Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 30. januar 2008 - Bruselj

1. Nadaljevanje zasedanja

PREDSEDUJOČI: GOSPOD PÖTTERING
Predsednik

(Seja se je začela ob 15.05.)

  Predsednik. − Razglašam nadaljevanje seje Evropskega parlamenta, ki je bila prekinjena v sredo, 23. januarja 2008.

2. Predložitev dokumentov: glej zapisnik

3. Vprašanja za ustni odgovor in pisne izjave (predložitev): glej zapisnik

4. Posredovanje besedil sporazumov s strani Sveta: glej zapisnik

5. Nadaljnje obravnavanje resolucij Parlamenta: glej zapisnik

6. Brezpredmetne pisne izjave: glej zapisnik

7. Evropska strategija za Rome (vloženi predlogi resolucij): glej zapisnik

8. Izjava predsednika

  Predsednik. − Gospe in gospodje, po ratifikaciji lizbonske pogodbe na Madžarskem sta včeraj pogodbo ratificirali Slovenija in Malta.

(Ploskanje.)

Slovenski parlament je z veliko večino glasoval za ratifikacijo. Malteški parlament je pogodbo soglasno potrdil. To je pomembno politično dejanje, s katerim so države članice jasno pokazale, da želijo hitro izvesti postopek ratifikacije za začetek veljavnosti pogodbe 1. januarja 2009, kot je bilo načrtovano.

Sloveniji in Malti čestitam za to pomembno odločitev.

(Ploskanje.)

Kot veste, se je slovaški parlament zaradi notranjepolitičnih razlogov včeraj odločil, da preloži glasovanje na poznejši datum. Vse politične voditelje na Slovaškem pozivam, da izpolnijo veliko politično odgovornost.

9. Sprejetje zapisnika

(Zapisnik prejšnje seje je sprejet.)

⁂

  Nigel Farage (IND/DEM). – Gospod predsednik, zapisnik z zadnjega delnega zasedanja omenja vaš govor, v katerem ste govorili o incidentih, ki so se zgodili decembra v Strasbourgu. Od takrat ste na podlagi člena 147 Poslovnika poklicali k sebi 13 poslancev, da bi proti njim uvedli disciplinski postopek.

Zdi se mi, da ste to storili precej samovoljno. Dvomim, da je ena od oseb, ki ste jih poklicali, gospa Sinnott iz naše skupine, kadar koli v svojem življenju kričala na koga. Drugi poslanec, ki ste ga poklicali na zagovor, avstrijski poslanec, je bil na dan incidenta v Frankfurtu, zato bi moral imeti precej močan glas, kajne?

Zakaj le 13? Približno 80 nas je sodelovalo pri tako imenovanih nemirih. Dejansko ste me na konferenci predsednikov sami imenovali za enega od vzrokov za težave, zakaj torej ne kaznujete mene? Jaz sem Spartak!

(Vzkliki „Jaz sem Spartak“ članov skupine IND/DEM.)

  Predsednik. − Prosil sem za pripombe v zvezi z zapisnikom. Pričakoval bi, da predsednik skupine IND/DEM razume, o čem govori predsednik, in se osredotoči na pripombe v zvezi z zapisnikom. Očitno tega ni storil, zato lahko zdaj zasedanje nadaljujemo.

10. Spor glede veljavnosti mandata evropskega poslanca: glej zapisnik

11. Sestava odborov in delegacij: glej zapisnik

12. Razlaga Poslovnika: glej zapisnik

13. Razpored dela

  Predsednik. − Končna različica dnevnega reda tega delnega zasedanja, kot jo je pripravila konferenca predsednikov na seji v četrtek, 17. januarja 2008, na podlagi členov 130 in 131 Poslovnika, je bila razdeljena. Predlagane so bile naslednje spremembe:

Delno zasedanje v Bruslju:

Na zahtevo skupine GUE/NGL in ob soglasju vseh skupin predlagam, da se izjave gospoda Javierja Solane, visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko, ki je že prisoten in ga toplo pozdravljam, ter Komisije o razmerah v Gazi dodajo današnjemu dnevnemu redu pod točko 2, za izjavami o razmerah v Iranu.

(Parlament je zahtevo odobril.)

Predložena je bila tudi zahteva, da končamo razpravo z vložitvijo predlogov resolucij in o tem glasujemo na februarskem delnem zasedanju.

  Francis Wurtz, v imenu skupine GUE/NGL. − Gospod predsednik, moja skupina je v zvezi s tem predlagala razpravo zaradi enakih razlogov, kot smo predlagali, da se februarja sprejme resolucija. Vse z namenom, da bi imeli možnost slišati govor gospoda Solane in nato razlago stališča Parlamenta o treh razlogih.

Prvi je seveda vprašanje blokade v Gazi, ki se nam zdi kot kolektivna kazen, kar je s humanitarnega vidika popolnoma nesprejemljivo, politično neproduktivno in neučinkovito v zvezi z varnostjo v Izraelu. Drugi razlog so nove razmere, ker so ljudje v Gazi odprli mejo. Tretji in najpomembnejši je evropski odziv na vprašanje, kaj lahko storimo, da se še naprej nadzorovano in stabilno zagotavlja odprta meja ter da pomeni to napredek v mirovnem procesu kot celoti.

Menim, da bi bilo koristno slišati gospoda Solano in razpravljati o vprašanju ter končati razpravo z resolucijo v februarju.

(Parlament je sprejel ta predlog.)⁽¹⁾

(Spremenjeni razpored je bil sprejet.)

⁂

  Daniel Hannan (PPE-DE). – Gospod predsednik, glede vprašanja pravilnosti postopka iz člena 173, člena 19(1) ter členov 161 in 171 sklep odbora o ustavnih zadevah, ki ste ga ravnokar navedli, žal mi je, da to rečem, pomeni trenutek, ko ta parlament odstopa od kakršne koli pretveze o zakonitosti tega ali pravni državi.

Prejšnji teden ste odbor za ustavne zadeve zaprosili za diskrecijska pooblastila, ki vam dopuščajo razveljavitev Poslovnika tega parlamenta po svoji volji, kar je odbor odobril. Poslovnik ne dopušča takšne širine. Navedli ste člen 19(1). Naj preberem, kaj določa: „Predsednik vodi delo Parlamenta in njegovih teles pod pogoji, določenimi v tem poslovniku.“ Ne omogočajo vam diskrecijske pravice, da jih ne upoštevate, zgolj zato, ker vam ni všeč mnenje ljudi, ki pripravijo predloge sprememb ali zahteve, ki ste jih v pismu sprejeli z besedami „uradno temeljijo na izpolnjenih zahtevah … Poslovnika“.

Kaj vas je spodbudilo k temu, gospod predsednik? Kaj je povzročilo to, da ste strgali svoj pravilnik, namesto da bi upoštevali zakon? Ali je nekakšna obstrukcija preprečevala uveljavitev določenega zakona? Ne verjamem. Od 785 poslancev nas je morda 40 ali 50, ki zahtevamo referendum. Smo v manjšini. Najhuje, kar se vam je zgodilo zaradi nas, je, da ste zaradi naših enominutnih govorov rahlo zamudili kosilo, vendar je še to preveč za vas.

Ali je razlog, da ste ukrepali samovoljno in niste upoštevali zakonodaje, dejstvo, da smo mi deležni vašega prezira, ki ga čutite do nacionalnih volivcev, ki glasujejo proti lizbonski pogodbi vedno, kadar imajo priložnost za to?

Če se motim, dokažite, da se motim, tako da razpišete referendume, ki ste jih podpirali, ko ste verjeli, da lahko zmagate. Predajte lizbonsko pogodbo ljudem. Pactio Olisipio censenda est. (O lizbonski pogodbi je treba glasovati.)

  Predsednik. − Gospod Hannan, kadar citirate določbe, bi bila vaša verodostojnost večja, če bi jih citirali v celoti. Pravzaprav člen 19 določa, da ima „Predsednik […] vsa potrebna pooblastila za vodenje parlamentarnih postopkov in zagotavlja, da pravilno potekajo“. Za potrditev pravnega statusa in zagotovitev, da nisem sprejel nobene enostranske neutemeljene odločitve, sem izbral demokratičen način in se posvetoval s tistimi, ki najbolje poznajo zadeve v zvezi s Poslovnikom, in sicer z odborom za ustavne zadeve. Odbor je meni, predsedniku, in mojim namestnikom zagotovil razlago, na podlagi katere lahko nadaljujemo. Ne morem razumeti, kako je lahko to nedemokratično, ker se je upošteval pravičen in demokratični parlamentarni postopek.

(Ploskanje.)

(1) Nadaljnje spremembe po razporedu (glejte zapisnik).

14. Razmere v Iranu (razprava)

  Predsednik. − Naslednja točka je izjava visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko ter Komisije o razmerah v Iranu.

Toplo pozdravljam visokega predstavnika Javierja Solano. Gospod Solana, izvolite na oder.

  Javier Solana, visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko. − Gospod predsednik, nočem se vmešavati v razpravo, ki poteka, vendar bom spregovoril na vašo željo. Najprej bi se vam želel zahvaliti za povabilo. To je prvič v letu 2008, da sem spregovoril pred Parlamentom. Vsi smo prepričani, da bo leto 2008 zelo razburljivo. Rad bi še naprej tesno sodeloval s Parlamentom, vami in cenjenimi poslanci tega parlamenta.

Danes imamo zelo pomembno razpravo – razpravo o vprašanju, ki je eno od najpomembnejših na dnevnem redu mednarodne skupnosti. Želim podati kratko izjavo v zvezi s tem in porabiti potreben čas, da ugotovimo, ali lahko skupaj razumemo to zapleteno vprašanje, ki je danes na vrhu mednarodnega dnevnega reda, in ne le razumemo, ampak tudi napredujemo pri njegovem reševanju.

Naj začnem z nekaj opombami. Iran je ključna država na Bližnjem vzhodu. Pomemben je v strateškem smislu in tudi kot regionalni dejavnik. Zato želimo imeti z Iranom konstruktiven odnos, vendar, kot veste, so v zvezi s tem velike težave.

Iran je zelo živahna družba, polna nadarjenih ljudi. Ima izjemno visok delež diplomantk. Perzijščina je eden od najpomembnejših jezikov v internetu, zlasti v blogih, v katerih se poskušajo izražati mladi.

Politična scena v Iranu vzbuja danes, kot veste, veliko zanimanja. Obstajajo elementi demokracije, ki niso prisotni v drugih državah na Bližnjem vzhodu, vendar je mogoče volilni postopek še bistveno izboljšati. Na volitvah v iranski parlament majlis marca je bilo 30 % kandidatov izključenih, pri čemer se je najbolj nasprotovalo tistim z reformističnimi idejami. Nekateri se bodo lahko pritožili, medtem ko se drugi ne bodo mogli. Kljub temu je nepopolna demokracija boljša kot nobena, zato je prav, da sodelujemo z iranskimi poslanci. Zelo sem hvaležen Evropskemu parlamentu, da je tja poslal delegacijo, ki se je srečala s kolegi iz iranskega parlamenta.

Poslanci tega parlamenta so prav tako upravičeno zaskrbljeni glede pravne države in človekovih pravic v Iranu. Iran je na indeksu svobode tiska skoraj med zadnjimi na svetu. Povečal je število usmrtitev. Žal obstajajo številna poročila o mučenjih. Takšne stvari so nesprejemljive in le škodijo podobi Irana kot civilizirane države.

Vsi, ki se borijo za človekove pravice v Iranu, na primer s kampanjo, v kateri so zbrali milijon podpisov za pravice žensk, zaslužijo našo podporo in občudovanje. Danes zjutraj sem imel priložnost, da sem se o tem pogovoril z gospo Zuhair Belhasen, ki je, kot veste, ena od najpomembnejših oseb v Mednarodni federaciji za človekove pravice. Z več svobode, večjo odgovornostjo in enakopravnejšim razumevanjem pravice lahko Iran postane ena od najbolj kreativnih in dinamičnih držav na Bližnjem vzhodu. V preteklosti je med Evropsko unijo in Iranom že potekal dialog o človekovih pravicah, vendar od leta 2004 v njem Iran ne želi več sodelovati.

Vendar imamo z Iranom več področij skupnega interesa, ki še niso v celoti raziskana, od teh je najočitnejši energetski sektor – prav tako lahko še bolje sodelujemo pri boju proti tihotapljenju drog in boju proti terorizmu.

Prav tako bi bilo dobro, če bi lahko bolje sodelovali z Iranom na tem področju. Vendar je to zdaj, kot veste, težko, ker je Iran težko obravnavati kot konstruktivnega partnerja. Skoraj na vsakem področju izvajamo drugačne, včasih celo nasprotujoče si politike. Želimo doseči rešitev palestinskega vprašanja z dvema državama. Želimo, da bi konferenca, ki je potekala v Annapolisu, dosegla svoj cilj. Iran je še vedno edina država na Bližnjem vzhodu, ki ne sprejema zamisli o rešitvi z dvema državama. Je ključni dobavitelj orožja Hamasu. Pripombe predsednika Ahmadinedžada v zvezi z Izraelom in njegova podpora zanikanju holokavsta so za nas v celoti nesprejemljive. Iran je, kot veste, dejavnik, ki spodbuja destabilizacijo Libanona. To je najpomembnejši dobavitelj orožja Hezbolahu. Prav tako je sodeloval s skupinami, ki izvajajo nasilje v Iraku.

Zaradi vseh teh dejavnosti je Iran z našega vidika težaven akter na Bližnjem vzhodu. Vendar ostaja eden od tistih, ki jih moramo bolje razumeti ter z njimi bolje sodelovati. V preteklosti smo v nekaterih obdobjih uspešno sodelovali z Iranom, na primer v Afganistanu, verjamem, da si lahko še naprej prizadevamo za takšne priložnosti.

Vendar je, kot veste, eden od najpomembnejših vzrokov za zaskrbljenost iranski jedrski program. Če bi Iran razvil orožje, bi to lahko povzročilo zelo veliko nestabilnost in nevarnost na Bližnjem vzhodu. Prav tako bi to močno škodovalo celotnemu sistemu neširjenja jedrskega orožja. Tudi sum, da Iran razvija jedrsko orožje, lahko destabilizira stanje na Bližnjem vzhodu.

Naš cilj je odpraviti te sume. Rešitev lahko najdemo le s pogajanji.

Pozdravljamo dejstvo, da Iran sodeluje z Mednarodno agencijo za atomsko energijo na področju reševanja tako imenovanih „odprtih vprašanj“. V sedanji fazi pogovora z dr. El Baradejem mora Iran, kot veste, odgovoriti na pomembna vprašanja, kot je oboroževanje, in zlasti na druga vprašanja v zvezi s kontaminacijo, ki so zelo pomembna.

Vendar tudi če se odgovori na ta vprašanja o preteklosti, to ne zagotavlja preglednosti, ki jo zahtevamo v zvezi s sedanjimi dejavnostmi Irana ali z njegovimi prihodnjimi nameni. Sedanja preglednost zahteva, da Iran ratificira in uvede, kot smo že večkrat povedali, dodatni protokol.

Zaupanje v prihodnje načrte Irana je bolj težavno. Če domnevamo, da je imel Iran v preteklosti program za oboroževanje, kako smo lahko prepričani, da se sedanja dejavnost bogatenja uporablja le za civilne namene. To je zlasti težko, kadar ne vidimo nobenih znakov, kot se dogaja zdaj, da bi Iran podpisal pogodbo za gradnjo jedrske elektrarne drugje kot v Bušerju, za katero je podpisal pogodbo z Rusijo, ki ga tudi oskrbuje z gorivom. Vsi smo slišali o tem bogatenju. Ko sem predstavnike iranske vlade vprašal, kot ste pred dnevi storili tudi vi, kaj nameravajo storiti z obogatenim uranom, nisem prejel odgovora. Dokaz o tem ste videli pred nekaj dnevi.

Dejstvo, da lahko Iran razvije civilni program le s pomočjo držav, ki pripadajo skupini šestih držav, ki se pogajajo z njimi, ali se poskušajo pogajati z njimi, z izjemo Japonske. Nobena druga država na svetu ne more oskrbovati države, ki želi uporabiti ali razvijati civilni jedrski program, brez sodelovanja držav ali podjetij iz teh držav, ki so v skupini šestih držav in Japonske. Nikogar od nas ne moti iranski civilni program; dejansko mu ponujamo pomoč. Vendar nihče od nas tega ne bo storil, dokler ne bomo prepričani o tem, da so namere Irana izključno miroljubne.

Zato vseskozi poskušamo doseči rešitev na podlagi pogajanj. Kot veste, smo bili do zdaj žal neuspešni. Vendar je nemogoče, da ne ukrepamo, medtem ko Iran še naprej ne upošteva resolucij agencije ali resolucij Varnostnega sveta. Zato se v New Yorku pripravlja naslednja resolucija. Cilj teh resolucij ni kaznovati Iran, ampak ga prepričati o tem, da sede za pogajalsko mizo: menim, da je to treba storiti čim prej. Evropska unija in stalne članice Varnostnega sveta se glede tega v celoti strinjajo. Prejšnji četrtek smo imeli pomembno srečanje.

Mogoče lahko dodam še eno opombo v zvezi s tem, ki presega zadeve v zvezi z Iranom. V svetu, v katerem je zanimanje za jedrsko energijo vedno večje, moramo najti načine, kako državam zagotoviti, da lahko pridobijo jedrsko gorivo, ne da bi morale same izvajati bogatenje – ki je drag postopek in odpira vprašanja širjenja jedrskega orožja. Sam močno podpiram zamisel o oblikovanju mednarodnih jamstev za oskrbo z gorivom, mogoče v obliki banke goriva. S to zamislijo se poigrava veliko naših partnerjev in številne pomembne osebe v mednarodni skupnosti. Na tem področju obstajajo številne dobre zamisli. Verjamem, da je prišel čas, da te zamisli uresničimo in ukrepamo.

Kot sem povedal na začetku, je Iran ključna država. Že več let sodelujem pri normalizaciji odnosov med nami. Vsi bomo imeli koristi od tega – Iranci in Evropejci. Sam verjamem v to in si bom še naprej odločno prizadeval za uresničitev tega cilja, od katerega bodo imeli korist prebivalci Irana in Evropske unije.

  Benita Ferrero-Waldner, komisarka. − Gospod predsednik, menim, da je glede na sedanji položaj razprava o usmerjenosti Irana k jedrskemu programu neizogibna. Mednarodna skupnost skupaj išče zadovoljivo rešitev. To pomeni sodelovanje po ustreznih poteh z IAEA in Varnostnim svetom Združenih narodov. To pomeni tudi stalno prizadevanje visokega predstavnika Javierja Solane v imenu načina tri plus tri, s popolno podporo Evropske unije, ker ostaja mednarodna enotnost osrednjega pomena, kot je bilo prikazano na zadnjem zasedanju v Berlinu.

Ko sem prejšnji teden sprejela dr. Saida Džalilija, glavnega iranskega pogajalca, sem ga opozorila na naše načelno stališče. Nihče ne zanika pravice Irana do uporabe jedrske energije v miroljubne namene, vendar obstaja resna potreba po ponovni pridobitvi zaupanja in izkazovanju resnične politične volje za iskanje rešitve.

Medtem ko si je Evropska unija močno prizadevala za to, žal nisem takšne politične volje opazila na iranski strani. Dokler ne vidimo takšne politične volje, žal ne bo nobene možnosti za izboljšanje našega odnosa, vključno z začetkom ali ponovnim začetkom pogovorov o sporazumu o trgovini in sodelovanju ter pogovorov o energiji. To sem dr. Džaliliju ob najinem srečanju izrecno povedala.

Prepričana sem, da Parlament meni enako ter da še naprej odločno podpira visokega predstavnika Solano ter način tri plus tri za doseganje trajnostnega razvoja in diplomatske rešitve, ki zagotavlja tudi, medtem ko ohranja neodtujljivo pravico Irana do razvoja jedrske energije v miroljubne namene, objektivna jamstva, da so te dejavnosti izključno miroljubne narave.

Čeprav je razvoj odnosov med EU in Iranom zelo pogojen z napredkom na tem področju, je treba po mnenju Komisije z Iranom obravnavati več možnosti rešitve.

V zvezi s tem želim izraziti svoje spoštovanje do dela, ki ga opravlja delegacija za odnose z Iranom pod dinamičnim predsedovanjem gospe Angelike Beer. Gospa Beer, zlasti vam želim čestitati za misijo v Teheran, ki ste jo vodili prejšnji mesec. Stiki EP z iranskim parlamentom majlis so pomemben komunikacijski kanal med Evropsko unijo in Islamsko republiko Iran.

Vaša zasedanja z uradniki na visoki ravni, kot je zunanji minister gospod Motaki, ter z različnimi predstavniki iranske družbe so in so bila zelo dragocena. Srečanja z aktivistkami, družinami zaprtih študentov, sindikalisti in manjšinskimi skupinami predstavljajo pomembno pričanje o pomembnosti, ki jo Evropska unija pripisuje povsem svobodnemu, demokratičnemu in pluralističnemu Iranu v skladu z mednarodnimi konvencijami, ki jih je Islamska republika Iran prostovoljno sprejela.

Medsebojni stiki predstavljajo odlično sredstvo za premagovanje predsodkov in negativnih stereotipov ter za spodbujanje vzajemnega razumevanja. Tako je na primer zelo pomembno podpreti nadaljnji razvoj akademskih, kulturnih in umetniških izmenjav med Evropo in Iranom: dvema starodavnima zibelkama civilizacije, ki lahko veliko ponudita druga drugi.

Vesel sem, da lahko poročam o uspešnem začetku okvira za zunanje sodelovanje Erasmus Mundus v tem akademskem letu, ki povezuje Evropejce s študenti in profesorji iz Iraka, Jemna in Irana. Od Teherana do Širaza, od Mašhada do Alzahre, mreža iranskih univerz, ki sodelujejo v tem konzorciju se zdi zlasti obetavna. Prvi akademski paket je že več kot 50 iranskim študentom in profesorjem omogočil študij v Evropi. Močno upam, da bo ta program deloval tudi v obratni smeri ter da bodo lahko evropski študentje in profesorji prav tako odhajali v Iran.

Razen tega si prizadevamo za sodelovanje z Iranom v več sektorjih, kot je pomoč afganistanskim beguncem ali boj proti drogam. V zvezi s tem želim vašo pozornost usmeriti na nedavno predlagane predloge za subvencije nedržavnim akterjem in lokalnim organom v Iranu.

Program, in sicer prvi v sodelovanju z Iranom, si prizadeva za spodbujanje in krepitev vključujoče in usposobljene družbe. Vključuje izobraževalne in razvojne dejavnosti s poudarkom na ukrepih proti revščini.

Končno, program podpira sodelovanje med civilno družbo in lokalnimi organi ter dejavnosti za krepitev njihove pristojnosti. Ta poziv je zdaj odprt in traja do 11. februarja.

Po drugi strani pozdravljam odločitev, ki jo je sprejel Parlament na plenarnem zasedanju 13. decembra lani za dodelitev 3 milijonov EUR iz proračuna za predvajanje televizijskih novic v perzijščini. Spodbujanje pridobivanja in predvajanja informacij z močnim evropskim poudarkom lahko ima pomembno vlogo pri spodbujanju boljšega medsebojnega razumevanja z iransko javnostjo.

Končati želim s pomembno ugotovitvijo: vprašanje demokracije in človekovih pravic. Prejšnji teden je dr. Džalili pred tem parlamentom vztrajal pri pomembnosti človeškega dostojanstva. Seveda se lahko samo strinjam z njim, vendar sem mu lahko ob najinem srečanju izrazila le svojo globoko zaskrbljenost zaradi poslabšanja človekovih pravic in položaja na področju človekovih pravic v Iranu.

Lani je Iran po poročilih AFP, zbranih iz časopisnih člankov, izvedel vsaj 297 smrtnih kazni. V celoti se je število usmrtitev od leta 2006, ko je bilo po podatkih Amnesty International izvedenih 177 smrtnih kazni, zelo povečalo. Ne govorim o drugih zelo krutih metodah ubijanja ljudi. Zato sem morala izraziti svoje upanje, da se bo dialog o človekovih pravicah med EU in Iranom lahko nadaljeval.

Prav tako sem izrazila upanje, da bo na prihajajočih parlamentarnih volitvah kandidiralo več različnih kandidatov kot v preteklosti. Evropska unija ostaja na tem področju zelo dejavna. Zadnja izjava o smrtni kazni v Iranu, objavljena 25. januarja, je le še ena izjava o tej temi.

V celoti se strinjamo s Parlamentom v zvezi s trditvijo, da se brez sistematičnega izboljšanja položaja na področju človekovih pravic v Iranu naši odnosi z njim ne morejo ustrezno razvijati.

  Michael Gahler, v imenu skupine PPE-DE. – (DE) Gospod predsednik, naša resolucija obravnava razmere človekovih pravic v Iranu in spor glede iranskega jedrskega programa. V zvezi s človekovimi pravicami je ta parlament v zadnjih letih pogosto jasno izražal svoje stališče. Visoki predstavnik je danes spet spregovoril o usmrtitvah in mučenju. Glede na zadnje dogodke želim omeniti imena političnih aktivistov iz arabske skupnosti iz mesta Ahvaz, ki so bili obsojeni na smrt, in pozvati iransko vlado, da jih ne usmrti. Njihova imena so Zamal Bavi, Faleh Al Mansuri, Said Saki in Rasul Mazrea; enako velja za dva kurdska novinarja, Abdolvaheda „Hivo“ Butimarja in Adnana Hasanpurja. Naj jim ta objava njihovega težkega položaja omogoči zaščito v Evropi.

V zvezi z jedrskim vprašanjem glavni iranski pogajalec Said Džalili prejšnji teden odboru za zunanje zadeve ni jasno navedel pravih namenov Irana. Vprašanja 24 članov odbora so obravnavali površno na splošno. To ni pravi način za odpravljanje globokega nezaupanja, ki prevladuje med mednarodno skupnostjo in Iranom. Solidarnost na strani mednarodne skupnosti je najboljši odziv na takšno izmikanje, zato v resoluciji pozdravljamo sprejetje sporazuma v Berlinu 22. januarja o oblikovanju nove resolucije Varnostnega sveta ZN. S tem se bosta vključili Rusija in Kitajska, kar bo pomenilo jasen znak za Iran. Ta resolucija zagotavlja dodatne ukrepe kot del zadevnega pristopa mednarodne skupnosti.

Menim, da je prav prizadevati si za dialog, kadar je to mogoče, vendar moramo pogosto tudi navajati, kakšni so naši interesi, in sicer na eni strani človekove pravice in na drugi sodelovanje, čeprav šele takrat, ko in če si bo Iran ponovno pridobil zaupanje naše skupnosti.

  Hannes Swoboda, v imenu skupine PSE. – (DE) Gospod predsednik, dr. Solana, gospa komisarka, tukaj so vključena tri vprašanja: človekove pravice, jedrsko orožje in svobodne demokratične volitve v Iranu. To, česar danes ne obravnavamo, je vprašanje, ali je treba organizacijo mudžahidov dodati na črni seznam ali ne; vendar bomo to obravnavali ločeno.

Menimo, da na področju človekovih pravic številne in pogosto krute usmrtitve v Iranu postajajo zelo velika težava. V zvezi s tem se strinjam z gospodom Gahlerjem in upam, da lahko ima javno mnenje v naših državah pomemben vpliv.

Drugo vprašanje je vprašanje jedrskega programa. Zavzeto podpiramo stališča, ki jih je izrazil visoki predstavnik. Ne želimo jedrskega orožja v Iranu niti ga ne želimo nikjer drugje v regiji. Dovolj škandalozno je bilo, da je veliko držav, žal vključno z Združenimi državami Amerike, opazovalo razvoj bombe v Pakistanu in prenos tehnologije izgradnje bombe iz Pakistana v Iran, ker je bil Pakistan obravnavan z edinega vidika skupnega boja proti Sovjetski zvezi in torej proti Afganistanu.

Potrebujemo nadzor, zato prosim vas, gospod Solana, da si za to posebno prizadevate, da se zagotovita bolj polno vključevanje jedrske industrije, zlasti operacij bogatenja in odstranjevanja odpadkov, v večstranske okvire ter strožji nadzor. V zvezi s tem moramo storiti več, ker to ne zadeva le Irana, ampak tudi druge države.

Prav tako potrebujemo priznavanje zakonitih varnostnih interesov, ne od katere koli vlade, ampak od iranskega naroda, na kar morajo biti Američani pripravljeni zaradi nadaljnjega popuščanja. To varnost je treba zagotoviti in nato lahko zagotovo napredujemo v dialogu z Iranom. Prav tako podpiram resolucijo ZN, ker pomeni bistven napredek.

Gospod Solana, tudi glede volitev lahko le ponovim vaše mišljenje. Volitve in demokracija izpolnjujejo svoj cilj takrat, ko so volitve popolnoma svobodne, in če predsednik Ahmadinedžad meni, da ima v Iranu tako široko podporo, ga lahko le pozovem, da se izvedejo prave svobodne volitve brez zunanjih posegov, in bo razvidno, ali ima res tako široko podporo. Svobodne volitve v Iranu so eden od ključnih elementov v demokratizaciji celotne regije.

(Ploskanje.)

  Annemie Neyts-Uyttebroeck, v imenu skupine ALDE. – (NL) Gospod predsednik, gospod Solana, gospa komisarka, še vedno je nesmiselno, kot je dejal gospod Solana, da država s tako bogato zgodovino, raznoliko kulturo in dinamičnim prebivalstvom, kot je Iran, najbolj krši človekove pravice. Število smrtnih kazni v zadnjem letu, kar je omenila tudi komisarka, je tragična ponazoritev tega.

Zato skupaj s svojo skupino menim, da Iran dejansko izdaja svojo zgodovino, ko sedanji režim obravnava ljudi tako, in to na žalost počne že veliko let. Kljub temu menim, da je rešitev nedvomno v nadaljevanju dialoga s prebivalstvom in civilno družbo, vendar tudi s političnimi organi, čeprav bo to težavno.

Glede na to razprava z gospodom Džalilijem prejšnji teden ni bila ravno zabavna, vendar je bila zelo pomembna, ker bo zdaj ugotovil, da nihče iz nobene skupine v tem parlamentu ne bo podprl ali celo pričakoval od Irana, da začne uporabljati jedrsko raziskovanje v vojaške namene, ne da bi se mi na to odzvali.

V imenu svoje skupine zlasti pozdravljam predlog gospoda Solane za pripravo uvedbe večstranske in večnacionalne banke jedrskega goriva, ker je to verjetno dober način za povezavo zaradi zaskrbljenosti o neširjenju z možnostjo, da države nadaljujejo razvoj civilnih jedrskih dejavnosti.

  Konrad Szymański, v imenu skupine UEN. – (PL) Gospod predsednik, gospa komisarka, gospod Solana, v odnosih z Iranom je najpomembnejša in nujna zadeva pridobiti zagotovilo, da ne bo pridobival jedrskega orožja. Ne glede na informacije iz različnih virov, vključno s poročilom o oceni nacionalne obveščevalne službe, danes ne moremo biti prepričani o tem, da Iran ne bo razvijal takšnega orožja.

Lahkomiselno je verjeti, da se je od leta 2003 bogatenje urana v Iranu usmerjalo izključno v civilno uporabo. Od takrat je reformističnega predsednika Katamija zamenjal predstavnik strožje politične smeri. Prav tako moramo upoštevati, da se je vsak jedrski program začel izvajati pod pretvezo civilnih projektov: tako je bilo v Rusiji, Indiji, na Kitajskem in v Izraelu. Zelo verjetno je, da je današnji civilni program le korak na poti do mogočega bogatenja urana za vojaške namene. Zato mora Evropska unija na Iran izvajati čim večji pritisk, pri čemer ne sme izključiti vojaške rešitve.

  Angelika Beer, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, naj začnem z zahvalo gospodu Solani in gospe Ferrero-Waldner za temeljite priprave na obisk ter za sodelovanje pri posvetovanju in dialogu z nami prej in potem.

Želim poudariti in pri tem ni nobenega dvoma, da bodo to razpravo slišali v Iranu. Družba brez predsodkov in pluralistična družba si prizadeva za informacije, ki jih potrebuje, kar podpiramo s televizijskimi novicami v jeziku farsi. Vemo, da voditelji režima Ahmadinedžada spremljajo to razpravo, zaradi česar je prav in primerno jasno nagovoriti predsednika Ahmadinedžada in njegove privržence, da je to, da je za 296 parlamentarnih sedežev množica kandidatov, teh je več kot 7 000, od katerih jih je 2 000 očitno izključenih, jasen znak, da ima v domači politiki hude težave. Solidarnost izražamo civilni družbi, ženskam, sindikatom in vsem tistim, ki so ogroženi in katerih imena so bila prebrana pred nekaj minutami.

(Ploskanje.)

Obstaja še en razlog za današnjo razpravo, za katerega sem resnično hvaležna. Iran je v slepi ulici. Prišel je do zidu in ne ve več kako napredovati, zato ne more dajati ponudb. Vendar se hkrati sprašujem, ali smo Evropejci že izkoristili vse svoje adute. Na medstrankarskem obisku v Iranu se je ugotovilo, da moramo najti svoj način pogajanja, kar je mogoče le brez predhodnih pogojev in brez prisile.

Nekaj mi je na podlagi mnenj vseh ljudi, ki smo jih lahko srečali in ki potrebujejo našo podporo, postalo zelo jasno, da sankcije ogrožajo civilno družbo in krepijo moč predsednika Ahmadinedžada. Zato tako delovanje, kot je potekalo pred tem, ni politična možnost in ne bo odpravilo zastoja pri pogajanjih.

Za konec naj povem, da ne želimo jedrskega orožja v nobeni državi. Zase lahko rečem, da ne želim nobene jedrske energije, vendar, če je politika predsednika Sarkozyja, da vsepovsod sklene pogodbe o jedrski energiji brez kakršnih koli nadzornih ukrepov, kot so sporazumi o neširjenju, bo evropska zunanja politika postala dejavnik širjenja, namesto da bi pomagala zajeziti nadaljnje širjenje.

(Ploskanje.)

  Predsednik. − Hvala, gospa Beer, želim vam hitro okrevanje, kot predvidevam zaradi zlomljene roke.

  Tobias Pflüger, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, po poročilu ameriške obveščevalne službe so se razmere spremenile. Zdaj je potreben moratorij na jedrsko vprašanje. Zadevo je treba preusmeriti z Varnostnega sveta ZN nazaj na Mednarodno agencijo za atomsko energijo. Iran ima kljub vsem omejevalnim ukrepom proti skupinam, kot so sindikati, zelo živahno civilno družbo. Dogajajo se nesprejemljiva dejanja, kot je zavrnitev kandidatov za volitve v parlament majlis, vendar močno nasprotujem strožjim kaznim. To bi imelo negativne posledice, zlasti za demokratično opozicijo. Še vedno se pojavljajo grožnje o vojni proti Iranu, zlasti iz Združenih držav. Moja skupina močno nasprotuje vsaki grožnji o vojni in pripravi kakršnih koli vojnih načrtov.

Gospod Solana, v britanskem časopisu Guardian je citat člana vašega osebja Roberta Cooperja, ki v povezavi z nedavnim razpravljanjem o manifestu za nov Nato pravi: „Mogoče bomo uporabili jedrsko orožje pred drugimi, vendar je treba biti pri izrekanju tega na glas previden.“ Gospod Solana, ali je ta izjava povezana z razmerami v Iranu in kdaj boste izrazili odklonilno stališče do nje?

Naj ponovim: pogajanja z Iranom ter ne stopnjevanje in vojna.

  Bastiaan Belder, v imenu skupine IND/DEM. – (NL) Gospod predsednik, v zvezi z Islamsko republiko Iran so dobre in slabe novice. Dobro novico so prejšnji mesec, v sredini decembra, sporočili iz iranske opozicije v Teheranu, ki je jasno zavzela stališče proti zanikanju holokavsta predsednika Ahmadinedžada z izjavo, da je bil holokavst zgodovinski dogodek, o katerem ni mogoče dvomiti. To je bilo ustrezno zabeleženo.

Slaba novica je grožnja javnosti, ki jo je zunanji minister gospod Motaki nedavno izrazil Varnostnemu svetu Združenih narodov, ko je izjavil, da se bo v primeru sprejetja nove resolucije o sankcijah proti Iranu pred naslednjim poročilom IAEA o jedrskem programu države marca Teheran ustrezno in resno odzval.

Gospod Solana, rad bi slišal vaše mnenje o tej grožnji. Kaj menite o zamisli o krepitvi stališča IAEA z ustanovitvijo neodvisnega odbora tehničnih strokovnjakov za iranski jedrski program? Ne nazadnje obstajajo precedensi za to v UNSCOM in UNMOVIC. Poročilo odbora bi se uporabilo kot smernice za obravnavo v Varnostnem svetu.

  Philip Claeys (NI). – (NL) Gospod predsednik, režim v Iranu še vedno pomeni grožnjo za stabilnost na Bližnjem vzhodu in drugod po svetu. Iran podpira islamistične in teroristične skupine v Libanonu, na palestinskih ozemljih, v Afganistanu, Iraku in drugje. Strategija Evropske unije mora biti čim večja izolacija Irana v regiji. Prav tako je pomembno spodbuditi Rusijo, da upočasni svoje sodelovanje z Iranom. Jedrski načrti Irana pomenijo grožnjo za svetovni mir.

Ameriška nacionalna obveščevalna služba je pred nekaj meseci ves svet presenetila s trditvijo, da je Iran prenehal poskuse pridobivanja jedrskega orožja leta 2003. V ZDA zdaj pozivajo, da se ugotovitve nacionalne obveščevalne službe še dodatno raziščejo. Vendar bi bilo zdaj napačno predvidevati, da nenadoma grožnje iranskega jedrskega režima ni več. Zakaj Iran še vedno otežuje delo inšpektorjem Mednarodne agencije za atomsko energijo?

Vsi se zavedamo, česa je zmožen režim v Teheranu. Obstajajo zapisi o človekovih pravicah in jasni dokazi iz preteklosti, da je Iran sodeloval v mednarodnem islamističnem terorizmu. Če predsednik Ahmadinedžad javno izjavi, da želi Izrael izbrisati z zemljevida, moramo to resno obravnavati. Zato bi bilo v sedanjih razmerah napačno zmanjšati pritisk na predsednika Ahmadinedžada. Dialog mora obstajati, vendar mora biti Evropska unija v svojih poskusih in željah odločna, da stori več za pospeševanje svobode in stabilnosti.

15. Dobrodošlica

  Predsednik. − V naši uradni galeriji pozdravljam delegacijo odbora za evropske zadeve iz poljskega parlamenta, ki jo vodi predsednik odbora gospod Andrzej Grzyb. Delegacija je na tridnevnem obisku za ugotavljanje dejstev v Evropskem parlamentu, njene člane pa sem z zadovoljstvom srečal včeraj. Vse lepo pozdravljam.

(Ploskanje.)

16. Razmere v Iranu (nadaljevanje razprave)

  Predsednik. − Vračamo se na izjave visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko ter Komisije o razmerah v Iranu.

  Javier Solana, visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko. − Gospod predsednik, pozorno sem poslušal predstavnike političnih skupin iz Evropskega parlamenta.

Strinjam se z večino, kar je bilo danes povedanega. Zato nimam veliko povedati o tem. Vendar mi dovolite, da komentiram tri pomembna vprašanja v zvezi z Iranom, za katera menim, da jih moramo danes obravnavati.

Ponovno želim povedati, da si besede, da je Iran zelo pomembna država s potencialno zelo živahno družbo in da si moramo prizadevati za odnose s to državo, niso v nasprotju. Dejstvo je, da je zdaj to zelo težko storiti. Še naprej si moramo prizadevati za izboljšanje odnosov s tako pomembno državo, kot je Iran. Ponovno, vztrajamo, da si Iran ne prizadeva dovolj za izboljšanje odnosov z nami. V zvezi s tremi glavnimi temami, o katerih sem govoril, to so človekove pravice, regionalna vprašanja in jedrska vprašanja, je pri pogajanjih zelo težko napredovati. Na enem področju je nemogoče napredovati, ker se je Iran leta 2006 o tem v celoti prenehal pogajati. Dialog o človekovih pravicah je bil prekinjen – nismo ga prekinili mi, ampak Iran.

Naj spregovorim še o tem. Kot sem omenil, se strinjam z večino opomb, ki so bile podane danes o vprašanju človekovih pravic, ki je povezano, kot so povedali številni poslanci, z volitvami, ki bodo potekale zelo kmalu v marcu. Zelo pomembno bo videti, kako se bo javnost, torej prebivalci Irana, odzvala na teh volitvah.

Vendar je zelo pomembno, da lahko kandidati, ki so bili predlagani, kandidirajo na volitvah. Kot veste, več kot 30 % teh kandidatov nikoli ni smelo kandidirati. Številni od njih pripadajo „modernim silam“, če je ta izraz mogoče uporabiti v zvezi z Iranom.

Drugo pomembno vprašanje je regionalno. Tu o tem še nismo veliko govorili, vendar je zelo pomembno, da postane Iran konstruktiven udeleženec in ne „moteč element“ v življenju ljudi na Bližnjem vzhodu ter pri vzpostavljanju miru na Bližnjem vzhodu, ker razumemo razvoj bližnjevzhodnega mirovnega procesa. Obstajata dve glavni točki na dnevnem redu. Prvič, bližnjevzhodni mirovni proces, glede katerega se zelo razlikujemo. Verjamemo v rešitev z dvema državama, medtem ko Iran tega ne verjame. Videti moramo, kako lahko prepričamo Iran o tem, da se bo strinjal s tem procesom, ki so ga odobrile vse arabske države v regiji razen Irana, kot je se pokazalo pred kratkim.

Druga točka je Libanon. Libanon danes ni na dnevnem redu, vendar je Libanon vedno na dnevnem redu – tudi če je to neuradno. Težave v Libanonu so v naših mislih in srcih. Vemo, da je to težava, glede katere bi lahko bil Iran bolj konstruktiven.

Tretje vprašanje, ki ga želim omeniti in o katerem smo razpravljali ob drugih priložnostih, je jedrsko vprašanje. Najprej se želim zahvaliti gospe Beer, ker sem z njo govoril pred obiskom odbora v Iranu in sva ob tem izmenjala stališča, pri čemer sva bila zelo usklajena. Sodelovanje z agencijo je bistveno. Vseskozi smo si prizadevali za to in si močno želimo, da bi to sodelovanje obrodilo sadove. Vendar to ni dovolj. Rešiti moramo „odprta vprašanja“.

Ta vprašanja, kot veste, izhajajo iz preteklosti. Zakaj niso rešena? Ker ta vprašanja niso bila nikoli razložena, to pa je razlika glede na nekatere druge omenjene države. Iran je podpisal Pogodbo o neširjenju jedrskega orožja; ima obveznosti, ki jih še ni izpolnil. Zdaj poteka razprava z dr. El Baradejem in ljudmi, ki so pristojni za jedrske raziskave, da se ugotovi, ali je mogoče ta „odprta vprašanja“ rešiti. Zdaj je leto 2008, vendar nekatera od teh vprašanj segajo v leta 2003, 2004 in 2005.

To je bila prva stvar, ki sem jo želel povedati, medtem ko je druga, kar je zelo pomembno, da še naprej podpiramo dvostranski pristop. Želimo pogajanja, prav tako želimo skupaj v New York – skupaj in vzporedno. Zanima nas, kako lahko to napreduje. Ne želimo kaznovati iranskega prebivalstva. Želimo, da se vrnejo k pogajalski mizi z moralnim namenom.

Naj navedem primer: kot veste, smo se prejšnji torek srečali v Berlinu. V sredo sem se tu v Bruslju na večerji srečal z dr. Džalilijem, naslednji dan sva govorila o New Yorku in o tem, kako premakniti proces proti New Yorku, nisem želel dati vtisa, da počnemo nekaj, česar ne bi sporočili neposredno. Da to dokažemo, bomo dialog nadaljevali. Z njim sem se sestal, skupaj sva večerjala in razložil sem mu naše stališče. Zato ste v tem smislu lahko prepričani, da si kar najbolj prizadevamo, da ohranimo pot za dialog odprto, ne le odprto, ampak produktivno odprto.

Vsi vemo, da včasih ne dobiš odgovora na vprašanje. Razprave potekajo in včasih, morda zaradi težav pri prevajanju, ne dobiš odgovora na vprašanje, odgovor se nanaša na druge stvari, ne na vprašanje. To veste, s tem imate izkušnje, vendar je treba vztrajati in vztrajati – in mi bomo.

V poročilu obveščevalne službe je bilo to omenjeno: to ni naša odgovornost, ampak odgovornost Združenih narodov. Vendar poročilo v vsakem primeru, če ga po objavi preberete, namreč najpomembnejše stvari so javne, zelo jasno navaja, da so leta 2003 ustavili del jedrskega oboroževanja. Zdaj ima oboroževanje tri elemente. Prvič in najpomembneje, treba je imeti obogaten uran – če nimate obogatenega urana, ne boste nikoli imeli možnosti za vojaški jedrski program. Drugič, potrebujete izstrelek, ki ga boste izstrelili, in tretjič, potrebujete dejanski detonator bombe. Ustavili so se na drugi stopnji, kar se je zgodilo leta 2003. To je en del.

Drugi del je izstrelek, in kot veste, tehnologija izstrelkov hitro napreduje. Zaskrbljeni smo. To ni eno od ključnih vprašanj, ampak je bistveno vprašanje. Zdaj je domet 1 300 km, kar ni malo. Tretja stvar je obogaten material, ki pomeni kršitev in se še naprej proizvaja. To je bistvo težave: videti moramo, ali se lahko o tem sporazumemo.

Naj ponovim: pri jedrski elektrarni za proizvodnjo energije, lahko vam je všeč ali ne, vendar o tem danes ne razpravljamo, mora, kot veste, od podpisa pogodbe za gradnjo do začetka obratovanja miniti vsaj sedem ali osem let. Iran ni podpisal pogodbe z nikomer, ki lahko zgradi jedrsko elektrarno za proizvodnjo energije v kilovatih, razen z Rusijo. Kot veste, je v pogodbi z Rusijo klavzula, ki prvič navaja, da bo Rusija zagotavljala obogaten uran, in drugič, da bo zgorel material, to je obogateni plutonij ali kateri koli končni produkt procesa, odpeljan v Rusijo, zato Iranu ne bo treba bogatiti urana, ker je ta zagotovljen.

Drugič, če nadaljujejo bogatenje, je vprašanje zakaj. Ker ga nimajo kje uporabiti, saj nimajo nobene druge jedrske elektrarne. Zato je to vprašanje, ki ga je treba zastaviti, vendar je odgovor nanj težko dobiti. To je edini odgovor na vprašanje, ki vam ga lahko dam, ker je to nekaj, kar lahko nadzirate vi ter voditelji in državljani Evropske unije.

Poskušal sem vam pošteno razložiti našo razlago položaja, težav in treh glavnih vprašanj, glede katerih moramo biti zaskrbljeni kot Evropejci. Ponovno navajam, da zelo spoštujemo državo, globoko spoštujemo Iran, ter si zelo želimo sodelovati z njo, prav tako želimo videti, da se Iran pomika v to smer.

  José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra (PPE-DE). – (ES) Gospod predsednik, jutri bo Evropski parlament sprejel resolucijo o Iranu, ki jo bo naša skupina podprla.

Ni naključje, da prvi del te resolucije zadeva položaj človekovih pravic.

Prejšnji teden je potekalo nezadovoljivo srečanje našega odbora za zunanje zadeve z gospodom Džalilijem, ki ni odgovoril na nobeno od predloženih vprašanj o človekovih pravicah, mučenju, javnih usmrtitvah, nakupu severnokorejskih izstrelkov in sovjetskih torpedov, ki se lahko opremijo z jedrskimi bojnimi glavami.

Gospod Solana, zelo jasno smo slišali, da čakate odgovore na vprašanja, ki ste jih predložili gospodu Džaliliju; komisarka Ferrerova nas je o tem obvestila in tudi mi še vedno čakamo odgovore na vprašanja, ki smo mu jih predložili.

Zato za nas ni dovolj, da izrazimo obžalovanje, da niso odpravili jedrskega programa, ne glede na pozive mednarodne skupnosti in tri resolucije Združenih narodov. Kot je dejal gospod Solana, je mednarodna skupnost prepričana, da bogatijo uran za program, ki nima miroljubnih namenov.

Gospod predsednik, s tega vidika za nas preprosto ni dovolj, da v predlogu resolucije izjavimo, da ne bomo uporabili sporazuma o sodelovanju ali pridružitvenega sporazuma z Iranom, dokler ne bo viden bistven napredek v zvezi s človekovimi pravicami, in da obstajajo objektivni nadzorni ukrepi za zagotavljanje jasnih zagotovil, da ni nobenega napredka v bogatenju urana za miroljubne namene.

Zato, gospod Solana, je moje vprašanje, ali verjamete, da bo četrta resolucija Varnostnega sveta Združenih narodov, na podlagi dunajskega srečanja stalnih članic Varnostnega sveta in Nemčije, dovolj, da Iran prisluhne pozivom mednarodne skupnosti? Gospod Solana, kakšna naj bo vsebina resolucije Združenih narodov, če želi sprejeti ta izziv in ublažiti grožnjo miru in mednarodni varnosti, ki jo predstavlja iranski program bogatenja urana?

  Lilli Gruber (PSE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, danes je predsednik Ahmadinedžad v Bušerju, na jugu države, izjavil, da je Izrael umazana sionistična družba, ki bo slej ko prej propadla. To je seveda nesprejemljiva izjava, ki je očitno namenjena propagandi.

Politične volitve v Iranu bodo potekale 14. marca, ko bodo obljube, ki jih ni izpolnil, štele več od tistih, ki jih je uresničil. Razen tega je volilna kampanja v ZDA v polnem razmahu, zato moramo preučiti dejstva. Danes se Iran razvija kot vodilna sila v Zalivu in Washington si prizadeva za pogajanja o sporazumu s to državo. Decembra se je ameriška tajna služba odločila, da Iran ne pomeni neposredne grožnje. Gospod El Baradej, direktor IAEA, je 12. januarja od Irancev pridobil zagotovila o vseh odprtih vprašanjih.

Pritisk na Iran se bo še izvajal, vendar bi pomagala sklenitev sporazuma, ki bi bil uporaben za vse in stabilnost regije, za izogibanje vsem radikalnim in pogosto neučinkovitim ukrepom. Spomniti se moramo Iraka in kako neučinkovite so bile sankcije proti tej državi. Priznati je treba vlogo Irana v novem razmerju moči, treba mu je ponuditi zagotovila o varnosti v zelo nemirnem regionalnem okviru. Neposredna vpletenost ZDA je bistvena za uspešnost pogovorov, ki na tej točki ne smejo ničesar izključiti, kar dejansko izvaja Evropska unija.

Na drugi strani je popolnoma jasno, da mora Iran sprejeti nekatere obveznosti: opustiti mora svoje jedrske in vojaške ambicije, pod strogim nadzorom, prevzeti konstruktivno vlogo pri reševanju nastalih sporov, pokazati spoštovanje človekovih pravic in pravic žensk ter, v zvezi s širšimi vprašanji, tudi demokracije. Pred kratkim mi je Širin Ebadi, dobitnica Nobelove nagrade za mir, poslala elektronsko sporočilo, v katerem je navedla hude in vedno pogostejše kršitve človekovih pravic. Napisala je, da je to danes v Iranu veliko hujša težava od jedrskega vprašanja. Moramo jo poslušati.

  Baroness Nicholson of Winterbourne (ALDE). – Gospod predsednik, zahvaljujem se gospodu Solani in komisarki Ferrero-Waldnerjevi za izjemno težko delo v zvezi z Islamsko republiko Iran, ki povzroča toliko glavobolov in skrbi številnim ljudem po svetu in v Varnostnem svetu ZN.

V veselje mi je bilo zastopati mojo skupino v nedavni delegaciji v Islamski republiki Iran pred božičem, ko smo imeli več izjemno uspešnih srečanj, ki jih je gospod Solana že omenil, prav tako tudi gospa Ferrero-Waldner.

Seveda je bil naš poziv za dialog v Islamski republiki Iran dobro sprejet, ker je, kot veste, nekdanji iranski predsednik leta 2000 Združenim narodom predložil zamisel o letu medkulturnega dialoga, ki ste ga v tem letu razglasili v Evropski uniji.

Verjamem, da obstaja veliko možnosti za dialog, vendar ne le o človekovih pravicah in pomembnem jedrskem vprašanju. Verjamem, da potrebujemo tudi dialog o kulturnih vprašanjih, kot so glasba, umetnost, arheologija, slikarstvo, kaligrafija, pri katerih imamo veliko zgodovinskih skupnih točk ter veliko prostora za prihodnje koristi.

Prav tako verjamem, da je kritična točka, o kateri moramo razpravljati, ta tako imenovana ovira med islamom in demokracijo. Morda nismo omenili, da Islamska republika Iran verjame, da je odpravila to težavo ter da je njena oblika demokracije v celoti združljiva z različico islama, ki se izvaja v Islamski republiki Iran, vsepomembnim šeriatskim pravom in šiitsko islamsko tradicijo. Ponovno menim, da je to nekaj, kar moramo pozdraviti ter o tem še letos razpravljati, morda z nekdanjim predsednikom Katamijem ali drugimi člani iranske verske elite in tradicije.

  Romano Maria La Russa (UEN). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, moje mnenje je glede na slišano v tej razpravi še vedno, da je edina pot gotovo pot pogovorov in dialoga, čeprav je težko razumeti, na kakšni podlagi se lahko razvije ta dialog.

Kako je mogoče doseči dialog z državo, ki ne spoštuje pravic otrok in razširja smrtno kazen na mladoletnike? Z državo ali bolje in pravilneje bi bilo reči režimom, ki izvaja javna obešanja, z režimom, ki grozi z izbrisom države Izrael? Glede jedrskega vprašanja, ali naj ga preprosto prezremo in niti ne podvomimo o tem, da je jedrska energija namenjena za miroljubno uporabo? Kako dolgo naj verjamemo v vojaške načrte za obrambo države? Razen tega, ali lahko obravnavamo režim, ki financira gverilsko bojevanje v sosednjih državah, kot vreden zaupanja?

Ob upoštevanju poročila Cie predlagam, da se ne smemo preveč slepiti glede zanesljivosti režima. Ne bi bilo prvič, da se takšno poročilo pozneje javno zavrne. Gotovo je, da nikomur ne moremo odreči možnosti poskusov z jedrsko energijo v civilne in ne vojaške namene, vendar predsednik Ahmadinedžad ne le ne daje zagotovil, ampak ne ponuja niti enega zagotovila, pravzaprav nam vzbuja še večji strah.

Glede izključitve možnosti vojaškega posredovanja, kar menim, da je stališče vseh predstavnikov in poslancev Evropskega parlamenta, namreč izogibanje vojaškemu posredovanju je zagotovo temeljno, menim, da bi bila možnost sankcij katastrofa za vse, ker bi kaznovala gospodarstvo ter nemočne, neizobražene in nedolžne ljudi. Ponovno predlagam, da je treba uporabiti diplomacijo, ker sankcije, spet ponavljam, niso nikoli prinesle nič dobrega, le povečujejo sovraštvo do Zahoda in zlasti do Združenih držav Amerike.

  Gerard Batten (IND/DEM). – Gospod predsednik, prevara je bojno orožje, ki ga Koran opravičuje v okviru doktrine takija. Iran javno ne priznava nobenih načrtov za razvoj jedrskega orožja. Vendar je dokazov o nasprotnem veliko. Imajo že 3 000 centrifug za bogatenje urana. Niti ene od teh ni mogoče uporabiti za proizvodnjo jedrske energije za miroljubne namene. Skupaj bodo na leto proizvedli za eno bombo urana za vojaške namene.

Zdaj Iran načrtuje izgradnjo dodatnih 5 000 centrifug. Medtem prihaja nezakonito uvožen surovi uran iz Konga, države, ki jo EU podpira s humanitarno pomočjo. Britanija še vedno dovoljuje iranskim študentom, da na naših univerzah študirajo jedrsko fiziko. Poleg tega Iran, Sirija in Severna Koreja sodelujejo pri montaži izstrelkov in kemičnih bojnih glav. Lani so tehniki iz vseh treh držav umrli, ko se je v Siriji zgodila napaka. V ozračju so nato izsledili sledi plina sarin.

Ne glede na to, ali te države uspešno razvijajo jedrske bojne glave, bo v bližnji prihodnosti nedvomno mogoče razviti kemične bojne glave.

  Luca Romagnoli (NI). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, cenim poskuse pogajanj EU v zvezi s potrditvijo pravice do samoodločbe in podpiram sinergijo akcijskega načrta IAEA za Iran. To je pohvalno in pomaga pomiriti skrbi ter omiliti politične in strateške domneve na podlagi teoretične grožnje miru.

Razen tega točka 5 resolucije vsebuje priznanje, da moramo opustiti politično retoriko domnev v zvezi z Iranom. Celotni prvi del resolucije in predlog za vzpostavitev novega večstranskega okvira za uporabo jedrske energije sta del istega pristopa.

Vendar se zdi, da je drugi del demagoški. Kršitve človekovih pravic v veliko drugih regijah po svetu niso bile deležne takšnega vztrajnega obsojanja. Takšen primer sta nedavni resoluciji o Pakistanu in Kitajski, ki nista bili niti približno tako ostri niti ni bilo tako jasne podpore notranji opoziciji. Zato moram nasprotovati resoluciji, ker so človekove pravice in svoboščine absolutne vrednote, ki jih ni mogoče uporabljati različno v različnih razmerah ter ne podpirajo neenakosti med zahtevami in obsodbo.

  Jacek Saryusz-Wolski (PPE-DE). – Gospod predsednik, iranski jedrski program ostaja razlog za našo globoko zaskrbljenost. Upamo, da se bo postopek pogajanj o rešitvi kmalu nadaljeval.

Evropska unija mora biti enotna pri tem težavnem vprašanju, prav tako moramo podpirati prizadevanje visokega predstavnika, Komisije, držav članic in mednarodne skupnosti, vključno z nedavno predlagano resolucijo Varnostnega sveta ZN.

Prizadevati si je treba za spodbujanje Irana, da se vrne k pogajanjem o dolgoročnih sporazumih za rešitev jedrskega vprašanja.

V odboru za zunanje zadeve tega parlamenta smo se odločili, da povabimo gospoda Džalilija na pogovor. Naš odbor ni bil zadovoljen z navedenimi odgovori, pri čemer se zavedamo, kako težaven je dialog. Vendar se je na srečanju z odborom za zunanje zadeve pokazalo naše soglasno stališče glede iranskega vprašanja, prav tako je to poslalo močan politični signal iranski vladi.

Če želimo nadaljevati kakršen koli smiseln dialog, moramo svojim odnosom povrniti verodostojnost. Naši iranski partnerji morajo uvesti popolno preglednost njihovega jedrskega programa s polnim sodelovanjem z IAEA. V celoti morajo izvajati določbe vsestranskega sporazuma o zaščitnih ukrepih, medtem ko moramo mi še naprej izvajati pritisk na iransko vlado, da bo izpolnjevala svoje obveznosti ter razumela, da je to edini način za pridobitev mednarodnega priznanja ter za uspešen gospodarski razvoj, ki bo koristil njenim državljanom.

Položaj na področju človekovih pravic se je v zadnjem času v Iranu zelo poslabšal, zato moramo še naprej obsojati sistematično kršenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zlasti pri mladoletnih prestopnikih in ženskah.

Kot skupnost, ki temelji na vrednotah, od katerih so najpomembnejše človekove pravice in demokracija, ter ob upoštevanju stabilnosti in varnosti, ki sta najpomembnejši, ne smemo in ne moremo prezreti slabšanja položaja na področju človekovih pravic ter moramo storiti največ, kar lahko, da prepričamo svoje partnerje o spoštovanju pravne države, človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

  Libor Rouček (PSE). – (CS) Gospe in gospodje, dovolite, da se v svojem današnjem prispevku k razpravi osredotočim na dva vidika odnosov z Iranom.

Prvi vidik je civilna družba. V Iranu obstaja zelo močna in dejavna civilna družba, kot sem sam spoznal med nedavnim obiskom v Teheranu. Ženske, novinarji, nacionalne in verske manjšine si prizadevajo za svoje pravice. Razmere na študentskem področju so precej živahne. Vozniki avtobusov, peki in veliko drugih poklicev organizirajo svoje neodvisne sindikate. Gospodarstveniki in podjetniki si prizadevajo za privatizacijo in liberalizacijo iranskega gospodarstva.

Vse te skupine in sestavni deli, ki oblikujejo iransko družbo, se v iskanju dialoga in pomoči obračajo na Evropo, Evropsko unijo. Zato želim pozvati Komisijo in visokega predstavnika Javierja Solano, da uvedeta novo orodje za demokracijo in človekove pravice, ki nam je na voljo za učinkovito uporabo, kot del tega dialoga.

Prav tako menim, da mora Evropska unija imeti diplomatsko predstavništvo v Iranu. To ne bo le pospešilo razprave in dialoga s civilno družbo, ampak bi tudi spodbudilo sodelovanje z lokalnimi ustanovami in organi na področjih skupnih interesov. Seveda imamo z Iranom kljub različnim mnenjem o jedrskem programu ali človekovih pravicah veliko skupnih interesov.

Omenil bom le eno sosednjo državo Irana, to je Afganistan. Prepričan sem, da to ne koristi niti nam niti Iranu, če na primer tone afganistanskih nezakonitih drog preplavljajo Evropo. V zvezi z vprašanjem afganistanskih beguncev in glede celotne miroljubne rešitve razmer v Afganistanu imamo podobne skupne interese.

To je le eden od veliko razlogov, zakaj mora Evropska unija imeti svoje diplomatsko predstavništvo v Teheranu.

  Struan Stevenson (PPE-DE). – Gospod predsednik, gospod Solana in gospa Ferrero-Waldner sta danes v svojih predstavitvah večkrat poudarila potrebo po dialogu, pogajanjih in prepričevanju. Gospa Ferrero-Waldner je poudarila potrebo po medsebojnih stikih. Povedala nam je o uspešnosti programa Erasmus Mundus in programov za odpravljanje revščine.

Torej, ali na naših univerzah usposabljamo njihove jedrske fizike? Ali denar svojih davkoplačevalcev namenjamo za odpravo revščine v eni od z nafto najbogatejših držav na svetu, ker se je ta odločila, da bo milijarde porabila za program jedrskega oboroževanja? Kaj smo dosegli s politiko sprave?

Po mnenju gospoda Solane do zdaj nismo bili uspešni. Navaja, da nas iranski režim še vedno ignorira. Gospa Ferrero-Waldner je povedala, da se izvaja več usmrtitev kot kadar koli prej. Naj vam povem, gospod predsednik, da je bilo v prvih dveh tednih tega leta usmrčenih 23 ljudi, med njimi je bilo več žensk. Petim ljudem so odrezali roke in noge. Ta džihadistični, do žensk sovražen, homofoben, genociden in krut režim, ki podpira svetovni terorizem, še naprej izvaja kamenjanje do smrti nad moškimi in ženskami.

Če resnično želimo podpreti iranske študente, moramo podpreti pogumne študente teheranske univerze, ki zadnjih pet dni demonstrirajo in zahtevajo spremembo režima. Namesto da podpiramo spravo, moramo podpreti zakonito iransko opozicijo. Namesto da ohranjamo PMOI na svojem seznamu terorističnih organizacij, moramo nanj uvrstiti iransko revolucionarno gardo.

  Helmut Kuhne (PSE). – (DE) Gospod predsednik, kot smo pravkar slišali, so tudi v našem Evropskem parlamentu predstavniki, katerih prednostna naloga ni spremeniti ravnanja iranskega režima, ampak uničiti ta režim. Verjamem, da je treba eno stvar navesti zelo jasno, in sicer nujno, da tisti, ki si prizadevajo za uničenje režima in politiko usmerjajo v ta cilj, ne bodo storili ničesar za spremembo ravnanja režima. Vendar mora biti takšna sprememba naš cilj, kadar koli razpravljamo o jedrskem vprašanju.

Diplomatski napad bi se močno okrepil, če bi bile v pogovore neposredno vključene Združene države, ker lahko ponudijo nekaj, česar Evropska unija ne more v enakem obsegu, in sicer zagotovila o varnosti. Kot je poudaril gospod Solana, ugotovitve obveščevalnih služb Združenih držav ne utemeljujejo sklepa, da iranski program ne pomeni potencialne grožnje. To je seveda težava, ki je ni mogoče rešiti z odpravo pritiska. Vprašanja ni mogoče obravnavati zunaj Varnostnega sveta ZN, ker bo to iranskemu režimu sčasoma omogočilo, da izjavi: „Hvala lepa, tako je to, imamo dovolj obogatenega urana, zato je čas, da zavrnemo Pogodbo o neširjenju jedrskega orožja in začnemo proizvajati jedrsko orožje“. Če se ta scenarij uresniči, ne bomo imeli nobene druge možnosti, kot da se vrnemo k strategiji jedrskega zastraševanja, kot jo poznamo iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Stvar, ki jo moramo na vsak način izključiti iz te razprave, pri čemer o tem ne sme biti nobenega dvoma, je tako imenovana vojaška možnost. Izvajanje tako imenovane vojaške možnosti bi bila politična katastrofa, ki bi Zahod, kar koli se že razume pod izrazom „Zahod“, ali zajame le Severno Ameriko ali tudi Evropo, vrnila na točko, ko bi potreboval desetletja za obnovitev odnosov ne le z muslimanskim svetom, ampak tudi z državami, kot je Indija, ki so pomagale uvrstiti to vprašanje na dnevni red Varnostnega sveta ZN.

  Miroslav Mikolášik (PPE-DE). – (SK) Naj povem, kako globoko sem zaskrbljen zaradi poslabšanja položaja človekovih pravic v Iranu: izvajanje smrtne kazni, mučenje, nečloveško ravnanje z zaporniki in zatiranje političnih nasprotnikov. Brezpogojno bi morali obsoditi takšno jasno kršenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so podlaga naših demokratičnih družb.

Osebno sem kot član Evro-sredozemske parlamentarne skupščine precej zaskrbljen zaradi vprašanja varnosti in dejstva, da Iran kljub protestom Evropske unije in mednarodne skupnosti še vedno razvija svoj jedrski program. Kljub zagotovilom, da to počne v celoti za miroljubne namene, je zelo težko ostati miren glede na smer razvoja dogodkov.

Na koncu želim opozoriti na dejstvo, da je Rusija nedavno Iran oskrbela z jedrskimi snovmi. Obstajajo še dodatni znaki, ki kažejo, da Iran ni partner, vreden zaupanja, in da moramo primerno ukrepati.

  Ana Maria Gomes (PSE). – Gospod predsednik, so vse države članice EU enotne glede političnega sporočila Iranu za podporo prizadevanja trojice EU in gospoda Solane o jedrskem vprašanju, tako da se upoštevajo uvedene gospodarske sankcije?

In ali so vse države članice EU in vi, gospod Solana, pritiskali na Bushevo administracijo, naj neposredno govori z Iranom, ne le o Iraku, ampak predvsem o jedrskem vprašanju? Ali menite, da to nima smisla, da bo počakalo na naslednjo administracijo ZDA?

  Janusz Onyszkiewicz (ALDE). – (PL) Gospod predsednik, želim se vrniti na točko gospoda Solane, to je pravilna razlaga poročila Cie o jedrskem programu Irana.

Naj ponovim, kar je povedal gospod Solana: le en element je bil zaustavljen, pri čemer je zelo negotovo, ali je bil zaustavljen dokončno. Iranska opozicija trdi, da se je program preprosto razporedil na druge lokacije, vendar se še nadaljuje. Menim, da bi ji morali verjeti, ker je bila iranska opozicija prva, ki je opozorila na vojaške vidike jedrskega programa v Iranu, njene trditve pa so se izkazale za popolnoma resnične.

Kar me spomni na naslednjo točko, in sicer da je skrajni čas, da s seznama terorističnih organizacij umaknemo organizacijo People’s Mujaheddin. Sodišča, Parlamentarna skupščina Sveta Evrope in italijanski parlament so o tem že govorili. Čas je, da to storimo tudi mi.

  Marie Anne Isler Béguin (Verts/ALE). – (FR) Gospod predsednik, tako kot gospod Solana in gospa Ferrero-Waldner ne vidim nobene razlike med civilno in vojaško jedrsko energijo. Gospod Solana nam je razložil, da je za izdelavo bombe potreben le uran. Menim, da bi morali biti lahkoverni, če bi verjeli, da država s tako bogatimi naravnimi viri, kot je Iran, potrebuje jedrsko energijo za svoj razvoj. Na drugi strani dobro vemo, da potrebuje jedrsko energijo za izdelavo bombe.

Gospod Solana je tudi rekel, da je jedrska energija vzrok za nestabilnost in da nimamo nobenega vpliva na Iran. Popolnoma prav ima. V celoti se strinjamo z njegovim predlogom, da je treba bogatenje prepovedati. To bi lahko še stopnjevali: menim, da je treba jedrsko energijo preprosto prepovedati. Na svetu je zdaj le 4 % jedrske energije.

Vprašanje, ki ga želim zastaviti gospodu Solani in gospe Ferrero-Waldner, je: ali ne menita, da se Francija in njen predsednik, gospod Sarkozy, igrata z ognjem in ustvarjata nestabilnost po svetu s podpisovanjem jedrskih sporazumov z državami, kot so Libija, Kitajska in Gruzija? Ali ne moremo nesrečne izkušnje z Iranom izkoristiti kot priložnosti za ustavitev širjenja jedrske energije po svetu?

  Erik Meijer (GUE/NGL). – (NL) Gospod predsednik, razprava o Iranu zajema več kot razpravo o jedrski energiji, grožnjah o vojni in kršitvah človekovih pravic. Gospod Solana je v svojem uvodu že opisal, zakaj v Iranu kljub nekaterim elementom demokracije in visoki stopnji izobrazbe življenje za veliko ljudi ni prijetno.

Veliko ljudi, ki jih preganja iranska vlada ali ne morejo živeti svobodno pod tem režimom, je pobegnilo v Evropo. Evropska unija in njene države članice ne smejo ovirati teh ljudi ter morajo miroljubni opoziciji v izgnanstvu omogočiti čim večjo svobodo.

Zato je pomembno, da je Sodišče Evropskih skupnosti razsodilo, da je bila uvrstitev te organizacije na seznam terorističnih organizacij napačna. Pomembno je, da mora Parlament opozoriti Svet, da je to nepravično in nesprejemljivo. Ta seznam je področje, na katerem kompromis z iranskim režimom ni mogoč.

  Vytautas Landsbergis (PPE-DE). – Gospod predsednik, zanima me, ali mi lahko kdo odgovori. Ali so poslanci med obiskom v Teheranu spremljali kakšno javno usmrtitev? Zlasti tiste usmrtitve, pri katerih so se uporabljali žerjavi, proizvedeni v Evropi.

  Miloslav Ransdorf (GUE/NGL). – (CS) Omeniti želim, da se je presenetljivo iranski jedrski program začel v času, ko je bil Iran zaveznik Združenih držav. Američani so šahu svetovali, da zgradi dvajset jedrskih elektrarn. Očitno so se razmere spremenile: zaveznik je postal sovražnik in podoba Irana je polna nasprotij.

Čeprav se zavedam trpljenja naših prijateljev iz stranke Tudeh, moram poudariti, da nobena druga arabska država nima takšne stopnje pluralizma in razvitosti civilne družbe kot Iran.

Sindikati, ki jih je omenil gospod Rouček, gotovo zaslužijo pozornost tako kot žensko gibanje. Menim, da je treba predlog gospoda Roučka o vzpostavitvi predstavništva Evropske unije v Teheranu preučiti in podpreti.

Bistveno je razviti te odnose. Iran je velik narod in ima bogato kulturo, ki je bolj podobna naši, kot si lahko mislimo.

  Charles Tannock (PPE-DE). – Gospod predsednik, Iran ostaja nevaren za stabilnost v svetu in na Bližnjem vzhodu. Iranski džihadisti se borijo skupaj s teroristi v Iraku, v katerem pobijajo britanske vojake. Iranski sodniki rutinsko izrekajo smrtne kazni homoseksualcem in najstnikom.

Zakaj Iran nadaljuje bogatenje urana, ki nima nobene delujoče jedrske elektrarne niti načrtov za njeno izgradnjo v prihodnosti? Zakaj Iran razvija rakete tipa šahab III, ki lahko prenašajo jedrske bojne glave in jih je mogoče odvreči na evropska mesta?

Naše sporočilo mora biti jasno in brezkompromisno. Mednarodna skupnost Iranu ne bo dopustila, da se oboroži z jedrskim orožjem.

  Benita Ferrero-Waldner, komisarka. − Gospod predsednik, to je bila seveda zelo pomembna razprava. Zakaj? Ker ima Iran obsežno civilno družbo, ki si gotovo želi drugačnega načina življenja, vendar je režim še vedno zelo težaven.

Menim, da vsi vemo, da je jedrsko vprašanje zdaj zelo sporna tema. Onemogoča vse možnosti za razvoj in dvostranski odnos, ki bi prav tako ponudil veliko možnosti. To sem večkrat rekla gospodu Džaliliju: „Zakaj ne sprejmete tega? Zakaj dialog z vami ni mogoč? Zakaj ne pokažete nobene politične volje v zvezi s tem?“ Mislim, da moramo to storiti, to je poskusiti nagovoriti tudi prebivalstvo, da vidimo, ali obstaja možnost, da se na naslednjih volitvah stvari spremenijo, čeprav vemo, da bo to zelo težko.

Vendar je zanimivo vsaj videti, da se opozicija ponovno združuje. Bila je razdrobljena. Bila je povsem obupana. Zdaj se pojavlja vsaj nova volja, da se udeleži volitev in morda spremeni položaj, vsaj v vladi. Seveda potekajo, kot sem že omenila, pogovori s kandidati pri svetu varuhov, kar je bistveno. Kot je izjavila gospa Beer, če je mogoče, da 7 000 kandidatov kandidira za 290 mest, so jih zavrnili že preveč. Dva tisoč od teh jih bo zavrnjenih. Zato močno upam, da bo pritožbeni postopek dejansko izboljšal položaj. Iranski volivec si zasluži priložnost, da lahko izbere svoje zastopnike iz širokega kroga strank in mnenj. Seveda je jasno, da ne podpiramo nobene določene stranke, vendar je pomembno, da vzpostavimo resničen pluralizem.

V zvezi s tem se povsem strinjam z vsemi tistimi, pri čemer ne omenjam vseh podrobnosti, ki so izjavili, da moramo še veliko storiti na področju človekovih pravic, tudi če ne moremo izboljšati stanja v zvezi z jedrskim vprašanjem. Seveda smo podprli vse resolucije ZN; Kanada je predstavila takšno resolucijo. Ta je bila sprejeta in žal jasno kaže, kakšen je danes položaj v Iranu. Nekaterim poslancem, ki so omenili, da moramo uporabljati instrument EIDHR, želim povedati, da ga že uporabljamo z izvajanjem prek ZN, Unicefa in UNODC: na primer na področju sodne obravnave mladoletnikov in mladih, zasvojenih z drogami, ter glede vprašanja pravice. Vendar to v tem togem ozračju postaja vse težje. Prizadevam si za imenovanje enega diplomata na veleposlaništvu v Teheranu, da se zagotovi nemoteno usklajevanje skupnih projektov. To je seveda le majhen korak, vendar upam, da je smiseln, ker lahko vsaj malo utre pot razvoju našega sodelovanja. Žal se Iran izmika. Prejšnji teden sem osebno zastavila to vprašanje, vendar nisem prejela odgovora.

  Javier Solana, visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko. − Gospod predsednik, zelo kratek bom, ker bi na to lahko odgovoril že prej. Malo je novih vprašanj in večinoma smo, kot sem že rekel, enakega mnenja.

V zvezi z vprašanjem gospoda Salafrance Sánchez-Neyre – o tem zdaj poteka razprava v Varnostnem svetu, zato mislim, da o tem ne morem natančneje govoriti. Vprašali ste me, kaj bi rad videl. Želim videti resolucijo, ki ni potrebna, ker je dialog, ki ga zahtevamo, resničen. Veste, katere elemente je treba uveljaviti, da se doseže smiseln dialog.

V zvezi z drugimi mnenji o razširjenem sodelovanju obstajajo številna področja, na katerih lahko sodelujemo in moramo sodelovati. Omenili ste Afganistan in droge. To so pomembna vprašanja, pri katerih želimo sodelovati.

Druga vprašanja so bila postavljena v zvezi s skupino šestih v Združenih narodih. Ne morem govoriti v imenu nikogar. Govorim lahko le v imenu šesterice, s katero se pogajam. Podprli so me vsi člani skupine, vključno z Evropsko unijo, o tem ni nobenega dvoma, in tudi druge članice Varnostnega sveta, ki niso članice Evropske unije.

– (FR) Glede odgovora na vprašanje gospe Béguin o jedrski energiji; danes ne želim razpravljati o jedrski energiji na splošno. Za to bo čas takrat, ko bomo govorili o energiji, vendar vam bom razložil jasno razliko med jedrsko energijo za proizvodnjo električne energije in jedrsko energijo za drugo uporabo, kar ste seveda ločili. Temeljna razlika je, da je treba za proizvodnjo električne energije jedrsko energijo obogatiti z X, pri čemer je bogatenje za proizvodnjo orožja za množično uničevanje veliko večje od tega.

Drugo vprašanje zadeva odpadke. Pomembno je vedeti, kaj se dogaja v zvezi s tem. Veste, da vsebujejo plutonij in druge snovi, ki so uporabne. Prav tako je odgovornost podjetij, ki zagotavljajo tehnologijo, da prevzamejo vse odpadke. Zato so razmere zelo drugačne od razmer, o katerih govorimo v zvezi z Iranom in avtonomnim postopkom bogatenja.

V svojem prvem govoru sem opisal Iran, kakršnega si želim. Mislim, da je takšen Iran mogoč in zaželen ter je takšna država, s katero si želimo sodelovati. To je živahna država, ki ima veliko intelektualnih, kulturnih in drugih razsežnosti, pri čemer si želimo, da se zaveže k sodelovanju z nami na več področjih, vključno z energijo, človekovimi pravicami, Bližnjim vzhodom in jedrsko energijo. Za to moramo začeti zelo resen dialog o vseh teh vprašanjih.

Hvala za vašo pozornost v tej pomembni razpravi. Z veseljem bom prišel, kadar koli bom povabljen, in govoril z vami o Iranu ali čem drugem.

  Predsednik. − Najlepša hvala, gospod Solana.

Prejel sem šest predlogov resolucij⁽¹⁾, vloženih v skladu s členom 103(2) Poslovnika.

Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 31. januarja.

(1) Glej zapisnik.

17. Razmere v Gazi (razprava)

  Predsednik. − Naslednja točka je izjava visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko ter Komisije o razmerah v Gazi.

  Javier Solana, visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko EU. − (ES) Gospod predsednik, hvala za besedo v tej pomembni razpravi, ki jo bomo začeli.

Gospod predsednik, začenjamo razpravo o tragičnih dogodkih, ki so se zgodili v zadnjih tednih in dnevih: vprašanje Gaze, vprašanje o mejah med Gazo in Egiptom ter mejni prehodi med Gazo in Izraelom.

Posledice, ki smo jim priča v zadnjih dneh, so tragične: razmere na humanitarnem področju so se izrazito poslabšale in tudi varnostne razmere so se bistveno poslabšale.

Menim, da bi morala današnja razprava govoriti o tem, kako lahko prispevamo k reševanju težav.

V tem parlamentu smo že veliko razpravljali o težavah v preteklosti in verjamem, da se moramo danes osredotočiti na to, ali smo v Evropski uniji sposobni prispevati k reševanju tega pomembnega vprašanja (ker bo vplivalo tudi na konferenco v Annapolisu in na mirovni proces).

Še enkrat želim opozoriti, da smo mi, Evropska unija, dosledno pozivali k odprtju mejnih prehodov ter prostemu pretoku ljudi in blaga, za kar veljajo varnostna zagotovila, ne le blaga za humanitarno pomoč, ampak blaga, ki lahko pomaga pri gospodarskem razvoju regije, natančneje Zahodnega brega in Gaze.

Če manjkajo ti trije osnovni elementi, to so politični razvoj, gospodarski razvoj in spremembe razmer na terenu, bo zelo težko napredovati. Napredek na teh treh področjih je nujen, pri čemer ga je treba izpeljati istočasno.

Kaj lahko storimo Evropejci?

Od nastanka novih razmer smo bili v stalnem stiku s ključnimi udeleženci.

Kot veste, je v nedeljo potekalo pomembno srečanje Arabske lige, na katerem so zastavili vsa vprašanja in predstavili prizadevanje za oblikovanje formule za rešitev: formula, ki ne odstopa preveč od formule, ki jo je minister Fajad predložil Evropskemu svetu pred tedni in jo je znova poudaril v nedeljo na vrhu Arabske lige ali ministrskem srečanju Arabske lige: prizadevati si je treba za metodo povrnitve nadzora nad mejami, da lahko palestinska uprava zanje prevzame odgovornost.

Če se zgodi to, potem menim, da mora Evropska unija ponovno zastaviti vprašanje o Rafahu tako, kot ga je leta 2005.

Kot veste, tam nismo bili fizično prisotni; pripravljeni smo na razporeditev sil, takoj ko nas pokličejo, vendar zdaj tam nismo prisotni; na mejah nismo bili prisotni od takrat, ko je Hamas prevzel nadzor nad Gazo, ker za to nismo dobili dovoljenja.

Menim, da bi morali delovati v skladu z razpravo v Evropskem svetu, ki je potekala v ponedeljek, in z resolucijami Sveta, ker menim, da so ponedeljkove resolucije zelo dobre in so zagotovile občutek za smer, ki so jo pozdravile vse strani: Egipt, Palestinci in Izrael.

Zato verjamem, da smo na pravi poti. Ugotoviti moramo, kako zagotoviti hitro uresničitev poti, ki jo gradimo v skladu z resolucijami Sveta.

Trpljenje ljudi, ki ga doživljamo, je strašno: torej, ali je trpljenje ljudi v južnem Izraelu, ki je v dosegu raket, ki jih izstreljujejo iz severne Gaze proti svojemu ljudstvu, dejavnik, ki onemogoča stabilnost.

Če bi lahko oblikovali paket z vsemi temi zadevami, vključno z osvoboditvijo Haram aš Šarifa, ki ga je treba vključiti, če želimo stabilizirati razmere, bi morda lahko sodelovali, to pa bi za rešitev razmer zelo rad ponovil.

Kot rečeno sem v stalnem stiku z najpomembnejšimi udeleženci. V Egipt odpotujem takoj, ko se bodo delovna srečanja, ki so se danes začela med Palestinci in Egipčani, končala. Jutri ali pojutrišnjem bom tam in se jim bom pridružil ter opisal vložek, ki bi ga lahko prispevala Evropska unija.

Iskreno verjamem, da bi bila najboljša rešitev vrnitev v bolj vsestransko stanje, ko je imela palestinska uprava nadzor nad mejami in je bil omogočen prosti pretok blaga in ljudi; ne le za humanitarno pomoč, ampak tudi za gospodarski razvoj in trgovino, ki sta nujna za resničen napredek.

Gospe in gospodje, verjamem, da se srečujemo z zelo težkimi razmerami, ker je na Bližnjem vzhodu, kot sem omenil na začetku, med seboj vse povezano.

Če ne moremo napredovati pri reševanju vprašanja Gaze, potem bo v težavah tudi mirovni proces. Torej nosimo veliko odgovornost, prosim, zavedajte se, kaj nas čaka, in zavedajte se, da bova midva, komisarka in jaz, storila vse, kar je mogoče, da izkoristiva naš čas v teh nekaj tednih in preučiva, ali lahko pomagamo najti rešitev v imenu Evropske unije.

Gospod predsednik, nimam več veliko dodati, razen da želim pomagati doseči ta cilj in pri tem imeti podporo poslancev tega parlamenta.

  Benita Ferrero-Waldner, komisarka. − Gospod predsednik, mislim, da se je v Annapolisu pojavil žarek upanja. Vedno sem govorila o pazljivem optimizmu, ker sem vedela, kako težko bi bilo začeti dvostranska pogajanja med ministrskim predsednikom Olmertom in predsednikom Abasom, nato pa nam je uspela zelo uspešna donatorska konferenca, kot bi jo jaz poimenovala, v Parizu, na kateri smo prejeli toliko podpore, da smo menili, da gre za resničen nov zagon. Vendar smo hkrati vseskozi vedeli, da se ta novi zagon lahko kadar koli ustavi. Mislim, da so razmere v Gazi in veliko nasilja, ki smo mu bili priča januarja, primeri takšnih težkih razmer, med drugim vključno z raketnimi napadi in napadi z minometi, v katerih je bilo poškodovanih več izraelskih civilistov, zaradi katerih bi se lahko celoten postopek ustavil. Seveda razumemo obveznost Izraela, da varuje svoje državljane. Vojaški odziv Izraela je povzročil veliko mrtvih in ranjenih med Palestinci v Gazi. Vseskozi smo govorili, da oblikovanje zaprtih območij za civiliste ne bo izvedljivo, poleg tega smo si vseskozi prizadevali za svobodo dostopa in gibanja. Za to so morali civilisti v Gazi plačati visoko ceno. Zato ni nič nenavadnega, da so stvari šle predaleč, ko so ljudje podrli različne ograje in zidove med Egiptom in Gazo.

Vprašanje, ki se zdaj postavlja, pri tem v celoti podpiram Javierja Solano, je: kaj lahko storimo, da se stvari resnično spremenijo? Dolgo časa je potekala misija pomoči za mejni prehod Rafah, vendar v preteklih mesecih žal niso mogli storiti ničesar, zato je to morda priložnost za Evropejce, da ponovno prevzamemo pobudo in poskušamo najti določeno rešitev. Menim, da je dobro, da gre Javier Solana v Egipt, da bo začel poizvedovati, kaj lahko storimo, ter mu bo morda uspelo povezati različne strani, kar je zelo težko. Kljub temu menim, da je dobro, da je Salam Fajad že nekaj časa pripravljen pripeljati palestinsko upravo, ki bo nadzorovala meje, kar je prav tako pomembno. Ne nazadnje je to njihova odgovornost. Da bi to omogočili, menim, da lahko tudi tu Evropska unija deluje kot povezovalni dejavnik. Morda niti ne bomo posredniki, ampak povezovalci. Prvo nadaljnje zasedanje je potekalo kmalu za tem v Parizu, ko sta se sestala tudi norveški zunanji minister Bernard Kouchner in Tony Blair. Na tej konferenci sem sama tudi ena od sopredsedujočih. Poskušali smo videti, kaj lahko storimo na terenu za izboljšanje stanja, da ne bi imeli le negativnih izkušenj. Vsi smo se odločili za tako imenovane projekte hitrega začetka v zvezi z varnostno infrastrukturo na eni strani in zlasti glede šol na drugi strani, ker je to področje, na katerem lahko vsi vidijo, čutijo in morda tudi zaznavajo upanje, željo po vlivanju upanja, pri čemer sta svoboda dostopa in gibanja dejansko nujna pogoja, sicer gospodarski razvoj ne bi bil mogoč. Zato to v celoti podpiramo in zdaj poskušamo nadaljevati to strategijo.

  José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra, v imenu skupine PPE-DE. – (ES) Gospod predsednik, če bi morali z eno besedo opisati, kaj smo videli v zadnjih nekaj dneh na južni meji Gaze, bi uporabil besedo obup.

Pred dvema letoma so v Palestini potekale volitve. Več kolegov poslancev tega parlamenta, gospa De Keyser, gospod McMillan-Scott in drugi, so bili prisotni pri tem volilnem postopku in danes, dve leti pozneje, palestinsko načelo razpada, medtem ko so prisotni opustošenje, potrtost in brezup, kar dokazuje, da krepitev demokracije ne pomeni le izvajanja pravice glasovanja, ampak morajo biti prisotni tudi predstavniški organi, zakonita razdelitev pristojnosti in spoštovanje človekovih pravic, najprej pravice do življenja.

Mednarodna skupnost je pozvala Hamas, da opusti nasilje. Tega niso storili, zato jih Evropska unija še vedno uvršča na seznam terorističnih organizacij.

Jasno je, da tudi na drugi strani niso dobro vodili zadeve: Izrael je pozdravil delitev v palestinski zadevi, si prizadeval za svojo politiko poravnave, izvajal vsesplošno zatiranje in kruto zaporo, s katero ni dosegel ničesar, razen okrepitve organizacije Hamas.

Kaj lahko storimo? Menim, da je gospod Solana odlično opisal razmere: podprite prizadevanje visokega predstavnika, podprite pristop konference v Neaplju s četverico in zmernimi arabskimi državami ter in predvsem podprite politiko, v zvezi s katero moramo izraziti spoštovanje Komisiji in komisarki Ferrero-Waldnerjevi, in sicer politiko, ki postavlja ljudi v središče delovanja Evropske unije, ljudi, ki so trpeli v bolečini in stiski ter so umirali, pri čemer so tako na žalost po nepotrebnem na Bližnjem vzhodu živeli že dolgo časa.

PREDSEDUJOČI: GOSPOD MAURO
Podpredsednik

  Véronique De Keyser, v imenu skupine PSE. – (FR) Gospod predsednik, vsi zidovi se sčasoma podrejo: zidovi Jeriha, zid geta v Varšavi, berlinski zid, atlantski zid, zid brezbrižnosti. Zid Rafa je s svojim simbolnim pomenom del tega slepega nagona, da morajo biti ljudje svobodni.

Kaj so ljudje v Gazi naredili s svojo novo pridobljeno svobodo? Ali so pobegnili v Egipt? Ali so se oborožili s puškami kalašnikov? Ne, ker na žalost orožje vedno doseže svoj cilj, z zidom ali brez njega. Oskrbeli so se z nujnim blagom. Odšli so v trgovine, da bi za dojenčke kupili zdravila in mleko, ki jih v Gazi ni na voljo. Mopede, koze in živino so z žerjavi dvignili čez zid v Rafo ob vzklikanju množice. To je bil nenavaden pogled. Potem so vsi odšli domov. Te slike povedo vse: kar je bilo prej nemogoče, je bilo nenadoma dosegljivo, nato pa so se vrnili k vsakdanjemu življenju.

Zdaj imamo zgodovinsko odgovornost. Ni več vprašanje, kdo bo odprl vrata zapora na prostem, ampak kdo jih bo nato ponovno zaprl in ljudi v Gazi ponovno vrnil v počasno dušenje. Od začetka konference v Annapolisu je Evropska unija izgubila stik. Zaradi časovnega načrta pogajanj je predala nadzor nad mirovnim procesom Združenim državam. Zagotovitev skupnega predsedstva na donatorski konferenci v Parizu je bil pravi dosežek. To je bilo dobro. Seveda so Evropejci imeli mandat za dostop do Gaze od leta 2005. Ali bomo lahko skupaj z Egipčani, palestinsko upravo, Hamasom in Izraelom ponovno začeli dialog in uredili dostop do zunanjega sveta za Palestince ali bomo na drugi strani le gledali zatiranje, ki se bo neizogibno pojavilo, kot opazovalci? To je glavno vprašanje. Razen naloge misije pomoči EU BAM to vključuje prihodnost palestinske enotnosti v mirovnem procesu, spoštovanje mednarodnega prava in ugled Evropske unije. V imenu svoje skupine gospodu Solani jasno sporočam: za božjo voljo, pospešite proces.

  Chris Davies, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, kot član parlamentarne delegacije v palestinskem zakonodajnem svetu sem poskušal ugotoviti, zakaj nas Izraelci ignorirajo, ko pozivamo k dokončni spravi, pri čemer mi ne storimo ničesar v zvezi s tem. Zakaj nas Izraelci ne upoštevajo, ko pozivamo k odpravi kontrolnih točk, pri čemer mi ne storimo ničesar. Zakaj nas Izraelci ne upoštevajo, ko smo jih pozvali, naj prenehajo izvajati kolektivno kaznovanje prebivalcev Gaze, pri čemer mi ne storimo ničesar.

Zato sem resnično hvaležen posebnemu predstavniku EU za Bližnji vzhod Marcu Otteju, ki je včeraj prišel na zasedanje delegacije in je dejal, da mora naša politika, tj. evropska politika, slediti vodstvu Amerike.

Pred nekaj tedni je izraelski ministrski predsednik v zvezi s predsednikom Bushem rekel, da: „Ne počne ničesar, s čimer se tudi jaz ne bi strinjal. Ne podpira ničesar, čemur jaz nasprotujem. Izjavil ni ničesar, kar bi po njegovem mnenju otežilo življenje Izraelu.“

Torej je ameriška politika izraelska politika, medtem ko Evropejci sledimo voditelju. Zato ni nič nenavadnega, da se Palestincem zdi naša obsodba izraelskih ukrepov neiskrena. Prav tako ni nenavadno, da ni uspešna. Ta evropski pristop nam je omogočil, da smo podprli volitve v Palestini pred dvema letoma, vendar nato nismo upoštevali rezultata – kar je ogrozilo našo podporo demokraciji na Bližnjem vzhodu.

Ta pristop je sprožil zahtevo po oblikovanju enote palestinske vlade, vendar ko je bila enotna vlada oblikovana, nismo želeli govoriti z ministrskim predsednikom in polovico kabineta, ta vlada pa je propadla.

Ta pristop je pomenil, da zavračamo pogovor s predstavniki Hamasa v Gazi, čeprav imajo resnično pristojnost na tem področju. Kaj smo se naučili iz svoje preteklosti? Ali ni že čas, da Evropa prekine vezi, ki nas slepijo in nas zavezujejo k enostranski politiki Amerike in Izraela? Ali ni čas, da spregovorimo neodvisno in ukrepamo z vizijo?

  Daniel Cohn-Bendit, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, gospod Solana, gospa komisarka, ugrabitev celotnega ljudstva ni bila uspešna. To je lekcija iz drugega obdobja, ki ne more delovati, vendar je najhujše to, da so se razmere poslabšale, glede politike in ljudi. Zato moramo sami sebi postaviti vprašanja. Politika izolacije Hamasa in s tem izolacije Gaze ni uspela. Hamas je zdaj priljubljen bolj kot kdaj koli prej. To je zelo nenavadno: Gospod Solana in komisarka sta rekla, da so Palestinci znova prevzeli nadzor nad mejami, vendar kako lahko palestinska uprava ponovno pridobi pristojnost v Gazi? Zahodni breg ne pomeni meje. To je ena težava. Druga težava so meje Gaze. Razen tega obstaja sporazum med Egiptom in Izraelom, na podlagi katerega se Egipčani na Sinaju ne smejo oboroževati. To je dogovor iz mirovnega sporazuma izpred 20 let. Čeprav bi Egipčani želeli zaustaviti teroriste na Sinaju, jim to ni dovoljeno. Zato so razmere popolnoma nenormalne in res je, da moramo v takšnih razmerah prevzeti svojo odgovornost. Prva odgovornost je, da lahko ljudje v Gazi živijo, za kar se moramo pogajati s tistimi, ki imajo upravno pristojnost v Gazi. Ne moremo reči, da jim želimo dati hrano in pijačo ter zdravila, vendar ne želimo govoriti s tistimi, ki jim lahko ta zdravila pripeljejo.

Drugič, omeniti je treba, da bodo Palestinci verjeli v mir takrat, ko jim bo mir nekaj zagotovil. Na Zahodnem bregu zdaj ni nobenega izboljšanja glede meje ali svobode gibanja. Mir je stvaren in ne abstrakten. V sedanjih razmerah se izstreljevanje ne bo prenehalo, če želi biti Izrael varen, jim moramo reči, da zapora onemogoča življenje Palestincem, kar ogroža varnost Izraelcev. To je resnica. Prav tako moramo povedati gospodu Bushu: „V vsakem primeru v nekaj mesecih ne boste več prisotni. Torej bodite tiho in pustite politiko drugim, ki bolje razumejo razmere.“ Če izraelska politika upošteva ameriško politiko ali obratno, ta politika ni uspešna in je ne moremo podpirati. Zato za Evropsko unijo ni dovolj, da reče le „pospešite proces“, reči mora „pospešite v pravo smer, govorite z odgovornimi in govorite z izraelskimi voditelji“. Reči je treba, da naša solidarnost do Izraela ne pomeni, da bomo podpirali njegovo povsem pogubno politiko.

  Francis Wurtz, v imenu skupine GUE/NGL. – (FR) Gospod predsednik, gospod Solana, komisarka, junaki iz Gaze so še enkrat dokazali, da noben utrjen zid ne more zapreti svobodnega duha človeštva in da si nobena oblika nasilja ne more podrediti življenja. Citiram govor izraelskega borca za mir in dobitnika nagrade saharov Nurita Peleda, ki je bil z drugimi palestinskimi in izraelskimi protestniki ob vhodu v Gazo prejšnjo soboto.

Nemogoče je, da ne bi imeli sočutja do čustev „netragične junakinje“ ob pogledu na te ljudi, zatirane in ponižane do nesprejemljive ravni, ki si utirajo pot skozi zaporo Izraela in končno zadihajo svež zrak, ob iskanju mleka za otroke, hrane za družino in malo sreče za podporo morale.

Kaj se bo zgodilo zdaj? Vsi lahko prepoznamo dvojno grožnjo izraelskih voditeljev. Prvič, namen s silo zapreti ta mali svoboden prostor ali ga ponovno zapreti. Druga splošnejša grožnja je prenesti odgovornost okupacijske sile za Gazo na Egipt.

Da bodo iskrene besede v izjavi Sveta z dne 28. januarja smiselne, se mora Evropska unija strinjati z večjim pritiskom na izraelske organe, kot je običajna neiskrena dolgoveznost, neposredno in v četverici, da se sprejme načelo stalnega odprtja mejnih prehodov pod odgovornostjo palestinske uprave ter s podporo Evropske unije in Arabske lige. Če palestinska uprava še naprej ne bo imela nobene možnosti omogočanja ljudem najmanjšega upanja za prihodnost in za delovanje za nacionalno palestinsko spravo, ki je nujna, bi to pomenilo sprejetje najslabšega mogočega scenarija. Bojim se, da zdaj hitimo po tej poti.

Vsi vemo, da je nujna spodbuda mednarodne skupnosti v zvezi z Gazo in Zahodnim bregom, vključno z vzhodnim Jeruzalemom. Takšne spodbude ni mogoče pričakovati od izčrpanega in diskreditiranega ameriškega predsednika. Zdaj mora ukrepati Evropa.

  Charles Tannock (PPE-DE). – Gospod predsednik, Gaza ostaja človeška tragedija, nihče od nas v tem parlamentu ne more obsojati Palestincev, ki trpijo že dolgo, da so bežali skozi odprtino v zidu na mejnem prehodu Rafa, da bi kupili blago v Egiptu.

Kljub temu teroristična organizacija Hamas, ki jo EU prepoveduje, še vedno kruto nadzoruje ozemlje in prebivalce Gaze, menim, da še naprej izvaja vsesplošne vojne zločine z izstreljevanjem raket na izraelske civiliste, vključno z nedavnim obstreljevanjem mesta Aškelon z raketami dolgega dosega. To pomeni, da ne moremo obsojati Izraela za ohranjanje gospodarske blokade, pri kateri omogočajo le osnovno humanitarno pomoč.

Žal mi je, gospod Davies; žal mi je, gospod Cohn-Bendit: če Hamas ustavi obstreljevanje z raketami, bo Izrael odpravil blokado – tako preprosto je.

  Ioan Mircea Paşcu (PSE). – Gospod predsednik, na eni strani ločitev Gaze od Zahodnega brega še dodatno zapleta že tako zapleten položaj. Vendar ga na drugi strani poenostavlja.

Naj razložim svoje stališče v zvezi s tem. Prvič, olajšala je dialog med Izraelom in palestinskimi organi z Zahodnega brega. Drugič, vključevala je islamsko radikalno militantnost, s čimer se je omogočil jasen pristop k temu, ker imamo na eni strani radikalne voditelje Hamasa in preostalo prebivalstvo, pri tem pa ni nobena skrivnost, koga moramo podpreti.

Tretjič, če izhajamo iz tega, imamo zdaj namesto dveh faktorjev enačbe (en zelo jasen – Izrael, drug nekoliko zamegljen – Palestinci) tri jasno opredeljene faktorje enačbe, vključno z Gazo, pri čemer je med faktorji znak za množenje, torej, če je eden nič, je tudi produkt nič.

  David Hammerstein (Verts/ALE). – (ES) Gospod predsednik, imam le nekaj zelo natančnih vprašanj: kako se lahko vrnemo na misijo pomoči EU BAM za mejni prehod Rafa glede na negotove prejšnje razmere? To je neoborožen evropski korpus. Če bo izstreljen le en strel in če se zgodi, da se pojavi najmanjša luknja v varnosti, ali se bodo policisti vrnili v hotel v Aškelon?

Kako se lahko pogajamo o sporazumu s Palestinci, Egiptom in Izraelom, da se te razmere spremenijo? Če nam to ne uspe, vrnitev v prejšnje stanje ne bo smiselna, kot je omenila gospa Ferrero-Waldner. Vzpostaviti moramo razmere, v katerih je varnost zagotovljena.

Naslednje, kako si lahko prizadevamo za mir brez obravnave razmer v Gazi? Proces v Neaplju je prikril razmere v Gazi in verjamem, da je takšen odnos nemogoče ohranjati: nobena palestinska uprava, ki lahko obvlada negotovost v Gazi, nima možnosti obstoja, če ni miru.

Nazadnje, želim vprašati glede srednjeročne rešitve za oskrbo Gaze z vodo in energijo. Ali ni mogoče predlagati rešitev na obmejnem ozemlju med Gazo in Egiptom podobno, kot predlog o izgradnji proizvodnih obratov za razsoljevanje in energijo?

  Luisa Morgantini (GUE/NGL). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, včeraj je v bolnišnici Šifa v Gazi umrl otrok, pri čemer jih je v bolnišnici v Gazi umrlo 80, ker niso imeli možnosti oditi na zdravljenje v Izrael. Danes je izraelsko sodišče razsodilo v korist vlade, tj. Baraka, v zvezi z blokado in zmanjšanjem oskrbe z gorivom. To so sedanje razmere.

Gospod Solana je vprašal: kaj lahko storimo Evropejci? Komisarka je rekla, da moramo nekaj spremeniti. Resnica lahko nekaj spremeni. Sprememba je pogum, da ne rečemo le: vem, da imate obsežno nalogo, nenehno delate in trpite z nami za trpljenje Palestincev in Izraelcev, lahko rečem, da moram za božjo voljo tudi nekaj storiti. Izraelski vladi moramo odločno povedati, da mora, če želi pomagati Salamu Fajadu in Mahmudu Abasu, ne le odpraviti blokado Gaze, ampak tudi ubijanje mladih fantov, kot se je zgodilo včeraj v Betlehemu, in da mora prenehati streljati Palestince v getu na Zahodnem bregu.

Ne gre le za Gazo. Gaza je postala glavna težava, vendar se okupacija nadaljuje vsak dan. Mir je nujen za vse, nujen je za Palestince in Izraelce. Blokirati moramo ...

(Predsednik je prekinil govornico.)

  Reinhard Rack (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, dobro je, da imamo možnost za to razpravo tako kmalu po grozljivih dogodkih v Gazi. Prav tako je dobro, da ima Parlament priložnost opisati svoje stališče gospodu Solani in gospe Ferrero-Waldner. Hkrati je pomembno, da to priložnost izkoristimo in si pridobimo več informacij. Gospod Cohn-Bendit je dejal, da ni dovolj le zagotoviti hrane, ampak se je treba tudi pogovoriti. Zdaj imamo nove mehanizme, kot je program Pegasus, ki lahko pospešuje plodnejši dialog in sodelovanje. Morda nam lahko komisarka pove kaj več o tem.

  Frieda Brepoels (PPE-DE). – (NL) Gospod predsednik, gospod Solana, komisarka, iskreno se strinjam s kolegi poslanci, ki so rekli, da je čas za izražanje le zaskrbljenosti zaradi dramatičnih dogodkov in humanitarnih razmer v Gazi potekel ter da zgolj zagotavljanje denarja ni dovolj.

Nasprotno, menim, da je treba razmere v Gazi in blokado obravnavati v smislu celotnega spora med Izraelom in Palestino. Palestinci so jasno vse svoje upanje vložili v EU, da končno najde rešitev. V preteklosti je bilo danih veliko obljub, vendar lahko vidimo, da EU na pogajanjih, ki sledijo konferenci v Annapolisu, in v ZN dejansko ne zmore opravljati vloge dejavnega posrednika za dosego cilja. Menim, da je to nesprejemljivo in da si EU ne sme več dovoliti oviranja Združenih držav, ampak mora sprejeti neodvisen položaj.

  Bairbre de Brún, (GUE/NGL). – (GA) Gospod predsednik, pozdravljam poročilo gospoda Cashmana o Agenciji Evropske unije za temeljne pravice. Člani odbora za državljanske svoboščine so solidno opravili svoje delo v zvezi s to pomembno temo. Čestitam poročevalcu in tudi njim.

Pozdravljam zlasti izboljšave, da se diskriminacija glede tradicionalnih jezikov in manjšin vključi med posebne naloge agencije. Poslance pozivam, naj jutri podprejo takšne reforme.

Združeni narodi so leto 2008 razglasili za mednarodno leto jezikov. Evropska unija mora pri tem sodelovati in temu zgledu moramo slediti tudi mi.

Osebno me to vprašanje zelo zanima. Še naprej se bom na ravni EU trudila in zahtevala sredstva, ki so potrebna za irščino kot delovni jezik EU, na lokalni ravni pa si bom prizadevala za podporo kampanji za Zakon o irskem jeziku, ki spada med nujno potrebno zakonodajo, s katero naj bi na Severnem Irskem zaščitili pravice tistih, ki uporabljajo irščino.

Teh pravic zdaj ni mogoče uveljavljati. Vendar jih bo mogoče, če bodo vključene v zavezujočo zakonodajo in če lahko organ, kot je Agencija Evropske unije za temeljne pravice, spodbudi moje rojake in druge v zvezi z diskriminacijo na podlagi jezika.

  Rodi Kratsa-Tsagaropoulou (PPE-DE). – (EL) Gospod predsednik, dogodki v Gazi so tragični in vsi kolegi poslanci so izrazili svoje ogorčenje. Za Evropsko unijo so ti dogodki tudi vredni obžalovanja. Ne le, da nimamo politične trdnosti, ampak tudi ne vem, kako lahko spoštujemo obveznosti pri zagotavljanju učinkovite finančne podpore in humanitarne pomoči, kjer smo zavezani. Mehanizem TIM se razvija v PEGASE, pri čemer vlagamo v človeške vire, mehanizme in sredstva Skupnosti.

Vprašanje je, kako smo lahko na tej točki uspešni.

Komisarka, imate kakšne novice? Ali humanitarna pomoč prihaja v Gazo? Ali poteka sodelovanje z Izraelom, čeprav le v zvezi s tem vprašanjem? Ali lahko palestinska uprava kakor koli prispeva k nemotenemu poteku in pospeševanju humanitarne pomoči? Seveda se bo mehanizem PEGASE moral začeti izvajati jutri. Vaše službe so se podrobno posvetile načrtovanju in človeškim virom. Komisarka, kako lahko uresničimo to vizijo in te vire?

  Kyriacos Triantaphyllides (GUE/NGL). – (EL) Gospod predsednik, razmere v Gazi zahtevajo takojšnjo odpravo izraelske blokade. Ljudem v Gazi je treba zagotoviti pomoč, da dobijo najnujnejše. Arabska liga, Evropska unija in tudi Izrael morajo omogočiti stik med Fatahom in Hamasom, da se doseže enotnost palestinskega ljudstva, kot se je zgodilo med vlado narodne enotnosti. Zato je treba vse palestinske izvoljene predstavnike, ki so člani Hamasa, izpustiti iz izraelskih zaporov. Za izvedbo splošnih volitev je treba ustvariti prave razmere. Evropska unija in Združene države se morajo jasno zavezati, da bodo v celoti upoštevale rezultat volitev, ne glede na to, kakšen bo.

  Benita Ferrero-Waldner, komisarka. − (DE) Dovolite, da na kratko ponovim svoje stališče o tem resnično težavnem vprašanju, ki smo ga v ponedeljek še enkrat podrobno obravnavali v Svetu za splošne zadeve in zunanje odnose. Moram reči, čeprav ni treba izpostavljati, da se ne omejujemo na razpravo: Evropska unija je sodelovala pri sprejetju skupne strategije skupaj z Združenimi državami, Palestinci in Izraelci ter, seveda, Združenimi narodi in Rusijo v okviru četverice.

Prej sem omenila, čeprav zelo kratko v povezavi z Annapolisom, en vidik te strategije, in sicer dvostranski pogajalski proces med predsednikom Abasom in predsednikom vlade Olmertom. Drugi vidik, ki je bolj povezan z mojim delom v Komisiji, je prizadevanje za nov razvoj, ki bo prinesel napredek ljudem, pri čemer se popolnoma zavedam obsega te naloge. Vedno sem se jasno zavedala težav, vendar smo želeli narediti vse, da pomagamo, kar je še vedno naše stališče. Zato je prizadevanje naše politike podpora gospodu Abasu pri prizadevanju za mir prek pogovorov, zato, da se ta mir izkoristi za pospeševanje postopka sprave s Hamasom. To je bila temeljna zamisel strategije.

Še vedno bomo podpirali nadaljnja srečanja. Zadnjih nekaj dni je potekalo srečanje med gospodom Olmertom in gospodom Abasom. Vemo, da se ni doseglo veliko v zvezi z vsebino, ampak to je razumljivo, ker so vsa srečanja zasenčena zaradi obremenilnih razmer. Kljub temu si moramo še naprej prizadevati za ta pristop. Še vedno imamo sredstva za pravočasno sprožitev nekaj možnosti za naslednje srečanje v Moskvi, če pomagamo obema stranema.

To je ena stran. Druga stran ima humanitarni in gospodarski vidik. V zvezi s tem želim povedati tistim, ki morda niso prebrali moje izjave: 21. januarja sem predložila zelo jasno stališče o razmerah v Gazi, ker sem tudi sama ugotovila, da so šle zadeve predaleč. Skupaj z drugimi izjavami zunanjih ministrov in mednarodnih organizacij je to pomagalo izboljšati razmere. Blokada seveda ni odpravljena v celoti, vendar so se razmere bistveno izboljšale. Zato v zvezi s humanitarnim vidikom, pri čemer je to tudi odgovor na vaše vprašanje, gospa Kratsa-Tsagaropoulou, zdaj veliko pošiljk dejansko pride v Gazo.

Seveda se kljub temu zavedamo, da to ni dovolj. Tudi sama se zavedam, gospod Cohn-Bendit, da imamo izjemno zastrašujočo nalogo. Popolnoma prav imate, da so to zelo težke razmere; visoki predstavnik se popolnoma zaveda tega in bo morda o tem povedal svoje mnenje. Vendar bomo za zdaj nadaljevali skupno strategijo, ki smo jo skupaj opredelili in jo nameravamo skupaj izvajati, pri čemer nimamo druge možnosti, kot da pozivamo k odprtju meje, kar sam Salam Fajad šteje, kot veste, za ključni korak.

Naj na kratko omenim mehanizem, ki smo ga izumili in bo dejansko začel delovati v dveh dneh, 1. februarja. To je trajni mehanizem, za razliko od prejšnjega začasnega mednarodnega mehanizma TIM, ki smo ga morali razširjati. Iz utemeljenih razlogov je bil novi mehanizem oblikovan v partnerstvu s palestinsko upravo. Tesno smo sodelovali z gospodom Fajadom v zvezi s projektom, da bo rezultat izpolnil zahteve načrta za razvoj in napredek za palestinsko gospodarstvo in infrastrukturo.

To mora biti skupno evropsko prizadevanje, s čimer menim, da lahko mehanizem, finančni mehanizem, uporabimo ne le sami, ampak tudi države članice. Seveda zamisel zajema to, da si lahko nekatere mednarodne organizacije in neevropske države načeloma pomagajo s tem mehanizmom. Tako kot mehanizem TIM tudi ta mehanizem omogoča popoln nadzor in spremljanje, ker seveda želimo izpolnjevati vsa merila preglednosti, in je oblikovan za zagotavljanje neposredne proračunske pomoči, za usmerjanje pomoči prek agencije ZN za pomoč in zaposlovanje ter drugih organizacij ali za financiranje naših projektov. Vendar se zavedam, da je to vprašanje zdaj v ozadju glavnega političnega vprašanja, in sicer kaj lahko storimo za izboljšanje sedanjih razmer. Seveda se zavedam težave, vendar je v tem kritičnem obdobju to edini odgovor, ki vam ga lahko ponudim.

  Javier Solana, visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko. − Gospod predsednik, pozorno sem poslušal povedano. Lahko bi rekel isto in to povedal z enakim občutkom, ker so naši občutki enaki.

Vendar pravite, da moramo ukrepati in ne govoriti. Ali mislite, da bo ukrepanje danes spremenilo našo politiko za 180 stopinj? Resnično ne vem, ali je to smiseln pristop, če vam povem po pravici.

Kaj se je dogajalo v zadnjih dneh razen humanitarne drame? Več ur lahko govorimo in resnično izrazimo svoje občutke, ker so naši občutki enaki vašim, vsaj moji, pri čemer sem prepričan, da tudi komisarka meni enako.

Ta teden se je malo po izbruhu napetosti sestala Arabska liga. Sprejeli so odločitev, ki jo je v ponedeljek podprl Svet za splošne zadeve in zunanje odnose, sklep, ki ga bomo poskušali izvesti v urah po zasedanju, ki se danes zjutraj odvija med palestinsko upravo in Egiptom, ki še vedno poteka in se bo nadaljeval čez noč ter mogoče še jutri in pojutrišnjem, ko bodo dosegli točko, na kateri bomo resnično lahko uspešni.

Vendar mislim, da se moramo mesec po pariški konferenci, mesec in pol po konferenci v Annapolisu, na kateri so sodelovale vse arabske države in ko so druge države prvič imele konstruktivno vlogo, prilagoditi tej usmeritvi. Če bi ukrepali sami, bi to pomenilo neresnost na naši strani. Sodelovati moramo z vsemi partnerji, ki so tam. Podpiramo nedeljsko resolucijo Arabske lige v zvezi z mejami, ki je bila odobrena v ponedeljek, pri čemer so sklepi Sveta v zvezi s tem zelo jasni. Spremljali bomo razprave v sredo in četrtek.

Mislim, da je to ukrepanje, vendar ne vem, kaj lahko storim. To je drugačna zgodba, če zahtevate, da ...

(FR) − „pospešim v pravo smer“. To pomeni, da zdaj pospešujemo v napačno smer.

(Gospod Cohn-Bendit je prekinil govornika: ‘... „... v neznano smer …“)

Gospod predsednik, menim, če gospod Cohn-Bendit,

visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko. –… spoštovani poslanec Parlamenta navaja, da je današnja strategija Evropske unije „neznana“, ne razumem ničesar. Rečete lahko, kar koli želite. Rečete lahko, da je strategija Evropske unije po konferenci v Annapolisu, po predsedovanju na pariški konferenci, po podpori Arabske lige „neznana“, lahko rečete tudi drugo, vendar menim, da izraza „neznano“ ni mogoče podpreti. Morda vam ne bo všeč –

(Ugovor.)

Morda se s tem ne strinjate, vendar je zelo težko reči, da to ni znano. Delim številne občutke, ki ste jih zelo zgovorno izrazili. Prav tako lahko rečem, da imate, da imamo v prihajajočih dneh in urah odgovornosti, s katerimi se bomo soočili. Ali lahko rešimo položaj? Ne vem. Vi ne veste. Vendar ste lahko prepričani, da bomo poskušali podpreti gospoda Fajada, ker je bil naš sogovornik v tem obdobju. On je mož dobre volje, zato ga ne smemo razočarati. Ne bom ga razočaral.

Zato moramo nadaljevati delo v to smer. Nekateri bodo nezadovoljni. Težko bo. Ali bomo rešili vse težave? Ne vem. Vendar bomo poskusili z vso svojo energijo in najboljšo voljo.

Imam enake občutke, kot so bili izraženi. Ne bi rekel globlje, ampak vsaj enako globoko kot vi, vsi naši prijatelji, ker smo na isti strani; že dolgo časa sodelujemo v tej bitki. Zato imamo enake občutke in moramo nadaljevati, kar počnemo.

Mislim, da se moramo premakniti v to smer. Obljubim, da bom šel tja. Poskušal se bom sestati z Egipčani, Saudijci in vsemi drugimi, Američani, Rusi, da vidim, ali se lahko dogovorimo o nečem, kar ne more biti enako. Bo nekaj kolektivno drugačnega. Drugače menim, da ne bomo mogli ustvariti rezultatov.

Rečete lahko, da v več letih niste videli rezultatov. Od leta 1967 nismo ustvarili rezultatov kolektivno kot mednarodna skupnost. To je res. To je naša odgovornost. Vendar ne verjamem, da lahko to težavo rešimo jutri s sprejetjem drugačne odločitve, kot smo jo v ponedeljek sprejeli v Svetu.

Zdaj imamo strukturo Evropskega sveta, ki je bila sprejeta v ponedeljek, in jo moramo poskušati izvesti. Z veseljem bi se vrnil in se pogovoril z vami ter odkrito izrazil, kar počnemo tu, kakšne so posledice naših dejanj.

Vendar, prosim, ne mislite, da ne sočustvujemo z vami. Sočustvujemo. Imamo izkušnje z razmerami na tem področju, več ne morem reči. V zvezi z ukrepanjem bodite prepričani, da bomo storili vse, kar lahko.

  Predsednik. − Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo med februarskim delnim zasedanjem.

Pisni izjavi (člen 142)

  Alessandro Battilocchio (PSE), v pisni obliki. – (IT) Hvala, gospod predsednik. Ta parlament je že prevečkrat v dolgih razpravah razpravljal o izraelsko-palestinskem vprašanju. Vendar moramo ugotoviti, da je bila, odkrito povedano, vloga, ki jo je imela Evropska unija do danes v zvezi s temi razmerami, popolnoma postranska: toliko razglasitev, izjav o nameri, osnutkov in dokumentov, vendar v resnici zelo malo doslednosti glede zadevnih ukrepov. Nedavno sem obiskal Palestino in tam vlada ozračje stiske, razočaranja in ravnodušnosti med ljudmi, ki so utrujeni od večletnih prelomljenih obljub: razmere se slabšajo in obstaja resno tveganje za priključitev palestinskega ozemlja pod okrilje skrajnežev Hamasa. Tam se diha težak zrak, medtem ko se zdi zatekanje k nasilju skoraj neizogibno. Prav zdaj se čas izteka: ali bo Evropa imela moč in sposobnost, da se te razmere spremenijo, ali bomo vsi, mi vsi, nosili odgovornost, da nismo storili dovolj za preprečitev najhujšega.

  Tunne Kelam (PPE-DE), v pisni obliki. – Kot je povedal moj kolega Michael Gahler, sedanja resolucija upošteva šest sil, da se ohrani pritisk na Iran.

Kot sam to vidim, je praktična težava, kako bo iranski režim dojemal to resolucijo. V času, ko veliki udeleženci v mednarodni politiki niso pripravljeni ali sposobni, da bi se dogovorili o uporabi resnih sankcij proti Iranu, obstaja malo možnosti, da bo ta resolucija kar koli spremenila.

Kljub temu obstaja še en način, ki še ni bil preizkušen, da vplivamo na položaj.

To je, da damo priložnost iranski opoziciji, tako da vlade EU prekinejo njeno politično zatiranje. Decembra 2006 je evropsko Sodišče prve stopnje razsodilo, novembra lani pa so mu sledila še britanska sodišča, da ni nobene utemeljene podlage za takšno zatiranje iranske opozicije. Omogočanje iranski opoziciji, da izvaja miroljubne dejavnosti, bo EU omogočilo ne le učinkovit vzvod za vplivanje na režim mul, ampak bo odprlo tudi tretjo in realnejšo možnost med želeno diplomacijo na eni strani in vojaškim posredovanjem v ameriškem slogu na drugi strani.

Če je vaš odkriti namen prispevati k pozitivni spremembi v Iranu, dajmo možnost tej tretji možnosti.

18. Protiraketni ščit Združenih držav Amerike ZDA (razprava)

  Predsednik. − Naslednja točka zadeva izjave Sveta in Komisije glede protiraketnega ščita Združenih držav Amerike.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − O vzpostavitvi protiraketnega ščita Združenih držav Amerike in o njegovi namestitvi na ozemlju Evropske unije Svet ni razpravljal. Zato tudi danes ne morem podati stališča Sveta do tega vprašanja. Žal. Rad pa bi spomnil, da je odločitev o morebitni namestitvi vojaških sil ali vojaške opreme v nacionalni pristojnosti vsake države članice. In prav zato se države članice o tovrstnih vprašanjih odločajo samostojno.

Dovolite še, da pojasnim, da med Evropsko unijo kot tako in Združenimi državami Amerike doslej ni bilo nikakršnih pogovorov o vzpostavitvi protiraketnega ščita. Obe omenjeni strani tudi nista načrtovali morebitnega sodelovanja na tem področju. Svet Evropske unije tako ni načrtoval obravnave tega vprašanja, bodisi v pogovorih z Združenimi državami Amerike ali z zvezo Nato. Kot veste, pa je protiraketna obramba predmet sodelovanja tako znotraj zveze Nato kot tudi v svetu Nato-Ruska federacija.

  Benita Ferrero-Waldner, komisarka. − Gospod predsednik, danes bom zelo kratka, ker ima Komisija zelo malo pristojnosti na tem področju.

Vendar moram reči, da ima sodelovanje med Združenimi državami Amerike, Rusijo in državami članicami EU na področju varnosti in obrambe širše posledice za ta pomembna partnerstva. To je jasno. Zato, kot sem povedala, čeprav resnično nimamo pristojnosti ali odgovornosti na tem področju, upamo, da lahko najdemo uravnoteženo rešitev, ki bo na koncu v zadovoljstvo vsem.

Že od začetka pozdravljamo pogovore na visoki ravni, ki so se začeli v Moskvi oktobra lani in so jim sledila srečanja strokovnjakov. V nedavnem neposrednem dialogu med Moskvo in Varšavo vidimo priložnost, da pojasnimo zadevna stališča v zvezi z nacionalno suverenostjo.

Če sklenemo, ne glede na to, v katerem forumu se ta vprašanja obravnavajo, v Natu ali OVSE, menim, da je pomembno, da sklepi o prihodnosti evropske varnostne strukture vključujejo tudi Evropsko unijo.

  Karl von Wogau, v imenu skupine PPE-DE. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, ko v Evropi govorimo o protiraketni obrambi, razprava običajno zadeva načrtovano namestitev sistema Združenih držav Amerike na Poljskem in v Češki republiki. Veliko ljudi se ne zaveda, da je to le razširitev sedanjega sistema, ki je oblikovan za zaščito Združenih držav Amerike. Vendar se moramo v Evropskem parlamentu osredotočiti najprej in predvsem na posledice za varnost Evrope kot celine. Kot vemo, so Združene države že porabile več kot 100 milijard dolarjev za sistem protiraketne obrambe in vlagajo še dodatnih deset milijard na leto v nadaljnji razvoj sistema. Vendar so Združene države še bolj oddaljene od možnega vira nevarnosti kot Evropa. Sedanje razmere so takšne, kot bi Luksemburg vlagal denar v gradnjo nasipov, vendar Nizozemska nima po tem nobene potrebe.

Vprašati se moramo, ali dejansko obstaja grožnja, in če obstaja, ali se moramo nanjo odzvati. Razprava z gospodom Solano, ki smo jo pravkar slišali, kaže, da so razmere v Iranu še vedno razlog za zaskrbljenost. Prav tako se zavedamo grožnje, ki bi lahko nastala iz nestabilnih razmer v Pakistanu.

V pododboru za varnost in obrambo smo se vključili v intenziven dialog s predstavniki Združenih držav, vključno z generalom polkovnikom Henryjem Oberingom, direktorjem agencije za raketno obrambo. Iz teh pogovorov je postalo jasno, da bi lahko sistem ZDA teoretično zaščitil del Evrope, vendar ne vse celine. Zlasti ne bi mogel zaščititi Cipra, Malte, delov Grčije, Romunije, Bolgarije in južne Italije. Seveda z evropskega vidika ne moremo dopuščati delitve naše celine na področja z različnimi stopnjami varnosti. Zato moramo v tem okviru skupaj opredeliti skupne evropske varnostne interese.

Sedanja ocena nas opozarja, da zdaj ni foruma, v katerem bi se razpravljalo v zvezi s tem in v katerem bi se opredelili skupni evropski varnostni interesi. To je očitno še eno področje, na katerem je potrebno zelo tesno sodelovanje z Rusijo.

Pričakujemo, da bo vrh Nata aprila v Bukarešti predložil predloge za skupni sistem, in pričakujemo, da bodo ti predlogi upoštevali posebne evropske varnostne interese.

  Jan Marinus Wiersma, v imenu skupine PSE. – (NL) Gospod predsednik, to ni prvič, da smo razpravljali o tem vprašanju; tudi ni prvič, da smo dobili enake odgovore od Sveta, ki navaja, da tukaj nima pristojnosti, tako kot jih ima Komisija, čeprav je komisarka na koncu rekla, da je treba stvari v Evropski uniji organizirati drugače, za kar ji čestitam.

Če se zgodi nekaj, kar vpliva na varnost vseh Evropejcev, in to spada v varnostno strategijo, ki jo je opisal gospod Solana, se moramo znati o tem pogovarjati. V Parlamentu lahko na srečo o tem govorimo. To je vprašanje, ki zadeva državljane in države članice Evropske unije, zato menimo, da je povsem pravilno, da je na dnevnem redu.

Ne nameravam ponavljati vseh pomislekov, ki jih je naša skupina že izrazila proti temu načrtu, ki so ga zasnovali Američani. Menimo, da je napaka, da potekajo dvostranska pogajanja z dvema članicama Nata, ki sta po naključju ali tudi sicer državi članici Evropske unije, kar vpliva na odnose z Rusijo, vključno na odnose Evropske unije z Rusijo. Prav tako je narobe, da se sistem razvija enostransko, čeprav v okviru Nata, in da ni bilo jasno razloženo, zakaj natančno je sistem potreben, ali bo deloval in ali postaja predrag.

Zdaj poteka na Poljskem zanimiva razprava, v kateri je vlada navedla, da je morda pripravljena na sodelovanje v sistemu, vendar je to zaradi želje Amerike ter zaradi varnosti Amerike in ne Poljske. Ne nazadnje sistem dejansko pomeni bolj nevarnost kot izboljšanje za poljsko varnost. Zato Poljaki prosijo za večjo pomoč pri razvoju zračne obrambe za poljsko vojsko, kar ustvarja neke vrste tekmo oboroževanja.

Zato je zanimivo, da se je razprava o tem, ali je sistem koristen ali nujen, ponovno začela na Poljskem in da je imel novi poljski predsednik vlade ali vsaj poljski zunanji minister pogum o tem govoriti z Rusijo. To iskreno podpiramo.

V Češki republiki, pri kateri imamo vtis, da se sistem in prispevek Češke k temu vsiljuje proti volji ljudi, so razmere malo drugačne, ker menim, da je 70 % Čehov proti razvoju tega sistema. Zato se bojim, da se izvajajo ukrepi za uveljavitev sklenitve sporazuma s Poljsko in Češko republiko še letos, preden, upajmo, nova administracija prevzame Združene države Amerike. Vemo, da so demokrati precej skeptični glede razvoja sistema protiraketne obrambe.

V vsakem primeru upamo, da bo v Svetu potekala razprava, in pozivamo, da se to vprašanje obravnava zelo resno. Če se to uveljavi, bo zagotovo vplivalo na naš že zdaj težaven odnos z Rusijo. Javnost je zaskrbljena. Menimo, da gre za novo tekmo oboroževanja in da je še veliko drugih stvari, o katerih mora Evropski parlament zagotovo spregovoriti. Tako smo delali do zdaj in tako moramo nadaljevati.

Menim, da je naša glavna vloga preučiti, ali je to nujno, ali je to začetek nove tekme oboroževanja, ali bo resnično izboljšalo varnost in ali nam bo zares pomagalo v boju z „neubogljivimi državami“. Še vedno nisem prepričan, da bodo Iranci sposobni začeti izstreljevati rakete tako hitro, kot to trdijo Američani. Tudi o tem smo imeli sporne informacije. Zato upam, da lahko pospešimo razpravo o tem vprašanju v tem parlamentu in spremljamo, kaj se dogaja v Češki republiki in na Poljskem. Moja skupina še vedno nasprotuje temu sistemu.

  Anneli Jäätteenmäki, v imenu skupine ALDE. – (FI) Gospod predsednik, največja grožnja za človeštvo ni širjenje jedrskega orožja v druge države. Resnični problem je jedrsko orožje na splošno. Edina etična in stalna rešitev v našem pristopu do sistemov protiraketne obrambe in drugih sistemov jedrskega orožja je, da jih prenehamo uporabljati. Tudi EU se mora zavezati novim sporazumom o nadzoru oborožitve in biti proaktivna pri poskusu sprožitve procesa razoroževanja.

Ameriški sistem protiraketne obrambe bi povečal tveganje za jedrsko vojno. Načrtovanje jedrskega ščita za Poljsko in Češko republiko temelji na predpostavki, da je v jedrski vojni mogoče zmagati. Vrsta protiraketne obrambe, ki jo izvajajo Združene države, se temeljno razlikuje od njihove prejšnje odvračilne politike, katere cilj je bil preprečiti državi, da se maščuje drugi. Prejšnji odvračilni učinek jedrskega oboroževanja torej ni več aktualen. Zato ravnotežje strahu izgine. Zaradi tega je protiraketni sistem ZN na Poljskem in v Češki republiki glavna skrb za vso Evropo in njene države članice. Torej je pomembno, da EU razpravlja o tej zadevi in sporoči skrbi svojih državljanov. Pri tem moramo resnično prav tako razmišljati o tem, ali se bo tako izboljšala varnost v Evropi in evropska obramba ali se bo zgodilo ravno obratno in bo novi sistem dejansko oslabil varnost v Evropi.

  Ģirts Valdis Kristovskis, v imenu skupine UEN. – (LV) Gospe in gospodje, včasih nas govori predsednika Putina spominjajo na možnost, da Rusija usmeri svoje rakete proti Evropi. To dokazuje, da je med Združenimi državami in Rusijo določeno strateško ravnotežje. Vendar med Evropo in Rusijo takšnega ravnotežja ni. Ne da se ga zagotoviti niti z „jedrskimi dežniki“ Francije in Velike Britanije. Zato menim, da je ustrezno vprašanje, kako se lahko za Evropo, in ne za Združene države, zagotovi skupna protiraketna obramba. Ali o teh vprašanjih razpravljamo samo zato, ker Združene države skrbijo za lastno obrambo? Gospa Ferrero-Waldner, člani Komisije in Evropske unija nad takšno obliko obrambe sploh niso zaskrbljeni. Ali ne menite, da je najpravilneje, da se Združene države, Nato in tudi nekatere države članice o tem odločajo skupaj? Menim, da mora Evropska unija oblikovati nedvoumen položaj, ki ga nato izvede skupaj z Natom in Združenimi državami. V nasprotnem primeru nam tukaj ni treba zapravljati časa, ker se bo o vsem odločalo v Natu.

  Daniel Cohn-Bendit, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, gospod minister, gospa komisarka, priznavam, da je to nedvomno nova evropska politika. Spominja me na mojega sina, ko je bil star štiri leta. Če si ga vprašal: „Kje si?“, si je z rokami zakril oči in rekel: „Ni me tu.“ To nam pravi Komisija: „Ni nas tu. To nima ničesar opraviti z nami ali z Evropo.“

(DE) – Žal mi je, vendar je to popolni nesmisel. Takoj se moramo odločiti, ali hočemo skupno evropsko zunanjo in varnostno politiko. Imamo celo novo pogodbo, ki nam določa lastnega zunanjega ministra z odgovornostjo za skupno zunanjo in varnostno politiko, in ko bomo imeli skupnega zunanjega ministra, bomo zagotovo morali razpravljati o zadevah na evropski ravni in ne kot posamezne vlade, ki razpravljajo o svoji državni varnosti z drugimi posameznimi vladami, ali kot gospod trdi von Wogau, ki pravi, da Evropo ogroža Iran ali kdove katere druge države. S tem se ne strinjam in najmanj, kar moramo narediti, je, da razpravljamo o stvareh na evropski ravni. Ne moremo preprosto reči, da so Američani naleteli na neki nepremišljen sistem, da Georgea Busha ne bo več v službi čez šest mesecev in bodo zato lahko svoj nepremišljeni sistem opustili, vendar Evropejci z vsem tem nimamo ničesar opraviti.

Zelo smo skeptični glede te strategije protiraketne obrambe, vendar smo trdno prepričani, da smo Evropejci zavezani, da o tem razpravljamo. O tem se ne odločajo poljski ali češki poslanci ali poslanci katere koli posamezne narodnosti, jutri Romuni in Bolgari, drugič Sicilijanci ali kakor koli. Ne, imamo skupni interes, da sprejemamo odločitve o svoji varnosti. To je dejansko navedeno v pogodbi, ki ste jo ratificirali in ki jo nameravamo ratificirati mi, v določbah o skupni zunanji in varnostni politiki. V skladu s tem mora to vprašanje obravnavati Evropska unija. Odločitev se ne sme sprejeti dvostransko med Poljsko in Združenimi državami ali med Češko republiko in Združenimi državami. To je evropska odločitev. To je evropski problem in moramo najti evropsko rešitev.

  Vladimír Remek, v imenu skupine GUE/NGL. – (CS) Gospe in gospodje, vesel sem, da vprašanje postavitve ameriških sredstev protiraketne obrambe v Češki republiki in na Poljskem, tj. na območju Evropske unije, obravnava Evropski parlament, ki je najbolj demokratična institucija, ker ga neposredno izvolijo državljani Unije, ki jih to vprašanje zadeva.

S tem v zvezi poudarjam, da me kolegi v skupini GUE/NGL podpirajo in da se kot vojaški strokovnjak prav tako zanašam na svoje izkušnje, vendar kar je najpomembneje, podpira me večina državljanov v moji državi, v kateri je 70 % prebivalstva proti postavitvi ameriškega radarskega sistema.

Ameriška protiraketna obramba nam je predstavljena kot obrambni ščit, torej zakaj na primer Češki republiki ni bilo dovoljeno prodati sistema odkrivanja pasivnega radarja tamara brez dejavnih vojaških komponent Kitajski? Navedeni razlog je bil, da bi Kitajska pridobila neprimerno prednost v svojih odnosih z drugimi državami. Ali ni to besedna manipulacija? Ali ni resnični pomen postavitve radarja v Češki republiki tudi pridobivanje prednosti? Še laik razume, kar so vojščaki vedeli že precej pred Hanibalom: ščit v roki vojaka je sredstvo za boljšo in učinkovitejšo rabo njegovega meča.

Govori se o povečani varnosti, vendar ali ne gre v resnici za vprašanje povečanja varnostnih tveganj? Popolnoma logično je, da bomo takoj postali tarča številka ena za možne nasprotnike. Rekli so nam, da moramo ubogati Združene države in s tem dokazati, da smo dobri zavezniki. Kanada jih prav tako ni ubogala: ali je zato slaba zaveznica Združenih držav? Ali se ni mogoče Kanada česa naučila iz namenoma ustvarjene obrazložitve za vojaško posredovanje v Iraku?

Preseneča nas ruski odziv. Vendar glede na to, da so se Združene države enostransko umaknile od pogodbe ABM o protibalističnih izstrelkih in ravnajo v skladu s svojimi interesi, ta odziv ni nelogičen. Ali so bile Združene države pred leti zadovoljne z neposredno bližino sovjetskih raket na Kubi?

Brez dvoma so Združene države svetovna sila in njihovih stališč, predlogov in zahtev ne gre kar preprosto prezreti. Vendar če smo resnično zaskrbljeni glede večje varnosti, zlasti v Evropi, potem do tja vodi bolj zapletena pot, ki vključuje pogajanja in sporazume, ne enostranskih korakov. Za to niso odgovorne samo glavne udeleženke, tj. Združene države in Rusija, ampak tudi Evropska unija.

  Jana Hybášková (PPE-DE). – (CS) Na začetku 21. stoletja imamo vedno več srednjih in srednje dolgih letalonosilk. Na žalost je ob odsotnosti mednarodne varnostne ureditve edini način, da se to ustavi, učinkovita obramba.

Najpomembnejša pravica držav članic EU je učinkovita obramba. Pogajanja o sporazumih o statusu sil (SOFA), ki trenutno potekajo v Pragi, so zakonita pravica Češke republike. Ker bo radar, postavljen na območju Češke republike, zagotovil varnost več evropskih držav in ker bo to prva priložnost za Češko republiko, državo, ki je bila več let okupirana, da dejavno prispeva k evropski varnosti, mora biti češka vlada izredno odgovorna v svojih dejanjih.

Sistem protiraketne obrambe mora biti zanesljiv in učinkovati obrambno ter upoštevati nedeljivost varnosti. Zato pozdravljamo novico o vrhu v Bukarešti, na katerem se mora sprejeti odločitev o izgradnji dodatnega sistema večplastne obrambe vojskovališča pred balističnimi izstrelki LTBMD. Premik pogajanj v Nato zagotavlja izvajanje nedeljivosti. Pojasniti, da je to povsem obrambni sistem, je predmet ameriško-poljsko-češko-ruskih pogajanj.

Na koncu poudarjam učinkovitost. Ob upoštevanju tega, kar vemo o iranskih novembrskih testih, se moramo zavedati, da smo vsi odgovorni. Ne smemo uničiti učinkovitosti skupne obrambe s prepiri o tem, ali se sploh moramo braniti.

  Libor Rouček (PSE). – (CS) Dovolite mi, da v tem enominutnem govoru pozovem Svet Evropske unije ter visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko k razpravi o ameriškem sistemu protiraketne obrambe na evropski ravni.

Namestitev ameriškega sistema protiraketne obrambe v Evropi je vseevropsko vprašanje. Ni samo vprašanje za Čehe, Poljake ali Američane. Odnosi v Evropski uniji, odnosi med EU in zvezo Nato, odnosi med EU in Združenimi narodi ter odnosi med EU in Rusijo so vsi na kocki. Zato prosim, da se to vprašanje uvrsti na dnevni red Sveta.

Z zvezi s Češko republiko omenjam tole dejstvo: 70 % državljanov Češke republike nasprotuje temu sistemu. Tri četrtine državljanov Češke republike želi referendum o tej temi. Češka vlada ne komunicira z javnostjo; češka vlada ne obvešča poslancev češkega parlamenta; češka vlada na splošno deluje za hrbtom češkega naroda. Pomembno se je tega zavedati in to je treba poudariti v Svetu Evropske unije.

  Janusz Onyszkiewicz (ALDE). – (PL) Gospod predsednik, naj najprej spomnim vse, da ščit protiraketne obrambe ni samo vprašanje za Poljsko in Češko republiko: zadeva tudi Združeno kraljestvo in Dansko, ker bodo zmogljivosti teh dveh držav prav tako vključene v sistem. Zato ne govorimo samo o Poljski in Češki republiki.

Nadalje opozarjam, da protiraketni ščit in namestitve, ki so njegov sestavni del, ne bodo magnet za teroriste. Teroristi napadejo šibke tarče, ne vojaških oporišč z učinkovito obrambo.

In še tretjič. Evropska unija ni vojaški zaveznik. Mogoče je škoda, da ni, vendar takšno je dejstvo, in nova pogodba, lizbonska pogodba, v tem pogledu ničesar ne spreminja. Torej je vprašanje obrambe odgovornost Nata ali držav, ki se niso odločile pridružiti zavezništvu in se želijo braniti ločeno. Očitno je potrebna razprava o tem, kako se bo ta sistem vključil v druge sisteme, ki jih namerava razviti Nato. To je vsekakor nujno. Ne pozabimo, da je v Nato včlanjenih 21 držav Evropske unije.

  Milan Horáček (Verts/ALE). – (DE) Gospod predsednik, eden največjih protivojnih romanov avtorja Jaroslava Haška govori o dobrem vojaku Švejku. Stališče Komisije in Sveta pa zasenči Švejka, prav tako prekosi Franza Kafko ter celo vedenje nojev. Ne moremo nadaljevati politike, pri kateri tiščimo glavo v pesek. O tem vprašanju moramo razpravljati med sabo, v Evropskem parlamentu, vendar seveda tudi s člani Nata. O tem moramo razpravljati s Čehi, Poljaki in Rusi. To je bistven proces, ki ga je treba izvesti na vseevropski ravni.

  Tobias Pflüger (GUE/NGL). – (DE) Gospod predsednik, tehnična funkcija načrtovanega protiraketnega sistema je odvzeti morebitnemu sovražniku možnost ponovnega napada – o tem ni nobenega dvoma. Z drugimi besedami, to je tudi sistem napada. To je treba pri razpravi upoštevati. Če raketni sistem postavijo Združene države, Nato skupaj z Združenimi državami ali katera koli druga kombinacija, ta ostaja program oboroževanja. Po mojem mnenju izstopa dejstvo, da Evropska unija glede tega vprašanja ne more oblikovati skupnega stališča. V tej zadevi je skupna zunanja in varnostna politika Evropske unije tarča posmeha. Gospod Cohn-Bendit lahko citira reformno pogodbo v nedogled; dokler se sedanje stanje nadaljuje in se ne oblikuje nobeno skupno stališče, se Evropska unija preprosto sama izpostavlja posmehu.

Kar moramo narediti, je, da jasno izrazimo, da tega protiraketnega sistema nočemo. Dejstvo je, da zelo velika večina v Evropskem parlamentu zavrača ta sistem. V evropskih državah, vključno s Češko republiko, javno mnenje ostro nasprotuje protiraketnemu sistemu in poljska vlada je seveda nedvomno spremenila svoje prejšnje stališče. Zato bi pozdravil naše sprejetje resolucije, v kateri Parlament ta raketni sistem jasno zavrača.

  Jan Zahradil (PPE-DE). – (CS) Dovolite mi, da se zahvalim Svetu, ki ga zastopa slovensko predsedstvo, in Komisiji, ki jo zastopa komisarka Ferrero-Waldnerjeva, za precej natančno upoštevanje evropskih pogodb. V skladu z navedenimi pogodbami so glede teh vprašanj v celoti odgovorne nacionalne države. Tudi nova lizbonska pogodba jasno določa, da so za vprašanja nacionalne varnosti pristojne posamezne države članice EU same.

Prepričan sem, da je evropska varnost neločljivo povezana z varnostjo celotne evroatlantske regije, in v položaju, ko Evropska unija ni sposobna zaščititi svojih članic pred novimi tveganji, naj bodo finančna ali tehnološka, je ta povezanost bistvena.

V zvezi z javnim mnenjem, ki se je tukaj večkrat omenjalo, lahko samo dodam, da so tisti, ki se sklicujejo na javnomnenjske raziskave in pozivajo k referendumu, večkrat isti ljudje, ki so nasprotovali referendumu pri drugem zelo pomembnem vprašanju, in sicer glede nove evropske pogodbe.

  Oldřich Vlasák (PPE-DE). – (CS) Gospe in gospodje, dovolite mi, da povzamem vse argumente.

Pravzaprav današnje vprašanje ne zadeva samo večje varnosti Češke republike in Poljske, ampak dejansko večjo varnost celotne Evrope. Pogajanja za uvedbo takšnega sistema so odgovornost nacionalne države kot take. Podobni sistemi obstajajo v drugih državah, v državah članicah Evropske unije.

Današnji govorniki so jasno poudarili, da gre za resno nevarnost. Moramo se zavedati, da je treba pri vprašanju varnosti odločitve sprejemati zelo hitro. Takšne odločitve lahko vsebujejo tudi preventivni element. Le če smo pripravljeni in močni, lahko prisilimo napadalce k pogajanjem in upoštevanju varnostnih zahtev.

Ob koncu naj povem, da popolnoma zavračam stališče, da češka vlada ne komunicira s svojimi državljani glede tega sistema. Obveščevalna kampanja se izvaja že več mesecev.

  Miloslav Ransdorf (GUE/NGL). – (CS) Glede današnje teme navajam štiri točke.

Prva se nanaša na ustanovitveni akt med Natom in Rusko federacijo maja 1997. V navedenem aktu sta se obe strani skupno zavezali k odpravljanju uporabe sile in tudi grožnje za uporabo sile na evropski celini. Če je ta akt veljaven, potem dejansko izloča možnost, da se naša celina znajde v položaju, kot je ta, o katerem razpravljamo.

Druga točka se nanaša na proces iz Helsinkov. Podpisniki sporazumov in deklaracije v Helsinkih so se zavezali k zmanjšanju prisotnosti vojaških sistemov v Evropi. To dejanje bi spremenilo trend. Menim, da se mora število vojaških sistemov na evropski celini zmanjševati še naprej.

Tretja točka se nanaša na število oporišč. Ameriška oporišča so v 18 evropskih državah. Če vključimo še nove, njihovo število zraste na 20. S tem bi potrdili besede Zbigniewa Brzezińskega, da je Evropska unija dejansko pod ameriško zaščito.

Četrta točka se nanaša na namen celotnega sistema. Menim, da je dovolj jasno: da se zagotovita obveščevalna pokritost in obveščevalni nadzor po celotni evropski celini.

  Urszula Gacek (PPE-DE). – (PL) Gospa predsednica, ministrski predsednik Tusk se zelo zanima za argumente svojih evropskih sosedov. Možnost sodelovanja Poljske v tem ameriškem projektu ne sme postati vir nesporazuma v Uniji sami. Nova poljska vlada ceni dobre odnose z Združenimi državami, vendar se zaveda, da je Poljska predvsem članica evropske družine.

Poljska prav tako namenja pozornost ruskim pridržkom in se mirno odziva kljub trdemu tonu nekaterih predstavnikov ruskih oboroženih sil. Zdaj, ko Evropska unija nima skupne zunanje in varnostne politike, bo končna odločitev Poljske glede postavitve delov protiraketnega ščita na svojem ozemlju suverena. Poljska spoštuje različna mnenja in ne zavrača kritike.

Gospe in gospodje, prosimo, da spoštujete naš položaj, v katerem moramo najprej in predvsem zagotoviti varnost svojih državljanov.

(Ploskanje.)

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − ?Rad bi se zahvalil spoštovanemu poslancu, gospodu Cohn-Benditu, ker je spomnil na dejstvo, da je Slovenija včeraj kot druga država članica ratificirala novo lizbonsko pogodbo. Ampak ta še ne velja. Kot je znano, potrebujemo še 24 ratifikacij in slovensko predsedstvo upa, da bodo te ratifikacije pravočasno opravljene in da bo nova lizbonska pogodba začela veljati v roku, ki smo ga predvideli.

To pa, in to bi rad poudaril, ne bo prineslo bistvenih sprememb oziroma novosti glede temeljnih predpostavk, na katerih temelji evropska varnostna in obrambna politika. Predvsem na dejstvu, da ta politika temelji na nacionalni pristojnosti, ki jo države članice zadržijo na področju nacionalne varnosti in obrambe.

Že sedaj ima Evropska unija evropsko varnostno in obrambno politiko in ta že sedaj predstavlja okvir, ki omogoča tovrstne razprave tudi v okviru Sveta – ali pa bo do tovrstnih razprav v okviru Sveta prihajalo, pa ni toliko odvisno od predsedstva, temveč od volje in interesa držav članic. Naj zagotovim, da bo Svet podrobno seznanjen z današnjo razpravo in s stališči, ki so bila v njej izražena.

  Predsednik. − Ta razprava je končana.

19. Popolno oblikovanje notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti (razprava)

  Predsednik. − Naslednja točka je priporočilo za drugo obravnavo, v imenu odbora za promet in turizem, o popolnem oblikovanju notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti (13593/6/2007 – C6-0410/2007 – 2006/0196(COD)) (poročevalec: Markus Ferber) (A6-0505/2007).

  Markus Ferber, poročevalec. − (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, končali smo dolgo razpravo, ki je potekala skozi štiri zakonodajna obdobja v Evropskem parlamentu, od leta 1992, ko je Evropska komisija izdala belo knjigo o razvoju poštnih storitev, ki ji je sledilo sprejetje prve poštne direktive leta 1997 in njene spremembe leta 2002, zdaj, ob začetku leta 2008, po več kot 15 letih, upam, da se strinjamo, da skupno sprejmemo ustrezna pravila, ki nam bodo pomagala pri uskladitvi interesov uporabnikov, interesov podjetij, ki so do zdaj imela monopol pri ponudbi poštnih storitev, interesov konkurenčnih ponudnikov, ki želijo vstopiti na ta donosni trg, in interesov zaposlenih v poštnem sektorju. V Evropskem parlamentu smo zadnje mesece trdo delali, da smo dosegli te cilje.

Moram poudariti, gospa predsednica, da ura prehiteva, ne govorim še tri minute in pol.

Menim, da nam je v Evropskem parlamentu uspelo doseči sprejemljiv kompromis med vsemi navedenimi interesi. Zahvaljujem se vsem, ki so k temu pripomogli – svojim kolegom poslancem Evropskega parlamenta in še zlasti svojemu prijatelju Brianu Simpsonu, s katerim sva združila moči na področju poštnih storitev in s tem oblikovala 14-letno prijateljstvo. S tem pomembnim vprašanjem se tukaj skupaj ukvarjava že od leta 1994. Zahvaljujem se Komisiji, ki je zelo konstruktivna v svojih predlogih in za pogajalsko mizo.

V zvezi s tem se bojim, da moja posebna zahvala ne gre trenutnemu slovenskemu predsedstvu, ampak portugalskemu predsedstvu Sveta, ki mu je 1. oktobra lani uspelo oblikovati skupno stališče.

Zlasti sem ponosen in v Evropskem parlamentu smo lahko vsi ponosni na dejstvo, da je Svet v svojem skupnem stališču pozdravil rezultat našega medskupinskega prizadevanja in več kot 95 % od tega vključil v temelje skupnega stališča. To je velik uspeh za Evropski parlament in dokazuje, da Parlament lahko reši tako zapletena vprašanja, kot je deregulacija trga poštnih storitev, kar še dodatno upravičuje dodatne pristojnosti, ki mu jih daje reformna pogodba.

Skladno s tem smo v razpravah odbora pred drugo obravnavo poskušali opredeliti področja skupnega stališča, ki bi jih lahko izboljšali. S tem si stvari nismo olajšali, ker se pri vsakem kompromisu neizogibno tu in tam pojavi kak vidik, ki bi ga bilo mogoče izboljšati. Vendar smo decembra v odboru za promet in turizem z veliko večino glasov potrdili, da je Svet vse točke, ki so bile pomembne za Parlament, dejansko že upošteval in da nismo mogli ničesar izboljšati. Vsaka sprememba bi pomenila korak nazaj.

Zato vaš poročevalec zdaj lahko reče, da velika večina vodilnega odbora priporoča sprejetje skupnega stališča brez sprememb, in osebno bil bi zelo vesel, če bi se to zgodilo jutri. Prav tako bi z rešitvijo tega zapletenega vprašanja liberalizacije poštnih storitev, s katerim se je ta parlament ukvarjal 15 let, ne da bi kadar koli uporabil usklajevalni postopek, postavili zgled. Parlament naj spomnim, da nam je pri drugi obravnavi vedno uspelo doseči sporazum. Če to ponovimo na koncu dolgega zakonodajnega postopka, toliko bolje. Zato vas prosim za pomoč in se ponovno zahvaljujem vsem, ki so zelo konstruktivno sodelovali v tem postopku.

PREDSEDUJOČA: GOSPA MORGANTINI
Podpredsednica

  Andrej Vizjak, predsedujoči Svetu. − V veliko čast mi je, da sem danes tu, na vašem plenarnem zasedanju.

Predlog direktive Komisije o popolnem izoblikovanju notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti je bil v zadnjih 15 mesecih eden najzahtevnejših zakonodajnih predlogov za sozakonodajalca. Ko ga je Komisija oktobra 2006 predložila, so vsi pričakovali nenehna nesoglasja in živahne razprave v okviru naših inštitucij o prihodnosti ene najstarejših in najbolj klasičnih javnih služb v Evropi.

Obravnavanje tega vprašanja je bila izredno velika naloga za predsedstva Sveta, in sicer za nemško, predvsem pa za portugalsko predsedstvo v letu 2007. Od samega začetka so v razpravah naše inštitucije določile kot skupni cilj izogibanje populizmu in demagogiji in osredotočanje na bistvene parametre, povezane s to zadevo, vključno s socialnimi vidiki za poštne uslužbence in trajnostjo financiranja univerzalne storitve.

Kot vemo, poštnemu sektorju grozi strukturna sprememba, in tako se mora prilagoditi novim gospodarskim in družbenim razmeram. Končna faza popolnega izoblikovanja notranjega trga poštnih storitev daje enkratno priložnost za rast za vse vpletene izvajalce. Državljani konec koncev pričakujejo, da bomo ohranili in še izboljšali kakovost in učinkovitost poštnih storitev v korist vseh uporabnikov, ne glede na to, kje živijo.

Odprtje trga poštnih storitev je do zdaj zgodba o uspehu. Na trg so vstopili novi akterji, nove poslovne priložnosti so izkoristili ne le ti novi akterji, temveč tudi dosedanji. Razvile so se nove storitve za potrošnike. Samo po sebi je umevno, da je popolna liberalizacija poštnih storitev potreben pogoj za oživitev sektorja in njegov obstoj v novih oblikah konkurence in alternativnih ponudb.

Pristop naših dveh inštitucij je ponovno potrdil osnovna načela zaščite kakovostnih, zanesljivih in cenovno dostopnih storitev vsem uporabnikom in prepoved diskriminatornih ovir za nove akterje, ki vstopajo na trg. Hkrati pa tako Evropski parlament kot Svet priznavata v osnovi različne pogoje na nekaterih trgih poštnih storitev v Evropski uniji. Zato je Svet v svojem skupnem stališču sprejel sklep o skupnem končnem datumu za liberalizacijo do konca leta 2010, pri čemer pa je določenim državam članicam dovoljeno tudi dodatno prehodno obdobje do konca leta 2012 za uveljavljanje novih pravil. V skladu z osnovnim načelom iz vseh prejšnjih direktiv o poštnih storitvah jim načelo subsidiarnosti omogoča, da prilagodijo skupna pravila posebnim nacionalnim okoliščinam, in zagotavlja, da neodvisni poštni regulativni organ nadzoruje trg poštnih storitev.

Spoštovane poslanke in poslanci, dovolite mi, da ob koncu tega kratkega nagovora čestitam gospodu Markusu Ferberju ter poročevalcem vseh vpletenih političnih skupin, torej poročevalcem v senci, za njihove prispevke v naših plodnih in konstruktivnih razpravah. Čeprav se včasih z nekaterimi njihovimi specifičnimi pripombami nismo v celoti strinjali, bi želel spomniti, da je Svet v svoje skupno stališče v novembru 2007 vključil veliko število ustreznih sprememb, in je tako pokazal svojo politično odločenost, odprtost in konstruktivno prožnost.

Še zlasti bi rad poudaril dobro delo Komisije v celotnem postopku soodločanja in njeno zavezanost učinkoviti pomoči in usmerjanju držav članic pri vseh vprašanjih v zvezi z izvajanjem nove direktive. Jutri boste, spoštovane poslanke in poslanci, sprejeli končno odločitev in ponovno potrdili naš skupni načelni sporazum, kakor je določen v skupnem stališču Sveta ter priporočilu Odbora za promet in turizem z dne 19. decembra lanskega leta. Prepričani smo, da smo našli pravo ravnotežje med različnimi cilji in se odprto in rahločutno spopadli s političnimi izzivi, ne da bi ogrozili pravno varnost izvajalcev poštnih storitev in potrošnikov.

Spoštovane poslanke in poslanci, še enkrat hvala lepa za dobro sodelovanje in za ta tekst, ki verjamem, da bo doživel tudi potrditev, in hvala lepa za vašo pozornost.

  Leonard Orban, komisar. − Gospa predsednica, jutri mora Evropski parlament sprejeti zgodovinsko odločitev, ki zaznamuje konec postopka, ki se je začel pred več kot 15 leti. Tretja direktiva o poštnih storitvah končuje dobro pripravljen postopni postopek celovitega odpiranja trga.

Kar se danes zdi jasna in očitna rešitev, je bilo vse prej kot nesporno, preden se je razprava začela. Komisija je 18. oktobra 2006 predstavila svoje predloge. Sledila so intenzivna in konstruktivna pogajanja v institucijah. Nazadnje je bil Evropski parlament tisti, ki je prek svojega poročila na prvi obravnavi 11. julija 2007 utrl pot za dosego kompromisa, ki je danes pred vami.

Številni v tem parlamentu so dejavno prispevali k temu pomembnemu rezultatu in v imenu svojega kolega komisarja McCreevyja se želim zahvaliti zlasti poročevalcu, gospodu Ferberju, in njegovim poročevalcem v senci iz druge politične skupine, ki so oblikovali ta kompromis. Isto velja za finsko, nemško, portugalsko in ne nazadnje tudi slovensko predsedovanje.

Nekaj opomb o vsebini: besedilo, ki je zdaj pred vami, je usklajeno. Upošteva interese različnih političnih skupin in držav članic. Predlog Komisije je predvidel zgodnejši datum za odprtje trga, s čimer je potrdil ciljni datum, ki ga postavlja veljavna poštna direktiva. Dve dodatni leti sta dolgo obdobje. Vsi operaterji bodo imeli čas, da končajo svoje priprave. Vendar to ne sme voditi k samozadovoljstvu.

Za poštni sektor, njegove operaterje in zaposlene je pomemben obstoj končnega in brezpogojnega datuma celovitega odpiranja trga. Skupno stališče zagotavlja poštene pogoje in zahteva odpravo ovir pri vstopu na trg.

Za jutrišnje glasovanje je bilo predloženo omejeno število predlogov sprememb. Večina so predlogi sprememb, ki jih je odbor za promet in turizem decembra že zavrnil. Kot je takrat ugotovil moj kolega, gospod McCreevy, ti predlogi sprememb ne pomenijo dodane vrednosti za notranji trg, za poštne uporabnike ali poštarje in poštarice. Prihaja čas, da končamo postopek poštne reforme.

Če povzamemo, besedilo je pred vami, je usklajeno, vsebina je dobra, če pogledate njegove glavne določbe, se boste strinjali z mano, da upošteva naš cilj: resnično odprtje trga, ne kot cilja samega po sebi, ampak kot sredstva, prek katerega si prizadevamo za širši cilj visoke kakovosti, visoke učinkovitosti in trajnostnega poštnega sektorja, prilagojenega potrebam 21. stoletja.

  Reinhard Rack, v imenu skupine PPE-DE. – (DE) Gospa predsednica, v zadnjih letih smo vsi, vključno z mano, večkrat obžalovali dejstvo, da je celo v primeru glavnih zakonodajnih projektov večina sedežev v Svetu ostala praznih. Zato jasno izražamo svoje zadovoljstvo ob visoki ravni zastopanja slovenskega predsedstva v tej pomembni zakonodajni razpravi in ob dejstvu, da Slovenija v tem trenutku že deluje v skladu z lizbonsko pogodbo, ki jo je seveda ravnokar ratificirala.

Notranji trg poštnih storitev je dolgo nastajal. Veseli smo, da bo ta naš osnutek, če bo ustrezen, pripomogel k uspešnemu koncu postopka. Začetni predlog Komisije je bil v osnovi skladen in sprejemljiv, ampak za nas v Evropskem parlamentu je bilo v veliko primerih glavno načelo preširoko in menili smo, da so ključne podrobnosti ostale nerešene.

V zvezi s tem je bilo dobro, da je lahko naš odbor po navodilih našega poročevalca Markusa Ferberja, ki ga toplo pozdravljam v imenu skupine Evropske ljudske stranke in Evropskih demokratov, predlogu Komisije dodal številne pomembne elemente pri prvi obravnavi in razložil ter dopolnil njegove določbe, pri čemer je imel podporo zelo zadovoljive večine.

Zlasti na finančnem področju smo ponudili dodatno možnost, ki je pomembna, ker zagotavlja upoštevanje ključnega vprašanja. Okrepili smo socialne določbe, zlasti v zadevah, kot so delovne razmere, delovni čas in letni dopust. Predvsem smo uvedli začasno klavzulo o vzajemnosti, s katero bomo preprečili, da bi navedena direktiva nekaj preostalim monopolistom omogočala nepričakovan dobiček, ker bi jim dovolila razširiti njihove dejavnosti na deregulirane trge.

V zameno za to smo se strinjali, da se začetek veljavnosti te direktive odloži za dve leti. Menimo, da je bil predlog na splošno dobro uravnotežen, in čutimo, da nas Svet, ki je z veliko večino potrdil stališče Evropskega parlamenta, s svojimi dejanji podpira. Jutri moramo to stališče sprejeti ter s Svetom, Komisijo in poročevalcem deliti zadovoljstvo ob izidu.

  Brian Simpson, v imenu skupine PSE. – Gospa predsednica, v imenu skupine PSE bi se rad zahvalil Markusu Ferberju za njegovo poročilo in težko delo, ki ga je opravljal več let.

Skupina PSE odobrava, da se je Svet v večini strinjal s stališčem Parlamenta na prvi obravnavi ter da bo to zagotovilo univerzalno storitev; zagotovilo bo financiranje te storitve; prav tako se bo priznala potreba po socialni varnosti ter odložilo izvajanje za dve leti, do konca leta 2010 za vse stare države članice in do konca leta 2012 za nove.

Po mojem mnenju je to dober dogovor. Obstajajo tudi tisti, ki se še vedno borijo proti liberalizaciji. Vendar je bila ta bitka izgubljena pred 15 leti, ko je Parlament odobril, v nasprotju z mojim takratnim nasvetom, liberalizacijo sektorja poštnih storitev.

Nekateri v tem parlamentu smo že odložili polno izvajanje za dolgih 15 let, vendar pride čas, ko se moramo soočiti z resničnostjo.

Čeprav bi osebno želel, da bi bila druga obravnava brez sprememb, moja skupina verjame, da je pravilno pojasniti financiranje univerzalnih storitev in zavarovati tiste storitve, ki se trenutno zagotavljajo slabovidnim in slepim ljudem. Zato podpiramo predloge sprememb 1, 2, 6, 18 in 19.

Zagotoviti moramo, da so poštne storitve konkurenčne, ne nujno druga drugi, ampak drugim tehnologijam. Vendar morajo biti konkurenčni pogoji enaki in upam, s pridržki, ki sem jih poudaril, da lahko končamo svoje delo na to temo na podlagi svojega stališča s prve obravnave ter se vrnemo k najpomembnejšemu vprašanju zagotavljanja zanesljive, redne in dostopne poštne storitve državljanom; prav tako lahko priznamo pomembno delo, ki ga opravljajo poštarji in poštarice v Evropski uniji.

Končno, ko sva z Markusom Ferberjem začela delati na tem področju, nihče od naju ni imel sivih las. Zdaj pa naju poglejte.

  Luigi Cocilovo, v imenu skupine ALDE. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, kakor moji kolegi tudi jaz čestitam poročevalcu gospodu Ferberju za njegovo delo. To delo se je začelo pred mnogimi leti, v tem času sva imela o tem pomembna podobna mnenja in nekaj konstruktivnih razprav. V zvezi z mojim položajem in položajem moje skupine ni bilo nikoli nobenih konfliktov načel ali ideologije glede zamisli o liberalizaciji, s katero se vsi strinjamo in jo podpiramo, medtem ko se ob tem seveda trudimo zagotoviti potrebna zagotovila za univerzalno storitev.

V trenutnem predlogu te direktive, ki ga je Parlament sprejel pri prvi obravnavi in ki ga je nato Svet ponovno pregledal, lahko vidimo, da takšno zagotovilo obstaja, čeprav bi nekateri pogoji lahko bili določeni natančneje, izrecneje in podrobneje. Nočemo biti kot tisti, ki ne ločijo zrnja od plev, vendar po drugi strani prav tako nočemo spregledati dejstva, da je včasih strup v majhnih stekleničkah. Zato bi raje videli, da bi se nekatera vprašanja v zvezi z dovoljenji, omogočanjem prave konkurence in tudi plačilom tarif med izvajalcem univerzalne storitve in drugimi posameznimi storitvami ter pravicami in odgovornostmi glede dostopa do mreže obravnavala podrobneje. To bi raje videli, vendar verjetno večina v Evropskem parlamentu meni, da so natančnejša zagotovila nepotrebna in da raje ne bi tvegali, da nastane zapleten sporazum, kar podpirajo tudi v odboru.

Skratka, za zdaj imamo takšno stališče, vendar v zvezi s predlogi sprememb pogojev za slepe in slabovidne jasno izražamo nasprotovanje temu, da bi ti in samo ti predlogi sprememb delovali kot prisila pri iskanju rešitve. Vendar če bodo sprejeti drugi predlogi sprememb, jih bomo potrdili. V nasprotnem primeru bomo glasovali proti vsem predlogom sprememb.

  Roberts Zîle, v imenu skupine UEN. – (LV) Hvala, gospa predsednica, gospod komisar, gospe in gospodje člani Sveta. Zahvaljujem se gospodu Ferberju za opravljeno delo pri doseganju kompromisa med Parlamentom in Svetom na tako občutljivem političnem področju, kot so poštne storitve. Poudarjam, da so se dejanske težave pri liberaliziranju pristopa k univerzalnim storitvam, zlasti v novih državah članicah, v tej direktivi izrazile v obliki podaljšanega roka za dve leti za izvedbo teh storitev. Obenem se je določil temeljit pravni okvir za zagotavljanje univerzalnih storitev. Zato menim, da so zdaj na potezi organi držav članic. Kljub težavam, na katere so naletela poštna podjetja v nekaterih državah članicah, vključno z mojo državo Latvijo, menim, da bo liberalizacija trga rešila navidez brezizhodni položaj zastarelih ponudnikov poštnih storitev. Pozivam vas, da na jutrišnjem glasovanju ne podprete navedenih predlogov, ker morajo države članice uporabiti svojo pristojnost tudi glede slabovidnih. Hvala.

  Eva Lichtenberger, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospa predsednica, bojim se, da mi dejstva v tej zadevi preprečujejo, da bi se pridružila slavju. Dejstvo številka ena: kdo bo imel od tega korist? Tisti uporabniki, ki živijo v mestih in radi prejemajo reklamni material v svoje poštne nabiralnike. Oni bodo imeli korist. Prav tako bodo imela korist podjetja, ki so specializirana za množično poštno pošiljanje in poštne oglaševalske kampanje.

Vendar na drugi strani slepi in slabovidni ljudje ne bodo imeli koristi. Zato vas pozivam, da podprete naš predlog spremembe v tej zadevi. Nobene koristi ne bo niti za zaposlene v poštnih storitvah, ker bodo slabo plačani za svoje delo in pod ogromnim pritiskom, ki se lahko pod predvidenimi pogoji samo še poveča. Naslednja skupina, ki ne bo imela koristi, so ljudje, ki živijo na podeželju ali na odročnih območjih, zanesti se bodo morali na zasebne poštne storitve, kajti priča bomo postopnemu zniževanju ravni storitev do še sprejemljivega in dovoljenega minimuma. Zlasti ne bodo imeli nobene koristi davkoplačevalci, ki bodo morali ponovno financirati univerzalno storitev, kar se je prej notranje izvajalo z učinkovitim subvencioniranjem od prihodkov množičnega poštnega pošiljanja in zasebnih poštnih storitev.

Zato tej direktivi nasprotujem. Menim, da je zavajajoča. Konkurenca je dobra, vendar je treba poskrbeti, da se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji. To se v tem primeru ni storilo.

  Erik Meijer, v imenu skupine GUE/NGL. – (NL) Gospa predsednica, poštne storitve so delovno intenzivna javna storitev. V drugi polovici devetnajstega stoletja so se evropske države odločile, da potrebujejo svoj lastni monopol nad poštnimi storitvami, ker jih zasebni sektor ni obvladal.

Vedno so obstajala zasebna podjetja, ki so se poskušala izogniti temu položaju. Ponujala so poceni storitve, vendar selektivno, tako da so izbirala najdejavnejša področja storitev poštne dostave ter ponujala slabše delovne razmere in pogoje zaposlovanja. Od devetdesetih let prejšnjega stoletja je politična večina poskušala ustvariti še širše področje za takšna podjetja in predlagani sklep jim daje skoraj popolnoma proste roke. Moja skupina pričakuje, da se bo to izrazilo v slabših dostavnih storitvah za uporabnike, slabšanju pogojev za delavce in dodatnih stroških za države članice pri vzdrževanju ter obnovi njihovih univerzalnih poštnih storitev

Celo zdaj, ko so tri največje skupine sklenile kompromis o rokih in spremljevalnih ukrepih, moja skupina še vedno meni, da je takšna izbira korak nazaj. Zato poleg ukrepov za izboljšanje nekaterih podrobnosti, kot so boljša zagotovila za slepe uporabnike in osebje, predlagamo, da se ta liberalizacija zavrne. To bi bilo tudi v skladu z nedavnim glasovanjem volivcev v nemškem mestu Leipzig proti prodaji javnih podjetij.

  Michael Henry Nattrass, v imenu skupine IND/DEM. – Gospa predsednica, pojavlja se besedna zveza „fiksen in nepreklicen datum“. Stvar, ki jo je oblikovalec EU Jean Monnet sovražil pri demokraciji, je bila, da ni nič nepreklicno. Nobena demokratična vlada ne more svojega naslednika zavezati z nepreklicnim.

V EU imamo demokratični primanjkljaj, ker je bila vse bolj povezana Unija oblikovana kot nepreklicna. Nobenih prostih mest za demokracijo. Ljudje lahko glasujejo le v podporo temu, kar želi elita EU. To je enosmerna ulica. Francozi in Nizozemci so glasovali proti nepreklicni uniji. Neupoštevanje njihovega mnenja in uvedba iste neuspele ustave dokazujeta, da imam prav.

Ničesar se niste naučili iz zgodovine. Sovjetska zveza je propadla. Hitlerjev Tausendjähriges Reich je trajal 12 let. Mrtvi tek, ki ga ustvarjate, tako da ljudem onemogočate referendum, bo nedvomno sprožil konec tega nestrpnega imperija EU.

  Etelka Barsi-Pataky (PPE-DE). – (HU) Gospa predsednica, do konca leta 2012 bodo poštne storitve v celoti liberalizirane in na tem področju se bo oblikoval tudi skupni trg. Po odprtju bo imel ta trg različne vplive na trge posameznih držav članic; kar smo dosegli z zakonodajo, je, da se bo trg odpiral postopno. Dosegli smo tudi položaj, v katerem lahko zadevni poštni uradi obdržijo svoje prihodke, ki jih imajo na voljo, do konca dobe odstopanja, in zato sem to osebno napisal. Po dolgem času smo dobili evropsko uredbo, kar vse postavi v konkurenčni položaj. Zlasti sem za to hvaležen poročevalcu. Z drugimi besedami to pomeni, da ta uredba po odprtju trga ne bo pomenila slabosti za konkurenčna podjetja, ampak nove možnosti.

Gospa predsednica, vse to je samo polovica zmage, če se ne bodo naredili nadaljnji koraki. Kateri so? Prvič, poštni uradi, ki odstopajo od tega, se morajo v naslednjih letih osredotočiti na svojo sposobnost izpolnjevanja zahtev evropske konkurence, to pomeni, da morajo dejansko izkoristiti časovne prednosti, ki so jih zdaj pridobili.

Drugič, državni predpisi in politike morajo zagotavljati, da je med tem, ko se poštni urad spodbuja h konkurenčnosti, univerzalna storitev dejansko na ustrezni ravni. Ne pozabimo, da bo še vedno obveznost države, da je odgovorna za storitev. Naloga uredbe je, da imajo evropski državljani, kjer koli živijo, tudi v najmanjših krajih, dostop do poštnih storitev ustrezne kakovosti po ustrezni ceni. Hvala za vašo pozornost.

  Gilles Savary (PSE). – (FR) Gospa predsednica, mislim, da je vprašanje, o katerem bomo jutri glasovali, zgodovinsko, ker je pošta javna storitev že od nekdaj, zlasti od časa monarhij. To je bilo zato, ker je razdeljevanje pošte strateško in je obenem zagotavljalo univerzalno ter hitro storitev.

Ravnokar smo končali javni nadzor poštnih storitev ali bomo to storili jutri, zato ga nadomeščamo s široko dereguliranim poštnim trgom. Kar se tukaj predlaga, bo predvsem čudovit trg za odvetnike in pravosodne delavce, ker ni skladnosti. Vsaka država članica lahko med štirimi različnimi metodami financiranja lahko izbere svojo. V tej direktivi se prav tako predlaga nekaj popolnoma paradoksalnega: državne subvencije kot nadomestila za financiranje univerzalne storitve, pri čemer so jo nekatere države v primeru, kadar ni bilo finančnega donosa, financirale z izravnavo iz obdobja, ko je finančni donos obstajal.

Mislim, da delamo napako. Čas bo pokazal svoje, vendar nekatere stvari že danes kažejo na to. V Združenem kraljestvu so v poštne storitve vložili več kot 880 milijonov EUR. V Španiji so ravnokar objavili, da zaradi pritiska konkurence na podeželju ne bo več neposredne poštne storitve. Nemci imajo težave pri usklajevanju minimalne plače s trgom poštnih storitev. Menim, da zdaj nudimo koristi podjetjem, dovolili jim bomo, da poberejo smetano na trgu, vendar pri tem ne upoštevamo splošnega interesa v poštnih storitvah ali zunanje konkurenčnosti Evropske unije.

  Dirk Sterckx (ALDE). – (NL) Gospa predsednica, podpiram kompromis, ki ga je dosegel gospod Ferber in potrdil Svet, ker podpiram odprti trg poštnih storitev. Menim, da ta direktiva omogoča državam članicam zadostni obseg delovanja za zagotavljanje primerne odprtosti svojih trgov in da obstajajo različni ponudniki storitev, ki se potegujejo za uporabnike na podlagi zagotovljene kakovosti.

Vsekakor ni namen tega obsega delovanja, da bi ga države članice uporabljale za preprečevanje odprtja svojih trgov, čeprav tudi takšno tveganje obstaja. Enostavno bi bilo to direktivo uporabiti tako, da bi se nova podjetja srečala s tako strogimi zahtevami, da jih pisemske pošiljke sploh ne bi zanimale. Če bodo države članice na takšen način uporabile to direktivo, smo sicer sprejeli dober primer zakonodaje, vendar nismo v praksi za poštne uporabnike ničesar spremenili.

Mislim, da moramo to besedilo vsekakor sprejeti, vendar pozivam Komisijo, da se prepriča, da države članice ne sprejmejo ukrepov, s katerimi bi preprečile dosego cilja ustvariti odprt trg poštnih storitev. Ugotavljam, da je poročevalčeva država na primer nedavno sprejela ukrepe, s katerimi se je poštni trg v Nemčiji dejansko ponovno zaprl.

  Seán Ó Neachtain (UEN). – (GA) Gospa predsednica, poštna storitev na Irskem igra osrednjo vlogo v življenjih podeželskih skupnosti, zlasti kmečkih prebivalcev in prebivalcev odročnih območij, ki nimajo bližnjih sosedov. Zato pozdravljam zagotavljanje univerzalne storitve, ker je zelo pomembna za ljudi na Irskem, in prepričan sem, da tudi v vsaki drugi državi članici.

Najprej čestitam poročevalcu gospodu Ferberju, da je dosledno upošteval to načelo. V dobro uporabnikom je treba to zapisati v naše osnutke dokumentov, zato v zvezi s tem prav tako pozdravljam novo finančno storitev, ki se uvaja na pošti na Irskem. To dokazuje, da se ponudniki poštnih storitev znajo prilagoditi novim zahtevam trga in obenem še naprej ponujajo svojo univerzalno poštno storitev.

Poleg tega pozdravljam nedavni sklep Sodišča Evropskih skupnosti, na podlagi katerega ima ponudnik poštnih storitev pravico sklepanja sporazumov glede distribucije socialnih prejemkov.

  Pedro Guerreiro (GUE/NGL). – (PT) Svet je potrdil, da se trg poštnih storitev na ravni EU v celoti odpre 31. decembra 2010 med portugalskim predsedstvom, pri čemer začnejo veljati pravila konkurence za storitev, za katero nekateri menijo, da bi morala biti javna, in se tako ustvari notranji trg poštnih storitev. Portugalski ministrski predsednik bo rekel: „To je super.“ Vendar takšen sklep predstavlja močan udarec za javne poštne storitve, zlasti z odpravo rezerviranih področij, ker se začenja postopek, s katerim se bodo odstranile in se pozneje izročile v dobiček usmerjenim mednarodnim podjetjem, s čimer se bodo ogrožale pravice naroda in delavcev v tem sektorju.

Če so obstajali kakršni koli dvomi, da je vključitev protokola o storitvah splošnega interesa v osnutek Pogodbe resnično potrebna, jih bo ta direktiva odpravila: nadaljevanje odpravljanja in uničevanja javnih storitev z ogrožanjem njihovega lastništva in določb z demokratično upravljanimi in nadzorovanimi javnimi podjetji. Zato predlagamo zavrnitev te direktive.

  Hélène Goudin (IND/DEM). – (SV) Gospa predsednica, pošta je ena tistih javnih storitev, ki jo prebivalci naših držav, stari in mladi, zelo visoko cenijo. Zato je oblikovanje sklepa nujno potrebno. V prejšnjih razpravah o tej direktivi sem izrazila zaskrbljenost, da se ne bo poskrbelo za potrebe redko naseljenih območij. Ni bilo jasno izraženo, da bo enaka storitev zagotovljena za vse. Ob neki priložnosti med časom za vprašanja gospodu McCreevyju sem dobila zagotovilo, da se zahteva za ponudbo univerzalne storitve ne bo na noben način spremenila. Zdaj smo dosegli sporazum, ki nam zagotavlja, da bomo tisti, ki živimo na redko naseljenih območjih, lahko oddajali in prejemali pošto pet dni na teden tako kot vsi ostali. Jutri bom podprla kompromisno rešitev o poštni direktivi. Upajmo, da bo to vodilo do boljše storitve, nižjih cen in učinkovitejšega poštnega sistema za vse, ko bomo v naslednjem sektorju deregulirali edini trg.

  Corien Wortmann-Kool (PPE-DE). – (NL) Gospa predsednica, toplo se zahvaljujem poročevalcu gospodu Ferberju za opravljeno delo. Dosegel je, da so se poslanci v Parlamentu sporazumeli o tem težkem vprašanju pri prvi obravnavi, čeprav sva jaz in on menila, da bi morala storiti še korak dlje. Vendar je bila ne nazadnje najina skupna drža tista, ki je Svet pri tem usmerjala, zato tudi jaz iskreno podpiram skupno stališče.

Poslanci skupine socialdemokratov in skupine zelenih so se na žalost ustrašili ter ne vidijo ogromnih priložnosti, ki se bodo s to direktivo ponudile za nova podjetja in zaposlitve. O tem sem popolnoma prepričana in takšni primeri obstajajo v številnih državah članicah. Vendar bo zdaj vse temeljilo na tem, kako bo Evropska komisija upoštevala to direktivo, da ne bo ostala le mrtva črka na papirju.

Če bo ta direktiva sprejeta, se bo zagotovo dosegel cilj odprtja trgov. Storitve za uporabnike bodo boljše in novih udeležencev se ne bo izrivalo s trga, kot to počnejo v Nemčiji z izgovorom, da gre za družbeno zaščito, in ne samo novih udeležencev, ampak tudi novih podjetij, novih storitev, novih zaposlitev.

Zato sem zadovoljna z odgovorom Evropske komisije, ki sem ga dobila včeraj. Kot vem, je Komisija pristojna za preučitev položaja v Nemčiji. Pozivam vas, da to storite, in to hitro, ker so novi udeleženci na nemškem trgu v resnih težavah in bi bilo vsekakor zelo slabo, če stvari ne bi potekale gladko in če bi postavili popolnoma napačen zgled.

Predvidevam, da bodo Francija in druge države temu sledile, s čimer ne bomo na koncu dosegli popolnoma ničesar. Zato ima Komisija tu ogromno odgovornost. Upam, da boste uporabili vse mogoče zakonite poti in prav tako izvedli politični pritisk, da se zagotovi pravilna uporaba te direktive na evropskem poštnem trgu.

  Silvia-Adriana Ţicău (PSE). – (RO) Gospa predsednica, gospod komisar, poštne storitve so zelo pomembne za gospodarsko in družbeno življenje v skupnostih. Zato moramo zagotoviti dostopnost poštnih storitev in predvsem njihovo kakovost.

Popolna liberalizacija trga poštnih storitev, vključno z dostavami, lažjimi od 50 gramov, bo dovoljevala večjo konkurenčnost, pojav novih izvajalcev in ustvarjanje novih zaposlitev.

Vendar bi se rada ustavila pri več pomembnih vprašanjih. Prvič, ključno je, da se zagotovi univerzalna storitev in da lahko vsak državljan prejema pošto, ne glede na to, ali živi na vrhu gore ali na otoku. Drugič, zagotoviti moramo dostojne delovne razmere za ljudi v tej vrsti dela, zlasti moramo zagotoviti socialno varstvo glede zaposlitev in prihodkov. Tretjič, za zagotavljanje univerzalne storitve je za države članice ključno, da čim prej opredelijo sredstva za financiranje te storitve. Glede tega ta direktiva državam članicam dopušča prožnost. Četrtič, ker živimo v vedno bolj digitaliziranem svetu, je ključno, da poštni izvajalci razširijo svoje dejavnosti, tako da ponudijo tudi elektronske storitve.

Nekatere države članice lahko imajo dodatni dve leti časa, preden popolnoma liberalizirajo poštne storitve. Ne glede na to, kdaj se liberalizacija izvede, morajo imeti poštni izvajalci učinkovito upravljanje, ki mora zagotavljati visoko kakovost poštnih storitev.

  Dariusz Maciej Grabowski (UEN). – (PL) Gospa predsednica, dovoliti zasebnim izvajalcem, da ponujajo poštne storitve, je sporna odločitev. Čas bo pokazal, ali to uporabnikom koristi.

Moramo se zavedati, da institucije, ki zagovarjajo interese konkurence in uporabnikov, v javni zavesti nekaterih manj razvitih novih držav članic niso ustaljene. Obstaja nevarnost porušenja ravnotežja med interesi kapitala in interesi uporabnikov. Določitev roka leta 2012 se mora zato pozdraviti.

Obenem predlagam, da se pred letom 2012 izvede analiza izvajanja trga poštnih storitev v tistih državah, ki so že sprejele nova pravila, da se bodo tako ugotovile in preprečile kakršne koli nepravilnosti v ostalih državah. Prav tako menim, da morajo oblasti izvajalca javnih storitev nagraditi in mu ne samo dati nadomestila, kot to predlagajo avtorji poročila.

Gospod Ferber je dobil sive lase, ker se je več let ukvarjal s to zakonodajo. Upam, da mu uvedba novih predpisov ne bo povzročala dodatnih skrbi in da ne bo zaradi tega dejansko izgubil lase.

  Gabriele Zimmer (GUE/NGL). – (DE) Gospa predsednica, zagotovo je zelo jasno, da se stališče gospoda Ferberja in stališča gospe Wortmann-Kool ter drugih poslancev zelo razlikujejo. Menim, da ni prav obravnavati privatizacije in liberalizacije javnih storitev, kot da sta običajen odziv na globalizacijo. Prav tako upravičeno menim, da se vedno več ljudi ne strinja s takšnim pristopom. Na referendumu v Leipzigu prejšnji konec tedna je 80 % vseh volivcev ali tistih, ki so volili, zavrnilo privatizacijo ter s tem preprečilo mestnemu svetu izvedbo nadaljnje privatizacije v naslednjih treh letih.

Naj vam še povem, da preprosto ne gre za to, da bi ta direktiva, o kateri danes razpravljamo, vključevala dejanske zaščitne ukrepe za zaščito ljudi, to je zaposlene, pred socialnim dampingom. Videli smo, kako je uvedba minimalnih plač v poštnih storitvah v Nemčiji naletela na odpor prav tistih podjetij, ki so temelje svojega poslovanja postavila na skrajno nizkih plačah. Prav tako me resno skrbijo posledice oddaje naročil javnih institucij takšnim podjetjem.

  Małgorzata Handzlik (PPE-DE). – (PL) Gospa predsednica, v zvezi z liberalizacijo poštnega sektorja se več kot 15 let opravlja delo, ki je vredno več kot 90 milijard EUR na leto v Uniji kot celoti. Danes smo tik pred glasovanjem o takšni zakonodaji in njenim zapisom v zgodovino Unije, zato čestitam poročevalcu za njegovo odlično delo.

Trenutna različica tega projekta je širok kompromis, pri katerem se zdijo glavni cilji doseženi: popolno izvajanje notranjega trga poštnih storitev, predvsem s prekinitvijo poštnega monopola, in zagotovitev, da ima javna storitev še naprej visoko kakovost in nizke stroške.

Vendar trenutna različica ni tako ambiciozna kot prvotni predlog Komisije. Med posvetovanji je postalo vedno bolj jasno, da se opušča zamisel o liberalizaciji v korist postopnega in precej previdnega odprtja poštnega trga za pisemske pošiljke, ki so lažje od 50 gramov. To se vidno v sporazumnem datumu za začetek veljavnosti te direktive, zlasti v primerih novih držav članic in držav z manj prebivalci, manjšim obsegom geografskih območij ter klavzulami o javnih storitvah.

Rok 31. december 2012 za države članice, ki so se Uniji pridružile leta 2004, se zdi nepotrebno dolg. Zavedam se, da je to del kompromisa, doseženega s pogajanji, s katerim se strinjamo, vendar lahko tudi zaustavi predlagane spremembe. Bojim se, da bo tako dolga doba, več kot štiri leta, za začetek veljavnosti te direktive preprosto upočasnila spremembe, ki bi se na primer v dobi dveh let zgodile skoraj takoj.

Na koncu želim podpreti zahtevo gospe Pleštinská, da se klavzule, ki zadevajo slepe in slabovidne, ponovno vključijo v predlagano direktivo. V trenutni različici jih ni.

  Saïd El Khadraoui (PSE). – (NL) Gospa predsednica, zahvaljujem se poročevalcu in mojim kolegom poslancem, ki so prispevali k bistvenemu izboljšanju prvotnega predloga Komisije. Razumem, zakaj nas veliko želi ostati pri tem, vendar se za pozitivnimi elementi, ki so bili dodani tej direktivi, skrivajo številne nevarnosti. Dejansko se še ni ničesar doseglo, ker imajo države članice veliko odgovornost v dveh ključnih točkah.

Prvič, še vedno se pojavlja veliko vprašanj v zvezi z načinom financiranja univerzalne storitve. Države članice imajo pri tem veliko možnosti, vendar ni vedno jasno, ali te dejansko delujejo. V veliko primerih bo povzročilo spore, tudi pravne. Zato menim, da bi bilo dobro pojasniti dve stvari: prvič, da so morajo države članice zagotavljati univerzalno storitev in njeno financiranje ne glede na okoliščine, in drugič, od držav članic se mora zahtevati, da uredijo svojo zakonodajo in se na ta novi položaj pripravijo temeljito ter pravočasno.

Druga pomembna točka je socialno področje. Pri tem je pomembno izpostaviti, da ta direktiva omogoča državam članicam, da od vseh poštnih izvajalcev prek sistema izdaje dovoljenj zahtevajo, da na primer ravnajo v skladu z enakimi skupnimi sporazumi ali drugimi minimalnimi standardi. Ta zamisel je dobra, vendar je še vedno le izbirna, tako jo bo vsaka država uporabljala drugače.

Skratka, menim, da mora biti ta direktiva strožja, in to ni povezano s tem, da bi se kdo ustrašil, ampak izraža dejstvo, da je treba prosti trg regulirati in liberalizacijo temeljito pripraviti.

  Kyriacos Triantaphyllides (GUE/NGL). – (EL) Gospa predsednica, nezadovoljni smo z Evropsko komisijo, Svetom in svojim poročevalcem, ker niso upoštevali nihanja števila delavcev v tem sektorju, delovnih razmer, delovnega časa ali plačila.

Prav tako ni bilo zagotovitev za učinkovito preverjanje politik tarif za podjetja niti za primere zasebnega monopola pri prevozu paketov in hitri pošti.

Poleg tega to poročilo poudarja stabilno zaposlenost v državah članicah kljub lokalnim nihanjem, vendar ne ponuja nobenih podatkov, ki bi kazali na to.

V teh okoliščinah torej ni mogoče narediti pravilne ocene v interesu delavcev.

Na koncu je treba poudariti, da je Svet v določenem smislu ratificiral predloge sprememb Parlamenta ter obenem omogočal veliko razprav o družbenih posledicah za zaposlene v teh storitvah in uporabnike teh storitev.

  Astrid Lulling (PPE-DE). – (DE) Gospa predsednica, popolno oblikovanje notranjega trga poštnih storitev jasno kaže, da drži rek, da kdor čaka, dočaka. Tudi sama podpiram ta osnutek na mizi, ki je rezultat 15 let pogajanj. Sem ena tistih, ki bi raje ohranili monopol nacionalnih poštnih uprav za pisemske pošiljke, lažje od 50 gramov. Za to zadnjo stopnjo v nadzorovani deregulaciji poštnega trga je določeno, da začne veljati 1. januarja 2011.

Glede na sestavo poštnih storitev v Luksemburgu, zakonske zahteve za zaposlovanje prostovoljcev iz oboroženih sil v javni službi in posledične stroške se nisem mogel strinjati z naglo in premalo nadzorovano deregulacijo poštnega trga, ker bi to lahko imelo nesprejemljive posledice za poštno osebje in uporabnike.

Pri prvi obravnavi sem zato pozval poročevalca, gospoda Ferberja, da dovoli dveletno podaljšanje roka prenosa za manjše države s sorazmerno malo prebivalci, da bi lahko še naprej omejevale zagotavljanje nekaterih storitev za izvajalca univerzalne storitve, in zahvaljujem se mu za razumevanje. Diskretno sem opisal to ureditev, da bi zagotovil Luksemburgu korist pri tej izjemi, vendar so ministri raje preprečili nesporazume z imenovanjem zadevnih držav. To nas varuje.

Pomembno je, da zahteva za univerzalno storitev zagotavlja zbiranje pošte in njeno hitro dostavo na določen zasebni naslov ali naslov podjetja vsak delovni dan, tudi na odročna in redko naseljena območja. Zunanje financiranje, ki bi lahko bilo potrebno za pokritje neto stroškov univerzalne storitve, in s tem vprašanje sprejemljivih cen, je prav tako zadovoljivo urejeno. Nazadnje, sprejeti so bili najboljši mogoči ukrepi za zaščito rednih kvalificiranih delovnih mest izvajalcev univerzalne storitve in za zagotavljanje upoštevanja pogojev sistema zaposlitve in socialne varnosti, ki temeljijo na veljavnih pravnih določbah ali skupnih sporazumih, kar je obratno od tistega, o čemer nas želi prepričati levica. Morali bi prebrati besedilo tega osnutka. Ta osnutek prav tako izrecno določa, da se morajo pri pripravah na deregulacijo poštnega trga upoštevati socialni vidiki.

Glede predloga naših človekoljubnih misijonarjev v zvezi z brezplačnimi poštnimi storitvami za slabovidne osebno ne vidim razloga, da bi premožni slabovidni ljudje svojo pošto pošiljali brezplačno na stroške davkoplačevalcev. Kakor koli že, tisti, ki predlagajo to spremembo, se motijo, ker so države članice tiste, ki zagotavljajo takšne ureditve. Subsidiarité oblige!

  Zita Gurmai (PSE) – (HU) Hvala, gospa predsednica. Gospe in gospodje, postopno odprtje trga poštnih storitev je pomemben mejnik pri oblikovanju notranjega trga. Pripomogel bo pri odpravljanju posebnih pravic v poštnih sektorjih ter predpisal bo določen in nepreklicen datum za odprtje trga, pri čemer bo zagotavljal trajnostno visoko stopnjo univerzalne storitve. Odprtje tega trga bo povečalo konkurenco, s čimer se bo lahko raven storitve glede kakovosti, cene in možnosti za izbiro izboljšala. S tem ukrepom se bo pospešilo usklajevanje temeljnih načel v zvezi z ureditvijo poštnih storitev in verjetno dosegle nižje tarife ter boljše in inovativnejše storitve, medtem ko se bodo še naprej ustvarjali boljši pogoji za razvoj ter zaposlovanje.

Sprememba direktive je rezultat vzorčnega kompromisa, kompromisa, ki je upošteval razlike zaradi zgodovinskih in gospodarskih značilnosti držav članic. Upošteva dejstvo, da priprava na liberalizacijo v nekaterih državah članicah zahteva več časa, zlasti v srednjevzhodni Evropi. Obenem, če upoštevamo interese drugih in da bi preprečili izkrivljanje konkurence na trgu v državah, v katerih je poštni sektor že v celoti liberaliziran, poštne storitve držav, ki še ne odpirajo svojega trga, morda ne bodo izvajale storitev pred rokom odstopanja konec decembra 2012. Zahvaljujem se gospodu Ferberju za opravljeno delo, vendar gredo zahvale seveda tudi gospodu Simpsonu, poročevalcu v senci.

  Emanuel Jardim Fernandes (PSE). – (PT) Čestitam gospodu Ferberju in gospodu Simpsonu za kakovost njunega poročila in vsem poslancem ter strankam, ki so sodelovali, za njihovo odprtost med postopkom pogajanja. Ta liberalizacija trga poštnih storitev je še vedno daleč od tega, da bi dosegla konkurenčen trg, na katerem so uporabniki in podjetja največji zmagovalci. Zato sem zagovarjal dejstvo, da pristop Komisije morda ne bo učinkovito zagotavljal univerzalne storitve. Torej sem podprl stališče poročevalca v senci, gospoda Simpsona, o tem, da je treba zagotoviti univerzalno storitev in ustanoviti odškodninski sklad, ter o zavezi za odprtje poštnih storitev do 50 gramov leta 2010, ali v posebnih primerih, kot so nove države članice z najbolj oddaljenimi območji, do 31. decembra 2012. Prav tako sem zadovoljen z državami, ki imajo vključena posebna zagotovila, čeprav moram poudariti, da niso nujno dovolj in da se bodo v tem primeru zahtevali dodatni ukrepi.

V zvezi z zaposlovanjem sem vesel prej predstavljenega dodatka, da postane predložitev poročila o splošnem napredku zaposlovanja v tem sektorju, o delovnih razmerah vseh izvajalcev v državi članici in o vseh prihodnjih ukrepih obvezna. Zelo sem zadovoljen z doseženim skupnim stališčem, vendar podpiram spremembe, ki so jih poleg ostalih predlagali moji kolegi gospod Savary, gospod El Khadraoui in gospa Ayala Sender ter moja parlamentarna skupina, ker podpirajo zamisel, da je potreben obravnavan postopek liberalizacije za krepitev enakovrednega univerzalnega dostopa, razvoja in zaposlovanja. Zaradi vsega tega pozivam udeležence tega plenarnega zasedanja, da podprejo to poročilo in Svet ter stališče Parlamenta.

  Richard Howitt (PSE). – Gospa predsednica, Parlament mora sprejeti naše predloge sprememb za ponovno vključitev obveznih brezplačnih poštnih storitev za slepe v to direktivo.

Gospod Vizjak, izjavili ste, da ste odprti in prožni, vendar pa ste popolnoma zavrnili predloge sprememb Parlamenta glede obveznih brezplačnih storitev za slepe. Nocoj smo poslušali govor gospoda Orbana v imenu komisarja McCreevyja, da naši predlogi sprememb ne zagotavljajo dodane vrednosti uporabnikom poštnih storitev.

Gospod Orban, ali niso slepi ljudje uporabniki poštnih storitev? In ali niso dejanska dodana vrednost, o kateri govorite, dejanski dodani stroški, ki jih bodo morali plačevati slepi ljudje?

Gospod Ferber, obžalujem, a moram reči, da mislim, da ste se motili, ko ste sklenili dogovor, s katerim ste izpustili to zahtevo, ki jo je Parlament odobril na prvi obravnavi. Tudi včeraj vam ni uspelo odgovoriti na moje vprašanje: so storitve za slepe ljudi ogrožene? Upam, da mi boste danes odgovorili. Kajti, če niso, kakšen je vaš ugovor zoper vključitev tega v direktivo? Če so ogrožene, to kaže potrebo po vključitvi. V Italiji, Nemčiji, na Finskem, Nizozemskem, v Grčiji in na Portugalskem to brezplačno storitev zagotavljajo poštni uradi in ne vlada. Novi in sedanji ponudniki storitev na liberaliziranem trgu si bodo neizogibno prizadevali za zmanjšanje stroškov; slepi ljudje ne smejo biti žrtve tega. Po liberalizaciji na Novi Zelandiji so se prenehale storitve za slepe ljudi. Tega tu ne smemo dopustiti.

Končno, za tiste, ki pravijo, da sočustvujejo z invalidnimi osebami, vendar menijo, da to ni pravo mesto ali način za obravnavo tega vprašanja, ste nam povedali o direktivi o dvigalih ter o direktivi o avtobusih, drugi zakonodaji za enotni trg. Vendar je Parlament rekel ne in mi vztrajamo pri zavezujočem dostopu za invalidne osebe. Danes moramo ponovno vztrajati pri obveznih pravicah za slepe in slabovidne v Evropi.

  Zita Pleštinská (PPE-DE). – (SK) Gospa predsednica, hvala za besedo.

Skupno stališče Sveta ne vključuje sprememb glede brezplačnih poštnih storitev za slepe, čeprav je pri prvi obravnavi Evropski parlament glasoval za ohranitev brezplačnih poštnih storitev za slepe ljudi, ko se bo evropski poštni trg liberaliziral.

Nameravala sem glasovati za predlog spremembe 3, ki ga je predlagala gospa Eva Lichtenberger, v katerem je stališče Parlamenta s prve obravnave ponovno poudarjeno. Po današnji razpravi s poročevalcem gospodom Marcusom Ferberjem sem izvedela, da bi sprejetje katerega koli predloga sprememb ogrozilo kompromis o sprejetju direktive o popolnem oblikovanju notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti, ki je bil pred tem dosežen pri drugi obravnavi, kar bi pomenilo, da je potreben spravni postopek.

Zavedam se, kako pomembno je, da sprejmemo to direktivo. Ko se bo prenesla v nacionalno zakonodajo, bodo države članice lahko rešile to vprašanje v skladu z načelom subsidiarnosti. Zato pozivam vse države članice, da omogočijo brezplačne poštne storitve za slepe in slabovidne ljudi v skladu z načelom subsidiarnosti in obveznostmi univerzalne storitve.

  Ewa Tomaszewska (UEN). – (PL) Gospa predsednica, tudi jaz podpiram predloge sprememb v zvezi s slabovidnimi osebami. Če se Evropska unija zavezuje, da velja za vsakega in vse, da ne dopušča nobene diskriminacije, potem mora biti dostop do poštnih storitev prav tako enak za vse, to za slabovidne pomeni, da se jim pri tem dostopu pomaga.

  Gerard Batten (IND/DEM). – Gospa predsednica, ta direktiva je še en primer tega, kako enostranska in neustrezna zakonodaja EU negativno vpliva na življenje Britancev. Ta direktiva je razlog, zakaj se zapirajo poštni uradi in zakaj bodo poštni delavci izgubili delo. Poštni uradi imajo pomembno vlogo v skupnosti, zlasti za starejše in revne ljudi ter za ljudi, ki se ne morejo premikati, in za invalidne osebe. To je le eden od več zakonov EU, ki škodijo moji državi in ji bodo še naprej škodovali. Britanci to vedo in to je le eden od razlogov, zakaj jim ni omogočena možnost za referendum o ustavi EU. Če se bo ratificirala, se lahko veselijo še veliko enakega.

  Marian Harkin (ALDE). – Gospa predsednica, menim, da je poročevalec na splošno, čeprav ne v celoti, dosegel pravično ravnotežje. Zagotovitev univerzalnih storitev bo potrošnikom zagotovila poln dostop do poštnih storitev, medtem ko bodo države članice ohranile prilagodljivost pri določanju najučinkovitejšega in najuspešnejšega mehanizma za zagotavljanje univerzalnih storitev.

Obveznost zagotavljanja univerzalnih storitev prav tako zagotavlja dovolj točk dostopa, da se v celoti upoštevajo potrebe uporabnikov na kmetijskih območjih in redko poseljenih območjih, in vem, da bo to dobrodošel napredek, zlasti v moji državi, na Irskem.

Prvotno sem imel nekaj zadržkov v zvezi z vplivom na poštne delavce, vendar so države članice še vedno pristojne za urejanje pogojev za zaposlitev in pogajanj o kolektivni pogodbi v sektorju, kadar to ne vodi do nepoštene konkurence.

Končno, želim povedati, da podpiram predlog spremembe, ki določa obveznost za zagotovitev brezplačnih storitev za slepe in slabovidne ljudi. Ne strinjam se s komisarjem Orbanom – ali je to komisar McCreevy? – Prepričan sem, da bo to zagotovilo dodano vrednost, ker bodo na v celoti liberaliziranem trgu brezplačne storitve za slepe in slabovidne ljudi izginile; dodana vrednost bo, če jih bomo lahko ohranili.

  Miroslav Mikolášik (PPE-DE). – (SK) Gospa predsednica, hvala za besedo. Najprej se zahvaljujem gospodu Ferberju za odlično poročilo, po zaslugi katerega bo dolgo pričakovana direktiva kmalu začela veljati. Po tej direktivi bodo poštne storitve notranjega trga Skupnosti od 1. januarja 2009 popolno oblikovane.

Zlasti sem zadovoljen, da se je načelo subsidiarnosti ohranilo in da je bila dejanska izvedba prepuščena državam članicam, ki bodo določile zakonodajo, ki ustreza njihovemu lastnemu položaju. Vendar prav tako poudarjam socialni vidik te zakonodaje v zvezi s pravicami invalidnih oseb, zlasti slepih ali slabovidnih ljudi, in njihove pravice, da izkoristijo brezplačne poštne storitve.

Pozivam kolege poslance, da podprejo zadevne spremembe, ki so se predlagale na plenarnem zasedanju ta teden in ki jih je sprejel Parlament pri prvi obravnavi. Te storitve so ustrezne in ključne za ta del prebivalstva: ljudje z izjemno nizkimi prihodki, območja z zelo visoko stopnjo brezposelnosti in ljudje v težkih socialnih položajih, da ne omenjam tistih, ki jih je doletela socialna izključenost.

  Mairead McGuinness (PPE-DE). – Gospa predsednica, zahvaljujem se za priložnost, da prispevam k tej razpravi. Poročevalcu čestitam za opravljeno delo. Mislim, da javnost verjame, da se to že dogaja, ker v številnih državah članicah med regijami ni poštne storitve enake vrednosti. Veseli me, da se bo pri tem vprašanju uporabljala subsidiarnost in da se bodo države članice odločile o najboljšem načinu za uvedbo načela dereguliranega trga.

V zvezi z vprašanjem invalidnosti moram podpreti predsednika svoje skupine Richarda Howitta. Žal se je pri tem poudarilo, da bodo korist imeli bogati slepi ljudje. Na žalost je v Evropi in po svetu malo bogatih slepih ljudi. Želim si, da bi lahko rekel, da so vsi bogati in slavni, vendar to ni res.

Menim, da moramo na tem področju zavzeti trdno stališče, da pokažemo, da je Evropa, medtem ko podpira svobodo gibanja kapitala in storitev, prav tako zaskrbljena zaradi tistih, ki so nemi in ki ne vidijo.

PREDSEDUJOČA: Diana WALLIS
Podpredsednica

  Andrej Vizjak, predsedujoči Svetu. − Današnja živahna razprava je pokazala in dokazala, da je v zvezi z urejanjem te najstarejše in klasične javne službe veliko različnih stališč in prav je tako. Prav je tudi, da so izraženi različni pogledi in tudi skrb.

Vendar moramo poudariti, da je predlagan tekst uravnotežen kompromis med, na eni strani, odpiranjem notranjega trga poštnih storitev, zagotavljanjem konkurence, dodane vrednosti, ki jo prinaša konkurenca, in po drugi strani zaščito potrošnikov, njihovih pravic in tudi zaščito pravic ranljivih skupin potrošnikov in tudi tistih, ki živijo v odročnejših krajih. Skratka, gre za, po oceni Sveta, dobro kompromisno besedilo in želim tudi izraziti podporo tem stališčem.

Tudi razumemo nekatere amandmaje, vendar skozi razpravo v predhodnih obravnavah so se pokazale, to se pravi, tudi končne kompromisne rešitve. Zato menimo, da je tak tekst dober, in vam seveda v jutrišnjem dnevu želim veliko modrosti, politične modrosti, pri končnem podprtju tega teksta.

  Leonard Orban, Komisija. − Najprej se zahvaljujem vsem udeleženim v razpravi in poudarjam, da se je v njej pokazalo veliko zanimanje poslancev v zvezi s tem dokumentom. To zanimanje je tesno povezano s ključno vlogo, ki jo imajo poštne storitve v evropskem gospodarstvu in vsakdanjem življenju evropskih državljanov.

Poudarjam, da bo konec tega postopka zagotovil dosledno visoko kakovost univerzalne storitve za vse evropske državljane in poslovno skupnost.

Glavni cilj poštne reforme je korist za vse uporabnike poštne storitve, vključno s skupinami s posebnimi potrebami. V zvezi s tem sem zlasti spremljal prispevke več poslancev, ki so govorili o nadaljevanju zagotavljanja brezplačne storitve za slepe in slabovidne.

Evropska komisija je še zlasti razumevajoča pri teh vprašanjih. Menimo, da liberalizacija trga tega ne bo spremenila in da se bodo mednarodne obveznosti še naprej v celoti izpolnjevale. Poudarjam, da skupno stališče določa, da liberalizacija trga ne bo preprečila zagotavljanja brezplačnih storitev za slepe in slabovidne.

Evropska komisija mora v skladu s členom 23 te direktive pripraviti poročilo o uporabi te direktive, vključno s podatki o prej navedenih skupinah. Komisija meni, da je trenutna oblika direktive, h kateri je veliko prispeval Evropski parlament, najboljši pravni okvir, ki bo omogočil visoko kakovost in trajnost evropskih poštnih storitev ter bo obenem usklajen z mednarodnimi obveznostmi.

Za konec, gospe in gospodje, menimo, da je treba poročilo, ki ga je pripravil gospod Markus Ferber in sprejela velika večina članov odbora za promet, podpreti.

  Markus Ferber, poročevalec. − (DE) Gospa predsednica, gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, dovolite mi samo nekaj pripomb.

Najprej, bolj bi mi bilo všeč, če bi poslanci, ki so imeli razvnete govore, da bi jih slišal ves svet, vsaj počakali v dvorani do konca razprave. Moram reči, da me je to precej razočaralo. Mislim predvsem na poslance, kot je gospa Lichtenberger.

Drugič, moram poudariti, da tukaj razpravljamo o liberalizaciji in ne privatizaciji. Lastninska struktura obstoječih poštnih storitev Evropske unije ne zanima in ni navedena v tej direktivi.

Tretjič, pred 500 leti, ko so se oblikovale prve poštne storitve, so bila zasebna podjetja tista, ki so jih izvajala. Veliko pozneje so vlade ugotovile, da lahko to izboljšajo. Zato, prosim, ne izkrivljajmo zgodovine.

Četrtič, rad bi spomnil Parlament, da se zlorabljajo tudi vladni monopoli. Vesel sem, da je gospa Zimmer opozorila na ta problem. Pravzaprav sama prihaja z območja, na katerem je država na škodo nedolžnih ljudi dejansko zlorabljala svoj poštni monopol do leta 1990. To je še ena stvar, ki jo je treba jasno izraziti v današnji razpravi.

Naj pojasnim naslednje: v tej zakonodaji nismo pozabili na slepe ljudi. Vanjo so vključeni, vendar tako, da to ustreza duhu te direktive. V svojih določbah Evropska unija narekuje državam članicam, da so odgovorne za univerzalno storitev in financiranje izvajanja obveznosti univerzalne storitve, da so odgovorne, v skladu s postopki izdaje dovoljenj in odobritev, da se zagotovi, da se lahko določene storitve, kot so tiste za slepe ljudi, ohranijo dolgoročno. Zelo sem hvaležen komisarju za napoved, da Komisija namerava obravnavati to zadevo v svojem poročilu na podlagi člena 23 te direktive. Ničesar nismo pozabili, nismo pozabili na slepe ljudi. Vendar se sprašujem, ali bi evropska zakonodaja morala zagotoviti brezplačen dostop slepim ljudem, ne pa tudi uporabnikom invalidskega vozička. Tudi to je nekaj za premislek.

  Predsednica. − Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo jutri, 31. 1. 2008.

Pisne izjave (člen 142)

  Jean-Pierre Audy (PPE-DE), v pisni obliki. – (FR) Pozdravljam sprejetje skupnega stališča Sveta pri drugi obravnavi o predlogu sprememb direktive o poštnih storitvah iz leta 1997 z upoštevanjem popolnega oblikovanja notranjega trga poštnih storitev in čestitam svojemu cenjenemu nemškemu kolegu Markusu Ferberju za veliko količino dela, ki ga je opravil.

Vesel sem, da je Svet sprejel vse ključne vidike stališča Evropskega parlamenta, zlasti odložitev odprtja splošnega trga do 31. decembra 2010, z dvoletnim podaljšanjem za tiste države članice, ki so se Uniji priključile od leta 2004; pri čemer načelo univerzalne storitve vključuje vsaj eno dostavo in zbiranje pet dni na teden za vsakega državljana EU, z zadostnim številom ohranjenih točk dostopa na kmetijskih, oddaljenih ali redko naseljenih območjih; in upoštevanje subsidiarnosti v zvezi z družbenimi vprašanji – zadevo, za katero upam, da jo bodo socialni partnerji obravnavali na evropski ravni. Obžalujem, da zagotovilo ni vključeno v oblikovanje evropskega regulatornega mehanizma. Nazadnje poudarjam naslednje: Navdušen sem, da so izvajalci kmalu dosegli sporazum o uvedbi evropske znamke za pisma do 50 gramov in nameravam kmalu predložiti politično pobudo glede tega.

  Monica Maria Iacob-Ridzi (PPE-DE) , v pisni obliki. – (RO) Skupno stališče izpolnjuje zahteve z glasovanj Parlamenta pri prvi obravnavi in prav tako zadostuje spremembam, ki jih je predlagal odbor za zaposlovanje in socialne zadeve. Vendar mora Komisija šele izvesti podrobno raziskavo o mogočem vplivu liberalizacije poštnih storitev na zaposlovanje.

Odbor je v svojem mnenju pozval k oceni učinka vplivov tega ukrepa na pet milijonov ali več delovnih mest, ki so povezana s poštnimi storitvami ali od njih odvisna. To raziskavo omogoča dejstvo, da so bile poštne storitve že liberalizirane v več državah članicah EU, kot na primer v Združenem kraljestvu, na Švedskem in Nizozemskem. Izkušnje v teh državah še niso pokazale, da bi liberalizacija povečala število delovnih mest v tem sektorju ali izboljšala njihovo kakovost.

Menim, da bi morali biti dovoljeni nekateri zaščitni mehanizmi za položaje, v katerih bo pojav novih izvajalcev poštnih storitev na trgu povzročil množično odpuščanje. Eden od mehanizmov za prizadeta podjetja in države članice bi lahko bil Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji.

  Janusz Lewandowski (PPE-DE), v pisni obliki. – (PL) Gospa predsednica, pot do liberalizacije poštnih storitev se daljša in za to je delno odgovoren Evropski parlament, ker je rok, ki ga je določila Evropska komisija, podaljšal za dve leti. Stališča, ki so jih zavzele nacionalne delegacije, izražajo različne situacije na trgih 27 držav. Švedska, Združeno kraljestvo in Finska, kot vodilne na področju odprtega trga, ter Nemčija in Nizozemska, ki so v tej smeri naredile že zelo veliko, dojemajo končni rok kot zmago za protekcionizem. Z izhajanjem iz svojega modela gospodarstva, ki ga nadzoruje država, nove države članice menijo, da prvotni predlog za leto 2009 in tudi kompromisni rok za leto 2011 ogrožata delovna mesta v poštnem sektorju. Na Poljskem na primer ima Poczta Polska okoli 100 000 zaposlenih, pri čemer se ni sposobna spopasti z odprto konkurenco v srednjeročnem obdobju. S tem, ko so našli zaveznike v javnih službah Zahodne Evrope, predvsem v francoski La Poste, jim je uspelo pri pogajanju za posebne pogoje, s katerimi odložijo izvajanje prostega trga v praksi do konca leta 2012.

Interes podjetij poštnih delavcev je prevladal nad interesom potrošnikov, ki so na vrhuncu božičnega obdobja decembra 2007 na lastni koži izkusili nesposobnost poštnega monopola. Počasni napredek v liberalizaciji tega sektorja evropskega trga, ki se je začela že leta 1989 s prvim osnutkom direktive, kaže na moč interesov podjetij, ki ohranjajo status quo, namesto širjenja javnega interesa.

  Mary Lou McDonald (GUE/NGL), v pisni obliki. – Ponovno imamo ideološko podprt predlog, tokrat o poštnih storitvah. Do zdaj se ni opravila nobena ocena družbenega vpliva predloga, prav tako ni bilo resnega posvetovanja z vodstvom poštnega urada, zaposlenimi ali uporabniki.

Pri tem ni nobenega povpraševanja, nobenega smisla in nobene utemeljitve za liberalizacijo poštnih storitev. Ljudje ne želijo več konkurenčnih poštnih uradov, ki tržijo svoje izdelke. Ne želijo, da se njihovi lokalni poštni uradi zaprejo, ker trg ne omogoča zadostnega dobička zasebnim poštnim podjetjem, ki bodo preplavila trg, s čimer bodo ob steno potisnila državne operaterje, kot je An Post.

Ljudje si želijo zanesljivih poštnih storitev, ki bodo njihovo pošto dostavljale s čim manj motnjami in ki bodo ohranjale lokalne poštne urade v središču skupnosti, za katere so namenjeni.

Kako lahko ljudje resno obravnavajo zamisel, da EU spodbuja socialno Evropo, ko ta predlog zabija le še en žebelj v njeno krsto?

Čas je, da prekinemo ideološko podprt pohod k liberalizaciji in privatizaciji.

Ljudje na Irskem imajo priložnost, da to zaustavijo, tako da glasujejo proti lizbonski pogodbi.

  Katrin Saks (PSE), v pisni obliki. – (ET) Podpiram, da se trg liberalizira čim hitreje in pozdravljam to direktivo, ki omogoča oblikovanje notranjega trga poštnih storitev.

Zaprtje manjših poštnih uradov v Estoniji je povzročilo jezo med ljudmi, vendar je jasno, da je z izvajanjem novih tehnologij, kot je internet, povpraševanje po tradicionalnih poštnih storitvah upadlo.

Kjer je konkurenca, se lahko na področju internetnih storitev razvijejo nova podjetja, in to je treba pozdraviti. Prav tako razumem potrebo držav članic po znanem roku.

Zato je pomembno, da se uporabi načelo vzajemnosti, kadar se državam članicam dovoli, da zavrnejo odprtje svojega trga za izvajalce poštnih storitev iz sosednjih držav, v katerih so izvajalci zakonsko zaščiteni.

Za univerzalno poštno storitev je prav tako pomembno, da je zagotovljena za vsakogar, vključno za ljudi na oddaljenih območjih in otokih. Poštna storitev mora biti na voljo po dostopnih cenah, biti visokokakovostna in vsem dostopna.

Narediti je treba načrte za stroškovno usmerjeno univerzalno poštno storitev, ker se ta koncept v različnih državah članicah različno obravnava. Menim, da je upravičeno zahtevati, da se mora upoštevanje stroškov vseh storitev izključiti iz kazalnika univerzalne poštne storitve.

  Richard Seeber (PPE-DE), v pisni obliki. – (DE) Liberalizacija poštnih storitev po vsej EU se bo zgodila – ne leta 2009, kot je bilo prvotno načrtovano, ampak leta 2011. V gospodarskem smislu je poštni sektor zelo pomemben in vpliva tudi na druge gospodarske sektorje. Kot na vseh drugih področjih gospodarske dejavnosti je večja konkurenca na področju poštnih storitev smiselna. Od tega ne bodo imela koristi le podjetja, ampak tudi potrošniki. Vendar je to mogoče le, če bodo osnovni pogoji ustrezni. To pomeni, da je treba zagotoviti, da se bodo pisma dostavljala najučinkoviteje do zdaj in po primerni ceni. Poskrbeti je treba, da se dolgoročno na splošno zagotovijo poštne storitve, in sicer povsod, tudi na oddaljenih območjih.

Zlasti pomembni so dobri delovni pogoji in predvsem varnost vseh, ki opravljajo poštne storitve. Prav tako je pomembno, da enaki pogoji veljajo za delovanje vseh ponudnikov poštnih storitev. Že na začetku je bilo odločno rečeno, da to ne bo uničujoča liberalizacija.

Ustvariti moramo dobro in trajnostno ureditev za vse – za poštna podjetja, njihove zaposlene in seveda njihove stranke.

  Esko Seppänen (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FI) Odpiranje poštnih storitev svobodni konkurenci bo nedvomno pomenilo poslabšanje storitev, predvsem v redko poseljenih državah, kot je Finska. Poštni urad mora biti javna služba in zagotoviti moramo, da se ustrezno financira z denarjem, zasluženim s storitvami, ki jih je „lahko“ upravljati, s čimer se pomaga pri „težjih“ področjih. Narod, ki želi ohraniti svojo enotnost in občutek za skupnost, ne bo privatiziral javnih poštnih storitev. Na javne storitve se zanašamo tudi zaradi varstva zasebnosti in zagotavljanja takšne varnosti, kot jo zahtevamo od poštnega urada. Privatizacija lahko povzroči neskladno kadrovsko politiko, ki bo ogrozila zaupanje v poštni urad. Zato naša skupina glasuje proti stališču o privatizaciji, ki ga je sprejel Svet.

  Alexander Stubb (PPE-DE), v pisni obliki. – Liberalizacija poštnih služb je pomembno področje evropskega notranjega trga.

V razpravi smo obravnavali veliko skrbi zaradi univerzalnih poštnih storitev. Mislim, da lahko gradimo na izkušnjah nekaterih evropskih poštnih trgov, ki so že liberalizirani. Poštne službe v teh državah so bile zaščitene istočasno, kot so se izboljšale kakovost in storitve v bolj poslovnih operacijah. Hkrati sem se med potovanjem po Evropi srečeval z revnimi in počasnimi storitvami v številnih državah, ki poskušajo uresničiti čim več pričakovanj iz načrtov za liberalizacijo.

Razen tega to poročilo pušča veliko prostora za države članice, da vpeljejo liberalizacijo. Številne skrbi, ki so bile omenjene, bodo tako ostale skrbi, ki jih bodo morali reševati nacionalni organi.

Rad bi se zahvalil gospodu Ferberju za njegovo vztrajnost pri tem zelo težkem postopku.

  Iuliu Winkler (PPE-DE), v pisni obliki. – (RO) Popolna liberalizacija poštnih storitev v državah članicah bo pozitivna ne le za uporabnike poštnih storitev in potrošnike, ki bodo imeli koristi od novih in inovativnih storitev ter nižjih poštnih stroškov, ampak tudi za celotno gospodarstvo držav članic.

Predlog direktive, o kateri poteka razprava, je celovit v sedanji obliki, ki omogoča podaljšanje roka za popolno liberalizacijo trga poštnih storitev v primeru nekaterih držav članic.

Romunija je ena od upravičenk, za katero veljajo nove določbe, ki jih je sprejel Evropski parlament. Romunski izvajalec univerzalnih storitev se trenutno prestrukturira v skladu s časovnim razporedom, ki ga je določila romunska vlada za obdobje 2007–2010, in priprave na liberalizacijo se bodo začele šele potem.

Ta časovni potek je ugoden za romunske potrošnike, saj obeti liberalizacije trga po 1. januarju 2013 pomenijo kakovostnejše storitve po dostopni ceni.

20. Rezultat konference o podnebnih spremembah na Baliju (razprava)

  Predsednica. − Sledijo izjave Sveta in Komisije glede dosežkov konference o podnebnih spremembah na Baliju.

  Janez Podobnik, predsedujoči. − V čast mi je, da sem danes spet z vami kot predsednik Sveta, da vam predstavim oceno rezultatov konference o podnebnih spremembah na Baliju. Zelo me veseli, da je imel Evropski parlament zelo dejavno vlogo in je bil vključen v razpravo o podnebnih spremembah. Odločna delegacija Evropskega parlamenta, ki jo je vodil podpredsednik Parlamenta, gospod Vidal-Quadras, in so jo sestavljali številni pomembni predstavniki Parlamenta, je bila navzoča tudi na konferenci na Baliju.

Prav tako bi izražam podporo prvemu vmesnemu poročilu o podnebnih spremembah, ki je bilo prejšnji ponedeljek predstavljeno odboru za podnebne spremembe. Gospe in gospodje, kot veste, so zadnji dnevi konference potekali v tako rekoč zelo naelektrenem ozračju negotovosti. Ko je bilo videti, da bodo pogajanja neuspešna in da dogovor ne bo dosežen, se je vključil tudi generalni sekretar Združenih narodov, gospod Ban Ki-moon, in njegova intervencija je bila pomembna.

Dejstvo, da so se pogajanja podaljšala za en dan in da so potekala zadnji dve noči, priča o težavnosti teh pogajanj. Končni dogovor se je zaključil s sklepom o dolgoročnem sodelovanju v okviru konvencije, to je akcijski načrt z Balija. V skladu s tem dokumentom se bodo pogajanja začela marca ali aprila in do konca naslednjega leta bi moral biti dosežen svetovni dogovor o obravnavanju podnebnih sprememb po letu 2012.

Naj navedem nekatere bistvene elemente tega dogovora: najprej del dogovora v zvezi z mednarodnimi ukrepi za izboljšanje, to je zmanjšanje emisij. Ta dogovor poudarja, da mora biti prizadevanje vseh razvitih držav za zmanjšanje emisij med seboj primerljivo. To pomeni, da bodo Združene države Amerike tudi vključene v zmanjševanje emisij. Pri tem je treba poudariti, da ta načrt v nasprotju s kjotskim protokolom za obdobje 2008–2012 ne določa nobenih količinskih obveznosti.

Drugi element je, da bodo države v razvoju prispevale k zmanjšanju emisij v okviru trajnostnega razvoja. Pri tem je podpora razvitih držav s prenosom tehnologije in ustreznimi finančnimi sredstvi zelo pomembna. Ublažitev vplivov podnebnih sprememb bo vključevala tudi ukrepe in pozitivne spodbude za preprečevanje krčenja in uničevanja gozdov v državah v razvoju, kar pomeni velik prispevek v zvezi s svetovnimi emisijami toplogrednih plinov.

Tretji element sestavljajo boljši prilagoditveni ukrepi, ki vključujejo mednarodno sodelovanje. Četrti element vključuje izboljšane ukrepe za razvoj in prenos tehnologij, ki omogočajo prilagoditev in ublažitev hkrati z gospodarskim razvojem. Za učinkovitejšo ublažitev podnebnih sprememb in prilagoditev nanje je treba zagotoviti lažji dostop do ekološko prijaznih tehnologij za države v razvoju. Peti sklep je povezan z izboljšanim financiranjem ublažitve podnebnih sprememb in naložbami v to ublažitev. V zvezi s tem je predvidena podpora državam v razvoju pri izvajanju nacionalnih ukrepov za ublažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje.

Dodatna pogajanja bodo potekala v okviru novo ustanovljene začasne delovne skupine za dolgoročno sodelovanje v skladu s konvencijo. Ta skupina bo že letos imela štiri srečanja. Proces pogajanj bo intenziven in bo zahteval veliko prizadevanje pogajalcev. Sedanja pogajanja v zvezi z obveznostmi po letu 2012 za razvite države, ki so podpisale kjotski protokol, se bodo nadaljevala. Zaključiti bi se morala prav tako do konca naslednjega leta. Potekala bodo vzporedno s pogajanji v okviru akcijskega načrta z Balija.

Po našem mnenju so sklepi, sprejeti na konferenci na Baliju, ustrezni. Vsebujejo bistvene elemente, za katere si prizadevamo v Evropski uniji. Med največjimi dosežki je vključitev vseh držav, razvitih in tistih v razvoju, v skupno zmanjšanje emisij. Priznavamo enakost vključujočega prilagajanja. Pričakujemo, da se bo akcijski načrt z Balija omogočil premik z mrtve točke v zvezi s prenosom podnebju prijaznih tehnologij na države v razvoju.

Gospe in gospodje, konferenca nam je zagotovila širok okvir za dodatna pogajanja. Ta kompromis je nekako največ, kar je bilo mogoče doseči glede na sedanji položaj v zvezi s svetovnim soglasjem. Dodatna pogajanja bodo tehnično in politično zelo zahtevna. Menimo, da bodo rezultati teh pogajanj uspešni, če nam uspe ohraniti trend, ki je bil očiten v zadnjem letu, ko so podnebne spremembe postajale vedno pomembnejša tema politični programov.

Za doseganje učinkovitega mednarodnega dogovora bomo potrebovali vztrajnost in potrpežljivost ter veliko politične volje. Včasih se najbolj potrebni ukrepi sprejmejo nazadnje.

  Stavros Dimas, komisar. − (EL) Gospa predsednica, gospe in gospodje, najprej se zahvaljujem za to priložnost za razpravo o rezultatih konference o podnebnih spremembah, ki je potekala na Baliju konec lanskega leta, in o načrtih v zvezi s tem, kaj lahko pričakujemo potem, ko bo dosežen dogovor o začetku pogajanj.

Najprej želim izraziti občudovanje v zvezi z dejavno vlogo Evropskega parlamenta ter njegovo podporo pred konferenco in po njej. Stiki in srečanja, ki smo jih imeli z vašo delegacijo v času konference, so se izkazali za izredno koristne. Zlasti poudarjam zelo pomembno vlogo Evropskega parlamenta pri zagotavljanju informacij uradnikom iz drugih držav. Zagotovo potrebujemo vzajemno podporo pri sporočanju in obsežnejšemu razširjanju stališča EU, ki je odločilen element pri ohranjanju naše vodilne vloge. To je bilo zlasti koristno na Baliju in bo še koristneje v naslednjih dveh letih.

V zvezi z rezultati z Balija želim najprej povedati, da je bila konferenca popoln uspeh, ker so na začetku pogajanj vse pomembne države pristale na sporazum o podnebnih spremembah za obdobje po letu 2012. Sporazum bo končan leta 2009 in bo zajemal temeljne elemente, za katere si je EU odločno prizadevala.

Tako imamo podlago in nujno potrebno spodbudo za začetek pogajanj, da se lahko doseže dogovor o podnebnih spremembah. Naš cilj je sporazum, ki bo povzročil veliko zmanjšanje svetovanih emisij v prvi fazi do leta 2020 in še večje zmanjšanje potem. Zato smo zadovoljni s splošnim rezultatom, ki je v celoti skladen z našimi skupnimi cilji za Bali.

Udeležba Združenih držav pri razpravah na Baliju je jasen znak, da nameravajo imeti dejavno vlogo pri pogajanjih. Vendar je poleg sklepov z Balija prav tako pomemben poudarek, ki je bil prvič namenjen temu, da morajo države v razvoju dejavno ukrepati.

Vodilna ali celo posredniška vloga EU ter znaten in konstruktiven prispevek nekaterih držav v razvoju, kot sta Brazilija in Južna Afrika, je bila ključna pri doseganju teh rezultatov. Od zdaj naprej je naš cilj doseči dogovor o prihodnjem okviru o podnebnih spremembah na konferenci pogodbenic v Kopenhagnu. Seveda želimo tudi uskladiti naše ambicije na podlagi znanstvenih ugotovitev.

Pri tem ne smemo narediti nobene napake: pot do Kopenhagna bo dolga in težka. Predvsem mora EU še naprej imeti vodilno vlogo, kot jo je uspešno imela pri pripravah za konferenco na Baliju; pri pripravi na konferenco je položila svoje karte na mizo in pokazala, kako naj ukrepamo, ter prepričala ostale o svojih stališčih, preden se je začela glavna konferenca. EU je pomembno vplivala na pozitiven rezultat konference. To moramo upoštevati v pričakovanju Kopenhagna.

Predlogi Komisije o paketu ukrepov o podnebju in obnovljivih virih energije, ki so bili sprejeti prejšnji teden, delajo natančno to; dokazujejo, da je EU odločena, da doseže napredek. Zanašam se na vašo podporo in v okviru zakonodajnega postopka smo začeli odločno potrjevati paket ukrepov pred koncem tega parlamentarnega mandata in veliko pred Kopenhagnom. V naslednjih dveh letih moramo dejansko ohraniti velik politični pritisk v zvezi z vprašanjem, saj se je leta 2007 izkazal kot izredno koristen. Dobro moramo izkoristiti vse priložnosti za zagotovitev, da se pozornost, namenjena temu vprašanju, ne izgubi na evropski ravni in zlasti na mednarodni ravni.

Če želimo doseči dogovor pred koncem leta 2009, bomo očitno morali tesneje in tudi bolj strateško sodelovati s prednostnimi partnerji. To predvsem velja za naše partnerje iz razvitih držav, saj moramo zagotoviti, da bodo pokazale večjo pripravljenost za odločnejši napredek pri velikem zmanjšanju emisij. Vemo, da bo brez takšnega prizadevanja težko prepričati države v razvoju, da se zavežejo k dodatnim ukrepom. Zato moramo izkoristiti vse razpoložljive mednarodne forume, vključno z vrhi G8, srečanja med največjimi gospodarstvi in dvostranske dialoge, da zagotovimo in zavarujemo njihov dogovor ter jih odločno vodimo v to smer.

Vsi vemo, da bo nekatere naše partnerje težko prepričati. Združene države se še vedno zelo upirajo. Na drugi strani pa se zavedamo, da je bil dosežen napredek na ravni držav, v poslovnih krogih in splošneje pri načinu, kako javno mnenje obravnava zadevno vprašanje. Podnebne spremembe so že osrednje vprašanje v političnih razpravah, kot lahko vidimo pri sedanjih predsedniških kampanjah v ZDA.

Podnebje in energija bosta med prednostnimi točkami programa za letošnji vrh G8, ki mu bo predsedovala Japonska. To ne bo le pripomoglo k napovedi velike in pomembne politike, ampak bo tudi zagotovilo dragocene priložnosti, ki jih je treba dobro izkoristiti za izmenjavo stališč z našimi partnerji iz industrializiranih držav. Zdaj poteka živahna razprava o podnebnih spremembah na Japonskem. Izkoristimo to priložnost, da tesneje povežemo naše partnerje in pokažemo, da ambicija ni neskladna z gospodarskim razvojem ali konkurenčnostjo.

Navedel bom nekaj pripomb o vzporednem ukrepanju. Združeni narodi bodo očitno še naprej glavni pogajalski forum za dogovor o podnebnih spremembah po letu 2012, pri čemer bo tega leta treba doseči končni dogovor. Natančneje, ob upoštevanju omejenih virov in sredstev, ki jih imamo na voljo, moramo zagotoviti, da se vsi ti mednarodni forumi in akcijski načrti uporabijo strateško, da bodo podprli in dopolnili akcijski načrt ZN, ne da bi ga kakor koli ogrozili. Preprosto si ne moremo privoščiti podvajanja prizadevanja ali izgubljanja časa, če je akcijski načrt ZN že v določenem obsegu razvit.

Prav tako moramo tesneje sodelovati z našimi partnerji iz držav v razvoju, da lahko skrbno načrtujemo njihovo udeležbo pri in prispevek k prihodnjemu sporazumu. Kot je bilo jasno celo na Baliju, bo vprašanje razvoja v središču pogajanj: zato bo naš glavni izziv, da izhajamo iz medsebojnega zaupanja. Države v razvoju, vsaj najnaprednejše med njimi, so pripravljene ukrepati. To bodo naredile le, če bodo razvite države izpolnile svoje veljavne in nove zaveze za zmanjšanje emisij. Razvite države morajo državam v razvoju tudi odpreti dostop do tehnologije ali, splošneje, financiranja.

Glede na to moramo tesno sodelovati z razvijajočimi se gospodarstvi, da najdemo najboljšo kombinacijo metod in spodbud za zagotovitev, da ta gospodarstva dovolj ambiciozno prispevajo, s čimer se bo doseglo še resnejše prizadevanje z njihove strani po letu 2020. Dvostransko sodelovanje in dialog s pomembnimi državami, kot sta Kitajska in Indija, bo ključno.

Na koncu želim povedati, da paket ukrepov v zvezi s podnebjem in energijo dokazuje našo odločnost, da od besed preidemo k dejanjem; prav tako pa prikazuje, da je to mogoče doseči na pošten in gospodarsko učinkovit način, ki vsakomur omogoča biti zmagovalec. Menim, da je to najboljši način za pozitivno vplivanje na naše partnerje.

  Karl-Heinz Florenz, v imenu skupine PPE-DE. – (DE) Gospa predsednica, gospod komisar, na Baliju ste imeli odlično ekipo. Delali so do zadnjih moči in prosim vas, da svojemu osebju sporočite to zahvalo. Kot evropski domoljub menim, da dejanski uspeh na Baliju izhaja iz izredno pomembnih odločitev, ki jih je Evropska unija sprejela marca lani v korist tria 20-odstotnih zmanjšanj, in to je osnova, na kateri bo temeljilo naše življenje na tej celini v prihodnjih letih.

Ne želim obravnavati različnih uspehov, doseženih na Baliju, saj bodo kolegi poslanci brez dvoma poskrbeli za to. Veseli me, da smo poleg napredka z Združenimi državami lahko zagotovili tudi, da so se poleg 38 držav, ki so že podpisale kjotski protokol, zdaj najbolj zaprte države G77 zavezale, da bodo ukrepale, namesto da se stalno pritožujejo glede tega, da vse vlade čakajo, da bodo druge ukrepale. Igra mačke in miši je končana. Te spremembe po naključju ne bo mogli doseči brez pomoči Združenih držav.

Dovolite mi, gospod komisar in gospod predsednik, da povem nekaj besed o stvareh, s katerimi se bomo ukvarjali v tej razpravi. Na Baliju smo ugotovili, da ne bomo uspešni, če bomo pri vseh razpravah obravnavali CO2. Menim, da moramo veliko več pozornosti nameniti razpravi o trajnosti, poleg tega pa je očitno, da nimamo le podnebne krize, ampak tudi krizo surovin, pri čemer je tudi to mogoče obrniti v našo korist.

Menim, da moramo koncept trajnosti veliko tesneje povezati z našimi cilji na tem področju, zato da povečamo ozaveščenost. Tako pa seveda pridemo do Sveta, gospod predsednik. Države članice že začenjajo nasprotovati ciljem 20/20/20 in poskušajo narediti vse, da bi se izognile njihovemu doseganju. Menim, da se lotevate zelo velikega izziva, ko skupaj z nami spodbujate uresničevanje teh ciljev, saj bomo morali pri tem vztrajati, ko se bo dogajanje preselilo v Poznań in potem v drugo severno državo. Upam, da bosta Komisija in Parlament jamčila za dodaten napredek v zvezi s tem vprašanjem.

  Guido Sacconi, v imenu skupine PSE. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, popolnoma se strinjam z izjavami, ki sta jih malo prej povedala minister Podobnik in komisar Dimas. Vidimo, da bomo lahko vedno pogosteje in kmalu komunicirali z mimiko in kretnjami, ne da bi govorili in potrebovali tolmače, ker se očitno zelo dobro razumemo.

Strinjam se tudi s tem, kar je bilo povedano o dejstvu, da nas dodatne odgovornosti, ki jih je Evropska unija prevzela na konferenci na Baliju, obvezujejo, da svojo vlogo izvajamo še bolj skladno kot prej. Vendar se danes pogovarjamo o konferenci na Baliju in pri tem vprašanju se moramo za trenutek ustaviti, saj bomo morda že jutri potrdili resolucijo, ki je po mojem mnenju dobro sestavljena.

Najnatančnejše stališče, s katerim sem se srečal v zvezi z Balijem, je bilo tisto, ki ga napisal gospod de Boer, ki je, kot veste, izvršni direktor okvirne konvencije. Pisal je o padcu „berlinskega zidu podnebnih sprememb“. To se mi zdi zelo primerno, saj je bil na Baliju, kot smo bili opozorjeni, določen časovni načrt za Kopenhagen z dovolj natančnimi fazami in poudarki. Poudarjam, da je bilo posebno obravnavano vprašanje prilagoditve, celo pred letom 2012, in tudi večje financiranje. Potekala je posebna razprava o prenosu tehnologije, vključno z vprašanjem krčenja gozdov, predvsem pa, kar je zame najpomembnejše in najobetavnejše vprašanje, je bila odpravljena ovira, tj. „berlinski zid“, Priloge 1 med industrijsko razvitimi državami in državami v razvoju v svetu, ki se je spremenil, tako da je zdaj za veliko držav, ki so bile države v razvoju, značilna velika rast.

Če povzamem, lahko rečemo, da je skrita igra podajanja paketa, ki so jo igrale ZDA, Indija in Kitajska, razkrita, in nastal je položaj, v katerem bodo lahko težka pogajanja – zagotovo bodo težka – imela uspešen zaključek.

  Chris Davies, v imenu skupine ALDE. – Gospa predsednica, po mojem mnenju ima minister prav glede tega, da smo lahko zadovoljni s sporazumom, in lahko čestitamo tistim, ki so ga zagotovili.

Ne podcenjujem težav, ki se pojavljajo med tem časom in Kopenhagnom leta 2009; poleg drugih zadev, npr. vprašanja deževnih gozdov in prenosa tehnologije, se postavljajo vse mogoče ovire.

Zavedati se tudi moramo, da se bodo podnebne spremembe zgodile v vsakem primeru in ne glede na rezultat teh pogajanj. V nedeljo sem v Liverpoolu obiskal slovesnost na dan spomina na holokavst in se zavedal, kako se bo Evropa, kako se bodo naši prebivalci, kako se bodo naši politiki odzvali, ko bo na milijarde ljudi po svetu z vse večjim gibanjem in z vse večjim preseljevanjem po vsem planetu trpelo zaradi resnega pomanjkanja vode. Kakšen bo odziv? Koliko fanatizma bo povzročila ta neizogibna posledica?

Narediti moramo vse, kar lahko. Glede trgovanja z emisijami veliko pričakujem. Menim, da se stvari ves čas izboljšujejo in da sistem omejitve in trgovanja omogoča obvladovanje velikega deleža plinov. Tehnologija se prav tako izboljšuje in spodbuja. To popoldne je potekalo izjemno srečanje o zmanjševanju CO2 iz avtomobilov, z zagonom, ki ga je dala uvedba zakonodaje, pa se najbrž že preoblikujejo odnosi in odpirajo nove možnosti. Mogoče lahko te cilje dejansko dosežemo tudi brez potrebe po biogorivih. Ta lahko porabimo za elektrarne.

V zvezi z zajemanjem in shranjevanjem ogljika (CCS) menim, da bi lahko bili bolj ambiciozni glede naših ciljev. To bi lahko pripravili v mogoče treh ali štirih letih in poskusili vzpostaviti realne programe še pred letom 2020.

Na evropskem vrhu, ki bo to pomlad, moramo dobiti nekatere trdne zaveze vlad. Enako bi tudi rekel za: obnovljive vire energije in varčevanje z energijo. Po mojem mnenju imajo vlade tukaj veliko priložnost, da se temu izmaknejo, ne izpolnijo obveznosti, da jim je težko izvajati potrebne institucionalne spremembe, ter menim, da mora Komisija izvajati čim večji pritisk za imenovanje in osramotitev, poiskati nove mehanizme za zagotovitev, da države članice izpolnijo cilje, o katerih so se dogovorile.

  Mirosław Mariusz Piotrowski, v imenu skupine UEN. – (PL) Podnebne spremembe spremljajo človeštvo že skozi celotno njegovo zgodovino. Vendar po mnenju mnogih uglednih znanstvenikov človeški vpliv na te spremembe ni zelo velik. To stališče je v odprtem pismu generalnemu sekretarju ZN na primer izrazilo sto znanstvenikov s celotnega sveta. Evropska komisija se očitno niti malo ne zaveda tega vidika vprašanja in se, namesto da bi ublažila dejavnike, ki prispevajo h globalnemu segrevanju, poskuša spopasti s stvarmi, ki niso povezane s človeško dejavnostjo.

Komisija zdaj poskuša naložiti velike stroške državljanom Evrope za ukrepe, ki si jih je izmislila v kraljestvu znanstvene fantastike – pravzaprav bolj fantastike kot znanosti. V skladu s predhodnimi ocenami bo vsaka družina povprečno plačala več kot 50 EUR na mesec za ta projekt, katerega rezultati bodo morda vidni čez približno 100 let. Vendar bo dejanski rezultat poslabšanje gospodarstva novih držav članic v naslednjih dveh do treh letih. Tako veliko zmanjšanje emisij CO2 bo na primer povzročilo resno gospodarsko krizo na Poljskem, kjer se energija pridobiva predvsem iz premoga.

Če želijo institucije Evropske unije imeti praktični pristop k zmanjšanju CO2, morajo začeti pri sebi. Želim opozoriti, da se vsako leto v ozračje sprosti 20 000 ton ogljikovega dioksida izključno zaradi nesmiselnih poti na zasedanja v Strasbourg.

  Satu Hassi, v imenu skupine Verts/ALE. – (FI) Gospa predsednica, gospe in gospodje, konferenca o podnebju na Baliju je bila uspešna in lahko smo ponosni na vlogo EU na konferenci. Pogovori o prihodnosti kjotskega sporazuma so se uradno začeli in vsa bistvena vprašanja so na mizi. Nobeno od njih ni bilo izpuščeno. Združenim državam tako ni uspelo, da bi omejile prihodnja pogajanja, ki bodo zagotovo težka, kot je bilo izjavljeno.

Vendar je glavno sporočilo, ki ga lahko Evropa pošlje svetu, povezano z našo lastno podnebno politiko. Najboljši način za pospešitev težkega mednarodnega procesa je, da posredujemo ambiciozno zakonodajo o trgovanju z emisijami, obnovljivi energiji in energetski učinkovitosti.

Veseli me, da je Komisija prejšnji teden varstvo podnebja obravnavala kot pozitivno gospodarsko možnost – novo industrijsko revolucijo. Kako lahko ostanemo v ospredju razvoja nove čiste energetske tehnologije, je izredno pomembno za prihodnost našega gospodarstva.

Prav tako moramo razumeti, da pravi gordijski vozel pri mednarodnih pogajanjih o podnebju predstavlja pravičnost. Planeta ni mogoče rešiti, če tudi velike države v razvoju, kot sta Kitajska in Indija, ne omejijo emisij. Te bodo to lahko sprejele le, če bodo vedele, da so rešitve, dosežene s pogajanji, pravične. Tako ali drugače se moramo pripraviti, da bomo morali kompenzirati države v razvoju, ker so naše emisije na prebivalca veliko večje od tistih v državah v razvoju.

  Dimitrios Papadimoulis, v imenu skupine GUE/NGL. – (EL) Gospa predsednica, gospod komisar, kompromis na Baliju, dosežen v zadnjem trenutku, nam je omogočil, da se usmerimo v Kopenhagen leta 2009; prav tako je razkril sile opozicije, ki bodo ogrožale potrebni sporazum. Do takrat mora EU ostati na čelu ter si prizadevati za širši sporazum v skladu s posebnimi in ambicioznimi zavezami ter časovnim razporedom. Koristi, ki bodo nastale s tem sporazumom, so veliko večje od gospodarskih stroškov.

Moja skupina in resolucija Evropskega parlamenta iz novembra 2007 določata ambicioznejše in bolj zavezujoče cilje od tistih, ki jih je Komisija predstavila pred nekaj dnevi, tako za EU kot za države članice; moja skupina si prizadeva za radodarnejšo pomoč državam v razvoju. Biti moramo pazljivi, gospod komisar: tradicionalni industrijski lobi je že začel klestiti predlog Komisije, hkrati pa nuklearni lobi kot volk v ekološki preobleki poskuša nadomestiti obnovljive vire energije z nuklearnimi. Prosim, bodite pozorni na takšne poskuse.

  Johannes Blokland, v imenu skupine IND/DEM. – (NL) Gospa predsednica, Evropska unija je šla na Bali z dobrim namenom, da bi dosegla najboljši mogoči rezultat. Ni dosegla vsega, kar si je zadala, vendar je dosežek vseeno pozitiven.

Najprej, zelo sem vesel, da so vse sodelujoče države podpisale akcijski načrt z Balija in da se pogajanja lahko začnejo. Škoda, da v končno besedilo akcijskega načrta niso bili vključeni posebni standardi glede emisij, vendar je bil napredek dosežen na drugih področjih, kot je oblikovanje programa za obravnavanje resne težave krčenja gozdov. Ravno prejšnji teden so bila objavljena nova poročila o krčenju gozdov v Braziliji. Prav tako je dobro, da bodo zahodne države zagotovile večjo podporo državam v razvoju pri uporabi trajnostne tehnologije.

Končno, težava, ki ni bila razrešena, so emisije toplogrednih plinov, ki izhajajo iz pomorskega prometa. Zaradi zapletenega značaja sektorja, ki je velik onesnaževalec, je potreben globalni pristop. Povečati je treba pritisk na Mednarodno pomorsko organizacijo, da bo čim prej oblikovala učinkovito politiko v zvezi s tem. Gospod komisar, zagotavljamo vam podporo pri vašem pristopu.

  Roger Helmer (NI). – Gospa predsednica, z začetkom konference o podnebju na Baliju se pojavilo toliko zasebnih letal, da je na balijskem letališču zmanjkalo parkirnih mest. Tako naši dosežki ne izpolnjujejo naših pričakovanj.

Konferenca na Baliju naj bi omogočila soglasje po izteku kjotskega protokola, vendar sam protokol ni uspel. Ne le da nismo uspeli vključiti nekaterih od glavnih svetovnih onesnaževalcev; tukaj v Evropi bo le peščica držav članic dejansko izpolnila kjotske obveznosti. Združene države, ki jih sramotimo, ker niso ratificirale kjotskega protokola, v zvezi s trendi emisij bolje napredujejo kot Evropska unija. Kljub temu smo se na Baliju dogovorili nekoliko več, kot le o nadaljevanju naših poskusov nadomestitve spodletele pogodbe o podnebju z drugo.

Želel bi, da smo manj zaskrbljeni zaradi podnebnih sprememb in bolj zaradi varnosti oskrbe z energijo. Manj govorimo o poljih vetrnih elektrarn in emisijah iz avtomobilov ter več o vlaganju v zmogljivost za proizvodnjo jedrske energije in sežigalnicah za pridobivanje energije iz odpadkov.

  Romana Jordan Cizelj (PPE-DE). – Menim, da resolucija, ki smo jo pripravili v odboru za podnebne spremembe, odraža bistvene zaključke dogovorov na Baliju in tudi mnenja Evropskega parlamenta. Zelo pozitivno ocenjujem predvsem dogovor o balijskem časovnem načrtu oziroma o roku za sklenitev sporazuma, ki naj bi veljal po letu 2012. Le jasen delovni načrt namreč zagotavlja kontinuiteto tudi po izteku kjotskega protokola, za kar se je prav ta parlament zavzemal ves čas.

Veseli me dejstvo, da so tudi države v razvoju prevzele del odgovornosti za zmanjšanje izpustov CO2 in se zavezale k doseganju trajnostnega razvoja. To seveda terja okrepljeno mednarodno sodelovanje, tako na področju finančnih kot človeških virov. Resnično upam, da bomo že obstoječe in uveljavljene mehanizme v Evropi, kot je na primer trg z ogljikom, uspeli učinkovito prenesti na mednarodno raven. Hkrati jih moramo poenostaviti in preprečiti, da bi predstavljali nesorazmerno veliko birokratsko breme glede na potencialne prednosti. Le tako lahko računamo na uspeh pri doseganju zastavljenih ciljev.

Sedanjo situacijo vidim predvsem kot priložnost. Uspešen trajnostni razvoj vidim predvsem v povečanju zmogljivosti na področju raziskav. Kot primer naj navedem, da se je globalno vlaganje v raziskave na področju energetike od leta 1980 zmanjšalo za 40 procentov. Nič lepša ali boljša ni slika za Evropsko unijo. Potrebujemo torej več denarja in več izobraženih in ustvarjalnih ljudi. Pogajalcem Evropske unije čestitam, nam vsem pa želim, da bi nas v prihodnosti vedno zastopali tako vztrajni, prodorni in uspešni pogajalci. In na koncu naj povem, da so v zvezi s podnebnimi spremembami oči ponavadi uprte v politike, ampak ukrepanje v zvezi s podnebnimi spremembami ni le stvar politike. Tu je čas tudi za industrijo, za podjetnike in za raziskovalce, da uspešno reagirajo.

  Elisa Ferreira (PSE). – (PT) V resoluciji, o kateri se bo glasovalo jutri, Parlament priznava politični pomen konference na Baliju. Na podlagi znanstvenega znanja je nastala politična volja za ukrepanje in do leta 2009 se bodo vse države, razvite, nastajajoče ali v razvoju, zavezale k boju proti podnebnim spremembam z različnimi, vendar določenimi cilji.

V nasprotju z nekaterimi kolegi poslanci bi želela videti večje sodelovanje nekaterih partnerjev, zlasti Združenih držav, na Baliju in v Kyotu. Vendar je pozitivno gledano Bali odpravil pomanjkljivosti Kyota na področjih, kot so upravljanje gozdov, potreba po podpori za prilagoditev zlasti najrevnejših držav, vloga tehnologije in razširitev podnebnih odgovornosti na gospodarstva, ki običajno niso veljala za razvita.

Vodilna vloga Evrope je bila jasna in ta resolucija kaže, da želi Parlament ustvariti pogoje, ki bodo Evropi omogočili sprejetje še ambicioznejših zavez. Zadevni delovni program je zahteven in Parlament je pripravljen, da ga izpelje.

V zvezi s tem čestitam Komisiji za sklepe, sprejete 23. januarja. Prenos politične volje v instrumente politike daje verodostojnost Evropski uniji. Veliko podrobnih analiz bo potrebnih, pri čemer so zlasti zaželene količinska opredelitev ciljev glede obnovljivih virov energije, pojasnitev trajnostnega merila za biogorivo in pregled finančnih instrumentov, povezanih s podnebjem. Osebno sem vesela spremembe z nacionalnega k sektorskemu pristopu pri sistema trgovanja z emisijami, čeprav se mi zdi, je treba njegovo združljivost z evropsko konkurenčnostjo nujno povečati pred letom 2009. Preučila bi se lahko možnost, da se sistem trgovanja z emisijami razvije na mednarodni ravni na podlagi sporazumov med glavnimi svetovnimi proizvajalci za ključne sektorje.

  Holger Krahmer (ALDE). – (DE) Gospa predsednica, če pogledamo konferenco na Baliju, lahko rečemo le, da je bila največja, najdražja in najbolj izčrpna podnebna konferenca do zdaj ter da je dejansko dosegla le en rezultat, to je dogovor o nadaljevanju pogajanj. Po resnici povedano ni prinesla ničesar drugega.

Če pošteno ocenimo konferenco na Baliju, jo lahko analiziramo takole: prvič, Medvladni forum o podnebnih spremembah je s podnebnimi scenariji uspel prepričati velik del svetovne javnosti, vendar še zdaleč ni bil tako prepričljiv glede sklepov, ki jih je mogoče narediti v sedanjih razmerah; drugič, medtem ko Evropa sama prevzema vodilno vlogo, mednarodna skupnost komajda kaže pripravljenost za sklepanje zavezujočih sporazumov o zmanjšanju emisij CO2. To ne velja le za Združene države, ampak tudi za Japonsko, Kanado, Avstralijo in mnoge druge države. Če pogledamo štiri preostale kandidate z resnično možnostjo, da postanejo predsednik Združenih držav, je jasno, da dejansko ni pričakovati zaveze k procesu ZN na področju podnebne politike.

EU mora ponovno razmisliti o svoji strategiji. Kaj se bo zgodilo, če bo konferenca leta 2009 v Kopenhagnu neuspešna? Obstajajo stroškovno učinkovite možnosti, ki lahko nadomestijo mednarodni sporazum, kot so prenos tehnologije, ustrezen sistem spodbud za zaščito tropskih deževnih gozdov, zajemanje in shranjevanje ogljika ter tudi razvoj jedrske energije. Zakon redkih virov bo končno povzročil, da bodo tudi Združene države in Kitajska varčevale z energijo in preprečevale emisije CO2.

Nova industrijska revolucija se bo zgodila, ko se bo povišala cena nafte. Ni nam je treba spodbujati s sprejemanjem zakonov.

  Madeleine Jouye de Grandmaison (GUE/NGL). – (FR) Gospa predsednica, konferenca na Baliju nas je opomnila, da je globalno segrevanje izziv za razvoj. Obstaja nevarnost, da bo globalno segrevanje povečalo vrzel med razvitimi državami in državami v razvoju; nedvomno bodo podnebne spremembe najbolj vplivale na slednje. To zlasti drži za otoke, ki so ranljivi z več vidikov, zlasti zaradi ciklonov in dviganja morske gladine. Po mojem mnenju mora biti zato pomoč tem državam za prilagoditev in prenos ustreznih tehnologij prednostna naloga.

Ukrepov proti podnebnim spremembam ni več mogoče ločevati od zmanjševanja revščine in uresničevanja ciljev novega tisočletja. To se mi zdi najboljši način za pridobitev podpore G-77. Če želimo, da je proces, ki vodi do Kopenhagna leta 2009, uspešen in da se skromni časovni načrt, oblikovan na Baliju, razširi, je zelo bistveno, da se doseže napredek pri državah v razvoju. Unija je temu namenila pozornost, kar pozdravljam, vendar bi rada posebej opozorila na vprašanje otokov.

  Irena Belohorská (NI). – (SK) Najlepša hvala, gospa predsednica, gospod komisar, gospe in gospodje. Časovni načrt z Balija, ki je bil dogovorjen na mednarodni konferenci, in nedavno ustanovljeni sklad za prilagoditev zavezujeta Evropsko unijo, da prevzame vodilno vlogo.

Vendar mora Evropska unija realno preučiti in oceniti stopnjo zmanjšanja, ki je sprejemljiva. Predlog, da se emisije zmanjšajo za 25 % do 40 % do leta 2020 v primerjavi z letom 1990 ali celo za 50 % do leta 2050, se mi zdi kot navedba naključnih številk brez pravega znanja o tem, v kolikšnem obsegu je mogoče zmanjšati emisije. To je kot loterija odstotkov: nepremišljena in nerealna igra vlečenja številk iz klobuka. Poleg tega, če ZDA, Kitajska in Indija ne bodo sodelovale, prizadevanje EU ne bo imelo želenega učinka, ker ne moremo svetovne težave rešiti sami.

Če postavimo previsoke ovire, potem ena država ne bo uspela izpolniti ciljev in potem ne bo uspela druga država in na koncu bomo ugotovili, da nikomur od nas ni uspelo. Glede na položaj menim, da bomo dosegli razumno rešitev, če bomo manj ambiciozni, vendar realni. Zadostovalo bo, če pogledamo, kako lahko Evropska unija izpolni cilje, določene z lizbonsko pogodbo.

  Eija-Riitta Korhola (PPE-DE). – Gospa predsednica, kritike medijev so konferenco na Baliju označile za lagodno razpravo. Udeležila sem se zadnjih pet COP in konferenca na Baliju je bila zame učinkovita. Izdelan je bil dvoletni časovni načrt s pogajalskimi potmi za vse države, da se lahko odzovejo na podnebne spremembe.

Seveda je škoda priznati, da še nimamo svetovno zavezujočega cilja in smo še vedno osamljeni popotniki. Vendar vsaj obstaja teoretična možnost, da bomo v dveh letih imeli širše območje kot le četrtina onesnaževalcev.

Le nekaj časa po rezultatih konference so nekateri nadebudneži že postavili vprašanje, ali to zdaj samodejno pomeni, da je območje dovolj obsežno za 30 % zmanjšanje, kot je bilo dogovorjeno na vrhu marca, ob upoštevanju da Evropska unija ne deluje sama.

Odgovor je kljub temu: ne še zares. Razlogi za to so gospodarski in tudi okoljski. Za Evropsko unijo je politično pomembno, da prevzame vodstvo in upa, da bodo ostali sledili, vendar naše enostransko prizadevanje – ki še vedno obstaja – zmanjšuje konkurenčnost na svetovnih trgih, kar daje prednost onesnaževalcu.

Kot sem že večkrat poudarila, temu pravimo uhajanje ogljika. Svetovna prestolnica se bo enostavno premaknila tja, kjer emisije CO2 nič ne stanejo. Premik onesnaževanja ne pomeni zmanjšanja onesnaževanja.

Enostranska podnebna politika najbolj prizadene energetsko in zaposlitveno intenzivne industrije, tako da načelo onesnaževalec plača postane politika onesnaževalec zmaga ali onesnaževalec se premesti. Na srečo je Komisija spoznala to zelo jasno nakazano tveganje tako kot vi, komisar Dimas, in se za to zahvaljujem. Komisar Verheugen je pred kratkim povedal, da pri opisovanju nevarnosti enostranskih zmanjšanj: „izvažamo onesnaževanje in uvažamo brezposelnost. Ali ni to neumno?“

Prav ima. Zato moramo razviti mehanizem, ki resnično temelji na svetovnem trgu, in menim, da je uravnoteženje te trikotne dileme med oskrbo z energijo, okoljsko občutljivostjo in ohranjevanjem svetovno konkurenčnih industrij za zaposlovanje naše delovne sile ključna prednost za nazadnje objavljeni sveženj o podnebju.

  Riitta Myller (PSE). – (FI) Gospa predsednica, najboljši rezultat pogovorov na Baliju je dejstvo, da so se začela mednarodna pogajanja o sporazumu, ki bo sledil kjotskemu. Prav tako je pomembno, da smo določili rok, tj. Kopenhagen 2009.

Nekateri tukaj so bili presenečeni nad odstotki, ki jih je Evropska unija predlagala na Baliju. Številke so enake, kot jih je Medvladni forum o podnebnih spremembah predstavil v svojih ocenah, in prikazujejo takšno zmanjšanje emisij, kot ga moramo v Evropi – in po svetu – doseči za obvladovanje podnebnih sprememb brez velikih izgub. V malo manj kot dveh letih moramo oblikovati sporazum, v katerem se moramo zavezati, da se temperatura na Zemlji ne bo dvignila za več kot dve stopinji. Za to potrebujemo vse: potrebujemo Evropsko unijo, da pokaže pot, potrebujemo razvite države in potrebujemo skupno prizadevanje, da vključimo države v razvoju.

Za zdaj moramo opraviti svoje delo. Zagotoviti moramo, da se zakoni, ki jih je Komisija predlagala prejšnji teden, čim bolj ambiciozno izpeljejo tukaj v Parlamentu in se izvajajo v državah članicah.

  Hans-Peter Martin (NI). – (DE) Gospa predsednica, za „Bali“ si moramo prebrati „Kyoto“ ali „Rio 1992“ in potem večina govorov, povedanih tukaj, ne bi bila neustrezna. Zakaj je tako, gospod predsednik Sveta? Ker prihajate iz majhne države, boste morda lahko ugotovili, zakaj nikoli ne pridemo do rešitev. Ali je vzrok moč velikih poslov in poslovnih interesov ali dejstvo, da mednarodni sistem ne deluje, ali je to premajhna ozaveščenost javnosti? Menim, da pomanjkanje ozaveščenosti ni več težava, vsekakor ne med nosilci odločanja.

Tako ostanejo posli in politika in menim, da se veliko napak naredi na teh področjih. Ne moremo verodostojno sodelovati v procesu in najti zares konstruktivnih rešitev, če ne začnemo pri sebi. V praktičnem smislu bi to preprosto pomenilo zmanjšanje emisij CO2, ki nastanejo zaradi politične dejavnosti.

– Tukaj imamo precej poseben primer, ki ga lahko Slovenci preučijo: če bi opustili zasedanja v Strasbourgu in jih vedno imeli tukaj v Bruslju, bi bil to majhen signal pri vprašanju CO2 in pri drugih vidikih. To bo zagotovo uresničljivo za vaše predsedovanje, v nasprotju z velikimi projekti, ki jih bo treba v vsakem primeru predati nekomu drugemu ob koncu šestmesečnega obdobja.

PREDSEDUJOČA: GOSPA ROURE
Podpredsednica

  Janez Podobnik, predsedujoči Svetu. − Dovolite, da se na kratko odzovem na nekatera stališča, ki ste jih v tej zelo zanimivi razpravi izrazili. Rečeno je bilo nazadnje, da ne prihajamo do rezultatov. Pogled predsedstva in predsedujočega v Svetu je drugačen. Premika se, prihajamo do rezultatov. Nenazadnje je prav balijska konferenca in dogovor, v katerega so vstopili tako nerazviti kot tudi najbolj razvite države, pravzaprav velik uspeh. Ampak uspeh bo zaključen šele v Kopenhagnu. Zato je tako pomembno obdobje, ki nas čaka v naslednjih dveh letih.

Rad bi tudi izrazil podporo resoluciji, ki jo jutri sprejema Evropski parlament. Vidimo jo kot ambiciozno, temeljito, in v njej vidimo dodatno podporo za dosego sporazuma po letu 2012. Predsedstvo tudi podpira vaše ocene, ki smo jih že rekli, da je bila delegacija Evropske unije na Baliju zelo uspešna. Bila je kompetentna, bila je enotna, bila je zelo dinamična. In na koncu je bila tudi verodostojna, kar je za Evropsko unijo zelo pomembno. Res smo lahko ponosni na Evropsko unijo in njeno vlogo, ki jo je na Baliju igrala. Predvsem pa v njeni doslednosti.

Bila je rečena beseda, da je Evropska unija pionir pri razvoju novih tehnologij. Tu je lahko tudi odgovor na nekatere upravičene strahove ali pa pomisleke, ki se pojavljajo tudi v okviru držav članic Evropske unije ob novem energetsko-klimatskem paketu, ki ga je prejšnji teden tako uspešno predstavila Evropska komisija. Naš odgovor je, da je to tudi priložnost za nova delovna mesta, za nove eko inovacije, in ne pomeni strahov v smislu gospodarskega razvoja.

Strinjamo se z oceno, da to ni le stvar politike, ampak tudi gospodarstva. Oziroma lahko smo še bolj ambiciozni. Soočenje s podnebnimi spremembami de facto postaja in je postala velika zgodba evropske politike. Velik izziv za evropsko politiko, za gospodarstvo in tudi za državljanke in državljane, in bi še posebej podprl stališče gospoda komisarja, da je zelo pomemben tudi odnos medijev do tega vprašanja. Mediji lahko tukaj odigrajo zelo pomembno vlogo. Sveženj, ki ga je prejšnji, prejšnji teden sprejela Evropska komisija, je rezultat strokovnega pristopa. Vanj so vgrajeni principi pravičnosti in solidarnosti in naše pričakovanje je, da bi tudi Evropski parlament, ki ima v sprejemanju tega svežnja zelo pomembno vlogo, to svojo vlogo odigral na zelo dinamičen način.

Nekdo je vprašal, zakaj je bilo potrebno iti na Bali, zakaj je bilo potrebno uporabljati netrajnostne oblike transporta. Saj drugače ne moreš priti na Bali, kot da pač uporabljaš različna prometna sredstva. Ampak naš odgovor je, da je bila ta destinacija dobro izbrana. Zakaj? Zato, ker je bila ... Indonezija je država v razvoju. In eden ključnih momentov za dogovor na Baliju je bil, da so v ta globalni dogovor vstopile države v razvoju. In na Baliju, v Indoneziji, se je tak dogovor lažje dosegel, kot bi se morda dosegel na neki drugi destinaciji na naši zemeljski obli.

Zaključujem pa z vprašanjem, ki je vezano na 20/20/20, kot je bilo rečeno. Ali bodo ti cilji uresničeni? Kredibilnost Evropske unije stoji in pade s tem, da so ti cilji uresničeni. Nenazadnje tudi zato, ker so na lanskem spomladanskem Svetu predsedniki držav in vlad Evropske unije dali zavezo, da gremo torej po poti 20/20/20. Predsedstvo je prepričano in želi storiti vse, da bodo ti cilji uresničeni.

  Pilar del Castillo Vera (PPE-DE). – (ES) Gospa predsednica, gospod komisar, ni mi treba posebej poudarjati, da čestitam predstavnikom Komisije in Parlamenta za delo, ki so ga opravili na Baliju.

Ta in sorodna vprašanja bom obravnavala z bolj evrocentričnega vidika:

Začela bom s tem, kar je že bilo rečeno, čeprav nekoliko drugače, in sicer da nujnost ponuja priložnosti. Večja ko je potreba, večje so priložnosti. S čim se srečujemo? Srečujemo se z dvema potrebama: ena je boj proti vplivom podnebnih sprememb, ki nastanejo zlasti kot rezultat razvoja in večanja števila prebivalstva; druga je reševanje vprašanj v zvezi z oskrbo s tradicionalnimi viri energije, katerih uporaba je zavita v negotovost, ker so ti viri vedno redkejši ali ker se nahajajo na območjih z zapletenim geopolitičnim položajem.

Kakšna je priložnost v zvezi s tem? Imamo možnost, da razvijemo učinkovite oblike energije, ki so čiste in ne onesnažujejo ter s katerimi bomo še vedno konkurenčni, ter možnost, da zagotovimo oskrbo, saj so to nove oblike energije.

V čem je težava? Po mojem mnenju v evropskih institucijah primanjkuje vodstvo za obravnavanje teh vprašanj, in sicer primanjkuje v Komisiji in Parlamentu. Za to obstaja preprost razlog, to je, da nismo sposobni razložiti, da čista energija izvira iz obnovljivih virov energije in jedrske energije.

To ni bilo narejeno, to ni bilo razloženo in naloga vodilnih je, da predlagajo rešitve, čeprav so morda težavne za razpravo v določenem času.

Ali se bomo znašli v paradoksnem položaju, v katerem bodo imele Kitajska, Indija in druga nastajajoča gospodarstva čistejšo energijo, ker so razvili jedrske vire, in še več, so lahko konkurenčni z nižjimi plačami? To je zadeva, ki jo je preprosto treba obravnavati, gospod komisar.

Zato upam, da se bo lahko v Parlamentu in Komisiji o vprašanju jedrske energije razpravljalo mirno, vendar odločno, saj se stalno oprezno vrtimo okrog tega vprašanja in ga odklanjamo.

  Dorette Corbey (PSE). – (NL) Gospa predsednica, Bali je bil šele začetek, prvi korak na poti do mednarodnega podnebnega sporazuma leta 2009. Za njegov uspeh v zadnjem trenutku je bilo zaslužno evropsko vodstvo in čestitam komisarju Dimasu in njegovi ekipi.

Decembra bo svetovna konferenca v Poznanu. To bo naslednji preskus za evropsko vodstvo. Evropa mora nastopati enotno in glasno v korist odločnih ukrepov. Svoje stališče moramo zelo jasno razložiti preostalemu svetu. Evropa želi zmanjšati toplogredne pline za 30 % do leta 2020. To je še vedno naše izhodišče pri pogajanjih. Z ostrim lobiranjem nekaterih vlad in vodilnih v industriji proti energetskemu in podnebnemu paketu je bilo poslano napačno sporočilo.

Evropsko vodstvo pomeni tudi, da bomo v naših 27 državah članicah izvajali zmanjšanje emisij, ki ga zahtevamo od drugih držav. To je pomembno. V Poznanu moramo pokazati, da je Evropa pripravljena in sposobna doseči več kot 20-odstotno zmanjšanje. Če soglasje na Baliju jemljemo resno, moramo začeti vsaj s 25 %. Pokazati moramo, da to lahko dosežemo brez izgube delovnih mest, in povsem zaupam v to, da bo zgodovinski podnebni sporazum podpisan leta 2009. Vendar je za to nujna skladna evropska podnebna politika.

  Bogusław Sonik (PPE-DE). – (PL) Gospa predsednica, konferenca o podnebnih spremembah na Baliju je bila preskus, ali obstaja splošna možnost za svetovno sodelovanje pri boju proti podnebnim spremembam. Jasno je, da je to izjemno pomembna zadeva za cel svet, vendar je politična arena, v kateri se gibljemo, zelo različna in svoje utemeljitve moramo prilagoditi različnim geopolitičnim stvarnostim. Čeprav ni bilo izjemnih uspehov, je bilo doseženo več kot doslej. Pridobili smo pomembne partnerje.

V Evropski uniji so podnebne spremembe prednostno vprašanje. Preprosto povedano, nihče ne želi, da ugasnejo luči v domovih njegovih otrok. Vendar niso vse evropske države na enaki ravni tehnološkega napredka in to je dodaten izziv za Evropsko unijo. Na Poljskem se 96 % električne energije proizvede s kurjenjem premoga in zato lahko prilagoditev naše energetike do leta 2020 pomeni preveliko breme. Mi v Bruslju, ki smo odgovorni za blaginjo ljudi v celotni Evropi, moramo bolj upoštevati možnosti posameznih držav in ne smemo postaviti meje tako visoko, da jo lahko dosežejo le nekateri.

V zvezi z zmanjšanjem plinastih emisij diverzifikacija virov ni edini mogoči pristop. Dobro bi bilo preučiti tudi zgorevanje premoga brez emisij. Druga možnost je jedrska energija. Če se pri načrtovanju izgradnje jedrske elektrarne sprejmejo posebne strategije za obravnavanje vseh naknadnih vprašanj v zvezi z izkoriščanjem, je jedrska energija ena od najčistejših virov energije.

Na kratko, menim, da je za našo prihodnost bistveno, da izvajamo poseben pritisk na raziskovalno skupnost, da razvije nove tehnologije, ki so veliko naprednejše in učinkovitejše za naš planet, kot so te, ki jih imamo zdaj na voljo.

  Adam Gierek (PSE). – (PL) Gospa predsednica, energetski in podnebni paket, predlagan za Evropsko unijo, je temeljita organizacijska in zakonodajna mešanica, katere cilj je doseči znatno zmanjšanje emisij CO2. Ambiciozni načrti Komisije temeljijo na predpostavki, da so podnebne spremembe, ki se dogajajo na svetu in so nedvomno dejstvo, posledica emisij CO2, vendar se to ni dokazovalo in zagovarjalo na Baliju. Vsa predvidevanja v zvezi s tem temeljijo izključno na računalniških simulacijah in ne predstavljajo dokaza.

Gospod komisar, najprej so potrebni verodostojnejši podatki o vplivu emisij CO2 na podnebje. CO2 je potrebna osnova za fotosintezo. Ali je zato uničujoči dejavnik? Opozorila bi vas na prej omenjeno pismo, ki ga je lani decembra sto različnih znanstvenikov naslovilo na generalnega sekretarja Združenih narodov.

Drugič, določanje omejitev za emisije CO2 v Evropski uniji s strani Komisije, ne da bi se vprašanje obravnavalo na mednarodni ravni, bo povzročilo gospodarsko recesijo z resnimi družbenimi posledicami.

Tretjič in kar je najpomembnejše, Komisija je v energetskem in podnebnem paketu prezrla glavni sklep konference na Baliju v zvezi s prilagoditvijo družb neizogibnim podnebnim spremembam, tj. nastajanju step, širjenju puščav, pomanjkanju pitne vode, poplavam itd. To so glavni cilji, za katere je dejansko treba nameniti sredstva, ki jih Unija želi nameniti boju proti podnebnim spremembam v Evropi.

  Ivo Strejček (PPE-DE). – Gospa predsednica, v razpravi o tako imenovanih podnebnih razmerah obravnavamo nekaj spornih osnovnih pogojev, kot da so samoumevni. Prvič, podnebne spremembe so resnične in jih povzročajo predvsem ljudje. Drugič, sklepi Medvladnega foruma o podnebnih spremembah so edini veljavni rezultati. Skupine znanstvenikov, ki bi imele drugačno mnenje o svetovnih podnebnih spremembah, ne obstajajo. Tretjič, ljudje so na splošno pripravljeni skrajšati svojo prihodnost in žrtvovati sedanje življenjske standarde. Četrtič, evropska podjetja in družbe bodo v svetovni konkurenci preživeli tudi z višjimi cenami. Petič, uspeli bomo prepričati ostali svet, da upošteva naše obveznosti. Ko poslušam razpravo, ugotavljam, da pripadam manjšini, vendar bom vseeno izpostavil svoje stališče.

Prvič, rezultati Medvladnega foruma o podnebnih spremembah so pretirani. Obstajajo skupine znanstvenikov, ki ponujajo drugačna stališča o podnebnih spremembah in njihovih posledicah. Drugič, ni dokazov, da predvsem ljudje povzročajo podnebne spremembe. Tretjič, podnebne spremembe so postale moderno politično orodje za manipuliranje ljudi. Četrtič, konferenca na Baliju je dokazala, da vsesplošne podpore pretiranim in izjemno dragim ukrepom za obvladovanje podnebnih sprememb ni. Petič, evropski proizvajalci bodo morali politične odločitve vključiti v ceno, zaradi česar se bodo cene še dvignile, evropska konkurenca na svetovni ravni pa se bo zmanjšala. Šestič, ambiciozni načrti za zmanjšanje toplogrednih plinov bodo škodovali državam v razvoju, kar bo še povečalo razlike med revnimi in bogatimi.

Kaj je torej treba narediti? Najprej zmanjšajmo legendarno evropsko birokracijo, omejimo pripravo zakonodaje na nadnacionalni ravni in dopustimo ljudem, da izumljajo.

  Silvia-Adriana Ţicău (PSE). – Podnebne spremembe vsi začenjamo čutiti, ne glede na kateri celini ali v kateri državi živimo. Srečujemo se s poplavami, širjenjem puščav, pomanjkanjem vode, gozdnimi požari, taljenjem ledenikov in spremembami rastlinstva. Združeni narodi so leto 2008 razglasili za mednarodno leto planeta Zemlje. Konferenca na Baliju je izredno pomembna za sporazum o boju proti podnebnim spremembam po Kyotu.

Evropska unija mora ostati vodilna pri ukrepih za zmanjšanje podnebnih sprememb in prilagoditev njihovim vplivom. Značilna primera sta veljavna evropska zakonodaja in nov paket za spodbujanje obnovljivih virov energije, ki ga je nedavno predstavila Komisija.

Vesel sem, da o tem razpravljamo v evropskem tednu trajnostne energije. Promet predstavlja 30-odstotni delež svetovne porabe energije in mestni promet predstavlja 70-odstotni delež emisij. Vključitev zračnega prometa v sistem izmenjave emisijskih kvot je velik korak. Drugi cilji Skupnosti bi morali vključevati učinkovitejši mestni promet ter spodbujati železniški in vodni promet, ker povzročata manjše onesnaženje.

Pozivamo Komisijo in Svet, da podnebne spremembe vključita med prednostne naloge tako pri zadevah EU kot pri mednarodnih odnosih.

  Agnes Schierhuber (PPE-DE). – (DE) Gospa predsednica, gospod komisar, gospe in gospodje, konferenca na Baliju je bila korak v pravo smer in toplo se zahvaljujem kolegom poslancem in Komisiji za po mojem mnenju dober rezultat.

Vpliv povišanja povprečne svetovne temperature je že opazen v več delih sveta. Zato se je nujno treba držati cilja omejitve povečanja globalnega segrevanja na največ dve stopinji Celzija v primerjavi s stopnjo pred industrializacijo. Prizadevanje za doseganje tega cilja je treba okrepiti in vzdrževati z novimi inovacijami, naložbami v raziskave in razvoj ter predvsem naložbami v izobraževanje in usposabljanje. Podnebne spremembe medsebojno vplivajo na kmetijstvo na tri različne načine. Na eni strani je kmetovanje tretji največji vir onesnaževanja za prometom in industrijo. Drugič, kmetijstvo je najbolj izpostavljeno podnebnim spremembam, saj kmetijska proizvodnja poteka na prostem, kar pomeni, da je bolj neposredno izpostavljena vplivom podnebnih sprememb kot katera koli druga gospodarska dejavnost.

Tretjič, kmetje lahko podnebne spremembe obravnavajo tudi kot priložnost in jih izkoristijo. V kmetijski skupnosti se nam odpirajo nove možnosti kot proizvajalcem obnovljivih virov ter predvsem – za drugo in tretjo generacijo – kot proizvajalcem nadomestkov za petrokemične proizvode, da ne omenjam možnosti za nove načine pridelave. Ponovno moram poudariti pomembnost raziskav in razvoja ter izobraževanja, predvsem v kmetijskem sektorju. Vendar je proizvodnja obnovljivih virov odvisna zlasti od razvoja in uporabe trajnostnih meril.

Podnebne spremembe, gospod komisar, so svetovna težava, ki vpliva na celotne družbe in je ne moremo omejevati na posebna področja dejavnosti. Zato je ta obsežen pristop za celotno EU in tudi za ves svet edini način za njeno obravnavanje. Evropska unija mora imeti vodilno in spodbujevalno vlogo pri tem prizadevanju.

  Margaritis Schinas (PPE-DE). – (EL) Gospa predsednica, gospod komisar, pot od Balija do Kopenhagna je zdaj odprta in menim, da ni treba, da se z njo tako nujno ukvarjamo. Zdaj se moramo nujno osredotočiti na nov paket ciljev, ki ste ga predlagali: trikrat 20 za leto 2020, kot mu pravim, ali „Dimasov paket“, kot mu pravijo drugi. Vendar glede na sedanje stanje menim, da bi v naslednjih 18 mesecih do konca tega parlamentarnega mandata ta paket pobud moral postati zakonodaja Skupnosti. To je naša absolutna prednostna naloga. Mnogi so ta paket kritizirali, kot da je preveč ambiciozen, drugi pa, kot da sploh nima ambicij. Upam si trditi, da je to najboljši dokaz, da ste na pravi poti.

Naj na kratko dodam še nekaj. Ne le vlade in Evropski parlament, ampak tudi posamezni državljani morajo imeti svojo vlogo. Vsi lahko naredimo nekaj boljšega. Vse, od prometnih zastojev do tega, kako načrtujemo stavbe in živimo v njih, zadeva državljane, ne le vlade. Verjamem, da bo vaše delo v Bruslju pomagalo povečati splošno ozaveščenost glede tega.

  Genowefa Grabowska (PSE). – (PL) Gospa predsednica, gospod komisar, ob poslušanju današnje razprave začudeno ugotavljam, da izraz „trajnostni razvoj“ ni bil niti enkrat uporabljen. Bil je moderen, čeprav nekako preobremenjen koncept v začetku 90-ih let 20. stoletja, kot je pokazal sporazum držav, ki so se udeležile konference v Riu de Janeiru leta 1992, za razumno zaščito okolja ob njegovem izkoriščanju.

Gospe in gospodje, trajnostni razvoj ni zastarel koncept, modna muha politikov in okoljevarstvenikov. To je koncept, ki poskuša uskladiti interese velikega ekološkega lobija z interesi industrijskega lobija. Zato obravnavajmo dosežke konference na Baliju v skladu s starim načelom trajnostnega razvoja, načelom, ki ni cenjen le v Evropi, ampak tudi na mednarodni ravni. Naš planet moramo zaščititi proti podnebnim spremembam, vendar ne na račun uničenja naše industrije. Poiščimo pameten kompromis.

  Jerzy Buzek (PPE-DE). – (PL) Gospod komisar, udeležil sem se konference na Baliju kot član poljske delegacije. Bila je srednje uspešna. Evropske države so zdaj odgovorne za COP14 in COP15. Kaj je največja ovira za popoln uspeh?

Po mojem mnenju je to pomanjkanje učinkovite in dostopne poceni tehnologije. Evropska unija se mora osredotočiti na to. Na tak način bomo pomagali sebi in svojemu gospodarstvu ter tudi drugim s prenosom in izmenjavo najboljših tehnologij. To bo veliko ceneje, kot če bi industriji naložili vedno bolj drastična zmanjšanja emisij. Potrebna je sprememba proračuna EU in prenos sredstev. Odločimo se, da to naredimo.

Letos bo poljska vlada v Poznańu v okviru COP14 predlagala svetoven pregled najboljših tehnologij. Vodilna podjetja in najnaprednejše države bodo predstavile najboljše tehnološke rešitve. Če želimo, da bo Kopenhagen leta 2009 uspešen, moramo najprej doseči, da bo leta 2008 uspešen Poznań.

  Avril Doyle (PPE-DE). – Gospa predsednica, po udeležbi na peti konferenci ZN o podnebnih spremembah COP in MOP sem se z Balija vrnila z občutkom, da smo prvič dosegli uspeh glede tega najpomembnejšega svetovnega vprašanja.

Eno od najbolj jasnih sporočil na Baliju je bila nujna potreba po mehanizmu za zagotovitev preprečevanja krčenja gozdov, degradacija naših gozdov pa je del vsakega mednarodnega sporazuma po letu 2012.

Želela bi, da bi predpisu „20/20/20 do leta 2020“ lahko dodali dodatnih 20 %. Če bi imeli dogovorjeni sistem kreditnih točk za nagrajevanje ali povrnitev škode domačim skupnostim, bi tako z ublažitvijo sedanje stopnje krčenja gozdov, zlasti tropskih gozdov – ne glede na veliko težavnost kartiranja skice bazne linije za obstoječe pogozdovanje – lahko zmanjšali svetovne emisije ogljika za dodatnih 20 %, tako da mora biti naš cilj „20/20/20/20 do leta 2020“.

Na Baliju se je izdelal časovni načrt za svetovni sporazum COP15 leta 2009 v Kopenhagnu, ki ste ga prav spretno vodili za Evropsko unijo in čestitam vam, komisar, za vaš osebni prispevek.

  Anni Podimata (PSE). – (EL) Gospa predsednica, gospod komisar, EU je vodilna pri prizadevanju za boj proti podnebnim spremembam in pri tem prizadevanju imate nedvomno posebno vlogo. Vendar če želi EU ostati vodilna pri tem prizadevanju, ni dovolj le, da ustvarja zakonodajne pobude ali oblikuje zavezujoče cilje. EU mora biti vodilna tudi pri izvajanju zavezujočih ciljev, ki jih je določila, pri čemer mora biti čim bolj enotna. Vidimo lahko, da države članice EU zelo različno izvajajo cilje v zvezi z bojem proti podnebnim spremembam. Zato zdaj pričakujemo ukrepe, spodbude in pobude, ki bodo zmanjšali te razlike in bodo dosegli veliko bolj usklajene odzive držav članic EU v zvezi s tem ciljem.

  Zita Pleštinská (PPE-DE). – (SK) Kot nadomestna članica Začasnega odbora za podnebne spremembe želim poudariti velik uspeh, ki ga je Evropski parlament dosegel na svetovni konferenci na Baliju.

Evropski parlament mora postati vizionar, ki vztraja pri stalnem trajnostnem razvoju. Kaj moramo narediti zdaj? Prvič, ne smemo zmanjšati našega prizadevanja. Evropska unija mora spodbujati naložbe v raziskave in razvoj, katerih cilj je razvoj učinkovitih tehnologij, za katere je potrebno manj energije.

Ne moremo govoriti izključno o CO2. Določitev vedno strožjih ekoloških pogojev ni prava rešitev: na tak način postavljamo naša mala in srednje velika podjetja v Evropi v slabši položaj. Ne smemo zavračati novih zamisli, kot je strategija pomoči podnebju, da se njegovo stanje izboljša z medijem vode.

Skupina slovaških in čeških znanstvenikov, ki jih vodi Michal Kravčík, ugledni strokovnjak pri uporabi vode za obnovitev sušnih mestnih območij, je pripravila novo vodno paradigmo. Zbiranje deževnice v vodnih zbiralnikih je preprosta, hitra in zelo učinkovita rešitev. Menim, da je shranjevanje deževnice za prihodnjo uporabo, namesto da se jo pusti izteči v kanale, dobra strateška rešitev ne le v ZDA, ampak tudi v Evropi. Verjamem, da bosta Komisija in Svet podprla zamisli inovatorjev in da bo uporaba nove vodne paradigme tudi v Evropi dobila podporo, ki si jo zasluži.

  Mairead McGuinness (PPE-DE). – Gospa predsednica, pomembno je poslušati razpravo, se nato odzvati in poslušati tiste, ki so bili na Baliju, ker ne slišimo dovolj, kaj se tam zunaj dogaja.

Lahko postavim eno posebno vprašanje? O podnebnih spremembah se zdaj veliko govori in medtem ko smo javnost ravno navadili na to, menim, da bi jih s tem lahko odvrnili od zanimanja. Pazljivi moramo biti, da je predlagano izvedljivo in da za to lahko pokažemo praktične rezultate.

V zvezi s kmetijstvom, ki ga je omenila gospa Schierhuber, zlasti na Irskem, na primer 28 % emisij povzroči kmetijstvo. Menim, da je kmetijstvo dalo že znaten prispevek. Ponovno moramo biti pazljivi, da od kmetijstva ne zahtevamo preveč in ne tvegamo varnosti preskrbe s hrano. To ni enostavna težava za reševanje. Poudarek je bil na gozdovih. Mislim, da moramo celine z obsežnimi gozdovi spodbujati, da jih ne izkrčijo, tako kot poskušamo spodbujati kmete, da ne orjejo trajnih pašnikov zaradi pomembnih ponorov ogljika.

Torej storimo na svetovni ravni vse, kar lahko, in upajmo, da bodo ljudje sodelovali pri evropskem vodstvu, ker brez njih nimamo možnosti za doseganje naših ciljev.

  Stavros Dimas, komisar. − (EL) Gospa predsednica, najprej bi se rad zahvalil poslancem Evropskega parlamenta za zelo pozitivne prispevke.

Nekaj je jasno: danes smo slišali stališča, ki predstavljajo utemeljitve tistih, ki se niso hoteli premakniti v smeri ratifikacije kjotskega protokola, kot so Združene države in Avstralija. Ta stališča so bila potem opuščena, ko je Avstralija ratificirala kjotski protokol in v Združenih državah tako na zvezni kot državni ravni takšna stališča niso bila več sprejemljiva.

Slišal sem tudi zmotno izjavo, za katero sem prepričan, da jo je spoštovani poslanec povedal v dobri veri, to je, da imajo Združene države boljše rezultate kot Evropa. Kot kažejo podatki za leto 2005 so Združene države povečale emisije toplogrednih plinov za 16,4 %, medtem ko EU dosega kjotski cilj in je leta 2005 imela skupno za 7,9 % manj emisij od ravni iz leta 1990. Tako obstaja velika razlika med dosežki EU in tem, česar Združene države ne dosegajo, in treba je omeniti, da bi morale Združene države zmanjšati emisije za 7 % v skladu s kjotskim protokolom, ki so ga podpisale, vendar ga niso ratificirale. Namesto cilja –7 % so emisije leta 2005 znašale +16,4 %, medtem ko se EU približuje uresničitvi cilja –8 %. To je že manj od ravni iz leta 1990.

Prav tako moram poudariti, da je največja težava Irske veliko povečanje emisij ogljikovega dioksida zaradi prometa. V zadnjih letih smo lahko videli 160-odstotno povečanje emisij toplogrednih plinov. Nedvomno ima veliko vlogo kmetijstvo in na tem področju je na voljo veliko rešitev. Nova Zelandija je na primer razvila posebno živalsko krmo, ki zelo prispeva k omejevanju emisij ogljikovega dioksida.

Gospe in gospodje, akcijski načrt z Balija, ki je bil dogovorjen lani decembra, je pomemben element v razpravi o prihodnji mednarodni ureditvi v zvezi s podnebnimi spremembami. Naš bistven dosežek je bil, da smo že začeli z uradnimi pogajanji; zdaj obstajajo jasni znaki, da je bil nujen cilj pri boju proti podnebnim spremembam v zvezi s sporazumom o podnebnih spremembah, ki zajema obdobje po letu 2012, dosežen. Na področju uporabe Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah je bila potrjena ustanovitev nove začasne skupine za pogajanja v zvezi z dolgoročnim sodelovanjem, skupaj s začasno delovno skupino, ki že deluje v skladu s kjotskim protokolom. Vse podpisnice okvirne konvencije Združenih narodov, vključno z Združenimi državami, bodo sodelovale pri teh pogajanjih. Pomembno vprašanje bo financiranje boja proti podnebnim spremembam. Najti moramo načine za pospešitev financiranja, usmeriti moramo naložbe in doseči, da bodo ti načini še bolj okolju prijazni: to bo spodbudilo čisto tehnologijo in prizadevanje za prilagoditev neizogibnim vplivom podnebnih sprememb ter tako privabilo naložbe iz javnega sektorja in v velikem obsegu tudi iz zasebnega sektorja. To je ključni element pogajanj; vendar naj poudarim, kako pomembno je, da v EU ukrepamo brez vsakega odlašanja. Kot resolucija ustrezno poudarja, moramo med drugim povečati naše prizadevanje za vključitev podnebnih parametrov v našo razvojno politiko.

Prepričan sem, da smo lahko uspešnejši tudi na področjih, kot so trgovina in naložbe na dvostranski in regionalni ravni. Dodatna mobilizacija zasebnega sektorja je prav tako izredno pomembna in jo je treba podrobneje preučiti.

Preprečevanje krčenja gozdov je nedvomno zelo pomembno. Kot ste pravilno poudarili, nam lahko sorazmerno majhne naložbe pomagajo doseči koristi pri boju proti podnebnim spremembam in tudi pri preprečevanju izgube biološke raznovrstnosti. Premikali se bomo v to smer, ker se lahko preprečevanje krčenja gozdov lahko doseže tudi, preden se sklene sporazum ali preden začne veljati nov sporazum. To je zato ključno področje, ki ga moramo obravnavati.

Komisija je odločena pomagati EU, da ohrani vodilno vlogo pri teh novih razpravah o prihodnji ureditvi glede podnebnih sprememb; v zvezi s tem se zelo zanašam na vašo podporo. Smo povsem na začetku pogajanj o politiki v zvezi s podnebnimi spremembami za obdobje po letu 2012. Vodilna vloga EU pri vprašanju podnebnih sprememb bo ključna pri zagotavljanju, da se ta dialog nadaljuje in prinese pozitivne rezultate. Vendar moramo vedno upoštevati, da je naša vodilna vloga odvisna od politik in ukrepov, ki jih sprejmemo v EU, ter pod njihovim vplivom. Izvajanje podnebne politike v EU ter hitra potrditev velike količine podnebnih in energetskih ukrepov bo še naprej izredno pomembna, če želimo ohraniti našo vodilno vlogo in pripeljati mednarodno prizadevanje v boju proti podnebnim spremembam do uspešnega zaključka.

Naj še enkrat poudarim, da se veselimo dodatnega in tesnega sodelovanja s Parlamentom v tem procesu.

  Predsednica. – V skladu s členom 103(2) Poslovnika sem prejela predlog resolucije, s katerim se bo zaključila ta razprava⁽¹⁾.

Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo jutri, 31. januarja 2008.

Pisne izjave (člen 142)

  Sebastian Valentin Bodu (PPE-DE), v pisni obliki. – (RO) Nedavno smo prejeli dokument v zvezi s podnebnimi spremembami, ki jih vsi lahko opazimo. Dokument z naslovom „Ne bojuj se, ampak prilagodi – Prenehati moramo z jalovimi poskusi boja proti podnebnim spremembam“ je bil poslan kot odprto pismo generalnemu sekretarju ZN.

Kot nakazuje že naslov, nas 100 strokovnjakov poziva, da ne sprejmemo podnebnih sprememb z obupanostjo, ampak z navdušenjem, pri čemer dokazujejo, da je CO2 ključen za fotosintezo.

Nisem kemik ali biolog, vendar nisem mogel spregledati velikih podnebnih sprememb, ki so se zgodile v zadnjih letih. Ni težko opaziti, da nimamo več štirih letnih časov, ampak dva. Ne bom se vdal in sprejel zamisli, da bom čez deset let smučal v zaprtem prostoru na 90-metrski strmini. Ne bom sprejel ugotovitve, da se lahko sončim le med 5 in 7 uro zjutraj zaradi strahu pred kožnim rakom. Sam pri sebi si mislim – fotosinteza me prav nič ne zanima, kar si želim, je to, da lahko smučam, se sončim in živim običajno življenje.

  Gyula Hegyi (PSE), v pisni obliki. – (HU) Podnebni vrh, ki so ga Združeni narodi organizirali na Baliju, ni dosegel nobenih posebnih rezultatov, vendar je odprl pot za nov svetovni podnebni sporazum po letu 2012. Žal največji onesnaževalci, kot so Združene države in Kitajska, še vedno nočejo sodelovati pri tem pomembnem procesu, ki je bistven za prihodnost Zemlje. Vendar lahko ob upoštevanju priprav na ameriške predsedniške volitve, kot so potekale do zdaj, upamo, da bo zmagal kandidat, ki v nasprotju s sedanjo administracijo čuti odgovornost za prihodnost našega planeta. Če Združene države podpišejo podnebni sporazum, bo morda lažje prepričati Kitajsko. Seveda ne smemo pozabiti, da je Evropa največji potrošnik kitajskih proizvodov, in tako imamo kot kupci tudi sami prste zraven pri kitajskih emisijah toplogrednih plinov.

Predstavniki Evropske unije so na Baliju v svojih izjavah govorili o zmanjšanju emisij toplogrednih plinov za 25–40 %. Lani je Evropski parlament glasoval za 30-odstotno zmanjšanje emisij. Zadnje poročilo Komisije še vedno priporoča le 20-odstotno zmanjšanje emisij do leta 2020. Priporočljivo bi bilo določiti te cilje, zato da se zunaj in znotraj podpirajo enaki cilji, pri čemer sam seveda podpiram ambicioznejši cilj zmanjšanja za 30 %.

  Daciana Octavia Sârbu (PSE), v pisni obliki. – (RO) Najpomembnejši trenutek konference na Baliju je bilo sprejetje časovnega načrta za varno podnebno prihodnost, kar je nov proces pogajanj, ki naj bi se zaključil leta 2009 ter povzročil nadaljevanje pogajanj o globalnem segrevanju po letu 2012, ko se bo zaključila prva faza kjotskega protokola.

Rezultat konference je sestavljen iz glavnih sklepov, ki podpirajo časovni načrt: sklada za prilagajanje, prenosa zelene tehnologije od bogatih držav na revne, ukrepov za zmanjšanje emisij, ki nastajajo zaradi krčenja gozdov in degradacije gozdov v državah v razvoju. Preprečevanje krčenja gozdov je bistvena prednostna naloga evropske okoljske politike in usklajeno prizadevanje držav članic bo pripomoglo k boju proti globalnemu segrevanju.

Obetajoče je, da akcijski načrt z Balija vključuje strategije za obvladovanje okoljskih katastrof ter načine za obravnavanje izgub in škode, povezanih s podnebnimi spremembami v državah v razvoju. Evropska unija je imela ključno vlogo za uspešen zaključek te konference, pri čemer je zagotovila, da so se ustrezno upoštevala najnovejša znanstvena priporočila Medvladnega foruma o podnebnih spremembah.

  Csaba Sándor Tabajdi (PSE), v pisni obliki. – (HU) Pozdravljam kompromis, dosežen na vrhu za varstvo podnebja na Baliju, in sklep v zvezi s tem, ki ga je sprejel parlamentarni odbor za podnebne spremembe.

Po mojem mnenju kompromis z Balija pomeni napredek, ker so se stranke dogovorile glede mandata za pogajanja o novem sporazumu o podnebnih spremembah, ki bo nadomestil kjotski protokol, ki bo prenehal veljati leta 2012. Hkrati so se države v razvoju in Združene države prvič zavezale k zmanjšanju vpliva podnebnih sprememb.

Stališče Madžarske je enako kot stališča drugih držav članic EU. Marca 2007 se je Evropski sklep odločil za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za 20 % do leta 2020 v primerjavi z ravnjo iz leta 1990. Da bi se ta ambiciozen cilj uresničil, je Evropska komisija pripravila načrt za paket varstva podnebja in obnovljivih virov energije, s čimer je dala zgled drugim industrializiranim državam.

Upam, da bo njeno poročilo o trajnostnem kmetijstvu in bioplinu, ki ga je včeraj sprejel odbor Evropskega parlamenta za kmetijstvo in razvoj podeželja, prav tako prispevalo k boju proti podnebnim spremembam.

Rad bi opozoril na dejstvo, da so podnebne spremembe že postale dejanska težava na Madžarskem, ker dezertifikacija ogroža območje med Donavo in Tiso. Ustaviti je treba okoljsko in socialno erozijo območja Homokhátság, ker lahko povzroči, da bo bivanje približno 800 000 ljudi še bolj ogroženo.

Ustaviti moramo dezertifikacijo Homokhátsága!

(Seja je bila prekinjena ob 20.40 in se je nadaljevala ob 21.00.)

PREDSEDUJOČI: GOSPOD ONESTA
Podpredsednik

(1) Glej zapisnik.

21. Enominutni govori o zadevah političnega pomena

  Predsednik. – Naslednja točka so enominutni govori.

  Iuliu Winkler (PPE-DE). – (HU) Hvala, gospod predsednik. Sklad za regionalni razvoj in kohezijski skladi so zelo pomembni za nove države članice, ker so tam razlike med regijami zelo velike. Moja država, Romunija, lahko zaprosi za več kot 20 milijard EUR za regionalni razvoj do leta 2013. Eno leto po pristopu izkušnje kažejo napredek pri črpanju iz skladov, namenjenih regionalnemu razvoju, vendar smo še vedno daleč od tega, kar želimo doseči. Za romunske regije je ključno, da povečajo svojo sposobnost za črpanje iz skladov, tako da jih učinkovito uporabljajo in sistematično prikažejo.

Romunija potrebuje orodje za to, kot je na primer učinkovit in bolj decentraliziran sistem ustanov javne uprave, ter novo razdelitev na področja gospodarskega razvoja, ker sedanje regije ne ustrezajo namenu in niso učinkovite, zato je treba ustvariti nove regije od spodaj navzgor v skladu z ustreznimi socialnimi sporazumi, ki bi jih vodile izvoljene regionalne vlade. Z novo razdelitvijo Romunije na področja gospodarskega razvoja ne smemo odlašati. Najlepša hvala.

  Marusya Ivanova Lyubcheva (PSE). – (BG) Opozorila bi na nekatere težave, povezane s katastrofami in nesrečami na morju. O takšnih tragedijah se običajno razpravlja, ko se zgodijo, potem pa sčasoma utonejo v pozabo. Vendar so nesreče na morju del skupne pomorske politike. Nanje se moramo pripraviti, tako kot se pripravljamo na izvajanje prenosa.

Bolgarska ladja Vanessa je nedavno doživela brodolom v Azovskem morju. V zadnjih nekaj mesecih se je ob slabem vremenu zgodilo več nesreč v Kerškem zalivu. Nekateri mornarji so umrli, nekateri so pogrešani, nastala je škoda več milijonov eurov. Azovsko morje in Črno morje sta bila onesnažena z nafto. Skupna pomorska politika mora zagotoviti ukrepe za zmanjšanje tveganj in določiti navigacijske ureditve, ki bodo zmanjšale število nesreč. Potrebujemo obsežen program za hiter odziv in izvajanje nujnih reševalnih akcij. Potrebujemo opremo, ki lahko deluje v slabem vremenu in je postavljena na takšnih mestih, da omogoča hitro uporabo na krajih nesreče.

  Magor Imre Csibi (ALDE). – (RO) Gospod predsednik, gospe in gospodje: debelost prizadene več kot polovico prebivalstva v večini držav članic. Še bolj skrb zbujajoče je, da ima vsako leto več kot 400 000 otrok v Evropi prekomerno telesno težo. Eno od vprašanj, ki jih je treba obravnavati pri boju proti debelosti, je učinkovito označevanje živil. Na žalost evropske oznake za živila še ne zagotavljajo informacij, ki jih potrošnik potrebuje za zdravo in varno odločanje.

Zato pozdravljam predlog Evropske komisije, da spremeni direktivo o označevanju živil, in posledično uvedbo poenostavljenega sistema oznak, ki bodo natisnjene na sprednji strani embalaže za živila. Vendar obžalujem, da predlog Komisije ne vključuje sistema označevanja z barvnimi kodami, ki jasno prikazujejo hranilno vrednost proizvoda (nizka, srednja, visoka). Označevanje mora imeti koristi za proizvajalce in potrošnike in dobro obveščeni potrošnik bo sprejemal pametne prehranske odločitve.

  Brian Crowley (UEN). – Gospod predsednik, v zvezi s prihajajočim referendumom o reformni pogodbi na Irskem poudarjam pomen navedenega z gospodarskega stališča, ker se z reformno pogodbo želi izboljšati učinkovitost Evropske unije pri njeni zmožnosti sprejemanja odločitev, kar bo samo po sebi povzročilo večji gospodarski uspeh in večjo rast. S stališča Irske je bilo prejšnje leto 2,6 milijarde EUR vloženih v irsko industrijo in podjetja; ustvarjenih je bilo 9 000 novih delovnih mest; bilo je za 80 milijard EUR izvoza; več kot 80 % vseh izdelkov, proizvedenih na Irskem, je bilo izvoženih večinoma na trge Evropske unije. Povprečna plača na Irskem znaša 44 000 EUR na leto, več kot 3 milijarde EUR pa vlada dobi od davka na dobiček pravnih oseb. Za zagotovitev stalne rasti v gospodarskem smislu so ta vprašanja na področju zaposlovanja, gospodarske rasti in upravljanja premoženja zelo pomembna. Zato na referendumu na Irskem vsi skupaj želimo dobiti glas „za“.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL). – (PT) Medtem ko je brezposelnost na Portugalskem dosegla eno od najvišjih ravni v zadnjih 20 letih, pri čemer je zlasti prizadela ženske in mlade, še ena multinacionalka pritiska na delavce, da razdrejo pogodbo o zaposlitvi. To podjetje je Yasaki Saltano, ki želi opustiti proizvodnjo kablov v kraju Serzedo, Gaia. Potem ko je že zelo zmanjšalo število delavcev, želi nadaljevati s premestitvijo proizvodnje v druge države, zlasti v Azijo in Afriko. Ta multinacionalka je zaposlovala več kot 6 000 delavcev v tovarnah v krajih Ovar in Serzedo, za kar je dobila več milijonov eurov pomoči Skupnosti. Vendar se je število teh delovnih mest zdaj zmanjšalo za več kot dve tretjini.

Zato moramo ponovno poudariti potrebo po učinkovitih ukrepih za preprečevanje takšnih premestitev proizvodnje in ne posegati le po blažilnih ukrepih, kot je sedanji globalizacijski sklad za delavce, ki jih prizadenejo premestitve multinacionalk, zlasti v avtomobilskem sektorju in sektorju avtomobilskih delov, na primer Opel Portugal, Johnson Controls in Alcoa Fujikura, ki so zdaj prenehali delovati.

  Urszula Krupa (IND/DEM). – (PL) Gospod predsednik, na zadnjem zasedanju nisem smela govoriti, zato danes v Evropskem parlamentu protestiram zaradi kršenja človekovih pravic in žaljenja posameznikovega dostojanstva.

Med poletom v Buenos Aires, kamor nas je povabila poljsko-ameriška skupnost ter kjer smo širili in zagovarjali evropske vrednote skupaj z direktorjem katoliške radijske postaje, ki jo spoštujejo milijoni poslušalcev, so nas nadlegovali novinarji zasebne komercialne televizijske mreže TVN, ki so poskušali od nas dobiti intervju ter so osebno užalili duhovnika in mene, poslanko Evropskega parlamenta. To psihološko nasilje, ki je ogrozilo naše duševno in fizično dobro počutje med štirinajsturnim poletom, se je končalo po več posegih letalskega osebja Lufthansa, vendar se je nadaljevalo po pristanku.

Prav tako bi opozorila na nevarnost posredovanja informacij o poletih, številkah sedežev in hotelskih rezervacijah, ki so v nasprotju z veljavno zakonodajo, tretjim osebam, ker jih lahko uporabijo različni teroristi.

  Peter Baco (NI). – (SK) Gospe in gospodje, naši madžarski kolegi v svojih govorih v Evropskem parlamentu redno brez razloga napadajo Slovaško. Zadnji napad je vključeval laž o odpravi nacionalnega radijskega omrežja na Slovaškem in izzivanje v zvezi s tem, kako naj bi Slovaška sodelovala z Madžarsko pri normalizaciji varstva voda Malega žitnega otoka na Donavi.

Končno smo že dosegli dogovor o vodnem režimu v celotni donavski regiji. Zadnji sporazum je bil sestavljen iz pogodbe, ki sta jo sklenili madžarska in slovaška vladna delegacija leta 1998 – sam sem vodil slovaško delegacijo – in dobro se spomnim, da je ta pogodba upoštevala tudi madžarske zahteve v zvezi s tem območjem. Slovaška vlada je to pogodbo ratificirala in jo upošteva, zdaj pa jo mora končno ratificirati in upoštevati še madžarska vlada.

  Roberta Alma Anastase (PPE-DE). – (RO) Gospod predsednik, kot poročevalka o regionalnem sodelovanju v črnomorski regiji izražam zaskrbljenost glede bolgarskega sporazuma z dne 18. januarja 2008, da bo Bolgarija sodelovala pri ruskem energetskem projektu Južni tok.

Projekt predstavlja dvojni izziv za varnost oskrbe z energijo v Evropski uniji. Prvič, podpora projekta s strani države članice nasprotuje prvotnemu cilju diverzifikacije energetskih virov Unije. Projekt Južni tok bi le povečal odvisnost EU od enega vira. Drugič, projekt Južni tok ogroža projekt NABUCCO, ki naj bi bil strateško pomemben za uspešnost politike EU glede varnosti oskrbe z energijo.

Naj opozorim, da je ta sporazum med Bolgarijo in Rusijo nastajal takrat, ko je Evropski parlament z večino glasov sprejel poročilo o sodelovanju na območju Črnega morja.

  Cătălin-Ioan Nechifor (PSE). – (RO) V svojem prvem enominutnem govoru raje ne bi obravnaval negativne teme, ampak kar se je prejšnji teden zgodilo na vzhodni meji Evropske unije, mora biti opozorilo za vse nas.

Skupina ukrajinskih državljanov je 21. in 22. januarja zaprla dostop avtomobilov do mejne točke med Romunijo in Ukrajino Siret-Porubnoe, ker je bila nezadovoljna zaradi zahteve po plačilu za vizum za vstop na romunsko ozemlje, glede na to, da romunski državljani od 1. januarja 2008 ne potrebujejo več vizuma za vstop v Ukrajino.

Kot država članica mora Romunija ravnati v skladu z evropskimi predpisi v zvezi z vizumi za nedržavljane EU in nikakor ne more odobriti posebnega obravnavanja za Ukrajino. Zato menim, da morata Parlament in Komisija Ukrajino pozvati k skladnejšem delovanju, s čimer bi pokazala svojo evropsko usmeritev.

(Predsednik je prekinil govornika.)

  Marian Harkin (ALDE). – Gospod predsednik, opozarjam na nedavno poročilo Agencije za varstvo okolja o kakovosti vode na Irskem. Medtem ko smo veliko vlagali v nadgrajevanje sistemov odpadnih voda v skladu z okvirno direktivo o vodah, moramo še vedno doseči nekatere cilje v zvezi s kakovostjo vode.

V zvezi s tem bi omenil vprašanje, ki smo ga prezrli in ga na Irskem še naprej preziramo: to je vprašanje nadgradnje znatnih sredstev in prenove greznic na Irskem, zlasti na podeželju. Greznice so prevečkrat krivec za onesnaževanje pitne vode na Irskem. Vendar če obstaja težava, mora irska vlada nujno vzpostaviti programe z dodelitvijo pomoči, da preuči in po potrebi nadgradi obstoječe greznice.

Mogoče pa obstaja program za nevlaganje v nadgradnjo greznic, da bi to lahko nato uporabili kot palico, ki bi kaznovala podeželsko prebivalstvo. Če to drži, je kratkoročno in popolnoma v nasprotju z evropsko zakonodajo.

  Francesco Enrico Speroni (UEN). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, neapeljsko politiki imajo navado pošiljati svoje smeti po Evropi. Danes so odpadki dosegli Quirinale, kjer je umazani boljševik Napolitano ukazal dobrikanje, da bi dosegel podaljšanje agonije svojih pivskih prijateljev, brez prizadevanja za demokracijo ali za upoštevanje želje ljudi, da glasujejo za nov parlament. Vendar je to vse, kar lahko pričakujemo od nekoga, ki je zagovarjal sovjetsko invazijo na Madžarsko.

  Pedro Guerreiro (GUE/NGL). – (PT) Izkoristil bi to priložnost, da lahko na plenarnem zasedanju opozorim na nesprejemljiv položaj Kader Şahin, mlade aktivistke turške komunistične stranke, ki je na podlagi odločitve turških oblasti pridržana od januarja 2007, pri čemer niso bili navedeni nobeni razlogi za obtožbe proti njej ali za njeno preventivno zadržanje v priporu do sojenja.

Kader Şahin je bila aretirana, ko je turška policija decembra 2000 nasilno končala tiskovno konferenco, ki je obtoževala uporabo prisilnih ukrepov pri turških političnih zapornikih. Ker je 5. februarja predvideno še eno zaslišanje v zvezi z njeno zadevo, smo osupli zaradi tega položaja in pozivamo turške organe, da jo takoj izpustijo in razveljavijo neutemeljene obtožbe proti njej.

  Gerard Batten (IND/DEM). – Gospod predsednik, Aleksander Litvinenko je v Italiji pričal o Mitrokhinovi komisiji in mi osebno zatrdil, da je bil Romano Prodi neke vrste agent KGB. Mario Scaramella iz Mitrokhinove komisije je nato prišel v London in opozoril gospoda Litvinenka na grožnje z umorom. Kmalu zatem je bil gospod Litvinenko umorjen.

Gospod Scaramella se je vrnil v Italijo, kjer je bil takoj aretiran. Zadnjih 13 mesecev je priprt zaradi izmišljenih obtožb, brez sojenja in brez dostopa do zunanjega sveta. Gospod Scaramella je izgubil svoj prihodek, dom, ločen je od svojih otrok, njegovo zdravje pa je ogroženo. Mario Scaramella je politični zapornik. Njegov stalni pripor je sredi Evropske unije škandal. Njegov edini prestopek, če temu lahko tako rečemo, je bila pomoč prodiranju svetlobe v pokvarjene kotičke evropske politike. Vsi demokrati morajo zahtevati njegovo takojšnjo brezpogojno izpustitev.

  László Tőkés (NI). – (HU) V tem evropskem letu medkulturnega dialoga želim opozoriti na izredno diskriminacijski osnutek zakona romunske konzervativne stranke, ki bi, če bi bil sprejet, pripadnike etničnih manjšin, ki ne govorijo uradnega jezika Romunije, kaznoval z izgubo državljanstva. Ta jezikovni zakon je predvsem usmerjen v madžarsko skupnost v njihovi starodavni domovini Transilvaniji. Do zdaj mu še nobena romunska parlamentarna stranka ni nasprotovala in celo Nacionalni svet za boj proti diskriminaciji mu je dal zeleno luč. Hkrati se romunski parlament pripravlja na sprejetje še enega diskriminacijskega zakona, to je zakon o izobraževanju. V zvezi s temi vprašanji se bomo zelo kmalu obrnili na Leonarda Orbana, romunskega komisarja, ki je pri Evropski komisiji odgovoren za večjezičnost, ker smo prepričani, da mora Romunija upoštevati demokratično prakso Evropskega parlamenta v zvezi z jezikovnimi zakoni.

  Colm Burke (PPE-DE). – Gospod predsednik, rad bi predstavil vprašanje v zvezi s konvencijo o posvojitvi otrok. Sprejel jo je Svet Evrope leta 1967. Štiri desetletja zatem je zastarela in jo je treba zamenjati.

Svet Evrope se je leta 2002 odločil, da jo je treba spremeniti. O predlogih so se dogovorili leta 2004. Pravni strokovnjaki so se o besedilu nove konvencije dogovorili leta 2007. Vendar se zdi, da ena država predstavlja oviro in tako ovira njeno predložitev odboru ministrov.

Menim, da mora Parlament poslati jasno sporočilo Svetu Evrope glede najhitrejše možne spremembe tega vprašanja in vzpostavitve nove konvencije, da se jo posodobi na podlagi dogodkov v posameznih državah ter tudi upošteva odločitve sodišča za človekove pravice. Prosil bi, da se jasno sporočilo pošlje Svetu Evrope.

  Genowefa Grabowska (PSE). – (PL) Gospod predsednik, stroški za vizume za nedržavljane EU so se povišali po razširitvi schengenskega območja. Belorusi morajo na primer zdaj za vizum plačati 12-krat več – 60 eurov namesto 5 eurov. To je toliko, kot v Belorusiji zasluži zdravnik pripravnik. Šestdeset eurov je tretjina povprečne mesečne plače. Za veliko Belorusov je to ovira, zaradi katere ne morejo pridobiti vizuma in obiskati sosednjih držav v EU.

Unija ogroža neposredne stike med državljani ravno v času, ko v lizbonsko pogodbo vključuje politiko dobrega sosedstva. Povečanje cen vizumov je tako neprijeten paradoks. Je pa tudi odlično darilo za predsednika Lukašenka, ki pravi, da Belorusi ne morejo ničesar pričakovati od Evrope.

Gospe in gospodje, to je treba spremeniti. Pozivam k sprejetju vseh ukrepov, ki so potrebni za zmanjšanje cene vizumov za državljane Belorusije.

  Toomas Savi (ALDE). – Gospod predsednik, včeraj je ruska mladinska organizacija Nashi, ki jo financira država, objavila seznam Estoncev, za katere predlagajo, da se jih razglasi kot nezaželene osebe v Rusiji. Med njimi je poleg predsednika Republike Estonije Toomasa-Hendrika Ilvesa, nekdanjega poslanca EP, tudi moj prijatelj in sodelavec Tunne Kelam, član delegacije v odboru za parlamentarno sodelovanje med EU in Rusijo.

Organizacija Nashi, ki podpira nedemokratični režim predsednika Putina, gospoda Kelama opisuje kot vztrajnega rusofoba, znanega po razdražljivosti in nezdravem domačem nacionalizmu.

Vsi, ki dobro poznamo gospoda Kelama, gotovo vemo, da so te brezsrčne besede popolna laž. Menim, da se mora Evropski parlament odzvati na tako žalitev. Po drugi strani pa je biti sovražnik sovražnikov demokracije v Rusiji tudi kar velik poklon za gospoda Kelama in njegovo prizadevanje.

  Ewa Tomaszewska (UEN). – (PL) Gospod predsednik, eno od glavnih načel, ki se spoštuje po vsej Evropski uniji, je načelo nediskriminacije. Veliko dokumentov se sklicuje na potrebo po posebni zaščiti pravic invalidov. Socialna vloga športa, vključno z njegovo vlogo pri socialni integraciji, je tudi zelo pomembna. Nekatere države EU zdaj sprejemajo zakonodajo o socialni pomoči za športnike in nekdanje športnike, zlasti nekdanje udeležence olimpijskih iger, ki so v težkem gmotnem položaju. Toliko bolje. Vendar je težko sprejeti, da se v zvezi s tem spregledajo invalidni športniki.

  Desislav Chukolov (NI). – (BG) Zadnjih 20 let bi morala biti Bolgarija pravna država, ampak ni. Neokomunistov v naši državi ne ustavi prav nič. Georgi Pirinski, predsednik bolgarskega parlamenta, omejuje svobodo govora, ker določa prepovedi za novinarje in jim tako onemogoča opravljanje njihovega dela. Hkrati se je izkazalo, da je gospod Pirinski državljan ZDA in v skladu z bolgarsko zakonodajo ni bolgarski državljan. Na drugi strani pa ima eden od najbolj razvpitih prekupčevalcev z drogami, Budimir Kujović, bolgarsko državljanstvo, ker so mu vodilni z notranjega ministrstva izdali potni list, zato da lahko svobodno potuje po Uniji in opravlja svoje posle. Državno tožilstvo je opravilo preiskavo, nihče ni kriv, vendar potni list ostaja dejstvo.

Hkrati je stranka, ki je najmočnejša v opoziciji v naši državi, Ataka, predmet vsakodnevnih napadov s strani vladajočih sil. Žena vodje stranke, Kapka Siderova, je imela splav, ker je šlo nadlegovanje tako daleč, da je bila obtožena v izmišljenem političnem sojenju. Končno predlagam, da gospod Pöttering naredi kaj več, kot da le ravnodušno sedi in podpira neokomuniste v Bolgariji.

  Jaroslav Zvěřina (PPE-DE). – (CS) Že leta 2000 je Svet Evrope izrazil željo, da se Evropska unija v 10 letih preoblikuje v najbolj dinamičen in konkurenčen del sveta. Od takrat je bilo večkrat rečeno, da nam to nekako ne uspeva.

Nič bistvenega ni bilo narejenega v zvezi s patentno zakonodajo in naše celotno inovacijsko okolje je premalo dinamično.

Spremenjena lizbonska strategija ne prinaša nič posebno novega. Morda so cilji, ki jih postavlja, malce skromnejši. To je še en razlog, zakaj moramo poskusiti določiti cilje, ki jih je lažje uresničiti. Po mojem mnenju ti vključujejo poenostavitev zakonodaje in odpravo nepotrebnih predpisov na vseh področjih, kjer je to mogoče.

Omejitev velike količine evropske zakonodaje je obetajoča metoda. V zvezi s tem bi bila vsekakor koristna uvedba načela „prekinjenosti“ pri delu Evropskega parlamenta. Pozitiven korak bi bil, če bi se lahko zakonodajni predlogi, ki niso bili predloženi, opustili ob koncu parlamentarnega obdobja.

  Pierre Pribetich (PSE). – (FR) Gospod predsednik, pretekli teden je bil predložen zakonodajni sveženj o podnebnih spremembah. Pozdraviti moramo namen predlogov Komisije. Ta vprašanja vplivajo na veliko področij, zlasti na področje stanovanj, in sicer socialnih stanovanj. Zavedamo se, da bodo te nujne spremembe vplivale na velik delež stanovanjskih enot. Stroški ogrevanja, na primer, so velik izdatek za najemnike, zato jih je treba urediti in celo znižati. Spremembe na področju socialnih stanovanj so del naše politike trajnostnega razvoja in pozivajo k ustreznemu financiranju za izpolnitev teh novih zahtev. Do sedaj je Komisija finančna sredstva namenjala predvsem novim državam članicam, ki so zato prejele znatno finančno podporo. Medtem ko je stare države članice niso prejele. Nacionalne stanovanjske politike potrebujejo dosledno finančno podporo za pospešitev sprememb na področju socialnih stanovanj. Če želimo, da bodo opisane politike verodostojne, moramo od besed preiti k dejanjem. Komisija bo morala za socialna stanovanja sprejeti nadaljnje potrebne spremembe ukrepanja in financiranja po vsej Evropski uniji.

  Hans-Peter Martin (NI). – (DE) Gospod predsednik, uradno želim izpostaviti dogodek, ki se je zgodil v sejni dvorani danes popoldan. Ko je zasedanje vodil predsednik Pöttering, je predsednik skupine socialdemokratov Martin Schulz zelo jasno in glasno zavpil iz sprednje vrste, da ga je bilo lahko slišati do sem. „Utihnite, idiot,“ je dejal. To je nesprejemljivo, žaljivo in obrekljivo obnašanje. Pričakujem, da bodo sprejeti ustrezni ukrepi, zlasti zato, ker se ta oseba poteguje za mesto, ki ga trenutno zaseda gospod Pöttering. Tako se ne vodi parlamenta. Hkrati so bili nekateri poslanci izključeni naključno, ker so si drznili pozvati k referendumu, in so jim nato grozili z nesmiselnimi sankcijami, kar je vse skupaj še poslabšalo.

  Petya Stavreva (PPE-DE). – (BG) Drugo leto članstva Bolgarije v Evropski uniji bo za bolgarske kmetovalce, ki proizvajajo mleko, kmalu usodno. Dejavniki, kot so visoke cene krme, nizke nakupne cene na kmetiji za mleko, pomanjkanje finančnih sredstev za krmljenje živine v zimskih mesecih in neusmerjena vladna politika na področju živinoreje, bi lahko povzročili propad živinoreje in stečaj številnih bolgarskih kmetov. V tem času, ko je reforma skupne kmetijske politike zlasti pomembna tema za Evropsko unijo, bi morali upoštevati tudi trenutne razmere na področju kmetijstva v novih državah članicah. Ne smemo zapostavljati težav kmetov v novih državah članicah, ki so posledica prilagajanja evropskim standardom. Bolgarski kmetje tako kot njihovi evropski kolegi pričakujejo modre odločitve za prihodnost kmetijskih dejavnosti v Skupnosti.

  Marianne Mikko (PSE). – (ET) Gospe in gospodje, popolno pozornost moramo nameniti nadlegovanju direktorja sanktpeterburške pisarne Britanskega sveta gospoda Kinnocka in njegovih kolegov, ki so jih ruski organi celo zaslišali. Obtožbe proti Britanskemu svetu so le eden od številnih dogodkov, kamor spadajo tudi kibernetski napad na Estonijo, prepoved poljskih živil in radioaktivni napad v Londonu. Za vsakega od teh dogodkov je Kremelj nedolžno trdil, da gre za osamljen primer.

Gospe in gospodje, veliko osamljenih primerov nakazuje na sistem. Ruski minister za zunanje zadeve gospod Lavrov je pretekli četrtek izrecno dejal, da je reforma evropske varnostne strukture prednostna naloga ruske zunanje politike leta 2008. Rusija želi ohromiti našo zunanjo politiko in nas stisniti v energetski primež med severno- in južnoevropskim plinovodom ter s tem doseči reformo Evropske unije.

Ker ne želimo postati nezaščitena tarča močne ruske zunanje politike, moramo solidarnostno združiti moči. V Evropskem parlamentu moramo obsoditi nadlegovanje Britanskega sveta.

  Marian Zlotea (PPE-DE). – (RO) Prosti pretok blaga je eden od temeljev Evropske unije. Parlament bi želel opozoriti na položaj tega temeljnega načela v Romuniji. Po pristopu se je romunska vlada odločila sprejeti prvo pristojbino za registracijo motornih vozil. Nato je vlada napovedala, da namerava odpraviti to pristojbino, ki po mnenju Komisije krši pravni red Skupnosti, ter tako ustaviti postopek za ugotavljanje kršitev, ki je bil sprožen proti Romuniji. Vendar romunski organi zavračajo povrnitev pristojbin, ki so jih državljani že plačali, čeprav to določa sodna praksa Sodišča Evropskih skupnosti.

Gospod predsednik, gospe in gospodje, koncept evropskega državljanstva in enakih pravic za vse evropske državljane bo v celoti uresničen šele, ko bodo vse države članice prenesle pravice, opredeljene v Pogodbi, v svojo zakonodajo in ravnale v skladu z njimi. Sporočam, da sem sestavil pisno izjavo, in pozivam vas k podpisu, da bi se v prihodnje takšnim dogodkom izognili.

  Silvia-Adriana Ţicău (PSE). – (RO) Z lizbonsko strategijo se je EU zavezala, da bo postala najbolj konkurenčno na znanju temelječe gospodarstvo. Cilji lizbonske strategije so večje vlaganje v raziskave, razvoj informacijske družbe in ustvarjanje visokokvalificiranih delovnih mest.

Na žalost zelo malo držav članic namenja 3 % BDP za raziskave. Dve tretjini teh sredstev mora zagotoviti zasebni sektor. Ko govorimo o zmanjševanju podnebnih sprememb, trajnostnih virih energije, zelenih vozilih, zviševanju energetske učinkovitosti različnih industrij, uporabi digitalne tehnologije itd., mora biti vlaganje v raziskave ena od prednostnih nalog. Na žalost se kljub dodeljenim nacionalnim in evropskim sredstvom za raziskave izsledki osnovnih raziskav redko uporabljajo v industriji.

Pozivam Evropsko komisijo, da pripravi strategijo in akcijski načrt, ki bosta vsem evropskim državljanom omogočila izkoristiti rezultate raziskav. Prepričana sem, da bo razvoj uporabnih raziskav omogočil ustvarjanje visokokvalificiranih delovnih mest in razvoj na znanju temelječega gospodarstva.

  Oldřich Vlasák (PPE-DE). – (CS) Gospe in gospodje, naj spregovorim o temi, ki je zelo pomembna za ohranjanje različnih regionalnih proizvodov in zaščito tradicionalnih proizvodov, in sicer „České pivo“ (češko pivo).

Ime „České pivo“ je bilo objavljeno v Uradnem listu Evropske unije letos v sredini januarja skupaj s predlogom o registraciji imena kot zaščitene geografske označbe.

Da je „České pivo“ edinstveno, ne menijo le potrošniki, ampak tudi strokovnjaki s področja pivovarske industrije in uradniki Komisije. Zaradi razvoja češke pivovarske industrije v preteklosti, vrste slada in hmelja ter posebnih postopkov varjenja piva ima „České pivo“ edinstven okus, ki se razlikuje od vseh evropskih vrst piva, kot sta Heineken ali Stella Artois.

Češka republika si je prizadevala za registracijo več kot tri leta. Dolga in utrudljiva pogajanja so se končala z objavo v Uradnem listu.

Zahvaljujem se uradnikom Evropske komisije in češkim strokovnjakom za odgovoren pristop k reševanju tega vprašanja. Verjamem, da nič več ne more preprečiti pivu „České pivo“, da ne bi postalo del evropske kulturne dediščine.

  Catherine Stihler (PSE). – Gospod predsednik, želim predstaviti vprašanje kronične obstruktivne pljučne bolezni (KOPB), ki bo do leta 2020 tretji glavni vzrok smrti na svetu. Zaradi te bolezni je leta 2000 umrlo 2,7 milijona ljudi. Do tri četrtine ljudi s to boleznijo ima težave z enostavnimi stvarmi, kot je hoja po stopnicah. KOPB je povezana z veliko drugimi zdravstvenimi težavami, pri tem kajenje ni le ednini tvegani dejavnik: cigaretni dim iz okolice in onesnaževanje sta prav tako povezana z boleznijo. S staranjem prebivalstva bo bolezen postala večja težava. Pozivam kolege, da podpišejo pisno izjavo 0102/2007.

  Csaba Sógor (PPE-DE). – (HU) Gospod predsednik, govorim v maternem jeziku, madžarščini. Doma tega ne morem. Vesel sem, da mi je tukaj to omogočeno. Glede vprašanja Romov je dolžnost nas vseh, da zmanjšamo napetost, ki je nedavno nastala med etničnimi skupinami, in ustavimo razširjeno sovraštvo do Romov. Najti moramo rešitev za ekonomsko migracijo.

Strategija EU v zvezi z Romi je osnova za oblikovanje politike glede novih in tradicionalnih nacionalnih manjšin v EU. Dogajanje na Kosovu nas je znova opozorilo, da je vprašanje človekovih pravic in pravic manjšin postalo mednarodno in evropsko vprašanje. Odgovorni smo za dogajanje v EU in zunaj njenih meja. V eni od držav članic trenutno niso v ospredju pravice Skupnosti, ampak kazniva dejanja. V Romuniji bi lahko zaradi jezikovnega zakona na sto tisoče ljudi izgubilo državljanstvo. To omenjamo zato, ker smo vsi odgovorni za svoje države, sosede in celotno Evropo. Te odgovornosti nimamo le med volitvami, ampak tudi pri vsakdanjem delu in učinkovitem reševanju vprašanja Romov. Hvala.

  Árpád Duka-Zólyomi (PPE-DE). – (SK) Ozračje v slovaškem parlamentu je napeto in nenavadno. Sprejeti je treba odločitev o lizbonski pogodbi, vendar se opozicijski poslanci v znak nasprotovanja nedemokratičnemu zakonu o tisku glasovanja ne nameravajo udeležiti. To je presenetljiva novica, vendar kaj je bistvo?

Vlada Roberta Fica sprejema ukrepe, ki so v nasprotju z osnovnimi demokratičnimi načeli in načeli pravne države. Predsednik vlade ne upošteva opozicije in že večkrat je dejal, da so po njegovem mnenju glavna opozicija mediji. Zakon o tisku je omejevalen ter na nesprejemljiv način omejuje svobodo govora in tiska. To sta izpostavila tako slovaški sindikat novinarjev in tudi OVSE, ki je celo odločno pozvala Parlament, da spornega predloga ne sprejme.

V imenu velike večine opozicijskih poslancev lahko povem, da podpiramo lizbonsko pogodbo in obžalujemo, da slovaška opozicija ne more na drugačen način izraziti nasprotovanja sramotnemu zakonu o tisku.

  Zita Pleštinská (PPE-DE). – (SK) Evropski parlament je s podelitvijo nagrade saharov kubanskemu disidentu Oswaldu Payi Sardińasu leta 2002 in skupini Ženske v belem leta 2005 prepoznal boj za človekove pravice na Kubi, vendar, gospe in gospodje, zgolj solidarnost ni dovolj.

Kubanci, ki lahko le sanjajo o svobodi, medtem ko jim grozita zatiranje in zaporna kazen, potrebujejo več kot solidarnost. Ženske v belem (Damas de Blanco) potrebujejo konkretno pomoč Evropskega parlamenta, da bi lahko osvobodile može in nasprotnike diktatorskega režima, ki se jim je zdravstveno stanje zaradi nečloveških razmer v zaporu poslabšalo in lahko celo umrejo.

Gospod predsednik, prosim vas za pomoč pri izpustitvi 45-letnega Antonia Ramóna Díaza Sáncheza, ki je bil leta 2003 obsojen na sedemindvajset let zapora. Antonio, čigar družini pomagamo ter ki smo ga kolega poslanca Peter Šťastný in Milan Gaľa ter jaz simbolično posvojili, je resno bolan in nujno potrebuje pomoč. Brez pomoči bo bolezni podlegel v zaporu.

  Péter Olajos (PPE-DE). – (HU) Hvala, gospod predsednik. Pretekli teden je predsednik Barroso tukaj v Parlamentu predstavil časovni načrt Komisije za ambiciozno zmanjševanje emisij ogljikovega dioksida v Evropi. Naslednji dan je svet v Trebišovu na Slovaškem soglasno zavrnil načrt za izgradnjo elektrarne, ki bi na leto v ozračje izpustila štiri milijone ton ogljikovega dioksida ter gradnji katere so s peticijami in denarnimi kaznimi nasprotovali na obeh straneh meje. Lahko bi dejali: „Bravo demokracija, subsidiarnost in državljanski pogum.“ Toda postavlja se še eno vprašanje. Kako lahko slovaško ministrstvo za okolje sploh pomisli na to, da bi podprlo in predlagalo gradnjo takšne elektrarne? Zame to pomeni, da je nekaterim državam Komisija odobrila previsoke kvote emisij ogljikovega dioksida. Zato pozivam Komisijo, da pregleda razloge za dodelitev kvote emisij ogljikovega dioksida Slovaški, ker če lahko slovaška vlada v letu 2008 razmišlja o ogromni elektrarni na premog z zastarelo tehnologijo, to pomeni, da sistem spodbud Unije ni uspešen. Hvala.

  Milan Gaľa (PPE-DE). – (SK) Skupina evropskih regulatorjev v svojem poročilu, objavljenem 17. januarja 2008, ugotavlja, da so se po sprejetju direktive Evropskega sveta in Parlamenta o gostovanju v javnih telefonskih omrežjih v Skupnosti stroški gostovanja znižali in da operaterji niso poskušali nadomestiti izgube z zvišanjem stroškov drugih vrst klicev.

Nadalje ugotavlja, da za gostujoče klice operaterji mobilnih omrežij EU zaračunajo tudi do 20 % več zaradi cen klicev: gostujoči klici se zaračunavajo po minutnem intervalu. Cenim prizadevanje komisarke Redingove, ki je napovedala, da si bo Komisija prizadevala odpraviti to težavo.

Menim, da morajo mobilni operaterji potrošnikom zaračunati gostujoče klice po sekundnem intervalu, tako kot to izvajajo na nacionalni ravni. Nadalje predlagam, da dokument, ki je v pripravi, obravnava tudi ceno sporočil SMS in podatkovne storitve gostovanja.

  Avril Doyle (PPE-DE). – Gospod predsednik, modra decembrska odločitev Komisije, da omogoči uvoz brazilske govedine le iz odobrenih gospodarstev, predviden od 1. februarja, predstavlja pozitiven seznam približno 300 kmetij, ki je bil sestavljen na podlagi prejšnjih inšpekcijskih pregledov Urada za prehrano in veterinarstvo.

Prevladuje zmeda zaradi današnje izjave komisarja Kyprianouja, da bo od tega petka veljala prepoved, ker so brazilski organi predstavili seznam 2 600 kmetij, kar vzbuja dvome, saj bo za njihov pregled potrebno več časa. Vendar komisar je nadaljeval in citiram: „Trenutno pozitivnega seznama ni ... vendar se seveda to lahko v nekaj dneh spremeni.“

Torej bo prepoved veljala ali ne? Ali bo približno 300 pregledanih gospodarstev dejansko sestavljalo pozitivni seznam, dokler se inšpekcijski pregledi ostalih ne opravijo? Zakaj danes Kyprianou ni dal sporočila za javnost? Naši potrošniki in kmetje si zaslužijo pojasnilo.

  Mairead McGuinness (PPE-DE). – Gospod predsednik, ali lahko opozorim Parlament na zelo pomembno poročilo, ki ga je včeraj objavila Komisija, o življenjih več kot milijon Evropejcev, ki živijo v zavodih? To so invalidne osebe, sklepi poročila pa niso preveč vzpodbudni. Kakovost življenja v teh zavodih se zelo razlikuje, medtem ko dostojanstvo ljudi, ki tam živijo, ni vedno zagotovljeno.

Nega v zavodih je pogosto nesprejemljivo slabe kakovosti. Ali lahko kolegi v Parlamentu preberejo poročila lastne države, ker bi nas to mogoče predramilo? Vem, da je položaj v Bolgariji nedavno zbudil medijsko pozornost, veliko nas je glede tega zaskrbljenih, vendar bi celo v moji državi na tem področju lahko dosegli izboljšave.

To ni le vprašanje denarja. Storitve v skupnosti niso veliko dražje kot nega v zavodih, če upoštevamo potrebe prebivalcev in kakovost njihovega življenja.

Nazadnje bom omenila Delta Center, ki sem ga prejšnji teden obiskala v kraju Carlow na Irskem. To je model najboljše prakse za odrasle invalide, ki lahko živijo v skupnosti in obiskujejo ta center.

  Mihaela Popa (PPE-DE). – (RO) Gospod predsednik, vprašanje Romov zadeva celotno Evropsko unijo in ne le Romunije. Unija je odobrila znatna finančna sredstva za zagotavljanje spodbujanja enakih možnosti. Sredstva so bila namenjena za odpravljanje rasnega razlikovanja Romov. Menim, da je treba spremljati porabo teh evropskih sredstev, zlasti trajnost projektov, ki jih financira EU.

Miselnost je težko spremeniti. Vendar igra pri spreminjanju miselnosti pomembno vlogo izobrazba. Zato menim, da je treba nameniti dodatna sredstva za medkulturno izobraževanje, kulturne in umetniške dejavnosti, športne prireditve, možnost ponovnega izobraževanja, zdravstveno izobraževanje itd., da bi zagotovili vključevanje Romov v vse evropske družbe. Ponovno poudarjam, da je treba spremljati te programe, zlasti njihovo trajnost.

  Predsednik. – Končali smo enominutne govore, ki so trajali dlje kot ponavadi. Mislim, da so bili to najdaljši enominutni govori v zgodovini tega parlamenta. To se je moralo enkrat zgoditi.

22. Akcijski načrt za energetsko učinkovitost: uresničitev možnosti (razprava)

  Predsednik. Naslednja tema je poročilo Fione Hall v imenu odbora za industrijo, raziskave in energijo o akcijskem načrtu za energetsko učinkovitost: uresničitev možnosti (2007/2106(INI)) (A6-0003/2008).

  Fiona Hall, poročevalka. − Gospod predsednik, zahvaljujem se poročevalcem v senci za njihovo dobro sodelovanje pri tem poročilu.

Energetska učinkovitost je ključna za zmanjševanje emisij ogljika, krepitev varnosti oskrbe in povečanje gospodarske učinkovitosti. Komisija je oktobra 2006 pripravila akcijski načrt za energetsko učinkovitost, ki predlaga 20-odstotno izboljšanje energetske učinkovitosti do leta 2020 in določitev desetih prednostnih področij ukrepanja. Ta zajemajo naprave, zgradbe, prevoz, ozaveščanje o energetski učinkovitosti in še več. Voditelji držav Evropske unije so akcijski načrt Komisije podprli marca lani, medtem ko je energetska učinkovitost prišla na naslovnice, ker je kanclerka Merklova izjavila, da je treba neučinkovite žarnice z žarilno nitko prepovedati.

Zdaj je za ocenitev akcijskega načrta na vrsti Parlament. Upam, da bo naše poročilo poslalo resno opozorilo o željah poslancev EP glede energetske učinkovitosti. Prvo opozorilo v zvezi s tem poročilom je, da nekateri predlogi Komisije niso preveč zadovoljivi. Navajam tri primere. Prvič, predlog o reviziji direktive o energetski učinkovitosti stavb: Komisija predlaga najmanjše zahteve energetske učinkovitosti stavb in gradbenih sestavin, kar je koristno. Stavbe so ključne pri zmanjševanju povpraševanja po energiji. Več kot 40 % energije, ki jo uporabljamo, se porabi v stavbah, 75 % današnjih stavb se bo ohranilo tudi do leta 2050, zato moramo obravnavati energetsko učinkovitost obstoječih stavb in tudi novih. Vendar praga 1 000 m2 v direktivi o energetski učinkovitosti stavb ne moremo le zniževati; vsega skupaj bi se morali znebiti in direktivo uporabljati za vse stavbe, ki se ogrevajo in hladijo, ne glede na velikost. Predložiti moramo tudi rok za standard pasivne hiše za stanovanjske in nestanovanjske stavbe po Evropi. Ni dovolj dobro, da to jemljemo le kot srednjeročni cilj.

Drugič, glede naprav poročilo Parlamenta pozdravlja predlog o uvedbi najmanjših zahtev energetske učinkovitosti skupaj z dinamičnim sistemom označevanja z energijskimi nalepkami, da se za napredkom tehnologije ne zaostaja. Vendar naše poročilo poziva Komisijo, da predloži zahtevo po učinkovitosti enega vata za stanje pripravljenosti in izvede analizo potencialnega varčevanja z energijo na podlagi popolne odprave stanja pripravljenosti. V poročilu tudi pozivamo Komisijo, da določi časovni okvir, da s trga popolnoma odpravi nekatere energetsko zelo neučinkovite predmete, kot so grelniki za zunanje ogrevanje.

Tretjič, poročilo zahteva, da se več pomoči nameni podjetjem, ki jih prizadene zlasti zvišanje cen goriv in potrebujejo energetsko učinkovitost. Na žalost so programi financiranja EU in nacionalni programi financiranja zapleteni. Koristno je, če imate veliko družbo, vendar če ste mikropodjetje s peščico zaposlenih, potem ne morete dostopati do zapletenih programov. Mala podjetja je treba obravnavati kot domača gospodinjstva in jim ponuditi enostavne programe ter predhodna sredstva.

Torej prvo sporočilo poročila je, da moramo stopiti korak naprej. Drugo pomembno sporočilo je, da Komisiji in nacionalnim vladam ni uspelo izvesti veljavne zakonodaje o energetski učinkovitosti. Akcijski načrt Komisije za prihranitev 20 % energije do leta 2020 ni samostojen načrt. Zelo temelji na prejšnji zakonodaji, katere izvajanje je sramotno. Direktivo o stavbah je ustrezno preneslo le nekaj držav članic. Šest mesecev po preteku roka 30. junija tretjina držav članic še vedno ni predložila svojih akcijskih načrtov za energetsko učinkovitost. Komisija ni pripravila vseh 20 dodatnih oseb, ki bi bile potrebne za izpolnitev obveznosti glede energetske učinkovitosti, zaradi česar se je časovni okvir o akcijskem načrtu iztekel.

Komisiji se vseeno zahvaljujem za pozitiven in konstruktiven odziv na pripombe iz tega poročila ter zlasti za izmenjavo pisem med komisarjem Piebalgsom in gospo Niebler, kar je Parlamentu ponovno predstavilo položaj.

  Andris Piebalgs, komisar. − Gospod predsednik, zahvaljujem se gospe Hall za pravočasno in pomembno poročilo.

Svoje prizadevanje gotovo usmerjamo ne le na izvajanje veljavne zakonodaje, ampak tudi na dejansko izvajanje programa o akcijskih načrtih za energetsko učinkovitost. Omenil bi, da smo bili tudi zelo uspešni. Ta teden smo ustanovili združenje županov, v katerem zdaj sodeluje več kot sto mest. V kolegiju smo zdaj sprejeli direktivo o obnovljivih virih energije, ki posredno izboljšuje energetsko učinkovitost. Sprejeli smo predlog o zmanjšanju CO2 v sektorju, ki ni v sistemu za trgovanje z emisijami. Sprejeli smo predlog o emisijah iz avtomobilov. Navedem lahko še nekaj pomembnih ukrepov, pri katerih je pomagala Komisija. Nismo se oprli le na vprašanja zakonodaje. Teden trajnostne energije je dober primer, kako politika Komisije prinaša rezultate glede spodbujanja energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije.

Menim, da moramo okrepiti izvajanje. Komisija je sprožila 59 postopkov za ugotavljanje kršitev nepravočasnega izvajanja. Danes poteka 42 postopkov za ugotavljanje kršitev. Komisija bo to delo nadaljevala in preverila tudi vso zakonodajo o skladnosti. Evropska komisija je na to močno osredotočena. Menim, da bodo z zdajšnjim zakonodajnim predlogom o sistemu za trgovanje z emisijami in sektorje, ki v ta sistem niso vključeni, ter o obnovljivih virih energije države članice več poudarka namenile energetski učinkovitosti.

V zvezi z akcijskimi načrti za energetsko učinkovitost smo začeli precej negotovo. Pisal sem ministrom, ki sem jih opozoril na njihovo dolžnost, da poročajo in oblikujejo kakovostne načrte; zdaj je to opravilo 21 od 27 držav članic. Opravili smo predhodno analizo akcijskih načrtov energetske učinkovitosti, ki so del svežnja, včasih pa jih nekoliko zasenči zakonodajno delovanje. Menim, da je prav, da to nadaljujemo.

Glede vprašanj, ki jih je omenila gospa Hall, je prenova direktive o stavbah v letošnjem delovnem načrtu. Zdaj smo v zadnji fazi opredeljevanja energetske učinkovitosti pri napravah. Spremenili bomo tudi direktivo o označevanju. Dejansko upoštevamo vse zahteve Evropskega parlamenta.

Vendar menim, da ta direktiva ponuja tudi zelo dobre smernice za Komisijo, ki jih mora upoštevati, saj je zelo konkretna. Tako se v nekaterih primerih stvari izboljšujejo, medtem ko se v drugih poslabšujejo. Zares menim, da smo pozorni, ampak lahko smo še bolj. Zagotovo nam bo uspelo. To poročilo ne bo ležalo na polici, ampak ga bomo uporabili kot delovni dokument. O napredku na področju energetske učinkovitosti bom Parlament redno obveščal.

  Evangelia Tzampazi (PSE), pripravljalka mnenja odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane. – (EL) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, poročilo je popolno in skladno. Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane meni, da smo izpostavili pomembna vprašanja. Na splošno velja, da je izboljšanje energetske učinkovitosti najhitrejši, najbolj trajnosten in gospodaren način za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov in izboljšanje energetske učinkovitosti. Spodbujati moramo raziskave in ekološke inovacije z razvojem energetsko učinkovitih tehnologij, pri čemer moramo upoštevati potrebe po spremembi navad potrošnikov. Z izbiro energetsko učinkovitih izdelkov in storitev smo poudarili potencialno vlogo javnega sektorja pri doseganju evropskih ciljev.

Poudariti moram, da lahko kot evropski državljani z vsakodnevnimi odločitvami prispevamo k prizadevanju, tako v smislu oblikovanja politik kot v smislu izvajanja veljavne zakonodaje.

  Avril Doyle, v imenu skupine PPE-DE. – Gospod predsednik, strinjam se z gospo Hall, ko v svojem poročilu poudarja, da je energetska učinkovitost najbolj stroškovno učinkovito in takoj dostopno orodje v boju za omejitev emisij toplogrednih plinov.

Da, Komisija ima prav, ko v svojem akcijskem načrtu za energetsko učinkovitost navaja, da sta bolj kot ostalo potrebna politična volja in sodelovanje na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, če se cilji želijo doseči.

Celotno poročilo je izražalo pripombe glede Komisije in držav članic, ker se niso bolj potrudile za izvajanje veljavne zakonodaje o energetski učinkovitosti. Posledica tega pritiska je bila, da je komisar povečal število svojega osebja na področju energetske učinkovitosti in ustanovil posebno skupino za spremljanje načrta energetske učinkovitosti, poudaril je prednost, ki jo Komisija končno daje energetski učinkovitosti, da se zmanjšajo emisije CO2 in rešujejo pomembna vprašanja o podnebnih spremembah.

Kljub temu poročilo Parlamenta kaže, da je napredek držav članic pri predložitvi njihovih nacionalnih načrtov energetske učinkovitosti še vedno obžalovanja vredno počasen, medtem ko bi Komisijo pozvala, da še naprej izvaja pritisk nanje.

Celo na Baliju je bila Evropa deležna kritik, ker področju energetske učinkovitosti in prizadevanju za zmanjšanje emisij CO2 ni namenila dovolj pozornosti. Potrebujemo mešanico zakonodajnih in tržnih odzivov. Na primer, če bi celotna osvetljava EU prešla na novo tehnologijo, bi bili prihranki energije ogromni. Prihranilo bi se petdeset milijonov sodčkov nafte, medtem ko bi se emisije CO2 zmanjšale za 28 milijonov ton na leto.

Čakamo, da Komisija letos revidira direktivo o označevanju energetske učinkovitosti, ker sedanji sistem od A do G za gospodinjske aparate ne dopušča dodatnega prostora za večjo energetsko učinkovitost in medtem ko je ta jasen in prijazen potrošniku, zdaj povzroča tržne težave resnično učinkovitejšim izdelkom, ker je dosegel svojo mejo. Veliko naprav je razvrščenih kot A+ ali A++, to so kategorije, ki sploh ne obstajajo. Po drugi strani je v Evropski uniji trenutno 188 milijonov gospodinjskih aparatov, ki so stari več kot 10 let in so zastrašujoče neučinkoviti.

Zahvaljujem se gospe Hall za obsežno poročilo in ga priporočam kolegom.

  Adam Gierek, v imenu skupine PSE. – (PL) Gospod predsednik, komisar, poročilo gospe Hall, ki ji čestitam za obsežen pristop, opozarja, da države članice in Komisija znatno zamujajo z izvajanjem veljavne zakonodaje na tem področju.

Učinkovita poraba primarne energije je odvisna od učinkovitejše pretvorbe te energije v električno energijo, uvedbe standardov za minimalno končno porabo energije, razširjenosti toplotne posodobitve stavb, razširjenosti uvedbe soproizvodnje z odpravo upravnih ovir ter od zmanjšanja izgub pri prenosu energije in izgub zaradi trenja.

Poročilo prav tako poudarja globalno razsežnost težave in potrebo po zmanjšanju emisij toplogrednih plinov. Porabo stanovanjskih zgradb, ki zajema okrog 40 % celotne porabe energije, bi lahko s toplotno posodobitvijo zmanjšali za polovico, tj. za 20 %. Poleg tega lahko soproizvodnja, vključno z zmanjšanjem izgub pri prenosu energije, podvoji energetsko učinkovitost. Tako ocenjujemo, da možen prihranek primarne energije, dosežen z uporabo znanih tehnologij, in sicer toplotne posodobitve in soproizvodnje, znaša okrog 25–30 %, kar velja tudi za zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida.

Nesmiselno pri tem je, da bi lahko izvajanje teh načrtov zavirali poznejši predpisi Evropske komisije, zlasti strogi standardi v zvezi z emisijami ogljikovega dioksida, zaradi katerih se v primeru starejših elektrarn in toplarn, potrebnih posodobitve, zvišajo stroški proizvodnje in zmanjšajo možnosti za naložbe v posodobitev.

Drugi globalni vidik težave je določitev skupnih standardov okoljske ustreznosti, ki bodo veljali v EU in njenih partnerskih državah. To je pogoj za uspešno sodelovanje in pošteno konkurenco na svetovnih trgih.

  Jorgo Chatzimarkakis, v imenu skupine ALDE. – (DE) Gospod predsednik, najprej se želim zahvaliti in čestitati kolegici Fioni Hall, ki je predložila pravilen odgovor na zelo pomembno in razumno temeljno pobudo Komisije. Pohvaliti moram komisarja Piebalgsa za vodenje tistih, ki so zavezani energetski učinkovitosti, kajti energetska učinkovitost je nedvomno eden od glavnih virov samozadostnosti na področju oskrbe z energijo. To je tudi vir inovativnosti, ker bomo z vidika inovativnosti in ciljev lizbonskega postopka prevzeli vodilni položaj, tudi na globalni ravni, če bomo uresničili vse predloge v poročilu.

Kakor koli že, presenečen sem nad ostro kritiko življenjskega sloga ljudi na določenih mestih v poročilu. Navedel bom en primer: odstavek 16 določa, da mora Komisija določene naprave umakniti s trga. Izrecno so navedeni grelniki za zunanje ogrevanje ali Heizpilze – „grelna goba“, kot jih nekateri imenujejo v Nemčiji. Histerija glede podnebnih sprememb včasih povzroči prave totalitarne poteze.

Komaj nam je uspelo kadilce pregnati iz gostinskih lokalov. Menim, da smo ravnali ustrezno in nimam nič proti temu ukrepu. Veliko lastnikov se je znašlo in pred gostinske lokale namestilo grelnike za zunanje ogrevanje. Razvila se je nova kultura. Ljudje so začeli preživljati družabne večere zunaj, kjer lahko kadijo, in nato se evropski politiki, nas nekaj posameznikov tukaj, odločijo, da bodo 490 milijonom ljudem narekovali, kako lahko preživljajo prosti čas. Znova poskušamo spreminjati življenjski slog. Menim, da državljani tega ne bodo več dolgo prenašali.

Prav je, da so cilji varovanja podnebja obsežni, vendar se moramo vprašati, ali je naš namen urejati podrobnosti življenjskega sloga ljudi. In ali želimo prepovedati grelnike za zunanje ogrevanje na božičnih tržnicah, kot to poznajo v Nemčiji in – da, Claude – v Luksemburgu, Belgiji in Avstriji? Ne smemo pozabiti na naše državljane in na to, da se moramo izogibati vmešavanju v tako prijeten vidik družbe, kot je osebno življenje ljudi.

  Mieczysław Edmund Janowski, v imenu skupine UEN. – (PL) Gospod predsednik, komisar, homo sapiens je že od nekdaj povzročal veliko škodo okolju, najpomembnejši element katerega je prav človek sam. Pomemben vzrok je poraba energije, zato pozdravljam poročilo gospe Hall o razumni porabi energije.

Zlasti cenim to, da poročilo obravnava zahteve glede stavb. Najvišji standardi energetske učinkovitosti in toplotne izolacije morajo veljati tako za nove kot za prenovljene stavbe.

Nadalje je treba za osvetljevanje uporabljati svetleče diode, ki imajo večji izkoristek in so dolgotrajnejše. Veliko hišnih električnih naprav bi porabilo manj električne energije, izogibati pa se je treba tudi izgubi električne energije zaradi puščanja naprav v stanju pripravljenosti.

Podpiram davčne olajšave za razumno porabo energije. Ozaveščanje javnosti o energetskih vprašanjih je tudi zelo pomembno in bi se moralo začeti že v otroštvu. To so stvari, ki jim moramo storiti, če želimo, da bo naš planet imel prihodnost.

PREDSEDUJOČA: RODI KRATSA-TSAGAROPOULOU
Podpredsednica

  Claude Turmes, v imenu skupine Verts/ALE. – Gospa predsednica, poročilo gospe Hall sproža alarm. Smo sredi tedna trajnostne energije in ne glede na pozitivnost tega dogodka, se pozornost ne sme odvrniti od dejstva, da je to, kar so vlade dosegle zlasti v zadnjih dveh ali treh letih na področju energetske učinkovitosti, zelo pod pričakovanji. Neizvajanje zakonodaje, pošiljanje akcijskih načrtov o energetski učinkovitosti, ki niso akcijski načrti, ampak le nekakšna sestavljanka – to je absurdno.

Trkam na vest predsednikov vlad. Dajte no, predsedniki vlad. V Bruselj ste prišli marca, eno leto po zgodovinskem vrhu, na katerem ste imeli veliko govorov o energetski učinkovitosti kot prednosti vseh prednostnih nalog, nato pa pridete eno leto pozneje in kot vlada niste dosegli skoraj ničesar.

Menim, da moramo združiti vse moči, da vlade še naprej pozivamo. Komisija mora tudi odobriti in sprejeti nove pobude o krepitvi soproizvodnje toplote in električne energije ter označevanju prihrankov električne energije.

Nazadnje o mojem dobrem prijatelju Schatziju:

(DE) – Edini neumnež tukaj ste vi, kajti božični sejmi so obstajali veliko pred izumom grelnikov za zunanje ogrevanje, in menim, da je popolnoma v pristojnosti Parlamenta vsaj izpostaviti, kako nedosledni smo glede podnebnih sprememb. Ne gre za vmešavanje v življenjski slog ljudi, ampak za ustrezno ukrepanje, kar mora ta Parlament storiti, če se želi uspešno spopasti s težavo.

  Nils Lundgren, v imenu skupine IND/DEM. – (SV) Gospa predsednica, v EU velja splošno soglasje, da moramo zmanjšati emisije toplogrednih plinov, če želimo ustaviti podnebne spremembe, vendar to ne sme voditi k birokratski družbi brez svobode in razgibanosti.

Pri tem veljata dve osnovni načeli: določiti moramo cilje za emisije za vsako državo ter nato dosego teh ciljev s prosto konkurenco prepustiti državam in trgu ter vračunati stroške emisij z določitvijo dovolj visokih cen za pravice do emisij. Emisije bodo tako samodejno upoštevane pri neštetih gospodarskih odločitvah, ki jih gospodinjstva in podjetja po svetu sprejemajo vsak dan. Gospodinjstva se bodo sama odločila za nakup varčnih žarnic, proizvajalci avtomobilov bodo izdelovali avtomobile z nizko porabo goriva, nepremičninska podjetja bodo gradila pasivne hiše, proizvajalci energije bodo proizvajali energijo z nizko stopnjo emisij. Šele takrat se bosta izvajanje raziskav in razvoj na tem področju obrestovala.

Vendar EU ne sme uvesti prepovedi in podrobnih predpisov. Zato moramo zavrniti prepoved grelnikov za zunanje ogrevanje, davčne olajšave za rušenje stavb in javno financiranje varčevanja z energijo.

  Anni Podimata (PSE). – (EL) Gospa predsednica, komisar, najprej čestitam poročevalki gospe Hall za njen drzni in celoviti pristop k vprašanju energetske učinkovitosti, ki presega predloge Evropske komisije.

Glede na trenutno stanje na področju energije je energetska učinkovitost najučinkovitejše orodje za boj proti podnebnim spremembam, ker sistem trgovanja z emisijami toplogrednih plinov še ni prinesel želenih rezultatov.

Kar zadeva energetsko učinkovitost, se je treba osredotočiti na gradbeni sektor, ki porabi več kot 40 % vse energije. V Grčiji gradbeni sektor porabi okrog eno tretjino celotne energije in prispeva 40 % emisij ogljikovega dioksida. Vendar Grčija direktive o energetski učinkovitosti zgradb še ni vključila v nacionalno zakonodajo, zaradi česar je nedavno prejela ukor Sodišča Evropskih skupnosti in bila uvrščena na seznam desetih držav, ki še niso pripravile nacionalnega akcijskega načrta za energetsko učinkovitost. Toda čeprav je uskladitev nacionalne zakonodaje z zakonodajo Skupnosti bistvena, za dosego želenih ciljev ne zadostuje. Vesel sem komisarjevega poudarka, da mora EU čim bolj vztrajati pri tem, da morajo države članice skladneje izvajati energetske cilje.

Ukrepi in spodbude, ki jih predlaga poročilo, kot so dostop do sredstev strukturnih skladov za financiranje energetske učinkovitosti, zvišanje minimalnega odstotka, dodeljenega iz strukturnih skladov in kohezijskega sklada, in predvsem znižanje DDV za energetsko učinkovite hiše ter mala in srednje velika podjetja, lahko izredno pripomorejo k temu.

Cilja podnebnih sprememb ne moremo doseči brez sodelovanja vseh držav članic. Če želimo, da bo EU še naprej igrala vodilno vlogo na tem področju in se odločno pogajala z drugimi državami, mora biti naša prednostna naloga zmanjševanje odstopanja med državami, ki igrajo vodilno vlogo, in tistimi, ki zaostajajo.

  Jerzy Buzek (PPE-DE). – (PL) Komisar, čestitam vam za sprejete ukrepe. Najpomembnejša težava, s katero se Evropa trenutno srečuje, je poraba energije in njen vpliv na podnebje. Brez dvoma je za Evropo ta težava trenutno pomembnejša od proizvodnje hrane. Po natančnem pregledu sem ugotovil, da je zadnjih osem predsedstev EU to težavo uvrstilo na seznam prednostnih nalog, nekatera od njih celo na sam vrh seznama. Toda če so energetska vprašanja tako pomembna, jim je treba zagotoviti ustrezno finančno podporo. Drugače bo ostalo le pri praznih besedah.

Vemo, kakšno dodano vrednost lahko v Evropi dosežemo, če združimo moči. Z izmenjavo izkušenj, izbiro in združitvijo najboljših rešitev bomo zagotovo dosegli velik napredek. Torej vprašanje je: ali smo pripravljeni skupna evropska sredstva nameniti za raziskave, tehnologije, inovacije in razvoj na področju energetskega sektorja?

Energetska učinkovitost, o kateri razpravljamo – primernost in prihranki je celo pomembnejša od obnovljivih virov energije ali čistega premoga. Toda iz proračuna v višini tisoč milijard eurov je bilo v sedmih letih za raziskovalne in razvojne programe namenjenih le nekaj sto milijonov eurov.

Pozivam komisarja, Evropsko komisijo in Evropski svet, da preučijo zadevo in dajo prednost hitremu tehnološkemu razvoju pred uvedbo strogih standardov za emisije.

  Vladimir Urutchev (PPE-DE). – V tem parlamentu danes znova razpravljamo o pomembnih energetskih vprašanjih, kar dokazuje, da je obravnava energetskih težav v povezavi s podnebnimi spremembami ena od najpomembnejših prednostnih nalog evropskih institucij.

Energetska učinkovitost je zagotovo eden od stebrov, ki bo v prihodnje krepil energetsko politiko. Evropski državljani se zavedajo svoje vloge in vloge energetske učinkovitosti pri doseganju ciljev za ustalitev podnebja in zagotovitev varne oskrbe z energijo v prihodnosti. Zato ob podpori javnosti in ugodnih političnih razmerah spodbujam Komisijo, da poda še večjo pobudo, uporabi vse mehanizme za vplivanje na obnašanje ter tako zagotovi dosego ambicioznega cilja 20 odstotkov in omogoči, da bo prednosti energetske učinkovitosti občutil vsak Evropejec.

Hkrati je treba preostalim 80 odstotkom nameniti ustrezno pozornost, če želimo rešiti planet pred uničujočimi podnebnimi spremembami ter obenem zagotoviti konkurenčno Evropo z varno oskrbo energije na globalnem trgu. Teh 80 odstotkov vključuje jedrsko energijo, ki je trenutno podcenjena in so jo v preteklih dveh desetletjih zaznamovale zaskrbljenost in dogma. Združiti moramo modrost in zdrav razum ter začeti odkrito in jasno razpravljati o jedrski energiji kot o poslu in priložnosti, ki si je človeštvo in Evropa ne moreta privoščiti zamuditi. Politična odgovornost nas vseh v tem parlamentu je zagotoviti, da se bo to uresničilo.

  Lambert van Nistelrooij (PPE-DE). – (NL) Zelo sem vesel, da lahko govorim v okviru postopka prijave k razpravi. Razprava o poročilu gospe Hall je pokazala, da moramo ukrepati hitreje. Za energetsko učinkovitost je veliko priložnosti. Na Nizozemskem temu pravimo „nizko viseč sadež“. Če bomo izkoristili te priložnosti, bomo lahko zelo hitro pomagali doseči skupne cilje, ki smo si jih zastavili, jih znova poudarili na Baliju ter nato potrdili v svežnju predlogov Komisije z dne 23. januarja. Gospod Piebalgs je pri tem igral pomembno vlogo.

V odboru za regionalno politiko smo ugotovili, gospod Buzek je to omenil, da se je lahko prednost do leta 2006 v sklopu ciljev strukturnih skladov namenila energiji in energetski učinkovitosti, toda dejansko je bilo za to porabljenih le 1,16 % sredstev. Gospa Hübner je v razpravi z odborom za regionalno politiko pretekli teden napovedala, da je treba revidirati predpise in dati večjo prednost tem vprašanjem v programih 2007–2013. Moj sklep v zvezi s tem je, da moramo ukrepati hitreje in bolje izkoristiti veljavne instrumente na evropski ravni.

  Andris Piebalgs, komisar. − Gospa predsednica, zahvaljujem se poslancem za zelo stvarno razpravo. Kot sem omenil, si Komisija prizadeva za spremljanje akcijskega načrta za energetsko učinkovitost. Vem, da si včasih želite, da bi napredovali hitreje, vendar moramo sprejeti tudi nekaj drugih ukrepov – boljša ureditev, javno posvetovanje in ocena učinka. Za vse je potreben čas. Menim, da potrebujemo razpravo o ureditvi in spodbudah. Oboje mora biti uravnoteženo in oba instrumenta se morata uporabiti.

Danes sem srečal črnogorskega ministra. Do leta 2025 imajo zelo dobro razvito energetsko strategijo, vendar sem ga pozval, naj si močno prizadevajo za ureditev, ker bo v tej državi vse več stavb. Čeprav postavijo zelo strogo zahtevo glede takojšnje ponovne vključitve obnovljivih virov energije, to ne bo odvrnilo vlagateljev. Vsi standardi in država bodo zaradi tega imeli korist. V nasprotnem primeru bodo davkoplačevalci tisti, ki bodo plačali dodatno oskrbo z energijo.

Zato menim, da so želje potrebne. Glede proračunskega vprašanja smo določili nove smernice. Veliko bolj si moramo prizadevati za njihovo oblikovanje, če se uporabijo državna pomoč za nove tehnologije, energetska učinkovitost in obnovljivi viri energije. Sodelujemo tudi pri mednarodni platformi za energetsko učinkovitost, ki lahko ustvarja sinergijo na mednarodni ravni. Za proračunski organ sta tako pristojna Komisija in Parlament.

Hvaležen sem za delo, ki ga je gospod Buzek opravil za sedmi okvirni program. Mislim, da imamo še vedno znatna sredstva. To je tudi del dobrega dela in dela tega parlamenta. Povečanje proračuna ali prerazporeditev je veliko bolj zapleteno vprašanje, na katero ni lahko odgovoriti. Ne bi nasprotoval dodatnim sredstvom v proračunu mojega kolega gospoda Potočnika ali v proračunu za zunanje odnose, vendar je treba v razpravi o proračunu to obravnavati skupno.

Mislim, da je to izjemno poročilo. Ni vedno prijazno do Komisije, vendar tu ne gre za prijaznost. Govorimo o energetski učinkovitosti in želje bodo gotovo velike tudi pri Komisiji.

  Fiona Hall, poročevalka. − Gospa predsednica, zahvaljujem se kolegom za njihove pozitivne in spodbudne ugotovitve in ponavljam, da cenim konstruktivnost Komisije pri odzivanju na pripombe Parlamenta.

Povzela bi še dve točki. Prvič, mislim, da je bilo zares sramotno, da se ni več pozornosti namenilo oceni Komisije glede akcijskih načrtov za energetsko učinkovitost, ki so izšli skupaj z energetskim svežnjem prejšnji teden, ker je bila ta ocena zelo skrb vzbujajoče pesimistična. Jasno je, da nacionalne vlade v svojih akcijskih načrtih še niso dovolj ambiciozne. Ne usmerjajo se k cilju 20 % in če citiram Komisijo, v državah članicah obstaja „precejšnja vrzel med politično zavezanostjo energetski učinkovitosti ... in sprejetimi ukrepi“. Menim, da je to skrb vzbujajoče.

Drugič, dejstvo, da zdaj imamo direktivo o obnovljivih virih in v njej določene cilje, pomeni, da energetska učinkovitost še nikoli ni bila tako pomembna. Če bomo v Evropski uniji dosegli zavezujoči cilj 20 %, moramo povpraševanje po energiji ohraniti pod nadzorom. Cilj 20 % lahko dosežemo le, če se 100 % celotne količine porabe energije zmanjšuje in se povečanje ne dopusti.

Upam, da to poročilo pomeni nov začetek in da označuje začetek odprave vrzeli med politično retoriko o energetski učinkovitosti in njenim dejanskim izvajanjem.

  Predsednica. – Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo jutri, v četrtek, 31. januarja 2008.

Pisne izjave (člen 142)

  Roberta Alma Anastase (PPE-DE), v pisni obliki. – (RO) Pozdravljam pripravo tega poročila in predlagani globalni pristop k energetski učinkovitosti v Evropski uniji v smislu obravnavanih tem in geografije. Pomembno je, da danes razpravljamo o akcijskem načrtu in njegovih podrobnostih, kar dokazuje, da sprejemamo konkretne ukrepe v tej smeri.

Kot poročevalec o regionalnem sodelovanju v črnomorski regiji želim poudariti pomembnost energetske učinkovitosti v tej regiji za dosego cilja varne oskrbe z energijo in zmanjšanje odvisnosti od energetskih virov.

Cenim tudi mednarodni pristop k tej temi in preučitev globalnih izzivov. Pozdravljam zavedanje Evropskega parlamenta, da Rusija v prihodnosti ne bo mogla zadostiti notranjemu povpraševanju po plinu in povpraševanju na podlagi pogodbe ter da v zvezi s tem izraža svojo zaskrbljenost.

Zato moramo evropskim institucijam znova poudariti pomembnost dveh najpomembnejših ciljev: v večji meri zamenjati uvoz energije EU z drugimi viri, učinkoviti načini zagotavljanja varne oskrbe z energijo ter pospeševanje energetskih reform v črnomorski regiji in v sosednjih državah EU za oblikovanje preglednega in trajnostnega energetskega sektorja.

  John Attard-Montalto (PSE), v pisni obliki. – Cilj akcijskega načrta je bila 20-odstotna učinkovitost do leta 2020, to je ambiciozen načrt, vendar je nujen. Po drugi strani je nekoristno določati cilje, če ni volje, da bi jih dosegli. Na primer, od skupno 21 načrtov, ki naj bi bili končani do leta 2007, so bili popolnoma uresničeni le trije. To kaže na slabo stanje. Res je, da veliko drugih napreduje, vendar delež pod 15 % dokončanih projektov ni nekaj, na kar bi bili lahko ponosni.

Sramujem se, da se vprašanje v moji državi Malti ni obravnavalo resno. Na otoku, na katerem imamo veliko sonca in vetra, bi lahko pričakovali, da bomo ta dva elementa popolnoma izkoristili.

Sončno energijo, ki je alternativni vir energije, izkorišča zelo malo zasebnih, poslovnih in javnih stavb.

Energija vetra je bila na kmetijskih območjih bolj priljubljena v preteklosti. Vlada se usmerja v uvedbo vetrnih elektrarn na morju ne glede na to, da tehnologija ni primerna za globine malteških voda. Glavnemu projektantu, ki je čakal na postavitev štirih mlinov na veter za proizvodnjo energije, je dala vedeti, da dovoljenje ne bo podeljeno zaradi estetskih razlogov.

  András Gyürk (PPE-DE), v pisni obliki. – (HU) Najočitnejša rešitev za zmanjšanje emisij škodljivih snovi je izboljšanje energetske učinkovitosti. Skupno ukrepanje na tem področju tudi lahko prispeva k odpravi odvisnosti Evrope od oskrbe z energijo.

Največjo priložnost za prihranek energije morda predstavljajo učinkovite industrijske in stanovanjske stavbe. To zlasti velja za nove države članice Unije. Socialistični objekti težke industrije in stanovanjske stolpnice, v katerih živi na sto tisoče ljudi in ki so značilni za regijo, so postali simbol izgube energije. Dobrodošlo je, da je Evropska komisija v svojem akcijskem načrtu priznala poseben položaj nekdanjih socialističnih držav in da kot prednostni cilj določa pospeševanje energetske učinkovitosti v novih državah članicah.

Menimo, da je neprimerno, da več držav članic ne izpolnjuje svojih obljub glede izvajanja zakonodaje o energetski učinkovitosti. Na primer, madžarska vlada, ki navidezno podpira ukrepe za varovanje podnebja, že več mesecev odlaša s sprejetjem nacionalnega akcijskega načrta za energetsko učinkovitost.

Hkrati pozdravljamo, da nekatere skupnosti kljub temu izkoriščajo priložnost. Dober primer je program v največjem okrožju Budimpešte Óbudi, v skladu s katerim bodo v prihodnjih letih s pomočjo Skupnosti obnovili veliko stanovanjskih stolpnic.

Prepričani smo, da lahko igra Evropa pri vprašanju energetske učinkovitosti vodilno vlogo. To je tudi njen glavni interes. Učinkovitejša poraba energije prav tako pomeni učinkovitejše gospodarstvo, nova delovna mesta, boljšo konkurenčnost in ne nazadnje tudi za bivanje primernejše okolje.

  Gábor Harangozó (PSE), v pisni obliki. – Najprej pozdravljam iniciativno poročilo gospe Hall. Dejstvo je, da se je to poročilo pojavilo v času, v katerem je treba vse pobude za krepitev dejanskih ukrepov za večjo energetsko učinkovitost toplo pozdraviti. Energetska učinkovitost je zares najučinkovitejši cilj, s katerim se zagotavljajo že dostopna tehnološka orodja za pravo in hitro obravnavanje izzivov globalnega segrevanja in omejenih fosilnih virov. Lotevamo se načrta za zmanjšanje porabe energije, vendar je bistveno, da cilje dosežemo pravočasno. Seveda bo tak načrt zahteval velike stroške in gospodarska odrekanja. Ti stroški in odrekanja bodo zlasti zelo velik izziv za države z nižjimi proračuni in manj razvitimi gospodarstvi. Bistveno je, da cilji energetske učinkovitosti ne bodo poslabšali razmer najšibkejših gospodarstev in industrij v najrevnejših državah članicah. Zato so za preprečitev tržnih pomanjkljivosti potrebni začasni prehodni ukrepi, da se pri izvajanju zakonodaje podpirajo najranljivejši sektorji in države. Seveda dolgoročno obstaja velik stroškovno učinkovit potencial za varčevanje z energijo, medtem ko bi se z okrepljeno politiko energetske učinkovitosti verjetno izkoristil trg dela v Uniji.

  Eija-Riitta Korhola (PPE-DE) , v pisni obliki. – (FI) Verjetno je le malo po učinku tako daljnosežnih in samoizključujočih odločitev, kot je tridelni načrt Sveta o podnebni politiki, predložen spomladi 2007: zmanjšanje emisij za 20 %, 20-odstotni prihranek energije in 20-odstotni delež obnovljivih virov energije, vse do leta 2020. Tretji zavezujoči cilj žal grozi s pospešitvijo podnebnih sprememb. Dokler tega ne bomo dojeli, lahko koristi za podnebje dosežemo le na podlagi prvih dveh ciljev.

Varčevanje z energijo za izboljšanje energetske učinkovitosti je seveda eno od najučinkovitejših orodij v boju proti podnebnim spremembam. Parlament se s tem in z vsebino poročila strinja in zahvaljujem se gospe Hall, da je to omogočila.

Neoporečne v tem poročilu so predlagane možnosti in razumevanje razsežnosti vprašanja: vztrajanje pri energetski učinkovitosti mora vplivati na celotno družbo. Nanašati se mora na vse načrtovanje in vse dejavnosti na vseh ravneh. Cilji energetske učinkovitosti in zadevna pravila morajo enako veljati za opremo, stavbe, proizvodnjo in prenos energije, prevoz in navade potrošnikov.

Ukrepati moramo takoj. Zato je obžalovanja vredno, da mora Parlament spomniti Komisijo, da zakonodaja na tem področju že obstaja. Do sedaj izvajanje v državah članicah ni bilo zadovoljivo, na kar se mora Komisija osredotočiti.

Za izboljšanje energetske učinkovitosti je treba vložiti veliko truda, pri čemer se najboljši rezultati glede podnebja dosežejo z upoštevanjem tržnih pogojev. Primer za to so različni sistemi standardizacije. Pozorni moramo biti na neprilagodljivo zakonodajo: če je najboljša razpoložljiva tehnologija na voljo po sistemu nagrad in kazni, potem je prizadevanje zadostno. Pikolovsko vmešavanje zakonodajalca v načine in sredstva samo utrudi zadevne organizacije.

  Zbigniew Krzysztof Kuźmiuk (UEN), v pisni obliki. – (PL) Gospa predsednica, komisar, čeprav se strinjam z glavnimi argumenti poročevalke, gospe Hall, bi v tej razpravi o razumni porabi energije želel opozoriti na nekatera vprašanja, ki so izjemno pomembna za nove države članice.

1. Da bi nove države članice zmanjšale razlike med seboj in najbolj razvitimi državami EU, se morajo od njih razvijati dvakrat do trikrat hitreje, tj. letna stopnja rasti BNP mora znašati vsaj 6 %. Takšna stopnja rasti pomeni znatno povečanje emisij ogljikovega dioksida, kar Evropska komisija v predloženih predlogih v sklopu paketa o energiji in podnebnih spremembah ni upoštevala.

2. Predlogi Komisije so jasno usmerjeni k omejevanju porabe premoga, kar bo najbolj prizadelo gospodarstva, kot je poljsko, pri katerem proizvodnja energije temelji predvsem na zgorevanju različnih vrst premoga.

3. Zaradi predloga, da bo morala industrija, ki proizvaja energijo, po letu 2013 na dražbi kupiti pravice do emisij ogljikovega dioksida, se bodo cene energije znatno zvišale, kar bodo najbolj občutila domača gospodarstva. Trenutno poljska industrija, ki proizvaja energijo, na dražbi kupi le 10 % pravic do emisij, vendar se je cena električne energije leta 2007 zvišala za približno 15 % in se bo v naslednjih letih zvišala še za 20 % do 30 %.

  Mairead McGuinness (PPE-DE), v pisni obliki. –

Če upoštevamo svojo zaskrbljenost glede podnebnih sprememb in potrebe po soočenju z omejenimi viri energije fosilnih goriv, je to poročilo o energetski učinkovitosti pravočasno.

Odprava izgube energije je pozitivna sama po sebi in s popolnoma sebičnega stališča; z izboljšanjem energetske učinkovitosti se morajo tako zmanjšati stroški za gospodinjstva in podjetja.

Veliko posameznikov se zaveda, da je treba energijo uporabljati bolj zavestno. Veliko jih že ve, da televizor v stanju pripravljenosti porabi 45 % električne energije delujočega televizorja, da električna oprema v stanju pripravljenosti porabi 10 % energije gospodinjstev v EU ter da se z vklopljenimi polnilniki za telefon zavrže 95 % energije.

Medtem ko vsi lahko izključimo električne naprave, bi bilo učinkoviteje, če bi proizvajalci oblikovali opremo tako, da bi odpravili nepotrebno trošenje energije.

Kombinacija novega razvoja v proizvodnji in večje ozaveščenosti med potrošniki bo prinesla rezultate, vendar industrija potrebuje spodbude za razvoj novih izdelkov, pri katerih se upošteva energetska učinkovitost, medtem ko javnost potrebuje pozitivna sporočila, da se jo poduči o obsegu energije, ki jo je mogoče prihrani doma in v službi.

  Péter Olajos (PPE-DE), v pisni obliki. – (HU) Kot poročevalec skupine PPE-DE o zeleni knjigi o izboljševanju energetske učinkovitosti („Narediti več z manj“) v odboru za okolje, pozdravljam dolgotrajno in obsežnejše prizadevanje Skupnosti na tem področju.

Hkrati sem razočaran, da medtem ko si Evropska komisija in Parlament prizadevata oblikovati sporazumna pravila in pripraviti izvedljive načrte, je odnos držav članic do izvajanja teh nesprejemljiv.

Nekatere države članice so za več mesecev presegle rok za pripravo akcijskih načrtov, na primer sedem držav še do danes ni predložilo načrtov, čeprav bi to morale storiti že pred sedmimi meseci.

Toda to ni edina težava. O teh načrtih ni bil dosežen socialni sporazum, medtem ko so načrti, ki so bili pripravljeni, pogosto neizraziti ter v veliko primerih niso realno zastavljeni in ne vsebujejo realnega sistema instrumentov za doseganje skupnih ciljev.

Zato lahko rečemo, da mnoge države članice Unije le navidezno podpirajo energetsko učinkovitost, varčen in končen cilj družbe z nizkimi emisijami ogljika, torej kakšna je prihodnost gospodarstva, gospodinjstev in prometa brez emisij ogljikovega dioksida?

Dobro bi bilo, če bi Komisija, kot varuh zakonodaje Unije, včasih pripravila povzetek analiz in ocen o kakovosti predloženih nacionalnih načrtov in o tem, koliko države članice te načrte izvajajo.

  Bogusław Rogalski (UEN), v pisni obliki. – Najprej pozdravljam iniciativno poročilo gospe Hall. Dejstvo je, da se je to poročilo pojavilo v času, v katerem je treba vse pobude za krepitev dejanskih ukrepov za večjo energetsko učinkovitost toplo pozdraviti. Energetska učinkovitost je zares najučinkovitejši cilj, s katerim se zagotavljajo že dostopna tehnološka orodja za pravo in hitro obravnavanje izzivov globalnega segrevanja in omejenih fosilnih virov. Lotevamo se načrta za zmanjšanje porabe energije, vendar je bistveno, da cilje dosežemo pravočasno. Seveda bo tak načrt zahteval velike stroške in gospodarska odrekanja. Ti stroški in odrekanja bodo zlasti zelo velik izziv za države z nižjimi proračuni in manj razvitimi gospodarstvi. Bistveno je, da cilji energetske učinkovitosti ne bodo poslabšali razmer najšibkejših gospodarstev in industrij v najrevnejših državah članicah. Zato so za preprečitev tržnih pomanjkljivosti potrebni začasni prehodni ukrepi, da se pri izvajanju zakonodaje podpirajo najranljivejši sektorji in države. Seveda dolgoročno obstaja velik stroškovno učinkovit potencial za varčevanje z energijo, medtem ko bi se z okrepljeno politiko energetske učinkovitosti verjetno izkoristil trg dela v Uniji.

  Toomas Savi (ALDE), v pisni obliki. – Najprej čestitam gospe Hall za zares obsežno poročilo, ki se posveča izboljšavi energetske učinkovitosti in poziva države članice, ki zaostajajo z izvajanjem veljavne zakonodaje, da sprejmejo vse potrebne ukrepe.

Drugič, rad potrdim, da se s poročilom niso poudarili načini, na katere le industrijski potrošniki varčujejo z energijo, ampak tudi mali potrošniki – zlasti z ozaveščanjem potrošnikov in zagotavljanjem zanesljivih informacij o najbolj okolju prijaznih možnostih. Opozoriti je treba, da poraba v gospodinjstvih znaša 40 % celotne porabe energije. Zato je vsak posameznik odgovoren, da prispeva k povečanju energetske učinkovitosti.

Tretjič, poraba energije se postopno povečuje kot tudi izdatki za energijo. Na podlagi jasnega zdravega razuma je treba izboljšati ukrepe za energetsko učinkovitost, da se ustvari optimalna uporaba proizvodnih sredstev.

  Alyn Smith (Verts/ALE), v pisni obliki. – Gospod predsednik, čestitam gospe Hall za to poročilo, ki vsebuje številne ponujene, razumne in uresničljive predloge za spodbujanje energetske učinkovitosti. Sredi razburjenja o proizvajanju in varnosti oskrbe lahko pozabimo na dejstvo, da bo s spremembami na področju standardov gradnje in opreme ter tudi z načinom uporabe energije omogočen večji izkoristek energije. Rad podprem to poročilo in upam, da bo to izhodišče za več ukrepov v tej smeri.

23. Politika zmanjševanja neželenega prilova in odprave zavržkov v evropskem ribištvu (razprava)

  Predsednica. Naslednja točka je poročilo Carla Schlyterja v imenu odbora za ribištvo o politiki zmanjševanja neželenega prilova in odprave zavržkov v evropskem ribištvu (2007/2112(ÉÍÉ)) (Á6-0495/2007).

  Carl Schlyter, poročevalec. − (SV) Gospa predsednica, zahvaljujem se poročevalcu v senci za pomoč pri dokončanju dobrega poročila. Zahvaljujem se tudi komisarju Borgu, da je končno – končno – predlagal učinkovite ukrepe za obravnavo zavržkov in neželenega prilova.

Sedanja ribiška politika omogoča praznjenje svetovnih oceanov, pustošenje morskega dna, uničevanje ekosistemov in izginjanje staleža rib. Celo morske ptice umirajo zaradi naše sedanje ribiške politike. Če bi se to uničevanje dogajalo na kopnem, če bi z gozdovi ravnali tako, kot sedaj ravnamo z morji, bi množice protestirale na ulicah, toda uničevanje oceanov poteka skrito pred očmi javnosti in brez odmevnosti. Knjiga Rachel Carson Nema pomlad je imela leta 1962 velik vpliv ter je mnoge spodbudila k zavzemanju za okolje in ohranjanje narave. Sedaj smo v obdobju nemega morja. Pravzaprav je lani novinarka Isabella Lövin objavila knjigo z istim naslovom. Oživimo prizadevanje za rešitev prihodnjih generacij rib in ribičev.

S predlogi bo Komisija dejansko odpravila sisteme kvot in podrobne predpise, ki so v praksi ribiče spodbujali k praznjenju morja in metanju mrtvih nedobičkonosnih rib nazaj v morje ter v skladu s katerimi je bil namen razvoja ribiške opreme večje izkoriščanje morja. Grožnja, da bodo morali plovila napolniti z nedobičkonosnimi ribami, je ribiče v EU spodbudila k selektivnemu lovljenju rib.

Vendar uspešna politika potrebuje tako nagrade kot kazni. Plovilom s selektivnim orodjem lahko, na primer, odobrimo dodatno število dni na morju ter jim omogočimo dostop do območij, do katerih plovila brez selektivnega orodja nimajo dostopa.

Pomembno je, da za vsako vrsto ribolova določimo letne cilje za zmanjšanje prilova in zavržkov ter da vzpostavimo dialog z zainteresiranimi stranmi za dosego najboljših rezultatov. Pozitivni primeri so Biskajski zaliv, Kattegat in Skagerrak. Na teh območjih so francoski in švedski ribiči uspešno uporabili selektivno orodje pri lovljenju norveškega jastoga (Nephrops). Z njim so popolnoma odpravili prilov.

S povečanjem svobode in pristojnosti ribiške flote bi se morda lahko razvilo sodelovanje med raziskovalci in ribiči, kar bi omogočilo pozitiven razvoj. S tem so povezani tudi natančnejši podatki o vrstah ulovljenih rib. Preučiti moramo sisteme elektronskih ladijskih dnevnikov in mogočega videonadzora, da ugotovimo, ali lahko dosežemo dobro rešitev za ohranitev osebne celovitosti.

Drug pomemben vidik je, kaj storiti s prilovom rib, če so zavržki prepovedani. Pomembno je, da se zavržki v določeni obliki omogočijo, vendar mora biti hkrati nadomestilo dovolj nizko, da ne bo spodbujalo prilova.

Upam in verjamem, da bo Komisija hitro predložila predlog za izvajanje. Ta bi postal pomemben element v boju proti prilovu in za doseganje trajnostnega ribištva. Seveda to ni dovolj, potrebujemo tudi splošno znižanje ribolovnega napora za sedanje ogrožene vrste, vendar bomo več o tem morda lahko spregovorili ob drugi priložnosti.

  Joe Borg, komisar. − Gospa predsednica, najprej se zahvaljujem poročevalcu in vsem članom odbora za ribištvo za odlično opravljeno delo.

Vsi menimo, da so zavržki najmanj nepotrebno zapravljanje dobrih naravnih in gospodarskih virov, kar je treba ustaviti. Vendar je vsako ribolovno območje drugačno in zahteva prilagojene rešitve. Zato smo izbrali pristop na podlagi rezultatov, kar pomeni, da določimo cilje za zmanjšanje količine zavržkov v časovnem okviru in jih nato prepustimo zadevnim ribičem, da se odločijo, kako bodo dosegli cilje – taki ukrepi lahko vključujejo povečanje velikosti mrežnega očesa, uporabo naprav za selekcijo, zaprtje v realnem času, prostorske spremembe dejavnosti ali vsak drug mogoč ukrep ali kombinacijo navedenega.

Če se zdaj posvetim poročilu. V zvezi z akcijskimi načrti Komisije o morskih pticah in morskih psih vas obveščam, da se akcijski načrt o morskih psih pripravlja, medtem ko glede morskih ptic službe zbirajo informacije in strokovna mnenja z namenom, da se načrt konča do konca leta 2009.

Zlasti se strinjam, da se politika zavržkov ne sme obravnavati kot izoliran ukrep, ampak kot del splošnega pristopa za približevanje cilju največjega trajnostnega donosa. Dogovarjamo se tudi glede pristopa za vsak primer posebej ter pomembnosti sodelovanja in posvetovanja s sektorjem na vseh ravneh. Z zanimanjem omenjam vaš predlog za preskušanje novih praks za spremljanje zavržka, ki je potekalo v nekaterih tretjih državah.

Poleg tega moramo zagotoviti, da se s spodbudami nagradi resnično zmanjšanje zavržkov. Zato jih je treba oceniti natančno, da se ne povzročijo škodljivi učinki. Države članice že imajo možnost, da z dodelitvijo kvot podprejo ribištvo z učinkovitejšim ciljnim ulovom. V zvezi s tem menim, da morajo spodbude spremljati različne stopnje izvajanja, da se povečajo spremembe v obnašanju, dokler se končni cilj ne doseže.

Glede izvajanja politike se na splošno strinjam z vašimi pobudami, vendar z drugačnim poudarkom. Določiti moramo cilj prepovedi zavržka v ribištvu, kadar je to mogoče od začetka in ne kot zadnjo možnost, kot se zdi, da predlagate. Pri tem moram pojasniti, da je v nekaterih primerih določeni cilj lahko cilj zmanjšanja zavržka na najnižjo mogočo točko.

Torej kako napredujemo v postopku? Na podlagi strokovnega mnenja, ki bo kmalu na voljo, bomo v tem letu za posebno zakonodajo izbrali področje ribištva in hkrati načrtovali časovni načrt s časovnim okvirom za poznejše predloge, ki bodo sčasoma zajeli celotno evropsko ribištvo.

Kot je bilo odločeno na decembrskem zasedanju Sveta, bodo vzporedno s tem države članice obravnavale zmanjšanje zavržka v ribolovu bele ribe v Severnem morju, zato da se zmanjša zavržek molov za 30 %. Zaveza z Norveško za trske je, da se zavržek zmanjša na manj kot 10 %. Druge dejavnosti vključujejo predlog o tehničnih ukrepih v Atlantskem oceanu, predlog o revidiranem načrtu obnovitve trsk, revizijo urejanja nadzora, številne študije in oceno učinka za zakonodajne predloge.

Nazadnje se strinjam s predlogi sprememb 1, 3, 5, 6, 8 in 10 do 12. Predloga sprememb 2 in 7 sta povezana in se z njima strinjam z majhno spremembo. Glede predloga spremembe 9 je treba previdno razmisliti, ker so za navedene tehnike potrebne dodatne raziskave. Obstajajo težave z visokimi stroški in zanesljivostjo.

Poleg tega ne morem podpreti predloga spremembe 4 kot takega. V zvezi s predlogi sprememb 13, 14 in 15 moram dodatno razmisliti, ker je treba celotno vprašanje glede ustreznih spodbud za ribiče, da se jih spodbudi k sprejetju učinkovite politike zavržka, dodatno preučiti in oceniti pred sprejetjem končne odločitve.

Še enkrat poudarjam nujno potrebo po zakonodajnem ukrepu za ta dokument in pričakujem vaše stalno sodelovanje pri oblikovanju te politike.

  Avril Doyle, v imenu skupine PPE-DE. – Gospa predsednica, z zavržki ali odmetavanjem rib v evropske vode se uniči več kot milijon ton rib na leto, zlasti v mešanem ribištvu. Po podatkih Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo se po svetu vsako leto na milijone ton neželenega prilova vrže nazaj v morje. To zelo negativno vpliva na gospodarstvo ribištva prihodnosti in na zdravje morskih ekosistemov. Praksa je nemoralna, neetična in popolnoma netrajnostna ter je neposredna posledica skupne ribiške politike, ki kazensko preganja ribiče zaradi iztovarjanja prilova, zato so prisiljeni v zavržke – to so ribiči, ki se zelo trudijo za preživetje, medtem ko se soočajo s škodljivimi ravnmi staleža rib.

Naš končni cilj mora biti zmanjšanje tega neželenega prilova in dejanska odprava zavržkov s prepovedjo zavržka, da se z uvedbo spodbud zagotovi iztovarjanje vsega neželenega prilova. Vendar mora to, kako in kdaj se bo prepoved uvedla, zadevati vse vključene zainteresirane strani, vključno s Komisijo, regionalnimi svetovalnimi sveti, ribiči, znanstveniki, nacionalnimi vladami in nevladnimi organizacijami ter po potrebi posameznim ribištvom. Krogu mikroupravljanja se je treba izogibati, medtem ko je treba skupno ribiško politiko bistveno spremeniti, ker jo vprašanje zavržka resno razveljavlja. Rešitev težave zavržka je koristna za vse zadevne udeležence, zlasti za ribiče. Obstaja možnost uvedbe prepovedi, kot navajajo primeri Norveške in Islandije.

Vesela sem poudarka v poročilu, da morajo ribiči in druge zainteresirane strani prevzeti odgovornost in lastništvo, ki zadeva vsako politiko, da se odpravijo zavržki. Uporabijo se lahko novi načini za spremljanje ribolovnih plovil, kot so elektronski ladijski dnevniki in uporaba televizije zaprtega kroga na ribolovnih plovilih, ki so se uspešno uvedli v Kanadi in na Novi Zelandiji. Edini uspešni način za doseganje izvajanja morebitne prepovedi zavržka bo omogočen s sodelovanjem ribičev pri spremljanju in nadziranju ter predvsem z medsebojnim pritiskom za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev. Zahvaljujem se poročevalcu za njegovo sodelovanje in uravnoteženo poročilo, ki ga priporočam Parlamentu.

  Catherine Stihler, v imenu skupine PSE. – Gospa predsednica, zavržki so grozljiva izguba. Evropsko ribištvo po svetu vsako leto zavrže veliko količino rib: od sedem do osem milijonov ton. Neukrepanje za zmanjšanje zavržka ni rešitev, medtem ko je Schlyterjevo poročilo odziv na lastno pobudo na sporočilo Komisije iz leta 2007.

Sporočilo Komisije je dobrodošlo kljub zapoznelemu ukrepanju, Komisija pa zdaj namerava ukrepati hitro, da se nekateri vidiki vključijo v novo uredbo o tehničnem ukrepu v letu 2008.

V idealnem svetu bi takoj imeli popolno in nujno prepoved zavržka. Vendar je realnost bolj zapletena. Poročilo gospoda Schlyterja priznava zapletenost obravnavanja težave zavržka in resnično pozdravljam njegov širši pristop.

Poudarja praktične vidike, vključno s stroškom obravnave zavržka in kaj narediti z iztovorjenim zavržkom, stroške uvajanja selektivnejšega orodja, posledice za celotni dovoljeni ulov in sistem kvot, če se zavržek prepove, ter potrebo po spodbudah za ribiče, da lovijo na trajnostnejši način. Priznava, da v Skupnosti ne bo uspešna nobena posamezna rešitev, ker se vzroki za zavržek in ukrepi za njegovo zmanjšanje v posameznem ribištvu razlikujejo.

Amnestija zavržka ni rešitev, ker lahko ustvari trg zavržka, namesto da spodbuja ribiče k trajnejšemu ribolovu. Ob upoštevanju ravni prelova in zaskrbljenosti zaradi ribjih staležev, vključno s trsko in modroplavutim tunom, še vedno potrebujemo dobro upravljanje obstoječih staležev.

V poročilu se vprašanje zavržka umešča v širši okvir težave prilova morskih ptic in morskih psov ter se zahteva veliko pilotnih projektov glede zavržka, ki so geografsko razširjeni.

Pozivam kolege, da podprejo to poročilo, ki je pomemben prispevek k reševanju sramote glede zavržkov.

  Elspeth Attwooll, v imenu skupine ALDE. – Gospa predsednica, skupina ALDE pozdravlja vsebino Schlyterjevega poročila, ki ga je treba priporočiti zaradi razumnega in zelo praktičnega pristopa.

Javnost težko razume postopek, v katerem dovolimo ulov rib, vendar nato mrtve vržemo nazaj v morje. Ribiči so prav tako zaskrbljeni zaradi dejstva, da jim je ta ukrep v določeni meri vsiljen zaradi sedanje kombinacije pravil in tehničnih možnosti, kar pomeni, da nekatere ribe enostavno niso zaželene na krovu. Včasih se to pojavi zaradi nezadostne gospodarske vrednosti. Za preprečitev vrste zavržka, ki izhaja iz poskusov višjega sortiranja, si moramo prizadevati zgodaj in usklajeno. Menim, da je za to prakso v tistem ribištvu, v katerem je število dni na morju omejeno, manj zanimanja.

Včasih je zavržek rezultat pogojev, ki si jih sami postavimo, na primer najmanjše velikosti iztovarjanja in omejitve pri kvotah. Seveda če želimo ohranjanje uresničiti, potrebujemo celotni dovoljeni ulov. Vendar po mojem mnenju moramo resno preučiti metode, ki jih uporabljamo za ohranitev ribolova znotraj omejitev, ki so določene s celotnim dovoljenim ulovom, da se med drugim ugotovi, do kod sega medsebojna povezava med vzpostavitvijo kvot in težavo zavržka, zlasti kar zadeva mešani ribolov.

Navedeno in sprejetje ukrepov, ki se predlagajo v poročilu, je treba izvesti ob popolnem sodelovanju zainteresiranih strani. Brez tega ne moremo upati na uspeh. Industrija že kaže pot. Ponosna sem zlasti na Škote zaradi njihovega prostovoljnega sistema zaprtja v realnem času. Potrebujemo primerne spodbude za tovrstne pozitivne ukrepe, saj je treba v zvezi s tem še veliko narediti. Verjamem, da bo Parlament popolnoma podprl poročilo ter da bosta Komisija in Svet zadeve pospešila v skladu s priporočilom.

  Seán Ó Neachtain, v imenu skupine UEN. – (GA) Gospod predsednik, odobravam to poročilo, menim, da je poročevalec izdelal praktičen in celovit pristop k težavi zavržkov v ribištvu, odvrženih na morju. Vendar stvari niso tako preproste in vsi razmišljajo o uvedbi novih metod.

Čas je, da prenehamo razpravljati in ukrepamo. V poročilu je dovolj praktičnih predlogov, ki bi jih lahko izvedli. To, česar zagotovo ne smemo storiti, je, da ne ukrepamo. Ukrepati moramo tako dolgo, dokler ne bo težava v zvezi z zavržki v ribištvu odpravljena.

Komisijo pozivam, da zagotovi, da majhni ribiči ne bodo imeli dodatnih stroškov zaradi ukrepov za rešitev težave v zvezi z zavržki.

  Ian Hudghton, v imenu skupine Verts/ALE. – Gospa predsednica, skupna ribiška politika je polomija. Ni ji uspelo ohraniti staležev, ni ji uspelo podpreti skupnosti, odvisnih od ribolova, in ni ji uspelo dobiti javne podpore ali verodostojnosti.

Eden od glavnih razlogov za to je sramota zaradi zavržka. Sam sistem kvot skupne ribiške politike je neposreden vzrok za zavržek. Ta ne meri količine ujetih rib, ampak le količino iztovorjenih rib.

Ob tem zelo pozdravljam poročilo gospoda Schlyterja. Zlasti se strinjam z načelom pozitivnih spodbud, ki nagrajujejo tiste ribiče, ki ukrepajo za zmanjšanje ali odpravo zavržka.

Prav tako se strinjam, da je treba ukrepe prilagoditi različnim vrstam ribištev. Velika napaka skupne ribiške politike je, da je bila predolgo preveč centralizirana in neprilagodljiva. Opozarjam na odstavek 15, ki pozdravlja shemo prostovoljnega zaprtja v realnem času, ki ga je uvedla Škotska, tj. odličen primer vrste spodbude, ki ga mora skupna ribiška politika pospeševati in spodbujati toliko časa, dokler gre za ukrep upravljanja.

  Thomas Wise, v imenu skupine IND/DEM. – Gospa predsednica, zavržek je le en vidik nočne more, ki jo predstavlja skupna ribiška politika. Evropska unija s svojo slabo premišljeno politiko uničuje preživetje v državah v razvoju po svetu. Izvoz rib je v smislu trgovine bistveno pomembnejši za države v razvoju kot drugi proizvodi, kot so riž, kava in čaj.

Mavretanija je na primer odvisna od svoje ribiške industrije, ki zajema polovico izvoza, kar predstavlja 15 % njenega bruto domačega proizvoda. Z uničenjem mavretanskih voda Komisija zdaj želi odstopiti od dogovora. Meni, da te sterilne vode niso vredne 86 milijonov EUR na leto. Odpoved sporazuma o ribištvu naj bi bila tajna; vsaj do zdaj. Menim, da bi morali biti Afričani seznanjeni s sramotnimi in nizkotnimi načrti. Kolonializem je najbolj škodljiv in te institucije obtožujem rasizma ter izkoriščanja ranljivih družb. Nekraljevski imperij predsednika Barrosa ni tako prijazen, kot nas želi prepričati, torej če želite napredovati, opustite Giscarda, zavrnite lizbonsko pogodbo in tudi skupno ribiško politiko.

  Jim Allister (NI). – Gospa predsednica, sramota zaradi zavržka gre na račun Evropske unije. Za mešano ribištvo veljajo nemogoče kvote in omejitve, prepovedani staleži se neizogibno ujamejo in posledično vržejo – mrtvi – nazaj v morje. Vse to se dogaja, medtem ko v veliko delih sveta prevladuje lakota.

Veliko let je Evropska unija pri tem imela besedo, vendar če smo odkriti, ni storila ničesar, da bi to preprečila. Po mojem mnenju bi take ribe lahko iztovorili; prodati bi jih morali po fiksni ceni, ki je dovolj nizka, da bi odvračala od namernega lova, in dovolj visoka, da bi se iztovarjanje izplačalo.

Prav tako je razumno in pravilno, da moramo nagraditi uporabo selektivnejšega ribiškega orodja. Vendar trdno zavračam vsako splošno prepoved zavržka kot uvajanje novega mehanizma za onemogočenje delovanja ribičev.

O tem vprašanju smo razmišljali več let. Zdaj je končno čas, da nekaj naredimo.

  Carmen Fraga Estévez (PPE-DE). – (ES) Gospa predsednica, na splošno podpiram poročilo poročevalca, ki je izraz dolgoletne zaskrbljenosti nad togostjo skupne ribiške politike pri reševanju težav, ki so zasidrane v našem sistemu upravljanja ribištva, in zavržki so samo še en primer teh težav.

Podpiram zlasti odstavke, ki zagovarjajo uvedbo zmanjšanja neželenega prilova in zavržkov pri posameznem ribolovu ter njihovo postopno odpravo, ter odstavke, v skladu s katerimi se prepoved lahko uvede, ko ni več drugih možnosti, kot to določijo Svet in regionalni posvetovalni odbori.

V sklopu sistema upravljanja nismo mogli sprejeti drugega pristopa ali uvesti splošne prepovedi zavržkov, ki jih ta sistem spodbuja s togim sistemom celotnega dovoljenega ulova in veljavnimi kvotami ter z neustreznimi tehničnimi ukrepi, ki so ključni dejavnik preprečevanja prilova in na revizijo katerih čakamo že leta, da bi jih lahko prilagodili za Atlantski ocean.

Vendar ne morem sprejeti predloga spremembe 10, ki bi omogočil vzpostavitev vzporednega ribiškega trga, ki bi temeljil na zavržkih in bi bil zato nezakonit. Menim, da moramo odločno zagovarjati načelo neskomercializiranosti zavržkov, kot to določa odstavek 32 poročila in kot to velja v državah, npr. na Norveškem, z daljšo zgodovino na tem področju.

Pobude za preprečevanje zavržkov morajo biti drugačne: na primer, pobude, usmerjene k čim večjemu zmanjševanju zavržkov z uporabo selektivnejšega orodja. Za mlade ribe je veliko bolje, da živijo naprej v morju, zrastejo ter postanejo hrana za ljudi ali druge ribe, kot da se jih zavrže in postanejo predmet pogajanj o proizvodnji ribje moke.

  Stavros Arnaoutakis (PSE). – (EL) Gospa predsednica, zadovoljen sem z osnutkom poročila o zavržkih in naj poudarim, da je to ena od najpomembnejših težav evropskega in mednarodnega ribolova.

Izpostavil bi nekaj zadev v zvezi s poročilom. Menim, da je treba poleg predlaganih vprašanj izvesti tudi skupno politiko za dokončno odpravo zavržkov. To politiko je treba oblikovati na podlagi študije o problematiki v vseh ribiških državah EU ter vanjo vključiti nacionalne študije in globalne raziskave.

Za temeljito reševanje težave mora EU takoj financirati študijo o vsej ribiški opremi, vrstah ribolova in ulova. Za izvajanje te študije mora EU pooblastiti specializirane raziskovalne institucije. Tako bo lahko EU na centralni ravni s predpisi določila najboljše in najučinkovitejše rešitve za države članice. Če tega ne bo storila, se bojim, da bo težava obravnavana in nato odložena, medtem pa bodo vsi staleži rib uničeni.

  Philippe Morillon (ALDE). – (FR) Gospa predsednica, tudi jaz odobravam predlagani pristop poročevalca k odpravi kritiziranega zapravljanja virov v sedanji praksi zavržkov.

Pri pripravi tega poročila se je gospod Schlyter zavedal, kakšne učinke bi lahko imela popolna prepoved zavržkov predvsem na šibko finančno ravnovesje zaposlenih v tem sektorju ter na spremljanje izvajanja te prepovedi s strani držav članic in Komisije, ki bi morale poostriti metode nadzora, kar ne bi bilo v skladu z zahtevano proračunsko strogostjo.

Zato je menil, da je ustreznejši predlog postopno uvajanje ukrepov, s čimer bi ribiče spodbudili, da bi sami spreminjali ribolovne metode in opremo, pristop, ki ga odobrava Komisija.

  Struan Stevenson (PPE-DE). – (neslišno) ... od začetka menim, da je to zelo ambiciozno. Čestitam tudi gospodu Schlyterju in gospe Doyle za veliko opravljenega dela za to poročilo.

Z veseljem podpiram politiko celotnega iztovarjanja gospe Doyle, po kateri bodo ribiči prisiljeni iztovoriti celoten ulov. To ima veliko prednosti. Znanstveniki bodo imeli veliko jasnejšo sliko o vrsti in kraju ulovljenih rib, kar bo omogočilo pripravo točnejših načrtov ohranjevanja in obnovitve. Če se iztovorijo mlade podmerne ribe, lahko ribiški inšpektorji takoj zahtevajo začasno zaprtje posebnih ribolovnih območij, da se prepreči dodaten pritisk na nerazviti stalež.

V skladu s to politiko se lahko podmerne ribe in druge vrste, ki bi se po prejšnjem postopku zavrgle, prodajo sektorju predelave, ki potrebuje surovine za oskrbovanje industrije z ribjo moko in ribjim oljem. Zanje bi iz regionalnega odškodninskega sklada dobili simbolično plačilo, na primer 50 EUR na tono, ki bi bilo dovolj nizko, da ne bi spodbudilo ciljnega lovljenja rib in ustvarilo črnega trga, zaradi česar je zaskrbljena gospa Fraga Estévez, vendar bi bilo za ribiče preveč visoko, da bi mrtve ribe vrgli nazaj v vodo.

Celoten postopek se lahko upravlja z namestitvijo vodotesnih kamer televizije zaprtega kroga v vsako plovilo. V industriji, ki ima že omejeno število dni, preživetih na morju, je čas, porabljen za lovljenje in razvrščanje rib brez tržne vrednosti, za ribiče dragocen izgubljen čas. Zato menim, da bodo ribiči ta predlog podprli.

  Rosa Miguélez Ramos (PSE). – (ES) Gospe in gospodje, zahvaljujem se gospodu Schlyterju za njegovo delo in zlasti sem vesela, da so bili številni predlogi sprememb, ki sem jih predložila, vključeni v besedilo poročila, o katerem danes razpravljamo.

S tem mislim zlasti predloge sprememb, iz katerih izhaja, da se zavržki ne pojavljajo zgolj z določenim tipom opreme, ampak nanje vplivajo tudi značilnosti posameznega ribištva, kot je na primer evropsko ribištvo, ki je skoraj v celoti večvrstno, kar povečuje tveganje zavržkov. Zato je treba sprejeti ukrepe za vsak primer posebej.

Zahvaljujoč mojim predlogom sprememb je iz poročila razvidno, da je razlogov za zavržke več, kot so čezmerni ribolovni napor in veljavni pristop glede celotnega dovoljenega ulova, v skladu s katerim je treba ribe, za katere kvote niso določene, zavreči. Zato je treba sprejeti ukrepe, da bi se izognili obveznim zavržkom ulova, zaradi pomanjkanja kvot rib, ki so ustrezne velikosti, a se njihovemu ulovu ni bilo mogoče izogniti.

V zvezi s tem opozarjam gospoda Schyterja naj bo previden, kajti glede na to, kako je v govoru kritiziral ribiče in nesebično, starodavno tradicijo ribištva, nisem prepričana, kaj počnemo tukaj in ali gospod Schlyter želi, da komisar, člani odbora za ribištvo in ribiči ostanejo brez dela. (Šalim se, gospa predsednica).

  Neil Parish (PPE-DE). – Gospa predsednica, gospodu Schlyterju se zelo zahvaljujem za njegovo poročilo. Menim, da je odlično. Komisarju se zahvaljujem tudi za njegova stališča na začetku, v katerih se nagiba k prepovedi zavržka, ker se zaveda, da smo poslanci opazili njegovo namero o pripravi prepovedi zavržka, ter menim, da je za to prepoved skrajni čas.

Ne nazadnje tudi menim, da je za ribiče dolgoročno dejansko ugodneje, če lahko zaščitimo staleže rib, ker potrebujemo trajnostno ribištvo. Seveda je znanstveni nasvet, ki ga upoštevamo, lahko pogosto pomanjkljiv. Zato bomo z iztovarjanjem celotnega ulova in prilova, ki ga je mogoče temeljito preiskati, dobili veliko boljšo predstavo o tem, kaj je v morju. Poleg tega menim, da se bo z nekaterimi praksami, kot so vlečne mreže za vleko v paru in drugo, za katere je značilen velik delež prilova, ponovno poudarilo, kaj se dogaja. Seveda bo veliko spornega ulova delfinov, morskih psov, pliskavk in drugih živali vidnega v iztovorjenem prilovu. Torej če lahko sprejmemo zadostne ukrepe za spodbujanje iztovarjanja ulova, prilova pa ne spodbujamo preveč, bomo s tem lahko dosegli napredek. Pozdravljam podporo komisarja za to poročilo in pozdravljam samo poročilo, ki ga moramo vsi podpreti.

  Joe Borg, komisar. − Gospa predsednica, najprej se zahvaljujem poslancem za njihove zanimive pripombe, kar ponovno kaže na to, da imamo skupen cilj v zvezi z odpravljanjem te neugodne prakse.

Kot sem že omenil, bo naš predlog postopen, vendar učinkovit. Realno povedano, prepovedi zavržka ne moremo uvesti kar čez noč. Kot je eden od govornikov povedal, neukrepanje ni rešitev. Nedvomno bomo v tem letu končno pripravili tri zakonodajne predloge o zmanjševanju zavržka za posamezne vrste ribolova poleg spodbujanja držav članic, da predložijo pilotne projekte, na podlagi katerih bi lahko dosegli uvedbo zmanjšanja zavržka ali celo prepovedi zavržka.

Primer Škotske, ki ga je Svet sprejel decembra, je bil hvalevreden.

Strinjam se, da so pozitivne spodbude pomembne, vendar moramo najti pravo mešanico in prave stopnje, ker so drugače te spodbude neproduktivne, zaradi česar se lahko znajdemo v položaju, v katerem spodbujamo več ulova, medtem ko bi ga zaradi trajnosti z namenom doseganja ravni največjega trajnostnega donosa želeli zmanjšati.

Poleg tega želim poudariti svoje strinjanje glede tega, da je treba naše predloge, ki jih bodo morali sprejeti ribiči, prilagoditi posameznim vrstam ribolova ter morajo vsebovati spodbude in podpirati spremembe vedenja.

Že v uredbah o celotnem dovoljenem ulovu in kvotah smo sprejeli spodbude za ribiče, ki bi sprejeli selektivnejše metode in tako preprečili zavržke.

Pri prvem in naslednjih posegih se je ugotovilo, da je razlog za zavržke skupna ribiška politika. Vendar to ni res, ker sta lahko razloga za zavržke ribiči, ki sortirajo ribe v višji kakovostni razred, kot dejansko so, saj si prizadevajo za večji ulov kakovostnih rib, pri čemer na to kvote ne vplivajo, in ulov nedoraslih rib, na katerega kvote prav tako ne vplivajo. Skupna ribiška politika je razlog za zavržke, kadar obstaja presežek ribolovnih kvot, pa še to ne vedno, ker je kvota, če se preseže pri neoporečnem ribolovu, določena za namene trajnosti.

Če je to mešani ulov in je za eno od vrst zaradi trajnosti določena nizka kvota, medtem ko je ostalo ciljni ulov, bo dejansko zavržek rib posledica uredb o celotnem dovoljenem ulovu in kvotah.

Te vidike bi želeli obravnavati z namenom uvedbe selektivnejšega mehanizma, ki bi omogočal učinkovitejši ciljni ulov, ki je ena od metod, s katero bi se zavržek učinkovito zmanjšal.

Na podlagi ocen Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo poudarjam, da zavržek v vodah Skupnosti znaša približno milijon ton. Medtem ko na svetovni ravni znaša približno osem milijon ton. To so zelo previdne ocene. Če upoštevamo, da nastane zaradi sistema, ki ga upravljamo, manj kot desetina celotnega zavržka – ob upoštevanju celotnega dovoljenega ulova in kvot, menim, da obstajajo številni drugi dejavniki, ki poleg sistema skupne ribiške politike prispevajo k zavržku.

Glede na to dejavno iščemo načine in sredstva, s katerimi izboljšujemo upravljanje tako, da se celotni dovoljeni ulov in kvote izvajajo na način, s katerim se zavržek čim bolj zmanjša ali se popolnoma prepove.

V zvezi z Mavretanijo navajam, da smo podpisali nov memorandum o soglasju, na podlagi katerega se bo oblikoval nov protokol, ki bo Mavretaniji zagotavljal enako količino kot v obstoječem protokolu, vendar bo bolj realno izražal dejanske ribolovne možnosti.

S finančnimi sredstvi iz razvojnega sklada bomo Mavretaniji pomagali krepiti njeno ribiško infrastrukturo in gospodarstvo na splošno, tako da ji je zagotovljen celoten znesek. Vendar bi vsaj tisto, kar plačamo za ribe, izražalo dejansko količino rib, ki jo je mogoče ujeti v mavretanskih vodah.

  Carl Schlyter, poročevalec. − (SV) Hvala, gospa predsednica. Da, komisar, več razlogov je za metanje rib v morje, vendar še vedno menim, da se je zaradi vidikov naše ribiške politike težava še zaostrila.

Želim vas vprašati naslednje: ne razumem, zakaj nasprotujete predlogu spremembe 4, če opisuje natanko to, kar želite doseči. Poročilo navaja, da je treba prepoved zavržkov sprejeti šele takrat, ko bodo drugi ukrepi že preizkušeni. Predlog spremembe določa, da se prepoved zavržkov sprejme šele po uporabi vseh drugih negativnih spodbud. Torej je v primeru sprejetja predloga sprememb 4 izhodišče enako, in sicer da imamo politiko o prepovedi zavržkov, vendar je izvajanje te politike odvisno od razmer v posameznem ribištvu. Ne razumem, zakaj nasprotujete predlogu spremembe 4, vendar mogoče lahko o tem spregovorimo znova pozneje.

Optimističen sem, ker se kljub vsemu nekako strinjamo. Pogovarjal sem se z raziskovalci in ribiči. Obstaja soglasje o tem, kaj je treba storiti. Komisija in Parlament sta istega mnenja, z njima pa se strinjajo tudi ribiči in okoljevarstvene organizacije. To me navdaja z optimizmom. Mogoče bodo vse zainteresirane strani sodelovale in bomo dosegli rezultate.

V zvezi s predlogom spremembe 10 je bilo zahtevano glasovanje po delih. Zato bomo lahko upoštevali besede gospe Frago Estévez, da bi glasovali za prvi del in proti drugemu.

Zahvaljujem se vam in vsem, ki ste sodelovali v razpravi in pri pripravi tega poročila. V veliko veselje mi je bilo sodelovati pri pripravi tega poročila.

  Predsednica. – Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo jutri, v četrtek, 31. januarja 2008.

Pisna izjava (člen 142)

  Bogdan Golik (PSE), v pisni obliki. – (PL) Gospe in gospodje, količina zavržkov, ki naj bi po ocenah poročila znašala približno četrtino skupnega ulova, je resen okoljski in gospodarski problem, do katerega ne moremo biti brezbrižni. Razsežnost pojava opozarja na zapravljanje virov in veliko škodo, narejeno biotski raznovrstnosti, ki jo povzroča človek z neodgovornim vmešavanjem.

Z izboljševanjem pravil ne bomo dosegli želenih rezultatov. Razmere zahtevajo obsežnejše ukrepanje – popolnoma drugačen pristop in razmišljanje o zadevi. Jasno moramo določiti cilje, sprejeti ustrezno skladne instrumente skupne ribiške politike ter zagotoviti potrebna sredstva. Izogniti se moramo sedanjemu stanju, ko se stranski učinki nekaterih pravnih instrumentov preprosto prezrejo. Uvedba skupnega dovoljenega ulova ali najmanjše velikosti rib, ki se jih lahko iztovori (zlasti v primeru mešanega ulova), je takšen primer, ker povzroča zavržke.

V celoti se strinjam s stališčem poročevalca, da mora pristop k zmanjšanju zavržkov vključevati spodbude za ribiče za iskanje novih in inovativnih rešitev na področju metod ribolova in orodja. Uporabiti moramo njihove izkušnje in znanje strokovnjakov.

Naj poudarim, da bo učinkovita informativna kampanja ključna za uspešnost te strategije. Brez zavedanja ribiške industrije, kako zelo pomembno je odpraviti čezmerne zavržke, in brez splošne podpore ribičev je strategija obsojena na propad.

24. Evropska skupina za ozemeljsko sodelovanje (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je ustno vprašanje za Komisijo, ki ga je predložil Gerardo Galeote v imenu odbora za regionalni razvoj, o evropski skupini za ozemeljsko sodelovanje (Ď-0076/2007/rev.1 – Â6-0008/2008).

  Gerardo Galeote, avtor. − (ES) Gospa predsednica, pomemben vidik revizije predpisov o strukturnih skladih, ki jo je uspešno izvedel odbor za regionalni razvoj, je bil za prednostni cilj kohezijske politike, ki ji je Parlament v sklopu pogajanj o finančni perspektivi zvišal sredstva, določiti spodbujanje ozemeljskega sodelovanja. Zato ne more nihče biti presenečen nad pozivom k tej razpravi. Politične skupine so soglasno pozvale k tej razpravi, ki jo bom začel v imenu odbora za regionalni razvoj. Zahvaljujem se komisarki za udeležbo in obžalujem, da se nam Svet ni utegnil pridružiti pri razpravi, ki ga neposredno zadeva.

Na podlagi dolgoletnih izkušenj s programi INTERREG lahko ugotovimo, da so bili ti programi zaradi odsotnosti strukture za podajanje pobud z lastno pravno osebnostjo manj učinkoviti, zato pozdravljamo predlog Komisije za ustanovitev evropskih skupin za ozemeljsko sodelovanje z lastno pravno osebnostjo.

V združeni Evropi držav in državljanov imajo regije, kot je zapisano v lizbonski pogodbi, največjo moč izražanja v teh organih.

Čeprav je veliko držav članic, ko je Svet preučeval to vprašanje, izrazilo pridržke glede uporabnosti evropskih skupin za ozemeljsko sodelovanje.

Mogoče bi bilo razpravljati o tem, ali sta narava in vsebina sprejete uredbe nejasni in ali je uredba vnesla pravne nejasnosti, ker se za preveč področij izvaja v skladu z nacionalno zakonodajo.

Dejali bi lahko, da je način reševanja zapletenega položaja v nekaterih državah članicah odvisen od stopnje decentralizacije, zato morajo na področju ozemeljskega sodelovanja določiti strategije.

Vendar je treba omeniti, da je bila uredba 1082/2006 sprejeta julija 2006, leto za tem, ko je bila soglasno sprejeta v Parlamentu na podlagi predloga našega kolega Jana Olbrychta, in je od 1. avgusta 2007 zavezujoča v vseh državah članicah.

Države članice so imele šest mesecev časa za pripravo potrebnih prilagoditev zakonodaje.

Vendar glede na informacije, ki so na voljo, in komisarka me lahko popravi, če se motim, niti deset držav članic ni sprejelo potrebnih ukrepov, s katerimi bi zagotovile, da bi uredba zdaj veljala v celoti.

Splošno znano je, da je Komisija pristojna in odgovorna za zagotavljanje učinkovitega izvajanja evropske zakonodaje in za odpravljanje ovir, ki bi lahko zavirale njeno izvajanje.

Neuradne razlage, da načelo subsidiarnosti onemogoča sprejetje ukrepov proti državam, ki niso izpolnile obveznosti, niso sprejemljive. Če bi bile, bi lahko države članice odlašale z izvajanjem ali zavrnile izvajanje zakonodaje Skupnosti, ki bi bila po njihovem mnenju neustrezna ali bi jo bilo mogoče izpodbijati.

Zato, gospa Hübner, z vprašanjem za Komisijo zahtevamo, da se Parlament obvesti o težavah, s katerimi se srečujejo države članice pri izvajanju te uredbe.

Katere države članice niso uvedle potrebnih ukrepov za ustrezno izvajanje te uredbe, katere ukrepe je sprejela Evropska komisija ali jih namerava sprejeti, zlasti sprožitev postopka za ugotavljanje kršitev pred Sodiščem Evropskih skupnosti, da bo zagotovila ravnanje držav članic v skladu z uredbo ter preprečila, da bi države članice z neizpolnjevanjem veljavnih predpisov ogrozile dodeljena sredstva?

PREDSEDUJOČI: GOSPOD BIELAN
Podpredsednik

  Danuta Hübner, komisarka. − Gospod predsednik, najprej želim povedati, da je bil enoletni rok za sprejetje nacionalnih predpisov zelo ambiciozen. Če preučimo druge uredbe o ustanovitvi pravnih organov, lahko ugotovimo, da so predvideni roki običajno od tri do štiri leta. Torej moramo to tudi upoštevati.

Za pospešitev celotnega postopka je Generalni direktorat za regionalno politiko pripravil vprašalnik, ki zajema dele uredb, ki jih je treba upoštevati pri nacionalnih predpisih. Vprašalnik je bil marca 2007 poslan vsem državam članicam prek mrež članov odbora za usklajevanje skladov. O vprašalniku se je razpravljalo z državami članicami na dveh lanskih zasedanjih odbora za usklajevanje skladov: aprila in nato sredi julija.

Torej kako napredujemo s sprejetjem? Ustrezne nacionalne predpise je sprejelo šest držav članic: Madžarska, Združeno kraljestvo, Bolgarija, Portugalska, Romunija in Španija. Postopek sprejetja nacionalnih pravil se bo kmalu končal v štirih državah članicah: v Franciji, Luksemburgu, Nemčiji in Belgiji. Od preostalih 17 držav članic jih je 15 že začelo s parlamentarni ali vladni postopek sprejetja. Vendar za dve državi članici, Dansko in Estonijo, nimamo nobenih informacij o postopku. Pričakuje se, da bosta državi spoštovali skrajni rok, tj. sredi februarja, kot je določen v pismu generalnega direktorja, ki je bilo poslano vsem državam članicam in v katerem se do 14. februarja zahtevajo informacije o sporočanju glede sprejetja postopkov predpisov. V istem pismu, v katerem je skrajni rok sredi februarja za tiste države, ki nas še niso obvestile o sprejetju ali časovnem razporedu sprejetja, prav tako obveščamo države članice o postopku priprave na medinstitucionalni seminar evropske skupine za ozemeljsko sodelovanje skupaj s Parlamentom in odborom regij, ki bo 19. junija v Bruslju pod slovenskim predsedstvom. Spodbudili smo jih tudi k sodelovanju v strokovni skupini evropske skupine za ozemeljsko sodelovanje, ki jo je ustanovil odbor regij.

Glede postopka za ugotavljanje kršitev najprej navajam, da je to zelo posebna uredba: to ni direktiva. To je uredba o neposredni uveljavitvi v vseh 27 državah članicah, zaradi česar morajo države članice dodatno ukrepati in ne le sprejeti izvedbenih predpisov. Ko bomo po 14. februarju prejeli odzive posameznih držav članic, zlasti tistih, katerih programov za sprejetje potrebnih predpisov še ne poznamo, na podlagi katerih bo odvisna vsaka odločitev Komisije glede sprožitve postopka za ugotavljanje kršitev, bomo o položaju ponovno razmislili in določili, kje se bo postopek za ugotavljanje kršitev začel. V vsakem primeru bomo seveda pozorno spremljali uporabo uredb, ko bodo prenesene. Ker je po mojem mnenju to zelo pomemben del celotnega procesa, naj omenim, da je bila med tem časom prejšnji ponedeljek ustanovljena evropska skupina za ozemeljsko sodelovanje med Francijo in Belgijo, čeprav nacionalni predpisi še niso bili sprejeti, saj se ta uredba neposredno uporablja, medtem ko imajo regionalni in lokalni organi pravico ustanavljati skupine. Z nacionalnimi predpisi se mora opredeliti postopek predhodnega nadzora, vključno z imenovanjem pristojnega organa, ki bi prejel prošnjo regionalnega ali lokalnega organa za sodelovanje v evropski skupini za ozemeljsko sodelovanje. V Evropi je danes približno 30 primerov programov projektov, za katere je možnost za evropsko skupino za ozemeljsko sodelovanje že predvidena. Nekatere regije so že podpisale pismo o nameri. Trenutno poteka veliko pripravljalnih del, zato pričakujemo, da se bo proces pospešil po dokončnem izoblikovanju nacionalnih izvedbenih predpisov.

  Jan Olbrycht, v imenu skupine PPE-DE. – (PL) Komisarka, v čast mi je bilo, da sem bil poročevalec o uredbi za ustanovitev evropske skupine za ozemeljsko sodelovanje kot del evropskega pravnega sistema. Sodeloval sem pri veliko razpravah o novih možnostih, ki jih bo ozemeljsko sodelovanje na podlagi novega pravnega instrumenta prineslo.

Argumente o novih možnostih so spremljale bojazni organizacijske in politične narave, zlasti pri predstavnikih držav članic. Nazadnje so bili s pripravljeno uredbo zadovoljni tako zagovorniki kot skeptiki. Ker so se države članice zavedale, da bodo zaradi uvedbe nove vrste pravne osebe v nacionalno zakonodajo nastali zapleti, so določile rok za prilagoditev ustrezne nacionalne zakonodaje. Do sedaj so le nekatere države članice v roku dokončale nalogo, med njimi Bolgarija in Romunija, ki sta morali sprejeti uredbo kot del pravnega reda Skupnosti.

V skladu z uredbo odbor regij spremlja izvajanje in delovanje evropskih skupin za ozemeljsko sodelovanje in že ima zanimive podatke o pripravah na ustanovitev novih organov. Na podlagi razpoložljivih informacij lahko povem, da morajo evropske institucije igrati zlasti aktivno vlogo, ne le Komisija, ampak predvsem Svet, pri prepričevanju vlad, naj sprejmejo ukrepe, ki jih morajo sprejeti in s katerimi so se strinjale. Ne bi bilo dobro, če bi izvajanje dosodilo Sodišče Evropskih skupnosti na podlagi prejetih pritožb.

  Rosa Miguélez Ramos, v imenu skupine PSE. – (ES) Gospod predsednik, od začetka je bila pobuda INTERREG zametek policentrične zamisli o evropskem prostoru na podlagi čezmejnega, transnacionalnega in medregionalnega sodelovanja.

Uvedba novega pravnega instrumenta, evropske skupine za ozemeljsko sodelovanje, je rezultat težav, ki so nastale zaradi različnih veljavnih sistemov in postopkov.

Rešitev, ki jo je Evropski parlament sprejel po skoraj dveh letih zakonodajnega dela, je omogočila in omogoča javnim organom, da se registrirajo kot pravne osebe, priznane v Evropski uniji.

Države članice bi morale, kot je bilo omenjeno, do 1. avgusta 2007 sprejeti več ukrepov. Zaradi jasne zamude je odbor regij preteklega julija organiziral seminar, na katerega sem bila povabljena kot poročevalka, da bi preučil položaj; na seminarju sem, v znak pripravljenosti Evropskega parlamenta sodelovati pri iskanju rešitve, vložila vprašanje, ki ga je podpisala tudi gospa Krehl in ki je sprožilo današnjo razpravo.

Komisarka, danes lahko s ponosom povem, da sta moja država Španija in moja regija Galicija, vključno s severno portugalsko regijo, vodilni na tem področju in primer, ki ga lahko posnemajo druge evropske regije.

Zato vas sprašujem, kako lahko Evropski parlament in Komisija sodelujeta pri spodbujanju držav, ki tega še niso storile, da prilagodijo nacionalno zakonodajo ter sprejmejo in ustanovijo tovrstne skupine za ozemeljsko sodelovanje.

  Mojca Drčar Murko, v imenu skupine ALDE. – Med razpravo o tej uredbi smo vedeli, da je njena ključna točka vprašanje izbora prava, ki se bo uporabljalo za akte, sprejete v okviru teritorialnega sodelovanja. Cilj uredbe je bil, da se sodelujočim partnerjem omogoči uporabljanje tistega prava, ki bo imelo v vseh državah enake učinke, saj se dotedanji načini sočasne uporabe dveh pravnih sistemov niso obnesli. Uredba je v tem pogledu jasnejša od vseh podobnih prejšnjih dokumentov. Pravi: uporablja se pravo, kjer je registriran sedež organa za čezmejno sodelovanje, če je bil ta ustanovljen.

Zavedali smo se, da uredba ni bila zamišljena kot nov pravni instrument, temveč kot orodje, ki bo učinkovalo skupaj z nekaterimi že obstoječimi strukturami. Zdaj je jasno, da uredba ne bo povzročila enakih učinkov po vsej Evropski uniji, in da bodo zaradi različnih pogojev, ki jih bodo predpisale države, zelo verjetno nastale različne vrste združenj za teritorialno sodelovanje. Da bi se uredba učinkovito uporabljala, je treba ustrezno prilagoditi nacionalne zakonodaje, kar od držav zahteva člen 16. Le če se bo to zgodilo, lahko v daljšem obdobju v resnici pričakujemo učinek poenotenja prakse.

Države članice so torej pozvane, da sprejemajo pravne akte, ki bodo vzpostavili razvoj teritorialnega sodelovanja in izboljšali pravno varnost njenega okvira. Uredba bo skratka zaradi svoje specifične nedokončanosti verjetno postala nekak pravni laboratorij, v katerem se bodo merile prakse in primerjali pogoji, ki jih bodo oziroma ko jih bodo pripravile države. Smiselno bi bilo zato sistematično spremljati primere uporabe uredbe, da bi sčasoma nastala javna baza podatkov evropskih združenj za teritorialno sodelovanje.

  Lambert van Nistelrooij (PPE-DE). – (NL) Gospod predsednik, kaj pravzaprav počnemo ta popoldan? Poskušamo preučiti stanje po zelo jasni odločitvi, ki so je sprejeli Evropski parlament in tri institucije ter s katero smo napovedali nove instrumente za izboljšanje čezmejnega ozemeljskega sodelovanja.

Nacionalne meje še vedno nosijo breme zgodovinskega spomina in včasih potekajo naravnost skozi skupnosti ter nova razvojna območja. V Evropi potrebujemo sodelovanje med univerzami, bolnicami itd. Potrebujemo nove instrumente in zakonodaja, ki smo jo uvedli, državam članicam dopušča dovolj manevrskega prostora. Zato smo tako razočarani – glede na potrebo po pospešitvi čezmejnega sodelovanja – da države članice, ki so vztrajale na tej svobodi, sedaj to izkoriščajo.

Parlament zato upravičeno poziva Komisijo in predvsem Svet, ki ga danes ni, da prevzameta odgovornost in obravnavata to zelo hitro. Vesel sem dobrih primerov od drugod – omenjen je bil odbor regij – , kako se lahko pospeši proces integracije brez dvomov o nacionalnih pravnih sistemih. Trdno sem prepričan, da moramo ta pristop razvijati naprej.

Ljudje so se prestrašili. Zdi se pretežko. Danes smo razpravljali o energetski učinkovitosti v grajenem okolju. Za uvedbo tega so države članice potrebovale pet let. Menim, da potrebujemo pobudo Skupnosti, ki bo zagotovila, da se bo sedanje število sedmih držav, ki so že uvedle uredbo, v roku enega leta povečalo na petindvajset ali sedemindvajset. To je treba zagotoviti. Zato želim odgovor Sveta, ki pa ga na žalost danes ni tukaj.

  Gábor Harangozó (PSE) . – (HU) Hvala, gospod predsednik. Komisarka, gospe in gospodje, zaradi posebnega položaja Madžarske je zanjo spodbujanje dejanskega izvajanja čezmejnega sodelovanja izredno pomembno. Zato je Madžarska med prvimi oblikovala in uvedla nacionalne predpise, ki ustrezajo uredbi Skupnosti o ustanovitvi evropske skupnosti za ozemeljsko sodelovanje. Toda pri uporabi novega instrumenta v praksi nastajajo težave, zato želimo oblikovati delovno skupino, ki bo v sodelovanju z našimi partnerji v programu pripravila priročnik.

Komisarko sprašujem, ali bi podprla delovno skupino evropske skupine za ozemeljsko sodelovanje v okviru tehnične pomoči INTERACT in če bi jo, kako se to lahko izvede. Za sodelovanje evropske skupine za ozemeljsko sodelovanje niso pomembni le notranji čezmejni programi, ampak tudi zunanja programa tehnične pomoči IPA in ENPI. Evropska komisija je že odobrila naše notranje čezmejne programe, medtem ko bodo programi v okviru pomoči IPA najverjetneje odobreni februarja. Počakati moramo na kazalnike, ki jih bo pripravila Komisija, da bomo lahko končali načrtovanje čezmejnega programa med Madžarsko, Romunijo, Slovaško in Ukrajino, ki ga financira evropsko združenje založnikov časopisov (ENPA).

Zanima me tudi, kdaj lahko pričakujemo objavo kazalnikov Komisije v zvezi s sosedskimi programi. Najlepša hvala.

  Jean Marie Beaupuy (ALDE). – (FR) Gospod predsednik, komisarka, vesel sem, da lahko danes govorim o tej temi, ker sem, ko smo obravnavali ta dodatek, ki ga je vložil gospod Olbrycht, izrazil zaupanje v poročilo.

Pravzaprav je o tej temi včeraj razpravljal francoski parlament, to je vredno poudariti, ker se ne zgodi zelo pogosto, in vse politične skupine so podprle ustanovitev evropske skupine za ozemeljsko sodelovanje, predloženih je bilo mnogo razlogov, na primerih severne in južne Francije, Alp in regije Lorraine, zakaj bi bilo smiselno evropsko skupino za ozemeljsko sodelovanje ustanoviti zelo kmalu. Kot je povedala komisarka, je odločitev temeljila predvsem na primeru mesta Lille, ki je pretekli ponedeljek podpisalo pogodbo o ustanovitvi evropske skupine za ozemeljsko sodelovanje, ki bo pokrivala dva milijona prebivalcev v Belgiji in Franciji.

Zakaj je to vzbudilo velika pričakovanja? Ker so naši kolegi tri ali štiri leta neuspešno preučevali pravne možnosti. Rešitev je prinesla ustanovitev evropske skupine za ozemeljsko sodelovanje. Pričakujemo, da bo prek evropske skupine za ozemeljsko sodelovanje 70 000 Francozov, ki delajo v Luksemburgu in 30 000 Francozov, ki delajo v Monaku, Italiji, Španiji itn., lahko vzpostavilo nove oblike sodelovanja.

S kolegi si želimo, da bi komisarka pozvala države, ki zaostajajo, k ukrepanju. Poleg dejstva, da morajo izpolniti zahteve uredbe, se jim lahko pove, da nekatere države že popolnoma uspešno izvajajo sistem.

  Rolf Berend (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, komisarka, gospe in gospodje, namen evropske skupine za ozemeljsko sodelovanje je uvesti ukrepe za čezmejno, nadnacionalno in medregionalno sodelovanje ter jih upravljati. Brez pretiravanja lahko rečemo, da je namen te mreže izboljšati kakovost življenja ljudi ter konkurenčnost naših podjetij, razširiti področje delovanja raziskovalnih in izobraževalnih centrov ter ne nazadnje ohraniti okolje.

Evropski uniji ni treba financirati ukrepov evropske skupine za ozemeljsko sodelovanje. Ta instrument bo regionalnim in lokalnim organom omogočil, da bodo kot pravne osebe vzpostavili čezmejne povezave – pomembna novost na področju ozemeljskega sodelovanja. Instrument evropske skupine za ozemeljsko sodelovanje prinaša edinstveno priložnost za ustvarjanje sinergijskih učinkov, ki presegajo institucionalni okvir, zagotavljanje boljših in usklajenih naložb ter enotno in učinkovito porabo virov.

Kot vemo, je ta instrument 5. julija 2006 uvedla uredba Evropskega parlamenta in Sveta. Do 1. aprila 2007 naj bi vse države članice sprejele dopolnilne pravne ali upravne določbe. Resno smo lahko zaskrbljeni zaradi dejstva, da je samo šest držav članic sprejelo nacionalne predpise. Prikrajšani bodo zavzeti udeleženci, ki želijo spodbujati čezmejno sodelovanje z dobrimi idejami in inovativnimi projekti. Zato je bil zagotovljen vprašalnik in nestrpno pričakujemo, da nas bo Svet obvestil tudi o tej zadevi.

  Stavros Arnaoutakis (PSE). – (EL) Gospod predsednik, komisarka, ozemeljsko sodelovanje je tretji cilj kohezijske politike v novem programskem obdobju. V skladu s tem ciljem je sodelovanje pomembno za spodbujanje uravnoteženega in usklajenega razvoja v evropskih regijah.

Evropska skupina za ozemeljsko sodelovanje je novo sredstvo oblikovanja skupin za sodelovanje med regionalnimi in lokalnimi organi iz različnih držav članic EU z lastno pravno osebnostjo. Odločitev o ustanovitvi tega sredstva ni bila sprejeta enostavno, ampak kot odgovor na tehnične in pravne težave, s katerimi so se srečevali programi o sodelovanju. Zdaj, šest mesecev po preteku roka, lokalni in regionalni organi ne morejo ustanoviti skupine za ozemeljsko sodelovanje, ker države članice niso sprejele ustreznih ukrepov za izvajanje uredbe ali pa so sprejetje odložile. Državam članicam moramo posredovati jasno sporočilo, da je za institucije zelo pomembno ustrezno izvajanje uredbe v novem programskem obdobju ter sodelovanje za doseganje gospodarske, socialne in ozemeljske kohezije.

  Miroslav Mikolášik (PPE-DE). – (SK) Petdeset let je minilo od oblikovanja prve evroregije ob nemško-nizozemski meji. Od takrat je veliko regij vzpostavilo medsebojno sodelovanje. Pomagajo si pri reševanju podobnih ali enakih težav, ki se pogosto pojavljajo v obmejnih regijah. Ustvarjajo nova delovna mesta in si delijo kulturo.

Uredba o ustanovitvi evropske skupine za ozemeljsko sodelovanje, ki je bila sprejeta julija 2006, je zelo dobro orodje za regionalno sodelovanje in korak v pravo smer. Regijam omogoča fleksibilno sodelovanje in pozitivno vpliva na prebivalstvo v državah članicah, gospodarstvo in poslovno okolje. Zato je toliko bolj žalostno, da države članice niso prenesle te koristne uredbe v nacionalno zakonodajo, čeprav bi to morale storiti do 1. avgusta 2007.

Veliko regij se zanima za evropsko skupino za ozemeljsko sodelovanje, ker lahko tako sodelujejo z drugimi regijami in so v odnosu do vlad in osrednjih uprav delno samostojne. Skupina ima pozitivni učinek tudi na življenje prebivalcev v regiji: eden izmed ciljev regionalnega sodelovanja je omogočiti učinkovitejši razvoj človeških virov ter tako doseči ravnotežje med razvojem povpraševanja in ponudbe na regionalnih trgih dela.

Ne smemo pozabiti, da bo tudi poslovni svet imel koristi od evropskih skupin za ozemeljsko sodelovanje, ki bodo podpirale razvoj gospodarstva z namenom izboljšati njegovo produktivnost in strukturo, ustvariti nova delovna mesta in stabilizirati ogrožene. Posamezne skupine za ozemeljsko sodelovanje bodo lahko dejavno spodbujale dvig zaposlovanja in socialne vključenosti.

Uredba poenostavlja in podpira regionalno sodelovanje v državah članicah Unije ter tako omogoča gospodarsko in socialno kohezijo. To je dobro, zato pozivam Svet in Komisijo, da sprejmeta ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev izvajanja te uredbe v posameznih državah članicah.

  Antolín Sánchez Presedo (PSE). – (ES) Gospod predsednik, komisarka, evropska skupina za ozemeljsko sodelovanje je novo orodje za krepitev gospodarske in socialne kohezije v Uniji.

To je instrument za napredno in organizirano sodelovanje ter bo kot pravna oseba imel dostop do sredstev Skupnosti in drugih sredstev.

Odločilen mejnik je bil 23. portugalsko-španski vrh, ki je potekal v Bragi pred desetimi dnevi. Obe državi spadata med šest držav, ki so že sprejele predpise, potrebne za učinkovito izvajanje evropske uredbe, sprejete julija 2006.

Svet v Galiciji in organi v severni portugalski regiji, ki so osnutek sporazuma in statutov dokončali novembra 2006, bodo kmalu ustanovili skupino s sedežem v mestu Vigo, ki bo pokrivala 6 400 000 prebivalcev.

Kot prvi bodo ustanovili evroregijo z vladnimi organi, ki bodo spodbujali ambiciozno evropsko sodelovanje kot primer regeneracije.

Njihovo prizadevanje si zasluži priznanje Evropskega parlamenta.

  Ivo Belet (PPE-DE). – (NL) Gospod predsednik, Evropska skupina za ozemeljsko sodelovanje je, kot je že bilo večkrat poudarjeno, zelo uporaben instrument, zlasti za obmejne regije. Zelo sem vesel, komisarka, da ste omenili evropski projekt na meji med Francijo in Belgijo. Tudi gospod Beaupuy je omenil ta projekt. Mesta Kortrijk, Doornik in Lille so ta teden podpisala sporazum o sodelovanju, da bodo na praktičen način sodelovala pri projektih, ki vključujejo tudi javnost. Ljudje od nas pričakujejo, da bomo tudi vprašanja čezmejnih delavcev, javnega prometa, sodelovanja med bolnišnicami in boja proti kriminalu reševali na praktičen način.

Različne pobude so bile sprejete tudi na drugih obmejnih območjih, med Belgijo in Nizozemsko, za spodbujanje praktičnega sodelovanja med univerzami z ustanovitvijo evropske skupine za ozemeljsko sodelovanje. Govorim o belgijski in nizozemski provinci Limburg ter regiji Aachen. Zamisel je sčasoma ustanoviti eno čezmejno združeno univerzo s pomočjo evropske skupine za ozemeljsko sodelovanje ter tako premagati veliko obstoječih birokratskih ovir ali se jim izogniti.

Gospod predsednik, komisarka, evropska skupina za ozemeljsko sodelovanje seveda ne more rešiti vsake težave in zavedam se, kot smo slišali, da veliko držav članic tega instrumenta še ne uporablja. Toda sedaj se moramo usmeriti v prihodnost in na podlagi predhodnih izkušenj s tem instrumentom razmisliti, kako lahko na podlagi prve ocene instrument izboljšamo. Premagati bomo morali določene obstoječe težave, kot so različni socialni predpisi, s katerimi se delavci srečujejo, ko delajo v okviru evropskih skupin za ozemeljsko sodelovanje.

Komisarka, ključno je, da Komisija še naprej priganja vlade, ki jim do sedaj ni uspelo zagotoviti, da bi ta instrument začel delovati.

  Zita Pleštinská (PPE-DE). – (SK) Komisarka, število projektov v obmejnih regijah, uspešno končanih in novih projektov, ki potekajo pod okriljem evropskih skupin za regionalno sodelovanje, dokazuje, da imamo veliko razvojnih dejavnosti z veliko potenciala in da teh dejavnosti ne bi mogli izvajati brez evropske pomoči.

Toda potrebujemo jasna pravila, sicer denar ne bo porabljen. Verjamem, da bo ta razprava spodbudila zainteresirane obmejne strani k sodelovanju v okviru evropskih skupin za ozemeljsko sodelovanje.

Države članice morajo ugotoviti, katere strani ne izpolnjujejo svojih obveznosti. Komisija mora okrepiti svoje prizadevanje za zagotovitev, da se čezmejno sodelovanje ne ogrozi. Evroregije so čezmejne strukture, ki obstajajo že dolgo in so izvajale naloge v okviru programa Interreg v preteklem programskem obdobju, zlasti v primeru manjših projektov, namenjenih povezovanju ljudi.

Menim, da evroregijam ni spodletelo. Prepričana sem, da bodo ob aktivni podpori Komisije, držav članic, regionalnih in lokalnih vlad, gospodarske zbornice, industrije in prebivalcev obmejnih regij evroregije na podlagi svojih izkušenj znale uporabiti novo orodje evropske skupine za ozemeljsko sodelovanje.

  Danuta Hübner, komisarka. − Gospod predsednik, poslancem se zahvaljujem za njihove pripombe in tudi vso podporo temu orodju ter njihovo zavezanost.

Naj vas spomnim, da nobena država članica ni zavrnila izvajanja tega orodja in to je po mojem mnenju zelo pomembno. Popolnoma jasno je, da morajo to izvajati vse države. Kot sem v uvodnih ugotovitvah omenila, smo poskušali z različnimi instrumenti končati in pospešiti celoten proces. Zagotovo ga lahko danes še vedno neposredno spodbujamo z dejavno prisotnostjo v vaših državah članicah in regijah, kar smo počeli zadnje leto. Med vsemi svojimi obiski, srečanji, konferencami, ne le o ozemeljskem sodelovanju, ampak tudi o samem jedru politike, smo delovali spodbujajoče, se pogovarjali in dajali navodila. Veliko smo sodelovali z regijami, da bi jim pomagali pri pripravah na izvajanje tega novega orodja za sodelovanje.

Menim, da danes ta proces poteka. Menim tudi, da se je ozaveščenost med državami članicami bistveno izboljšala. Upam, da se bo z nedavnim zagonom, ki izhaja iz ukrepov generalnega direktorja, večina nacionalnih prilagoditev za izvajanje uredb izvedla do junija.

Vseeno si moramo zapomniti, da lahko prenese vsak program svoje upravljanje na evropsko skupino za ozemeljsko sodelovanje kadar koli med svojim obstojem, zato dejstvo, da države članice še niso izvedle zahtevanih prilagoditev, politiki ne prinaša morebitne škode. Vsak projekt lahko uporabi to orodje za izvajanje projekta in, kot vemo, lahko imamo nove projekte do konca leta 2013. Torej tudi glede tega ni nevarnosti.

S tem se ne moremo tolažiti, vendar bi želela, da razumete, da dejstvo glede nedokončanja nekaterih izvedbenih postopkov v tem smislu ne povzroča škode.

Ostali generalni direktorati Komisije, ki želijo uporabiti ta instrument v okviru sedmega okvirnega programa, programa CIT in tudi drugih politikah kažejo veliko zanimanje.

Na zasedanjih na regionalni in lokalni ravni je pomembno regije opozoriti na to, da se evropska skupina za ozemeljsko sodelovanje lahko ustanovi ter države članice lahko uvedejo in imenujejo začasni organ, ki ima pristojnost in na katerega se regionalni in lokalni organi obrnejo za informacije o ustanovitvi evropske skupine za ozemeljsko sodelovanje, tudi če še nimajo izvedbenih predpisov, kot jasno kažeta nedavna primera v Franciji in Belgiji.

Priročnik o ustanovitvi evropske skupine za ozemeljsko sodelovanje pripravlja INTERACT. Marca bo v Bruslju konferenca in vsi zainteresirani bodo vabljeni na seminar o pripravi priročnika.

V zvezi z madridsko konvencijo je treba opozoriti, da je bilo za njeno ratifikacijo potrebnih 20 let, in če se prav spomnim, konvencije še niso ratificirale vse države članice. O tej uredbi se je ponovno pogajalo pred manj kot dvema letoma, medtem ko se zdaj prvo leto izvaja.

Menim, da je to odziv na to, kar ste povedali. Naj vam zagotovim, da smo k temu zelo zavezani, ker prepoznavamo dodano vrednost in sodelujemo z regijami. To je razlog, da jih je veliko zelo dobro pripravljenih. Prepoznavamo vso dodano vrednost tega instrumenta, ki ste ga navedli.

Seveda si moramo zapomniti, da to ne zagotavlja denarja. To ni projekt, je orodje, ki ga želimo uporabiti za sodelovanje. Evropska skupina za ozemeljsko sodelovanje seveda lahko prejme sredstva Skupnosti v skladu z običajnimi pravili in evropsko kohezijsko politiko. To je tudi pomembno upoštevati.

Ponovno se zahvaljujem za vaše zanimanje. V celoti smo zavezani k čimprejšnjemu dokončanju tega procesa.

  Predsednica. − Ta razprava je končana.

Pisni izjavi (člen 142)

  Bairbre de Brún (GUE/NGL), v pisni obliki. – (GA) Predlagam, da odbor za regionalni razvoj prevzame pobudo in izvede pritisk za sprejetje ukrepov, ki bodo omogočali združevanje zmogljivosti v okviru evropske skupine za ozemeljsko sodelovanje za oblikovanje politik.

Nove evropske skupine za ozemeljsko sodelovanje bodo namenjene izvajanju zakonodaje v državah članicah, vnašanju nove dinamike v čezmejno sodelovanje in omogočanju, da se visoka stopnja zaupanja in sodelovanja ohranita zunaj obmejnih območij.

V moji razdeljeni državi bi lahko tovrstne pobude in druge sheme podpor EU, katerih namen je ublažiti negativen vpliv delitve na Irsko, igrale ključno vlogo. V celoti podpiram zamisel o čezmejnem sodelovanju, ker je to evropski ideal.

Irska mora pretehtati vse možnosti čezmejnega sodelovanja, ker se naša obmejna območja nahajajo v revnih okrožjih z nizko stopnjo razvitosti. Dolgo časa smo se obotavljali in iskali izgovore. Dolžnost držav članic je, da pomagajo obmejnim območjem pri čim hitrejšem izvajanju zakonodaje o Evropski skupini za ozemeljsko sodelovanje

  Andrzej Jan Szejna (PSE), v pisni obliki. – (PL) Gospod predsednik, gospe in gospodje, nič novega ni, da imajo države članice težave pri izvajanju zakonodaje Skupnosti. Upam si celo trditi, da to velja za večino politik Skupnosti.

Ko sedemindvajset držav članic na evropski ravni sprejme skupno stališče, je to šele začetek težavnega postopka usklajevanja in izvajanja sprejetih načel. Skrajni čas je, da države članice prevzamejo odgovornost za ta proces. Učinkovitost našega prizadevanja na evropski ravni je zelo odvisna od zavezanosti nacionalnih upravnih organov držav članic k izvajanju priporočil.

Potrebno je sodelovanje med različnimi ravnmi javne uprave. Zagotovo lahko rečem, da smo kot člani Evropskega parlamenta, ki so nas neposredno izvolili državljani, pripravljeni na in odprti za kakršno koli sodelovanje z nacionalnimi in regionalnimi upravnimi organi, ki lahko izboljšajo in pospešijo izvajanje zakonodaje Skupnosti.

Ne moremo dopustiti, da bi bila vprašanja, kot je krepitev gospodarske in socialne kohezije, ki je eno od glavnih načel pogodb, postavljena v ozadje, kot se to dogaja s težavo, predloženo danes. Ustrezna uredba EU o skupinah za ozemeljsko sodelovanje obstaja že od julija 2006, vendar je še danes neuporabna, ker države članice niso sprejele ustrezne zakonodaje.

25. Dnevni red naslednje seje: glej zapisnik

26. Zaključek seje

(Seja se je končala ob 11.40.)