Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 30. januar 2008 - Bruselj

23. Politika zmanjševanja neželenega prilova in odprave zavržkov v evropskem ribištvu (razprava)

  Predsednica. Naslednja točka je poročilo Carla Schlyterja v imenu odbora za ribištvo o politiki zmanjševanja neželenega prilova in odprave zavržkov v evropskem ribištvu (2007/2112(ÉÍÉ)) (Á6-0495/2007).

  Carl Schlyter, poročevalec. − (SV) Gospa predsednica, zahvaljujem se poročevalcu v senci za pomoč pri dokončanju dobrega poročila. Zahvaljujem se tudi komisarju Borgu, da je končno – končno – predlagal učinkovite ukrepe za obravnavo zavržkov in neželenega prilova.

Sedanja ribiška politika omogoča praznjenje svetovnih oceanov, pustošenje morskega dna, uničevanje ekosistemov in izginjanje staleža rib. Celo morske ptice umirajo zaradi naše sedanje ribiške politike. Če bi se to uničevanje dogajalo na kopnem, če bi z gozdovi ravnali tako, kot sedaj ravnamo z morji, bi množice protestirale na ulicah, toda uničevanje oceanov poteka skrito pred očmi javnosti in brez odmevnosti. Knjiga Rachel Carson Nema pomlad je imela leta 1962 velik vpliv ter je mnoge spodbudila k zavzemanju za okolje in ohranjanje narave. Sedaj smo v obdobju nemega morja. Pravzaprav je lani novinarka Isabella Lövin objavila knjigo z istim naslovom. Oživimo prizadevanje za rešitev prihodnjih generacij rib in ribičev.

S predlogi bo Komisija dejansko odpravila sisteme kvot in podrobne predpise, ki so v praksi ribiče spodbujali k praznjenju morja in metanju mrtvih nedobičkonosnih rib nazaj v morje ter v skladu s katerimi je bil namen razvoja ribiške opreme večje izkoriščanje morja. Grožnja, da bodo morali plovila napolniti z nedobičkonosnimi ribami, je ribiče v EU spodbudila k selektivnemu lovljenju rib.

Vendar uspešna politika potrebuje tako nagrade kot kazni. Plovilom s selektivnim orodjem lahko, na primer, odobrimo dodatno število dni na morju ter jim omogočimo dostop do območij, do katerih plovila brez selektivnega orodja nimajo dostopa.

Pomembno je, da za vsako vrsto ribolova določimo letne cilje za zmanjšanje prilova in zavržkov ter da vzpostavimo dialog z zainteresiranimi stranmi za dosego najboljših rezultatov. Pozitivni primeri so Biskajski zaliv, Kattegat in Skagerrak. Na teh območjih so francoski in švedski ribiči uspešno uporabili selektivno orodje pri lovljenju norveškega jastoga (Nephrops). Z njim so popolnoma odpravili prilov.

S povečanjem svobode in pristojnosti ribiške flote bi se morda lahko razvilo sodelovanje med raziskovalci in ribiči, kar bi omogočilo pozitiven razvoj. S tem so povezani tudi natančnejši podatki o vrstah ulovljenih rib. Preučiti moramo sisteme elektronskih ladijskih dnevnikov in mogočega videonadzora, da ugotovimo, ali lahko dosežemo dobro rešitev za ohranitev osebne celovitosti.

Drug pomemben vidik je, kaj storiti s prilovom rib, če so zavržki prepovedani. Pomembno je, da se zavržki v določeni obliki omogočijo, vendar mora biti hkrati nadomestilo dovolj nizko, da ne bo spodbujalo prilova.

Upam in verjamem, da bo Komisija hitro predložila predlog za izvajanje. Ta bi postal pomemben element v boju proti prilovu in za doseganje trajnostnega ribištva. Seveda to ni dovolj, potrebujemo tudi splošno znižanje ribolovnega napora za sedanje ogrožene vrste, vendar bomo več o tem morda lahko spregovorili ob drugi priložnosti.

  Joe Borg, komisar. − Gospa predsednica, najprej se zahvaljujem poročevalcu in vsem članom odbora za ribištvo za odlično opravljeno delo.

Vsi menimo, da so zavržki najmanj nepotrebno zapravljanje dobrih naravnih in gospodarskih virov, kar je treba ustaviti. Vendar je vsako ribolovno območje drugačno in zahteva prilagojene rešitve. Zato smo izbrali pristop na podlagi rezultatov, kar pomeni, da določimo cilje za zmanjšanje količine zavržkov v časovnem okviru in jih nato prepustimo zadevnim ribičem, da se odločijo, kako bodo dosegli cilje – taki ukrepi lahko vključujejo povečanje velikosti mrežnega očesa, uporabo naprav za selekcijo, zaprtje v realnem času, prostorske spremembe dejavnosti ali vsak drug mogoč ukrep ali kombinacijo navedenega.

Če se zdaj posvetim poročilu. V zvezi z akcijskimi načrti Komisije o morskih pticah in morskih psih vas obveščam, da se akcijski načrt o morskih psih pripravlja, medtem ko glede morskih ptic službe zbirajo informacije in strokovna mnenja z namenom, da se načrt konča do konca leta 2009.

Zlasti se strinjam, da se politika zavržkov ne sme obravnavati kot izoliran ukrep, ampak kot del splošnega pristopa za približevanje cilju največjega trajnostnega donosa. Dogovarjamo se tudi glede pristopa za vsak primer posebej ter pomembnosti sodelovanja in posvetovanja s sektorjem na vseh ravneh. Z zanimanjem omenjam vaš predlog za preskušanje novih praks za spremljanje zavržka, ki je potekalo v nekaterih tretjih državah.

Poleg tega moramo zagotoviti, da se s spodbudami nagradi resnično zmanjšanje zavržkov. Zato jih je treba oceniti natančno, da se ne povzročijo škodljivi učinki. Države članice že imajo možnost, da z dodelitvijo kvot podprejo ribištvo z učinkovitejšim ciljnim ulovom. V zvezi s tem menim, da morajo spodbude spremljati različne stopnje izvajanja, da se povečajo spremembe v obnašanju, dokler se končni cilj ne doseže.

Glede izvajanja politike se na splošno strinjam z vašimi pobudami, vendar z drugačnim poudarkom. Določiti moramo cilj prepovedi zavržka v ribištvu, kadar je to mogoče od začetka in ne kot zadnjo možnost, kot se zdi, da predlagate. Pri tem moram pojasniti, da je v nekaterih primerih določeni cilj lahko cilj zmanjšanja zavržka na najnižjo mogočo točko.

Torej kako napredujemo v postopku? Na podlagi strokovnega mnenja, ki bo kmalu na voljo, bomo v tem letu za posebno zakonodajo izbrali področje ribištva in hkrati načrtovali časovni načrt s časovnim okvirom za poznejše predloge, ki bodo sčasoma zajeli celotno evropsko ribištvo.

Kot je bilo odločeno na decembrskem zasedanju Sveta, bodo vzporedno s tem države članice obravnavale zmanjšanje zavržka v ribolovu bele ribe v Severnem morju, zato da se zmanjša zavržek molov za 30 %. Zaveza z Norveško za trske je, da se zavržek zmanjša na manj kot 10 %. Druge dejavnosti vključujejo predlog o tehničnih ukrepih v Atlantskem oceanu, predlog o revidiranem načrtu obnovitve trsk, revizijo urejanja nadzora, številne študije in oceno učinka za zakonodajne predloge.

Nazadnje se strinjam s predlogi sprememb 1, 3, 5, 6, 8 in 10 do 12. Predloga sprememb 2 in 7 sta povezana in se z njima strinjam z majhno spremembo. Glede predloga spremembe 9 je treba previdno razmisliti, ker so za navedene tehnike potrebne dodatne raziskave. Obstajajo težave z visokimi stroški in zanesljivostjo.

Poleg tega ne morem podpreti predloga spremembe 4 kot takega. V zvezi s predlogi sprememb 13, 14 in 15 moram dodatno razmisliti, ker je treba celotno vprašanje glede ustreznih spodbud za ribiče, da se jih spodbudi k sprejetju učinkovite politike zavržka, dodatno preučiti in oceniti pred sprejetjem končne odločitve.

Še enkrat poudarjam nujno potrebo po zakonodajnem ukrepu za ta dokument in pričakujem vaše stalno sodelovanje pri oblikovanju te politike.

  Avril Doyle, v imenu skupine PPE-DE. – Gospa predsednica, z zavržki ali odmetavanjem rib v evropske vode se uniči več kot milijon ton rib na leto, zlasti v mešanem ribištvu. Po podatkih Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo se po svetu vsako leto na milijone ton neželenega prilova vrže nazaj v morje. To zelo negativno vpliva na gospodarstvo ribištva prihodnosti in na zdravje morskih ekosistemov. Praksa je nemoralna, neetična in popolnoma netrajnostna ter je neposredna posledica skupne ribiške politike, ki kazensko preganja ribiče zaradi iztovarjanja prilova, zato so prisiljeni v zavržke – to so ribiči, ki se zelo trudijo za preživetje, medtem ko se soočajo s škodljivimi ravnmi staleža rib.

Naš končni cilj mora biti zmanjšanje tega neželenega prilova in dejanska odprava zavržkov s prepovedjo zavržka, da se z uvedbo spodbud zagotovi iztovarjanje vsega neželenega prilova. Vendar mora to, kako in kdaj se bo prepoved uvedla, zadevati vse vključene zainteresirane strani, vključno s Komisijo, regionalnimi svetovalnimi sveti, ribiči, znanstveniki, nacionalnimi vladami in nevladnimi organizacijami ter po potrebi posameznim ribištvom. Krogu mikroupravljanja se je treba izogibati, medtem ko je treba skupno ribiško politiko bistveno spremeniti, ker jo vprašanje zavržka resno razveljavlja. Rešitev težave zavržka je koristna za vse zadevne udeležence, zlasti za ribiče. Obstaja možnost uvedbe prepovedi, kot navajajo primeri Norveške in Islandije.

Vesela sem poudarka v poročilu, da morajo ribiči in druge zainteresirane strani prevzeti odgovornost in lastništvo, ki zadeva vsako politiko, da se odpravijo zavržki. Uporabijo se lahko novi načini za spremljanje ribolovnih plovil, kot so elektronski ladijski dnevniki in uporaba televizije zaprtega kroga na ribolovnih plovilih, ki so se uspešno uvedli v Kanadi in na Novi Zelandiji. Edini uspešni način za doseganje izvajanja morebitne prepovedi zavržka bo omogočen s sodelovanjem ribičev pri spremljanju in nadziranju ter predvsem z medsebojnim pritiskom za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev. Zahvaljujem se poročevalcu za njegovo sodelovanje in uravnoteženo poročilo, ki ga priporočam Parlamentu.

  Catherine Stihler, v imenu skupine PSE. – Gospa predsednica, zavržki so grozljiva izguba. Evropsko ribištvo po svetu vsako leto zavrže veliko količino rib: od sedem do osem milijonov ton. Neukrepanje za zmanjšanje zavržka ni rešitev, medtem ko je Schlyterjevo poročilo odziv na lastno pobudo na sporočilo Komisije iz leta 2007.

Sporočilo Komisije je dobrodošlo kljub zapoznelemu ukrepanju, Komisija pa zdaj namerava ukrepati hitro, da se nekateri vidiki vključijo v novo uredbo o tehničnem ukrepu v letu 2008.

V idealnem svetu bi takoj imeli popolno in nujno prepoved zavržka. Vendar je realnost bolj zapletena. Poročilo gospoda Schlyterja priznava zapletenost obravnavanja težave zavržka in resnično pozdravljam njegov širši pristop.

Poudarja praktične vidike, vključno s stroškom obravnave zavržka in kaj narediti z iztovorjenim zavržkom, stroške uvajanja selektivnejšega orodja, posledice za celotni dovoljeni ulov in sistem kvot, če se zavržek prepove, ter potrebo po spodbudah za ribiče, da lovijo na trajnostnejši način. Priznava, da v Skupnosti ne bo uspešna nobena posamezna rešitev, ker se vzroki za zavržek in ukrepi za njegovo zmanjšanje v posameznem ribištvu razlikujejo.

Amnestija zavržka ni rešitev, ker lahko ustvari trg zavržka, namesto da spodbuja ribiče k trajnejšemu ribolovu. Ob upoštevanju ravni prelova in zaskrbljenosti zaradi ribjih staležev, vključno s trsko in modroplavutim tunom, še vedno potrebujemo dobro upravljanje obstoječih staležev.

V poročilu se vprašanje zavržka umešča v širši okvir težave prilova morskih ptic in morskih psov ter se zahteva veliko pilotnih projektov glede zavržka, ki so geografsko razširjeni.

Pozivam kolege, da podprejo to poročilo, ki je pomemben prispevek k reševanju sramote glede zavržkov.

  Elspeth Attwooll, v imenu skupine ALDE. – Gospa predsednica, skupina ALDE pozdravlja vsebino Schlyterjevega poročila, ki ga je treba priporočiti zaradi razumnega in zelo praktičnega pristopa.

Javnost težko razume postopek, v katerem dovolimo ulov rib, vendar nato mrtve vržemo nazaj v morje. Ribiči so prav tako zaskrbljeni zaradi dejstva, da jim je ta ukrep v določeni meri vsiljen zaradi sedanje kombinacije pravil in tehničnih možnosti, kar pomeni, da nekatere ribe enostavno niso zaželene na krovu. Včasih se to pojavi zaradi nezadostne gospodarske vrednosti. Za preprečitev vrste zavržka, ki izhaja iz poskusov višjega sortiranja, si moramo prizadevati zgodaj in usklajeno. Menim, da je za to prakso v tistem ribištvu, v katerem je število dni na morju omejeno, manj zanimanja.

Včasih je zavržek rezultat pogojev, ki si jih sami postavimo, na primer najmanjše velikosti iztovarjanja in omejitve pri kvotah. Seveda če želimo ohranjanje uresničiti, potrebujemo celotni dovoljeni ulov. Vendar po mojem mnenju moramo resno preučiti metode, ki jih uporabljamo za ohranitev ribolova znotraj omejitev, ki so določene s celotnim dovoljenim ulovom, da se med drugim ugotovi, do kod sega medsebojna povezava med vzpostavitvijo kvot in težavo zavržka, zlasti kar zadeva mešani ribolov.

Navedeno in sprejetje ukrepov, ki se predlagajo v poročilu, je treba izvesti ob popolnem sodelovanju zainteresiranih strani. Brez tega ne moremo upati na uspeh. Industrija že kaže pot. Ponosna sem zlasti na Škote zaradi njihovega prostovoljnega sistema zaprtja v realnem času. Potrebujemo primerne spodbude za tovrstne pozitivne ukrepe, saj je treba v zvezi s tem še veliko narediti. Verjamem, da bo Parlament popolnoma podprl poročilo ter da bosta Komisija in Svet zadeve pospešila v skladu s priporočilom.

  Seán Ó Neachtain, v imenu skupine UEN. – (GA) Gospod predsednik, odobravam to poročilo, menim, da je poročevalec izdelal praktičen in celovit pristop k težavi zavržkov v ribištvu, odvrženih na morju. Vendar stvari niso tako preproste in vsi razmišljajo o uvedbi novih metod.

Čas je, da prenehamo razpravljati in ukrepamo. V poročilu je dovolj praktičnih predlogov, ki bi jih lahko izvedli. To, česar zagotovo ne smemo storiti, je, da ne ukrepamo. Ukrepati moramo tako dolgo, dokler ne bo težava v zvezi z zavržki v ribištvu odpravljena.

Komisijo pozivam, da zagotovi, da majhni ribiči ne bodo imeli dodatnih stroškov zaradi ukrepov za rešitev težave v zvezi z zavržki.

  Ian Hudghton, v imenu skupine Verts/ALE. – Gospa predsednica, skupna ribiška politika je polomija. Ni ji uspelo ohraniti staležev, ni ji uspelo podpreti skupnosti, odvisnih od ribolova, in ni ji uspelo dobiti javne podpore ali verodostojnosti.

Eden od glavnih razlogov za to je sramota zaradi zavržka. Sam sistem kvot skupne ribiške politike je neposreden vzrok za zavržek. Ta ne meri količine ujetih rib, ampak le količino iztovorjenih rib.

Ob tem zelo pozdravljam poročilo gospoda Schlyterja. Zlasti se strinjam z načelom pozitivnih spodbud, ki nagrajujejo tiste ribiče, ki ukrepajo za zmanjšanje ali odpravo zavržka.

Prav tako se strinjam, da je treba ukrepe prilagoditi različnim vrstam ribištev. Velika napaka skupne ribiške politike je, da je bila predolgo preveč centralizirana in neprilagodljiva. Opozarjam na odstavek 15, ki pozdravlja shemo prostovoljnega zaprtja v realnem času, ki ga je uvedla Škotska, tj. odličen primer vrste spodbude, ki ga mora skupna ribiška politika pospeševati in spodbujati toliko časa, dokler gre za ukrep upravljanja.

  Thomas Wise, v imenu skupine IND/DEM. – Gospa predsednica, zavržek je le en vidik nočne more, ki jo predstavlja skupna ribiška politika. Evropska unija s svojo slabo premišljeno politiko uničuje preživetje v državah v razvoju po svetu. Izvoz rib je v smislu trgovine bistveno pomembnejši za države v razvoju kot drugi proizvodi, kot so riž, kava in čaj.

Mavretanija je na primer odvisna od svoje ribiške industrije, ki zajema polovico izvoza, kar predstavlja 15 % njenega bruto domačega proizvoda. Z uničenjem mavretanskih voda Komisija zdaj želi odstopiti od dogovora. Meni, da te sterilne vode niso vredne 86 milijonov EUR na leto. Odpoved sporazuma o ribištvu naj bi bila tajna; vsaj do zdaj. Menim, da bi morali biti Afričani seznanjeni s sramotnimi in nizkotnimi načrti. Kolonializem je najbolj škodljiv in te institucije obtožujem rasizma ter izkoriščanja ranljivih družb. Nekraljevski imperij predsednika Barrosa ni tako prijazen, kot nas želi prepričati, torej če želite napredovati, opustite Giscarda, zavrnite lizbonsko pogodbo in tudi skupno ribiško politiko.

  Jim Allister (NI). – Gospa predsednica, sramota zaradi zavržka gre na račun Evropske unije. Za mešano ribištvo veljajo nemogoče kvote in omejitve, prepovedani staleži se neizogibno ujamejo in posledično vržejo – mrtvi – nazaj v morje. Vse to se dogaja, medtem ko v veliko delih sveta prevladuje lakota.

Veliko let je Evropska unija pri tem imela besedo, vendar če smo odkriti, ni storila ničesar, da bi to preprečila. Po mojem mnenju bi take ribe lahko iztovorili; prodati bi jih morali po fiksni ceni, ki je dovolj nizka, da bi odvračala od namernega lova, in dovolj visoka, da bi se iztovarjanje izplačalo.

Prav tako je razumno in pravilno, da moramo nagraditi uporabo selektivnejšega ribiškega orodja. Vendar trdno zavračam vsako splošno prepoved zavržka kot uvajanje novega mehanizma za onemogočenje delovanja ribičev.

O tem vprašanju smo razmišljali več let. Zdaj je končno čas, da nekaj naredimo.

  Carmen Fraga Estévez (PPE-DE). – (ES) Gospa predsednica, na splošno podpiram poročilo poročevalca, ki je izraz dolgoletne zaskrbljenosti nad togostjo skupne ribiške politike pri reševanju težav, ki so zasidrane v našem sistemu upravljanja ribištva, in zavržki so samo še en primer teh težav.

Podpiram zlasti odstavke, ki zagovarjajo uvedbo zmanjšanja neželenega prilova in zavržkov pri posameznem ribolovu ter njihovo postopno odpravo, ter odstavke, v skladu s katerimi se prepoved lahko uvede, ko ni več drugih možnosti, kot to določijo Svet in regionalni posvetovalni odbori.

V sklopu sistema upravljanja nismo mogli sprejeti drugega pristopa ali uvesti splošne prepovedi zavržkov, ki jih ta sistem spodbuja s togim sistemom celotnega dovoljenega ulova in veljavnimi kvotami ter z neustreznimi tehničnimi ukrepi, ki so ključni dejavnik preprečevanja prilova in na revizijo katerih čakamo že leta, da bi jih lahko prilagodili za Atlantski ocean.

Vendar ne morem sprejeti predloga spremembe 10, ki bi omogočil vzpostavitev vzporednega ribiškega trga, ki bi temeljil na zavržkih in bi bil zato nezakonit. Menim, da moramo odločno zagovarjati načelo neskomercializiranosti zavržkov, kot to določa odstavek 32 poročila in kot to velja v državah, npr. na Norveškem, z daljšo zgodovino na tem področju.

Pobude za preprečevanje zavržkov morajo biti drugačne: na primer, pobude, usmerjene k čim večjemu zmanjševanju zavržkov z uporabo selektivnejšega orodja. Za mlade ribe je veliko bolje, da živijo naprej v morju, zrastejo ter postanejo hrana za ljudi ali druge ribe, kot da se jih zavrže in postanejo predmet pogajanj o proizvodnji ribje moke.

  Stavros Arnaoutakis (PSE). – (EL) Gospa predsednica, zadovoljen sem z osnutkom poročila o zavržkih in naj poudarim, da je to ena od najpomembnejših težav evropskega in mednarodnega ribolova.

Izpostavil bi nekaj zadev v zvezi s poročilom. Menim, da je treba poleg predlaganih vprašanj izvesti tudi skupno politiko za dokončno odpravo zavržkov. To politiko je treba oblikovati na podlagi študije o problematiki v vseh ribiških državah EU ter vanjo vključiti nacionalne študije in globalne raziskave.

Za temeljito reševanje težave mora EU takoj financirati študijo o vsej ribiški opremi, vrstah ribolova in ulova. Za izvajanje te študije mora EU pooblastiti specializirane raziskovalne institucije. Tako bo lahko EU na centralni ravni s predpisi določila najboljše in najučinkovitejše rešitve za države članice. Če tega ne bo storila, se bojim, da bo težava obravnavana in nato odložena, medtem pa bodo vsi staleži rib uničeni.

  Philippe Morillon (ALDE). – (FR) Gospa predsednica, tudi jaz odobravam predlagani pristop poročevalca k odpravi kritiziranega zapravljanja virov v sedanji praksi zavržkov.

Pri pripravi tega poročila se je gospod Schlyter zavedal, kakšne učinke bi lahko imela popolna prepoved zavržkov predvsem na šibko finančno ravnovesje zaposlenih v tem sektorju ter na spremljanje izvajanja te prepovedi s strani držav članic in Komisije, ki bi morale poostriti metode nadzora, kar ne bi bilo v skladu z zahtevano proračunsko strogostjo.

Zato je menil, da je ustreznejši predlog postopno uvajanje ukrepov, s čimer bi ribiče spodbudili, da bi sami spreminjali ribolovne metode in opremo, pristop, ki ga odobrava Komisija.

  Struan Stevenson (PPE-DE). – (neslišno) ... od začetka menim, da je to zelo ambiciozno. Čestitam tudi gospodu Schlyterju in gospe Doyle za veliko opravljenega dela za to poročilo.

Z veseljem podpiram politiko celotnega iztovarjanja gospe Doyle, po kateri bodo ribiči prisiljeni iztovoriti celoten ulov. To ima veliko prednosti. Znanstveniki bodo imeli veliko jasnejšo sliko o vrsti in kraju ulovljenih rib, kar bo omogočilo pripravo točnejših načrtov ohranjevanja in obnovitve. Če se iztovorijo mlade podmerne ribe, lahko ribiški inšpektorji takoj zahtevajo začasno zaprtje posebnih ribolovnih območij, da se prepreči dodaten pritisk na nerazviti stalež.

V skladu s to politiko se lahko podmerne ribe in druge vrste, ki bi se po prejšnjem postopku zavrgle, prodajo sektorju predelave, ki potrebuje surovine za oskrbovanje industrije z ribjo moko in ribjim oljem. Zanje bi iz regionalnega odškodninskega sklada dobili simbolično plačilo, na primer 50 EUR na tono, ki bi bilo dovolj nizko, da ne bi spodbudilo ciljnega lovljenja rib in ustvarilo črnega trga, zaradi česar je zaskrbljena gospa Fraga Estévez, vendar bi bilo za ribiče preveč visoko, da bi mrtve ribe vrgli nazaj v vodo.

Celoten postopek se lahko upravlja z namestitvijo vodotesnih kamer televizije zaprtega kroga v vsako plovilo. V industriji, ki ima že omejeno število dni, preživetih na morju, je čas, porabljen za lovljenje in razvrščanje rib brez tržne vrednosti, za ribiče dragocen izgubljen čas. Zato menim, da bodo ribiči ta predlog podprli.

  Rosa Miguélez Ramos (PSE). – (ES) Gospe in gospodje, zahvaljujem se gospodu Schlyterju za njegovo delo in zlasti sem vesela, da so bili številni predlogi sprememb, ki sem jih predložila, vključeni v besedilo poročila, o katerem danes razpravljamo.

S tem mislim zlasti predloge sprememb, iz katerih izhaja, da se zavržki ne pojavljajo zgolj z določenim tipom opreme, ampak nanje vplivajo tudi značilnosti posameznega ribištva, kot je na primer evropsko ribištvo, ki je skoraj v celoti večvrstno, kar povečuje tveganje zavržkov. Zato je treba sprejeti ukrepe za vsak primer posebej.

Zahvaljujoč mojim predlogom sprememb je iz poročila razvidno, da je razlogov za zavržke več, kot so čezmerni ribolovni napor in veljavni pristop glede celotnega dovoljenega ulova, v skladu s katerim je treba ribe, za katere kvote niso določene, zavreči. Zato je treba sprejeti ukrepe, da bi se izognili obveznim zavržkom ulova, zaradi pomanjkanja kvot rib, ki so ustrezne velikosti, a se njihovemu ulovu ni bilo mogoče izogniti.

V zvezi s tem opozarjam gospoda Schyterja naj bo previden, kajti glede na to, kako je v govoru kritiziral ribiče in nesebično, starodavno tradicijo ribištva, nisem prepričana, kaj počnemo tukaj in ali gospod Schlyter želi, da komisar, člani odbora za ribištvo in ribiči ostanejo brez dela. (Šalim se, gospa predsednica).

  Neil Parish (PPE-DE). – Gospa predsednica, gospodu Schlyterju se zelo zahvaljujem za njegovo poročilo. Menim, da je odlično. Komisarju se zahvaljujem tudi za njegova stališča na začetku, v katerih se nagiba k prepovedi zavržka, ker se zaveda, da smo poslanci opazili njegovo namero o pripravi prepovedi zavržka, ter menim, da je za to prepoved skrajni čas.

Ne nazadnje tudi menim, da je za ribiče dolgoročno dejansko ugodneje, če lahko zaščitimo staleže rib, ker potrebujemo trajnostno ribištvo. Seveda je znanstveni nasvet, ki ga upoštevamo, lahko pogosto pomanjkljiv. Zato bomo z iztovarjanjem celotnega ulova in prilova, ki ga je mogoče temeljito preiskati, dobili veliko boljšo predstavo o tem, kaj je v morju. Poleg tega menim, da se bo z nekaterimi praksami, kot so vlečne mreže za vleko v paru in drugo, za katere je značilen velik delež prilova, ponovno poudarilo, kaj se dogaja. Seveda bo veliko spornega ulova delfinov, morskih psov, pliskavk in drugih živali vidnega v iztovorjenem prilovu. Torej če lahko sprejmemo zadostne ukrepe za spodbujanje iztovarjanja ulova, prilova pa ne spodbujamo preveč, bomo s tem lahko dosegli napredek. Pozdravljam podporo komisarja za to poročilo in pozdravljam samo poročilo, ki ga moramo vsi podpreti.

  Joe Borg, komisar. − Gospa predsednica, najprej se zahvaljujem poslancem za njihove zanimive pripombe, kar ponovno kaže na to, da imamo skupen cilj v zvezi z odpravljanjem te neugodne prakse.

Kot sem že omenil, bo naš predlog postopen, vendar učinkovit. Realno povedano, prepovedi zavržka ne moremo uvesti kar čez noč. Kot je eden od govornikov povedal, neukrepanje ni rešitev. Nedvomno bomo v tem letu končno pripravili tri zakonodajne predloge o zmanjševanju zavržka za posamezne vrste ribolova poleg spodbujanja držav članic, da predložijo pilotne projekte, na podlagi katerih bi lahko dosegli uvedbo zmanjšanja zavržka ali celo prepovedi zavržka.

Primer Škotske, ki ga je Svet sprejel decembra, je bil hvalevreden.

Strinjam se, da so pozitivne spodbude pomembne, vendar moramo najti pravo mešanico in prave stopnje, ker so drugače te spodbude neproduktivne, zaradi česar se lahko znajdemo v položaju, v katerem spodbujamo več ulova, medtem ko bi ga zaradi trajnosti z namenom doseganja ravni največjega trajnostnega donosa želeli zmanjšati.

Poleg tega želim poudariti svoje strinjanje glede tega, da je treba naše predloge, ki jih bodo morali sprejeti ribiči, prilagoditi posameznim vrstam ribolova ter morajo vsebovati spodbude in podpirati spremembe vedenja.

Že v uredbah o celotnem dovoljenem ulovu in kvotah smo sprejeli spodbude za ribiče, ki bi sprejeli selektivnejše metode in tako preprečili zavržke.

Pri prvem in naslednjih posegih se je ugotovilo, da je razlog za zavržke skupna ribiška politika. Vendar to ni res, ker sta lahko razloga za zavržke ribiči, ki sortirajo ribe v višji kakovostni razred, kot dejansko so, saj si prizadevajo za večji ulov kakovostnih rib, pri čemer na to kvote ne vplivajo, in ulov nedoraslih rib, na katerega kvote prav tako ne vplivajo. Skupna ribiška politika je razlog za zavržke, kadar obstaja presežek ribolovnih kvot, pa še to ne vedno, ker je kvota, če se preseže pri neoporečnem ribolovu, določena za namene trajnosti.

Če je to mešani ulov in je za eno od vrst zaradi trajnosti določena nizka kvota, medtem ko je ostalo ciljni ulov, bo dejansko zavržek rib posledica uredb o celotnem dovoljenem ulovu in kvotah.

Te vidike bi želeli obravnavati z namenom uvedbe selektivnejšega mehanizma, ki bi omogočal učinkovitejši ciljni ulov, ki je ena od metod, s katero bi se zavržek učinkovito zmanjšal.

Na podlagi ocen Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo poudarjam, da zavržek v vodah Skupnosti znaša približno milijon ton. Medtem ko na svetovni ravni znaša približno osem milijon ton. To so zelo previdne ocene. Če upoštevamo, da nastane zaradi sistema, ki ga upravljamo, manj kot desetina celotnega zavržka – ob upoštevanju celotnega dovoljenega ulova in kvot, menim, da obstajajo številni drugi dejavniki, ki poleg sistema skupne ribiške politike prispevajo k zavržku.

Glede na to dejavno iščemo načine in sredstva, s katerimi izboljšujemo upravljanje tako, da se celotni dovoljeni ulov in kvote izvajajo na način, s katerim se zavržek čim bolj zmanjša ali se popolnoma prepove.

V zvezi z Mavretanijo navajam, da smo podpisali nov memorandum o soglasju, na podlagi katerega se bo oblikoval nov protokol, ki bo Mavretaniji zagotavljal enako količino kot v obstoječem protokolu, vendar bo bolj realno izražal dejanske ribolovne možnosti.

S finančnimi sredstvi iz razvojnega sklada bomo Mavretaniji pomagali krepiti njeno ribiško infrastrukturo in gospodarstvo na splošno, tako da ji je zagotovljen celoten znesek. Vendar bi vsaj tisto, kar plačamo za ribe, izražalo dejansko količino rib, ki jo je mogoče ujeti v mavretanskih vodah.

  Carl Schlyter, poročevalec. − (SV) Hvala, gospa predsednica. Da, komisar, več razlogov je za metanje rib v morje, vendar še vedno menim, da se je zaradi vidikov naše ribiške politike težava še zaostrila.

Želim vas vprašati naslednje: ne razumem, zakaj nasprotujete predlogu spremembe 4, če opisuje natanko to, kar želite doseči. Poročilo navaja, da je treba prepoved zavržkov sprejeti šele takrat, ko bodo drugi ukrepi že preizkušeni. Predlog spremembe določa, da se prepoved zavržkov sprejme šele po uporabi vseh drugih negativnih spodbud. Torej je v primeru sprejetja predloga sprememb 4 izhodišče enako, in sicer da imamo politiko o prepovedi zavržkov, vendar je izvajanje te politike odvisno od razmer v posameznem ribištvu. Ne razumem, zakaj nasprotujete predlogu spremembe 4, vendar mogoče lahko o tem spregovorimo znova pozneje.

Optimističen sem, ker se kljub vsemu nekako strinjamo. Pogovarjal sem se z raziskovalci in ribiči. Obstaja soglasje o tem, kaj je treba storiti. Komisija in Parlament sta istega mnenja, z njima pa se strinjajo tudi ribiči in okoljevarstvene organizacije. To me navdaja z optimizmom. Mogoče bodo vse zainteresirane strani sodelovale in bomo dosegli rezultate.

V zvezi s predlogom spremembe 10 je bilo zahtevano glasovanje po delih. Zato bomo lahko upoštevali besede gospe Frago Estévez, da bi glasovali za prvi del in proti drugemu.

Zahvaljujem se vam in vsem, ki ste sodelovali v razpravi in pri pripravi tega poročila. V veliko veselje mi je bilo sodelovati pri pripravi tega poročila.

  Predsednica. – Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo jutri, v četrtek, 31. januarja 2008.

Pisna izjava (člen 142)

  Bogdan Golik (PSE), v pisni obliki. – (PL) Gospe in gospodje, količina zavržkov, ki naj bi po ocenah poročila znašala približno četrtino skupnega ulova, je resen okoljski in gospodarski problem, do katerega ne moremo biti brezbrižni. Razsežnost pojava opozarja na zapravljanje virov in veliko škodo, narejeno biotski raznovrstnosti, ki jo povzroča človek z neodgovornim vmešavanjem.

Z izboljševanjem pravil ne bomo dosegli želenih rezultatov. Razmere zahtevajo obsežnejše ukrepanje – popolnoma drugačen pristop in razmišljanje o zadevi. Jasno moramo določiti cilje, sprejeti ustrezno skladne instrumente skupne ribiške politike ter zagotoviti potrebna sredstva. Izogniti se moramo sedanjemu stanju, ko se stranski učinki nekaterih pravnih instrumentov preprosto prezrejo. Uvedba skupnega dovoljenega ulova ali najmanjše velikosti rib, ki se jih lahko iztovori (zlasti v primeru mešanega ulova), je takšen primer, ker povzroča zavržke.

V celoti se strinjam s stališčem poročevalca, da mora pristop k zmanjšanju zavržkov vključevati spodbude za ribiče za iskanje novih in inovativnih rešitev na področju metod ribolova in orodja. Uporabiti moramo njihove izkušnje in znanje strokovnjakov.

Naj poudarim, da bo učinkovita informativna kampanja ključna za uspešnost te strategije. Brez zavedanja ribiške industrije, kako zelo pomembno je odpraviti čezmerne zavržke, in brez splošne podpore ribičev je strategija obsojena na propad.