Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 30. januar 2008 - Bruselj

14. Razmere v Iranu (razprava)

  Predsednik. − Naslednja točka je izjava visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko ter Komisije o razmerah v Iranu.

Toplo pozdravljam visokega predstavnika Javierja Solano. Gospod Solana, izvolite na oder.

  Javier Solana, visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko. − Gospod predsednik, nočem se vmešavati v razpravo, ki poteka, vendar bom spregovoril na vašo željo. Najprej bi se vam želel zahvaliti za povabilo. To je prvič v letu 2008, da sem spregovoril pred Parlamentom. Vsi smo prepričani, da bo leto 2008 zelo razburljivo. Rad bi še naprej tesno sodeloval s Parlamentom, vami in cenjenimi poslanci tega parlamenta.

Danes imamo zelo pomembno razpravo – razpravo o vprašanju, ki je eno od najpomembnejših na dnevnem redu mednarodne skupnosti. Želim podati kratko izjavo v zvezi s tem in porabiti potreben čas, da ugotovimo, ali lahko skupaj razumemo to zapleteno vprašanje, ki je danes na vrhu mednarodnega dnevnega reda, in ne le razumemo, ampak tudi napredujemo pri njegovem reševanju.

Naj začnem z nekaj opombami. Iran je ključna država na Bližnjem vzhodu. Pomemben je v strateškem smislu in tudi kot regionalni dejavnik. Zato želimo imeti z Iranom konstruktiven odnos, vendar, kot veste, so v zvezi s tem velike težave.

Iran je zelo živahna družba, polna nadarjenih ljudi. Ima izjemno visok delež diplomantk. Perzijščina je eden od najpomembnejših jezikov v internetu, zlasti v blogih, v katerih se poskušajo izražati mladi.

Politična scena v Iranu vzbuja danes, kot veste, veliko zanimanja. Obstajajo elementi demokracije, ki niso prisotni v drugih državah na Bližnjem vzhodu, vendar je mogoče volilni postopek še bistveno izboljšati. Na volitvah v iranski parlament majlis marca je bilo 30 % kandidatov izključenih, pri čemer se je najbolj nasprotovalo tistim z reformističnimi idejami. Nekateri se bodo lahko pritožili, medtem ko se drugi ne bodo mogli. Kljub temu je nepopolna demokracija boljša kot nobena, zato je prav, da sodelujemo z iranskimi poslanci. Zelo sem hvaležen Evropskemu parlamentu, da je tja poslal delegacijo, ki se je srečala s kolegi iz iranskega parlamenta.

Poslanci tega parlamenta so prav tako upravičeno zaskrbljeni glede pravne države in človekovih pravic v Iranu. Iran je na indeksu svobode tiska skoraj med zadnjimi na svetu. Povečal je število usmrtitev. Žal obstajajo številna poročila o mučenjih. Takšne stvari so nesprejemljive in le škodijo podobi Irana kot civilizirane države.

Vsi, ki se borijo za človekove pravice v Iranu, na primer s kampanjo, v kateri so zbrali milijon podpisov za pravice žensk, zaslužijo našo podporo in občudovanje. Danes zjutraj sem imel priložnost, da sem se o tem pogovoril z gospo Zuhair Belhasen, ki je, kot veste, ena od najpomembnejših oseb v Mednarodni federaciji za človekove pravice. Z več svobode, večjo odgovornostjo in enakopravnejšim razumevanjem pravice lahko Iran postane ena od najbolj kreativnih in dinamičnih držav na Bližnjem vzhodu. V preteklosti je med Evropsko unijo in Iranom že potekal dialog o človekovih pravicah, vendar od leta 2004 v njem Iran ne želi več sodelovati.

Vendar imamo z Iranom več področij skupnega interesa, ki še niso v celoti raziskana, od teh je najočitnejši energetski sektor – prav tako lahko še bolje sodelujemo pri boju proti tihotapljenju drog in boju proti terorizmu.

Prav tako bi bilo dobro, če bi lahko bolje sodelovali z Iranom na tem področju. Vendar je to zdaj, kot veste, težko, ker je Iran težko obravnavati kot konstruktivnega partnerja. Skoraj na vsakem področju izvajamo drugačne, včasih celo nasprotujoče si politike. Želimo doseči rešitev palestinskega vprašanja z dvema državama. Želimo, da bi konferenca, ki je potekala v Annapolisu, dosegla svoj cilj. Iran je še vedno edina država na Bližnjem vzhodu, ki ne sprejema zamisli o rešitvi z dvema državama. Je ključni dobavitelj orožja Hamasu. Pripombe predsednika Ahmadinedžada v zvezi z Izraelom in njegova podpora zanikanju holokavsta so za nas v celoti nesprejemljive. Iran je, kot veste, dejavnik, ki spodbuja destabilizacijo Libanona. To je najpomembnejši dobavitelj orožja Hezbolahu. Prav tako je sodeloval s skupinami, ki izvajajo nasilje v Iraku.

Zaradi vseh teh dejavnosti je Iran z našega vidika težaven akter na Bližnjem vzhodu. Vendar ostaja eden od tistih, ki jih moramo bolje razumeti ter z njimi bolje sodelovati. V preteklosti smo v nekaterih obdobjih uspešno sodelovali z Iranom, na primer v Afganistanu, verjamem, da si lahko še naprej prizadevamo za takšne priložnosti.

Vendar je, kot veste, eden od najpomembnejših vzrokov za zaskrbljenost iranski jedrski program. Če bi Iran razvil orožje, bi to lahko povzročilo zelo veliko nestabilnost in nevarnost na Bližnjem vzhodu. Prav tako bi to močno škodovalo celotnemu sistemu neširjenja jedrskega orožja. Tudi sum, da Iran razvija jedrsko orožje, lahko destabilizira stanje na Bližnjem vzhodu.

Naš cilj je odpraviti te sume. Rešitev lahko najdemo le s pogajanji.

Pozdravljamo dejstvo, da Iran sodeluje z Mednarodno agencijo za atomsko energijo na področju reševanja tako imenovanih „odprtih vprašanj“. V sedanji fazi pogovora z dr. El Baradejem mora Iran, kot veste, odgovoriti na pomembna vprašanja, kot je oboroževanje, in zlasti na druga vprašanja v zvezi s kontaminacijo, ki so zelo pomembna.

Vendar tudi če se odgovori na ta vprašanja o preteklosti, to ne zagotavlja preglednosti, ki jo zahtevamo v zvezi s sedanjimi dejavnostmi Irana ali z njegovimi prihodnjimi nameni. Sedanja preglednost zahteva, da Iran ratificira in uvede, kot smo že večkrat povedali, dodatni protokol.

Zaupanje v prihodnje načrte Irana je bolj težavno. Če domnevamo, da je imel Iran v preteklosti program za oboroževanje, kako smo lahko prepričani, da se sedanja dejavnost bogatenja uporablja le za civilne namene. To je zlasti težko, kadar ne vidimo nobenih znakov, kot se dogaja zdaj, da bi Iran podpisal pogodbo za gradnjo jedrske elektrarne drugje kot v Bušerju, za katero je podpisal pogodbo z Rusijo, ki ga tudi oskrbuje z gorivom. Vsi smo slišali o tem bogatenju. Ko sem predstavnike iranske vlade vprašal, kot ste pred dnevi storili tudi vi, kaj nameravajo storiti z obogatenim uranom, nisem prejel odgovora. Dokaz o tem ste videli pred nekaj dnevi.

Dejstvo, da lahko Iran razvije civilni program le s pomočjo držav, ki pripadajo skupini šestih držav, ki se pogajajo z njimi, ali se poskušajo pogajati z njimi, z izjemo Japonske. Nobena druga država na svetu ne more oskrbovati države, ki želi uporabiti ali razvijati civilni jedrski program, brez sodelovanja držav ali podjetij iz teh držav, ki so v skupini šestih držav in Japonske. Nikogar od nas ne moti iranski civilni program; dejansko mu ponujamo pomoč. Vendar nihče od nas tega ne bo storil, dokler ne bomo prepričani o tem, da so namere Irana izključno miroljubne.

Zato vseskozi poskušamo doseči rešitev na podlagi pogajanj. Kot veste, smo bili do zdaj žal neuspešni. Vendar je nemogoče, da ne ukrepamo, medtem ko Iran še naprej ne upošteva resolucij agencije ali resolucij Varnostnega sveta. Zato se v New Yorku pripravlja naslednja resolucija. Cilj teh resolucij ni kaznovati Iran, ampak ga prepričati o tem, da sede za pogajalsko mizo: menim, da je to treba storiti čim prej. Evropska unija in stalne članice Varnostnega sveta se glede tega v celoti strinjajo. Prejšnji četrtek smo imeli pomembno srečanje.

Mogoče lahko dodam še eno opombo v zvezi s tem, ki presega zadeve v zvezi z Iranom. V svetu, v katerem je zanimanje za jedrsko energijo vedno večje, moramo najti načine, kako državam zagotoviti, da lahko pridobijo jedrsko gorivo, ne da bi morale same izvajati bogatenje – ki je drag postopek in odpira vprašanja širjenja jedrskega orožja. Sam močno podpiram zamisel o oblikovanju mednarodnih jamstev za oskrbo z gorivom, mogoče v obliki banke goriva. S to zamislijo se poigrava veliko naših partnerjev in številne pomembne osebe v mednarodni skupnosti. Na tem področju obstajajo številne dobre zamisli. Verjamem, da je prišel čas, da te zamisli uresničimo in ukrepamo.

Kot sem povedal na začetku, je Iran ključna država. Že več let sodelujem pri normalizaciji odnosov med nami. Vsi bomo imeli koristi od tega – Iranci in Evropejci. Sam verjamem v to in si bom še naprej odločno prizadeval za uresničitev tega cilja, od katerega bodo imeli korist prebivalci Irana in Evropske unije.

  Benita Ferrero-Waldner, komisarka. − Gospod predsednik, menim, da je glede na sedanji položaj razprava o usmerjenosti Irana k jedrskemu programu neizogibna. Mednarodna skupnost skupaj išče zadovoljivo rešitev. To pomeni sodelovanje po ustreznih poteh z IAEA in Varnostnim svetom Združenih narodov. To pomeni tudi stalno prizadevanje visokega predstavnika Javierja Solane v imenu načina tri plus tri, s popolno podporo Evropske unije, ker ostaja mednarodna enotnost osrednjega pomena, kot je bilo prikazano na zadnjem zasedanju v Berlinu.

Ko sem prejšnji teden sprejela dr. Saida Džalilija, glavnega iranskega pogajalca, sem ga opozorila na naše načelno stališče. Nihče ne zanika pravice Irana do uporabe jedrske energije v miroljubne namene, vendar obstaja resna potreba po ponovni pridobitvi zaupanja in izkazovanju resnične politične volje za iskanje rešitve.

Medtem ko si je Evropska unija močno prizadevala za to, žal nisem takšne politične volje opazila na iranski strani. Dokler ne vidimo takšne politične volje, žal ne bo nobene možnosti za izboljšanje našega odnosa, vključno z začetkom ali ponovnim začetkom pogovorov o sporazumu o trgovini in sodelovanju ter pogovorov o energiji. To sem dr. Džaliliju ob najinem srečanju izrecno povedala.

Prepričana sem, da Parlament meni enako ter da še naprej odločno podpira visokega predstavnika Solano ter način tri plus tri za doseganje trajnostnega razvoja in diplomatske rešitve, ki zagotavlja tudi, medtem ko ohranja neodtujljivo pravico Irana do razvoja jedrske energije v miroljubne namene, objektivna jamstva, da so te dejavnosti izključno miroljubne narave.

Čeprav je razvoj odnosov med EU in Iranom zelo pogojen z napredkom na tem področju, je treba po mnenju Komisije z Iranom obravnavati več možnosti rešitve.

V zvezi s tem želim izraziti svoje spoštovanje do dela, ki ga opravlja delegacija za odnose z Iranom pod dinamičnim predsedovanjem gospe Angelike Beer. Gospa Beer, zlasti vam želim čestitati za misijo v Teheran, ki ste jo vodili prejšnji mesec. Stiki EP z iranskim parlamentom majlis so pomemben komunikacijski kanal med Evropsko unijo in Islamsko republiko Iran.

Vaša zasedanja z uradniki na visoki ravni, kot je zunanji minister gospod Motaki, ter z različnimi predstavniki iranske družbe so in so bila zelo dragocena. Srečanja z aktivistkami, družinami zaprtih študentov, sindikalisti in manjšinskimi skupinami predstavljajo pomembno pričanje o pomembnosti, ki jo Evropska unija pripisuje povsem svobodnemu, demokratičnemu in pluralističnemu Iranu v skladu z mednarodnimi konvencijami, ki jih je Islamska republika Iran prostovoljno sprejela.

Medsebojni stiki predstavljajo odlično sredstvo za premagovanje predsodkov in negativnih stereotipov ter za spodbujanje vzajemnega razumevanja. Tako je na primer zelo pomembno podpreti nadaljnji razvoj akademskih, kulturnih in umetniških izmenjav med Evropo in Iranom: dvema starodavnima zibelkama civilizacije, ki lahko veliko ponudita druga drugi.

Vesel sem, da lahko poročam o uspešnem začetku okvira za zunanje sodelovanje Erasmus Mundus v tem akademskem letu, ki povezuje Evropejce s študenti in profesorji iz Iraka, Jemna in Irana. Od Teherana do Širaza, od Mašhada do Alzahre, mreža iranskih univerz, ki sodelujejo v tem konzorciju se zdi zlasti obetavna. Prvi akademski paket je že več kot 50 iranskim študentom in profesorjem omogočil študij v Evropi. Močno upam, da bo ta program deloval tudi v obratni smeri ter da bodo lahko evropski študentje in profesorji prav tako odhajali v Iran.

Razen tega si prizadevamo za sodelovanje z Iranom v več sektorjih, kot je pomoč afganistanskim beguncem ali boj proti drogam. V zvezi s tem želim vašo pozornost usmeriti na nedavno predlagane predloge za subvencije nedržavnim akterjem in lokalnim organom v Iranu.

Program, in sicer prvi v sodelovanju z Iranom, si prizadeva za spodbujanje in krepitev vključujoče in usposobljene družbe. Vključuje izobraževalne in razvojne dejavnosti s poudarkom na ukrepih proti revščini.

Končno, program podpira sodelovanje med civilno družbo in lokalnimi organi ter dejavnosti za krepitev njihove pristojnosti. Ta poziv je zdaj odprt in traja do 11. februarja.

Po drugi strani pozdravljam odločitev, ki jo je sprejel Parlament na plenarnem zasedanju 13. decembra lani za dodelitev 3 milijonov EUR iz proračuna za predvajanje televizijskih novic v perzijščini. Spodbujanje pridobivanja in predvajanja informacij z močnim evropskim poudarkom lahko ima pomembno vlogo pri spodbujanju boljšega medsebojnega razumevanja z iransko javnostjo.

Končati želim s pomembno ugotovitvijo: vprašanje demokracije in človekovih pravic. Prejšnji teden je dr. Džalili pred tem parlamentom vztrajal pri pomembnosti človeškega dostojanstva. Seveda se lahko samo strinjam z njim, vendar sem mu lahko ob najinem srečanju izrazila le svojo globoko zaskrbljenost zaradi poslabšanja človekovih pravic in položaja na področju človekovih pravic v Iranu.

Lani je Iran po poročilih AFP, zbranih iz časopisnih člankov, izvedel vsaj 297 smrtnih kazni. V celoti se je število usmrtitev od leta 2006, ko je bilo po podatkih Amnesty International izvedenih 177 smrtnih kazni, zelo povečalo. Ne govorim o drugih zelo krutih metodah ubijanja ljudi. Zato sem morala izraziti svoje upanje, da se bo dialog o človekovih pravicah med EU in Iranom lahko nadaljeval.

Prav tako sem izrazila upanje, da bo na prihajajočih parlamentarnih volitvah kandidiralo več različnih kandidatov kot v preteklosti. Evropska unija ostaja na tem področju zelo dejavna. Zadnja izjava o smrtni kazni v Iranu, objavljena 25. januarja, je le še ena izjava o tej temi.

V celoti se strinjamo s Parlamentom v zvezi s trditvijo, da se brez sistematičnega izboljšanja položaja na področju človekovih pravic v Iranu naši odnosi z njim ne morejo ustrezno razvijati.

  Michael Gahler, v imenu skupine PPE-DE. – (DE) Gospod predsednik, naša resolucija obravnava razmere človekovih pravic v Iranu in spor glede iranskega jedrskega programa. V zvezi s človekovimi pravicami je ta parlament v zadnjih letih pogosto jasno izražal svoje stališče. Visoki predstavnik je danes spet spregovoril o usmrtitvah in mučenju. Glede na zadnje dogodke želim omeniti imena političnih aktivistov iz arabske skupnosti iz mesta Ahvaz, ki so bili obsojeni na smrt, in pozvati iransko vlado, da jih ne usmrti. Njihova imena so Zamal Bavi, Faleh Al Mansuri, Said Saki in Rasul Mazrea; enako velja za dva kurdska novinarja, Abdolvaheda „Hivo“ Butimarja in Adnana Hasanpurja. Naj jim ta objava njihovega težkega položaja omogoči zaščito v Evropi.

V zvezi z jedrskim vprašanjem glavni iranski pogajalec Said Džalili prejšnji teden odboru za zunanje zadeve ni jasno navedel pravih namenov Irana. Vprašanja 24 članov odbora so obravnavali površno na splošno. To ni pravi način za odpravljanje globokega nezaupanja, ki prevladuje med mednarodno skupnostjo in Iranom. Solidarnost na strani mednarodne skupnosti je najboljši odziv na takšno izmikanje, zato v resoluciji pozdravljamo sprejetje sporazuma v Berlinu 22. januarja o oblikovanju nove resolucije Varnostnega sveta ZN. S tem se bosta vključili Rusija in Kitajska, kar bo pomenilo jasen znak za Iran. Ta resolucija zagotavlja dodatne ukrepe kot del zadevnega pristopa mednarodne skupnosti.

Menim, da je prav prizadevati si za dialog, kadar je to mogoče, vendar moramo pogosto tudi navajati, kakšni so naši interesi, in sicer na eni strani človekove pravice in na drugi sodelovanje, čeprav šele takrat, ko in če si bo Iran ponovno pridobil zaupanje naše skupnosti.

  Hannes Swoboda, v imenu skupine PSE. – (DE) Gospod predsednik, dr. Solana, gospa komisarka, tukaj so vključena tri vprašanja: človekove pravice, jedrsko orožje in svobodne demokratične volitve v Iranu. To, česar danes ne obravnavamo, je vprašanje, ali je treba organizacijo mudžahidov dodati na črni seznam ali ne; vendar bomo to obravnavali ločeno.

Menimo, da na področju človekovih pravic številne in pogosto krute usmrtitve v Iranu postajajo zelo velika težava. V zvezi s tem se strinjam z gospodom Gahlerjem in upam, da lahko ima javno mnenje v naših državah pomemben vpliv.

Drugo vprašanje je vprašanje jedrskega programa. Zavzeto podpiramo stališča, ki jih je izrazil visoki predstavnik. Ne želimo jedrskega orožja v Iranu niti ga ne želimo nikjer drugje v regiji. Dovolj škandalozno je bilo, da je veliko držav, žal vključno z Združenimi državami Amerike, opazovalo razvoj bombe v Pakistanu in prenos tehnologije izgradnje bombe iz Pakistana v Iran, ker je bil Pakistan obravnavan z edinega vidika skupnega boja proti Sovjetski zvezi in torej proti Afganistanu.

Potrebujemo nadzor, zato prosim vas, gospod Solana, da si za to posebno prizadevate, da se zagotovita bolj polno vključevanje jedrske industrije, zlasti operacij bogatenja in odstranjevanja odpadkov, v večstranske okvire ter strožji nadzor. V zvezi s tem moramo storiti več, ker to ne zadeva le Irana, ampak tudi druge države.

Prav tako potrebujemo priznavanje zakonitih varnostnih interesov, ne od katere koli vlade, ampak od iranskega naroda, na kar morajo biti Američani pripravljeni zaradi nadaljnjega popuščanja. To varnost je treba zagotoviti in nato lahko zagotovo napredujemo v dialogu z Iranom. Prav tako podpiram resolucijo ZN, ker pomeni bistven napredek.

Gospod Solana, tudi glede volitev lahko le ponovim vaše mišljenje. Volitve in demokracija izpolnjujejo svoj cilj takrat, ko so volitve popolnoma svobodne, in če predsednik Ahmadinedžad meni, da ima v Iranu tako široko podporo, ga lahko le pozovem, da se izvedejo prave svobodne volitve brez zunanjih posegov, in bo razvidno, ali ima res tako široko podporo. Svobodne volitve v Iranu so eden od ključnih elementov v demokratizaciji celotne regije.

(Ploskanje.)

  Annemie Neyts-Uyttebroeck, v imenu skupine ALDE. – (NL) Gospod predsednik, gospod Solana, gospa komisarka, še vedno je nesmiselno, kot je dejal gospod Solana, da država s tako bogato zgodovino, raznoliko kulturo in dinamičnim prebivalstvom, kot je Iran, najbolj krši človekove pravice. Število smrtnih kazni v zadnjem letu, kar je omenila tudi komisarka, je tragična ponazoritev tega.

Zato skupaj s svojo skupino menim, da Iran dejansko izdaja svojo zgodovino, ko sedanji režim obravnava ljudi tako, in to na žalost počne že veliko let. Kljub temu menim, da je rešitev nedvomno v nadaljevanju dialoga s prebivalstvom in civilno družbo, vendar tudi s političnimi organi, čeprav bo to težavno.

Glede na to razprava z gospodom Džalilijem prejšnji teden ni bila ravno zabavna, vendar je bila zelo pomembna, ker bo zdaj ugotovil, da nihče iz nobene skupine v tem parlamentu ne bo podprl ali celo pričakoval od Irana, da začne uporabljati jedrsko raziskovanje v vojaške namene, ne da bi se mi na to odzvali.

V imenu svoje skupine zlasti pozdravljam predlog gospoda Solane za pripravo uvedbe večstranske in večnacionalne banke jedrskega goriva, ker je to verjetno dober način za povezavo zaradi zaskrbljenosti o neširjenju z možnostjo, da države nadaljujejo razvoj civilnih jedrskih dejavnosti.

  Konrad Szymański, v imenu skupine UEN. – (PL) Gospod predsednik, gospa komisarka, gospod Solana, v odnosih z Iranom je najpomembnejša in nujna zadeva pridobiti zagotovilo, da ne bo pridobival jedrskega orožja. Ne glede na informacije iz različnih virov, vključno s poročilom o oceni nacionalne obveščevalne službe, danes ne moremo biti prepričani o tem, da Iran ne bo razvijal takšnega orožja.

Lahkomiselno je verjeti, da se je od leta 2003 bogatenje urana v Iranu usmerjalo izključno v civilno uporabo. Od takrat je reformističnega predsednika Katamija zamenjal predstavnik strožje politične smeri. Prav tako moramo upoštevati, da se je vsak jedrski program začel izvajati pod pretvezo civilnih projektov: tako je bilo v Rusiji, Indiji, na Kitajskem in v Izraelu. Zelo verjetno je, da je današnji civilni program le korak na poti do mogočega bogatenja urana za vojaške namene. Zato mora Evropska unija na Iran izvajati čim večji pritisk, pri čemer ne sme izključiti vojaške rešitve.

  Angelika Beer, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, naj začnem z zahvalo gospodu Solani in gospe Ferrero-Waldner za temeljite priprave na obisk ter za sodelovanje pri posvetovanju in dialogu z nami prej in potem.

Želim poudariti in pri tem ni nobenega dvoma, da bodo to razpravo slišali v Iranu. Družba brez predsodkov in pluralistična družba si prizadeva za informacije, ki jih potrebuje, kar podpiramo s televizijskimi novicami v jeziku farsi. Vemo, da voditelji režima Ahmadinedžada spremljajo to razpravo, zaradi česar je prav in primerno jasno nagovoriti predsednika Ahmadinedžada in njegove privržence, da je to, da je za 296 parlamentarnih sedežev množica kandidatov, teh je več kot 7 000, od katerih jih je 2 000 očitno izključenih, jasen znak, da ima v domači politiki hude težave. Solidarnost izražamo civilni družbi, ženskam, sindikatom in vsem tistim, ki so ogroženi in katerih imena so bila prebrana pred nekaj minutami.

(Ploskanje.)

Obstaja še en razlog za današnjo razpravo, za katerega sem resnično hvaležna. Iran je v slepi ulici. Prišel je do zidu in ne ve več kako napredovati, zato ne more dajati ponudb. Vendar se hkrati sprašujem, ali smo Evropejci že izkoristili vse svoje adute. Na medstrankarskem obisku v Iranu se je ugotovilo, da moramo najti svoj način pogajanja, kar je mogoče le brez predhodnih pogojev in brez prisile.

Nekaj mi je na podlagi mnenj vseh ljudi, ki smo jih lahko srečali in ki potrebujejo našo podporo, postalo zelo jasno, da sankcije ogrožajo civilno družbo in krepijo moč predsednika Ahmadinedžada. Zato tako delovanje, kot je potekalo pred tem, ni politična možnost in ne bo odpravilo zastoja pri pogajanjih.

Za konec naj povem, da ne želimo jedrskega orožja v nobeni državi. Zase lahko rečem, da ne želim nobene jedrske energije, vendar, če je politika predsednika Sarkozyja, da vsepovsod sklene pogodbe o jedrski energiji brez kakršnih koli nadzornih ukrepov, kot so sporazumi o neširjenju, bo evropska zunanja politika postala dejavnik širjenja, namesto da bi pomagala zajeziti nadaljnje širjenje.

(Ploskanje.)

  Predsednik. − Hvala, gospa Beer, želim vam hitro okrevanje, kot predvidevam zaradi zlomljene roke.

  Tobias Pflüger, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, po poročilu ameriške obveščevalne službe so se razmere spremenile. Zdaj je potreben moratorij na jedrsko vprašanje. Zadevo je treba preusmeriti z Varnostnega sveta ZN nazaj na Mednarodno agencijo za atomsko energijo. Iran ima kljub vsem omejevalnim ukrepom proti skupinam, kot so sindikati, zelo živahno civilno družbo. Dogajajo se nesprejemljiva dejanja, kot je zavrnitev kandidatov za volitve v parlament majlis, vendar močno nasprotujem strožjim kaznim. To bi imelo negativne posledice, zlasti za demokratično opozicijo. Še vedno se pojavljajo grožnje o vojni proti Iranu, zlasti iz Združenih držav. Moja skupina močno nasprotuje vsaki grožnji o vojni in pripravi kakršnih koli vojnih načrtov.

Gospod Solana, v britanskem časopisu Guardian je citat člana vašega osebja Roberta Cooperja, ki v povezavi z nedavnim razpravljanjem o manifestu za nov Nato pravi: „Mogoče bomo uporabili jedrsko orožje pred drugimi, vendar je treba biti pri izrekanju tega na glas previden.“ Gospod Solana, ali je ta izjava povezana z razmerami v Iranu in kdaj boste izrazili odklonilno stališče do nje?

Naj ponovim: pogajanja z Iranom ter ne stopnjevanje in vojna.

  Bastiaan Belder, v imenu skupine IND/DEM. – (NL) Gospod predsednik, v zvezi z Islamsko republiko Iran so dobre in slabe novice. Dobro novico so prejšnji mesec, v sredini decembra, sporočili iz iranske opozicije v Teheranu, ki je jasno zavzela stališče proti zanikanju holokavsta predsednika Ahmadinedžada z izjavo, da je bil holokavst zgodovinski dogodek, o katerem ni mogoče dvomiti. To je bilo ustrezno zabeleženo.

Slaba novica je grožnja javnosti, ki jo je zunanji minister gospod Motaki nedavno izrazil Varnostnemu svetu Združenih narodov, ko je izjavil, da se bo v primeru sprejetja nove resolucije o sankcijah proti Iranu pred naslednjim poročilom IAEA o jedrskem programu države marca Teheran ustrezno in resno odzval.

Gospod Solana, rad bi slišal vaše mnenje o tej grožnji. Kaj menite o zamisli o krepitvi stališča IAEA z ustanovitvijo neodvisnega odbora tehničnih strokovnjakov za iranski jedrski program? Ne nazadnje obstajajo precedensi za to v UNSCOM in UNMOVIC. Poročilo odbora bi se uporabilo kot smernice za obravnavo v Varnostnem svetu.

  Philip Claeys (NI). – (NL) Gospod predsednik, režim v Iranu še vedno pomeni grožnjo za stabilnost na Bližnjem vzhodu in drugod po svetu. Iran podpira islamistične in teroristične skupine v Libanonu, na palestinskih ozemljih, v Afganistanu, Iraku in drugje. Strategija Evropske unije mora biti čim večja izolacija Irana v regiji. Prav tako je pomembno spodbuditi Rusijo, da upočasni svoje sodelovanje z Iranom. Jedrski načrti Irana pomenijo grožnjo za svetovni mir.

Ameriška nacionalna obveščevalna služba je pred nekaj meseci ves svet presenetila s trditvijo, da je Iran prenehal poskuse pridobivanja jedrskega orožja leta 2003. V ZDA zdaj pozivajo, da se ugotovitve nacionalne obveščevalne službe še dodatno raziščejo. Vendar bi bilo zdaj napačno predvidevati, da nenadoma grožnje iranskega jedrskega režima ni več. Zakaj Iran še vedno otežuje delo inšpektorjem Mednarodne agencije za atomsko energijo?

Vsi se zavedamo, česa je zmožen režim v Teheranu. Obstajajo zapisi o človekovih pravicah in jasni dokazi iz preteklosti, da je Iran sodeloval v mednarodnem islamističnem terorizmu. Če predsednik Ahmadinedžad javno izjavi, da želi Izrael izbrisati z zemljevida, moramo to resno obravnavati. Zato bi bilo v sedanjih razmerah napačno zmanjšati pritisk na predsednika Ahmadinedžada. Dialog mora obstajati, vendar mora biti Evropska unija v svojih poskusih in željah odločna, da stori več za pospeševanje svobode in stabilnosti.