za zaščito življenja in verske svobode ne le za kristjane, ampak za milijone ljudi različnih ver. Zato pozivam ...

(Predsednica je prekinila govornika.)

  Glyn Ford (PSE), avtor. – Gospa predsednica, v imenu skupine socialdemokratov izražam popolno podporo temu skupnemu predlogu resolucije o verskem preganjanju.

V eni minuti lahko omenim le nekatere elemente navedene resolucije, zato se bom osredotočil na stisko avtohtone krščanske skupnosti v Iraku, ki je nekoč predstavljala skoraj 10 % prebivalstva. Kot zagovornik in član organizacije za pomoč asirskim kristjanom moram opozoriti, da se ta parlament ne sme zadovoljiti z zgrešenimi soglasji, zaradi katerih se je treba včasih prilagajati in ki včasih nimajo smisla.

To velja za to resolucijo. Uvodna izjava K graja razmere v asirskih vaseh na turških obmejnih območjih. Zakaj? Ker turška vlada dejansko bombardira asirske vasi, pri čemer trdi, da se v njih zadržujejo militanti kurdske delavske stranke, kar je malo verjetno. Uvodna izjava S obravnava razmere v Siriji, kamor je iz Jordanije in Iraka pobegnilo na deset tisoče, če že ne na sto tisoče, beguncev, vendar se zdaj meja zapira.

Potrebna je pomoč.

  Adam Bielan (UEN) , avtor. – (PL) Gospa predsednica, naj že na začetku izrazim svoje zadovoljstvo in se zahvalim drugim soavtorjem resolucije, ki obravnava tako pomembno težavo, kot so dogodki, ki zadevajo krščanske skupnosti v določenih državah Bližnjega vzhoda in po svetu.

Hkrati pa kot podpisnik te resolucije poudarjam, da je zagotavljanje verske svobode prvi korak pri zagotavljanju temeljnih človekovih pravic, pri čemer so primeri preganjanja kristjanov po svetu temeljni primer kršenja teh pravic.

Poleg tega še enkrat poudarjam pomen zadevne resolucije za zaščito pravic kristjanov, ki jo Skupina združenje za Evropo narodov v celoti podpira, pri čemer se moramo zavedati dejstva, da organi, institucije in politična gibanja po svetu v zvezi s tem premalo ukrepajo.

  Hélène Flautre (Verts/ALE) , avtorica. – (FR) Gospa predsednica, ne upam si niti pomisliti, kakšni bi bili izrazi na obrazih mojih kolegov poslancev PPE, če bi ugotovili, da so resolucijo v zvezi z muslimanskimi skupnostmi v Evropi sprejele zalivske države ali države ASEAN. To bi občutili kot šok, znak nasilja in nesprejemljiv poseg verskih organov tretjih držav v odnose med našimi državami članicami in verskimi skupnostmi. Ne stori drugim, kar ne želiš, da bi drugi storili tebi je tudi krščanska smernica.

Resno vas sprašujem, ali bo takšna resolucija pozvala k strpnosti ter medkulturnem in medverskem dialogu? Seveda ne. Evropska unija, ki je tako ponosna na svoje vrednote, mora pri tako občutljivih vprašanjih pokazati malo razsodnosti in spoštovati mednarodne konvencije.

Da bi odpravili kršitve človekovih pravic ljudi iz verskih manjšin, obsodili umore kristjanov ali omejitve svobode čaščenja moramo izbrati med dvema enako dobro utemeljenima pristopoma. Prvi pristop je, da se na podlagi mednarodnih zavez in dogovorov med nami pogovorimo z državo in jo pozovemo, da razišče, sodi odgovornim in zagotovi spoštovanje pravic verskih manjšin, kar tu počnemo redno.

Drugi pristop so z resolucijo, ki jo je predložilo 12 držav in vse države EU, sprejeli Združeni narodi in zadeva odpravo vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije, ki temeljijo na religiji, prepričanju ter svobodi mišljenja in vesti, saj sta v mednarodnem pravu povezani, kar je zelo pomembno. Pravice posameznika do prepričanja, religije, mišljenja in vesti so medsebojno odvisne.

Kaj bomo počeli danes, če bomo sprejeli to nesprejemljivo besedilo, ki ga predlagate? Prezrli bomo delo, ki so ga v Združenih narodih opravile naše države članice in uporabili drugačen pristop, ki bo verjetno spodbudil nekatere države, da v svojih mednarodnih odnosih uporabijo verska vprašanja. Ravnali bomo v nasprotju z uravnoteženim pristopom, ki ga je na primer priporočila gospa Jahangir, posebna poročevalka Združenih narodov, ki je zdaj v hišnem priporu v Pakistanu, pri čemer bomo na koncu dneva ogrozili stabilnost položaja verskih manjšin po svetu, vključno s kristjani.

Še enkrat s strokovnjaki, ki delujejo na verski svobodi, kot je organizacija CSW, poudarjam, da ta resolucija preprosto povečuje nevarnost za tiste, ki jih želimo zaščititi.

  Bastiaan Belder (IND/DEM) , avtor. – (NL) Gospa predsednica, gospe in gospodje, če so v središču res temeljne pravice, nas mora skrbeti negotov položaj krščanskih skupnosti na Bližnjem vzhodu. Sedanji predlog resolucije v zvezi s tem spodbuja vse evropske institucije.

Nedavni delegacijski obisk našega Parlamenta nam je omogočil vpogled v dnevno življenje libanonskih kristjanov. Bojijo se, da bodo končali v nekakšnem drugorazrednem položaju, kot njihovi soverniki v skoraj vseh državah regije.

Soočeni so z neposredno izbiro med osebno varnostjo in osebnim dostojanstvom ter verskim prepričanjem. Sedanji libanonski kristjani želijo obdržati oboje.

Dejansko politično nasilje zadnjih nekaj let zdaj neposredno vpliva na kristjane v državi ceder. Obveščevalec v Libanonu je prav ta teden dejal, da kristjani sicer niso primarne tarče, vendar večina umorjenih politikov in novinarjev, ki so postali tarče napadov prihaja iz krščanskih družin, zato se krščansko prebivalstvo v Libanonu počuti ogroženo.

  Marios Matsakis (ALDE), avtor. – Gospa predsednica, človekova prisotnost na zemlji je že tisoče let podvržena nevarnim silam, pred katerimi je človek nemočen ali pa jih sploh ne razume. Med takšne sile spada vse od katastrofalnih naravnih pojavov do nerazumljivih somatskih in duševnih bolezni. Človek se je s pomočjo vere v nadnaravno silo, ki ji je rekel „bog“, lažje spopadel s svojo nemočjo. Različne skupine ljudi so razvile različno razumevanje in različen pristop k bogu.

Posledica tega je bil nastanek velikega števila ver. Takšne vere je seveda ustvaril človek in ne bog, zato imajo številne pomanjkljivosti. Med takšne pomanjkljivosti spadajo fanatizem, dogmatizem in nesprejemanje pravic drugih ljudi do drugačnega prepričanja. Te pomanjkljivosti se pri različnih verah razlikujejo v številu in jakosti ter so jih žal pogostokrat izkoriščali skrajni verski vodje in brezobzirni politiki.

Posledica tega so bile verske vojne in grozoviti zločini proti človeštvu v imenu vere. Tudi krščanstvo in islam nista bili izjemi tem žalostnim dogodkom, saj je njuna zgodovina polna sramotnih primerov, ki to dokazujejo. Seveda so sčasoma vere večinoma postale zrelejše in bolj humanistične, kar zlasti velja za krščanstvo. Vendar se nekatere druge vere žal niso spremenile.

Zato so v nekaterih državah, predvsem islamskih, kristjani preganjani in podvrženi skrajnim zločinom, kar se včasih dogaja s soglasjem političnih skupin in celo vlad. To so res žalostne razmere, ki sicer vključujejo številne države in regije v svetu, nekatere smo že omenili v tem parlamentu, vendar so bolj značilne za Bližnji vzhod.

S to resolucijo želimo opozoriti na preganjanje kristjanov v teh državah in zagotoviti, da bi politični in verski organi v takšnih državah popolnoma razumeli, da takšno nasilno vedenje ni v skladu z načeli spoštovanja človekovih pravic in resničnimi nauki miroljubne religije.

Hvala, gospa predsednica, kot vidite, imam na voljo še 20 sekund.

  Erik Meijer (GUE/NGL) , avtor. – (NL) Gospa predsednica, krščanske skupnosti na Bližnjem vzhodu izhajajo iz zgodnjih let krščanstva. Obstajale so pred krščanstvom v Evropi in islamom na Bližnjem vzhodu.

Vendar jih zdaj velikokrat dojemajo kot tuje elemente na področju, kjer prevladuje islam. To ni le posledica verske nestrpnosti določenih četrti znotraj islama, kriva je tudi Evropa.

Trikrat v zgodovini sta Evropa in krščanstvo vzbudila nenaklonjenost in sovraštvo v tej regiji. Najprej je bila križarska vojna v poznem srednjem veku, ko so evropske okupacijske vojske zavzele območja, ki so bila sveta ne le za kristjane, ampak tudi za jude in muslimane. Potem je na začetku 20. stoletja sledil padec otomanskega imperija, ko so Egipt, Sudan, Jordanija in Irak prešli pod britanski ter Sirija in Libanon pod francoski kolonialni nadzor.

Zdaj smo v tretji fazi. Stališče Evrope do Izraela, Palestine in Iraka je na Bližnjem vzhodu povzročilo močno nasprotovanje, saj naj bi se Evropa osredotočala predvsem na lastno oskrbo z energijo, varovanje lastnih prometnih poti in na prednostno obravnavo tistih etničnih ali verskih manjšin, ki so ji naklonjene.

Ena možna posledica je, da se krščanske manjšine dolgoročno ne bi mogle uveljaviti na Bližnjem vzhodu in bi morale zbežati v Evropo. Boljša rešitev je osvoboditev kristjanov in judov na Bližnjem vzhodu in islamskih manjšin v Evropi.

  Bernd Posselt , v imenu skupine PPE-DE. – (DE) Gospa predsednica, oprostite mojemu izrazu, vendar gospa Flautre govori neumnosti. Muslimani storijo veliko za muslimanske manjšine. Podpiramo muslimane in druge verske manjšine. Vendar je na žalost res, da če mi ne bomo storili nič za kristjane, ne bo nihče.

Islamska ali Arabska liga ni nikoli zagovarjala pravic kristjanov, tako kot mi zagovarjamo pravice muslimanov. Zato je skrajni čas, da to vprašanje uvrstimo v program. To bi bilo pravično, pri čemer odločno poudarjam, da težava ni islam. Kristjani na Bližnjem vzhodu so pod islamsko vladavino preživeli 1 200 let. Resno pa so ogroženi v našem domnevno naprednem času, zlasti v Iraku, ki ga zaseda Zahod.

Odgovorni smo, da jim omogočimo preživetje ter svobodno in dostojno življenje. Verskemu preganjanju smo največkrat priča v komunistični Kitajski, v psevdokrščanski nacionalistični Rusiji, v komunističnem diktatorstvu in pod islamskim režimom. Menim, da je islamizem preprosto sprijeno diktatorstvo in ideologija dvajsetega stoletja. Evropejci imamo v zvezi s tem dolžnost, ki jo moramo izpolniti.

(Ploskanje.)

  Paulo Casaca, v imenu skupine PSE. – (PT) Gospa predsednica, čestitam avtorjem tega skupnega predloga. Ne smemo pozabiti, da so bili pred kristjani preganjani judje, prav tako pa so bili in so še preganjani jazidi, mandiani in muslimani ter šiiti ali suniti v Iraku.

Ne bi bilo prav ali sorazmerno primerjati dogajanje v Iraku z dogajanjem v Evropi. Dejansko ne smemo pozabiti, da tisti, ki so preganjani v Iraku, v Evropi na žalost niso deležni varstva do katerega so upravičeni, pa naj so kristjani ali ne. V nekaterih primerih je pomanjkanje občutljivosti Evrope v zvezi s preganjanimi Iračani že skoraj neverjetno. Naj vas na koncu brez predsodkov do kogarkoli spomnim na očeta Rahgeeda Gannija in vse pripadnike cerkve božjega svetega duha v Mosulu, kjer se je morda zgodil najgroznejši zločin tega leta.

  Marcin Libicki , v imenu skupine UEN. – (PL) Gospa predsednica, danes razpravljamo o krutem preganjanju kristjanov, zlasti na Bližnjem vzhodu. Ne smemo pozabiti na dejstvo, da so kristjani preganjani po vsem svetu, vendar se ne strinjam z gospodom Casaca, ki pravi, da je preganjanjih veliko verskih manjšin.

Prosim, če lahko zagotovi primere, kjer so manjšine v večjem obsegu preganjane, pri čemer ne govorim o naključnemu ubijanju nevernikov, čeprav je nedopustno, ampak o primerih, kjer je druga religija preganjana, tako kot so preganjani kristjani. V celoti se strinjam z gospodom Posseltom in z večino povedanega. Omenjenih je bilo veliko primerov v zvezi s preganjanjem kristjanov, vendar ne s preganjanjem drugih religij, kot trdi gospod Casaca. To ne drži. Večinoma so preganjani kristjani.

Včeraj smo v Parlamentu slišali govor predsednika Sarkozyja v zvezi s tem, da je treba braniti identiteto Evrope. Kaj je ta identiteta? Kdo nas bo branil, če ne bomo branili sami sebe in korenin naše identitete? Kristjani na Bližnjem vzhodu so priča naši evropski identiteti. Tam so že 2 000 let in moramo jih braniti, če naj tam ostanejo.

  Giusto Catania , v imenu skupine GUE/NGL. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, menim, da smo danes s tem predlogom resolucije naredili pomemben korak, saj mora Parlament vedno obsoditi dejanja in dogodke, ki ogrožajo življenja moških in žensk na podlagi njihove vere, verskega prepričanja ali političnega mnenja.

Verska svoboda je vrednota, ki jo moramo postaviti v ospredje. Čeprav je res, da kristjani v nekaterih primerih tvegajo preganjanje in kriminalizacijo, jih mora Parlament zaščititi in braniti, kot je ščitil in branil muslimanske državljane, ki so bili žrtve diskriminacije na zahodu. Verjamemo, da lahko vse religije igrajo pozitivno in mirovno vlogo, da bi spodbudile spoštovanje do raznolikosti. Zato moramo odločno obsoditi kakršno koli obliko verskega fundamentalizma, ki je pogosto vzrok za spor. Menim, da si mora ta parlament vedno prizadevati za poslušanje in spodbujanje medverskega dialoga.

Iz nekaterih pomembnih primerov je razvidno, kako lahko najdemo rešitev, da bi religije poslušale druga drugo in gradile na skupnem stališču. Prav tako bi vas rad spomnil na žrtvovanje nekaterih katolikov, kristjanov, ki so se borili za ljudi in socialno liberalizacijo ter da bi osvobodili revne. Zato naša skupina glasuje za to resolucijo, v spomin na duhovnike, kot sta bila Peppino Diana in Pino Puglisi, ki sta umrla zaradi svojega stališča v zvezi z mafijo in organiziranim kriminalom na splošno.

  Kathy Sinnott, v imenu skupine IND/DEM. – Gospa predsednica, pozdravljam ta skupni predlog resolucije, ker menim, da je treba zaščititi krščanske manjšine v Afriki, Aziji in Bližnjem vzhodu. Pomembno je, da pred preganjanjem zaščitimo vse verske skupnosti. Grozljivo je, da se ljudje zaradi krščanske pripadnosti vsak dan soočajo z omejitvami glede tega, kaj lahko počnejo in kam lahko gredo, glede lasti nepremičnine, izobrazbe ali dela ter s smrtnimi grožnjami.

Svobodno opravljanje obredov je temeljna človekova pravica, zato morajo vlade zagotoviti, da lahko tudi verske manjšine brez omejitev izpovedujejo svojo vero oziroma da njihovo življenje ali kar koli drugega ni ogroženo.

Muslimani se morajo zavedati, da morajo spodbujati načelo verske svobode in strpnosti, katere so v naših državah, v katerih prevladuje krščansko prebivalstvo, deležni tudi sami.

  Eija-Riitta Korhola (PPE-DE). – (FI) Gospa predsednica, pobudi gospoda Maura pripisujem velik pomen. Miroljubni kristjani so vsak dan sistematično zatirani in grešni kozli v krizah, v katere niso vključeni. To je v celoti nedopustno in je vprašanje, ki ga moramo izpostaviti. Vendar če želimo dejansko izboljšati položaj kristjanov, je pomembno, da težavo razumemo kot del širše celote. Težav nimajo le kristjani, ampak jih imajo v veliko državah tudi muslimani, budisti, hindujci, judje, sikhi in ahmadi. Seznam je dolg.

Verska svoboda je bistvena za družbo, ki spoštuje človekove pravice in državljanske svoboščine. To je, kot bi bila nadpravica v praksi pogoj za obstoj drugih človekovih pravic, ki odražajo razmere v družbi kot celoti. Če se družba slabša, se to najprej opazi v obliki omejitev v zvezi z versko svobodo in v statusu verskih manjšin. Zato moramo odločno podpreti resolucijo Generalne skupščine Združenih narodov o verski svobodi.

Vredno je omeniti, da se verske skupnosti v veliko državah, kot sta Pakistan in Indonezija, skupaj prizadevajo za versko svobodo in zaščito manjšin. Religija sama je lahko zato tudi rešitev. Pluralistični dialog povzroča manj napetosti in zagotavlja versko svobodo in svobodo družbe kot celote.

  Ana Maria Gomes (PSE). – (PT) Zaradi preganjanja verskih manjšin v veliko državah moramo razmisliti o ranljivosti vidikov civilizacije, katere smo po našem mnenju dosegli. Verska svoboda je bistvena in je neodtujljiv steber univerzalnih človekovih pravic. Ne glede na hvalevredne namene je ta resolucija nepopolna.

Evropski parlament mora spregovoriti zlasti o preganjanju krščanskih manjšin, vendar mora najprej obravnavati vse oblike nestrpnosti in diskriminacije, ki temeljijo na veri ali religiji ter dejansko vplivajo na vse verske skupnosti. Skrbeti nas mora tudi islamofobija in antisemitizem, ki sta v Evropi vedno bolj prisotna. Če se osredotočimo skoraj izključno na diskriminacijo kristjanov bomo morda dobili napačen vtis. Zato je treba poudariti, da Evropski parlament v celoti podpira resolucijo v zvezi z odpravo vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije, ki temeljijo na religiji ali prepričanju, in so jo države članice EU predstavile Generalni skupščini ZN.

  Mieczysław Edmund Janowski (UEN). – (PL) Gospa predsednica, Bližnji vzhod ima prav tako krščanske korenine. Ne glede na razlike med njimi, so kristjani večkrat dokazali, da lahko v miru in obojestranskem spoštovanju živijo skupaj z muslimani, judi ali pripadniki drugih religij.

Vendar so kasneje privrženci islamske vere izvajali ukrepe, ki so v praksi učili, da z delovanjem proti kristjanom pokažeš, da si dober musliman. Libanonski novinar Hazem Saghieh je na to pravkar opozoril. Številne in pogosto drastične kršitve pravic ljudi, ki se jih predvsem zaradi krščanske vere obravnava kot drugorazredne državljane, so dokaz za kršenje temeljnih načel človekove svobode, in sicer svobode do vere.

Vprašati se moramo naslednje: Kaj lahko v Evropski uniji, ki spoštuje in je odprta za pravice muslimanskih sodržavljanov, naredimo za kristjane, ki v teh državah niso upravičeni niti do dela teh pravic? Kje je najmanjša vzajemnost? Vsekakor ne v verskih umorih, v široko razširjeni diskriminaciji, v nezmožnosti, da bi se strinjali z gradnjo krščanskih cerkva ali uničevanju spomenikov krščanske kulture.

Ves svet si želi miru in ljudje si želijo svobode, vključno z versko svobodo.

  Bogusław Sonik (PPE-DE). – (PL) Gospa predsednica, zaradi sedanjega političnega položaja na Bližnjem vzhodu se kristjani, ki živijo v tej regiji, počutijo vse bolj ogrožene. En razlog za to je povečan vpliv islamskih fundamentalistov, ki jim pripisujejo odgovornost za vsak neuspeh, ki so ga utrpeli prebivalci regije. Zaradi njihovih verskih vezi z ljudmi na zahodu, so tudi obtoženi, da z zahodno kulturo spreminjajo tradicionalne družbene strukture, o katerih ljudje na Bližnjem vzhodu ne želijo govoriti.

En način kako fundamentalisti izražajo svoje nezadovoljstvo je, da organizirajo demonstracije proti zahodnem svetu, med katerimi uničujejo simbole, ki so povezani s krščanstvom in trgovine, ki jih upravljajo kristjani. V izjemnih primerih celo ubijajo. Zaradi pasivnost vlad se vedno več krščanskih družin preseljuje.

Resolucija izpostavlja številne težave, s katerimi se spopadajo kristjani na Bližnjem vzhodu. Vendar to niso vsi primeri, zato menim, da mora Evropski parlament pripraviti popolno poročilo o položaju kristjanov na Bližnjem vzhodu ali o položaju verskih skupin na splošno. Prav tako moramo razmisliti o tem, kako bomo izvedli dialog med civilizacijami, ki bo omogočil učinkovito vključitev krščanskih družb in muslimanskih regij.

  Jerzy Buzek (PPE-DE). - (PL) Gospa predsednica, čestitam gospodu Mauru. V zvezi s to resolucijo se mi pojavljajo dvomi. V celoti jo podpiram. Edina težava je v tem, da ne vemo ali smo učinkoviti, ali bomo učinkoviti in ali bomo kaj spremenili. Ukrepamo lahko na tri načine.

Prvi način je diplomatski pritisk. Za to si zdaj prizadevamo. Vendar se morajo evropske vlade mobilizirati. To mora upoštevati vsak diplomat. Za take ukrepe si moramo prizadevati v dvostranskih in večstranskih pogovorih Dobre rezultate lahko tu dosežemo le z obsežnim diplomatskim pritiskom.

Drugi način so gospodarske sankcije. Iz izkušenj moje države pred 20 ali 30 leti vem, kaj so gospodarske sankcije pomenile za komunistično vlado v Varšavi, to so bile dobro izbrane sankcije, ki niso škodile državljanom. Tudi mi moramo uporabiti to metodo.

Zadnji način je analiza naših ukrepov, saj imajo države na Bližnjem vzhodu in v drugih delih sveta vzpone in padce. To je odvisno tudi od naših ukrepov, ki niso vedno najbolj usklajeni in preudarni. V mislih imam posredovanje, kulturne dogodke in tudi govore diplomatov. Ne želimo skriti naših prepričanj. Ravno nasprotno, želimo jih jasno izraziti. Vendar moramo ukrepati odločno in razumno.

  Danuta Hübner, komisarka. − Gospa predsednica, Komisija se zaveda in močno obsoja diskriminacijo na podlagi vere in prepričanja. Naša politika temelji na boju proti vsem oblikam diskriminacije, kar izvajamo s pomočjo dvostranskih odnosov in večstranskih forumov, kot so ZN.

Na generalni skupščini ZN je EU vložila svojo običajno resolucijo o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja. Lani je z besedilom resolucije soglašalo rekordnih 99 sopredlagateljev.

Skupaj z državami članicami posvečamo veliko pozornost stanju na področju človekovih pravic in demokracije v partnerskih državah. Na ta vprašanja v političnih dialogih opozarjamo z ukrepi in javnimi izjavami, pri čemer opominjamo partnerske države na njihove obveznosti v skladu z mednarodnim pravom, ki prepoveduje diskriminacijo na kakršni koli podlagi.

EU si dejavno prizadeva za spodbujanje načela zaščite človekovih pravic v skladu z evropsko politiko sosedstva. Akcijski načrti evropske politike sosedstva zajemajo veliko vprašanj v zvezi s tem. Na posameznih srečanjih pododbora za človekove pravice z Jordanijo, Izraelom, Marokom, Libanonom in Tunizijo je bil že pregledan napredek pri izvajanju obveznosti akcijskih načrtov evropske politike sosedstva v zvezi s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami. Prvo srečanje pododbora za človekove pravice z Egiptom je predvideno pozneje ta mesec.

Vzporedno z dvostranskimi stiki z vladami in podporo političnih reform podpiramo nevladne organizacije po svetu, ki so dejavne pri varstvu in spodbujanju človekovih pravic. Menimo, da imajo zagovorniki človekovih pravic nenadomestljivo vlogo v družbi.

Poleg tega menimo, da je prav tako pomembno ohraniti in še povečati versko svobodo v Evropi. EU lahko kaže in izmenjuje dobre prakse.

  Predsednica. – Gospod Casaca me je prosil, da podam osebno izjavo v skladu s členom 145 Poslovnika.

  Paulo Casaca (PSE). – (PT) Gospa predsednica, žal mi je, če nisem bil dovolj jasen. Krščanskim skupnostim, ki so preganjane na Bližnjem vzhodu, zlasti v Iraku, izkazujem popolno in iskreno solidarnosti. Izpostavil sem le, da takšno preganjanje na žalost ni bilo omejeno le na krščanske skupnosti in da so bile jazidske in mandianske skupnosti ter sami šiiti in suniti, ki so zunaj večjih skupnosti, prav tako izpostavljeni grozljivemu preganjanju v tej državi, kar je dejstvo, ki ga ne moremo spregledati. V zvezi s tem nameravam svojemu kolegu poslancu priskrbeti vse kar je po njegovem mnenju potrebno. Želel sem le poudariti navedeno in povedati, da sem pripravljen priskrbeti vso zahtevano dokumentacijo.

  Predsednica. – Gospod Casaca, presegli ste časovno omejitev za podajanje osebne izjave.

Ta razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo na koncu razprave.

(1) Glej zapisnik.

9.2. Uzbekistan (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je razprava o šestih predlogih resolucij o Uzbekistanu.⁽¹⁾

  Katrin Saks (PSE). – (ET) Gospa predsednica, gospe in gospodje, rad bi vas spomnil, kaj je v tem parlamentu pred nekaj dnevi dejal francoski predsednik Nicolas Sarkozy: vsi, ki niste spoštovali naših vrednot in ste namesto tega raje sklepali pogodbe, ste zato izgubili na vseh področjih. V zvezi z Uzbekistanom in širše s celotno srednjo Azijo obstaja nevarnost, da bi pri ocenjevanju virov energije v regiji interesi posameznih držav prevladali nad skupnimi vrednotami. Na žalost je to očitno tudi iz tega, da se ne moremo strinjati o predlogu resolucije, v podporo EEP in UEN, v zvezi s sklepom Sveta, da bi za šest mesecev brez resničnih sprememb položaja človekovih pravic prekinili prepoved izdaje vizuma za uzbekistanske uradnike.

Predlog resolucije omenja tudi kritičen položaj človekovih pravic v Uzbekistanu. Vendar so do zdaj v Uzbekistanu človekove pravice imeli za notranjo zadevo te države, kar sem slišal z lastnimi ušesi. Ne moremo se strinjati s tem pristopom in pozivam vas, da podprete prvo, bolj kritično različico predloga resolucije.

  Elisabeth Jeggle (PPE-DE), avtorica. – (DE) Gospa predsednica, komisarka, gospe in gospodje, kot demokratična ustanova ne smemo dovoliti, da se kjerkoli po svetu tepta človekove pravice. Vendar je prav tako nesprejemljivo, če se v tem parlamentu brez pomisleka ogroža diplomatske odnose in medparlamentarno sodelovanje med EU in Uzbekistanom. Predlog resolucije, ki ga je predstavila skupina socialdemokratov v Evropskem parlamentu, skupina zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo ter levo usmerjene skupine je enak demokratičnem rušilnem derbiju.

V zadnji resoluciji Parlamenta oktobra 2006, smo se obvezali k konstruktivni, k dialogu usmerjeni rešitvi. Vendar si danes prizadevamo za vse kaj drugega kot za dialog. Moja skupina za to ne more odgovarjati, zato vas pozivam, da zavrnete predloge resolucij skupine PSE in skupine ALDE in levo usmerjenih skupin.

Predlog resolucije, ki ga je skupaj s skupino združenja za Evropo narodov predstavila naša skupina zajema naslednje točke: Politično situacijo v Uzbekistanu, ki nikakor ni zadovoljiva. Položaj človekovih pravic, ki je v marsikaterem vidiku še vedno zaskrbljujoč. Ne glede na vse pa se kaže napredek. Med Evropsko unijo in Uzbekistanom je na primer 8. in 9. maja v Taškentu potekal prvi dialog. Vsaka resolucija Evropskega parlamenta mora pojasniti sedanji položaj in le na tem lahko potem temelji sedanja resolucija.

  Adam Bielan (UEN) , avtor. – (PL) Gospa predsednica, najprej se zahvaljujem soporočevalcu te resolucije. Hkrati moramo upoštevati smernice Skupnosti v zvezi z zaščito človekovih pravic, ki jih je sprejela leta 2004, pri čemer bi rad poudaril, da je treba izboljšati odnose med Evropsko unijo in Uzbekistanom. Vendar poudarjam, da morajo ti odnosi temeljiti na načelih demokracije, pravne države in zlasti na načelih spoštovanja človekovih pravic.

Poleg tega kar zadeva odločitev, da za nekaj mesecev prekinemo nekatere sankcije, ki veljajo za Uzbekistan, podpiram pobudo za spremljanje napredka v zvezi s človekovimi pravicami v tej državi. Negativna odločitev uzbekistanskega ministrstva za pravosodje glede priznavanja pisarne, ki nadzoruje te pravice, dokazuje, da bi si morali dodatno prizadevati na tem področju.

Kot podpredsednik tega parlamenta z odgovornostjo do sosedske politike med drugim v Uzbekistanu, pozivam mednarodne institucije, in zlasti uzbekistanske organe, da podprejo razvoj civilnih družb.

  Hélène Flautre (Verts/ALE) , avtorica. – (FR) Gospa predsednica, cilj te resolucije je preprost, in sicer povedati resnico. To od nas zahtevajo Uzbekistanci in aktivisti za človekove pravice.

To je nujno zaradi umorov novinarjev in disidentov, ki so se pojavili v zadnjih nekaj mesecih, ter sklepov Sveta iz 15. oktobra, ki jih je predsednik Karimov napačno razglasil za diplomatsko zmago. Pomembno je, da so bile sankcije podaljšane za 12 mesecev, ker pokol v Andižanu ni bil raziskan in sestanki strokovnjakov v zvezi s tem niso prinesli rezultatov.

Kar zadeva odpravo prepovedi izdaje vizuma za šest mesecev, se strinjamo, da se morajo prepovedi izdaje vizuma samodejno obnoviti, če se uvedena merila ne izpolnijo v šestih mesecih, na primer v primeru obiskov posebnih poročevalcev Združenih narodov.

Vendar nismo zadovoljni z ugotovitvami v zvezi z domnevnim napredkom pri človekovih pravicah. Smrtna kazen na primer dejansko še vedno ni odpravljena in dialog med EU in Uzbekistanom v zvezi s človekovimi pravicami je prekinjen.

Nazadnje, v tej resoluciji obsojamo umore mnogih neodvisnih novinarjev in disidentov ter zahtevamo izvajanje resnih in nepristranskih raziskav.

Zaskrbljen sem glede namenov skupin PPE in UEN.

Predlagajo, da pri razlagi sklepov Sveta gremo dlje od vseh držav članic in ne le prekličemo prepovedi izdaje vizuma, ampak dejansko odstranimo vse vizume.

Njihov odstavek 3 navaja, da neučinkovite sankcije spodbujajo uzbekistanski režim, kar intelektualno ali politično ni smiselno. Besedilo sploh ne omeni 13 aktivistov za človekove pravice, katerih takojšno izpustitev je v pismu zahteval predsednik Pöttering.

Moja zadnja točka odstavek 9, ki govori o težkem položaju organizacije Human Rights Watch. S tem se strinjamo, vendar je organizacija jasno povedala, da ne želi biti omenjena v resoluciji, ki je tehnično neustrezna ter škoduje aktivistom za človekove pravice in Uzbekistancem, pri čemer se vsi zavedamo, da bi jo na koncu diktator, predsednik Karimov, uporabil kot propagandno sredstvo.

Zato pozivam poslance iz skupin PPE in UEN, da podprejo resen odnos, ki je potreben v zvezi s to zadevo in s spoštovanjem do Uzbekistancev podprejo naš predlog resolucije, ki navaja le resnico o položaju človekovih pravic v Uzbekistanu.

  Marios Matsakis (ALDE), avtor. – Gospa predsednica, tiranski režim vodenja Uzbekistana, pri katerem gospod Karimov vztraja že od leta 1989, negativno vpliva na demokracijo. Režim gospoda Karimova je odgovoren za izvajanje politike terorja in korupcije v njegovi državi, pri čemer so seveda žrtve večinoma Uzbekistanci. Ti ljudje so žrtve samovoljnega pripora in pridržanja, mučenja in zlorabe, vendar gospod Karimov še vedno ne upošteva številnih zahtev mednarodne skupnosti in EU po demokratični reformi.

To me spominja na še enega posameznika, ki svojo državo vodi na podoben totalitarni način in ne upošteva tistih, ki pozivajo k izvajanju demokratičnih reform. Govorim o kralju Abdulahu iz Savdske Arabije, kjer ženske nimajo pravice niti glasovati niti voziti avto in v kateri so resne kršitve človekovih pravic del vsakdanjega življenja.

Žal imajo v zvezi s tem nekatere vlade EU dvojna merila, saj gospoda Karimova ostro obsojajo, kar je povsem upravičeno, medtem ko so do kralja Abdulaha zelo mili. Dejansko je bil kralj Abdulah na nedavnem državnem obisku v Britaniji in Italiji deležen velike dobrodošlice.

Glavna razlika med Uzbekistanom in Savdsko Arabijo je v denarju, ki ga ima kralj Abdulah ogromno in dokler ga bo zapravljal v Britaniji in Italiji, bo njegovo vključevanje v velike kršitve človekovih pravic in neupoštevanje zahtev demokratičnih ustanov v njegovi državi spregledano. Najbrž so zato moj predlog, da danes razpravljamo o razmerah v Savdski Arabiji, skoraj vse skupine zavrnile. Upam, da bodo skupine naslednjič morda izkazale večjo zaskrbljenost glede te teme.

  Erik Meijer (GUE/NGL) , avtor. – (NL) Gospa predsednica, Uzbekistan se mora korenito spremeniti. Začetna spodbuda v to smer je bila 13 maja 2005 zatrta s surovo silo, ki je zahtevala življenja več sto protestnikov. Od takrat zunanji svet že nenavadno dolgo molči. Po naši aktualni in nujni razpravi 27. oktobra 2005 se je zgodilo le malo.

Vendar po razpadu Sovjetske zveze avtoritarni režimi oblasti niso prevzeli le v bolj znanih državah, kot so Ukrajina, Gruzija in Belorusija, ampak tudi v Turkmenistanu in Uzbekistanu. Torej ni zmagala demokracija, ampak manjša skupina ljudi, ki so si izkušnje pridobili v apartu stare države in v varnostnih silah.

Ker je bil njihov edini cilj priti na oblast, so ti ljudje spremenili državna podjetja v zasebno last, manipulirali z volilnimi rezultati, dali opoziciji čim manj svobode, ovirali svobodne organizacije, omejevali tisk in če je bilo potrebno uporabili nasilje proti svojim ljudem. Na žalost so te razmere še vedno prisotne v Uzbekistanu.

Do zdaj so na odnos Evrope do Uzbekistana preveč vplivali gospodarski in vojaški interesi. Zdi se, da smo dopuščali obstoj diktatorstva v Uzbekistanu zato, ker se je izkazal za koristnega pri vojaškem posredovanju v Afganistanu. Takšen odnos bi v celoti uničil verodostojnost evropskih namer v zvezi s človekovimi pravicami in demokracijo. Evropa ne sme postavljati pravic in svoboščin Uzbekistancev na drugo mesto.

  Karin Scheele , v imenu skupine PSE. – (DE) Gospa predsednica, v okviru nemškega predsedstva Svetu in jasnega vpliva nemške zvezne vlade so se sankcije proti Uzbekistanu zmanjšale pod pogojem, da bo Karimova vlada izboljšala položaj človekovih pravic v državi. Vendar se v uzbekistanskih zaporih še vedno uporablja mučenje; položaj človekovih pravic se v Uzbekistanu ni niti malo izboljšal. To nam sporočajo mednarodne organizacije, ki opazujejo resne napade na civilno družbo. Prizadete so organizacije za človekove pravice, organizacije žensk, informacijski centri in veliko drugih organizacij. Aktivisti za človekove pravice so obsojeni na daljše kazni, pri čemer so morali številni aktivisti, vključno z novinarji, zbežati.

Ne smemo zmanjšati sankcij, ne smemo jih odpraviti. Spet je očitno, da se celo v tem parlamentu razprave o človekovih pravicah, v katerih tvegamo dostop do surovin razlikujejo od tistih, kjer dostop do surovin ni ogrožen. Poslati moramo jasno sporočilo, da tega ne sprejemamo.

  Raül Romeva i Rueda, v imenu skupine Verts/ALE. – (ES) Gospa predsednica, rad bi izkoristil priložnost te razprave, da opozorim Parlament na skupino ljudi, ki so preganjani zlasti v Uzbekistanu in tudi v Turkmenistanu. To je v osnovi populacija lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev.

Geji in lezbijke so ponavadi dvojno preganjani, v mnogih primerih zato, ker so aktivisti, ampak tudi zato ker so geji in lezbijke. Mnoge, ki so javno priznali, da so pripadniki te skupine, oziroma so jih tako obsodili, čaka od dve do pet let zapora.

Morda ko v zvezi s tem govorimo o človekovih pravicah na splošno, ponavadi upoštevamo vse človekove pravice, vendar pogosto pozabimo zlasti na to skupino s posebnimi potrebami, ki je na zadnjem srečanju organizacije OVSE v Madridu prav tako predstavila te trditve kljub nerazumljivim nasprotovanjem mnogih vlad.

Menim, da si moramo to zapomniti in to temo vključevati v razprave med Evropsko unijo in Srednjo Azijo.

  Józef Pinior (PSE). – Gospa predsednica, zelo sem zaskrbljen glede odnosa skupine PPE-DE do razmer v Uzbekistanu v zvezi s človekovimi pravicami. Ne smejo nas zavesti hinavska prizadevanja uzbekistanske vlade, da si z navideznim demokratičnim napredkom in izboljšanjem odnosov z Evropsko unijo pridobi naše spoštovanje.

Ne, kajti Uzbekistan v zadnjih dveh letih ni dosegel napredka. Vlada še vedno ni odobrila neodvisne preiskave pobojev v Andižanu. Na podlagi poročila ZN v Uzbekistanu še vedno ne upoštevajo človekovih pravic in uporabljajo mučenje. Politični nasprotniki še vedno nimajo pravice do svobodnega izražanja. Vlada še vedno nadzoruje medije. To obsojamo in od vlade zahtevamo, da pojasni tudi umora novinarja in gledališkega režiserja, ki sta bila znana nasprotnika uzbekistanske vlade.

Ne smemo podpirati prevare, s katero se je gospod Karimov 23. decembra ponovno izvolil za predsednika in še naprej moramo biti pazljivi in pozorni na politične razmere v Uzbekistanu, čeprav bodo zaradi tega oškodovani nekateri nacionalni interesi Evropske unije. V Evropski uniji gospodarski odnosi nikoli ne smejo imeti prednost pred človekovimi pravicami.

  Danuta Hübner, komisarka. − Gospa predsednica, nova strategija za srednjo Azijo, ki je bila nedavno sprejeta, izraža zavezanost Evropske unije k povečanemu dolgoročnemu prizadevanju in sodelovanju z regijo.

EU in države srednje Azije, vključno z Uzbekistanom, so se dogovorile, da bodo človekove pravice, pravna država, dobro upravljanje in demokratizacija ključni elementi strategije.

Nameravamo povečati podporo varstvu človekovih pravic ter ustanavljanju in razvoju neodvisnega sodstva, kar bi trajnostno prispevalo k utrjevanju pravne države in spoštovanju mednarodnih človekovih pravic v srednji Aziji.

V okviru odnosov med EU in Uzbekistanom morata dialog in sodelovanje temeljiti na spodbujanju pozitivnih ukrepov za izboljšanje človekovih pravic in demokratizacije. Naši odnosi z Uzbekistanom so se v zadnjih nekaj letih poslabšali, zlasti od dogodkov v Andižanu maja 2005, zato smo še vedno zelo zaskrbljeni glede stanja na področju človekovih pravic.

Odločno menimo, da imamo s prizadevanjem večje možnosti za spodbujanje napredka na področju človekovih pravic v Uzbekistanu kot z izolacijo. Izolacija ni bila uspešna. Pozdravljamo postopno ponovno prizadevanje, ki se izvaja v zadnjih letih, odkar je svet za sodelovanje med EU in Uzbekistanom sklenil, da vzpostavi redni dialog v zvezi s človekovimi pravicami, pri čemer je prvi krog potekal maja letos. V dveh krogih pogovorov na strokovni ravni so bili obravnavani tudi dogodki v Andižanu. Poleg tega načrtujemo dialog z uzbekistansko civilno družbo v zvezi s svobodo medijev, ki bo začetek naslednjega leta potekal v Taškentu. Prav tako pozdravljamo uvedbo načela habeas corpus in odpravo smrtne kazni v Uzbekistanu, kar bo začelo veljati januarja 2008.

Na zadnjem srečanju sveta za splošne zadeve so se države članice EU dogovorile o obnovi omejevalnih ukrepov, vendar obenem tudi o začasnem preklicu prepovedi izdaje vizuma. Svet je pozval Uzbekistan, naj v celoti izvaja svoje mednarodne obveznosti v zvezi s človekovimi pravicami in zlasti dovoli neoviran dostop zadevnih mednarodnih organov do zapornikov, učinkovito sodeluje s posebnimi poročevalci ZN, ne omejuje delovanja nevladnih organizacij v Uzbekistanu ter izpusti zagovornike človekovih pravic in jih preneha nadlegovati.

Svet je izjavil, da bo odprava omejitev glede izdaje vizuma obravnavana po šestih mesecih, da se oceni, ali je Uzbekistan napredoval v zvezi z izpolnjevanjem teh pogojev. Uzbekistanski organi so se strinjali o nadaljevanju razprave glede vprašanj človekovih pravic v okviru sveta za sodelovanje med EU in Uzbekistanom začetek naslednjega leta.

Poleg tega je Uzbekistan odprt za razpravo s Komisijo glede načinov, kako še izboljšati pomoč Skupnosti v zvezi s podporo reforme njenih političnih institucij, kot je na primer parlament, in sodstva, o čemer bomo v svetu za sodelovanje še naprej razpravljali. Dejstvo, da omejevalni ukrepi EU še vedno veljajo, daje Uzbekistancem in širši javnosti jasno vedeti, da smo zaskrbljeni glede razmer v Uzbekistanu.

Uzbekistanci morajo na področju človekovih pravic še veliko storiti in mi jih bomo v skladu s sklepi sveta še naprej opozarjali, da na tem področju pričakujemo občuten napredek.

V okviru naših odnosov z Uzbekistanom bodo človekove pravice še vedno pomembno in problematično vprašanje, vendar Komisija meni, da je prizadevanje najboljši način za spodbujanje pozitivnega razvoja.

  Predsednica. – Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo na koncu razprav.

(Skrajšano v skladu s členom 142 Poslovnika.)

  Véronique Mathieu (PPE-DE), v pisni obliki. – (FR) Ko spregovori Evropa, se svoboščine izboljšajo.

Evropska unija mora izvajati politiko, ki se je začela leta 2005 po slepem in v celoti nekaznovanem zatiranju v Andižanu, ko je po podatkih organizacij OVSE in Human Rights Watch umrlo med 500 in 1000 ljudi. Zaradi mnogih izzivov, ki so pred nami (energija, terorizem, svoboščine) mora Evropa bolj kot kadarkoli mobilizirati svoje obrobje. Njena najnujnejša misija je, da spodbuja človekove pravice in doseže, da postanejo mirni odnosi z Uzbekistanom odvisni od napredka v zvezi s temeljnimi svoboščinami. EU ne more prezreti v resnici prevarantske pravne države in sovražnega umora direktorja Marka Weila, znanega nasprotnika režima v Taškentu, ki se je zgodil prejšnji september. Uzbekistanski parlament je v zadnjem času precej napredoval v zvezi z odpravo smrtne kazni in civilnim pravosodjem. Čeprav so te odločitve še vedno precej neustrezne, odločnost Evropske unije ni bila zaman in je v nasprotju z načeli nesprejemljive in nevarne realpolitike. Čeprav si moramo še bolj prizadevati, da bi dosegli demokracijo in politično stabilnost, smo končno dobili upanje. Od velike države Uzbekistan je odvisno, ali bo pri vzpostavljanju pravega partnerstva z Evropo uničila to upanje.

(1) Glej zapisnik.

9.3. Somalija (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je razprava o šestih predlogih resolucij o Somaliji.⁽¹⁾

  John Bowis (PPE-DE), avtor. – Gospa predsednica, ljudje iz Somalilanda in Somalije že leta obiskujejo moje volilno okrožje v Londonu. Že od nekdaj namreč delajo v britanski trgovski mornarici in pošiljajo domov finančna sredstva. Ko sem bil še v britanskem parlamentu, sem sopredsedoval medstrankarski skupini Britancev in Somalijcev. Včasih smo obravnavali težave, včasih pa osebna vprašanja itn. Teh vprašanj je bilo veliko. Somalijci so čudovit narod, vendar njihovi voditelji niso bili čudoviti.

Zdaj so se zadeve še poslabšale. Država je propadla. Imamo državo z enimi od najslabših statističnih podatkov na področju zdravstva. Njeni prebivalci se vsak dan soočajo z nasiljem in vedno večjo stopnjo smrtnosti otrok in mater. Znašli so se v navzkrižnem ognju med etiopsko in vladno vojsko ter milicami islamskih sodišč. Zato je to vprašanje danes na dnevnem redu. Vidimo lahko, kako grozno je danes živeti v Somaliji. Vidimo lahko, da je Somaliji nujno potrebna humanitarna pomoč, vendar naša pomoč tja nikoli ne prispe. Vidimo lahko potrebo po mirovnih silah in pozdravljamo to, kar je obljubila Afriška unija, vendar ne pozdravljamo tega, kar dejansko počne. Afriška unija se ne drži svoje obljube.

Trenutno imamo v Somaliji le ugandsko vojsko. Dokler se ne doseže obljubljeno število vojakov, tj. 8 000, se Etiopijci ne bodo umaknili. Moramo si prizadevati za dialog med ljudmi, ki ne upošteva meja in nekaterih naših tradicionalnih predsodkov, kajti brez dialoga ne bo stabilnosti in brez stabilnosti ni prihodnosti za to državo. Če ne bo prihodnosti, bo umrlo še več ljudi. Sicer za to ne bomo odgovorni, vendar tega ne bomo niti poskušali preprečiti.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), avtor. – (ES) Jasno je, da tudi jaz želim poudariti pomembnost te resolucije, zlasti v zvezi z današnjo razpravo. Dejansko govorimo o tem, kako obravnavati položaj ranljivih držav. Somalija ni le ranljiva, ampak dejansko propadla država.

Vendar, kot je dejal gospod Bowis, na tej točki ne smemo pozabiti, da zdaj visoko raven nasilja v državi spodbuja nenehen vstop orožja, zlasti lahkega orožja in streliva, iz drugih držav v regiji in v veliko primerih neposredno iz zahodnih držav, kar vključuje Evropsko unijo.

Zato ne smemo pozabiti, da smo odgovorni, da se odzovemo na sedanje neposredne posledice tega, kar se dogaja v Somaliji, in za to situacijo, pri čemer moramo, ko govorimo o dolžnosti in odgovornosti za zašito, kar ponavadi počnemo v takšnih razpravah, tudi prevzeti odgovornost za preprečevanje, na primer z nadzorom izvažanja orožja.

  Ana Maria Gomes (PSE), avtorica. – (PT) Včeraj so v Mogadišu spodbujali napad na sile Afriške unije – takšen je obseg tragedije in pomanjkanja nadzora, ki uničujeta Somalijo in celoten Afriški rog. EU mora nujno izvajati pritisk na vse vpletene strani, da se zavežejo k vključujočem procesu nacionalne sprave, ki obravnava politična vprašanja v izhodišču krize. Prehodna vlada bo ostala neresnična, če še vedno ne bo sprejela ukrepov za zaščito civilnega prebivalstva in pospešila humanitarno pomoč.

Glede na nedavno poročilo ZN je Somalija bolj kot kdajkoli prej preplavljena z orožjem. Bistveno je, da države in trgovce, ki kršijo embargo na orožje iz leta 1992, ustavimo in jim pripišemo odgovornost. Nazadnje je treba mirovno silo Afriške unije nujno okrepiti, pri čemer morajo etiopske okupacijske sile oditi. Priznati je treba, da posredovanje Etiopije, ki ga je s pasivno sokrivdo Evropske unije sprožila Busheva administracija, ni prinesla miru ali vlade in prav tako ni pripomogla pri boju proti terorizmu v Somaliji. Pripomogla je le k večjem trpljenju, revščini in smrti ljudi celotne regije.

  Marcin Libicki (UEN), avtor. – (PL) Gospa predsednica, danes govorimo o tragediji, ki se je zgodila v Somaliji. Na splošno je rečeno, da se v takem primeru lahko uporabi tri intervencijske ukrepe, in sicer diplomatski pritisk, gospodarski embargo in, če je potrebno, oboroženo posredovanje. Vendar obstaja še četrta možnost, ki je ne omenjamo in sicer, da morajo države EU preprečiti možnost za lastno psevdogospodarstvo, ki podkupuje birokrate v različnih postkolonialnih državah, da bi začeli civilne vojne, ki so pogosto v temeljnih interesih psevdogospodarstva.

Naj povem še nekaj o temi, o kateri sta govorila gospod Romeva i Ruedo in gospod Gomesa. Zagotovo so orožja, ki jih uporabljajo v teh državah, vključno v Somaliji, izdelana in izvožena iz tako imenovanih demokratičnih držav, držav, ki so gospodarsko razvite. Države v tem delu sveta bi morale pritisk izvajati zlasti nad lastnimi izdelovalci orožja, in psevdoposlovneži, s čimer bi zagotovile, da ne povzročijo ali igrajo vlogo v najhujših nesrečah, s katerimi se na našem planetu spopadamo danes.

  Marios Matsakis (ALDE), avtor. – Gospa predsednica, Somalija je bila že v preteklosti tema razprav Evropskega parlamenta in resolucij ZN. Žal se tamkajšnje razmere niso izboljšale in uničujoča državljanska vojna traja še naprej. Zato se tragično trpljenje ljudi nadaljuje, pri čemer na sto tisoče ljudi živi v revščini, na tisoče otrok je podhranjenih in umira, pojavljajo pa se tudi nalezljive bolezni, kot sta kolera in hepatitis. Ta država je v brezupnem položaju, v katerem prevladujeta anarhija in zakon divjine.

V tem skupnem predlogu resolucije, tako kot v prejšnjih, navajamo številne predloge, kot sta prenehanje vsakršnega tujega vojaškega posredovanja v Somaliji (predvsem Etiopije in Eritreje) in celovito izvajanje trgovinske zapore za Somalijo, ki je bila uvedena pred 15 leti, vendar žal še ni zares učinkovita.

Poleg tega pozivamo k zaščiti svobode tiska in strogo obsojamo to, da somalijska vlada sistematično nadleguje medije in da ni preiskala umorov novinarjev, ki so jo kritizirali.

Ob tem se zavedamo, da so možnosti, da bodo ti pozivi upoštevani, zelo majhne. Kljub temu moramo vztrajati in upati, da bosta končno prevladala razum in humanistični odnos ter da bodo Somalijci sčasoma doživeli mirnejše in uspešnejše čase.

  Erik Meijer (GUE/NGL) , avtor. – (NL) Gospa predsednica, od leta 1991 Somalija v praksi ne obstaja kot država, vsaj ne v okviru ozemlja nekdanje italijanske kolonije. Samo na severu, v nekdanji britanski koloniji Somalilandiji, obstaja nekakšna država, ki pa ni mednarodno priznana.

Ozemlje te države je zasedlo veliko vojaških poveljnikov, ki se izmenično bojujejo in sodelujejo drug z drugim. Vojska sosednje Etiopije se je imenovala za njihovo skupno zaščitnico. Zveza islamskih sodišč pa je njihov skupni nasprotnik, ki hoče brez vojaških poveljnikov na podlagi tradicionalnih islamskih pravilih združiti Somalijo.

Vsi poskusi, da bi ustanovili splošno sprejeto enotno vlado in pomagali Somaliji, da znova deluje kot država, so spodleteli. Finančna podpora Komisije prehodnim zveznim ustanovam, ki so bile ustanovljene leta 2004 se je takrat izkazala za upravičeno, vendar je vodila do obtožb, da se je Evropska unija opredelila v zvezi z oboroženimi spopadi in sodelovala z Etiopijo proti silam, ki si na oblasti želijo strog islamski režim.

Takšna evropska politika ne glede na dobre namene ne more uspeti brez podpore prebivalcev Somalije. Zato je dobro, da predlog resolucije, o katerem bomo pravkar glasovali, poziva k ustavitvi tujega vojaškega posredovanja ter k dialogu in spravi na nacionalni ravni.

  Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, v imenu skupine PSE. – (PL) Gospa predsednica, vse od padca režima Siada Barreja leta 1991 nobena vlada v Somaliji ni pravilno delovala. Notranje razmere so kaos in anarhija. Zaradi sporov med uporniki zveze islamskih sodišč in začasno vladno vojsko je 850 000 ljudi ostalo brez domov, veliko pa jih je umrlo.

Razmere v Somaliji so zelo dramatične. Po regiji se razširja kolera, več kot 1,5 milijona ljudi potrebuje nujno medicinsko pomoč in več deset tisoč otrok trpi zaradi podhranjenosti. Obstaja veliko tveganje, da ta spor povzroči destabilizacijo v regiji. Še bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da je bilo od obljubljenih 8000 vojakov Afriške unije v mirovno operacijo odposlanih le 1 600 vojakov.

Zato morajo Afriška unija, Združene države, Evropska unija in Združeni narodi povečati humanitarno in logistično pomoč za prebivalce Somalije ter okrepiti diplomatska prizadevanja, katerih cilj je pospešiti mirovne procese in s svobodnimi volitvami leta 2009 vzpostaviti stabilno vlado.

  Leopold Józef Rutowicz, v imenu skupine UEN. - (PL) Gospa predsednica, Somalija leži na Somalijskem polotoku, ki je znan kot Afriški rog, in je etnično in versko homogena država. Somalijci predstavljajo 97 % prebivalstva, pri čemer skoraj 100 % prebivalstva priznava Islam.

S svojimi naravnimi viri je imela potrebne pogoje za doseganje gospodarskega razvoja in spodobnega življenja prebivalcev republike Somalije, ki je nastala leta 1960. Na žalost so državni udari, civilna vojna, spremembe v politični usmeritvi, plemenska divizija in vključitev zveze islamskih sodišč, ki se je v boju za oblast povezala s talibani, prispevali k ustvarjanju pekla na zemlji za Somalijce.

Kako lahko pomagamo tem ljudem? Rešitev somalijskih vprašanj je v pristojnosti ZN in Afriške unije. V interesu Afrike in Afriške unije je, da se pospeši politično in vojaško dejavnost za zaščito ljudi in ustvari potrebne pogoje za popolnoma bistveno humanitarno pomoč, ki jo zagotovita ZN in Evropska unija, V zvezi s položajem v Somaliji razprava o kršitvah človekovih pravic, ki se množično dogajajo v tej državi, ne bo nič spremenila. Potrebni so ukrepi, ki bi jih podprla Evropska unija.

  Danuta Hübner, komisarka. − Gospa predsednica, v celoti se strinjam z gospodom Bowisom, da, dokler je dialog, vedno ostaja upanje. Menimo, da je skrajni čas, da ukrepamo v zvezi s Somalijo, ker trenutne razmere znatno ogrožajo mir in varnost v Somaliji in izven nje. Poleg tega zaradi razmer neznosno trpijo prebivalci Somalije.

Kot veste, je Unija prevzela vodilni položaj pri mirovnem procesu v Somaliji in ustanavljanju prehodnih zveznih ustanov. Vedno smo si prizadevali za politično rešitev, ki bi vključevala vse somalijske skupine, pri čemer je komisar Louis Michel na primer pred posredovanjem Etiopije decembra 2006 opravil mirovno misijo za rešitev mirovnega procesa, ki je bila pomembna za povezavo med pomočjo EU in mirovno misijo Afriške unije v zvezi s Somalijo ter za začetek pravega kongresa za nacionalno spravo.

V Somaliji smo priča humanitarni katastrofi, pomanjkanju humanitarnega prostora ter zatiranju neodvisnih medijev in novinarjev, ki so tarče pobojev. Trenutne stopnje humanitarne stiske v južni in srednji Somaliji so razlog za veliko zaskrbljenost. Po ocenah 1,5 milijona ljudi potrebuje humanitarno pomoč, vključno z več kot 730 000 razseljenimi ljudmi, od katerih je tretjina izpostavljena izrednemu tveganju. Po ocenah je samo v zadnjih dveh tednih zaradi nasilja pobegnilo 173 000 prebivalcev Mogadiša.

Poleg tega vas obveščam, da se urad Evropske komisije za humanitarno pomoč odziva na obstoječo humanitarno krizo in sodeluje s partnerji pri izvajanju ukrepov za podporo 1,5 milijona ljudi, pri čemer lokalnemu prebivalstvu, razseljenim ljudem in gostiteljskim skupnostim zagotavlja dostop do vode, sanitarijev, prehrane in zdravil ter podporo za živinorejo in preživljanje. To leto je urad namenil doslej največji proračun za pomoč Somaliji, tj. 20 milijonov EUR.

Poleg tega smo zelo zaskrbljeni glede varnostnih razmer v Mogadišu ter drugih regijah v južni in srednji Somaliji. Zdi se, da se upor širi, zato so v zadnjih tednih vse skupine znatno povečale svojo vojaško zmogljivost. EU je zavezana k izvajanju večdelnega pristopa, ki zajema podporo celostne varnostne strategije, vključno s postopkom premirja in celostno izvedbo misije Afriške unije v Somaliji za pospešitev umika Etiopije, ter spodbujanju, da se imenuje reprezentativen in učinkovit predsednik vlade ter reprezentativna in učinkovita vlada, pri čemer sodeluje z opozicijo in ji daje zagotovila, da bi pospešila njeno vključevanje do konca prehodnega obdobja, ki bo trajalo do volitev leta 2009. Poleg tega bo EU pozvala vse skupine k spoštovanju temeljnih človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava.

Nazadnje moramo upoštevati regionalne razsežnosti krize ter sodelovati z Etiopijo in Eritrejo, ki sta v posredni vojni s Somalijo, kar bi lahko sprožilo spore na njunih lastnih mejah. Evropska komisija je imenovala posebnega odposlanca za Somalijo in spodbuja predloge za ukrepe EU na zasedanju sveta za splošne zadeve in zunanje odnose. Komisija je še vedno zavezana k tesnemu sodelovanju z Evropskim parlamentom, da se ustavi nasilje in najde politična rešitev te krize.

  Predsednica. Gospod Matsakis bo spregovoril o postopkovnem vprašanju.

  Marios Matsakis (ALDE). – Gospa predsednica, preden nadaljujemo z glasovanjem v zvezi z vprašanjem pravilnosti postopka še enkrat poudarjam, da v tem parlamentu ni predstavništva Sveta. To je zdaj postal skoraj stalni položaj in morda moramo v zvezi s tem ukrepati.

  Predsednica. – Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo na koncu razprave.

Pisne izjave (člen 142)

  Glyn Ford (PSE). - Razmere v Somaliji izražajo razpadlo državo in neuspešno gospodarstvo. Odkar je bil leta 1991 odstavljen diktator Said Barre, kar je povzročilo anarhijo, spopade znotraj klanov in razbojništvo, ni bilo delujoče vlade.

Zaradi nedavnih spopadov med zvezo islamskih sodišč ter zavezniško vojsko Etiopije in prehodne zvezne vlade je bilo razseljenih 100 000 ljudi, pri čemer grozi lakota. Vendar vedno slabše varnostne razmere v Mogadišu preprečujejo mednarodnim nevladnim organizacijam, da se spopadejo s to humanitarno katastrofo.

Pozdravljam prizadevanja Afriške unije, da oblikuje mirovno silo, ki bi pomagala pri nacionalni spravi, vendar je bilo dejansko odposlanih le 20 % od obljubljenih 8 000 vojakov. Afriška unija mora spoštovati svoje obveznosti. Vendar mora tudi Evropska unija povečati svoja prizadevanja za zagotavljanje politične, finančne in logistične podpore.

Mednarodna skupnost, vključno z EU, mora povečati humanitarno pomoč za razseljene ljudi. Vendar je za najučinkovitejšo rešitev za ponovno vzpostavitev Somalije kot funkcionalne države potrebno sodelovanje mednarodne kontaktne skupine za Somalijo, vključno z Afriško unijo, ZN, EU in ZDA, z akterji znotraj Somalije, da se podpre izvajanje prehodne zvezne listine in ustanov.

(1) Glej zapisnik.

10. Čas glasovanja

  Predsednica. – Naslednja točka je čas glasovanja.

(Za rezultate glasovanja in druge informacije v zvezi z njim: glej zapisnik.)

10.1. Krščanske skupnosti na Bližnjem vzhodu (glasovanje)

– (EL) Skupni predlog resolucije B6-0449/2007

10.2. Uzbekistan (glasovanje)

– (EL) Skupni predlog resolucije B6-0451/2007

– Po glasovanju o predlogu resolucije.

  Evgeni Kirilov (PSE). - Gospa predsednica, nisem mogel pravočasno glasovati. Prosim, zabeležite, da sem glasoval za to resolucijo.

10.3. Somalija (glasovanje)

– (EL) Skupni predlog resolucije B6-0454/2007

11. Popravki in namere glasovanja: glej zapisnik

12. Predložitev dokumentov: glej zapisnik

13. Sklepi o nekaterih dokumentih: glej zapisnik

14. Pisne izjave, vpisane v register (člen 116 Poslovnika): glej zapisnik

15. Posredovanje besedil, sprejetih na tej seji: glej zapisnik

16. Časovni razpored prihodnjih sej: glej zapisnik

17. Prekinitev zasedanja

  Predsednica. – Razglašam, da je zasedanje Evropskega parlamenta prekinjeno.

(Seja se je končala ob 16.20.)

Na podlagi nedavnega izida volitev v Turčiji je nova turška vlada prejela odločen mandat za politične in gospodarske reforme. Kako Svet podpira turško vlado pri prihodnjih političnih in gospodarskih izzivih, da bi zagotovil večji napredek Turčije pri izvajanju reform?

Ta odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ni zavezujoče za Svet ali države članice, Svetu ni bil predložen v ustni obliki v času za vprašanja na novembrskem delnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu.

Volilna udeležba na turških parlamentarnih volitvah je bila visoka. Sestava novega parlamenta bolje zastopa turško prebivalstvo kot prejšnja, pri čemer ima vlada predsednika vlade Erdogana absolutno večino. Kot je povedal poslanec, vlada zdaj ima obnovljeno legitimnost in jasen mandat, s čimer bo lahko odločno nadaljevala z reformnim procesom.

Evropska unija je izkoristila in bo še naprej izkoriščala vsako priložnost, zlasti v okviru različnih političnih dialogov, da Turčijo opozori na to, da EU od nove vlade pričakuje, da bo po upočasnitvi, ki smo ji bili priča v zadnjih letih in v predvolilnem obdobju, ponovno spodbudila izvajanje reform. V zvezi s tem opozarjamo na namero parlamentarne večine v zvezi s pripravo nove ustave, kar bomo pozorno spremljali.

Napredek v zvezi z reformnim procesom, vključno s sprejetjem in izvajanjem nove zakonodaje, je bistven za napredovanje pristopnih pogajanj, pri čemer je Unija še naprej pripravljena pomagati Turčiji v zvezi s tem. Dela je še veliko, zlasti v zvezi s političnimi merili. Izpostavili smo potrebo po znatnem napredku na področjih, kot so svoboda govora, verska svoboda in civilno-vojaški odnosi. Seveda smo zelo zaskrbljeni glede razmer v jugovzhodu države; odločno obsojamo vsa teroristična dejanja ter poudarjamo potrebo po nadaljnjem spoštovanju primarnosti prava in ohranjanju regionalne stabilnosti.

Poleg tega še naprej spodbujamo napredek Turčije v zvezi z ureditvijo odnosov z Republiko Ciper ter pozivamo k celostnem izvajanju dodatnega protokola k sporazumu iz Ankare, kot je omenjeno v izjavi EU z dne 21. septembra 2005 in sklepih Sveta z dne 11. decembra 2006. Turčijo spodbujamo tudi k temu, da poveča svoje prizadevanje in zagotovi celostno in jasno izpolnjevanje svoje obveznosti v zvezi z ohranjanjem dobrih sosedskih odnosov ter reševanjem morebitnih mejnih sporov v skladu z načelom mirnega reševanja sporov iz listine Združenih narodov, pri čemer po potrebi lahko posreduje tudi Meddržavno sodišče.

V zvezi z gospodarstvom upamo, da si bo Turčija še naprej prizadevala za trajnostjo gospodarsko rast in obenem izvajala program strukturnih reform.

Za konec opozarjam, da je Unija oblikovala predpristopno strategijo, ki Turčiji omogoča okvir za pripravo na pristop. Pridružitveni sporazum je pomemben instrument za sodelovanje med obema stranema. Partnerstvo za pristop, ki se bo kmalu pregledalo, določa prednostne naloge za nadaljnje delo ter služi kot referenca za oblikovanje pomoči EU za posebne potrebe države prosilke. V zvezi s finančno pomočjo se bo povprečna letna dodelitev Turčiji v skladu z novim finančnim instrumentom za predpristopno pomoč povečala s 497 milijonov EUR v letu 2007 na 653 milijonov EUR v letu 2010.

Poleg tega so pristopna pogajanja sama najpomembnejši in najmočnejši instrument za izvajanje reform.

Za popolno liberalizacijo poštnih storitev so se dogovorili na zasedanju Sveta z dne 1. oktobra. Sprejeli so odločitev, da je treba trg poštnih storitev v Evropski uniji odpreti najpozneje do 31. decembra 2010. Ali lahko Svet v zvezi s tem poda izjavo?

Ta odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ni zavezujoče za Svet ali države članice, Svetu ni bil predložen v ustni obliki v času za vprašanja na novembrskem delnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu.

Kot je poslanka pravilno dejala, je Svet na zasedanju z dne 1. oktobra 2007 sprejel politični sporazum v zvezi s predlogom direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 97/67/ES glede popolnega izoblikovanja notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti, ki bo potrjen s soodločanjem in ta način s celovitim sodelovanjem Parlamenta.

Ena od glavnih značilnosti sporazuma je ta, da za rok za izvajanje spremenjene direktive določa 31. december 2010. Ob upoštevanju tega nekatere države članice (navedene v novem členu 3) lahko ta rok podaljšajo do najpozneje 31. decembra 2012, pod pogojem, da predhodno o tem obvestijo Komisijo. Nadaljnje točke zadevajo pojasnila in pomembne prilagoditve zadevnih opredelitev ter zagotavljanje univerzalnih storitev, vključno s finančnimi sredstvi za te storitve in sistemom izdaje dovoljenj.

Poleg tega sporazum upošteva predloge sprememb k predlogu Komisije, saj vključuje številne predloge sprememb, predložene v mnenju Evropskega parlamenta na prvi obravnavi.

Pravniki jezikoslovci izpopolnjujejo besedilo tega sporazuma, tako da bo lahko Svet na prihodnjem zasedanju sprejel skupno stališče.

Svet iskreno podpira dosedanje odlično sodelovanje in skupno vizijo z Evropskim parlamentom v zvezi s tem ključnim vprašanjem.

Ali bi lahko Svet preučil možnost ustanovitve sklada za državljane EU v zvezi s kritjem stroškov repatriacije, kadar družina v primeru smrti ni v finančnem stanju, da bi sama krila stroške?

Na Irskem so zaradi povečanja števila državljanov iz drugih držav članic prišle do izraza finančne težave, s katerimi se soočajo nekatere družine v primeru repatriacije trupla sorodnika iz druge države članice. V številnih primerih sredstva za kritje stroškov zberejo lokalne skupnosti. Kaj pa če lokalne skupnosti tega ne storijo? Ali bi lahko za takšne primere ustanovili „sklad za repatriacijo“?

Ta odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ni zavezujoče za Svet ali države članice, Svetu ni bil predložen v ustni obliki v času za vprašanja na novembrskem delnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu.

Poslanka je postavila zanimivo vprašanje, ki zadeva enega od vidikov širšega vprašanja „repatriacije trupel med državami“, za katero trenutno velja konvencija iz Strasbourga iz leta 1973, ki so jo podpisale le nekatere države članice in ki določa stroga pravila glede prenosa trupel. To vprašanje je bilo obravnavano v zeleni knjigi Komisije o konzularni zaščiti državljanov Evropske unije, vendar le v zvezi s prenosom trupel iz držav zunaj Evropske unije.

Vprašanje repatriacije trupel je v pristojnosti držav članic, ki pa imajo o tem vprašanju različna stališča. Skoraj nobena država članica nima obveznosti ali pravne možnosti za repatriacijo trupel svojih državljanov. Zato predsedstvo meni, da se najverjetneje ne bo sprejela kratkoročna ali srednjeročna odločitev v zvezi s tem vprašanjem, tj. ustanovitvijo sklada za kritje stroškov, za katere so po mnenju večine držav članic odgovorne fizične osebe.

Svet se zagotovo zaveda, da v EU zaradi bolezni srca in ožilja umre 1,9 milijona državljanov na leto; ali lahko Svet ob upoštevanju, da je za zmanjšanje števila smrti zaradi bolezni srca in ožilja bistven politični, socialni in gospodarski načrt, opiše ukrepe, s katerimi namerava zagotoviti preprečevanje bolezni srca in ožilja?

Ta odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ni zavezujoče za Svet ali države članice, Svetu ni bil predložen v ustni obliki v času za vprašanja na novembrskem delnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu.

Svet poudarja preprečevanje bolezni srca in ožilja z obravnavanjem posebnih zdravstvenih vprašanj, povezanih s pojavom bolezni srca in ožilja.

– Prehrana in telesna dejavnost: leta 2005 je Svet sprejel sklepe o spodbujanju zdravega življenjskega sloga in preprečevanju sladkorne bolezni tipa 2, na zasedanju z dne 31. maja 2007 pa je sprejel sklepe o spodbujanju zdravja s prehrano in telesno dejavnostjo. Svet trenutno pripravlja nove sklepe o uporabi strategije EU o zdravstvenih vprašanjih, povezanih s prehrano, prekomerno telesno težo in debelostjo. Skupina na visoki ravni, ki je bila sestavljena za izvajanje strategije, bo razpravljala o nujnem zmanjšanju količine soli v hrani, saj je sol ključni dejavnik pri bolezni srca in ožilja.

– Kajenje: na zasedanju Sveta z dne 31. maja 2007 je potekala izmenjava mnenj o strateških možnostih za politiko „Evrope brez tobačnega dima“. Z zmanjšanjem aktivnega in pasivnega kajenja se lahko doseže velik napredek v zvezi z zdravjem srca in ožilja.

– Alkohol: novembra 2006 je Svet sprejel svoje sklepe o strategiji EU o zmanjšanju škode zaradi uživanja alkohola. Prekomerno uživanje alkohola ter njegovi škodljivi učinki so ena od glavnih prednostnih nalog programa nemškega, portugalskega in slovenskega predsedstva.

Omeniti je treba še evropsko listino za zdravje srca, ki sta jo s pomočjo Evropske komisije in Svetovne zdravstvene organizacije pripravila evropska mreža za srce in evropsko združenje kardiologov ter katere cilj je zmanjšanje učinka bolezni srca in ožilja v EU in evropski regiji Svetovne zdravstvene organizacije ter zmanjšanje razlik med državami na tem območju.

Ti ukrepi prispevajo k zmanjšanju dejavnikov tveganja pojava bolezni srca in ožilja, določenih v resoluciji, ki jo je Evropski parlament sprejel julija 2007, ter poudarjajo pomen preprečevanja z zdravim življenjskim slogom.

Kakšne načrte ima Svet v zvezi s pogajanji s svojimi afriškimi kolegi med naslednjo skupno parlamentarno skupščino držav AKP, ki bo potekala od 17. do 23. novembra v Kigaliju, ob upoštevanju zaskrbljenosti civilne družbe in držav AKP glede sklenitve sporazumov o gospodarskem partnerstvu?

Ta odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ni zavezujoče za Svet ali države članice, Svetu ni bil predložen v ustni obliki v času za vprašanja na novembrskem delnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu.

Pogajanja o sporazumih o gospodarskem partnerstvu v imenu EU so v pristojnosti Komisije v skladu s smernicami, ki jih je Svet odobril junija 2002. Pogajanja običajno potekajo na regionalni ravni. Na ravni vseh držav AKP je za odobritev političnih smernic in sprejetje odločitev, potrebnih za izvajanje določb iz partnerskega sporazuma iz Cotonouja, (člen 15(2)(b)), vključno z določbami, povezanimi s sporazumi o gospodarskem partnerstvu, odgovoren Svet ministrov AKP-ES. V zvezi s tem je Svet ministrov AKP-ES na zasedanju z dne 25. maja 2007 spodbudil pregled pogajanj o sporazumih o gospodarskem partnerstvu v skladu s členom 37(4) partnerskega sporazuma iz Cotonouja.

Skupna parlamentarna skupščina AKP-EU ni forum za uradna pogajanja o sporazumih o gospodarskem partnerstvu, ampak ima širšo in zelo pomembno vlogo v sistemu, določenem s partnerskim sporazumom iz Cotonouja. V skladu z določbami iz člena 17(2) partnerskega sporazuma iz Cotonouja je njena vloga posvetovalnega organa spodbujati demokratične procese prek dialoga in posvetovanja ter razpravljati o vprašanjih, povezanih z razvojem in partnerstvom AKP-EU.

Svet EU je odločno zavezan k zagotavljanju političnih smernic v imenu EU v zvezi s procesom, povezanim s sporazumi o gospodarskem partnerstvu. Zato je Svet aprila 2006 in maja 2007 odobril sklepe v zvezi s poudarjanjem svoje zavezanosti k sporazumom o gospodarskem partnerstvu kot razvojnim instrumentom, ki prispevajo k izkoreninjenju revščine v državah AKP.

Evropska unija je največja svetovna izvoznica in uvoznica blaga, glavna izvoznica storitev ter drugi največji vir in prejemnica neposrednih naložb, zato je ena od glavnih upravičenk svetovnega gospodarstva in ima veliko odgovornost pri obravnavanju svetovnih izzivov. Eden od teh izzivov, tj. povečana vrednost eura v odnosu do glavnih valut s preostalega sveta, je posledica neravnovesij v svetovnem gospodarstvu in nizke stopnje gospodarske rasti EU zaradi pomanjkanja domačega povpraševanja znotraj Unije.

Ali Svet meni, da EU nima nobene odgovornosti v zvezi s povečano vrednostjo eura ter da vse temelji na ukrepih drugih trgovinskih skupin držav, kot so Kitajska in Združene države Amerike?

Ta odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ni zavezujoče za Svet ali države članice, Svetu ni bil predložen v ustni obliki v času za vprašanja na novembrskem delnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu.

Kot je poslanec pravilno poudaril, je Evropska unija svetovna gospodarska voditeljica na številnih področjih, in sicer na področju trgovine z blagom in storitvami ter notranjih in zunanjih naložb. Vendar se ne strinjam z oceno poslanca v zvezi z gospodarsko rastjo in domačim povpraševanjem v Uniji, kajti v primeru, da se bodo razpoložljive napovedi Evropske komisije izkazale za pravilne, se bo BDP v letih 2007 in 2008 znatno povečal, medtem ko bo domače povpraševanje letos še večje kot v Združenih državah.

Po pravici povedano, Evropska unija zelo resno jemlje svoje odgovornosti v zvezi z odpravo neravnovesij v svetovnem gospodarstvu in upa, da enako velja za njene svetovne partnerje. EU si že sedem let prizadeva za izvajanje gospodarskih reform, določenih v lizbonski strategiji, da bi rešila številna vprašanja, povezana z gospodarskim povpraševanjem in splošnim programom za konkurenčnost v svetovnem gospodarstvu. Uspešne reforme, ki so jih države članice uvedle v okviru lizbonske strategije, se zdaj obrestujejo, pri čemer je gospodarstvo EU zdaj sposobnejše se soočiti s trenutnim obdobjem svetovne gospodarske negotovosti. Vendar nismo ravnodušni, zato si moramo še naprej prizadevati in si tudi bomo še naprej prizadevali za strukturne reforme v skladu s prednostnimi nalogami iz lizbonske strategije.

Kar zadeva posebno vprašanje deviznega tečaja eura, obveščam poslanca, da Svet ni razpravljal o trendih v zvezi s deviznimi tečaji eura ali valut držav članic, katerih nacionalna valuta ni euro.

Kljub temu poslanca obveščam, da je euroskupina na zasedanju z dne 8. oktobra odobrila in izdala izjavo o vprašanjih v zvezi z deviznim tečajem, v kateri je poudarila, da „euroobmočje ima vlogo pri ustreznem zmanjšanju neravnovesij z izvajanjem strukturnih reform in prispevanjem k ponovnemu uravnoteženju rasti“.

Gospodarske razmere in razmere v zvezi z deviznimi tečaji so bile tudi obravnavane na zasedanju finančnih ministrov držav G7, ki je potekalo 19. oktobra v Washingtonu. Izjava finančnih ministrov držav G7 je vključevala naslednji odstavek: „Potrjujemo, da morajo devizni tečaji izražati gospodarske temelje. Prekomerna nestanovitnost in neskladna nihanja deviznih tečajev so nezaželena za gospodarsko rast. Še naprej pozorno spremljamo devizne trge in ustrezno sodelujemo. Podpiramo odločitev Kitajske v zvezi s povečanjem prožnosti svoje valute, vendar ob upoštevanju vedno večjega presežka tekočih računov in domače inflacije na Kitajskem poudarjamo, da mora Kitajska dovoliti pospešeno povečano vrednost svojega veljavnega deviznega tečaja.“

Predsednik turške vlade gospod Erdogan je 10. oktobra 2007 naznanil, da v bližnji prihodnosti namerava turški nacionalni skupščini predložiti resolucijo o odobritvi vojaškega posredovanja v severnem Iraku.

Kakšne ukrepe Svet namerava sprejeti, da bi preprečil morebiten vdor turških oboroženih sil v severni Irak, ob upoštevanju izjave gospoda Solane, evropskega visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko, v kateri je izrazil svoje mnenje o teh razmerah ter povedal, da kakršne koli možnosti poslabšanja varnostnih razmer v Iraku niso zaželene in da so to poudarili tudi turškim kolegom? Kako bi takšni ukrepi vplivali na pristop Turčije k Evropski uniji?

Ta odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ni zavezujoče za Svet ali države članice, Svetu ni bil predložen v ustni obliki v času za vprašanja na novembrskem delnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu.

Zelo pozorno spremljamo razmere in smo v tesnem stiku s turškimi organi. Predsedstvo je odločno obsodilo nedavna teroristična dejanja v jugovzhodni Turčiji in na ta način izrazilo svojo solidarnost s turškimi državljani. Mednarodna skupnost in zlasti vse glavne zainteresirane strani v regiji morajo podpirati prizadevanje Turčije, da zaščiti svoje prebivalstvo in se bori proti terorizmu, pri čemer mora hkrati spoštovati človekove pravice, temeljne svoboščine in pravno državo, ohranjati mir in stabilnost na mednarodni in regionalni ravni ter se odpovedati nesorazmernim vojaškim ukrepom. Omeniti je treba tudi to, da se je predsedstvo udeležilo ministrske konference sosednjih držav Iraka, ki je potekala 2. in 3. novembra ter na kateri so udeleženci izrazili svojo podporo prizadevanju iraške vlade za boj proti terorizmu, vključno s prizadevanjem za preprečevanje uporabe Iraka kot baze za teroristične napade na sosednje države, in opozorili na dvostranske sporazume o boju proti terorizmu, ki so jih podpisali Irak in njegove sosednje države. Krepitev dialoga in sodelovanja med turško in iraško vlado je zelo pomembna za poskus reševanja te težave.

Turčija mora kot država prosilka, ki se pogaja za pristop k EU, ter v skladu s pogajalskim okvirom ohranjati dobre sosedske odnose in spoštovati mednarodni pravni red.

V zvezi s tem zagotavljam poslancu, da bomo še naprej pozorno spremljali razmere ter zagovarjali rešitev na podlagi sodelovanja med Turčijo in Irakom.

Ali bo sedanje predsedstvo podalo izjavo glede tega, ali je uredilo vse potrebno, da se vprašanje nezadostnega izvajanja zakonodaje EU v državah članicah uvrsti na dnevni red vsakega zasedanja Sveta ministrov, ki naj bi potekalo med sedanjim predsedovanjem?

Ta odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ni zavezujoče za Svet ali države članice, Svetu ni bil predložen v ustni obliki v času za vprašanja na novembrskem delnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu.

Portugalsko predsedstvo trenutno ne namerava razpravljati o tem vprašanju v Svetu.

Predsedstvo poudarja, da je spremljanje izvajanja zakonodaje Skupnosti v državah članicah naloga Komisije kot „varuhinje pogodb“. Komisija dvakrat na leto predstavi poročilo o izvajanju zakonodaje v različnih državah Unije z naslovom „Pregled stanja notranjega trga“. Šestnajsto poročilo o pregledu stanja izvajanja je bilo objavljeno 5. julija 2007.

Predsedstvo nima nobenih informacij o tem, kdaj bo Komisija objavila naslednje poročilo o pregledu stanja.

Ali lahko Svet ob upoštevanju dejstva, da je onesnaževanje ozračja zaradi prometa v velikih evropskih mestnih središčih že dolgo časa velika težava, opiše napredek, ki je bil dosežen v zvezi s sprejetjem predloga direktive o obdavčitvi osebnih avtomobilov (KOM(2005)0261), katere cilj je uvedba sistema obdavčitve vozil na podlagi emisij ogljikovega dioksida?

Zakaj je bilo sprejetje navedene direktive ob upoštevanju zadevne resolucije Evropskega parlamenta z dne 5. septembra 2006 odloženo za več kot eno leto? Ali predsedstvo namerava pospešiti postopke za sprejetje te direktive?

Ta odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ni zavezujoče za Svet ali države članice, Svetu ni bil predložen v ustni obliki v času za vprašanja na novembrskem delnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu.

Portugalsko predsedstvo meni, da mora fiskalna politika bolj prispevati k izboljšanju okoljske trajnosti. Zato bo predsedstvo izvedlo razpravo o vseh pobudah, ki bi lahko spodbudile prizadevanje za boj proti podnebnim spremembam in dosegle cilje EU v zvezi s skupnim zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov, pri čemer lahko fiskalni ukrepi pozitivno vplivajo na onesnaževanje in vedenje potrošnikov.

Ob upoštevanju tega je portugalsko predsedstvo okrepilo razpravo o predlogu direktive o obdavčitvi osebnih avtomobilov [KOM(2005)0261] v okviru delovne skupine o davčnih vprašanjih in predstavilo kompromisno besedilo, ki državam članicam omogoča večjo prožnost, in sicer v zvezi z izbiro meril za okoljevarstveno učinkovitost, ki se uporabljajo kot podlaga za davčno diferenciacijo (količina CO2 na kilometer v gramih, poraba goriva in drugi vidiki, ki lahko prispevajo k zmanjšanju emisij). Portugalsko predsedstvo je izvedlo splošno razpravo o tej temi na zasedanju sveta za ekonomske in finančne zadeve z dne 13. novembra, pri čemer je bil cilj te razprave sprejetje predloga direktive, po možnosti do konca mandata predsedstva.

Ali lahko Svet poda izjavo glede tega, za katere nove in inovativne pobude na evropski ravni si je letos prizadeval, da bi prispeval k boju proti brezposelnosti mladih in dolgotrajni brezposelnosti v Evropi?

Ta odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ni zavezujoče za Svet ali države članice, Svetu ni bil predložen v ustni obliki v času za vprašanja na novembrskem delnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu.

Za oblikovanje in izvajanje politik zaposlovanja so odgovorne predvsem države članice. Kljub temu ima Svet številne odgovornosti na področju zaposlovanja, pri čemer je letos izvedel pregled politik zaposlovanja v državah članicah⁽¹⁾ ter prek smernic o zaposlovanju poudaril pomen boja proti brezposelnosti mladih in dolgotrajni brezposelnosti v državah članicah.

Svet je v skladu s členom 130 Pogodbe ustanovil odbor za zaposlovanje, tj. posvetovalni organ, ki je oktobra 2007 začel z analizo politik zaposlovanja v državah članicah, pri čemer je uporabil metodo v okviru analize iz Cambridgea (Cambridge analysis) in posebno pozornost namenil vprašanju mladih.

Letos je Uniji na voljo nov instrument za boj proti dolgotrajni brezposelnosti na območjih množičnega odpuščanja, in sicer evropski sklad za prilagoditev globalizaciji. Kot se poslanec zaveda, sta se Parlament in Svet o tem instrumentu dogovorila konec lanskega leta.

Ali bo Svet ob upoštevanju letošnjih zelo mirnih in pravičnih predsedniških in parlamentarnih volitev v Sierri Leone pregledal povečanje ravni finančnih sredstev, ki jih EU namenja državljanom Sierre Leone, da bi prispevala k obnovitvi te države, ki je bila uničena zaradi vojn in ki je po podatkih Združenih narodov druga najrevnejša država na svetu?

Ta odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ni zavezujoče za Svet ali države članice, Svetu ni bil predložen v ustni obliki v času za vprašanja na novembrskem delnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu.

Ko so bili 17. septembra objavljeni uradni izidi volitev v Sierri Leone, je predsedstvo v imenu EU čestitalo novemu predsedniku Ernestu Baiju Koromi. Svet se veseli izboljšanega političnega dialoga z novo vlado.

Državljani Sierre Leone so prikazali odločno zavezanost k demokraciji skozi celoten volilni postopek. Pomembno vlogo pri uspehu volilnega postopka so imele temeljne institucije Sierre Leone in zlasti nacionalna volilna komisija.

Pomoč EU Sierri Leone je usmerjena predvsem prek evropskega razvojnega sklada. Znesek, ki se Sierri Leone dodeli v okviru 10. evropskega razvojnega sklada, znaša 242 milijonov EUR načrtovane pomoči (v primerjavi z 220 milijoni EUR v okviru 9. evropskega razvojnega sklada) in dodatnih 26,4 milijona EUR nenačrtovane pomoči (za nepredvidene razmere). Pregled tega zneska se lahko izvede v okviru vmesnega pregleda, in sicer predvsem na podlagi izidov, ki jih država doseže v primerjavi z obveznostmi, h katerim so se zavezali njeni voditelji. Ta nova oblika sodelovanja EU v okviru evropskega razvojnega sklada bo dejansko omogočila zagotavljanje ustrezne podpore tistim državam, ki so najbolj zavezane k reformi svojega vodenja. Upamo, da bodo novi voditelji Sierre Leone prispevali k ponovnemu spodbujanju razvoja države, s čimer bi lahko prejeli večjo podporo.

Poleg tega EU in številne države članice velikodušno podpirajo posebno sodišče za Sierro Leone. Pripravljalni organi Sveta so ob upoštevanju nedavnih pozivov posebnega sodišča k potrebi po kritju svojih stroškov za leto 2008 nedavno razpravljali o morebitni dodatni podpori v okviru proračuna za leto 2008.

Ali lahko Svet navede, katere dejanske upravne in politične strukture se vzpostavljajo v okviru vlad EU in ameriške vlade, tako da lahko vsi sodelujemo pri sprejetju potrebnih in posebnih ukrepov za zaustavitev podnebnih sprememb?

Ta odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ni zavezujoče za Svet ali države članice, Svetu ni bil predložen v ustni obliki v času za vprašanja na novembrskem delnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu.

EU se je odločila poslati jasno sporočilo mednarodni skupnosti v zvezi s svojo odločnostjo v boju proti podnebnim spremembam in zavezanostjo k začetku pogajanj o svetovnem sporazumu po izteku kjotskega protokola za obdobje po letu 2012.

Podnebne spremembe so sistematično prisotne v diplomatskih programih EU, pri čemer so lani imele pomembno vlogo na različnih vrhovih in srečanjih med EU in tretjimi državami, vključno z Združenimi državami Amerike.

Na zadnjem vrhu med EU in Združenimi državami Amerike z dne 30. aprila 2007 so sprejeli skupno izjavo o varnosti preskrbe z energijo in podnebnih spremembah, ki poudarja naš skupni interes v zvezi z zagotavljanjem varnih, dostopnih in čistih zalog energije ter bojem proti podnebnim spremembam, katerega končni cilj je stabilizacija koncentracij toplogrednih plinov.

Med EU in Združenimi državami Amerike je 24. in 25. oktobra 2006 v Helsinkih potekal dialog na visoki ravni o podnebnih spremembah, čisti energiji in trajnostnem razvoju, pri čemer je potekala razprava o uporabi obstoječih pobud kot podlagi za napredek akcijskega načrta iz Gleneaglesa, ki so ga sprejeli voditelji držav G8. Tretje ministrsko srečanje v Gleneaglesu v okviru dialoga o podnebnih spremembah, čisti energiji in trajnostnem razvoju je potekalo od 9. do 11. septembra 2007 v Berlinu, katerega so se udeležili predstavniki 20 držav z veliko potrebo po energiji, vključno z Združenimi državami Amerike, ki so razpravljali o inovativnih zamislih glede oblikovanja celostne energetske politike in politike o podnebnih spremembah.

Postopek, ki so ga sprejeli voditelji držav G8 v Gleneaglesu, je pomembno prispeval k temu, da so vsi voditelji držav G8 letos v Heiligendammu priznali, da je konferenca o podnebnih spremembah v okviru Združenih narodov ustrezen forum za pogajanje o svetovnih ukrepih v zvezi s podnebnimi spremembami. V okviru voditeljev držav G8 je treba omeniti tudi posebno srečanje tehničnih svetovalcev o podnebnih spremembah (Berlin, 16. oktobra 2007).

Še eno srečanje, ki je omogočilo napredek na področju dvostranskega sodelovanja med EU in Združenimi državami Amerike, je bilo srečanje na visoki ravni o podnebnih spremembah, ki ga je organiziral generalni sekretar Združenih držav (New York, 24. septembra 2007).

Ali lahko Svet zagotovi, da bodo obrobna in regionalna območja v Evropi imela koristi od pobud za financiranje v okviru sedmega okvirnega programa za raziskave in razvoj, ki se bo izvajal do leta 2013?

Ta odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ni zavezujoče za Svet ali države članice, Svetu ni bil predložen v ustni obliki v času za vprašanja na novembrskem delnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu.

Sedmi okvirni program za raziskave in razvoj temelji na predpostavki, da so regije ene od najpomembnejših zainteresiranih strani v okviru inovacijske in raziskovalne politike.

V okviru posebnega programa „Zmogljivost“ je 126 milijonov EUR posebej namenjenih pobudi „Regije znanja“, medtem ko je dodatnih 340 milijonov EUR namenjenih pobudi „Raziskovalni potencial“, ki je posebej usmerjena v zbliževanje Evropske unije in najbolj oddaljene regije.

Navedeni pobudi (ki sta usmerjeni v regije) se bosta v teoriji izvajali skozi celotni okvirni program. Za sedmi okvirni program se načrtuje vmesni pregled, ki bo potekal med izvajanjem programa. To bi lahko vplivalo na nekatere vidike programa. Kljub temu se bodo pobude, ki so posebej usmerjene v regije, izvajale še naprej.

V zvezi z regionalno razsežnostjo je treba omeniti tudi projekte „ERANet“ v okviru posebnega programa „Sodelovanje“, saj ena od prednostnih nalog zadevnega mehanizma vključuje podporo vzpostavljanju omrežij med regionalnimi (in nacionalnimi) javnimi programi v zvezi z znanostjo in tehnologijo.

Zato bi evropske regije na splošno (zlasti pa najbolj oddaljene regije) morale imeti koristi od pobud za financiranje v okviru sedmega okvirnega programa za raziskave in razvoj, ki se bo izvajal do leta 2013.

Poleg tega bo najverjetneje mogoče doseči večjo skladnost med okvirnim programom za raziskave in razvoj ter programi za evropske regije, povezanimi s strukturnimi skladi, zlasti z omogočanjem sodelovanja regionalnih organov pri okvirnem programu in razvoja evropskih regij na lokalni ravni na podlagi izidov, doseženih s sodelovanjem pri projektih, ki so zajeti v programu.

Pakistan je zagovarjal pravico do samoodločanja Kašmirja. Ali Svet meni, da bi moral Pakistan enako pravico dodeliti tudi prebivalcem Balučistana in plemenskim regijam Pakistana, namesto da z uporabo oboroženih sil zatira svoj narod?

Ta odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ni zavezujoče za Svet ali države članice, Svetu ni bil predložen v ustni obliki v času za vprašanja na novembrskem delnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu.

Svet nikoli ni zavzel nobenega stališča do vprašanja samoodločanja prebivalcev Balučistana.

Kitajski aktivist za zemljiške pravice Jang Čunlin je bil mučen v kitajskem zaporu. Po podatkih njegove sestre Jan Čunping je bil aktivist pet dni priklenjen v enakem položaju in prisiljen čistiti iztrebke drugih zapornikov. Pridržan je bil zaradi tega, ker je organiziral peticijo proti olimpijskim igram. Zbral je več kot 10 000 podpisov, predvsem od razlaščenih kmetov, pri čemer se je geslo peticije glasilo „Nočemo olimpijskih iger, hočemo človekove pravice“. Nezakonita razlastitev zemlje je na Kitajskem nekaj običajnega. Zaradi novih športnih kompleksov naj bi bilo 1,5 milijona ljudi prisiljenih zapustiti svoje domove.

Dolgo časa je veljalo mnenje, da bodo olimpijske igre na Kitajskem imele pozitiven učinek, ker bi lahko bila Kitajska zaradi dogodka dovzetnejša za zunanje vplive. Vendar zdaj je očitno, da je edini instrument za izvajanje pritiska na Kitajsko, ki ga Evropa še ima na voljo, bojkot olimpijskih iger. Ali Svet preučuje možnost bojkota olimpijskih iger, s čimer bi Kitajski jasno poudaril, da so resne kršitve človekovih pravic nesprejemljive?

Ta odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ni zavezujoče za Svet ali države članice, Svetu ni bil predložen v ustni obliki v času za vprašanja na novembrskem delnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu.

Vodje misije EU v Pekingu v skladu s smernicami EU o zagovornikih človekovih pravic pozorno spremljajo razmere v zvezi z zagovorniki človekovih pravic, vključno z Jangom Čunlinom, pri čemer Svet kitajske organe na različne načine redno opozarja na posamezne skrb vzbujajoče primere.

Poleg tega so kitajski organi pred zadnjo razpravo, ki je potekala 17. oktobra v Pekingu, prejeli seznam posameznih primerov. Na tem srečanju je EU izrazila svojo zaskrbljenost glede nadlegovanja in stalnega zapiranja zagovornikov človekovih pravic. EU je izrazila obžalovanje glede vedno večjega spremljanja in nadzora medijev, med drugim tudi prek spleta, ter zagovarjala svobodo izražanja. Izpostavila je tudi vprašanje mučenja. EU je tako kot v prejšnjih dialogih Kitajsko pozvala k ratifikaciji mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je Kitajska podpisala pred devetimi leti ter ki določa in ščiti pravice državljanom ter jim zagotavlja zaščito pred zlorabo.

EU v dialogu s Kitajsko o človekovih pravicah redno izpostavlja številne zahteve iz odprtega pisma z naslovom „Hočemo človekove pravice, ne olimpijskih iger“, na katerem je temeljila kampanja Janga Čunlina. V zadnjem krogu pogovorov so bila obravnavana vprašanja, kot so omogočanje enakega dostopa in neodvisnosti nacionalnim novinarjem, kot ju imajo tuji novinarji, zaščita pravic kitajskih delavcev na gradbiščih ter preprečevanje diskriminacije delavcev migrantov. Svet je tudi zaskrbljen glede odstranitve in prisilne preselitve ljudi zaradi razvoja mest, ne glede na olimpijske igre.

Svet se skratka strinja s poslancem, da so razmere v zvezi s človekovimi pravicami na Kitajskem skrb vzbujajoče še naprej. Vendar je bil na nekaterih področjih dosežen skromen napredek, na primer v zvezi z zmanjšanjem števila usmrtitev po pregledu smrtnih kazni, ki ga je izvedlo vrhovno ljudsko sodišče, zmanjšanjem števila omejitev tujih medijev s 1. januarjem 2007 ter razglasitvijo novega zakona o delovnih pogodbah.

Zato Svet meni, da je treba nadaljevati dialog s Kitajsko o teh vprašanjih, čeprav izidi posameznih krogov pogovorov niso vedno izmerljivi in napredujejo le postopoma.

V zvezi s človekovimi pravicami in olimpijskimi igrami se je Kitajska zavezala k številnim obveznostim na tem področju v okviru gostovanja olimpijskih iger leta 2008. Zato bo Svet pozorno spremljal razmere in izpostavljal kakršna koli skrb vzbujajoča vprašanja. V zvezi z možnostjo bojkota olimpijskih iger Svet EU ni pristojen za sprejetje takšne odločitve, saj je to odvisno od posamezne članice mednarodnega olimpijskega komiteja.

Reformna pogodba je bila sprejeta na zasedanju Evropskega sveta od 18. do 19. oktobra, pri čemer bo podpisana 13. decembra v Lizboni. Sporazum, ki je bil dosežen, bo omogočil, da se končajo šestletne razprave o institucionalni reformi in da se pozornost usmeri na reševanje glavnih nalog EU. Vendar izkušnje z ustavno pogodbo EU kažejo, da je treba v zvezi z reformno pogodbo še veliko storiti, preden jo bo ratificiralo vseh 27 držav članic. Po podatkih socioloških raziskav je 60 % Francozov, ki so nasprotovali ustavni pogodbi, kot enega od razlogov za nasprotovanje navedlo prezapleteno in nerazumljivo besedilo pogodbe. Ustavna pogodba je bila v primerjavi z reformno pogodbo znatno krajša in razumljivejša. Zato obstajajo dvomi glede tega, ali bodo države članice lahko svojim državljanom ustrezno pojasnile vsebino in pomen nove pogodbe.

Ali Svet namerava sprejeti ukrepe na evropski ravni, s katerimi bi lahko državam članicam pomagal pri predstavitvi besedila pogodbe državljanom EU?

Ta odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ni zavezujoče za Svet ali države članice, Svetu ni bil predložen v ustni obliki v času za vprašanja na novembrskem delnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu.

Postopki ratifikacije so v izključni pristojnosti posamezne države članice.

Kdaj se bo končal postopek ratifikacije stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma med EU in Albanijo, ki je bil podpisan leta 2006?

Do zdaj je sporazum ratificiralo le 10 od 27 držav članic, in sicer šest „novih“ držav članic (Poljska, Madžarska, Slovaška, Slovenija, Litva in Latvija) ter štiri „stare“ države članice (Španija, Irska, Švedska in Luksemburg).

Ta odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ni zavezujoče za Svet ali države članice, Svetu ni bil predložen v ustni obliki v času za vprašanja na novembrskem delnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu.

Takšni postopki pravne in parlamentarne ratifikacije so v posameznih državah članicah različni. Zato Svet ne more predvideti, kdaj se bodo navedeni postopki končali. Svet zelo upa na nadaljnji napredek v zvezi s končanjem teh postopkov v prihodnjih mesecih.

V zvezi s sedanjimi razmerami sta poleg omenjenih 10 držav članic stabilizacijsko-pridružitveni sporazum med EU in Albanijo nedavno ratificirali še dve državi članici (Združeno kraljestvo in Estonija).

V Grčiji in drugih državah članicah se je nedavno začel javni dialog o pokojninski reformi in morebitnih spremembah „protekcionistične“ zakonodaje za ženske. Kaj lahko ob upoštevanju prihodnje razprave o pokojninski reformi, ki bo potekala 13. in 14. novembra v Lizboni⁽¹⁾, sklepamo iz dosedanjih razprav v svetu ministrov za zaposlovanju in socialne zadeve v zvezi pokojninskimi ureditvami za ženske v posamezni državi članici? Katere ureditve so bile po mnenju sveta ministrov najuspešnejše v zvezi z osebnim prejemkom, zaposljivostjo in poklicnimi možnostmi za ženske? Ali bo Svet pozval Komisijo k izvedbi primerljive raziskave v zvezi z določitvijo najboljših praks za povečanje stopenj zaposlenosti med ženskami in lažje usklajevanje družinskega in poklicnega življenja žensk?

Ta odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ni zavezujoče za Svet ali države članice, Svetu ni bil predložen v ustni obliki v času za vprašanja na novembrskem delnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu.

Države članice so morale z informacijami o nedavnih trendih glede svojih sistemov pokojninskega zavarovanja prispevati k skupnemu poročilu Sveta in Komisije o socialni zaščiti in socialni vključenosti, ki ga je pripravil odbor za socialno zaščito ter ki je bil predložen Svetu v odobritev in predstavljen na spomladanskem zasedanju Evropskega sveta. Poslanka lahko informacije o trenutnih razmerah v zvezi z reformami v Grčiji poišče v zadevni analitični navedbi iz priloge k skupnemu poročilu iz leta 2007.⁽²⁾

Vprašanja v zvezi z usklajevanjem poklicnega in družinskega življenja so ena od prednostnih nalog Sveta, pri čemer opozarjam, da so bili razlogi za zaskrbljenost poslanke obravnavani na zadnjem neuradnem srečanju ministrov (4. oktobra), ki so odgovorni za spodbujanje enakosti spolov ter ki so zlasti analizirali vprašanja v zvezi z vključitvijo načela enakosti spolov v rast in zaposlovanje, podjetniškim duhom žensk in njihovem vključevanju v delovno življenje ter usklajevanjem poklicnega, zasebnega in družinskega življenja za moške in ženske.

Na konferenci z naslovom „Usklajevanje poklicnega, zasebnega in družinskega življenja: novi izzivi za socialne partnerje in javno politiko“, ki je potekala 12. julija, je bil poudarjen strateški pomen usklajevanja pri izpolnjevanju ciljev zaposlovanja v okviru lizbonske strategije, zlasti v zvezi s pogoji dostopa za ženske (enake možnosti, socialne storitve, gibljiv delovni čas).

V grškem tisku so nedavno poročali, da je bilo 23 članov grških oboroženih sil zveze NATO, ki so služili v Bosni, na Kosovu in v Afganistanu po letu 1996, diagnosticiranih z rakom. Vedno več je sumov, da je to povezano z obdobji izpostavljenosti osiromašenemu uranu, pri čemer so posledica te izpostavljenosti trije primeri raka prebavnega sistema, dva primera raka na modih in trije primeri limfoma. Podrobnosti o preostalih 15 primerih niso znane. O podobnih primerih raka vojaškega osebja, poslanega na konfliktna območja, poročajo tudi v drugih državah, na primer v Italiji, kjer je uradno zabeleženih 225 primerov, od katerih je bilo 37 primerov smrtnih.

Kakšno je stališče Sveta glede odgovornosti EU in zveze NATO pri uporabi prepovedanih orožij med vojno v Jugoslaviji? Ali namerava plačati odškodnino vojaškemu osebju in civilistom, ki so zboleli?

Ta odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ni zavezujoče za Svet ali države članice, Svetu ni bil predložen v ustni obliki v času za vprašanja na novembrskem delnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu.

Vprašanja, povezana z vojaškimi operacijami zveze NATO, niso v pristojnosti Evropske unije, ki nima na voljo nobenih podrobnosti o vprašanjih poslanca.

Dobitnica Nobelove nagrade za literaturo za leto 2007 je za časopis El País povedala, da si nihče ne drzne kritizirati iranske diktature zaradi razlogov, povezanih z nafto, s čimer je prikazala, da se v celoti zaveda razlogov, na katerih temelji spravna politika EU do Teherana.

Ali Svet ne meni, da ima ta politika zagotavljanja miru v Teheranu resne posledice za državljane Irana in da ogroža svetovni mir?

Ta odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ni zavezujoče za Svet ali države članice, Svetu ni bil predložen v ustni obliki v času za vprašanja na novembrskem delnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu.

Svet obsoja nadaljnje poslabšanje razmer v zvezi s človekovimi pravicami v Iranu. Predsedstvo EU pozorno spremlja razmere ter z ukrepi in izjavami v Lizboni in Teheranu stalno poziva Iran k izpolnjevanju mednarodnih obveznosti v zvezi s človekovimi pravicami.

EU je od začetka portugalskega predsedstva objavila številne izjave, zlasti v zvezi s pravnim varstvom mladoletnih oseb, primeri smrtne kazni in svobodo izražanja, pri čemer bo po potrebi ter v skladu s smernicami Evropske unije o smrtni kazni, mučenju in zagovornikih človekovih pravic to počela še naprej.

Do zdaj je bilo sprejetih pet ukrepov na temeljnih skrb vzbujajočih področjih, kot so uporaba smrtne kazni brez izpolnjevanja mednarodno opredeljenih minimalnih pravil (usmrtitev mladoletnih oseb, usmrtitve s kamenjanjem in javne usmrtitve), povečanje števila omejitev svobode izražanja ter svobode tiska in medijev, pregon nekaterih manjšin in verskih skupnosti, kot je skupnost Baha’i, ter pregon zagovornikov človekovih pravic.

Zato je EU sopredlagateljica in odločna zagovornica resolucije, ki jo je predložila Kanada in o kateri trenutno poteka razprava v 3. odboru Generalne skupščine Združenih narodov.

Minilo je že šestnajst let, odkar se je Litva odcepila od Sovjetske zveze. Od takrat Litva zaman čaka na povrnitev svoje veleposlaniške stavbe v Rimu, tj, vile Lituania, ki je bila v njeni lasti že od leta 1937. Kljub obvestilu takratnega litovskega veleposlanika Stasysa Lozoraitisa so italijanski organi dovolili, da Sovjeti zasedejo vilo Lituania. Zunaj stavbe zdaj visi ruska zastava.

Čeprav je Rim vedno trdil, da Litva ni izgubila pravic do vile Lituania, je italijanski zunanji minister Massimo D’Alema zdaj izjavil, da vila nikoli več ne bo v lasti Litve. Leta 1999 je Litva imela možnost najema palače Stozzi na obrobju Rima. Vendar to ni rešitev kritičnega diplomatskega vprašanja v zvezi s povrnitvijo litovske izgubljene veleposlaniške stavbe. Vila Lituania je zdaj vredna 20 milijonov EUR.

Kako lahko po mnenju Sveta Litva uveljavi svoje upravičene zahteve?

Ta odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ni zavezujoče za Svet ali države članice, Svetu ni bil predložen v ustni obliki v času za vprašanja na novembrskem delnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu.

Svet tega vprašanja ni obravnaval, saj to ni v njegovi pristojnosti.

Komisija je nedavno predstavila svoje predloge za prihodnjo „celostno pomorsko politiko“ na ravni EU. Kako namerava Svet za to politiko zagotoviti sredstva iz proračuna Skupnosti, ob upoštevanju načela, da je treba za nove prednostne naloge zagotoviti nova finančna sredstva ter da kakršna koli pobuda na tem področju mora zaščititi pristojnosti držav članic v zvezi z upravljanjem lastnega ozemlja, zlasti teritorialnih voda in gospodarskih izključnih con v primerih, kot so izkoriščanje virov, promet, raziskave, upravljanje meja in varnost, načrtovanje, okolje ali gospodarske dejavnosti, kot je na primer ribištvo?

Ta odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ni zavezujoče za Svet ali države članice, Svetu ni bil predložen v ustni obliki v času za vprašanja na novembrskem delnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu.

Komisija je v svojem sporočilu o celostni pomorski politiki za Evropsko unijo, ki je bilo sprejeto 10. oktobra 2007, poudarila svoje zamisli glede svetovne politike za pomorske zadeve in objavila pobude in ukrepe, ki jih namerava v prihodnje sprejeti, da bi omogočila oblikovanje celostne pomorske politike za Evropsko unijo.

Upamo, da bo Evropski svet na srečanju, ki bo potekalo decembra 2007, komentiral sporočilo Komisije in zamisli, določene v njem.

Svet se veseli kakršnih koli predlogov v zvezi s prihodnjo pomorsko politiko, ki bi jih Komisija v skladu s pravico do pobude želela predložiti, pri čemer bo Svet te predloge analiziral v skladu z zadevnimi postopki in ob popolnem spoštovanju pravil Skupnosti. Če bo kakršen koli predlog vključeval finančna sredstva Skupnosti za ukrepe, ki jih predlaga, bo Svet v tesnem sodelovanju z Evropskim parlamentom vprašanje analiziral v skladu z veljavnimi proračunskimi pravili.

Sodišče v Budimpešti se je s sodbo vmešalo v delovanje madžarske komunistične delavske stranke, pri čemer je sodišče celo ukazalo preklic 21. kongresa stranke. Izvršni odbor stranke je protestiral proti politični naravi sodbe, kakršne v zadnjih dveh desetletjih pravne zgodovine še ni bilo. Ker vodstvo stranke ni preklicalo kongresa v skladu s sodbo, je predsednik sodišča predsednika stranke Gyulo Thürmerja in šest članov izvršnega odbora obtožil neupoštevanja poziva sodišča z možnostjo dveletne zaporne kazni. Ta sodba krši načelo svobode govora, ki je določeno v madžarski ustavi, in je le eden od številnih protikomunističnih ukrepov, ki se sprejemajo v Vzhodni Evropi.

Ali Svet obsoja nedopustno stališče sodišča v Budimpešti glede madžarske komunistične delavske stranke?

Ali meni, da obtožbe proti stranki predstavljajo resno kršitev političnih in demokratičnih pravic in svoboščin ter nezakonito vmešavanje v notranje zadeve povsem zakonitih političnih strank?

Ta odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ni zavezujoče za Svet ali države članice, Svetu ni bil predložen v ustni obliki v času za vprašanja na novembrskem delnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu.

Izražanje mnenja glede sodne odločbe sodišča v eni od držav članic ni v pristojnosti Sveta.

V zvezi z izboljšanjem dvostranskih odnosov med Turčijo in Republiko Ciper do zdaj še ni bilo napredka. Medtem ko je bilo leta 2006 tako imenovano „ciprsko vprašanje“ ena od prednostnih nalog zunanje politike finskega predsedstva, je portugalsko predsedstvo to vprašanje do zdaj zanemarjalo.

Katere ukrepe portugalsko predsedstvo namerava sprejeti do konca leta 2007, da bi spodbudilo napredek pogajanj?

Ta odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ni zavezujoče za Svet ali države članice, Svetu ni bil predložen v ustni obliki v času za vprašanja na novembrskem delnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu.

Vprašanje izboljšanja dvostranskih odnosov med Turčijo in Republiko Ciper se pozorno spremlja in obravnava na ustreznih ravneh. Ratifikacija in poznejše izvajanje prilagoditvenega protokola k sporazumu iz Ankare o pristopu desetih novih držav članic k EU sta obveznosti, h katerima se je Turčija zavezala, vendar ju še ni izpolnila. Temu vprašanju je bilo namenjeno veliko pozornosti, na primer na srečanju trojke političnih direktorjev med EU in Turčijo, ki je potekalo 18. septembra v Lizboni. To vprašanje bo obravnavano tudi na naslednjem ministrskem srečanju med EU in Turčijo, ki bo potekalo 20. novembra v Bruslju. Poleg tega Svet redno poziva Turčijo k spremembi svoje politike v zvezi s sodelovanjem Republike Ciper v mednarodnih organizacijah in forumih.

Svet bo tudi analiziral razmere na podlagi poročila o napredku, ki ga je Komisija objavila 6. novembra. Svet bo v skladu s sklepi Sveta z dne 11. decembra 2006 analiziral vprašanja, zajeta v izjavi EU z dne 21. septembra 2005. Celostno izvajanje protokola je tudi srednjeročna prednostna naloga v okviru pridružitvenega sporazuma, ki se bo pregledovalo skozi leto. Pogajanja so odvisna od tega, kako bo Turčija izpolnjevala svoje obveznosti do EU in prednostne naloge iz pridružitvenega sporazuma.

Unija je v zvezi z razmerami na Cipru še vedno zavezana k resoluciji o ciprskem vprašanju v okviru ZN, ki je vključujoča, učinkovita in skladna z načeli, na katerih temelji EU. V zvezi s tem podpiramo hitro izvajanje sporazuma, ki je bil sprejet 8. julija 2006 v okviru ZN, ter še vedno nestrpno pričakujemo začetek dela tehničnih odborov in strokovnih skupin v zvezi s poglobljenimi vprašanji.

Poslancu lahko zagotovim, da bosta predsedstvo in Unija še naprej podpirala prizadevanje v zvezi s tem.

Ponovno poudarjam, da je Unija še vedno zavezana k resoluciji o ciprskem vprašanju v okviru ZN, ki je vključujoča, učinkovita in skladna z načeli, na katerih temelji EU. Predsedstvo še naprej izvaja preiskave, da bi doseglo soglasje v zvezi s celostno uporabo sklepov sveta za splošne zadeve in zunanje odnose, sprejetih aprila 2004 in januarja 2007.

Ali je Svet razpravljal o odobritvi neposrednih letov do letališča Ercan (edinega mednarodnega letališča v severnem Cipru), ki se nahaja blizu razdeljene ciprske prestolnice Nikozije?

Ta odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ni zavezujoče za Svet ali države članice, Svetu ni bil predložen v ustni obliki v času za vprašanja na novembrskem delnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu.

Lete urejajo pristojni organi držav članic na nacionalni ravni. Evropska komisija mora zagotoviti, da se urejanje izvaja v skladu z zakonodajo Skupnosti, kar vključuje tudi spoštovanje mednarodnih obveznosti. Zato se to vprašanje ne obravnava v Svetu.

Poleg tega je vlada Republike Ciper v skladu s svojo suvereno pravico do določitve zakonitih letališč in pristanišč za vhod v republiko in izhod iz nje ter mednarodnim pravom (čikaška konvencija) dejavnosti letališča Tymbou (Ercan) označila kot nezakonite. To letališče se nahaja na območju Republike Ciper, nad katerim vlada Republike Ciper nima učinkovitega nadzora, vendar letališče kljub temu deluje brez potrebne odobritve pristojnih organov, ki jih je določila vlada.

Poudarjam, da je Unija še vedno zavezana k resoluciji o ciprskem vprašanju v okviru ZN, ki je vključujoča, učinkovita in skladna z načeli, na katerih temelji EU. Predsedstvo še naprej sprejema ukrepe, da bi doseglo soglasje v zvezi s celostno uporabo sklepov sveta za splošne zadeve in zunanje odnose, sprejetih aprila 2004 in januarja 2007.

Predsednik Združenih držav je napovedal nove ukrepe proti Kubi nekaj dni pred zasedanjem Generalne skupščine ZN z dne 30. oktobra 2007, na katerem so razpravljali o osnutku resolucije ter obsodili nadaljnji gospodarski, komercialni in finančni embargo Združenih držav Amerike proti Kubi. Predsednik je hkrati napovedal finančno in politično pomoč za „prehod na demokracijo v Kubi“, tj. za strmoglavljenje socialistične vlade. Poleg tega je prek mednarodnih medijev izjavil, da namerava sprejeti številne pobude, vključno z ustanovitvijo mednarodnega „sklada za svobodo“ za pomoč Kubancem pri obnovi svoje države, odobritvijo zasebnih pobud v zvezi s spodbujanjem dostopa do interneta za kubanske študente ter možnostmi za sodelovanje mladih Kubancev v izobraževalnih programih.

Ali Svet podpira mednarodne pozive k sprejetju resolucije na zasedanju Generalne skupščine ZN v zvezi z odpravo embarga Združenih držav Amerike proti Kubi? Ali Svet obsoja stalno vmešavanje Združenih držav v kubanske notranje zadeve?

Ta odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ni zavezujoče za Svet ali države članice, Svetu ni bil predložen v ustni obliki v času za vprašanja na novembrskem delnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu.

EU meni, da to vprašanje spada predvsem v okvir dvostranskih odnosov med Združenimi državami Amerike in Kubo. Kljub temu je EU tako kot lani glasovala za resolucijo št. 61 Generalne skupščine Združenih narodov o potrebi po odpravi gospodarskega, komercialnega in finančnega embarga Združenih držav Amerike proti Kubi. Svet je sprejel uredbo (ES) št. 2271 o zaščiti pred učinki ekstrateritorialne uporabe zakonodaje, ki jo sprejme tretja država, in dejanji, ki na tej zakonodaji temeljijo ali iz nje izhajajo, ter skupne ukrepe iz členov J.3 in K.3 Pogodbe o Evropski uniji o ukrepih za zaščito zaščiti pred učinki ekstrateritorialne uporabe zakonodaje, ki jo sprejme tretja država, in dejanji, ki na tej zakonodaji temeljijo ali iz nje izhajajo. EU še naprej poziva k razveljavitvi Helms-Burtonovega zakona.

Poleg tega je v sklepih Sveta z dne 18. junija 2007 o politiki EU v odnosu do Kube navedeno, da „EU priznava pravico kubanskih državljanov do neodvisnega odločanja o svojih prihodnosti in je še naprej pripravljena pozitivno prispevati k prihodnjemu razvoju vseh sektorjev kubanske družbe, med drugim tudi z razvojem instrumentov sodelovanja“.

Ali lahko Komisija poda obsežno izjavo o napredku, ki je bil do zdaj dosežen v zvezi z mobilizacijo mirovnih sil EU v Čadu, sestavljenih iz 4 000 vojakov, in ali lahko pove, koliko evropskih držav se je zavezalo k razpošiljanju mirovnih sil za to misijo?

Proces načrtovanja še vedno poteka, začel pa se bo tudi proces oblikovanja sil, ko Svet odobri koncept operacij, kar se v skladu z informacijami, ki so dostopne Komisiji, pričakuje v naslednjih tednih. Proces oblikovanja sil bo potekal pod vodstvom poveljnika operacije. Nekatere države članice so zagotovile neformalne navedbe v zvezi s prispevanjem k mirovnim silam, vendar na tej stopnji še niso zavezujoče.

Ker skupni ukrep spada v okvir evropske varnostne in obrambne politike, se lahko poslanec za dodatne informacije obrne na Svet.

Ali lahko Komisija poda izjavo o tem, katere programe podpira za zagotavljanje osnovnošolskega izobraževanja otrok v državah tretjega sveta in kakšna je finančna raven te podpore, ter pojasni, kako se ti programi na splošno izvajajo?

Komisija z različnimi instrumenti prispeva k uresničevanju razvojnih ciljev novega tisočletja v zvezi s splošnim osnovnošolskim izobraževanjem. Ta cilj jasno podpira usmeritev evropskega soglasja in razvojne strategije za Afriko v razvojne cilje novega tisočletja.

Evropska komisija trenutno podpira prizadevanje držav v razvoju na področju izobraževanja z več kot 400 dvostranskimi in regionalnimi projekti, ki se izvajajo v skoraj 100 državah. Leta 2006 je Evropska komisija dodelila 517 milijonov EUR za izobraževanje v okviru svoje razvojne politike in zunanje pomoči: 43 % za osnovnošolsko izobraževanje, 15 % za srednješolsko in 18 % posebej za institucionalno podporo.

Poleg podpore prek projektov Komisija v okviru 9. evropskega razvojnega sklada zagotavlja tudi splošno proračunsko podporo 28 državam. Ta instrument je pomemben, ker zagotavlja izplačila plač in drugih tekočih stroškov, zajetih v proračunih vlad teh držav. Na ta način se zagotavlja približno 30 % sredstev za teh 28 držav. Komisija s tem instrumentom bistveno podpira izobraževanje, pri čemer ta instrument zagotavlja močno finančno spodbudo za izvajanje preudarne politike v socialnem sektorju, ker je del črpanja podpore iz splošnega proračuna povezan s kazalniki, ki prispevajo k uresničevanju razvojnih ciljev novega tisočletja.

Komisija namerava v skladu s pariško deklaracijo o učinkovitosti pomoči in usklajevanju povečati delež programske dvostranske razvojne pomoči, ki poteka prek proračunske podpore (sektorske ali splošne), do 50 %, če je to mogoče.

Izključno računovodski pristop k razvojni pomoči, ki temelji na dodelitvi sredstev za posamezen sektor, še ni izpopolnjen. Proračunsko podporo v Ruandi na primer ureja usklajevalna skupina darovalcev, ki je vključena v stalni sektorski dialog z oblastmi. Rezultati so vidni, saj je javna poraba uspešno prerazporejena na socialne sektorje (pri čemer so znižani vojaški stroški). Med letoma 1998 in 2004 se je poraba v socialnem sektorju povečala z 2,5 % na 7,5 % bruto domačega proizvoda. Posebni postopki so omogočili ukinitev šolnin, temu ustrezno pa se je vpis v osnovne šole povečal na 93 %.

V okviru novega programskega obdobja je za izobraževanje namenjenih 1,8 milijarde EUR iz proračuna ES in 10. evropskega razvojnega sklada (vse regije). Komisija izboljšuje načine povezovanja obveznosti financiranja z napredkom v zvezi z razvojnimi cilji novega tisočletja. Pogodba o razvojnih ciljih novega tisočletja je izboljšana oblika splošne proračunske podpore s kazalniki izidov, povezanih z izobraževanjem in drugimi sektorji, ki so pomembni za razvojne cilje novega tisočletja. Cilj je omogočiti dolgoročno predvidljivost, pri čemer podpore za izobraževanje ne bodo ovirale prekinitve, ki so bile pogoste pri črpanju proračunske podpore.

Tematski program z naslovom „Vlaganje v ljudi“ bo prav tako zagotovil dodatno pomoč državam v razvoju v primerih, ko običajni postopki finančne pomoči niso zadostni. Takšna dodatna pomoč bo uporabljena pri pospeševanju napredka v zvezi z izvajanjem pobude z naslovom „Izobraževanje za vse“, katere cilj je dokončanje osnovne šole, s finančnim prispevkom k pospešeni pobudi.

Nevladne organizacije, ki delajo v Mjanmaru, so v zadnjem času pripravile več poročil o razširjeni revščini, v katerih opozarjajo, da se lahko razmere poslabšajo zaradi večjih cen nafte, pomanjkanja storitev socialnega skrbstva ter manjše javne porabe za zdravje in izobraževanje. Poleg tega je v njih navedeno, da so mednarodni programi pomoči preveč omejeni in ne ustrezajo tej nalogi. Na zasedanju Sveta ministrov za splošne zadeve in zunanje odnose 15. in 16. oktobra 2007 je bilo ugotovljeno, da je potreben izdaten program humanitarne pomoči za Mjanmar, in naznanjeno, da je EU pripravljena povečati obseg pomoči na podlagi ocene humanitarnih razmer.

Koliko je Evropa navzoča v tej državi in kakšne ukrepe izvaja v sodelovanju s prebivalci, lokalnimi organizacijami in mednarodnimi organi? Ali ima Komisija na voljo oceno sedanjih humanitarnih razmer in možnega vpliva mednarodnega embarga? Ali načrtuje dodatne ukrepe in pobude na humanitarnem in diplomatskem področju?

Tudi Komisija je zaskrbljena zaradi splošne ranljivosti burmanskega prebivalstva, ki se je v zadnjih nekaj letih povečala. Glede na to se je Komisija odzvala tako, da je v zadnjih nekaj letih zagotavljala vedno večjo humanitarno pomoč. EU je leta 1997 za burmansko krizo namenila manj kot 4 milijone EUR na leto, kar ni vključevalo le pomoči za prebivalstvo, ki živi v državi, ampak tudi pomoč za burmanske begunce v taboriščih v sosednjih državah. S programi, ki se izvajajo, smo leta 2007dosegli 15,5 milijona EUR.

Prednostna področja ukrepanja v Burmi so zaščita, osnovno zdravstveno varstvo, voda in higiena, pomoč v hrani ter prehrana za noseče in doječe ženske ter otroke. V begunskih taboriščih na Tajskem, kjer je približno 150 000 takšnih oseb, pomoč Komisije zajema temeljne potrebe: hrano, zdravstveno varstvo, dostop do pitne vode in higieno. Te ukrepe izvajajo agencije Združenih narodov, Mednarodni odbor Rdečega križa in partnerske nevladne organizacije.

Poleg tega lahko Komisija poslanko obvesti, da je bila pravkar odobrena dodatna pomoč v znesku 1 milijona EUR za Svetovni program za hrano in da njene službe pripravljajo nov program v vrednosti 18 milijonov EUR, ki zajema obdobje od konca leta 2007 in celo leto 2008, da bi izpolnili potrebo po zaščiti, osnovnem zdravstvenem varstvu, vodi in higieni najbolj ranljivega burmanskega prebivalstva, zlasti etničnih manjšin, ter potrebe burmanskih beguncev na Tajskem.

Ta humanitarna pomoč bo dopolnjena s proračunsko postavko o pomoči za osebe, ki so prisiljene zapustiti svoje domove, s katero bo za obdobje 2007–2010 zagotovljenih 16 milijonov EUR za Mjanmar in Tajsko, od leta 2008 pa bo dopolnjena z novim tematskim programom o varnosti preskrbe s hrano, pri katerem je le za Mjanmar namenjenih 16 milijonov EUR.

Komisija je poleg humanitarne pomoči v ožjem smislu pripravila tudi programe za boj proti revščini. Leta 2007 je bil prvič sprejet večletni okvirni program (2007–2010) za prebivalce Burme. Ta program je vreden 32 milijonov EUR in se bo uporabljal kot podpora dejavnostim sklada Three Disease Fund, katerega namen je boj proti uničujočim posledicam tuberkuloze, malarije in HIV/aidsa⁽¹⁾ v Mjanmaru. Drugo področje pomoči iz programa bo osnovno izobraževanje prek Unicefovega programa Izobraževanje za vse⁽²⁾.

Poleg tega je Komisija javno in s previdnim diplomatskim ukrepanjem večkrat izrazila zaskrbljenost zaradi manjšega humanitarnega prostora v Mjanmaru, na primer težav Mednarodnega odbora Rdečega križa pri izpolnjevanju svojih pooblastil v Mjanmaru zlasti glede obiskov priprtih oseb in odhodov na konfliktna območja na vzhodu. Širitev programov pomoči je zelo otežena tudi zaradi omejevanja dela in pogojev dostopa za humanitarne delavce v Mjanmaru.

Komisija lahko poslanki zagotovi, da si bo še naprej prizadevala pri burmanskih organih in bo humanitarno pomoč izvajala tudi v prihodnosti.

Deklaracija iz Abuje z dne 27. aprila 2001 vključuje zavezo afriških vlad, da bodo 15 % letnih javnih izdatkov namenile za zdravje, vendar po šestih letih velika večina držav vlaga v zdravstvo bistveno manjši delež proračuna.

Kako Komisija glede na to, da je zdravje zelo pomembno za razvoj, spodbuja vlade držav v razvoju, da bi povečale državne naložbe v zdravstvene sisteme, in kako poskuša izpolniti cilj Parlamenta, da se 20 % sredstev EU za finančno pomoč porabi za zdravje in izobraževanje?

Na afriškem vrhu o HIV/aidsu⁽¹⁾, tuberkulozi in drugih podobnih nalezljivih boleznih leta 2001 v Abuji so se voditelji držav in vlad Organizacije afriške enotnosti zavezali, da bodo določili cilj, v skladu s katerim bodo najmanj 15 % letnega proračuna namenili za izboljšanje zdravstvenega sektorja.

V vprašanju poslanec opozarja, da po šestih letih velika večina držav vlaga v zdravstvo veliko manjši delež proračuna. Vendar pa ni tako slabo, kot se zdi. Regionalni odbor za Afriko Svetovne zdravstvene organizacije je avgusta 2007 poročal, da polovica držav v regiji nameni za zdravstvo od 10 do 15 % državnega proračuna. Poleg tega je lahko deset držav v regiji povečalo zdravstvene izdatke na 30 do 40 ameriških dolarjev na prebivalca.

Komisija je podprla prvotno deklaracijo iz Abuje in še naprej spodbujala afriške vlade, in sicer ministrstva za finance in zdravje, z dialogom o politikah o različnih razvojnih vprašanjih, vključno z zdravjem in zdravstvenimi izdatki. Komisija nadaljuje ta dialog, vendar morajo odločitev o dodeljevanju sredstev sprejeti partnerske države in ne Bruselj.

Pred dvema tednoma (od 24. do 26. oktobra 2007) se je Komisija udeležila prvega srečanja ministrov za zdravje iz afriških, karibskih in pacifiških držav (države AKP), ki je potekalo v Bruslju in kjer je več kot 40 ministrov za zdravje razpravljalo o izzivih glede napredka držav AKP pri uresničevanju razvojnih ciljev novega tisočletja na področju zdravja. Glavna vprašanja, o katerih so razpravljali, so bila povezana s financiranjem in upravljanjem zdravstvenih sistemov. Deklaracija s tega srečanja vključuje ponovno zavezanost napredku na podlagi deklaracije iz Abuje.

Dialog o politikah s partnerskimi državami v Afriki krepijo tudi dejavnosti glede učinkovitosti in predvidljivosti pomoči. Komisija je bila vodilna sila pri sprejemanju nove razvojne politike EU, ki izraža evropski cilj, da se s trajnejšim in predvidljivejšim zagotavljanjem bolj usklajene uradne razvojne pomoči odločno prispeva k uresničevanju razvojnih ciljev novega tisočletja.

Pomemben napredek v zvezi s tem je na uspešnosti temelječa proračunska podpora, ki krepi splošno sposobnost partnerskih držav, da razvijajo in izvajajo svoje razvojne načrte. V skladu z devetim Evropskim razvojnim skladom so cilji uspešnosti dveh tretjin držav, ki so prejele proračunsko podporo, povezani z izboljšavami financiranja v zdravstvenem sektorju. V okviru desetega Evropskega razvojnega sklada bo približno 40 % načrtovane pomoči na nacionalni ravni izhajalo iz proračunske podpore, katere del bo povezan z rezultati in proračunsko uspešnostjo v zdravstvenem sektorju.

Vendar se tudi pri proračunski podpori ne upošteva vedno znatni fiskalni prostor, ki ga države potrebujejo za financiranje velikih periodičnih stroškov v zdravstvu. Če Komisija ne bo zagotovila dolgoročne, predvidljive in usklajene podpore, partnerske države ne bodo mogle okrepiti svojega zdravstvenega sistema in zagotoviti predvidenega števila delavcev v zdravstvu ter izvajati zdravstvenih programov, ki so ključni pri uresničevanju razvojnih ciljev novega tisočletja na področju zdravja.

Zato bo v okviru desetega Evropskega razvojnega sklada predstavljen tudi nov način proračunske podpore, tj. pogodba o razvojnih ciljih novega tisočletja, ki bo zagotovil daljšo (šestletno) in bolj predvidljivo pomoč ter bo usmerjen zlasti v rezultate, da se izboljša učinkovitost proračunske podpore za hitrejše doseganje razvojnih ciljev novega tisočletja.

Ciljna vrednost 20 %, ki jo poslanec omenja, je zaveza Komisije, da bo do leta 2009 20 % porabe v okviru instrumenta razvojnega sodelovanja namenila „osnovnemu in srednjemu izobraževanju ter osnovnemu zdravstvu, in sicer prek projektov, programov ali proračunske podpore, povezanih s temi sektorji, ob upoštevanju povprečja vseh zemljepisnih območij v okviru tega instrumenta“.

Komisija je v poročilu o napredku Turčije iz leta 2006 navedla, da so reforme, ki jih je Turčija izvedla leta 2004 in 2005, pozitivno vplivale na izvrševanje sodb Evropskega sodišča za človekove pravice. Poleg tega je navedla, da je lahko obnova nacionalnega sodnega postopka otežena zaradi turške zakonodaje.

Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je v začetku oktobra 2007 ostro kritizirala tudi Turčijo zaradi zelo slabega sodelovanja z Evropskim sodiščem za človekove pravice. Turčijo je opozorila, da zelo otežuje zlasti dostop do pravnega postopka Evropskega sodišča za človekove pravice. Parlamentarna skupščina je trdila, da bi morale zadevne vlade tožnike zaščititi.

Kakšni so pozitivni učinki v zvezi z izvrševanjem sodb Evropskega sodišča za človekove pravice? Kakšni so ukrepi Komisije na podlagi ugotovitev in sklepov parlamentarne skupščine?

Poročilo o napredku Turčije iz leta 2006 dejansko omenja, da so reforme, ki jih je Turčija izvedla leta 2004 in 2005, pozitivno vplivale na izvrševanje sodb Evropskega sodišča za človekove pravice.

Te reforme vključujejo spremembe turške ustave, sprejete maja leta 2004, ki med drugim ukinjajo državna varnostna sodišča in na področju temeljnih pravic dajejo prednost priznanim mednarodnim sporazumom pred domačo zakonodajo.

Vključujejo tudi spremembe kazenskega zakonika in zakonika o kazenskem postopku iz leta 2005, ki urejajo na primer kazniva dejanja mučenja, trpinčenja in zlorabe. Glede na te spremembe je mučenje v Turčiji bolj usklajeno z mednarodnim pravom. Odbor Sveta Evrope za preprečevanje mučenja je pohvalil nov zakonodajni okvir Turčije, ker je med najbolj celovitimi v Evropi.

S temi reformami je Turčija zagotovila pravna sredstva v več primerih, v katerih je Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo, da je Turčija odgovorna za kršenje človekovih pravic. To je pozitivno vplivalo na izvrševanje sodb sodišča.

Komisija natančno spremlja delo vseh organov Sveta Evrope, vključno s parlamentarno skupščino, in prek takšnega sodelovanja sporoča svoja stališča.

Komisija bo še naprej natančno spremljala razmere glede človekovih pravic v Turčiji in sodelovala z vsemi organi Sveta Evrope.

Zaradi evropskih pričakovanj in odločitev v zvezi s pristopom Bolgarije bo na Balkanu začelo primanjkovati električne energije. Kaj bo Komisija zlasti ob upoštevanju splošne obveznosti institucij EU in držav članic glede zagotavljanja varne oskrbe z energijo v Evropi naredila, da bi rešila položaj, ki je nastal zaradi evropskih odločitev, ter odvrnila, preprečila in rešila motnje oskrbe, ki jih lahko pričakujemo v tej regiji, ali kaj bi morali po njenem mnenju storiti?

Vprašanje poslanke je nedvomno povezano s posledicami zaprtja enot 3 in 4 jedrske elektrarne Kozloduy konec leta 2006.

Bolgarska vlada je pred osmimi leti, in sicer leta 1999, sprejela odločitev, da se te enote zaprejo. Odločitev je temeljila na nedvomno pomembnem premisleku glede jedrske varnosti in je v skladu z obveznostmi Bolgarije iz pristopne pogodbe.

Takrat je bilo jasno, da bo to imelo posledice.

EU je zagotovila znatno finančno pomoč za razgradnjo in zmanjšanje posledic zaprtja. Vloženih je bilo 550 milijonov EUR v obliki donacij, večinoma prek podpornega sklada za razgradnjo Kozloduy, ki ga ureja Evropska banka za obnovo in razvoj. Polovica tega zneska je namenjena financiranju projektov za znatno varčevanje z energijo, vključno z izboljšanjem termoelektrarn na lignit, kot je Pernik. Poleg tega je na voljo še 212,5 milijonov EUR posojila Euratom za posodobitev enot 5 in 6 jedrske elektrarne Kozloduy, ki posledično delujeta z večjim izkoristkom zmogljivosti za proizvodnjo energije. Glede na skromne ocene, ki jih je zagotovila Evropska banka za obnovo in razvoj, bo skupni učinek varčevanja z energijo, ki ga financira Komisija, večji od izgube oskrbe iz enot 3 in 4 jedrske elektrarne Kozloduy.

Vendar je za varnost oskrbe z električno energijo potrebno tudi boljše medsebojno povezovanje med državami. To zadeva zlasti sodelovanje upravljavcev prenosnih omrežij. Poleg tega je na Balkanu strukturna težava glede premajhnih naložb v zmogljivost za proizvodnjo energije. Ob upoštevanju pomembnosti potreb je treba privabiti zasebne naložbe. Zato Komisija zelo podpira popolno izvajanje pogodbe o energetski skupnosti, ki zagotavlja skupen zakonodajni in regulativni okvir v regiji. Povezovanje trgov in jasna tržna pravila so dejansko ključni pogoji pri naložbah v regiji.

Turčija, ki je že začela vojaške operacije v severnem Iraku, je zdaj dobila dovoljenje velike narodne skupščine za vojaški vdor na zadevno ozemlje. Oborožen napad in kršitve nedotakljivosti meja ene države proti drugi so kršitev mednarodnega prava in načel Evropske unije.

Kakšne ukrepe načrtuje Komisija proti Turčiji, ki je že začela vojaške operacije v severnem Iraku? Ali bo to negativno vplivalo na proces pristopa Turčije? Ali bo Komisija v poročilo o oceni vključila vprašanje turških vojaških operacij v Iraku?

Komisija obsoja nasilje Kurdske delavske stranke na turškem ozemlju.

Takšni napadi so od septembra 2007 terjali številne žrtve med civilisti in vojaškim osebjem. Mednarodna skupnost, zlasti vse glavne zainteresirane strani v regiji, morajo podpirati prizadevanje Turčije, da zaščiti svoje prebivalstvo in se bori proti terorizmu, pri čemer mora spoštovati pravno državo, ohranjati mir in stabilnost na mednarodni in regionalni ravni in se odpovedati nesorazmernemu vojaškemu ukrepanju. Vsako prizadevanje, pri katerem te vrednote ne bodo upoštevane, bo pomenilo, da je strategija izzivanja in nasilja Kurdske delavske stranke uspešna.

Komisija meni, da je treba za rešitev te težave okrepiti dialog in sodelovanje med turško in iraško vlado, ter poziva iraško vlado in kurdsko regionalno vlado, naj zagotovita spoštovanje turške meje in zajamčita, da se iraško ozemlje ne uporablja za kakršna koli nasilna dejanja proti Turčiji.

Kdaj bomo lahko obravnavali stvaren časovni okvir za vključitev Makedonije ter Bosne in Hercegovine v strukture EU glede na njun napredek v zadnjih letih?

Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija ter Bosna in Hercegovina lahko kot državi zahodnega Balkana, ki sodelujeta v stabilizacijsko-pridružitvenem procesu, postaneta članici EU. Pred pridružitvijo EU bosta morali izpolniti københavnska merila in pogoje, določene v okviru stabilizacijsko-pridružitvenega procesa.

Komisija je v strateškem dokumentu iz leta 2005 določila zaporedne ukrepe za države zahodnega Balkana, na podlagi katerih lahko napredujejo do članstva v EU. Stabilizacijsko-pridružitveni sporazumi, katerih cilj je priprava teh držav na prihodnje članstvo v EU, so pomembna točka v tem procesu. Zadovoljivo izvajanje obveznosti stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma bo za EU bistven element pri obravnavi prošenj za članstvo.

Glede časovnega okvira za proces vključevanja teh dveh držav v EU je Evropski svet decembra 2006 izjavil, da Unija ne bo določila končnih datumov za pristop, dokler se pristopna pogajanja ne končajo.

Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija je leta 2004 zaprosila za članstvo in decembra 2005 postala država kandidatka. Komisija bo lahko predlagala začetek pristopnih pogajanj, ko bo država izpolnila vse potrebne pogoje.

Preden se lahko pristopna pogajanja začnejo, bo morala država doseči dejanski napredek pri izpolnjevanju københavnskih meril in učinkovitem izvajanju stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma. Izpolnjeni bodo morali biti politični pogoji, prav tako bo moral biti dosežen pomemben napredek pri izpolnjevanju gospodarskih meril in obveznosti članstva.

Kar zadeva Bosno in Hercegovino, so bila tehnična pogajanja glede stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma končana decembra 2006. Države članice so maja 2007 potrdile rezultat pogajanj, vendar so poudarile, da mora Bosna in Hercegovina za sklenitev stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma izpolniti štiri ključne pogoje, ki jih je oktobra 2005 določila EU: i) reforma policije, ii) popolno sodelovanje z mednarodnim kazenskim sodiščem za območje nekdanje Jugoslavije, iii) reforma javne radiotelevizije in vi) reforma javne uprave. Dosedanji napredek Bosne in Hercegovine še ne omogoča sklenitve stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma. Sklenitev stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma je osnovni pogoj za nadaljnje približevanje Bosne in Hercegovine EU.

Združeno kraljestvo je pred kratkim podpisalo sporazum s Turčijo, znan kot „strateško partnerstvo med Turčijo in Združenim kraljestvom za obdobje 2007/2008“, ki je izrazito neusklajen, saj se stalno sklicuje na določbe in načela, ki priznavajo zasedbo 37 % Republike Ciper s strani turške vojske kot izvršeno dejstvo, kar je očitna kršitev resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov št. 541/83 z dne 18. novembra 1983 in št. 550/84 z dne 11. maja 1984, ki „Turško republiko Severni Ciper“ obsojata kot nezakonito in separatistično ter pozivata vse vlade, naj zavrnejo priznanje kakršne koli ciprske države, ki ni Republika Ciper. V skladu s poročili naj bi s tem sporazumom dejansko žrtvovali tudi interese Cipra za interese Turčije, Združeno kraljestvo pa naj bi ga sklenilo, zato da Turčija ne bi vdrla v Irak.

Kakšno je stališče Komisije o tem in kaj meni o sporazumu? Ali meni, da je sporazum v nasprotju z mednarodnim pravom in zakonodajo Skupnosti ter da ustvarja težave med državami članicami EU?

Komisija najprej opozarja na znano, dolgoletno stališče Evropske unije, ki kot subjekt mednarodnega prava priznava le Republiko Ciper. Evropska unija in države članice ne priznavajo samooklicane „Turške republike Severni Ciper“.

Komisija ne more posegati v sporazume med državami članicami in tretjimi državami ali jih ocenjevati, če ne kršijo pravnega reda Skupnosti.

Komisija je trdno prepričana, da je zaradi takšnih zadev še bolj jasno, da je celovita rešitev vprašanja v zvezi s Ciprom nujno potrebna. Komisija ponovno poziva vse zainteresirane strani, da čim prej ponovno začnejo celovita pogajanja pod okriljem Združenih narodov, da se to vprašanje v celoti reši.

Ob širitvah EU evropski nosilci odločanja pogosto niso zagotovili, da bi bila javnost v Evropi ustrezno obveščena o zgodovinski pomembnosti pristopov k EU in možnostih, ki jih prinašajo. Namesto tega se je po širitvi EU na države vzhodne Evrope v javnih razpravah opozarjalo zlasti na to, da bodo trge dela preplavili delavci migranti iz novih držav članic. V zvezi z možnostjo, da postanejo države zahodnega Balkana članice EU, cilji evropske širitve niso bili nikoli javno pojasnjeni, zato je ozaveščenost o pomembnih vprašanjih zelo majhna in se je podpora politiki širitve EU zelo zmanjšala. Kakšne ukrepe načrtuje Komisija, da bi se obveščenost izboljšala?

Komisija obžaluje negativen odnos v zvezi s politiko širitve EU, ki prevladuje v številnih državah članicah.

Komisija je večkrat poudarila, da je treba komunikacijo izboljšati in da je treba mite izpodbijati z dejstvi. Pomembno je izboljšati ozaveščenost glede izzivov in koristi, ki jih prinaša politika širitve.

Vendar Komisija sama ne more spremeniti javnega mnenja, ampak morajo sodelovati vse institucije Evropske unije. Glede tega morajo veliko več storiti države članice na nacionalni, regionalni in lokalni ravni.

Komisija je nedvomno pripravljena podpreti njihovo prizadevanje, tako da jim zagotovi dejanske informacije in omogoči sinergijo z institucijami EU in zainteresiranimi državami članicami. V zvezi s tem je povečala število svojih dejavnosti, ki jih ponazarjajo naslednji primeri:

Ob tretji obletnici širitve leta 2004 so bile objavljene številne spletne strani, ki vsebujejo primere, kakšen je bil pozitiven vpliv zadnje širitve.

Brošura o politiki širitve za splošno javnost bo objavljena v vseh uradnih jezikih.

Organizirane so številne prireditve zlasti za mlade.

V zvezi s posebnim vprašanjem prostega pretoka delavcev iz novih držav članic v stare države članice (ki je izrecno obravnavano v tem vprašanju) je Komisija objavila poročilo.

Širitev je omogočila postopno izvajanje prostega pretoka delavcev v EU. Za države članice je bilo takojšnje odprtje trga dela za nove države članice pozitivno z več vidikov: priseljenci so pomagali zapolniti prosta delovna mesta, delovna mesta s sivega področja pa so bila urejena. Na podlagi te pozitivne izkušnje številne druge države članice vzpostavljajo popoln prosti pretok delavcev. Strah, da bo veliki val selitve delovne sile iz novih držav članic resno ogrozil trge dela starih držav članic, se ni uresničil.

Projekti, ki obveščajo o vplivu širitve, se bodo izvajali tudi v letu 2008, dopolnjevale pa jih bodo dejavnosti obveščanja, katerih cilj je zagotavljanje podlage za povezovanje udeležencev civilne družbe v državah članicah, državah kandidatkah in možnih državah kandidatkah.

Za večjo javno podporo prihodnjim širitvam na države jugovzhodne Evrope bo potrebno usklajeno prizadevanje. Komisija meni, da bo treba zagotoviti zlasti dejanske informacije o velikih koristih pete širitve.

Komisija poziva vse udeležence, naj pomagajo zagotoviti informacije in podpirajo prizadevanje za boljše obveščanje, veseli pa se tudi podpore poslancev.

Strokovna skupina za boj proti trgovini z ljudmi, ki deluje od leta 2003, mora opravljati pomembno nalogo, ki je del prizadevanja EU na področju boja proti takšni trgovini. Kot kaže, Komisija zdaj imenuje nove člane te skupine. Člani skupine se od njene ustanovitve niso spremenili. Kakšen časovni razpored ima Komisija za imenovanje novih članov in kakšen postopek bo pri tem uporabila? Kako lahko Komisija zagotovi, da bo postopek imenovanja pregleden? Kako bodo izbrani nacionalni strokovnjaki in ali bo vsaka država imela predstavnika v skupini? Ali bo področje delovanja skupine ostalo enako ali se bo spremenilo? Kako bo Komisija zagotovila, da bodo v skupini zastopane nevladne organizacije, kot so organizacije žensk?

Komisija se strinja z mnenjem poslanke v zvezi s pomembno nalogo strokovne skupine za boj proti trgovini z ljudmi. Sedanja strokovna skupina je od imenovanja Komisiji zagotavljala mnenja in stališča o številnih pomembnih temah. Leta 2004 je izdala poročilo, ki se še vedno uporablja kot vir navdiha za prihodnje dejavnosti.

Komisija izvaja zdaj postopek imenovanja nove strokovne skupine, pri čemer upošteva spremembe, ki so potrebne zaradi širitve, in potrebo, da zagotovi posebno strokovno znanje zlasti na področju izkoriščanja delavcev. Komisija je 17. oktobra 2007 sprejela sklep o ustanovitvi nove strokovne skupine za boj proti trgovini z ljudmi⁽¹⁾.

Strokovna skupina bo imela 21 članov, pri čemer bo do 11 članov iz uprav držav članic, do 5 članov iz medvladnih, mednarodnih in nevladnih organizacij, do 4 člani iz vrst socialnih partnerjev in združenj delodajalcev, 1 član iz Europola⁽²⁾ ter do 2 člana iz univerz ali drugih raziskovalnih inštitutov. Člana iz uprave držav članic bo imenovala Komisija na predlog držav članic. Druge člane bo imenovala Komisija na podlagi prijav na razpis.

Za zagotovitev preglednosti bo razpis objavljen v uradnem listu in na spletni strani generalnega direktorata za pravosodje, svobodo in varnost.

Evropski parlament je 21. junija 2007 sprejel resolucijo P6_TA(2007)0283 o mladoletniškem prestopništvu, v kateri je pozval k oblikovanju enotne strategije na ravni Skupnosti.

Vključevanje ukrepov za boj proti mladoletniškemu prestopništvu in za vzpostavitev omrežja med pristojnimi organi v bolj splošne programe Skupnosti, kot sta program Daphne II ter program za preprečevanje kriminala in boj proti njemu, je le začasna rešitev. Za dejansko ukrepanje, s katerim bi obravnavali zaskrbljujoče povečanje mladoletniškega prestopništva v EU, je potreben program Skupnosti, ki bi obravnaval zlasti mladoletniško prestopništvo.

Ali Komisija načrtuje pripravo evropske strategije za boj proti mladoletniškemu prestopništvu?

Ali načrtuje zlasti izvedbo študije in objavo sporočila o okvirnem programu Skupnosti, ki bi obravnaval zlasti tri osnovne stebre, in sicer preprečevanje, sodne in zunajsodne ukrepe ter resocializacijo prestopnikov, kot je predlagano v resoluciji Parlamenta?

Kaj Komisija meni o prizadevanju v nekaterih državah članicah, da bi namesto nadomestnih sankcij pedagoške narave uporabile zaporne kazni, in v kakšnem obsegu je po njenem mnenju priporočljivo spodbujati skupne evropske minimalne standarde in smernice o vprašanjih mladoletniškega prestopništva?

Komisija upošteva priporočila iz resolucije, ki jo je Parlament sprejel 21. junija 2007 na podlagi poročila, ki ga je o mladoletniškem prestopništvu pripravil poslanec.

Nedvomno si morajo vse zainteresirane strani, zlasti iz civilne družbe ter lokalni in nacionalni organi, še bolj prizadevati, da bi odpravili razloge za prestopništvo mladih in se proti njim borili ter da bi zmanjšali vpliv odrivanja mladih na rob družbe.

Komisija popolnoma podpira večrazsežnostni pristop k preprečevanju in zatiranju mladoletniškega prestopništva. Okrepiti je treba sodelovanje med vsemi javnimi in zasebnimi službami, odgovornimi za usposabljanje, izobraževanje, zaposlovanje in socialno vključevanje, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti preventivnim ukrepom. Ukrepanje Evropske unije mora temeljiti na lažji izmenjavi informacij in najboljših praks, kar naj bi prispevalo k oblikovanju modelov posredovanja ali minimalnih smernic.

Komisija še naprej podpira sodelovanje med različnimi lokalnimi in nacionalnimi organi s finančnimi instrumenti z različnimi cilji. Glede na to, da spadajo razlogi za mladoletniško prestopništvo na več področij in da je treba mladoletniško prestopništvo tako obravnavati, se zdi oblikovanje enotnega programa finančne podpore neustrezno. Zaradi raznolikosti javne politike, ki lahko prepreči desocializacijo mladih in odrivanje mladih na rob družbe, so potrebne različne vrste finančne podpore Skupnosti.

Izvaja se pomembna študija o mladoletniškem kriminalu, na podlagi zanesljivih in primerljivih kazalnikov pa bodo zbrani statistični podatki o kazenskem sodstvu. Evropska mreža za preprečevanje kriminala je pomembno orodje za posvetovanje in usklajevanje glede prihodnjega razvoja.

Ali lahko Komisija pove, kakšen je napredek pri boju proti uvozu drog na zahodni obali Evrope v okviru programa, ki se imenuje Center za operacije in analize v Atlantiku (Maritime Analysis Operations Centre – MAOC)?

Center za operacije in analize za boj proti drogam v Atlantiku (MAOC–N) je medvladna vojaška pobuda za pregon, ki jo je vzpostavilo sedem držav članic EU (Španija, Portugalska, Francija, Italija, Irska, Nizozemska in Združeno kraljestvo) za boj proti trgovanju s prepovedanimi drogami, in sicer s kokainom, iz držav Latinske Amerike v Evropo prek zahodne afriške obale po zračni ali morski poti. Sedež centra je v Lizboni na Portugalskem, kjer naj bi najustrezneje usklajevali operacije za boj proti drogam, glede na to, da je področje delovanja usmerjeno zlasti na Atlantski ocean in se lahko razširi na zahodno Sredozemsko morje.

Center dejansko deluje od 1. aprila 2007, na podlagi pogodbe, ki je bila v postopku ratifikacije, pa od 30. septembra 2007. Center od aprila 2007 z izmenjavo taktičnih informacij med pogodbenicami uspešno usklajuje izvajanje 27 različnih operacij in je zasegel 16,638 kg prepovedanih drog, od katerih so 13,038 kg zasegle partnerske države, 3,600 kg pa je bilo zaseženih z operativnimi dejavnostmi.

Ali lahko Komisija pove, kakšne so sedanje stopnje uporabe kokaina v Evropski uniji in kakšni programi se usklajeno izvajajo na ravni EU za boj proti zlorabi kokaina v Evropski uniji?

Letno poročilo Evropskega centra za spremljanje drog in zasvojenost z drogami o sedanjem stanju glede drog v Evropski uniji iz leta 2006 kaže, da je kokain nadomestil sintetične droge (ekstazi/amfetamini) in je druga najbolj uporabljana prepovedana droga takoj za konopljo. To lahko razložimo z manjšo uporabo sintetičnih drog v večini držav EU in večjo uporabo kokaina v nekaterih državah EU. Uporaba kokaina se zelo razlikuje v posameznih državah članicah in je v večini držav še vedno majhna.

Vse države članice EU redno izvajajo raziskave in zbirajo podatke o razširjenosti in povečanju uporabe kokaina. Evropski center za spremljanje drog in zasvojenost z drogami v skladu z zanesljivimi in standardiziranimi metodologijami spremljanja te podatke zbira, jih obdeluje, analizira in dodatno obdeluje, da prikaže stanje v celotni EU.

Akcijski načrt EU za boj proti drogam za obdobje 2005–2008 spodbuja izmenjavo najboljših praks in izboljšanje infrastrukture znanja EU na področju preprečevanja. Večina držav članic izvaja splošne programe za preprečevanje, ki združujejo obveščanje, izobraževanje in sporočanje za splošno javnost, ter tudi selektivne programe za posamezne skupine (npr. ogroženi mladi, zabavne prireditve itd.). Sodelovanje na ravni EU je podprto z akcijskim programom Skupnosti za javno zdravje, od leta 2007 pa tudi programom za preprečevanje uporabe drog in obveščanje.

Ministri za notranje zadeve iz držav članic EU so se na srečanju v začetku oktobra v Lizboni odločili, da predlagajo ukinitev kontrole oseb in vozil na notranjih mejah EU od 21.–22. decembra 2007. Hkrati mediji poročajo o neuradnem sporočilu EU, ki nove države članice EU obvešča o nepravilnostih pri kontrolah na mejah s sosednjimi državami EU.

Kakšno je stališče Komisije o nepravilnostih pri kontrolah na kopenskih mejah nekaterih držav članic EU s sosednjimi državami, kot so Rusija, Ukrajina, Belorusija, Srbija in Hrvaška?

Postopek schengenskega ocenjevanja na Češkem, v Estoniji, Latviji, Litvi, na Malti, Poljskem, Madžarskem, Slovaškem in v Sloveniji pred odpravo kontrol na notranjih mejah je končan. Čeprav strokovnjaki iz Komisije sodelujejo pri obiskih za ocenjevanje, je treba poudariti, da je za izvajanje postopka ocenjevanja pristojen Svet.

Postopek ocenjevanja pripravljenosti zadevnih držav članic se je začel leta 2006. Od tedaj je bilo izvedenih veliko obiskov, pri katerih se je preverjala pravilna uporaba schengenskega pravnega reda na zunanjih mejah zadevnih držav članic (tudi na konzulatih, policijskih postajah in organih za varstvo podatkov).

Po dveh letih postopka ocenjevanja in preverjanja je postalo jasno, da so zadevne države članice ustrezno pripravljene na uporabo celotnega schengenskega pravnega reda. Težave glede kontrole na kopenskih mejah z Rusijo, Ukrajino, Belorusijo, Srbijo in Hrvaško so odpravljene.

Parlament je zaprošen za mnenje o osnutku sklepa Sveta, ki potrjuje pozitivno oceno in določa datum za odpravo mejnih kontrol s temi novimi državami članicami in med njimi.

Končni osnutek okvirnega sklepa ministrov EU za notranje zadeve in pravosodje pravno veljavno potrjuje novo obdobje „biometričnega“ nadzora mnenj in prepričanj posameznikov. To vključuje večjo nedotakljivost tajnih služb ter omogoča širše obdelovanje občutljivih osebnih podatkov in njihovo izmenjavo s katerimi koli zainteresiranimi tretjimi strankami tudi zaradi „preventivnih“ razlogov, ne glede na to, ali gre za vlade, mednarodne organizacije ali zasebne subjekte, poleg tega omogoča izmenjavo informacij o osumljencih za preprečevanje, preiskovanje ali sankcioniranje kaznivih dejanj. Takšne informacije ne zajemajo le politične in sindikalne dejavnosti, ampak tudi osebne podatke o zdravju, verskem in filozofskem prepričanju ter narodnosti za dozdevno odvračanje možnega ogrožanja javne varnosti v državi članici ter tudi za znanstvene in statistične namene.

Kakšno je stališče Komisije o tem sklepu, ki je v nasprotju z varstvom osebnih podatkov in krši demokratične pravice?

Svet še ni sprejel predloga Komisije o okvirnem sklepu Sveta o varstvu osebnih podatkov, ki se obdelujejo v okviru policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah.

Osnutek okvirnega sklepa Sveta ne ureja biometričnega nadzora mnenj in prepričanj posameznikov. Člen 7 osnutka okvirnega sklepa Sveta ureja obdelavo posebnih kategorij podatkov: občutljivih osebnih podatkov. Osebni podatki, ki izražajo raso ali narodnost, politično stališče, versko ali filozofsko prepričanje ali članstvo v sindikatu, ter podatki, ki zadevajo zdravje ali spolno življenje, se štejejo za posebne kategorije podatkov. Obdelovanje posebnih kategorij podatkov se dovoli le, če je to nujno potrebno in če domača zakonodaja zagotavlja ustrezne zaščitne ukrepe. Komisija meni, da to ne prispeva k širšemu obdelovanju in izmenjavi občutljivih osebnih podatkov. Evropski nadzornik za varstvo podatkov je dejal, da je zadovoljen s sedanjim besedilom člena 7.

Osnutek okvirnega sklepa Sveta določa jasna pravila glede obdelovanja osebnih podatkov med državami članicami. Poleg tega jasno ureja prenos ali dostopnost osebnih podatkov, prejetih iz druge države članice, tretji državi ali mednarodnemu organu. Okvirni sklep ureja tudi prenos osebnih podatkov, ki jih pošlje ali da na voljo pristojni organ druge države članice, zasebnim strankam v državah članicah.

Osnutek okvirnega sklepa Sveta ne dovoljuje nadaljnje obdelave osebnih podatkov zainteresirani strani. Nameni, ki dovoljujejo nadaljnjo obdelavo osebnih podatkov za namene preprečevanja, preiskave, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanje kazenskih sankcij, so v okvirnem sklepu natančno določeni. Kar zadeva odvračanje možnega ogrožanja javne varnosti, osnutek okvirnega sklepa omogoča nadaljnjo obdelavo osebnih podatkov za preprečevanje neposredne in resne grožnje za javno varnost, če to ni nezdružljivo z namenom, za katerega so podatki zbrani. Pristojni organi lahko te podatke obdelujejo le v skladu z veljavnimi predpisi, obdelava pa je nujna in sorazmerna s tem namenom. Kar zadeva obdelavo osebnih podatkov za znanstvene ali statistične namene, osnutek okvirnega sklepa Sveta določa, da lahko pristojni organi dodatno obdelujejo prenesene podatke za zgodovinske, statistične ali znanstvene namene, če države članice zagotovijo ustrezne zaščitne ukrepe, na primer anonimnost podatkov.

Če povzamemo, Komisija meni, da osnutek okvirnega sklepa Sveta ni v nasprotju z varstvom osebnih podatkov in ne krši demokratičnih pravic. Ker okvirni sklep Sveta določa le minimalne zahteve za varstvo podatkov, Komisija meni, da je treba ocenjevanje nacionalnih ukrepov, sprejetih za zagotavljanje popolnega izpolnjevanja okvirnega sklepa, iz člena 27 osnutka okvirnega sklepa Sveta uporabiti za preverjanje, ali se lahko raven varstva podatkov poveča.

Evropska skupnost se je pred nedavnim pridružila Haaški konferenci o mednarodnem zasebnem pravu. Če želijo države članice pristopiti k mednarodnim civilnopravnim sporazumom, potrebujejo dovoljenje Skupnosti. Evropska komisija je Svetu predložila več predlogov za podpis ali ratifikacijo. Odločitev glede nekaterih konvencij se pričakuje več let. Nekatere konvencije veljajo le med državami članicami, ki so jih ratificirale pred pristopom k Uniji.

Ali Komisija meni, da je dobro, da evropskim državljanom odreka ugodnosti sodobnih konvencij, ki so pogosto sklenjene na zahtevo držav članic in Komisije ter z njihovo dejavno udeležbo, da oddaljuje Evropo od svetovnih instrumentov sodelovanja in prelaga takšne ukrepe v neskončnost? Ali Komisija meni, da je pristop Skupnosti k haaški konferenci združljiv z dejanskim zastojem pristopa k instrumentom, ki jih pripravljajo njeni člani? Ali Komisija meni, da lahko drugi štejejo EU za zanesljivega partnerja pri mednarodnih pogajanjih, če se več let ne more odločiti in izbrati, kako bo ravnala? Ali bo Komisija sprejela kakršne koli ukrepe za rešitev te težave?

Komisija domneva, da se poslanka sklicuje na mednarodne konvencije, ki še niso ratificirane zaradi spora med Združenim kraljestvom in Španijo glede Gibraltarja, in se ne sklicuje na pristop k haaški konvenciji o pravu, ki se uporablja za nekatere pravice v zvezi z vrednostnimi papirji, ki se nahajajo pri posredniku, v zvezi s katero je Svet bistveno razdvojen glede ratifikacije, ker je že Parlament v resoluciji, sprejeti 14. decembra 2006, Svet pozval, naj te konvencije ne podpiše, dokler se ne izvede obsežna študija vplivov, ki bi pokazala, da takšen pristop ne bo povzročal motenj na notranjem trgu finančnih storitev.

Kot je že navedeno v odgovoru na vprašanje za pisni odgovor E-2576/07, se tudi Komisija popolnoma strinja, da nesoglasje med Španijo in Združenim kraljestvom glede Gibraltarja onemogoča pristop Skupnosti k številnim pomembnim konvencijam, in sicer:

– Haaški konvenciji iz leta 1996 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok (Haaška konvencija o varstvu otrok);

– Konvenciji Unidroit iz Cape Towna iz leta 2001 o mednarodnih zavarovanjih na premični opremi in protokol h Konvenciji v zvezi z zadevami, ki se nanašajo na letalsko opremo;

– Protokolu Mednarodne pomorske organizacije iz leta 2002 k Atenski konvenciji o pomorskem prevozu potnikov in njihove prtljage;

– Protokolu Združenih narodov iz leta 2003 o civilni odgovornosti in nadomestilu škode, ki jih v čezmejnih vodotokih povzročijo čezmejni učinki industrijskih nesreč;

– Konvenciji Sveta Evrope o stikih z otroki iz leta 2003.

Ker so te konvencije delno ali v celoti v izključni pristojnosti Skupnosti, jih države članice ne smejo ratificirati brez dovoljenja Skupnosti. Zato dvostranska težava med Španijo in Združenim kraljestvom onemogoča vsem drugim državam članicam, da bi ratificirale te konvencije.

Kot je možno opaziti na podlagi seznama, te težave ne zadevajo le konvencij, sprejetih v okviru Haaške konference o mednarodnem zasebnem pravu, ampak tudi drugih mednarodnih organizacij, kot so Unidroit in Svet Evrope.

Komisija je že sprejela pomembne ukrepe za izboljšanje tega položaja. Zlasti v zvezi s Haaško konvencijo o varstvu otrok je od leta 2005 zadevne države članice nekajkrat pisno pozvala naj rešijo položaj, saj je postal nesprejemljiv za druge države članice, ki želijo ratificirati to pomembno konvencijo. Vprašanje je bilo zastavljeno neposredno tudi na več zasedanjih Sveta PNZ⁽¹⁾ in zadevnim ministrom.

Obe zadevni državi članici sta Komisiji zagotovili, da potekajo pogajanja o tem vprašanju in da se rešitev te težave pričakuje v bližnji prihodnosti.

Na kakšni stopnji je izvajanje novih skladov, ustanovljenih v skladu z okvirnim programom o solidarnosti in upravljanju migracijskih tokov (Evropskega sklada za vključevanje državljanov tretjih držav, Evropskega sklada za begunce, Sklada za zunanje meje in Evropskega sklada za vračanje)? Ali je že sprejeta odločitev o smernicah sklada in dodeljenih sredstvih za vsako državo? Ali bodo regionalni in lokalni organi ter nevladne organizacije vključeni v načrtovanje in izvajanje ukrepov v okviru skladov in v kakšnem obsegu?

Cilj strateških smernic je zagotovitev smernic za načrtovanje programov skladov EU v državah članicah. Komisija je avgusta 2007⁽¹⁾ sprejela strateške smernice za Sklad za zunanje meje in Evropski sklad za vključevanje državljanov tretjih držav. Strateške smernice za izvajanje Evropskega sklada za vračanje in Evropskega sklada za begunce bodo verjetno sprejete novembra 2007.

Strateške smernice niso bile sprejete s preveliko zamudo. Temeljni instrumenti o ustanovitvi skladov so bili sprejeti šele spomladi leta 2007. Za tri sklade so bile te smernice sprejete na podlagi regulativnega postopka s pregledom, ki je bil uporabljen prvič.

V zvezi z dodeljevanjem sredstev državam članicam za vsakega od štirih skladov je Komisija julija 2007 poslala državam članicam končne dodelitve sredstev za proračunsko leto 2007 in začasne dodelitve za proračunsko leto 2008.

Za 90 % do 93 % zneskov sklada velja, da jih je treba izvajati z deljenim upravljanjem. Zato morajo države članice vključiti regionalne in lokalne organi ter nevladne organizacije v proces priprave in izvajanja večletnih in letnih programov.

Odločbe o ustanovitvi skladov izrecno določajo, da so države članice odgovorne za izbiro in izvajanje sofinanciranih projektov v skladu z glavnimi evropskimi cilji načrtovanja programov. Posebne prednostne naloge glede azilne politike, politike vključevanja, upravljanja vračanja in zunanjih meja se lahko najbolje opredelijo na nacionalni in lokalni ravni.

V zvezi z deli skladov, ki jih mora Komisija izvajati neposredno kot „ukrepe Skupnosti“, bodo redno objavljeni javni razpisi. Nevladne organizacije ter regionalni in lokalni organi lahko zahtevke pošljejo zlasti za Sklad za vključevanje, Evropski sklad za begunce in Sklad za vračanje.

Ali lahko Komisija oceni napredek pogajanj o sporazumih o gospodarskem partnerstvu s skupino držav AKP?

Zlasti v nekaterih afriških državah je zaskrbljenost, da bodo ti novi sporazumi ogrozili proces trajnostnega razvoja, na katerem so temeljili vsi prejšnji trgovinski sporazumi, vedno večja. Poleg tega se zdi, da bodo ti sporazumi ugodni predvsem za EU, medtem ko bodo na njene trgovinske partnerje v AKP vplivali manj pozitivno. Ali Komisija meni, da je to v dolgoročnem interesu EU?

Ali je verjetno, da bodo novi sporazumi o gospodarskem partnerstvu s skupino držav AKP začeli veljati 1. januarja 2008, kot je načrtovano? Če ne bodo, ali Komisija načrtuje sprejetje prehodnih ukrepov do sklenitve sporazuma? Če to načrtuje, kakšni naj bi bili ti prehodni ukrepi?

Naslednji mesec je rok za sklenitev sporazumov o gospodarskem partnerstvu, ki bodo nadomestili sedanji sistem trgovinskih preferencialov za države AKP v skladu s sporazumom iz Cotonouja. Civilna družba je odločno nasprotovala sklenitvi teh sporazumov do konca letošnjega leta z utemeljitvijo, da o veliko ključnih vidikih sporazumov še ni dosežen ustrezen dogovor. Zato bi bile zaradi sklenitve teh sporazumov nekatere najrevnejše države na svetu dejansko prisiljene sprejeti temeljito liberalizacijo svojih ranljivih trgov. Da bi ti sporazumi bili pravični, države AKP potrebujejo več časa za pogajanja, poleg tega jim je treba omogočiti, da ohranijo prožnost pri določitvi, načrtovanju in časovnem razporejanju svojih trgovinskih reform. Če bodo sporazumi o gospodarskem partnerstvu sklenjeni letos, bi se lahko izvoz iz držav AKP v EU sesul. Zato bi morale države AKP poiskati nove vire prihodkov za financiranje svojih zdravstvenih in izobraževalnih sistemov.

Kaj načrtuje Komisija za zaščito držav AKP, če sporazumi o gospodarskem partnerstvu ne bodo sklenjeni do konca leta?

Rok za konec sedanjih pogajanj o sporazumih o gospodarskem partnerstvu, ki bodo nadomestili sedanji trgovinski sistem za države AKP v skladu s sporazumom iz Cotonouja, je konec naslednjega meseca. Razlog za kampanjo civilne družbe proti sklenitvi teh sporazumov do navedenega roka je dejstvo, da ključni vidiki sporazumov niso dovolj obravnavani. Zaradi prehitre sklenitve pogajanj bi se morali že zdaj ranljivi trgi nekaterih najrevnejših narodov na svetu soočiti z liberalizacijo, ki bi lahko zelo negativno vplivala na izvoz držav AKP v EU in imela velike posledice za financiranje zdravstvenih in izobraževalnih sistemov teh držav. Zato države AKP potrebujejo več časa za pogajanja, pri čemer morajo ohraniti prožnost za načrtovanje svojih trgovinskih reform. Ta pogajanja morajo nujno ostati pravična.

Kaj predlaga Komisija za zaščito zadevnih držav, če sporazumi o gospodarskem partnerstvu ne bodo sklenjeni do konca leta?

Komisija je v sporočilu z dne 23. oktobra 2007 o sporazumih o gospodarskem partnerstvu jasno navedla, da bo sporazume o gospodarskem partnerstvu pripravljena podpisati le z nekaterimi državami, če jih regije, s katerimi se pogaja, ne bodo podpisale v dogovorjenih rokih. Vendar je Komisija do zdaj vedno poudarjala, da se je treba o sporazumih o gospodarskem partnerstvu pogajati in jih skleniti na regionalni ravni, saj je podpis takšnih sporazumov smiseln le, če je njegov namen regionalno povezovanje. Če bi Komisija tako ravnala, bi bila odgovorna za resne napetosti, ki bi se nedvomno pojavile med državami v isti regiji, ki bi bile glede na to, ali so podpisale takšne sporazume ali ne, obravnavane različno, kar bi bilo v popolnem nasprotju s ciljem regionalnega povezovanja.

Kako namerava Komisija preprečiti, da bi takšni sporazumi neposredno škodovali državam, ki jih ne bi podpisale? Kako lahko Komisija pojasni to novo stališče glede na to, da je podpis sporazumov o gospodarskem partnerstvu vedno utemeljevala zlasti z regionalnim povezovanjem?

Na podlagi sporazuma iz Cotonouja in njegovih ciljev glede trajnostnega razvoja, regionalnega povezovanja ter okrepljenega sodelovanja afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP) v večstranskem trgovinskem sistemu se je Evropska skupnost od leta 2002 pogajala o sporazumih o gospodarskem partnerstvu z državami AKP in regijami AKP. Ta pogajanja se zdaj končujejo glede na rok, ki je konec leta 2007, ko se iztečejo preferenciali v skladu s sporazumom iz Cotonouja in oprostitev WTO, ki jih ščitijo. Pri skupnem pregledu AKP-ES o pogajanjih glede sporazumov o gospodarskem partnerstvu iz leta 2007 je bila ponovno potrjena zavezanost strank, da bodo rok upoštevale.

Cilj ES je še vedno, da se sedanji trgovinski režim iz Cotonouja nadomesti s popolnimi in celovitimi sporazumi o gospodarskem partnerstvu, ki urejajo vprašanja, povezana z blagovno in storitveno menjavo, naložbe in trgovinska področja, pomembna za razvoj držav AKP, da se vzpostavijo učinkoviti regionalni trgi ter posebni odnosi med temi regijami in EU. Hkrati pa je napredek pri pogajanjih o sporazumih o gospodarskem partnerstvu neusklajen. Če popolnega sporazuma o gospodarskem partnerstvu ni možno doseči pravočasno, morajo stranke vprašanja, o katerih so se pogajale do zdaj, vključiti v sporazum, ki zajema zlasti dobro ureditev dostopa na trg, in si potem prizadevati, da se pogajanja na drugih področjih končajo v začetku leta 2008. Tako se bomo lahko izognili motnjam v trgovini in ne bomo ogrozili cilja sklenitve celovitih sporazumov o gospodarskem partnerstvu s popolnim razvojnim paketom.

Kadar želijo pogajanja nadaljevati le nekatere države znotraj regije, je Komisija pripravljena delovati na tej podlagi, da se sklenejo sporazumi o dostopu na trg in se tako napreduje do sklenitve popolnih sporazumov o gospodarskem partnerstvu. Da se ohrani nemoteno izvajanje načrtov regionalnega povezovanja, bo vsak tak sporazum pomembno prispeval k popolnemu sporazumu o gospodarskem partnerstvu, ki je na voljo vsem zadevnim državam v regiji.

Komisija meni, da zdaj ni druge možnosti, ki bi nadomestila ta pragmatični pristop iz sporočila Komisije z dne 23. oktobra 2007, in bo še naprej poskušala uresničevati razvojne cilje namesto neprimernih interesov EU.

Kako ocenjuje Komisija dosedanjo učinkovitost povezave med razsežnostmi notranje in zunanje varnosti pri uporabi evropske varnostne strategije? Katere institucionalne pomanjkljivosti ogrožajo izvajanje notranjih vidikov evropske varnostne strategije, ki temelji na več institucionalnih stebrih? Ali Komisija meni, da je varnostna ureditev, ki glede vprašanj v zvezi z evropskim območjem svobode, varnosti in pravice temelji na varnostni ureditvi, ki zajema več stebrov, institucionalno in operativno ustrezna?

V evropski varnostni strategiji je navedeno: „Za stanje po hladni vojni so značilne vedno bolj odprte meje, pri čemer so notranji in zunanji vidiki varnosti neločljivo povezani“. Posredovanje EU zajema notranje in zunanje vidike groženj, ugotovljenih pri evropski varnostni strategiji, zlasti z evropsko strategijo za boj proti terorizmu iz leta 2005 s stališča notranje varnosti ter z mednarodnim sodelovanjem in pomočjo s strateškimi partnerji v tretjih državah. V zvezi z bojem proti organiziranemu kriminalu si Evropska unija prizadeva za ratifikacijo mednarodnih sporazumov, ki so referenčni okvir za našo pomoč v tretjih državah. Europol pripravlja letna poročila in statistične podatke, zaradi katerih sta obveščanje in znanje o zadevnih področjih vedno boljša.

Izvajanje evropske varnostne strategije je učinkovitejše, kadar poskušajo EU in instrumenti Skupnosti doseči iste cilje. Komisija si je za to prizadevala tako, da je upoštevala tudi zunanje vidike notranjih politik. To bo postalo lažje, ko bo začela veljati lizbonska pogodba, ki bo odpravila sedanjo delitev med prvim in tretjim stebrom, uvedla postopek soodločanja in povečala vlogo Parlamenta.

Pri ukrepih v skladu s SZVP⁽¹⁾ in EVOP⁽²⁾ se bodo še naprej upoštevale zunanje grožnje, spremljali pa jih bodo ukrepi Skupnosti zunaj EU ter notranji ukrepi na območju svobode, pravice in varnosti.

Komisija na splošno meni, da njeni notranje- in zunanjepolitični cilji niso bili še nikoli tako prepleteni, zato je potrebna nova vizija, kako načrtovati, spodbujati in zaščititi interese in vrednote EU, ki nedvomno vključujejo varnost njenih državljanov.

Vsi naši instrumenti obravnavajo skupaj izzive, izpostavljene v evropski varnostni strategiji: naša politika širitve, ki po Evropi širi mir, stabilnost, blaginjo, demokracijo in pravno državo, naša sosedska politika, s katero želimo z našimi sosednjimi državami zgraditi odnose, ki temeljijo na skupnih interesih in vrednotah, naša trgovinska politika, naša politika razvojne in humanitarne pomoči ter naši ukrepi glede podnebnih sprememb in varne oskrbe z energijo.

Kakršna koli sprememba evropske varnostne strategije mora upoštevati te nove globalne izzive ter vključevati vse odgovore nanje na evropski ravni ne glede na institucionalna vprašanja, kot je Komisija navedla v sporočilu z naslovom „Evropa v svetu – nekaj praktičnih predlogov za večjo usklajenost, učinkovitost in preglednost“⁽³⁾ iz leta 2006.

Sklicujem se na zadnja poročila o ponovni tragediji v tovarni oblačil v Bangaloru, kjer je indijski delavec, ki je zbolel med delom in je moral več ur čakati na dovoljenje za odhod domov, pozneje umrl v bolnišnici. To je podobno preteklemu dogodku, ki se je po mojih podatkih zgodil v isti tovarni pred samo tremi meseci, pri čemer je ženska rodila brez pomoči pred vrati tovarne, potem ko ni dobila pomoči, ko je začela rojevati med delom. Kot vem, je otrok umrl.

Ali lahko Komisija pove, ali je po njenem mnenju zdravje in varstvo pri delu temeljna pravica, in navede, kakšne ukrepe izvaja v skladu z razpravami in sporazumi s tretjimi državami glede pomembnosti dobrega zdravja in varnosti, da se takšni grozljivi in zelo tragični primeri ne bi več zgodili?

Spodbujanje zdravja in varnosti pri delu na mednarodni ravni je eden od glavnih ciljev nedavno sprejete strategije Komisije v zvezi z zdravjem in varnostjo pri delu⁽¹⁾. Strategija poudarja, da je treba izboljšati delovne standarde povsod po svetu. V zvezi s tem Komisija načrtuje, da bo preventivo na področju zdravja in varnosti pri delu spodbujala z večstranskim sodelovanjem s pristojnimi mednarodnimi organi (ILO⁽²⁾, WHO⁽³⁾) ter dvostranskimi dejavnostmi pri odnosih Komisije s tretjimi državami in zlasti razvijajočimi se gospodarstvi, kot je Indija.

Na ravni držav članic je veliko težav glede pravilnega izvajanja sedanjih evropskih direktiv o identifikaciji kopitarjev. V nekaterih primerih, o katerih sem obveščena, identifikacijski dokumenti (potni listi), ki jih izda pristojni organ v eni državi članici, niso priznani v drugi državi članici, včasih pa pri tranzitu med državami članicami potni listi niso niti pregledani.

Ali lahko Komisija oceni potrebo po boljšem izvajanju sedanje zakonodaje in navede, kako bi lahko to storili?

Direktiva Sveta 90/426/EGS⁽¹⁾ določa pravila za veterinarske preglede kopitarjev pri premikih med državami članicami. Kopitarje morata pri premikih med državami članicami spremljati identifikacijski dokument (potni list) in uradno veterinarsko potrdilo ali spričevalo, izdano na kraju odhoda. Vendar so nekatere države članice v skladu s členom 6 direktive druga drugi dodelile odstopanja od teh zahtev v zvezi s potrjevanjem.

Odločba Komisije 93/623/EGS⁽²⁾ določa potni list, ki spremlja registrirane kopitarje pri njihovih premikih. Odločba Komisije 2000/68/ES⁽³⁾ spreminja odločbo Komisije 93/623/EGS in razširja določbe za identifikacijo kopitarjev na plemenske kopitarje.

Da se zagotovi enotnejša uporaba zakonodaje Skupnosti, je Komisija pripravila osnutek uredbe, ki bo nadomestila ti dve odločbi. Ko bo ta nova in neposredno uporabljiva uredba sprejeta, bo neposredno naslovljena na različne zainteresirane strani, odgovorne za identifikacijo kopitarjev, in bo zagotovila, da bodo kopitarji identificirani v določenem času po rojstvu ali uvozu z enotnim potnim listom za celotno življenjsko dobo živali, ki bo povezan s kopitarjem prek elektronskega transponderja.

V skladu z določbami, ki jih je Evropski parlament sprejel v resoluciji P6_TA(2007)0326 z dne 10. julija 2007, Evropski parlament meni, da je javno lastništvo na trgih za električno energijo in plin eden od glavnih vzrokov za izkrivljanje konkurence v EU ter da se z vključitvijo javnih družb zmanjšajo spodbude za konkurenčnost na drugih trgih, ker je večina takšnih družb zaradi svojega statusa manj preglednih, ker manj obvešča potencialne vlagatelje in ker je odvisna od političnih odločitev vlad držav članic.

Kakšne ukrepe načrtuje Komisija za vključitev tega načela v svojo politiko v skladu z omejitvami, ki jih o lastništvu družb v tem sektorju določa Pogodba? Ali Komisija meni, da je možno v prihodnosti nadaljevati vzpostavitev enotnega trga za električno energijo, če so v ta sektor vključeni javni oligopoli ali monopoli, ki jih spodbujajo nekatere evropske vlade?

Kot je določeno v obrazložitvenem memorandumu k predlogom Komisije o notranjem trgu, sprejetim 19. septembra 2007, paket in natančneje predlog za učinkovitejše ločevanje velja enako za družbe, ki so v javni ali zasebni lasti. To pomeni, da nobena oseba ali skupina oseb ne glede na svojo javno ali zasebno naravo ne bo mogla sama ali skupaj vplivati na sestavo odborov, glasovanje ali odločanje upravljavcev prenosnega omrežja in hkrati na družbe za oskrbo ali proizvodnjo. To omogoča, da je neodvisnost upravljavca prenosnega omrežja v javni lasti zagotovljena tudi, kadar so dejavnosti oskrbe ali proizvodnje v javni lasti, vendar ti predlogi ne določajo, da morajo družbe v državni lasti svoje omrežje prodati družbi v zasebni lasti. Da bo ta zahteva izpolnjena, lahko na primer vsak javni subjekt ali država prenese pravice (ki zagotavljajo „vpliv“) na drugo pravno osebo v javni ali zasebni lasti.

Pri tem je pomembno, da mora v vseh primerih ločevanja zadevna država članica dokazati, da so rezultati v praksi dejansko učinkoviti in da družbe delujejo popolnoma neodvisno druga od druge, tako da so dejansko enaki konkurenčni pogoji zagotovljeni v vsej EU. Poleg tega predlogi Komisije zavezujejo države članice, da zagotovijo neodvisnost regulativnega organa tako, da zagotovijo, da je regulativni organ pravno drugačen in funkcionalno neodvisen od katerega koli drugega javnega ali zasebnega subjekta.

Te določbe morajo zagotoviti, da morajo vsi tržni udeleženci, ne glede na lastništvo upravljavcev prenosnega omrežja ali družb za oskrbo, imeti enake konkurenčne pogoje in jih morajo regulativni organi obravnavati enako.

V skladu z raziskavo, katere ugotovitve so bile nedavno objavljene, približno 433 letalskih prevoznikov in turističnih agencij ne zagotavlja pravilnih informacij o nizkocenovnih ponudbah (vključno z njihovo dejansko ceno), tako da spletne strani, ki jih uporabljajo državljani, zavajajo o predlaganih cenah vozovnic. Po sedanjih informacijah je javnost zavajala polovica letalskih prevoznikov: približno 217 letalskih prevoznikov v 14 državah članicah in na Norveškem ne upošteva pravil Skupnosti, vključno z obveznostjo vsake države, da zagotovi, da so na spletnih straneh dejanska cena vozovnice in stroški (letališke pristojbine itd.) navedeni v uradnem jeziku zadevne države in ne le v angleškem jeziku, kot se dogaja zdaj.

Kdaj naj bi Komisija objavila natančne ugotovitve te raziskave? Kateri letalski prevozniki kršijo pravila Skupnosti o varstvu potrošnikov? Kakšne ukrepe namerava sprejeti? Ali načrtuje, da bo kot enega od svojih naslednjih ciljev pripravila zakonodajni predlog, da bi zaščitila potrošnike pred goljufijami in zagotovila, da prejmejo nadomestilo?

Mreža za usposabljanje potrošnikov, ki je bila vzpostavljena pred manj kot letom z uredbo o sodelovanju na področju varstva potrošnikov⁽¹⁾, je konec septembra 2007 izvedla prvi skupni tržni nadzor v obliki splošne preiskave spletnih strani za prodajo letalskih vozovnic. To je novo in pomembno izvršilno orodje. Tokrat je pri nadzoru sodelovalo 15 držav članic in Norveška. Komisija namerava nadgrajevati ta pilotni ukrep in v prihodnosti ponoviti tovrstne izvršilne ukrepe.

Organi so preverili, ali so te strani v skladu z evropsko in nacionalnimi zakonodajami, in opredelili tiste, ki ne izpolnjujejo vseh zahtev. Organi te strani zdaj natančneje preučujejo in se bodo odločili za ustrezne nadaljnje ukrepe. V primerih potrjene kršitve zakonodaje bodo organi zagotovili, da bodo sprejeti ustrezni ukrepi.

Komisija razume zanimanje za širšo objavo rezultatov tega nadzora. Ker so za sprejetje izvršilnih ukrepov odgovorne države članice, Komisija razpravlja z njimi o nadaljnjem ukrepanju na podlagi te preiskave, zlasti v zvezi s podrobno objavo ugotovitev.

Predhodni rezultati splošne preiskave kažejo, da lahko okrepljeni izvršilni ukrepi, ki temeljijo na sedanji zakonodaji, zaščitijo potrošnika pred zavajajočimi poslovnimi praksami. Raven varstva se bo dodatno povečala z izvajanjem direktive o nepoštenih poslovnih praksah⁽²⁾. Zato Komisija načrtuje, da bo ob pomoči mreže za usposabljanje potrošnikov v prihodnje okrepila izvrševanje zakonodaje. Komisija mora pred pripravo novega zakonodajnega predloga preučiti potencial celotne zmogljivosti sedanjih instrumentov.

Komisija se strinja zlasti s sedanjo zakonodajno razpravo med Parlamentom in Svetom o predlogu spremembe tretjega paketa o zračnem prometu⁽³⁾. S sprejetjem nove uredbe se bo izboljšala preglednost cen, tako da bo končna cena vključevala vse prevoznine, stroške, dodatne dajatve, dajatve in takse, ki so ob objavi neizogibne in predvidljive. Zajeti bodo vsi leti znotraj EU in odhodni leti vseh prevoznikov z letališča EU.

Gospodu Ulisesu Ruizu Ortizu je v Mehiki leta 2004 uspelo postati guverner Oaxace s ponareditvijo volilnih rezultatov. Gospod Ruiz Ortiz je po navedbah Amnesty International odgovoren za zelo veliko kršitev človekovih pravic proti domorodnemu prebivalstvu, učiteljem, ki so stavkali za hrano in boljše delovne pogoje, in vsakemu, ki si drzne izjaviti, da gre za zatiranje.

Mehiško vrhovno sodišče je junija 2007 odločilo, da je treba uvesti preiskavo glede kršitev človekovih pravic pod vlado gospoda Ruiza Ortiza.

Kako namerava Komisija s svojim vplivom zahtevati preiskavo teh kršitev človekovih pravic?

Ali je Komisija glede na to, da se to dogaja več kot tri leta in da pridružitveni sporazum med EU in Mehiko vključuje klavzulo o spoštovanju človekovih pravic in načela pravne države, preučila možnost pregleda pridružitvenega sporazuma?

Evropska unija in Komisija sta zelo pozorni na razvoj dogodkov v Oaxaci in natančno spremljata dogajanje. Zato Komisijo o dogajanju v Oaxaci redno obveščajo njena delegacija v zadevni državi, organizacije civilne družbe in mehiški organi.

Komisija obravnava vprašanje človekovih pravic, kadar koli je možno, in sicer od začetka izmenjav z Mehiko v okviru političnega dialoga in okrepitve teh izmenjav od leta 2004. To bo nedvomno nadaljevala v okviru prihodnjih stikov na visoki ravni v skladu s splošnim sporazumom, pri čemer bo še naprej posebno pozornost namenila razmeram v Oaxaci.

Poleg različnih ukrepov v skladu s sporazumom je delegacija EU v Mehiki pomagala gospe poslanki in predsednici delegacije v skupnem parlamentarnem odboru EU in Mehike Eriki Mann in jo spremljala med parlamentarno misijo v Oaxaci septembra 2006. Tam se je gospa Mann srečala tudi s predstavniki ljudske skupščine narodov Oaxace.

Komisija je seznanjena tudi s poročili in ugotovitvami različnih nacionalnih in mednarodnih nevladnih organizacij za človekove pravice, tudi o sporu v Oaxaci. Organizira tudi srečanja s temi organizacijami, da bi izvedela rezultate njihovih raziskav in analiz o razmerah. Na teh srečanjih sodelujejo poslanci, ki so člani medparlamentarne delegacije EU-Mehika. Na srečanju medparlamentarne delegacije v Mehiki konec februarja 2007 je delegacija Komisije v Mehiki organizirala zasedanje o človekovih pravicah, na katerem je potekala razprava o težavi glede Oaxace.

Nedavno je Svet EU zahteval informacije o razmerah v zvezi s človekovimi pravicami v državi Oaxaca. Zato je bila od 27. do 28. avgusta 2007 organizirana misija predstavnikov z veleposlaništev držav članic in delegacije Komisije v Mehiki. Misija se je srečala s predsednikom državne komisije za človekove pravice, nevladnimi organizacijami za človekove pravice, predsednikom vrhovnega sodišča, državnim tožilcem, državnim sekretarjem in podsekretarjem za človekove pravice države Oaxaca. Na mesečnem srečanju političnih svetovalcev septembra 2007, na katerem so bile obravnavane razmere v Oaxaci, je govoril tudi predstavnik kabineta sekretarja za javno varnost.

Poudariti je treba, da Komisija dejavno sodeluje z visokim komisarjem Združenih narodov glede človekovih pravic v Mehiki. Vključena je v dva projekta za podporo človekovim pravicam, pri čemer je eden od njiju povezan s položajem domorodnega prebivalstva v zapornem sistemu Oaxace. V zvezi s tem je vprašanje spora v Oaxaci ena od tem pri izmenjavah med Uradom visokega komisarja in Komisijo ter del naše skupne politike varstva človekovih pravic.

Ali bo Komisija povedala, ali je zahtevala, da se vprašanje neustreznega izvajanja zakonodaje EU s strani držav članic vključi na dnevni red zasedanj Sveta med portugalskim predsedovanjem?

Komisija še ni zahtevala, da se vprašanje neustreznega izvajanja zakonodaje EU v državah članicah vključi na dnevni red zasedanj Sveta med portugalskim predsedovanjem.

Opozoriti je treba, da je Komisija nedavno sprejela sporočilo o uporabi prava Skupnosti⁽¹⁾, ki je bilo predloženo institucijam. Komisija dejavno sodeluje pri izvajanju ukrepov, objavljenih v sporočilu. Komisija je sklicala skupino nacionalnih strokovnjakov, da bo med portugalskim predsedovanjem razpravljala o sporočilu, pri čemer bodo lahko nekatera vprašanja iz sporočila vključena na dnevni red zasedanja ene od sestav Sveta leta 2008.

Poleg tega bi lahko splošna razprava potekala v eni od sestav Sveta tudi ob drugi priložnosti, kot je predložitev letnega poročila o izvajanju programa ali akcijskega načrta.

Komisija je julija 2007 predložila prvo poročilo za leto 2007 v zvezi s pregledom napredka na notranjem trgu. Drugo poročilo je predvideno za december 2007, pri čemer naj bi prispevalo k razpravi na naslednjem spomladanskem zasedanju Evropskega sveta leta 2008.

Komisija vsako leto od junija 2005 predloži pregled napredka, ki v drugem delu ocenjuje izvajanje zakonodaje EU na nacionalni ravni na področju pravice, svobode in varnosti.

Politične izjave grške vlade grškemu parlamentu ne vključujejo skoraj nič informacij o usodi družbe Olympic Airways in nobene vladne zaveze glede njene prihodnosti. Sedanja grška vlada je na oblasti štiri leta in katastrofalne razmere, ki jih je za sabo pustil Pasok in ki vplivajo na enega od najstarejših in najvarnejših letalskih prevoznikov na svetu, so postale še slabše.

Kakšen napredek je dosežen na podlagi razprav med Komisijo in grško vlado o prihodnosti družbe Olympic Airways?

Komisija je od leta 1994 sprejela pet odločb o državni pomoči za družbo Olympic Airways. Prve tri odločbe so bile „pogojne“, saj so določale, da se lahko pomoč uporablja za prestrukturiranje družbe pred koncem 90. let prejšnjega stoletja pod nekaterimi pogoji.

Vendar te odločbe žal niso bile izpolnjene in prestrukturiranje ni imelo pričakovanih rezultatov. Zato je morala Komisija decembra 2002 in septembra 2005 sprejeti dve „negativni“ odločbi, v katerih je navedeno, da je Grčija družbi Olympic Airways in Olympic Airlines odobrila nezakonito pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom. Prvo od teh odločb je vsebinsko potrdilo Sodišče prve stopnje, razen nekaj manj pomembnih vidikov. Poleg tega je treba omeniti, da je Sodišče Evropskih skupnosti navedlo, da Grčija ni izvršila prve odločbe. Ker odločba Sodišča, s katero je bila razglašena neizvršitev, ni bila izvršena, je Komisija predložila primer Sodišču v skladu s členom 228 Pogodbe ES.

Evropska komisija nadaljuje večletne razprave z grškimi organi, da bi poiskali rešitev težav glede izvajanja odločb iz leta 2002 in 2005. Cilj Komisije je zagotoviti izpolnjevanje zakonodaje EU, kar zadeva izvrševanje odločb iz leta 2002 in 2005 ter katere koli druge ukrepe, ki lahko vključujejo uporabo javnih sredstev za družbo Olympic Airways/Airlines.

Kakšne nadaljnje ukrepe je Komisija sprejela na podlagi predlogov iz samoiniciativnega poročila Evropskega parlamenta o posledicah prihodnjih širitev na učinkovitost regionalne politike (P6_TA(2007)0130)?

Kakšne so bile ugotovitve na podlagi poročila?

Ali so dejanski načrti za postopni model, h kateremu je pozval Parlament, že pripravljeni in se je zato reforma predpristopne pomoči že začela? Če to ni storjeno, kakšen je načrt Komisije v zvezi s tem?

Komisija se popolnoma strinja z dvema glavnima izhodiščema poročila: pomembnostjo in uspešnostjo kohezijske politike pri zmanjševanju razlik, kar prispeva k socialni, gospodarski in ozemeljski koheziji v EU, ter dejstvom, da so razlike zaradi zadnjih širitev večje. Komisija se zaveda tudi pritiska globalizacije na evropska gospodarstva, ki se kaže na selitvah podjetij, demografskih spremembah, migracijskih tokovih in drugih s tem povezanih vprašanjih. Kot odgovor na te izzive je bila kohezijska politika za obdobje 2007–2013 spremenjena in posodobljena tako, da je bila usklajena s programoma lizbonske in göteborške strategije.

Poleg tega se Komisija strinja, da bi lahko Hrvaško in države zahodnega Balkana brez večjih težav vključili v sedanji okvir kohezijske politike, če bi pristopile k EU pred koncem tega programskega obdobja. Poslanec mora upoštevati, da so bila pravila o izpolnjevanju pogojev za obdobje 2007–2013 za 27 držav članic določena leta 2006 in se že uporabljajo. Kar zadeva Turčijo, se Komisija strinja, da je treba ob ustreznem času izvesti posebno oceno učinka z vidika, kako bi lahko vplivala na kohezijsko politiko EU. V skladu s pogajalskim okvirom se lahko pristopna pogajanja s Turčijo končajo šele po vzpostavitvi finančnega okvira za obdobje po letu 2014, skupaj z reformami, ki bodo zato morda potrebne.

Zato bo Komisija ob ustreznem času ocenila učinek vseh prihodnjih širitev na kohezijsko politiko EU in predlagala ustrezne spremembe. Dokler ta ocena ne bo izvedena, Komisija ne more izraziti mnenja o kakršni koli oceni z njimi povezanih stroškov.

Komisija meni, da je ustrezna dodelitev finančnih sredstev pomemben osnovni pogoj za zagotovitev uspešne politike v skladu s predlogi Komisije o finančnih perspektivah za obdobje 2007–2013, in z veseljem pričakuje predloge za večji učinek finančnega vzvoda kohezijske politike v sedanjih državah članicah, kot je krepitev udeležbe zasebnega kapitala ali uporaba drugih inovativnih finančnih instrumentov, razen subvencij. Vendar Komisija zdaj ne more izraziti mnenja o ocenah zneskov, ki bodo potrebni za katero koli posebno politiko v prihodnosti.

Evropski urad za kemikalije bo izdal novo razvrstitev kemičnih snovi (30. prilagoditev tehničnemu napredku). V skladu z najnovejšo raziskavo Mednarodne agencije za raziskave raka je formaldehid (številka CAS: 50-00-0) rakotvoren. Avtor tega vprašanja pričakuje, da bo Komisija pri izvajanju zakonodaje REACH o kemičnih snoveh naredila vse, kar je v njeni moči, da zagotovi razvrstitev formaldehida kot rakotvorne snovi.

Poleg tega avtorja zanima, ali Komisija sodeluje z Evropskim uradom za kemikalije pri določitvi nove razvrstitve kemičnih snovi (30. prilagoditev tehničnemu napredku) in ali si prizadeva, da bi bil za zaščito splošne javnosti pred to nevarno snovjo formaldehid razvrščen kot rakotvorna snov.

Formaldehid je razvrščen kot rakotvorna snov skupine 3 od leta 1996, ko je bila sprejeta 22. prilagoditev⁽¹⁾ direktive 67/548/EGS⁽²⁾ o razvrščanju, pakiranju in označevanju nevarnih snovi tehničnemu napredku. Skupina 3 vključuje snovi, ki povzročajo skrbi za ljudi zaradi možnih rakotvornih učinkov, vendar razpoložljive informacije v zvezi z njimi ne zadoščajo za ustrezno oceno.

Ob upoštevanju nedavne odločitve Mednarodne agencije za raziskave raka Francija predlaga, da se formaldehid razvrsti v skupino rakotvornosti 1. Skupina 1 vključuje snovi, ki so dokazano rakotvorne za človeka. Mednarodna agencija za raziskave raka je septembra 2004 ugotovila, da je formaldehid rakotvoren za ljudi, in ga je uvrstila v skupino 1. Ta razvrstitev je višja od prejšnjih ocen Mednarodne agencije za raziskave raka.

O francoskem predlogu je novembra 2005 razpravljal tehnični odbor za razvrščanje in označevanje v skladu z direktivo 67/548/EGS⁽³⁾ o razvrščanju, pakiranju in označevanju nevarnih snovi. Komisija je priporočila tehničnega odbora uporabila pri pripravi predloga o prilagoditvi tehničnemu napredku za posodobitev seznama snovi iz direktive o razvrščanju, pakiranju in označevanju nevarnih snovi v skladu s postopkom komitologije. Te snovi so navedene v prilogi I.

Vendar je bila zaradi raziskave o rakotvornosti formaldehida, ki poteka, zlasti posodobitve epidemiološke študije Nacionalnega onkološkega inštituta v ZDA sprejeta odločitev, da se kakršna koli odločitev prestavi do naslednjega srečanja. Rezultati posodobljene študije Nacionalnega onkološkega inštituta bodo kmalu na voljo.

Ker tehnični odbor za razvrščanje in označevanje ni končal razprave o rakotvornosti formaldehida, ga ni bilo mogoče vključiti v osnutek predloga tridesete prilagoditve tehničnemu napredku, o katerem je glasovanje potekalo februarja 2007, ali v enaintrideseto prilagoditev tehničnemu napredku, v zvezi s katerim bo do konca leta 2007 končan postopek komitologije.

Vendar bo francoski predlog ponovno preučil odbor za oceno tveganja, ki bo ustanovljen do junija 2008, v skladu z zakonodajnim okvirom REACH⁽⁴⁾. Komisija bo lahko na podlagi priporočila odbora za oceno tveganja pripravila nov predlog o prilagoditvi tehničnemu napredku, da se po potrebi spremeni sedanja razvrstitev formaldehida.

Na dražbenih spletnih straneh so na voljo zgoščenke evropskih umetnikov, ki so nedvomno proizvedene na Kitajskem (na njih je kitajska pisava) in so nedvomno ponarejene. Kljub obljubam kitajskih organov in domnevno strožji zakonodaji je natančnejše spremljanje ponarejanja in piratstva še vedno le teorija in ne praksa. Zato je po podatkih carinske službe več kot 70 % vseh ponarejenih izdelkov s Kitajske.

Avdiovizualni sektor je najbolj prizadet. Zelo neprijetno je zlasti dejstvo, da se na Kitajskem ne ponarejajo le izdelki velikih ameriških zvezd, ampak tudi manj znanih evropskih umetnikov. Ali bo Komisija vprašanje piratstva ponovno obravnavala s kitajskimi organi? Ali bo preučila možnost sankcij, kot ZDA, ki je na primer pri Svetovni trgovinski organizaciji vložila več pritožb?

Učinkovita zaščita in uveljavljanje pravic intelektualne lastnine na Kitajskem sta prednostni nalogi EU. Komisija se zaveda obstoja piratstva v avdiovizualnem sektorju na Kitajskem in redno obravnava to vprašanje v dvostranskih pogovorih o intelektualni lastnini s kitajskimi organi. To vprašanje je bilo na primer vključeno v dnevni red zadnjega srečanja delovne skupine EU-Kitajska o intelektualni lastnini, ki je potekalo v Pekingu 27. septembra 2007. Kitajske oblasti so si prizadevale, da rešijo to vprašanje, vendar sedanja prizadevanja niso dovolj. Vprašanje bo vključeno tudi v dnevni red vrha med EU in Kitajsko, ki bo 28. novembra 2007 na Kitajskem.

Komisija daje prednost dialogu in sodelovanju s Kitajsko za odpravljanje piratstva. Rezultati tega pristopa sodelovanja so doslej omejeni. Komisija je Kitajski pojasnila, da je potreben znaten napredek. V zvezi s tem bo vrh med EU in Kitajsko zelo pomemben pri ocenjevanju odločnosti Kitajske, da reši vprašanja, ki zadevajo EU. Če bo prizadevanje Kitajske pri reševanju vprašanj v zvezi z intelektualno lastnino, ki zadevajo EU, še vedno nezadostno, bo Komisija preučila predložitev pritožbe Svetovni trgovinski organizaciji.

Glede na to, da se z okužbami, povezanimi z zdravljenjem, vsako leto po ocenah okuži tri milijone prebivalcev EU in da zato umre približno 50 000 ljudi, je jasno, da se moramo na to nujno odzvati. Ali lahko Komisija navede, ali se lahko načrtovana objava priporočila o okužbah, povezanih z zdravljenjem, izvede pred jesenjo 2008?

Kot je dejala poslanka, okužbe, povezane z zdravljenjem, znatno prispevajo k obolevnosti in umrljivosti v evropskih družbah.

Komisija zdaj obravnava osnutek predloga za priporočilo Sveta o preprečevanju in obvladovanju okužb, povezanih z zdravljenjem.

Pri sestavi predloga pomaga mednarodna skupina strokovnjakov, pri čemer predlog vključuje pripombe:

nadzornih organov mreže Skupnosti za nalezljive bolezni in

zainteresiranih strani, ki so sodelovale v javnem posvetovanju od decembra 2005 do januarja 2005.

Glavna priporočila bodo povezana z vzpostavitvijo ali krepitvijo:

kontrolnih in preventivnih ukrepov za obvladovanje okužb,

programov preprečevanja in obvladovanja okužb v zdravstvenovarstvenih ustanovah,

sistemov za nadzor v skladu s splošno dogovorjenimi standardi,

izobraževanja, usposabljanja, raziskovanja in izmenjave informacij.

V zakonodajnem in delovnem programu Komisije za leto 2008 je predlog opredeljen kot strateška pobuda, kar kaže, kako pomemben je ta predlog za Komisijo.

Cilj je, da se predlog predloži svetu za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov leta 2008 med francoskim predsedovanjem EU.

Glede na čas, ki je potreben, da kolegij sprejme predlog in ga predloži Svetu, ni realno pričakovati, da bo predlog predložen svetu šest mesecev prej med slovenskim predsedovanjem.

Vendar Komisija poslanki zagotavlja, da se bo izognila kakršnim koli zamudam v zvezi s to strateško pobudo.

Ali bo Komisija omogočila, da se bo določitev v skladu z Naturo 2000 razširila na območja, na katerih rastejo stara drevesa, kot velja za Skandinavijo, ter pregledala vrste, povezane s starimi drevesi, in uvrstila najbolj ogrožene med njimi v direktivo o habitatih?

Cilj Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst⁽¹⁾ (Direktiva o habitatih) je varstvo biološke raznovrstnosti v EU in zlasti varstvo najpomembnejših vrst in habitatov, ki jih je treba ohranjati v EU in so navedeni v direktivi. Ta direktiva vključuje veliko vrst gozdnih habitatov, ki so posebej povezani z značilnimi drevesnimi vrstami, ki so na območju in za katere je treba določiti območja Natura 2000. Poleg tega je varstvo dreves pomembno tudi za ohranjanje vrst, kot so žolne in hrošči, ki so lahko odvisne od odraslih ali starih dreves. Zato lahko omrežje Natura 2000 vključuje stara drevesa, ki prispevajo k ciljem ohranitve teh območij.

Vendar vključitev območij v omrežje Natura 2000 izključno na podlagi obstoja majhnega števila zelo starih dreves ni posebej navedena. Čeprav so lahko ta drevesa okoljsko, kulturno ali zgodovinsko pomembna, se ne štejejo sistematično kot zelo pomembni dejavniki splošne biološke raznovrstnosti. Zato Komisija ne načrtuje spremembe direktive, da bi med merila za določitev območij vključila upoštevanje starih dreves. Kljub temu lahko države članice sprejmejo ukrepe na nacionalni ravni za varstvo takšnih pomembnih vrednot.

Cene plina in električne energije so vedno višje, delno zaradi premajhne konkurence, kar velja zlasti za Belgijo. Zato bi lahko nacionalni regulativni organi in nacionalni organi določili mejne cene, da se vsaj nekoliko zmanjšajo cene, ki jih plačuje končni porabnik.

Ali se Komisija strinja, da bi lahko z mejnimi cenami (morda začasnimi) sprejemljivo in učinkovito obravnavali premajhno konkurenco na energetskem trgu, kar bi bilo ugodno za porabnike?

Zakonodajni okvir EU, zlasti člena 3(3) direktive o električni energiji⁽¹⁾ in direktive o plinu⁽²⁾, omogoča uravnavanje cen v omejenih okoliščinah, in sicer za izvajanje univerzalnih storitev in obveznosti javne službe, tj. za zagotavljanje pravice gospodinjstev do oskrbe z električno energijo določene kakovosti na njihovem ozemlju po primernih, lahko in jasno primerljivih ter preglednih cenah, pri čemer ta pravica velja tudi za mala podjetja, če država članica meni, da je to primerno. Vendar takšno uravnavanje cen ne sme ovirati odpiranja trga⁽³⁾.

Da bi trgi dejansko delovali, je nujno potrebno, da so odločitve glede oskrbe, proizvodnje in naložb sprejete na podlagi pomembnih in pravilnih informacij. Cene so pri tem najpomembnejše informacije.

Mejne cene, ki niso v skladu z upravičenim ciljem zagotavljanja univerzalnih storitev, kot so določene v direktivah, lahko resno ogrozijo nastajanje konkurenčnih energetskih trgov. Če so mejne cene prenizke ali če se stroški povečajo, medtem ko uravnane cene ostanejo nespremenjene, bo za dobavitelje električne energije in plina nastal prevelik razkorak cen, zaradi katerega z maloprodajnimi cenami ne bodo mogli več pokriti svojih stroškov. Novi udeleženci so pomembni za ustvarjanje konkurence na prej monopolnih trgih, ti udeleženci pa so še posebej ranljivi, ker so njihov vir električne energije in plina veleprodajni trgi z električno energijo. Tveganje ni le teoretično. Dejansko obstaja v nekaj državah članicah.

Zato je Komisija morala začeti nekaj postopkov za ugotavljanje kršitev proti državam članicam, ki so uvedle uravnavanje cen ali zamejitev cen, ki presega upravičen cilj univerzalnih storitev. Komisija je morala začeti tudi postopke v skladu z drugimi pravnimi instrumenti, vključno s pravili o državni pomoči.

Dodati je treba, da so pravilno delujoči trgi in cenovni signali tudi pogoj pri odločanju za naložbe. Zaradi zamejitve cen lahko trg postane neugoden za naložbe in se omeji povečanje zmogljivosti, ker zasebni upravljavci ne morejo več pokriti svojih stroškov ali vsaj doseči donosa, ki je možen na drugih trgih. Vendar so naložbe na primer v proizvodno zmogljivost pomembne za zagotovitev nadomestila za obstoječo zmogljivost. Zato so pravilno delujoči trgi in cenovni signali pomembni pri vzpostavitvi notranjega trga z energijo, prav tako pa tudi pri doseganju drugih ciljev politike, zlasti zagotavljanju varne oskrbe z energijo, doseganju kjotskih ciljev, kot je bilo določeno na spomladanskem zasedanju Evropskega sveta leta 2006, in ciljev glede varčevanja z energijo⁽⁴⁾.

Zato Komisija meni, da je treba ukrepati tako, da se izboljšajo predvsem konkurenčni pogoji. Tretji liberalizacijski sveženj, ki ga je 19. septembra 2007 predložila Komisija, in okrepljeni izvršilni ukrepi v skladu s konkurenčnimi pravili ES izražajo veliko prednost, ki jo Komisija pripisuje vzpostavitvi resnično konkurenčnih energetskih trgov.

Dejanski ali domnevni obstoj evropske zakonodaje, ki prepoveduje malo proizvodnjo tradicionalnih proizvodov, kot so sir, klobase in vse vrste olja, ali določa obvezno prepoved lesenih žlic ali namiznih stojal za začimbe v restavracijah, je povzročil zelo veliko razburjenje in znatno vpliva na lokalno nezadovoljstvo zaradi evropskega povezovanja.

Ali lahko Komisija ne sprejme ukrepov, da jasno in nedvoumno opredeli, kaj je zbirka evropskega prava in kaj ni, da bo lahko običajen človek razumel, kaj dejansko je evropska zakonodaja in kaj ni?

Komisija meni, da pravila o higieni živil dejansko uvajajo prožnost, ki je potrebna za zagotovitev in podporo nadaljnji raznolikosti evropske živilske proizvodnje.

Poleg tega Komisija poudarja, da evropska prepoved male proizvodnje tradicionalnih živil ne obstaja, prav tako za restavracije ne obstaja evropska prepoved lesenih žlic ali namiznih stojal za začimbe.

Na področju higiene živil se uporabljata uredba (ES) št. 852/2004 in uredba (ES) št. 853/2004. Vendar lahko države članice sprejmejo nacionalne ukrepe, če želijo omogočiti predelavo na kmetiji ali ohraniti možnost proizvodnje živil s tradicionalnimi značilnostmi ali uporabljati tradicionalne metode na kateri koli stopnji proizvodnje, predelave ali razdeljevanja živil.

Pripravljena so uporabna orodja, kot so napotki Komisije o izvajanju higienskih predpisov in nacionalne smernice dobre prakse, ki državam članicam in nosilcem živilske dejavnosti pomagajo razumeti evropsko zakonodajo na področju higiene živil.

Komisija bo od leta 2008 organizirala programe usposabljanja za uradne inšpektorje v državah članicah. Namen teh usposabljanj bo tudi obveščanje inšpektorjev o prilagodljivosti, ki jo omogoča zakonodaja o higieni živil.

Ali lahko Komisija pove, na kakšni stopnji je izvedba projekta gradnje medkrajevne ceste „Via Baltica“ po začasni ustavitvi gradnje obvoznice ob mestu Augustov, pri čemer njena trasa poteka prek doline Rospuda, ki je zavarovano območje Natura 2000?

Kot je že navedeno v odgovorih na prejšnja vprašanja za ustni odgovor glede projekta Via Baltica (H-0157/07, H-0158/07 in H-0202/07), mora Komisija v skladu s členom 211 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti zagotoviti uporabo določb te pogodbe in ukrepov, ki so jih sprejele institucije v skladu s to pogodbo.

Glede gradnje obvoznice ob mestu Augustov, ki je del projekta „Via Baltica“, se je Komisija 21. marca 2007odločila, da primer predloži Sodišču. Odločba Komisije z dne 21. marca 2007 določa tudi začasne ukrepe na podlagi členov 242 in 243 Pogodbe. Gradnja obvoznice ob mestu Augustov bi povzročila uničenje edinstvenega ekosistema in nenavadnega močvirja Rospuda. Projekt posega v posebno območje varstva, določeno v skladu z Direktivo 79/409/EGS o ohranjanju prosto živečih ptic⁽¹⁾ („Direktiva o pticah“), območja, ki so predlagana kot območja, pomembna za Skupnost, v skladu z Direktivo 92/43/EGS o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst⁽²⁾ („Direktiva o habitatih“), in območja, za katera naj bi bil Komisiji predložen predlog o določitvi območij, pomembnih za Skupnost.

Potem ko so poljske oblasti sporočile, da se bodo dela v dolini Rospuda začela 1. avgusta 2007, je bila Sodišču 27. julija 2007 predložena zahteva za določitev začasnih ukrepov. Opozoriti je treba, da je Poljska pozneje potrdila Sodišču, da se dela v dolini Rospuda do odločitve Sodišča ne bodo začela. Komisija pozorno spremlja položaj v zvezi z izvajanjem projekta. Razpoložljive informacije kažejo, da se dela v dolini Rospuda niso začela.

Kako Komisija glede na zadnje dogodke, povezane s potekom veljavnosti tako imenovanega memoranduma o soglasju glede kitajskega izvoza nekaterih tekstilnih izdelkov in oblačil v države Evropske unije 31. decembra 2007 ter prizadevanjem za popolno liberalizacijo trgovine s tekstilom in oblačili, ocenjuje posledice liberalizacije trgovine s tekstilom in oblačili za to strateško industrijo v Evropski uniji ter zlasti na sposobnost ekonomskega preživetja zadevnih družb (zlasti malih in srednje velikih podjetij) in na zaposlovanje?

Kako ocenjuje Komisija posledice liberalizacije trgovine s tekstilom in oblačili za pomembne izvoznike in distributerje, zlasti v zvezi z eksponentnim povečanjem njihovih stopenj dobička, ker zahtevajo od proizvajalcev nižje cene in hkrati ohranjajo ali povečujejo svoje marže v razmerju do potrošnikov?

Kot odziv na spremenljive ravni uvoza tekstila iz Kitajske je po poteku veljavnosti sporazuma o tekstilu in oblačilih leta 2005 šanghajski memorandum o soglasju zagotovil dogovorjene ravni uvoza iz Kitajske v EU za deset kategorij proizvodov. Dogovorjene ravni veljajo za uvoz iz Kitajske do 31. decembra 2007. Memorandum o soglasju velja do konca leta 2008.

To je bil sporazum s Kitajsko, ki je temeljil na določbah v zvezi z njenim vstopom v Svetovno trgovinsko organizacijo in je zagotovil dodaten manevrski prostor, da se industrija EU prilagodi novim izzivom, ki jih predstavlja Kitajska kot glavna svetovna udeleženka v tekstilnem sektorju.

Komisija je ob upoštevanju, da so druge države sklenile memorandume o soglasju z uvoznimi omejitvami, ki bodo veljali do konca leta 2008, in da je za tekstilni sektor potreben nemoten prehod k popolni liberalizaciji leta 2008, razpravljala s Kitajsko o najboljšem načinu za takšen prehod. V tem duhu sta se Komisija in Kitajska odločili, da vzpostavita skupni mehanizem za spremljanje trgovine z osmimi kategorijami tekstilnih izdelkov za leto 2008 (kategorija 4 (majice s kratkimi rokavi), kategorija 5 (puloverji), kategorija 6 (hlače), kategorija 7 (bluze), kategorija 20 (posteljnina), kategorija 26 (obleke), kategorija 31 (modrčki) in kategorija 115 (lanena preja in preja iz ramije). Nadzor zajema gospodarsko pomembne in posebno občutljive kategorije. Zajeti nista kategoriji, pri katerih je bila uporaba dogovorjenih ravni v obdobju od leta 2005 do leta 2007 najnižja in ostaja na tej ravni.

Kitajska je s tem skupnim nadzorom dejansko sprejela, da je soodgovorna za zagotovitev nemotenega prehoda po tem, ko bodo konec leta prenehale veljati ravni, dogovorjene z memorandumom o soglasju.

Države članice, tekstilna industrija in sektor trgovine so ta sporazum sprejeli pozitivno, saj so se strinjali, da si ne želijo, da bi se ponovile razmere iz leta 2005.

Čeprav so trgovinska vprašanja pri liberalizaciji trgovine s tekstilom in oblačilne industrije zelo pomembna, se ta sektor v EU na splošno sooča s strukturnimi spremembami, ki presegajo trgovinska vprašanja.

Proces strukturnega prilagajanja se je začel več let pred odpravo kvot. S tem je postalo bolj jasno, da so konkurenčne prednosti tekstilne in oblačilne industrije EU povezane zlasti z inovacijami, raziskavami, usposobljenostjo delovne sile in dostopom do trgov. V tem industrijskem sektorju povečanje teh konkurenčnih prednosti pomembno prispeva k lizbonski strategiji.

Tekstilna in oblačilna industrija lahko ohranja svojo strateško vlogo v gospodarstvu EU. Vendar bi lahko sektor v prihodnosti zagotovil manj delovnih mest, ki pa bi bila boljša. Zato se lahko sposobnost preživetja družb v tem sektorju poveča zlasti s pobudami, povezanimi z inovacijami, raziskavami in usposobljenostjo.

Komisijo je po liberalizaciji tekstilnega sektorja leta 2005 zanimal vpliv liberalizacije na maloprodajne cene, zato je naročila izvedbo študije o tem vprašanju.

Študija je jasno pokazala, da je postopna liberalizacija trgovine s tekstilom potrošnikom prinesla veliko koristi. Cene oblačil so se v EU zmanjšale za 16,2 % glede na splošno raven cen v obdobju postopnega opuščanja sporazuma o tekstilu in oblačilih. Postopna liberalizacija v skladu s sporazumom o tekstilu in oblačilih in znižanje cen sta neposredno povezana: povprečno se je 60 % zmanjšanja uvoznih cen preneslo na potrošnike v obliki nižjih cen. Glede na to, da je maloprodajna cena sestavljena iz prodajnih cen storitev in cen uvoženih izdelkov, je zmanjšanje cen zelo omejeno.

Poleg tega je bilo v študiji ugotovljeno, da del teh koristi ostane v distribucijski verigi, in opozorjeno na nepravilno delovanje notranjega trga in konkurenco v distribucijskem sektorju. V nekaterih državah članicah so se maloprodajne cene znatno zmanjšale (50-odstotno zmanjšanje cen oblačil v primerjavi s splošno ravnijo cen), medtem ko so druge ostale večinoma nespremenjene. Ta splošna razlika glede znižanja maloprodajnih cen med državami članicami je povezana s strukturo nacionalnih storitvenih sektorjev in zlasti sektorja maloprodaje.

Študija je začetek procesa, v katerem Komisija preučuje, kako zagotoviti pravično porazdelitev koristi odpiranja trgovine, in jo je treba razumeti kot del širšega okvira naše strategije za globalno Evropo.

Komisija je napovedala predlog o sistemu trgovanja z emisijami po letu 2012. Razpravlja se o evropskih ali nacionalnih omejitvah, potrdila pa se lahko dodelijo z razširjeno dražbo ali primerjalno analizo. Sistem lahko znatno vpliva na uporabo goriva v EU in državah članicah, varno oskrbo EU z energijo in možnosti za naložbe zlasti v učinkovitejše termoelektrarne na premog.

Kako namerava Komisija zagotoviti upoštevanje odločitev držav članic o njihovi energetski mešanici? Kako bi lahko sistem trgovanja z emisijami bil načrtovan, da bi prispeval k stalnemu posodabljanju termoelektrarn na premog in gradnji visoko učinkovitih elektrarn, dokler ne bo po letu 2020 na trgu na voljo tehnologija za zajem in shranjevanje ogljika?

Komisija pripravlja predlog za pregled sistema EU za trgovanje z emisijami. Na podlagi izkušenj iz prvega obdobja trgovanja bo eden od ciljev pregleda doseganje nadaljnje uskladitve in večje predvidljivosti, zlasti v zvezi z dodeljevanjem pravic obratom, vključenim v sistem.

Države članice bodo o tem, kakšna bo sestava energetske mešanice, še naprej odločale same. Sistem EU za trgovanje z emisijami je le instrument, ki zagotavlja, da se pri odločanju o naložbah in proizvodnji upoštevajo cene ogljika. Sistem tako spodbuja naložbe v sodobne in učinkovitejše elektrarne, ker bodo takšne elektrarne imele preveč pravic, ki jih bodo lahko prodale, ali pa bodo za svoje emisije morale kupiti manj pravic.

Leto 2008 je razglašeno za leto medkulturnega dialoga, kulturna raznolikost in medsebojna strpnost pa spadata med temeljne vrednote EU. Hkrati pa v državah članicah EU in njenih sosednjih državah poročajo o posameznih primerih nespoštovanja pravic narodnih manjšin in zlasti njihovih jezikovnih pravic. Jasen primer za to je položaj romunskih skupnosti in neupoštevanje njihovih jezikovnih pravic v veliko evropskih državah, pri čemer obstaja nevarnost, da bo romunski jezik, ki je uradni jezik EU, propadel in bo pozabljen.

Kaj namerava Komisija storiti, da bi spodbudila dialog in kulturno raznolikost ter prispevala k izboljšanju in utrditvi ravni varstva jezikovnih pravic narodnih manjšin, vključno z manjšinskimi romunskimi skupnostmi, glede na to, da je od januarja 2007 velika pozornost namenjena večjezičnosti in je leto 2008 razglašeno za leto medkulturnega dialoga? Kakšni instrumenti bodo za to uporabljeni pri notranjih in zunanjih politikah Unije?

Komisija v sporočilu z naslovom „Nova okvirna strategija za večjezičnost“⁽¹⁾, sprejetem 2005, potrjuje zavezanost večjezičnosti in poudarja, da je spoštovanje jezikovne raznolikosti dejansko temeljna vrednota Evropske unije. Politika večjezičnosti Komisije spodbuja popolno izražanje vseh jezikov, ki so enakopravni in enakovredni.

Akcijski načrt „Spodbujanje učenja jezikov in jezikovne raznolikosti“ (2004–2006) je prva obsežna politična izjava o jezikih, ki določa ukrepe za nadaljnji napredek na tem področju na evropski ravni. Ti ukrepi obravnavajo vse jezike v Evropski uniji, uradne jezike ter nacionalne, regionalne, manjšinske jezike in jezike migrantov.

Akcijski načrt in sporočilo o večjezičnosti poudarjata, da je treba upoštevati jezikovne vidike drugih evropskih politik in programov, na primer na področjih kulture, medijev in socialne vključenosti. Da bi Komisija opredelila prispevek večjezičnosti k evropskemu letu medkulturnega dialoga 2008, je določila skupino izobražencev na visoki ravni, ki bo do konca leta 2007 pripravila priporočila.

Eden od glavnih ciljev evropskega leta medkulturnega dialoga 2008 je zagotovitev načinov za medkulturni dialog in dialog med državljani, da se okrepi spoštovanje do kulturne in jezikovne raznolikosti. Na podlagi priprav je bila oblikovana široka strategija za spodbujanje medkulturnega dialoga, ki vključuje programe in instrumente EU, poleg tega pa tudi aktiviranje držav članic in vseh zainteresiranih strani. Vključene bodo tudi tretje države.

Za učne načrte za učenje jezikov so pristojne države članice EU. Evropska listina o regionalnih ali manjšinskih jezikih varuje regionalne in manjšinske jezike. Države članice Sveta Evrope so podpisnice te listine.

Spodbujanje učenja jezikov in jezikovne raznolikosti je cilj programa vseživljenjskega učenja za obdobje 2007–2013. Prej je bila podpora Skupnosti organizacijam za spodbujanje regionalnih in manjšinskih jezikov omejena na http://ec.europa.eu/education/policies/lang/languages/langmin/eblul_en.html" in http://ec.europa.eu/education/policies/lang/languages/langmin/mercator_en.html". Zdaj pa je program vseživljenjskega učenja na voljo tudi drugim podobnim organizacijam. Prečna dejavnost za jezike v programu bo leta 2008 prednostno obravnavala projekte, ki spodbujajo pridobivanje jezikovnih spretnosti in znanja, da se izboljša medkulturni dialog v Evropi. Dejansko je na voljo za vse jezike (uradne jezike držav članic, regionalne, manjšinske jezike in jezike migrantov, jezike, ki niso jeziki EU, itd.). Prijave za projekte in organizacije za podporo in spodbujanje romunskega jezika kot jezika manjšinskih skupnosti so upravičene v okviru tega novega progama.

Ali bo Komisija ponovno preučila položaj Šrilanke v sistemu GSP Plus glede na resne obtožbe šrilanške vlade o zlorabi človekovih pravic?

V skladu z veljavno uredbo o splošnem sistemu preferencialov⁽¹⁾ je bil za obdobje od januarja 2006 do konca leta 2008 odobren režim GSP+ za države, ki so do konca leta 2005 izpolnile zahteve iz člena 9 uredbe.

Šrilanka je bila ena od 15 držav, ki je leta 2005 izpolnila merila ranljivosti in zahtevo za ratifikacijo konvencij iz priloge III k uredbi o splošnem sistemu preferencialov.

Da bodo lahko upravičenci še naprej izkoriščali prednosti splošnega sistema preferencialov v skladu z naslednjo uredbo o splošnem sistemu preferencialov, ki bo začela veljati 1. januarja 2009, bodo morali dokazati, da izpolnjujejo zahteve iz člena 9 uredbe o splošnem sistemu preferencialov: merila ranljivosti, učinkovito izvajanje mednarodnih konvencij ter zavezanost nadaljnjim ratifikacijam konvencij ter njihovi izvedbeni zakonodaji in ukrepom.

Seznam upravičencev do splošnega sistema preferencialov za obdobje 2009–2011 bo sprejet decembra 2008 po skrbnem preverjanju, ali so merila o izpolnjevanju pogojev iz člena 9 izpolnjena.

Ko se večina držav članic srečuje z resno težavo glede nizke rodnosti med delavskimi družinami, imajo poslovna združenja pomisleke glede pravic mladih žensk v zvezi z materinstvom in pravic delavcev na splošno. V tem primeru gre za nezakonit ukrep, ki ga je sprejela tekstilna družba „Varvaresos“ v Naousi, pri čemer so vodstveni delavci prejeli notranji dogovor, ki je od njih zahteval, da izločijo delavke, ki „bodo rodile leta 2007 ali 2008“, ker se ta družba, tako kot druga podjetja na splošno, poskuša izogniti odobritvi starševskega dopusta ter plačilu dodatkov pred rojstvom otroka in po njem, kar so pravice, za katere so se morali delavci boriti. To je povezano z načrtom družbe o zaprtju enega od treh obratov, kar pomeni takojšnje odpuščanje delavcev ali spremembo pogodb o zaposlitvi, kar se bo verjetno zgodilo najprej mladim ženskam in ženskam z otroki. To je usmeritev, ki jo na splošno upoštevajo in uporabljajo poslovna združenja pri zaposlovanju in odpuščanju.

Ali Komisija obsoja takšne prakse poslovnih združenj, ki kršijo individualne in kolektivne pravice žensk in delavcev na splošno?

Člen 10 direktive 92/85/EGS⁽¹⁾ prepoveduje odpuščanje nosečih žensk „med obdobjem od začetka njihove nosečnosti do konca porodniškega dopusta (…), razen v izjemnih primerih (…), ki niso povezani z njihovim stanjem (…)“.

Poleg tega direktiva 2002/73/ES⁽²⁾ opredeljuje, da je neposredna diskriminacija, „kadar se ena oseba zaradi spola obravnava manj ugodno, kakor se obravnava, se je obravnavala ali bi se obravnavala oseba drugega spola v primerljivi situaciji“ (člen 2), člen 7 pa določa, da je „[m]anj ugodno obravnavanje žensk, ki je povezano z nosečnostjo ali porodniškim dopustom v smislu Direktive 92/85/EGS, […] diskriminacija v smislu te direktive“.

Zato praksa izločanja nosečih žensk zaradi odpuščanja ni v skladu z zakonodajo Skupnosti.

Komisija poudarja, da morajo pristojni nacionalni organi zagotoviti, da delodajalci uporabljajo zakonodajo Skupnosti na nacionalni ravni. Poleg tega morajo države članice zagotoviti, da lahko oškodovanci zaradi diskriminacije pridobijo dejansko in učinkovito nadomestilo ali odškodnino.

Delovna skupina DABLAS je bila ustanovljena novembra 2001 kot platforma za sodelovanje na področju varstva Donave in Črnega morja. Prizadevanje delovne skupine DABLAS je namenjeno naslednjim državam upravičenkam: Bolgariji, Romuniji, Turčiji in Hrvaški. Po podatkih strokovnjakov na tem področju prispeva Donava k onesnaževanju Črnega morja približno 50 %, porečji Dnepra in Dnestra, ki se izlivata neposredno v to morje, pa k onesnaževanju vode prispevata po približno 20 %.

Kakšne ukrepe je sprejela Komisija, da bi preprečila onesnaževanje okolja, ki ga povzročajo porečji Dnestra in Dnepra ter drugih rek, ki se izlivajo neposredno v Črno morje, in ali bo določena pobuda, ki bo podobna pobudi DABLAS in jih bo zajemala?

Pobuda za Donavo in Črno morje (DABLAS) se je začela na podlagi sporočila Komisije⁽¹⁾ iz leta 2001, v katerem so bile izpostavljene težave glede onesnaževanja iz virov na kopnem v regiji Donave in Črnega morja, poleg tega je bil opredeljen tudi pristop Komisije k njihovemu reševanju.

Dnester in Dneper sta kot pritoka Črnega morja že vključena v splošno področje uporabe pobude, čeprav se njuni porečji ne razprostirata v več državah članicah EU.

V sporočilu je navedeno, da mora regionalno sodelovanje temeljiti na dveh pomembnih okoljskih konvencijah (konvenciji o sodelovanju pri varstvu in trajnostni uporabi reke Donave ter konvenciji o varstvu Črnega morja pred onesnaževanjem). Konvencija o Črnem morju je bila v svojem celotnem razvoju dejavno vključena v pobudo DABLAS.

Dejstvo, da je konvencija o Črnem morju pomembna za regionalno okoljsko sodelovanje, je potrjeno tudi v zadnjem sporočilu o sinergiji Črnega morja⁽²⁾. Na podlagi tega Komisija preučuje možnost, da bi Evropska skupnost postala pogodbenica te konvencije. Zato bo potrebna sprememba konvencije, ki bo omogočila, da lahko pogodbenice postanejo regionalne organizacije za gospodarsko povezovanje, kot je Evropska skupnost.

Poleg tega se Evropski parlament in Svet pogajata glede predlagane direktive o morski strategiji, katere cilj je do leta 2021 zagotoviti dobro okoljsko stanje v morskem okolju, ki obkroža EU, vključno s Črnim morjem. Zato bo na podlagi direktive potrebno dodatno prizadevanje pri sodelovanju na regionalni ravni, da se v njeno izvajanje ustrezno vključijo druge zadevne države tudi za reševanje težave glede onesnaževanja iz virov na kopnem. V zvezi s tem se zdi, da je konvencija o Črnem morju prednostni forum, na katerem lahko temelji takšno sodelovanje v regiji za namene te direktive.

Zelo veliko živali je pri prevozu po evropskih cestah še vedno izpostavljenih znatnemu trpljenju, pri čemer se na primer ne upoštevajo presledki za napajanje ali je treba teleta, ki se med prevozom poškodujejo, ubiti. Direktiva EU določa 8-urni najdaljši čas potovanja, vendar podatki kažejo, da prevoz ovc iz Španije v Grčijo traja polnih 96 ur. Avstrijski aktivisti, ki se zavzemajo za varstvo živali, so vzpostavili spletno stran (http://www.gegentiertransporte.at" ) in so že zbrali več kot 60 000 podpisov podpore proti takšnim zlorabam.

Kako je možno s temi več kot 60 000 podpisi čim bolj učinkovito zagotoviti, da Parlament skupaj s Komisijo in Svetom odločneje ukrepa glede tega vprašanja v zvezi z zlorabami pri prevozu živih živali? Kdaj lahko pričakujemo poročilo Komisije o prevozu živali?

Komisija se strinja z mnenjem poslanca, da morajo institucije EU upoštevati izraženo zaskrbljenost državljanov EU o dobrem počutju živali.

Med drugim je prednostna naloga Komisije pravilno izvajanje uredbe o zaščiti živali med prevozom.

Vendar za to vprašanje ni odgovorna le Komisija.

Države članice imajo vso odgovornost, da poiščejo ustrezne rešitve za takojšnjo zagotovitev ustreznega izvajanja pravil.

Pravila EU o prevozu živali vključujejo stroge zahteve za vozila, voznike in pogoje natovarjanja/raztovarjanja.

Na zadnjem zasedanju Sveta ministrov za kmetijstvo oktobra 2008 je potekala razprava o boljšem izvajanju zakonodaje EU o prevozu živali. Ministri so pozvali k strogemu spoštovanju zakonodaje EU v vseh državah članicah.

Medtem pa Komisija pozorno spremlja izvajanje uredbe o prevozu v državah članicah.

Misije veterinarskih strokovnjakov Komisije in pritožbe nevladnih organizacij kažejo, da je treba nujno sprejeti usklajene ukrepe. Hkrati pa se Komisija zaveda, da so bili v nekaterih državah članicah sprejeti korektivni ukrepi za odpravljanje pomanjkljivosti.

Komisija je vedno pripravljena sprejeti ukrepe proti državam članicam, ki ne izvajajo ukrepov za izvajanje pravil EU o dobrem počutju živali.

Uporaba navigacijskih sistemov za prevoz na daljše razdalje bo prispevala k boljšemu nadzoru in omogočila ciljno usmerjene ukrepe. Z vzpostavitvijo nacionalnih kontaktnih točk pri prevozu živali in oblikovanjem omrežij pristojnih organov v državah članicah bo lažje preprečevati takšne primere grdega ravnanja z živalmi. Vendar to ne zadeva le sankcij in nadzora. Potrebna je močna politična volja, da se okrepi mnenje nosilcev dejavnosti v prehranjevalni verigi glede pomembnosti dobrega počutja živali.

V zvezi s prihodnjim predlogom Komisije o pregledu potovalnega časa in zahtevanega prostora bo leta 2008 izvedena posebna ocena učinka. Vključevala bo zlasti celovito študijo o sedanjem stanju izvajanja navedenih zakonodajnih vidikov.

Nedavno je bilo v različnih publikacijah objavljeno, da je v več državah v Evropi dan v promet proizvod z oznako „C-Ice Swiss Cannabis Ice Tea“. Pijača je bila na voljo najprej v Švici, zdaj pa jo je možno kupiti tudi v Nemčiji, Združenem kraljestvu, na Nizozemskem, Portugalskem, v Španiji, Romuniji in Bolgariji (nepopoln seznam). Proizvajalec je pojasnil, da se zakonitost izdelka zagotovi z odstranitvijo narkotičnih snovi rastline iz čaja, pri čemer je navedeno, da čaj vsebuje pet odstotkov sirupa iz konoplje in neznatno količino (0,0015 %) THC (tetrahidrokanabinol). Vendar je to za potrošnike nejasno. Zelo so zaskrbljeni, da je prodaja tega proizvoda nevarna in bo povzročila, „da bodo mladi mislili, da konoplja ni nič nenavadnega“. Kot kaže, se čaj trži kot zdrava pijača.

Ali Komisija meni, da so takšne strategije trženja primerne, glede na to, da je postala uporaba alkohola, drog in tobaka zlasti med mladimi zelo zaskrbljujoča?

Ali načrtuje Komisija posebne ukrepe, s katerimi bi vplivala na nadzor nad oglaševalskimi in trženjskimi praksami, ki bi lahko spodbujale pozitivne vidike proizvodov ali snovi, ki so v drugačni obliki ali količini nezakonite ali škodljive?

Blagovna znamka ali znamka, pod katero se živilo prodaja, ki vsebuje besedo „konoplja“, je z vidika javnega zdravja dejansko zaskrbljujoča.

Prvič, označevanje, predstavljanje in oglaševanje živil, ki se prodajajo končnim potrošnikom, ureja direktiva 2000/13/ES o splošnih zahtevah za označevanje živil. Splošna pravila prepovedujejo uporabo informacij, ki bi zavajale potrošnika.

Drugič, konoplja je razvrščena kot prepovedana droga v vseh državah članicah in je kot taka vključena v ustrezne konvencije Združenih narodov. Trženje proizvoda, ki naj bi vseboval to snov, je v nasprotju z bojem proti trgovini z drogami in njihovo uporabo v EU, ki je prednostna naloga za vse države članice in temelji na številnih zakonodajnih instrumentih na ravni EU ter na strategiji EU za boj proti drogam 2005–2012 in akcijskem načrtu EU za boj proti drogam 2005–2008.

Poleg sedanjih prizadevanj v skladu s programom EU za javno zdravje je letos veliko sredstev namenjenih v okviru posebnega programa EU za preprečevanje uporabe drog in obveščanje, ki naj bi države članice podpiral pri prizadevanju za boj proti uživanju drog. Zato je trženje izdelkov s sklicevanjem na privlačnost teh drog v nasprotju s politikami za boj proti drogam, ki jo izvajajo vse države članice. To je tudi razlog, zakaj so nekatere države članice prepovedale dajanje zadevnih živil na trg na podlagi člena 30 Pogodbe ES, ki omogoča prepoved, če je utemeljena z javno moralo ali javnim zdravjem.