Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 28. november 2007 - Bruselj

17. Sporazumi o gospodarskem partnerstvu (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je izjava Komisije o sporazumih o gospodarskem partnerstvu.

  Ján Figeľ, komisar. − Gospod predsednik, ob tej priložnosti bi rad razložil, kako daleč smo s pogajanji glede sporazuma o gospodarskem partnerstvu. Veseli me, da je Svet prejšnji teden potrdil strategijo, ki jo je 23. oktobra v svojem sporočilu predlagala Komisija. Kot je odboru za mednarodno trgovino Parlamenta že prejšnji teden sporočil komisar Mandelson, smo v teh pogajanjih težavo uspešno odpravili.

Ta pogajanja potekajo zelo hitro. Naj pojasnim sedanje stanje v zvezi s pogajanji. V vzhodni Afriki je bil parafiran izhodiščni sporazum z Vzhodnoafriško skupnostjo, tj. s: Kenijo, Ugando, Ruando, Burundijem in Tanzanijo. Kmalu bomo podpisali začasni sporazum z državami Indijskega oceana v zvezi z združevanjem vzhodne in zahodne Afrike.

V Razvojni družbi južne Afrike smo parafirali izhodiščni sporazum z Bocvano, Lesotom, Svazijem in Mozambikom. Angola se bo sporazumu pridružila takoj, ko bo mogoče. Južna Afrika in Namibija bosta o svoji udeležbi odločali naslednji dan.

Istočasno pripravljamo v zvezi s pacifiško regijo krovni sporazum za celotno regijo in posamezne sporazume o dostopu na trg, da se zavarujejo takojšnji interesi tistih držav, ki zagovarjajo stališče, da mora ta regija trgovati z Evropsko unijo. Predvidevam, da bodo navedeni sporazumi razglašeni v kratkem.

V drugih regijah stanje ni tako jasno. V zahodni in osrednji Afriki potekajo zasedanja s t. i. podskupinami. Obstaja možnost, da bomo z najbolj prizadetimi državami sklenili začasne sporazume o blagu in da se bodo ti sporazumi potem leta 2008 razširili v sporazume o gospodarskem partnerstvu v celoti z državami iz celotne regije. To je odvisno od dejstva, ali bodo zadevne države to želele izpeljati in predstaviti sporazume o dostopu na trg, ki so skladni s Svetovno trgovinsko organizacijo.

V karibski regiji so sporazumi sklenjeni skoraj za vsa področja, pri čemer ni sklenjen ključni, sporazum o blagovni menjavi, ker je predlog držav iz regije premalo usklajen s pogoji STO. Pogajanja se nadaljujejo, vendar potrebujemo jasno politično odločitev držav iz regije, da sprostimo pogajanja z oblikovanjem seznama o dostopu na trg, usklajenega s pogoji STO.

V vseh regijah izbiramo pragmatične in prilagodljive pristope za doseganje ciljev, povezanih s temi sporazumi, tj. vključiti štiri regije v sporazum o gospodarskem partnerstvu v celoti. Tako se bodo posodobili naši trgovinski odnosi, kar bo pomagalo pri razvoju, zato je naš cilj sprejetje sporazuma s štirimi regijami v celoti.

V zadnjih dneh smo znatno napredovali, vendar ne moremo jamčiti, da bo sporazum, ki bo vključeval nove sporazume o trgovini, skladne s pogoji STO, dosežen z vsemi državami AKP.

Skladnost s STO je bistveni del vseh sporazumov ne glede na to, ali so v sporazum o gospodarskem partnerstvu vključeni v celoti, ali so izhodiščni sporazumi ali so sporazumi o blagu. Brez tega lahko ponudimo le splošni sistem posebnih ugodnosti.

Naslednji teden bo svet za splošne zadeve in zunanje odnose odločal o uredbi ES o izvajanju dostopa na trg, ki je bil ponujen državam AKP. Najboljša ponudba v dvostranskem sporazumu je popoln dostop brez dajatev/kvot s prehodnimi obdobji le za dva proizvoda, tj. sladkor in riž.

Še naprej si bomo dejavno prizadevali za sklenitev sporazuma. Naša ponudba še vedno velja, zato bomo lahko takrat, ko bo katera od držav AKP zagotovila ponudbo za dokončno sklenitev dogovora, ki je skladen s pogoji STO, Svetu hitro predlagali, da začne država izkoriščati ureditev iz sporazuma o gospodarskem partnerstvu o dostopu na trg.

Pokazali smo pripravljenost do sodelovanja s subregijami, če tako želijo države AKP. Strinjamo se, da bomo po 1. januarju 2008 nadaljevali s pogajanji o drugih vprašanjih, kot so storitve, naložbe in druga področja, ki so povezana s trgovino in ki so zelo pomemben del razvojnih elementov teh sporazumov. Izpolnili smo svoje obveznosti do vseh držav, ki so z nami dosegle sporazum, in tako zagotovili enake ali boljše trgovinske dogovore, kot je dogovor iz Cotonouja. Ponudili smo, da svoje trge odpremo v celoti in ponudbe v zvezi z blagovno menjavo uskladimo z ugodnimi ponudbami storitev.

Med pogajanji ne smemo podaljšati trgovinskega režima iz Cotonouja. Dokler se sporazum o gospodarskem partnerstvu ne sprejme, je jasno, da ne moremo in ne bomo predlagali rešitev, ki so nezakonite ali negotove.

Naši partnerji iz držav AKP bodo za izvajanje sporazumov potrebovali podporo, pri čemer bodo morali izvesti potrebne prilagoditve in reforme. Zato si Komisija prizadeva, da se iz Evropskega razvojnega sklada prednostno zagotovi pomoč za trgovino v okviru sporazuma o gospodarskem partnerstvu. Zato z državami članicami tesno sodelujemo, da zagotovijo dodatna sredstva v okviru novo sprejete strategije EU v zvezi s pomočjo za trgovino.

Zavedamo se, da je treba za uspešno končanje teh pogajanj sprejeti težke politične odločitve, vendar pozdravljamo vodstvo tistih regij in držav AKP, ki so se odločile, da se nam pridružijo in parafirajo sporazume o gospodarskem partnerstvu. Pri izvajanju svojih obveznosti jih bomo podpirali in z njimi sodelovali še naprej, da zagotovimo trgovinske odnose, ki resnično prispevajo k njihovemu razvoju.

  Robert Sturdy, v imenu skupine PPE-DE – Gospod predsednik, izjava, da po sedmih letih pogajanj nismo dosegli vsega, kar bi morali, je podcenjevalna. Nisem prepričan, da smemo trditi, da smo težave odpravili.

Zadnje tedne so nekatere države članice AKP vedno bolj zaskrbljene, ker lahko pričakujejo, kot je razložil sam komisar, uvedbo omejenega tarifnega režima GSP, ki se bo začel izvajati 1. januarja, če do takrat ne bodo podpisale sporazuma o gospodarskem partnerstvu. Evropska komisija trdi, da je bila uspešna pri izvajanju začasnega sporazuma s posameznimi državami in skupinami iz subregij. Kot je povedal komisar, je vzhodna Afrika sporazum podpisala včeraj, medtem ko ga je Razvojna družba južne Afrike podpisala prejšnji teden, vendar brez Južne Afrike in Namibije. Kakšen je gospodarski sporazum, v katerega niso vključene države, ki bi morale biti vključene? Znano je, da si Komisija prizadeva doseči sporazum z zahodno Afriko brez Nigerije, ki je ena od največjih držav v Afriki in ki se zdaj z Evropsko unijo obsežno pogaja o trgovini. Kateri so dolgoročni učinki, če se podpišejo t. i. okvirni sporazumi? Ali bo to vplivalo na regionalno povezovanje? Menim, da ti sporazumi ločujejo regije, opisane v mojem poročilu, ki so bistvene za sporazume o gospodarskem partnerstvu.

Resolucija parlamenta, ki jo je pripravila politična skupina, določa jasno potrebo po teh hitrih pogajanjih. Čeprav se s temi dogovori ne strinjamo v celoti, se bo rok za njihovo sprejetje iztekel kmalu, pri čemer zdaj nimamo nadomestne rešitve. Deklaracija iz Kigalija je bila zelo pomembna in kritična. Današnja resolucija Parlamenta je usmerjena v prihodnost, pri čemer upam, da se lahko na prihodnost osredotočimo tudi mi.

Kot je jasno že iz njihovega imena, so sporazumi o gospodarskem partnerstvu izhodišče za celovite in izčrpne trgovinske odnose med EU in državami AKP. Razočaran sem, ker se je skupina PSE odločila za to, da ne bo glasovala za sprejetje teh sporazumov.

Končal bom s sklepno mislijo. V Združenem kraljestvu obstaja pregovor, da obstajajo na svetu tri velike laži, tj. „ček sem že poslal“; „nisem jaz kriv“; in „sem iz Evropske unije in bi rad pomagal“.

  Harlem Désir, v imenu skupine PSE. – (FR) Gospod predsednik, gospod komisar, opažamo, da način vodenja pogajanj Komisije ni zagotovil podpisov pristnih sporazumov o gospodarskem partnerstvu pred načrtovanim datumom. V tem se strinjam z gospodom Sturdyjem: začasni sporazumi pod vprašaj postavljajo regionalne skupine, ki so bile ustanovljene in so predstavljale temelj razprav v zvezi s podpisom teh sporazumov o gospodarskem partnerstvu.

Pogajanja nikakor niso okrepila povezav in zaupanja med Evropo ter državami AKP ter so povzročila velike skrbi. Zaskrbljeni smo v zvezi z izgubo javnih sredstev: senegalski predsednik je nedavno povedal medijem, da od 35 % do 70 % afriških proračunov predstavljajo carinske tarife. Nigerija bo tako na primer izgubila 800 milijonov eurov.

Zaskrbljeni smo v zvezi s posledicami liberalizacije občutljivih sektorjev gospodarstev držav AKP, ki se bodo morala soočiti s konkurenco evropskih podjetij. Zaskrbljeni smo v zvezi z zahtevami, da bi v drugo fazo vključili precej tem, ki ne ustrezajo zahtevam STO. S tem mislim na storitve, vlaganje, javne trge in pravila konkurence. Zaskrbljeni smo v zvezi z grožnjo uvedbe višjih carinskih tarif leta 2008 za države AKP, ki niso najmanj razvite, kar meji na izsiljevanje, da bi jih prisilili v sprejetje katerega koli sporazuma.

Mislim, da bi morali odnosom med državami AKP in EU dati nov zagon ter pogajanja usmeriti nazaj k smernicam glavnih načel sporazuma iz Cotonouja. Sporazumi o gospodarskem partnerstvu so razvojni instrumenti. Liberalizacija ni cilj sama po sebi. Cilj sporazumov o gospodarskem partnerstvu je okrepitev gospodarstev držav AKP, da bi lažje postala del svetovnega gospodarstva.

Nobena država AKP ne bi smela biti v slabšem položaju po podpisu sporazuma o gospodarskem partnerstvu kot pred tem. Podpisniki morajo imeti od sistema preferencialov vsaj take koristi kot pred podpisom katerega koli sporazuma o gospodarskem partnerstvu. Sporazumi morajo temeljiti na interesih držav AKP in njihovi gospodarski raznovrstnosti.

Pravila o poreklu blaga je treba razjasniti, da bi ugotovili, koliko jim bodo koristili kateri koli novi ukrepi glede dostopa na trg, ki jih bomo predlagali, pri čemer je treba izvajati dejanske mehanizme finančnega nadomestila. Sporočilo v deklaraciji iz Kigalija poslancev v državah AKP in Evropi je treba razumeti. Datum 31. december ni tako hud udarec kot tisti, ki je doletel vas.

  Gianluca Susta, v imenu skupine ALDE. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, v skupini ALDE smo podprli zahtevo vodje skupine socialdemokratov, da bi preložili glasovanje in poskušali doseči širši sporazum v zvezi z besedilom resolucije.

Tudi mi imamo enake skrbi in upe, kot so povzeti v sklepnem dokumentu srečanja v Kigaliju. Sporazumi o gospodarskem partnerstvu so pomembno orodje razvoja, regionalnega vključevanja in zmanjševanja revščine. Ukrepanje EU v našem globaliziranem svetu mora biti v skladu s temi cilji. Prosta trgovina, pravila STO in celo sporazumi o gospodarskem partnerstvu niso cilji sami po sebi, ampak so orodja svetovne trgovine.

Vseeno moramo priznati tudi, da pravna praznina, ki izhaja iz prenehanja veljavnosti sporazuma iz Cotonouja, resno ogroža same države AKP; vprašanje ni le, ali ti sporazumi so ali niso zakoniti glede na pravila in odločitve STO.

Tudi mi upamo, da se bodo pogajanja, ki potekajo v šestih regijah, hitro končala ter da lahko nadaljevanje in uspešno končanje bolj zapletenih pogajanj v Dohi v zvezi z reformo svetovne trgovine ponudi jasen okvir, znotraj katerega bo bolje poskrbljeno za razvojne potrebe najrevnejših držav, kar vključuje odnose med EU in državami AKP.

Vseeno se zavedamo, da pogajanja z državami AKP napredujejo počasi ter da reforma svetovne trgovine, ki bi tudi prispevala k oživitvi večstranskosti v svetovni trgovini, slabi.

Izvedljive rešitve bi bilo treba iskati pragmatično. Zato verjamemo, da strategija dvostopenjskega pristopa Komisije, ki sprva vključuje začasne sporazume, ki zadevajo le trgovino, nato pa splošnejši sporazum, omogoča izognitev prekinitvi v pretoku blaga z ugodnimi stroški, kot je bilo določeno v Cotonouju, kar bi lahko bilo zelo škodljivo za države AKP.

  Frithjof Schmidt, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, gospod komisar, presenečen sem bil, ko ste govorili o pogajanjih, kot da nič ne bi šlo narobe in se je vse odlično izteklo za Komisijo.

V zadnjih nekaj mesecih smo v Parlamentu večkrat izpostavili dejstvo, da je Komisija preobremenila pogajanja z državami AKP. Poudarili smo, da sporazum o blagu izpolnjuje pogoje STO in da sporazum v zvezi s singapurskimi vprašanji ni bistven. Ta kritika je pri Komisiji naletela na gluha ušesa; dejansko je sploh ni upoštevala. Vaša nenadna sprememba smeri proti začasnim sporazumom „le blago“ ne zadostuje in je prepozna. Na tej stopnji je sporazum „le blago“ priznanje neuspeha, ki ga je povzročilo vaše slabo poznavanje. Za vas bi bilo bolje, če bi vsaj enkrat samokritično priznali, da je bila vaša pogajalska strategija napačna.

Druga velika napaka je bila v načinu, kako so se pogajanja vodila. Očitno so bila vodena, kot bi šlo za običajne sporazume o prosti trgovini, in ne za okvirni sporazum, ki temelji na razvoju. Države AKP so se soglasno pritoževale, da so bile pod pritiskom, kar govori o slabem ozračju pogajanj. To je bilo jasno izraženo v Kigaliju in moram reči Komisiji, da je zelo pomemben tudi ton pogajanj, ne le vsebina.

Izogniti se je treba novi veliki napaki. Zdaj potrebujemo rešitev za tiste države, ki niso najmanj razvite in ki se za zdaj ne čutijo sposobne podpisati sporazuma. Izogniti se moramo propadu trgovinskih odnosov, zato potrebujemo predlog za prehodni dogovor za leto 2008.

  Helmuth Markov, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, gospod komisar, pogajalska strategija Komisije je bila popolnoma zgrešena, celo katastrofalna. Temeljila je na strategiji „globalne Evrope“, ki opredeljuje dostop na trg za vodilne evropske nadnacionalne korporacije.

Vedno sem se spraševal, kaj ima ta pristop skupnega s sporazumi o partnerstvu. Partnerstvo pomeni nekaj popolnoma drugega. Partnerstvo pomeni spoštovanje države, ki se mora razviti na gospodarskem in socialnem področju. Sporazum o partnerstvu mora spoštovati dejstvo, da nudenje razvojne pomoči ne sme biti povezano s sklenitvijo sporazuma o gospodarskem partnerstvu. Sporazumi o gospodarskem partnerstvu morajo upoštevati razvoj šibkih in najšibkejših držav. Nobena država ne bi smela biti v še slabšem položaju, če ne podpiše sporazuma. To je pošteno partnerstvo in pristop, ki temelji na solidarnosti. Komisija se temu nikakor ni približala. Zdi se mi dobro, da je zaradi pritiska z več strani zdaj začela izvajati drugačno strategijo, čeprav o tem zelo dvomim, ko vidim, kako se obnaša do držav Mercosurja, držav ASEAN in andskih držav, ko še vedno nadaljuje s starim načinom razmišljanja.

Evropejci pravimo: „To se bo zgodilo, sprijaznite se s tem ali ne.“ Ponavljam, to nima nobene zveze s partnerstvom. Bil sem jezen zaradi današnjega dogajanja, celo zgrožen, ker nismo mogli uporabiti odločitve iz Kigalija kot podlage, čeprav so jo podprle vse članice, ki so bile v Kigaliju. Parlament bi moral izraziti podporo tej delegaciji tako, da bi podprl to odločitev.

(Predsednik je prekinil govornika.)

  Maria Martens (PPE-DE). – (NL) Gospod predsednik, sporazumi o gospodarskem partnerstvu so v Afriki sporna tema, to postajajo tudi v Evropi. To vprašanje vsebuje temeljne razlike med pogledi na možnost boja proti revščini s pomočjo trajnostne gospodarske rasti v državah AKP. Jasno je, da izključno finančna pomoč ni resnično prispevala k zmanjšanju revščine. Verjamemo, da lahko ti trgovinski sporazumi ponudijo možnost, da se izognemo dolgi zgodovini komaj učinkovite pomoči. Globalno trgovanje z državami AKP je vedno manjše. Zdaj znaša manj kot 1 %, pri čemer se razvojni cilji novega tisočletja v Afriki niso dosegli. To se mora spremeniti. Evropa ima moralno dolžnost pomagati državam AKP pri gospodarski rasti in povečati obseg trgovanja z njimi. Sporazumi o gospodarskem partnerstvu morajo prispevati k temu.

Gospod predsednik, prednosti trgovine in gospodarskega vključevanja so očitne, zlasti v vse bolj globaliziranem svetu. Konkurenca, dobro ozračje za naložbe, dostop na trg in delujoče tovarne so bistveni dejavniki gospodarske rasti držav AKP. Biti moramo prilagodljivi in pragmatični, a znotraj okvira Svetovne trgovinske organizacije. Ne pričakuje se več, da se bodo dokončni trgovinski sporazumi podpisali do skrajnega roka, 1. januarja 2008. Nekatere države vzhodne in južne Afrike so vseeno sklenile začasne sporazume. Ti sporazumi veljajo le za blago. Ne moremo jih imeti za korak proti regionalnemu razvoju. Hitro je treba začeti nuditi tehnično podporo, da bi okrepili te države in nato sčasoma dosegli dokončni sporazum, ki na primer vključuje tudi storitve.

  Glenys Kinnock (PSE). – Gospod predsednik, kot so povedali že drugi, priporoča moja skupina, da Parlament zaradi svoje verodostojnosti in pristnosti oblikuje stališče, ki izraža vidik, o katerem smo se soglasno dogovorili v skupni parlamentarni skupščini in ki ga izraža deklaracija iz Kigalija. Menim, da je resolucija zmerni in uravnoteženi dokument, ki izraža dolga in uspešna pogajanja med našimi političnimi skupinami, vključno s skupino gospoda Sturdyja, saj se je skliceval na resolucijo, in državami AKP.

Nikoli še nisem doživela tako velikega pritiska, kot so ga med temi pogajanji doživele države AKP, zlasti ker so se zavedale, da bi jim evropski tarifni režim GSP zelo škodil. Zaradi te grožnje so se oblikovale nove regionalne povezave, pri čemer bo to verjetno razlog za nove dvostranske sporazume, na primer s Slonokoščeno obalo. Teh novih regionalnih povezav, o katerih je govoril komisar, ne smemo obravnavati kot velik dosežek, ampak kot nekaj, kar ogroža regionalno povezovanje in povzroča veliko regionalno napetost med državami AKP.

Mauritius, Sejšeli, Madagaskar in Komori so se dogovorili o subregionalnem sporazumu o gospodarskem partnerstvu; zahodna in osrednja Afrika nista predložili nobene ponudbe za dostop na trg in se bosta tako soočili z GSP. Južna Afrika in Namibija sta v okviru Razvojne družbe južne Afrike v položaju, v katerem ne moreta več vztrajati pri odklanjanju sporazuma, zato se od njiju pričakuje, da vključita klavzule o priznavanju največjih ugodnosti, katere ju bodo obvezale, da dovolita EU kakršen koli dostop na trg, ki bi ga lahko v prihodnosti dovolili kateri koli drugi državi. Tudi pacifiške države niso najbolj uspešne v pogajanjih, zato ni verjetno, da bo katera koli druga država razen Fidžija in Papue Nove Gvineje podpisala sporazum ali ga parafirala.

Jasno je, da so postale države AKP zaradi nepopustljivosti in neprožnosti zadržane, zlasti ko so spoznale, da Komisija sili države AKP v podpis sporazumov, ki jih od ostalih ni zahtevala, kar lahko potrdijo kolegi iz odbora za mednarodno trgovino. Sporazume, ki bi zadevali le blago, je tehnično in politično nemogoče skleniti celo s karibskimi državami. Sposobnost karibskih držav za sklenitev sporazuma je večja od katere koli druge regije. Prejšnji teden so njihovi predstavniki povedali, da ponudba preprosto ni sprejemljiva.

Komisija mora pogajanja zdaj obvezno upočasniti, popustiti in ponovno oceniti, kako lahko zagotovi, da ne bomo določili nesprejemljivih pogojev in škodovali manj razvitim državam. O pripravljenosti obeh strani, da nadaljujeta s pogajanji v dobri veri, je treba obvestiti STO, da se izognemo motnjam v trgovini, kar bi se zgodilo, če ne bi podpisali sporazuma o gospodarskem partnerstvu do izteka roka.

EU mora ustrezno spremeniti notranjo zakonodajo, da se omogoči nadaljevanje trenutnih trgovinskih dogovorov. Tako bi lahko EU in države AKP skupaj zagotovile, da STO ne bi nasprotovala sporazumu ali da bi bila izzvana, da se odzove.

Kot poslanci Evropskega parlamenta se preprosto ne moremo vrniti v svoje volilne enote v Evropi in razlagati, da bodo ranljive države AKP obravnavane tako, saj se med seboj že strinjajo, da jih pozivamo k privolitvi v gospodarska partnerstva, ki so škodljiva za njihove gospodarske interese.

  Margie Sudre (PPE-DE). – (FR) Gospod predsednik, gospod komisar, rada bi vas obvestila o resni zaskrbljenosti, ki so jo v zadnjih mesecih izrazile čezmorske skupnosti v zvezi s sporazumi o gospodarskem partnerstvu.

Ti sporazumi ne smejo pomeniti zgolj sporazumov o prosti trgovini pod okriljem STO niti ne smejo ogroziti že zdaj krhkega gospodarstva čezmorskih skupnosti. Predstavljati bi morali pristno partnerstvo, da bi ustvarili nov gospodarski in trgovinski okvir, ki bi bil naklonjen razvoju na vseh takih ozemljih. Geografski položaj čezmorskih skupnosti v bližini veliko držav AKP jih postavlja v središče prednostnih vzajemnih dogovorov s temi državami.

Dobro se zavedam dejstva, da najbolj oddaljene regije ter čezmorske države in ozemlja, ki predstavljajo čezmorska ozemlja Evrope, zadevajo le šest držav članic EU in da so seveda vprašanja teh ozemelj večinoma neznana. Vseeno je poseben položaj najbolj oddaljenih regij znan in se mora bolj specifično upoštevati v teh pogajanjih na podlagi člena 299(2) Pogodbe ES. Poleg tega je treba čezmorskim državam in ozemljem poleg držav AKP nameniti poseben poudarek v zvezi s spoštovanjem pridružitvenih sporazumov, ki jih že povezujejo z EU na podlagi tega člena.

Zahvaljujem se vam za podporo predloga spremembe, ki ga nameravam predložiti, da bi zagotovili razumno ravnovesje med regionalnim vključevanjem čezmorskih ozemelj in njihovih evropskih povezav. Čeprav so lahko pogajanja težka, zlasti v zvezi z zaščito lokalnih trgov in seznamom občutljivih proizvodov, zaupam Komisiji, da bo našla spoštljiv kompromis med posebnimi interesi najbolj oddaljenih regij in čezmorskih držav in ozemelj ter držav AKP.

  Erika Mann (PSE). – (DE) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, pomembno je, da naslednje tedne izkoristimo za oblikovanje sporazuma, s katerim bodo vsi zadovoljni. To je zelo pomemben sporazum, ki ima ogromno simbolično odmevnost. Ne gre le za sklenitev sporazuma o prosti trgovini za regije in države Afrike, s katerim bi se približale Evropi. To je tudi zagotovitev sporazuma za pravi krog pogajanj o razvoju, ki se bori proti revščini in resnično kaže, da je Evropska unija v položaju, ko lahko sklene sporazum na način, ki razbremenjuje afriške države in jim pomaga začutiti vez z Evropsko unijo.

Kot ste rekli tudi sami in jih nekaj tudi izpostavili, je pomembnih več točk. Zagotoviti moramo, da regionalni sporazumi resnično koristijo zadevnim državam. Zagotoviti moramo, da države, ki niso najmanj razvite, tudi sklenejo sporazum in niso izključene ter da se lahko vse države razvijajo v pravo smer. Sporazum v obliki dvostopenjskega pristopa, ki ste ga predlagali, mora tudi zagotoviti, da nihče ni izključen, da se bomo resnično premikali v pravo smer, kar še zdaj ni zagotovljeno.

Gospod Markov, priložnost, ki se nam zdaj ponuja zaradi nesprejetja jutrišnje resolucije, moramo izkoristiti za dosego soglasja v Parlamentu, in mislim, da imamo dovolj skupnih točk, da to lahko dosežemo.

  Ján Figeľ, komisar. − Gospod predsednik, zahvaljujem se vsem, ki so prispevali k tej zanimivi razpravi. Prepričan sem, da jo razumemo kot proces, ki se bo še nadaljeval. Čeprav sam v njej ne sodelujem neposredno ali osebno, bi rad povedal, da je za sporazum potrebna dobra volja na obeh straneh in soglasje veliko partnerjev.

Kot sem povedal že v uvodni izjavi, delujemo pragmatično in prilagodljivo. Tisti, ki so pripravljeni upoštevati ta pristop, ga ne upoštevajo, da bi škodovali drugim, ampak zaradi postopnega doseganja ciljev, ki so pomembni za vse regije in mednarodno trgovino kot celoto.

Glede načina pogajanj je bilo nekaj vprašanj ali kritik. Zagotavljam, da potekajo pogajanja v duhu partnerstva. V duhu partnerstva upoštevamo razvojne cilje in omejitve za naše partnerje.

Nekaj vprašanj je zadevalo sporazume o blagu. Izhodiščni sporazumi so temelj za sklenitev celovitih sporazumov o gospodarskem partnerstvu, ki podpirajo razvoj in regionalno povezovanje držav AKP. Tako ne izgubljamo pregleda nad celotno podobo ter splošnimi potrebami partnerskih držav in regij.

Ne bom ponavljal točk, ki sem jih izpostavil že na začetku, vendar se proces nadaljuje. Zaradi izteka roka se včasih pri iskanju rešitev v zadnjih nekaj dneh ali tednih ustvari pritisk, medtem ko mi dobro napredujemo v pogajanjih. Naštel sem veliko imen in držav, v katerih smo nedavno parafirali izhodiščne sporazume, pri čemer bomo s parafiranjem nadaljevali tudi v drugih državah, vendar nas dejansko zanima iskanje rešitev.

Proces se bo nadaljeval, ker zajema več faz. Kot sem že povedal, bomo po 1. januarju nadaljevali z delom glede storitev, naložb in ostalih področij, povezanih s trgovino.

Menim, da bo svet za splošne zadeve in zunanje odnose naslednji teden podprl predlog uredbe Skupnosti o izvajanju dostopa na trg, ki je ponujen državam AKP. Kot sem že povedal, je to doslej najboljša ponudba v zvezi z dvostranskim sporazumom. Nismo le odprti, ampak tudi zelo konstruktivni. Strategijo, ki jo je predlagala Komisija in sem jo sam poskušal razložiti, je Svet potrdil v celoti, tj., potrdilo jo je vseh 27 članic, zato bomo v duhu partnerstva in konstruktivno delali še naprej.

Cilj je sporazum o gospodarskem partnerstvu v celoti. To bo spodbudilo regionalno povezovanje. Ko bodo sporazumi na prvi stopnji sklenjeni, si bomo še naprej prizadevali doseči ta cilj. V tem procesu ne pozabljamo ali izpuščamo nikogar. Prav tako upoštevamo manj razvite države, ki jih tudi dejavno podpiramo.

To je vse, na kar lahko zaenkrat odgovorim ali kar lahko potrdim, vendar prav tako menim, da bo Parlament v naslednjih tednih in mesecih to točko obravnaval še enkrat, ker obravnava v tem obdobju tudi naše sporazume.

  Predsednik. Prejel sem šest predlogov resolucij⁽¹⁾ v skladu s členom 103(2) Poslovnika. Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo 12. decembra 2007.

Pisna izjava (člen 142)

  Gay Mitchell (PPE-DE), v pisni obliki. – Zdaj je kritično obdobje v zvezi s sklenitvijo sporazumov o gospodarskem partnerstvu. Skladnost sporazuma s pogoji STO je ključna za bolj razvite države AKP.

Na žalost si obe strani nista vedno zaupali. Nobena država ne bi smela biti prisiljena v sprejetje sporazuma. Komisija bi si morala bolj prizadevati, da bi se v pogajanjih upoštevala tudi stališča drugih strani.

EU je najpomembnejši trgovinski partner za večino držav AKP.

Leta 2004 je EU iz držav AKP uvozila blago v skupni vrednosti 28 milijard EUR. Ta znesek je dvakrat večji od zneska razvojne pomoči, ki je bila na voljo regiji AKP od leta 2000 do 2007 v okviru devetega evropskega razvojnega sklada.

Za trajnostno gospodarsko rast in razvoj ni ključna pomoč, ampak trgovina. Ne moremo zanikati, da je veliko držav AKP soočenih z znatnimi izzivi, zato morajo biti pravilno oblikovani sporazumi o gospodarskem partnerstvu za države AKP priložnost.

Evropska unija mora razvojni program, ki bo priložen vsakemu sporazumu o gospodarskem partnerstvu, podpreti v celoti.

Začasni sporazumi morajo zagotoviti, da ne bo v trgovini nobenih motenj in da preživetje več milijonov ljudi ne bo ogroženo.

(1) Glej zapisnik.