Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :

Predložena besedila :

RC-B6-0022/2008

Razprave :

PV 17/01/2008 - 11.2
CRE 17/01/2008 - 11.2

Glasovanja :

PV 17/01/2008 - 12.2

Sprejeta besedila :


Dobesedni zapisi razprav
Četrtek, 17. januar 2008 - Strasbourg Edition JOIzdaja UL

11.2. Razmere v Demokratični republiki Kongo in posilstvo kot vojni zločin (razprava)
Zapisnik
MPphoto
 
 

  Predsednica. Naslednja točka je razprava o šestih predlogih resolucij o razmerah v Demokratični republiki Kongo in posilstvu kot vojnemu zločinu(1).

 
  
MPphoto
 
 

  Raül Romeva i Rueda, avtor. − (ES) Gospa predsednica, na žalost vprašanje spolnega nasilja in zlasti posilstva kot vojnega orožja ni novo.

Ne smemo zanemariti, da člena 7 in 8 Rimskega statuta o ustanovitvi Mednarodnega kazenskega sodišča iz leta 1998 opredeljujeta posilstvo, spolno suženjstvo, prisilno prostitucijo, prisilno nosečnost, prisilno sterilizacijo ali katero koli drugo obliko spolnega nasilja kot zločine proti človeštvu in vojne zločine, ki so v smislu obravnavanja in preganjanja enakovredni mučenju ali hudim vojnim zločinom, ne glede na to, ali so storjeni med oboroženimi spopadi ali ne.

Vojna v Demokratični republiki Kongo kaže, v kakšnem obsegu si to vprašanje zasluži več pozornosti, kot ga je imelo do danes. Letno se je v regiji zgodilo na deset tisoče posilstev in spolnih napadov. Razen tega se je mnogo teh incidentov zgodilo v taboriščih za razseljene osebe ali begunce, storilci pa pogosto prihajajo iz vrst vladnih čet, uporniških skupin ali drugih sil.

Zato menim, da je zelo pomembno, da ta parlament ne le obsodi te prakse, temveč tudi, da pozove organe Demokratične republike Kongo, da nemudoma končajo s temi praksami, jih raziščejo, obravnavajo na sodišču in sprejmejo obsodbe ter zagotovijo zaščito za žrtve, priče in družinske člane.

Prav tako moramo opomniti lastne institucije, da resolucija Varnostnega sveta Združenih narodov 1325 poudarja odgovornost držav članic, da odpravijo nekaznovanje ter preganjajo tiste, ki so odgovorni za zločine proti človečnosti in vojne zločine, vključno z zločini v zvezi s spolnim nasiljem ali drugimi oblikami posebnega nasilja proti ženskam.

 
  
MPphoto
 
 

  Erik Meijer, avtor. – (NL) Gospa predsednica, evropske države so v kolonijah v Afriki združila plemena, ki niso imela dobrih medsebojnih odnosov, ter druga plemena razdelila z določitvijo meje po sredini njihovega ozemlja. Demokratična republika Kongo, ogromno ozemlje s številnimi rasnimi skupinami, ni dobila priložnosti za osamosvojitev s postopnim oblikovanjem samouprave med belgijsko kolonizacijo pred letom 1960. Za dekolonizacijo ni bilo nobenih priprav: nenadoma je postala neizogibna, in sicer po tem, ko sta Anglija in Francija priznali neodvisnost manjšim sosednjim kolonijam konec šestdesetih let 20. stoletja, delno kot posledica vojn v Maroku, Tuniziji, Alžiriji in Keniji.

Od takrat je Kongo neprestano vojno območje. Zgodnja leta so bila zaznamovana s konfliktom med Kasavubujem iz zahoda, Lumumbo iz severovzhoda in Tshombejem iz jugovzhoda. Vsak je zastopal drugačno ideologijo in interese, vendar so bili, kar je pomembneje, priljubljeni pri omejenih delih prebivalstva Konga.

Stroga vojaška diktatura izkoriščevalca Mobutuja je državo več let združevala v navideznem miru, vendar se razlike nikoli niso premostile. Zadnje volitve prav tako niso omogočile enotnosti ali dobrega sodelovanja. Država ostaja konfliktno območje z gibljivimi mejami, kjer gre tako kot v šestdesetih letih za razmejevanje etničnih ozemelj in nadzorovanje rudarskih območij. Od tega so imele korist tuje družbe. Zdi se, da je zdaj prisoten spor o tem, katere od mnogih plemenskih skupin bodo zdaj prevladale nad drugimi. Glede na sedanje razmere se zdi, da za Kongo ni upanja.

Vse grozote, ki so omenjene v resoluciji, vključno s splošnim brezpravjem in pogostimi posilstvi žensk, so povezane s tem neredom. Dokler se bo konflikt nadaljeval in tolikšno število ljudi ne bo imelo stalnega prebivališča, zakon proti spolnemu nasilju iz leta 2006 ne bo rešil te težave.

Resolucija upravičeno omenja vlogo vladnih predstavnikov, mirovnih sil in organizacij za pomoč; njihovi pripadniki bi morali storiti vse, kar je v njihovi moči, da preprečijo take grozote, ne da tudi sami postanejo del njih. Priznanje posilstev, prisilne nosečnosti, spolnega izkoriščanja in drugih oblik spolnega nasilja kot vojnih zločinov s strani Evropske unije in Združenih narodov je pogoj, odprava okoliščin za to nasilje pa se bo morala zgoditi v Kongu samem.

 
  
MPphoto
 
 

  Ryszard Czarnecki, avtor. - (PL) Gospa predsednica, v Demokratični republiki Kongo sem bil ravno pred tremi tedni, kar pomeni, da znanja o situaciji nisem pridobil le iz dokumentov, čeprav so ti zelo pomembni.

To je resnično nesrečna država, ki je zamenjala veliko imen. Včasih se je imenovala Kongo, nato se je preimenovala v Zaire, zdaj pa je znana kot Demokratična republika Kongo. Vendar je veliko pogosteje kot do menjave imen prihajalo do množičnih selitev njenega prebivalstva. V dokumentih pred nami je navedeno, da je moralo samo lani svoje domove zapustiti 400 000 prebivalcev. Skupno število ljudi, ki so bili prisiljeni to storiti v zadnjih letih, je štirikrat večje in znaša 1,5 milijona.

Omenil bi tudi posilstvo kot orožje, ki ga namenoma uporabljajo v politične namene uporniki, pa tudi policija in vojska na vladni strani. Kaj takega se še ni zgodilo in Afriška unija je povsem brez moči, da bi to rešila.

 
  
MPphoto
 
 

  Tadeusz Zwiefka, avtor. - (PL) Gospa predsednica, močno se mi zdi, da danes besede „demokratična republika“ v uradnem imenu Konga zvenijo precej prazno, saj se prav v tej državi pred našimi očmi odvija ena od največjih humanitarnih kriz v zadnjih letih.

Okoli 650 000 ljudi se nenehno seli po državi. V samo eni provinci, Kivu, je bilo v zadnjih petih letih premeščenih 80 % družin, okoli 1 000 žensk na mesec je žrtev posilstev, več deset tisoč otrok pa je postalo vojakov. V Demokratični republiki Kongo pohod vojske spremljajo vse mogoče vrste zločinov proti civilnemu prebivalstvu, kot so posilstva, umori in ropanje. Spolno nasilje se uporablja za ustrahovanje in kaznovanje prebivalcev Demokratične republike Kongo, ki so podpirali napačno stran v konfliktu. Tako razširjeno je, da je v skladu z „zdravniki brez meja“ 75 % vseh posilstev na svetu storjenih na vzhodu Demokratične republike Kongo. Posilstvo spremljajo barbarsko mučenje, kot je pretepanje s palicami in pohabljanje z noži. Veliko mladih žensk je bilo prisiljenih v spolno suženjstvo.

Opozoriti je treba, da je v Demokratični republiki Kongo trenutno nameščen največji del mirovnih sil ZN, sestavljen iz 17 000 vojakov. Kakšen je glavni način za preprečevanje spolnega nasilja? To so slogani na stenah, ki navajajo, da je posilstvo nečloveško. Najbolj zaskrbljujoče dejstvo pa je, da so vojaki ZN sami postali del tega škandala. Preiskovalci ZN so večkrat ugotovili, da so vojaki ZN sami prisilili dekleta iz Konga v prostitucijo. Vendar se je izkazalo, da je skoraj nemogoče kaznovati zadevne vojake, saj so vodje njihovih enot storili vse, da bi preprečili sodni pregon. Vojaki so mnogokrat povzročili nasilje, namesto da bi pred njim ščitili, kar se dogaja vse pogosteje. To lahko opredelimo le kot škandal.

Rad bi pozval mednarodno skupnost, da podpre takojšnje odločno ukrepanje, katerega cilj je identifikacija in kaznovanje odgovornih za zločine spolne narave. Prav tako bi rad poudaril, da so države, ki pošiljajo vojaške enote na bojna polja pod okriljem ZN, odgovorne za izvedbo ustreznih preiskav o kakršnih koli obtožbah glede kaznivega ravnanja osebja, ki je vključeno v mirovne misije.

Ugotavljam, da so možnosti Evropske unije v zvezi z reševanjem takšnih konfliktov omejene. Vendar pozivam k temu, da se zagotovijo sredstva za organizacijo mirovne konference v provinci Kivu. Pomoč Evropske unije bi bilo prav tako treba usmeriti k zagotavljanju zdravstvene, pravne in socialne pomoči vsem žrtvam spolnih zločinov.

Verjamem, da bosta Evropska unija in ZN uradno priznala, da so vse vrste zločinov spolne narave zločini proti človečnosti.

 
  
MPphoto
 
 

  Josep Borrell Fontelles, avtor. − (ES) Gospa predsednica, opis spolnega nasilja v provinci Kivu v Kongu povzroča neizogiben občutek slabosti. Naši kolegi so opisali, kaj se tam dogaja, in tega ne nameravam ponavljati. Ne smemo se le strinjati o tem, da to obsojamo, saj bi bil tako naš glas le glas vpijočega v puščavi: storiti moramo nekaj, da to ustavimo, in sicer lahko storimo to, da izvajamo pritisk na vlado Konga, saj teh grozot, katerih namen je ponižati ženske in omajati moralne temelje družbe, v kateri živijo, ne izvajajo le uporniki, ampak tudi njene oborožene sile.

Združene narode in Evropsko unijo moramo pripraviti do tega, da spolno nasilje razglasita za zločin proti človeštvu. Komisijo je treba prositi, da Kongu dodeli razvojno pomoč, ki bo v večji meri in prednostno namenjena pomoči žrtvam: in sicer pravno, socialno in zdravstveno pomoč.

Osebje Združenih narodov na terenu moramo pripraviti do tega, da zaščito žrtev in iskanje odgovornih obravnavajo kot prednostne naloge, da pa bi to lahko storili, moramo razširiti pooblastila misije Združenih narodov v Demokratični republiki Kongo, da vzpostavimo bolj neposredno povezavo s preprečevanjem takih dogodkov.

Pozvati moramo vse tiste, ki se bodo udeležili konference v provinci Kivu, da sprejmejo posebne ukrepe, ki zahtevajo pravičnost in prevzem odgovornosti, kajti če bodo po vsem, kar se je zgodilo, posiljevalci na koncu ostali nekaznovani in bodo nosili uniforme uradne vojske republike Kongo, bodo žrtve ponižane dvakrat, prvič med samim posilstvom in nato, ko bodo ugotovile, da so storilci ostali nekaznovani.

To lahko in moramo storiti. Verjamem, da bo Komisija to ustrezno upoštevala in preusmerila sredstva za razvojno pomoč Kongu, kot sem zaprosil, ter jih namenila za pomoč žrtvam in za preprečevanje tega brutalnega uničevanja dostojanstva žensk.

 
  
MPphoto
 
 

  Urszula Gacek, v imenu skupine PPE-DE. – (PL) Gospa predsednica, besedilo resolucije pred nami vsebuje zaskrbljujoče podatke. Vendar moramo vedeti, da se za temi statistikami skrivajo usode posameznih žensk.

Z vami želim deliti zgodbo Lumo. Bila je žrtev množičnega posilstva leta 1994. Napad je bil tako brutalen, da je to mlado dekle utrpelo trajne notranje poškodbe. Po letih zdravljenja in štirih operacijah njeno zdravje še ni povrnjeno, najbrž pa nikoli ne bo povsem okrevala. Njen zaročenec, večina njene družine in družba so jo zavrgli. Njena mati in afriška dobrodelna organizacija HEAL Africa sta bili njena edina podpora. HEAL Africa vodi bolnišnico v Gomi, kjer je storjenih največ posilstev v Demokratični republiki Kongo. Bolnišnica je specializirana za zdravljenje žrtev brutalnih primerov spolnega nasilja. Kirurgi so zelo uspešni, tako imenovane matere pa zagotavljajo psihološko pomoč žrtvam.

Parlament bi moral te ljudi pohvaliti za njihovo delo, vendar samo pohvale niso dovolj. Razmisliti je treba, kako jim lahko zagotovimo praktično pomoč. To dolgujemo Lumo in več tisoč njenim sestram iz Konga, ki potrebujejo pomoč.

(Ploskanje.)

 
  
MPphoto
 
 

  Karin Scheele, v imenu skupine PSE.(DE) Gospa predsednica, z današnjim predlogom resolucije o razmerah v Demokratični republiki Kongo ter o posilstvu in spolnemu nasilju kot vojnih zločinih pozivamo Evropsko unijo in Združene narode, da uradno priznajo posilstvo, prisilno nosečnost, spolno suženjstvo in druge oblike spolnega nasilja kot zločin proti človečnosti ter kot obliko mučenja. Prav tako pozivamo k izvajanju pritiska na vlado Konga, da odpravi razmere, v katerih prihaja do teh zločinov, ki ostanejo nekaznovani. Ti ukrepi so potrebni, da se izboljša grozno situacijo, v kateri se je znašlo več sto tisoč žensk.

Nasilje, ki ga doživljajo ženske v Demokratični republiki Kongo, je nepredstavljivo. V provinci Kivu je bila posiljena več kot tretjina vseh žensk, mnoge pa so bile v dolgih obdobjih posiljene znova in znova. To se dogaja že vrsto let. Večina storilcev je vojakov z obeh strani, članov varnostnih sil Konga in policistov. Posebna poročevalka ZN o nasilju nad ženskami je poročilo oddala prejšnji september.

Grozote, ki so jih storile oborožene čete so nepojmljivo brutalne in namenjene popolnemu fizičnemu in psihološkemu uničenju žensk. Travmo posilstva še poslabša dejstvo, da je nato veliko žrtev predmet družbene diskriminacije in da so izgnane iz svojih družin in skupnosti. To je eden od razlogov, zakaj je prijavljenih le del posilstev, ki so bila dejansko storjena.

Kot je gospod Fontelles že povedal, želimo iz tega razloga razširiti pooblastila ZN, da bodo vključevala tudi zaščito civilistov pred spolnim nasiljem. Poročila o spolnih kršitvah članov mirovne misije ZN je treba podrobneje preučiti, odgovorne pa je treba privesti pred sodišča.

Pred nekaj dnevi se je v Gomi začela konferenca o miru, varnosti in razvoju. Nujno pozivamo vse udeležence, da začnejo reševati težave v zvezi s spolnim nasiljem nad ženskami in deklicami, da si prizadevajo za to, da se odgovorne privede pred sodišče, ter da odpravijo trenutno situacijo, v kateri je taka dejanja lahko ostanejo nekaznovana.

 
  
MPphoto
 
 

  Marcin Libicki, v imenu skupine UEN. (PL) Gospa predsednica, danes razpravljamo o posilstvu kot vojnem zločinu v Demokratični republiki Kongo. Ironično je, da se ta država imenuje Demokratična republika Kongo. Danes se zdi, da bolj ko se demokracija omenja v imenih in govorih, manj človekovih pravic uživajo običajni ljudje.

Ponovno bom povedal, da je edini način nadzorovanja afriških vojaških poveljnikov, ki so bili povzdignjeni na predsedniške položaje, z gospodarskimi sankcijami ali z oboroženim posredovanjem. Dokler Evropska unija ne bo oblikovala policijskih sil, ki seveda ne bi posredovale v vsaki državljanski vojni, temveč bi vsaj nadzorovale taborišča, tako imenovana begunska taborišča, kjer se dogajajo najhujši zločini v Demokratični republiki Kongo, bomo lahko le naprej razpravljali o tej zadevi. Ljudje bodo še naprej trpeli in umirali, medtem ko bomo mi razpravljali brez konca.

 
  
MPphoto
 
 

  Hiltrud Breyer, v imenu skupine Verts/ALE.(DE) Gospa predsednica, grozljiva množična posilstva, ki se dogajajo v Kongu, so sistematično organizirana, to pa pomeni, da se uporabljajo tudi kot vojaška strategija, kar pa ni le vojno, temveč tudi spolno nasilje nad ženskami. Brutalna posilstva zdaj kot simbol moči ali kot sredstvo ustrahovanja izvajajo vse sprte strani v vzhodnem Kongu, bodisi lokalna plemenska milica ali pripadniki nacionalne vojske.

Prav najšibkejši v družbi, in sicer ženske, otroci in celo dojenčki so barbarsko zlorabljeni, namerno poškodovani, pohabljeni, okuženi z virusom HIV in ostalimi nalezljivimi boleznimi ter celo ubiti. Vemo in slišali smo, da raven brutalnosti presega moč človekove domišljije, zdaj pa moramo posilstvo nujno in končno razglasiti za zločin proti človečnosti, vojni zločin in obliko mučenja. Poleg tega potem, ko se žrtve travmatizirane in same vrnejo v svoje vasi po bolečih operacijah – številne ženske v celoti izgubijo svoje spolne organe – le redko ali nikoli ne najdejo zavetja.

Zato lahko le podprem pripombe gospoda Borrella in gospe Scheele: prav tako moramo uporabiti evropski denar, da zgradimo spalna naselja za ženske, ki lahko služijo kot nekakšna zatočišča za tiste, ki so se vrnile iz bolnice, in kjer si lahko poskusijo zgraditi novo življenje. Dejansko je psihološko nasilje, ki so ga žrtve utrpele poleg fizičnega nasilja, nepredstavljivo grozno.

Vemo, da so večino teh napadov izvedli uporniki, vendar lahko skoraj petino ugotovljenih incidentov pripišemo vladnim četam in policiji, res pa je sramotno, da doslej prostost ni bila odvzeta še niti enemu hudodelcu ter da nihče ni bil obtožen. Čas za prazno govorjenje je torej že potekel. Potrebno je politično ukrepanje ZN in Evropske unije, saj če ...

(Predsednik je prekinil govornico.)

 
  
MPphoto
 
 

  Urszula Krupa, v imenu skupine IND/DEM. – (PL) Gospa predsednica, ko sem nedavno govorila v razpravi o spolnem suženjstvu na Japonskem med drugo svetovno vojno, sem tudi izrazila nasprotovanje brutalnemu nasilju nad ženskami, ki se trenutno dogaja v Demokratični republiki Kongo. V skladu z „zdravniki brez meja“ je 75 % vseh posilstev na svetu storjenih v Demokratični republiki Kongo. To je še bolj zaskrbljujoče, saj nasilje spremlja posebna krutost. Prizadete so celo triletne deklice.

Oborožene skupine uporabljajo posilstvo kot taktično metodo za to, da zatrejo upor in kaznujejo etnične skupine. To ne velja le za oborožene upornike, temveč tudi za vojsko Konga. Pomanjkanje hrane in bolezni ter spolno nasilje in napadi brez primere so prispevali k temu, da je to območje postalo pekel na Zemlji. Spomniti se moramo, da rivalstvo med plemeni izvira iz časov kolonizacije, ko je bilo eno pleme pomembnejše od drugega.

 
  
MPphoto
 
 

  Leopold Józef Rutowicz (UEN). – (PL) Gospa predsednica, Demokratična republika Kongo je največja država v Afriki. Ima bogate naravne vire, kot so voda, tropski gozdovi in kmetijske površine, vendar je civilizacija dolgo časa propadala. V Demokratični republiki Kongo je več kot milijon ljudi izgubilo življenje kot posledica dveh državljanskih vojn, plemenskih konfliktov ter aktivnosti oboroženih skupin in upornikov. Tragično situacijo ljudi pa so še poslabšala dejstva o množičnih preselitvah državljanov iz njihovih prejšnjih območij prebivališč, podkupljivih in neučinkovitih vladah, epidemiji aidsa in nedavnemu napadu virusa ebole.

Kako lahko tem ljudem pomagamo? Poleg humanitarne pomoči in tehnične podpore je bistveno, da se obravnava voditelje in organizatorje, ki so odgovorni za ta grozovita dejanja. Bili so in ostajajo nekaznovani, treba pa bi jih bilo izključiti iz kongovske družbe. Zločince, odgovorne za genocid bi morale preganjati posebne mednarodne sile, da bi se jim lahko sodilo pred sodiščem.

 
  
MPphoto
 
 

  Zbigniew Zaleski (PPE-DE). – (PL) Gospa predsednica, ne želim ponavljati že navedenega, želela bi le povedati, da je treba po našem mnenju nujno zagotoviti pomoč. Upamo, da bo ta izdatna in čim bolj razširjena.

Prav tako bi rada povedal, da sem med volitvami v Demokratični republiki Kongo pretresen ugotovil, da se dečki, stari 13 let ali včasih celo mlajši, učijo dveh stvari: kako se boriti in kako posiljevati deklice, ki so celo mlajše od njih. Takšna je slika tako imenovanih vojakov skupine, ki podpira predsedniškega kandidata iz opozicije, gospoda Bembo. Vendar to ni izjema. Situacija je enaka na vseh straneh. Zato podpiram izjavo gospoda Borrella, da je treba sredstva in vire, ki jih imamo na voljo, med drugim nameniti za prevzgojo teh mladih ljudi. Če bodo ti mladi ljudje nadaljevali s svojim ravnanjem, je edina prihodnost, ki jih čaka, življenje v tolpah, ki posiljujejo in morijo. Nekaj je treba storiti z njimi. Zdi se, da je pred nami izziv, kako najti način, da pomagamo tem ljudem spremeniti svoj odnos do življenja in do nasprotnega spola.

 
  
MPphoto
 
 

  Meglena Kuneva, komisarka. − Gospa predsednica, Komisija ostaja zelo zaskrbljena zaradi vse slabšega stanja na področju človekovih pravic, zlasti zaradi zelo razširjenega spolnega nasilja na vzhodu Demokratične republike Kongo, ter odločno obsoja vsa nasilna dejanja nad ženskami.

V prevladujočem stanju nasilja in negotovosti so vse oborožene skupine, ki so prisotne na vzhodu Demokratične republike Kongom, vključno z elementi nacionalnih oboroženih sil, do neke mere odgovorne za bistveno povečanje teh vrst dejanj. V zvezi s tem je pomembno spodbujati boj proti nekaznovanju ter obravnavati ključne vzroke za to težavo. Treba je opozoriti, da spolno nasilje v vzhodnem delu Demokratične republike Kongo sodi v okvir nenehnih konfliktov in nasilja v regiji.

Za trajnostno varnost in stabilnost, ki sta dva ključna elementa, povezana z razširjenostjo spolnega nasilja v Demokratični republiki Kongo, je potreben mir. Zato Komisija skupaj z državami članicami nenehno spodbuja politično rešitev krize na vzhodnem delu Demokratične republike Kongo.

Konferenca o miru, varnosti in razvoju v provincah Kivu, ki trenutno poteka in je povezana z nedavnim sporazumom med Demokratično republiko Kongo in Ruando v Nairobiju novembra 2007, bi lahko pomenila pomemben korak naprej v procesu, ob priznavanju, da še vedno ostaja veliko izzivov, preden bo v provincah Kivu dosežen trajnosten mir.

Vendar ta prizadevanja niso dovolj in jih je treba dopolniti z dejavno podporo za okrepitev kapacitet države, da zagotovi zaščito ljudem. V zvezi s tem Komisija sodeluje z državami članicami pri krepitvi pravne države in v boju proti nekaznovanju, s podpiranjem reforme varnostnega sektorja, ki vključuje sektor vojske, policije in pravosodja.

Želela bi razmisliti o nekaterih vprašanjih članov in poskusila nanje odgovoriti. Komisija težavo spolnega nasilja in kriminalitete obravnava zlasti prek projekta za pravice in obnovo v vzhodnem delu Demokratične republike Kongo, ki ga financira več strani, pri čemer se med drugim osredotoča na krepitev zmogljivosti pravnih akterjev in večje zagotavljanje pravne pomoči žrtvam spolnega nasilja.

Poleg tega Komisija zagotavlja veliko humanitarno pomoč – okoli 40 milijonov EUR na leto – za Demokratično republiko Kongo, zlasti za province Uturi in Kivu. Naši humanitarni in zdravstveni programi upoštevajo omenjeno spolno nasilje, z ustvarjalnega vidika in z vidika osveščanja.

 
  
MPphoto
 
 

  Predsednica. – Ta razprava je kočana.

Glasovanje bo potekalo na koncu razprave.

 
  

(1) Glej zapisnik.

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov