Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 30. januar 2008 - Bruselj

17. Razmere v Gazi (razprava)

  Predsednik. − Naslednja točka je izjava visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko ter Komisije o razmerah v Gazi.

  Javier Solana, visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko EU. − (ES) Gospod predsednik, hvala za besedo v tej pomembni razpravi, ki jo bomo začeli.

Gospod predsednik, začenjamo razpravo o tragičnih dogodkih, ki so se zgodili v zadnjih tednih in dnevih: vprašanje Gaze, vprašanje o mejah med Gazo in Egiptom ter mejni prehodi med Gazo in Izraelom.

Posledice, ki smo jim priča v zadnjih dneh, so tragične: razmere na humanitarnem področju so se izrazito poslabšale in tudi varnostne razmere so se bistveno poslabšale.

Menim, da bi morala današnja razprava govoriti o tem, kako lahko prispevamo k reševanju težav.

V tem parlamentu smo že veliko razpravljali o težavah v preteklosti in verjamem, da se moramo danes osredotočiti na to, ali smo v Evropski uniji sposobni prispevati k reševanju tega pomembnega vprašanja (ker bo vplivalo tudi na konferenco v Annapolisu in na mirovni proces).

Še enkrat želim opozoriti, da smo mi, Evropska unija, dosledno pozivali k odprtju mejnih prehodov ter prostemu pretoku ljudi in blaga, za kar veljajo varnostna zagotovila, ne le blaga za humanitarno pomoč, ampak blaga, ki lahko pomaga pri gospodarskem razvoju regije, natančneje Zahodnega brega in Gaze.

Če manjkajo ti trije osnovni elementi, to so politični razvoj, gospodarski razvoj in spremembe razmer na terenu, bo zelo težko napredovati. Napredek na teh treh področjih je nujen, pri čemer ga je treba izpeljati istočasno.

Kaj lahko storimo Evropejci?

Od nastanka novih razmer smo bili v stalnem stiku s ključnimi udeleženci.

Kot veste, je v nedeljo potekalo pomembno srečanje Arabske lige, na katerem so zastavili vsa vprašanja in predstavili prizadevanje za oblikovanje formule za rešitev: formula, ki ne odstopa preveč od formule, ki jo je minister Fajad predložil Evropskemu svetu pred tedni in jo je znova poudaril v nedeljo na vrhu Arabske lige ali ministrskem srečanju Arabske lige: prizadevati si je treba za metodo povrnitve nadzora nad mejami, da lahko palestinska uprava zanje prevzame odgovornost.

Če se zgodi to, potem menim, da mora Evropska unija ponovno zastaviti vprašanje o Rafahu tako, kot ga je leta 2005.

Kot veste, tam nismo bili fizično prisotni; pripravljeni smo na razporeditev sil, takoj ko nas pokličejo, vendar zdaj tam nismo prisotni; na mejah nismo bili prisotni od takrat, ko je Hamas prevzel nadzor nad Gazo, ker za to nismo dobili dovoljenja.

Menim, da bi morali delovati v skladu z razpravo v Evropskem svetu, ki je potekala v ponedeljek, in z resolucijami Sveta, ker menim, da so ponedeljkove resolucije zelo dobre in so zagotovile občutek za smer, ki so jo pozdravile vse strani: Egipt, Palestinci in Izrael.

Zato verjamem, da smo na pravi poti. Ugotoviti moramo, kako zagotoviti hitro uresničitev poti, ki jo gradimo v skladu z resolucijami Sveta.

Trpljenje ljudi, ki ga doživljamo, je strašno: torej, ali je trpljenje ljudi v južnem Izraelu, ki je v dosegu raket, ki jih izstreljujejo iz severne Gaze proti svojemu ljudstvu, dejavnik, ki onemogoča stabilnost.

Če bi lahko oblikovali paket z vsemi temi zadevami, vključno z osvoboditvijo Haram aš Šarifa, ki ga je treba vključiti, če želimo stabilizirati razmere, bi morda lahko sodelovali, to pa bi za rešitev razmer zelo rad ponovil.

Kot rečeno sem v stalnem stiku z najpomembnejšimi udeleženci. V Egipt odpotujem takoj, ko se bodo delovna srečanja, ki so se danes začela med Palestinci in Egipčani, končala. Jutri ali pojutrišnjem bom tam in se jim bom pridružil ter opisal vložek, ki bi ga lahko prispevala Evropska unija.

Iskreno verjamem, da bi bila najboljša rešitev vrnitev v bolj vsestransko stanje, ko je imela palestinska uprava nadzor nad mejami in je bil omogočen prosti pretok blaga in ljudi; ne le za humanitarno pomoč, ampak tudi za gospodarski razvoj in trgovino, ki sta nujna za resničen napredek.

Gospe in gospodje, verjamem, da se srečujemo z zelo težkimi razmerami, ker je na Bližnjem vzhodu, kot sem omenil na začetku, med seboj vse povezano.

Če ne moremo napredovati pri reševanju vprašanja Gaze, potem bo v težavah tudi mirovni proces. Torej nosimo veliko odgovornost, prosim, zavedajte se, kaj nas čaka, in zavedajte se, da bova midva, komisarka in jaz, storila vse, kar je mogoče, da izkoristiva naš čas v teh nekaj tednih in preučiva, ali lahko pomagamo najti rešitev v imenu Evropske unije.

Gospod predsednik, nimam več veliko dodati, razen da želim pomagati doseči ta cilj in pri tem imeti podporo poslancev tega parlamenta.

  Benita Ferrero-Waldner, komisarka. − Gospod predsednik, mislim, da se je v Annapolisu pojavil žarek upanja. Vedno sem govorila o pazljivem optimizmu, ker sem vedela, kako težko bi bilo začeti dvostranska pogajanja med ministrskim predsednikom Olmertom in predsednikom Abasom, nato pa nam je uspela zelo uspešna donatorska konferenca, kot bi jo jaz poimenovala, v Parizu, na kateri smo prejeli toliko podpore, da smo menili, da gre za resničen nov zagon. Vendar smo hkrati vseskozi vedeli, da se ta novi zagon lahko kadar koli ustavi. Mislim, da so razmere v Gazi in veliko nasilja, ki smo mu bili priča januarja, primeri takšnih težkih razmer, med drugim vključno z raketnimi napadi in napadi z minometi, v katerih je bilo poškodovanih več izraelskih civilistov, zaradi katerih bi se lahko celoten postopek ustavil. Seveda razumemo obveznost Izraela, da varuje svoje državljane. Vojaški odziv Izraela je povzročil veliko mrtvih in ranjenih med Palestinci v Gazi. Vseskozi smo govorili, da oblikovanje zaprtih območij za civiliste ne bo izvedljivo, poleg tega smo si vseskozi prizadevali za svobodo dostopa in gibanja. Za to so morali civilisti v Gazi plačati visoko ceno. Zato ni nič nenavadnega, da so stvari šle predaleč, ko so ljudje podrli različne ograje in zidove med Egiptom in Gazo.

Vprašanje, ki se zdaj postavlja, pri tem v celoti podpiram Javierja Solano, je: kaj lahko storimo, da se stvari resnično spremenijo? Dolgo časa je potekala misija pomoči za mejni prehod Rafah, vendar v preteklih mesecih žal niso mogli storiti ničesar, zato je to morda priložnost za Evropejce, da ponovno prevzamemo pobudo in poskušamo najti določeno rešitev. Menim, da je dobro, da gre Javier Solana v Egipt, da bo začel poizvedovati, kaj lahko storimo, ter mu bo morda uspelo povezati različne strani, kar je zelo težko. Kljub temu menim, da je dobro, da je Salam Fajad že nekaj časa pripravljen pripeljati palestinsko upravo, ki bo nadzorovala meje, kar je prav tako pomembno. Ne nazadnje je to njihova odgovornost. Da bi to omogočili, menim, da lahko tudi tu Evropska unija deluje kot povezovalni dejavnik. Morda niti ne bomo posredniki, ampak povezovalci. Prvo nadaljnje zasedanje je potekalo kmalu za tem v Parizu, ko sta se sestala tudi norveški zunanji minister Bernard Kouchner in Tony Blair. Na tej konferenci sem sama tudi ena od sopredsedujočih. Poskušali smo videti, kaj lahko storimo na terenu za izboljšanje stanja, da ne bi imeli le negativnih izkušenj. Vsi smo se odločili za tako imenovane projekte hitrega začetka v zvezi z varnostno infrastrukturo na eni strani in zlasti glede šol na drugi strani, ker je to področje, na katerem lahko vsi vidijo, čutijo in morda tudi zaznavajo upanje, željo po vlivanju upanja, pri čemer sta svoboda dostopa in gibanja dejansko nujna pogoja, sicer gospodarski razvoj ne bi bil mogoč. Zato to v celoti podpiramo in zdaj poskušamo nadaljevati to strategijo.

  José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra, v imenu skupine PPE-DE. – (ES) Gospod predsednik, če bi morali z eno besedo opisati, kaj smo videli v zadnjih nekaj dneh na južni meji Gaze, bi uporabil besedo obup.

Pred dvema letoma so v Palestini potekale volitve. Več kolegov poslancev tega parlamenta, gospa De Keyser, gospod McMillan-Scott in drugi, so bili prisotni pri tem volilnem postopku in danes, dve leti pozneje, palestinsko načelo razpada, medtem ko so prisotni opustošenje, potrtost in brezup, kar dokazuje, da krepitev demokracije ne pomeni le izvajanja pravice glasovanja, ampak morajo biti prisotni tudi predstavniški organi, zakonita razdelitev pristojnosti in spoštovanje človekovih pravic, najprej pravice do življenja.

Mednarodna skupnost je pozvala Hamas, da opusti nasilje. Tega niso storili, zato jih Evropska unija še vedno uvršča na seznam terorističnih organizacij.

Jasno je, da tudi na drugi strani niso dobro vodili zadeve: Izrael je pozdravil delitev v palestinski zadevi, si prizadeval za svojo politiko poravnave, izvajal vsesplošno zatiranje in kruto zaporo, s katero ni dosegel ničesar, razen okrepitve organizacije Hamas.

Kaj lahko storimo? Menim, da je gospod Solana odlično opisal razmere: podprite prizadevanje visokega predstavnika, podprite pristop konference v Neaplju s četverico in zmernimi arabskimi državami ter in predvsem podprite politiko, v zvezi s katero moramo izraziti spoštovanje Komisiji in komisarki Ferrero-Waldnerjevi, in sicer politiko, ki postavlja ljudi v središče delovanja Evropske unije, ljudi, ki so trpeli v bolečini in stiski ter so umirali, pri čemer so tako na žalost po nepotrebnem na Bližnjem vzhodu živeli že dolgo časa.

PREDSEDUJOČI: GOSPOD MAURO
Podpredsednik

  Véronique De Keyser, v imenu skupine PSE. – (FR) Gospod predsednik, vsi zidovi se sčasoma podrejo: zidovi Jeriha, zid geta v Varšavi, berlinski zid, atlantski zid, zid brezbrižnosti. Zid Rafa je s svojim simbolnim pomenom del tega slepega nagona, da morajo biti ljudje svobodni.

Kaj so ljudje v Gazi naredili s svojo novo pridobljeno svobodo? Ali so pobegnili v Egipt? Ali so se oborožili s puškami kalašnikov? Ne, ker na žalost orožje vedno doseže svoj cilj, z zidom ali brez njega. Oskrbeli so se z nujnim blagom. Odšli so v trgovine, da bi za dojenčke kupili zdravila in mleko, ki jih v Gazi ni na voljo. Mopede, koze in živino so z žerjavi dvignili čez zid v Rafo ob vzklikanju množice. To je bil nenavaden pogled. Potem so vsi odšli domov. Te slike povedo vse: kar je bilo prej nemogoče, je bilo nenadoma dosegljivo, nato pa so se vrnili k vsakdanjemu življenju.

Zdaj imamo zgodovinsko odgovornost. Ni več vprašanje, kdo bo odprl vrata zapora na prostem, ampak kdo jih bo nato ponovno zaprl in ljudi v Gazi ponovno vrnil v počasno dušenje. Od začetka konference v Annapolisu je Evropska unija izgubila stik. Zaradi časovnega načrta pogajanj je predala nadzor nad mirovnim procesom Združenim državam. Zagotovitev skupnega predsedstva na donatorski konferenci v Parizu je bil pravi dosežek. To je bilo dobro. Seveda so Evropejci imeli mandat za dostop do Gaze od leta 2005. Ali bomo lahko skupaj z Egipčani, palestinsko upravo, Hamasom in Izraelom ponovno začeli dialog in uredili dostop do zunanjega sveta za Palestince ali bomo na drugi strani le gledali zatiranje, ki se bo neizogibno pojavilo, kot opazovalci? To je glavno vprašanje. Razen naloge misije pomoči EU BAM to vključuje prihodnost palestinske enotnosti v mirovnem procesu, spoštovanje mednarodnega prava in ugled Evropske unije. V imenu svoje skupine gospodu Solani jasno sporočam: za božjo voljo, pospešite proces.

  Chris Davies, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, kot član parlamentarne delegacije v palestinskem zakonodajnem svetu sem poskušal ugotoviti, zakaj nas Izraelci ignorirajo, ko pozivamo k dokončni spravi, pri čemer mi ne storimo ničesar v zvezi s tem. Zakaj nas Izraelci ne upoštevajo, ko pozivamo k odpravi kontrolnih točk, pri čemer mi ne storimo ničesar. Zakaj nas Izraelci ne upoštevajo, ko smo jih pozvali, naj prenehajo izvajati kolektivno kaznovanje prebivalcev Gaze, pri čemer mi ne storimo ničesar.

Zato sem resnično hvaležen posebnemu predstavniku EU za Bližnji vzhod Marcu Otteju, ki je včeraj prišel na zasedanje delegacije in je dejal, da mora naša politika, tj. evropska politika, slediti vodstvu Amerike.

Pred nekaj tedni je izraelski ministrski predsednik v zvezi s predsednikom Bushem rekel, da: „Ne počne ničesar, s čimer se tudi jaz ne bi strinjal. Ne podpira ničesar, čemur jaz nasprotujem. Izjavil ni ničesar, kar bi po njegovem mnenju otežilo življenje Izraelu.“

Torej je ameriška politika izraelska politika, medtem ko Evropejci sledimo voditelju. Zato ni nič nenavadnega, da se Palestincem zdi naša obsodba izraelskih ukrepov neiskrena. Prav tako ni nenavadno, da ni uspešna. Ta evropski pristop nam je omogočil, da smo podprli volitve v Palestini pred dvema letoma, vendar nato nismo upoštevali rezultata – kar je ogrozilo našo podporo demokraciji na Bližnjem vzhodu.

Ta pristop je sprožil zahtevo po oblikovanju enote palestinske vlade, vendar ko je bila enotna vlada oblikovana, nismo želeli govoriti z ministrskim predsednikom in polovico kabineta, ta vlada pa je propadla.

Ta pristop je pomenil, da zavračamo pogovor s predstavniki Hamasa v Gazi, čeprav imajo resnično pristojnost na tem področju. Kaj smo se naučili iz svoje preteklosti? Ali ni že čas, da Evropa prekine vezi, ki nas slepijo in nas zavezujejo k enostranski politiki Amerike in Izraela? Ali ni čas, da spregovorimo neodvisno in ukrepamo z vizijo?

  Daniel Cohn-Bendit, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, gospod Solana, gospa komisarka, ugrabitev celotnega ljudstva ni bila uspešna. To je lekcija iz drugega obdobja, ki ne more delovati, vendar je najhujše to, da so se razmere poslabšale, glede politike in ljudi. Zato moramo sami sebi postaviti vprašanja. Politika izolacije Hamasa in s tem izolacije Gaze ni uspela. Hamas je zdaj priljubljen bolj kot kdaj koli prej. To je zelo nenavadno: Gospod Solana in komisarka sta rekla, da so Palestinci znova prevzeli nadzor nad mejami, vendar kako lahko palestinska uprava ponovno pridobi pristojnost v Gazi? Zahodni breg ne pomeni meje. To je ena težava. Druga težava so meje Gaze. Razen tega obstaja sporazum med Egiptom in Izraelom, na podlagi katerega se Egipčani na Sinaju ne smejo oboroževati. To je dogovor iz mirovnega sporazuma izpred 20 let. Čeprav bi Egipčani želeli zaustaviti teroriste na Sinaju, jim to ni dovoljeno. Zato so razmere popolnoma nenormalne in res je, da moramo v takšnih razmerah prevzeti svojo odgovornost. Prva odgovornost je, da lahko ljudje v Gazi živijo, za kar se moramo pogajati s tistimi, ki imajo upravno pristojnost v Gazi. Ne moremo reči, da jim želimo dati hrano in pijačo ter zdravila, vendar ne želimo govoriti s tistimi, ki jim lahko ta zdravila pripeljejo.

Drugič, omeniti je treba, da bodo Palestinci verjeli v mir takrat, ko jim bo mir nekaj zagotovil. Na Zahodnem bregu zdaj ni nobenega izboljšanja glede meje ali svobode gibanja. Mir je stvaren in ne abstrakten. V sedanjih razmerah se izstreljevanje ne bo prenehalo, če želi biti Izrael varen, jim moramo reči, da zapora onemogoča življenje Palestincem, kar ogroža varnost Izraelcev. To je resnica. Prav tako moramo povedati gospodu Bushu: „V vsakem primeru v nekaj mesecih ne boste več prisotni. Torej bodite tiho in pustite politiko drugim, ki bolje razumejo razmere.“ Če izraelska politika upošteva ameriško politiko ali obratno, ta politika ni uspešna in je ne moremo podpirati. Zato za Evropsko unijo ni dovolj, da reče le „pospešite proces“, reči mora „pospešite v pravo smer, govorite z odgovornimi in govorite z izraelskimi voditelji“. Reči je treba, da naša solidarnost do Izraela ne pomeni, da bomo podpirali njegovo povsem pogubno politiko.

  Francis Wurtz, v imenu skupine GUE/NGL. – (FR) Gospod predsednik, gospod Solana, komisarka, junaki iz Gaze so še enkrat dokazali, da noben utrjen zid ne more zapreti svobodnega duha človeštva in da si nobena oblika nasilja ne more podrediti življenja. Citiram govor izraelskega borca za mir in dobitnika nagrade saharov Nurita Peleda, ki je bil z drugimi palestinskimi in izraelskimi protestniki ob vhodu v Gazo prejšnjo soboto.

Nemogoče je, da ne bi imeli sočutja do čustev „netragične junakinje“ ob pogledu na te ljudi, zatirane in ponižane do nesprejemljive ravni, ki si utirajo pot skozi zaporo Izraela in končno zadihajo svež zrak, ob iskanju mleka za otroke, hrane za družino in malo sreče za podporo morale.

Kaj se bo zgodilo zdaj? Vsi lahko prepoznamo dvojno grožnjo izraelskih voditeljev. Prvič, namen s silo zapreti ta mali svoboden prostor ali ga ponovno zapreti. Druga splošnejša grožnja je prenesti odgovornost okupacijske sile za Gazo na Egipt.

Da bodo iskrene besede v izjavi Sveta z dne 28. januarja smiselne, se mora Evropska unija strinjati z večjim pritiskom na izraelske organe, kot je običajna neiskrena dolgoveznost, neposredno in v četverici, da se sprejme načelo stalnega odprtja mejnih prehodov pod odgovornostjo palestinske uprave ter s podporo Evropske unije in Arabske lige. Če palestinska uprava še naprej ne bo imela nobene možnosti omogočanja ljudem najmanjšega upanja za prihodnost in za delovanje za nacionalno palestinsko spravo, ki je nujna, bi to pomenilo sprejetje najslabšega mogočega scenarija. Bojim se, da zdaj hitimo po tej poti.

Vsi vemo, da je nujna spodbuda mednarodne skupnosti v zvezi z Gazo in Zahodnim bregom, vključno z vzhodnim Jeruzalemom. Takšne spodbude ni mogoče pričakovati od izčrpanega in diskreditiranega ameriškega predsednika. Zdaj mora ukrepati Evropa.

  Charles Tannock (PPE-DE). – Gospod predsednik, Gaza ostaja človeška tragedija, nihče od nas v tem parlamentu ne more obsojati Palestincev, ki trpijo že dolgo, da so bežali skozi odprtino v zidu na mejnem prehodu Rafa, da bi kupili blago v Egiptu.

Kljub temu teroristična organizacija Hamas, ki jo EU prepoveduje, še vedno kruto nadzoruje ozemlje in prebivalce Gaze, menim, da še naprej izvaja vsesplošne vojne zločine z izstreljevanjem raket na izraelske civiliste, vključno z nedavnim obstreljevanjem mesta Aškelon z raketami dolgega dosega. To pomeni, da ne moremo obsojati Izraela za ohranjanje gospodarske blokade, pri kateri omogočajo le osnovno humanitarno pomoč.

Žal mi je, gospod Davies; žal mi je, gospod Cohn-Bendit: če Hamas ustavi obstreljevanje z raketami, bo Izrael odpravil blokado – tako preprosto je.

  Ioan Mircea Paşcu (PSE). – Gospod predsednik, na eni strani ločitev Gaze od Zahodnega brega še dodatno zapleta že tako zapleten položaj. Vendar ga na drugi strani poenostavlja.

Naj razložim svoje stališče v zvezi s tem. Prvič, olajšala je dialog med Izraelom in palestinskimi organi z Zahodnega brega. Drugič, vključevala je islamsko radikalno militantnost, s čimer se je omogočil jasen pristop k temu, ker imamo na eni strani radikalne voditelje Hamasa in preostalo prebivalstvo, pri tem pa ni nobena skrivnost, koga moramo podpreti.

Tretjič, če izhajamo iz tega, imamo zdaj namesto dveh faktorjev enačbe (en zelo jasen – Izrael, drug nekoliko zamegljen – Palestinci) tri jasno opredeljene faktorje enačbe, vključno z Gazo, pri čemer je med faktorji znak za množenje, torej, če je eden nič, je tudi produkt nič.

  David Hammerstein (Verts/ALE). – (ES) Gospod predsednik, imam le nekaj zelo natančnih vprašanj: kako se lahko vrnemo na misijo pomoči EU BAM za mejni prehod Rafa glede na negotove prejšnje razmere? To je neoborožen evropski korpus. Če bo izstreljen le en strel in če se zgodi, da se pojavi najmanjša luknja v varnosti, ali se bodo policisti vrnili v hotel v Aškelon?

Kako se lahko pogajamo o sporazumu s Palestinci, Egiptom in Izraelom, da se te razmere spremenijo? Če nam to ne uspe, vrnitev v prejšnje stanje ne bo smiselna, kot je omenila gospa Ferrero-Waldner. Vzpostaviti moramo razmere, v katerih je varnost zagotovljena.

Naslednje, kako si lahko prizadevamo za mir brez obravnave razmer v Gazi? Proces v Neaplju je prikril razmere v Gazi in verjamem, da je takšen odnos nemogoče ohranjati: nobena palestinska uprava, ki lahko obvlada negotovost v Gazi, nima možnosti obstoja, če ni miru.

Nazadnje, želim vprašati glede srednjeročne rešitve za oskrbo Gaze z vodo in energijo. Ali ni mogoče predlagati rešitev na obmejnem ozemlju med Gazo in Egiptom podobno, kot predlog o izgradnji proizvodnih obratov za razsoljevanje in energijo?

  Luisa Morgantini (GUE/NGL). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, včeraj je v bolnišnici Šifa v Gazi umrl otrok, pri čemer jih je v bolnišnici v Gazi umrlo 80, ker niso imeli možnosti oditi na zdravljenje v Izrael. Danes je izraelsko sodišče razsodilo v korist vlade, tj. Baraka, v zvezi z blokado in zmanjšanjem oskrbe z gorivom. To so sedanje razmere.

Gospod Solana je vprašal: kaj lahko storimo Evropejci? Komisarka je rekla, da moramo nekaj spremeniti. Resnica lahko nekaj spremeni. Sprememba je pogum, da ne rečemo le: vem, da imate obsežno nalogo, nenehno delate in trpite z nami za trpljenje Palestincev in Izraelcev, lahko rečem, da moram za božjo voljo tudi nekaj storiti. Izraelski vladi moramo odločno povedati, da mora, če želi pomagati Salamu Fajadu in Mahmudu Abasu, ne le odpraviti blokado Gaze, ampak tudi ubijanje mladih fantov, kot se je zgodilo včeraj v Betlehemu, in da mora prenehati streljati Palestince v getu na Zahodnem bregu.

Ne gre le za Gazo. Gaza je postala glavna težava, vendar se okupacija nadaljuje vsak dan. Mir je nujen za vse, nujen je za Palestince in Izraelce. Blokirati moramo ...

(Predsednik je prekinil govornico.)

  Reinhard Rack (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, dobro je, da imamo možnost za to razpravo tako kmalu po grozljivih dogodkih v Gazi. Prav tako je dobro, da ima Parlament priložnost opisati svoje stališče gospodu Solani in gospe Ferrero-Waldner. Hkrati je pomembno, da to priložnost izkoristimo in si pridobimo več informacij. Gospod Cohn-Bendit je dejal, da ni dovolj le zagotoviti hrane, ampak se je treba tudi pogovoriti. Zdaj imamo nove mehanizme, kot je program Pegasus, ki lahko pospešuje plodnejši dialog in sodelovanje. Morda nam lahko komisarka pove kaj več o tem.

  Frieda Brepoels (PPE-DE). – (NL) Gospod predsednik, gospod Solana, komisarka, iskreno se strinjam s kolegi poslanci, ki so rekli, da je čas za izražanje le zaskrbljenosti zaradi dramatičnih dogodkov in humanitarnih razmer v Gazi potekel ter da zgolj zagotavljanje denarja ni dovolj.

Nasprotno, menim, da je treba razmere v Gazi in blokado obravnavati v smislu celotnega spora med Izraelom in Palestino. Palestinci so jasno vse svoje upanje vložili v EU, da končno najde rešitev. V preteklosti je bilo danih veliko obljub, vendar lahko vidimo, da EU na pogajanjih, ki sledijo konferenci v Annapolisu, in v ZN dejansko ne zmore opravljati vloge dejavnega posrednika za dosego cilja. Menim, da je to nesprejemljivo in da si EU ne sme več dovoliti oviranja Združenih držav, ampak mora sprejeti neodvisen položaj.

  Bairbre de Brún, (GUE/NGL). – (GA) Gospod predsednik, pozdravljam poročilo gospoda Cashmana o Agenciji Evropske unije za temeljne pravice. Člani odbora za državljanske svoboščine so solidno opravili svoje delo v zvezi s to pomembno temo. Čestitam poročevalcu in tudi njim.

Pozdravljam zlasti izboljšave, da se diskriminacija glede tradicionalnih jezikov in manjšin vključi med posebne naloge agencije. Poslance pozivam, naj jutri podprejo takšne reforme.

Združeni narodi so leto 2008 razglasili za mednarodno leto jezikov. Evropska unija mora pri tem sodelovati in temu zgledu moramo slediti tudi mi.

Osebno me to vprašanje zelo zanima. Še naprej se bom na ravni EU trudila in zahtevala sredstva, ki so potrebna za irščino kot delovni jezik EU, na lokalni ravni pa si bom prizadevala za podporo kampanji za Zakon o irskem jeziku, ki spada med nujno potrebno zakonodajo, s katero naj bi na Severnem Irskem zaščitili pravice tistih, ki uporabljajo irščino.

Teh pravic zdaj ni mogoče uveljavljati. Vendar jih bo mogoče, če bodo vključene v zavezujočo zakonodajo in če lahko organ, kot je Agencija Evropske unije za temeljne pravice, spodbudi moje rojake in druge v zvezi z diskriminacijo na podlagi jezika.

  Rodi Kratsa-Tsagaropoulou (PPE-DE). – (EL) Gospod predsednik, dogodki v Gazi so tragični in vsi kolegi poslanci so izrazili svoje ogorčenje. Za Evropsko unijo so ti dogodki tudi vredni obžalovanja. Ne le, da nimamo politične trdnosti, ampak tudi ne vem, kako lahko spoštujemo obveznosti pri zagotavljanju učinkovite finančne podpore in humanitarne pomoči, kjer smo zavezani. Mehanizem TIM se razvija v PEGASE, pri čemer vlagamo v človeške vire, mehanizme in sredstva Skupnosti.

Vprašanje je, kako smo lahko na tej točki uspešni.

Komisarka, imate kakšne novice? Ali humanitarna pomoč prihaja v Gazo? Ali poteka sodelovanje z Izraelom, čeprav le v zvezi s tem vprašanjem? Ali lahko palestinska uprava kakor koli prispeva k nemotenemu poteku in pospeševanju humanitarne pomoči? Seveda se bo mehanizem PEGASE moral začeti izvajati jutri. Vaše službe so se podrobno posvetile načrtovanju in človeškim virom. Komisarka, kako lahko uresničimo to vizijo in te vire?

  Kyriacos Triantaphyllides (GUE/NGL). – (EL) Gospod predsednik, razmere v Gazi zahtevajo takojšnjo odpravo izraelske blokade. Ljudem v Gazi je treba zagotoviti pomoč, da dobijo najnujnejše. Arabska liga, Evropska unija in tudi Izrael morajo omogočiti stik med Fatahom in Hamasom, da se doseže enotnost palestinskega ljudstva, kot se je zgodilo med vlado narodne enotnosti. Zato je treba vse palestinske izvoljene predstavnike, ki so člani Hamasa, izpustiti iz izraelskih zaporov. Za izvedbo splošnih volitev je treba ustvariti prave razmere. Evropska unija in Združene države se morajo jasno zavezati, da bodo v celoti upoštevale rezultat volitev, ne glede na to, kakšen bo.

  Benita Ferrero-Waldner, komisarka. − (DE) Dovolite, da na kratko ponovim svoje stališče o tem resnično težavnem vprašanju, ki smo ga v ponedeljek še enkrat podrobno obravnavali v Svetu za splošne zadeve in zunanje odnose. Moram reči, čeprav ni treba izpostavljati, da se ne omejujemo na razpravo: Evropska unija je sodelovala pri sprejetju skupne strategije skupaj z Združenimi državami, Palestinci in Izraelci ter, seveda, Združenimi narodi in Rusijo v okviru četverice.

Prej sem omenila, čeprav zelo kratko v povezavi z Annapolisom, en vidik te strategije, in sicer dvostranski pogajalski proces med predsednikom Abasom in predsednikom vlade Olmertom. Drugi vidik, ki je bolj povezan z mojim delom v Komisiji, je prizadevanje za nov razvoj, ki bo prinesel napredek ljudem, pri čemer se popolnoma zavedam obsega te naloge. Vedno sem se jasno zavedala težav, vendar smo želeli narediti vse, da pomagamo, kar je še vedno naše stališče. Zato je prizadevanje naše politike podpora gospodu Abasu pri prizadevanju za mir prek pogovorov, zato, da se ta mir izkoristi za pospeševanje postopka sprave s Hamasom. To je bila temeljna zamisel strategije.

Še vedno bomo podpirali nadaljnja srečanja. Zadnjih nekaj dni je potekalo srečanje med gospodom Olmertom in gospodom Abasom. Vemo, da se ni doseglo veliko v zvezi z vsebino, ampak to je razumljivo, ker so vsa srečanja zasenčena zaradi obremenilnih razmer. Kljub temu si moramo še naprej prizadevati za ta pristop. Še vedno imamo sredstva za pravočasno sprožitev nekaj možnosti za naslednje srečanje v Moskvi, če pomagamo obema stranema.

To je ena stran. Druga stran ima humanitarni in gospodarski vidik. V zvezi s tem želim povedati tistim, ki morda niso prebrali moje izjave: 21. januarja sem predložila zelo jasno stališče o razmerah v Gazi, ker sem tudi sama ugotovila, da so šle zadeve predaleč. Skupaj z drugimi izjavami zunanjih ministrov in mednarodnih organizacij je to pomagalo izboljšati razmere. Blokada seveda ni odpravljena v celoti, vendar so se razmere bistveno izboljšale. Zato v zvezi s humanitarnim vidikom, pri čemer je to tudi odgovor na vaše vprašanje, gospa Kratsa-Tsagaropoulou, zdaj veliko pošiljk dejansko pride v Gazo.

Seveda se kljub temu zavedamo, da to ni dovolj. Tudi sama se zavedam, gospod Cohn-Bendit, da imamo izjemno zastrašujočo nalogo. Popolnoma prav imate, da so to zelo težke razmere; visoki predstavnik se popolnoma zaveda tega in bo morda o tem povedal svoje mnenje. Vendar bomo za zdaj nadaljevali skupno strategijo, ki smo jo skupaj opredelili in jo nameravamo skupaj izvajati, pri čemer nimamo druge možnosti, kot da pozivamo k odprtju meje, kar sam Salam Fajad šteje, kot veste, za ključni korak.

Naj na kratko omenim mehanizem, ki smo ga izumili in bo dejansko začel delovati v dveh dneh, 1. februarja. To je trajni mehanizem, za razliko od prejšnjega začasnega mednarodnega mehanizma TIM, ki smo ga morali razširjati. Iz utemeljenih razlogov je bil novi mehanizem oblikovan v partnerstvu s palestinsko upravo. Tesno smo sodelovali z gospodom Fajadom v zvezi s projektom, da bo rezultat izpolnil zahteve načrta za razvoj in napredek za palestinsko gospodarstvo in infrastrukturo.

To mora biti skupno evropsko prizadevanje, s čimer menim, da lahko mehanizem, finančni mehanizem, uporabimo ne le sami, ampak tudi države članice. Seveda zamisel zajema to, da si lahko nekatere mednarodne organizacije in neevropske države načeloma pomagajo s tem mehanizmom. Tako kot mehanizem TIM tudi ta mehanizem omogoča popoln nadzor in spremljanje, ker seveda želimo izpolnjevati vsa merila preglednosti, in je oblikovan za zagotavljanje neposredne proračunske pomoči, za usmerjanje pomoči prek agencije ZN za pomoč in zaposlovanje ter drugih organizacij ali za financiranje naših projektov. Vendar se zavedam, da je to vprašanje zdaj v ozadju glavnega političnega vprašanja, in sicer kaj lahko storimo za izboljšanje sedanjih razmer. Seveda se zavedam težave, vendar je v tem kritičnem obdobju to edini odgovor, ki vam ga lahko ponudim.

  Javier Solana, visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko. − Gospod predsednik, pozorno sem poslušal povedano. Lahko bi rekel isto in to povedal z enakim občutkom, ker so naši občutki enaki.

Vendar pravite, da moramo ukrepati in ne govoriti. Ali mislite, da bo ukrepanje danes spremenilo našo politiko za 180 stopinj? Resnično ne vem, ali je to smiseln pristop, če vam povem po pravici.

Kaj se je dogajalo v zadnjih dneh razen humanitarne drame? Več ur lahko govorimo in resnično izrazimo svoje občutke, ker so naši občutki enaki vašim, vsaj moji, pri čemer sem prepričan, da tudi komisarka meni enako.

Ta teden se je malo po izbruhu napetosti sestala Arabska liga. Sprejeli so odločitev, ki jo je v ponedeljek podprl Svet za splošne zadeve in zunanje odnose, sklep, ki ga bomo poskušali izvesti v urah po zasedanju, ki se danes zjutraj odvija med palestinsko upravo in Egiptom, ki še vedno poteka in se bo nadaljeval čez noč ter mogoče še jutri in pojutrišnjem, ko bodo dosegli točko, na kateri bomo resnično lahko uspešni.

Vendar mislim, da se moramo mesec po pariški konferenci, mesec in pol po konferenci v Annapolisu, na kateri so sodelovale vse arabske države in ko so druge države prvič imele konstruktivno vlogo, prilagoditi tej usmeritvi. Če bi ukrepali sami, bi to pomenilo neresnost na naši strani. Sodelovati moramo z vsemi partnerji, ki so tam. Podpiramo nedeljsko resolucijo Arabske lige v zvezi z mejami, ki je bila odobrena v ponedeljek, pri čemer so sklepi Sveta v zvezi s tem zelo jasni. Spremljali bomo razprave v sredo in četrtek.

Mislim, da je to ukrepanje, vendar ne vem, kaj lahko storim. To je drugačna zgodba, če zahtevate, da ...

(FR) − „pospešim v pravo smer“. To pomeni, da zdaj pospešujemo v napačno smer.

(Gospod Cohn-Bendit je prekinil govornika: ‘... „... v neznano smer …“)

Gospod predsednik, menim, če gospod Cohn-Bendit,

visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko. –… spoštovani poslanec Parlamenta navaja, da je današnja strategija Evropske unije „neznana“, ne razumem ničesar. Rečete lahko, kar koli želite. Rečete lahko, da je strategija Evropske unije po konferenci v Annapolisu, po predsedovanju na pariški konferenci, po podpori Arabske lige „neznana“, lahko rečete tudi drugo, vendar menim, da izraza „neznano“ ni mogoče podpreti. Morda vam ne bo všeč –

(Ugovor.)

Morda se s tem ne strinjate, vendar je zelo težko reči, da to ni znano. Delim številne občutke, ki ste jih zelo zgovorno izrazili. Prav tako lahko rečem, da imate, da imamo v prihajajočih dneh in urah odgovornosti, s katerimi se bomo soočili. Ali lahko rešimo položaj? Ne vem. Vi ne veste. Vendar ste lahko prepričani, da bomo poskušali podpreti gospoda Fajada, ker je bil naš sogovornik v tem obdobju. On je mož dobre volje, zato ga ne smemo razočarati. Ne bom ga razočaral.

Zato moramo nadaljevati delo v to smer. Nekateri bodo nezadovoljni. Težko bo. Ali bomo rešili vse težave? Ne vem. Vendar bomo poskusili z vso svojo energijo in najboljšo voljo.

Imam enake občutke, kot so bili izraženi. Ne bi rekel globlje, ampak vsaj enako globoko kot vi, vsi naši prijatelji, ker smo na isti strani; že dolgo časa sodelujemo v tej bitki. Zato imamo enake občutke in moramo nadaljevati, kar počnemo.

Mislim, da se moramo premakniti v to smer. Obljubim, da bom šel tja. Poskušal se bom sestati z Egipčani, Saudijci in vsemi drugimi, Američani, Rusi, da vidim, ali se lahko dogovorimo o nečem, kar ne more biti enako. Bo nekaj kolektivno drugačnega. Drugače menim, da ne bomo mogli ustvariti rezultatov.

Rečete lahko, da v več letih niste videli rezultatov. Od leta 1967 nismo ustvarili rezultatov kolektivno kot mednarodna skupnost. To je res. To je naša odgovornost. Vendar ne verjamem, da lahko to težavo rešimo jutri s sprejetjem drugačne odločitve, kot smo jo v ponedeljek sprejeli v Svetu.

Zdaj imamo strukturo Evropskega sveta, ki je bila sprejeta v ponedeljek, in jo moramo poskušati izvesti. Z veseljem bi se vrnil in se pogovoril z vami ter odkrito izrazil, kar počnemo tu, kakšne so posledice naših dejanj.

Vendar, prosim, ne mislite, da ne sočustvujemo z vami. Sočustvujemo. Imamo izkušnje z razmerami na tem področju, več ne morem reči. V zvezi z ukrepanjem bodite prepričani, da bomo storili vse, kar lahko.

  Predsednik. − Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo med februarskim delnim zasedanjem.

Pisni izjavi (člen 142)

  Alessandro Battilocchio (PSE), v pisni obliki. – (IT) Hvala, gospod predsednik. Ta parlament je že prevečkrat v dolgih razpravah razpravljal o izraelsko-palestinskem vprašanju. Vendar moramo ugotoviti, da je bila, odkrito povedano, vloga, ki jo je imela Evropska unija do danes v zvezi s temi razmerami, popolnoma postranska: toliko razglasitev, izjav o nameri, osnutkov in dokumentov, vendar v resnici zelo malo doslednosti glede zadevnih ukrepov. Nedavno sem obiskal Palestino in tam vlada ozračje stiske, razočaranja in ravnodušnosti med ljudmi, ki so utrujeni od večletnih prelomljenih obljub: razmere se slabšajo in obstaja resno tveganje za priključitev palestinskega ozemlja pod okrilje skrajnežev Hamasa. Tam se diha težak zrak, medtem ko se zdi zatekanje k nasilju skoraj neizogibno. Prav zdaj se čas izteka: ali bo Evropa imela moč in sposobnost, da se te razmere spremenijo, ali bomo vsi, mi vsi, nosili odgovornost, da nismo storili dovolj za preprečitev najhujšega.

  Tunne Kelam (PPE-DE), v pisni obliki. – Kot je povedal moj kolega Michael Gahler, sedanja resolucija upošteva šest sil, da se ohrani pritisk na Iran.

Kot sam to vidim, je praktična težava, kako bo iranski režim dojemal to resolucijo. V času, ko veliki udeleženci v mednarodni politiki niso pripravljeni ali sposobni, da bi se dogovorili o uporabi resnih sankcij proti Iranu, obstaja malo možnosti, da bo ta resolucija kar koli spremenila.

Kljub temu obstaja še en način, ki še ni bil preizkušen, da vplivamo na položaj.

To je, da damo priložnost iranski opoziciji, tako da vlade EU prekinejo njeno politično zatiranje. Decembra 2006 je evropsko Sodišče prve stopnje razsodilo, novembra lani pa so mu sledila še britanska sodišča, da ni nobene utemeljene podlage za takšno zatiranje iranske opozicije. Omogočanje iranski opoziciji, da izvaja miroljubne dejavnosti, bo EU omogočilo ne le učinkovit vzvod za vplivanje na režim mul, ampak bo odprlo tudi tretjo in realnejšo možnost med želeno diplomacijo na eni strani in vojaškim posredovanjem v ameriškem slogu na drugi strani.

Če je vaš odkriti namen prispevati k pozitivni spremembi v Iranu, dajmo možnost tej tretji možnosti.