Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 20. februar 2008 - Strasbourg

3. Lizbonska pogodba (razprava)

  Predsednik. − Naslednja točka je poročilo (2007/2286(INI)) (A6-0013/2008) gospoda Corbetta in gospoda Méndeza de Viga v imenu odbora za ustavne zadeve o lizbonski pogodbi

  Richard Corbett , poročevalec. − Gospod predsednik, z gospodom Méndezom de Vigom imava čast predstaviti to poročilo Parlamentu v imenu odbora za ustavne zadeve. Gre za poročilo, v katerem naš odbor ni toliko obravnaval zgodovine, kako je prišlo do trenutnega stanja, temveč je preprosto primerjal, ali bo ta nova pogodba izboljšala Evropsko unijo v primerjavi s trenutnimi pogodbami, ali bodo pogodbe, kakor jih spreminja lizbonska pogodba, naredile Evropsko unijo učinkovitejšo, bolj demokratično in boljšo za njene državljane. To smo storili in naši sklepi so jasni.

Najprej glede demokratične odgovornosti: ta unija bo imela sistem, v skladu s katerim bodo vsakršno prihodnjo zakonodajo pred sprejetjem pregledali nacionalni parlamenti, nakar jo morata potrditi še svet ministrov, sestavljen iz ministrov, ki so odgovorni prav tem nacionalnim parlamentom, in Evropski parlament, ki ga neposredno izvolijo državljani, da jih zastopa na evropski ravni. Takšna stopnja nadzora ne obstaja v nobeni mednarodni strukturi. Kot primer vzemimo Svetovno trgovinsko organizacijo, Svetovno banko, Mednarodni denarni sklad, NATO; nobena organizacija nad ravnijo nacionalne države nima takšne stopnje parlamentarnega nadzora, kot jo bomo imeli mi s to novo pogodbo.

Poleg tega se bodo z novo pogodbo povečale pristojnosti Evropskega parlamenta na drugih področjih. Volili bomo predsednika Komisije in skupaj s Svetom imeli popolno pristojnost nad celotnim evropskim proračunom, tako na primer izdatki za kmetijstvo ne bodo več zunaj parlamentarnega nadzora. Parlament bo imel pravico blokirati izvedbene ukrepe Komisije, kadar se z njimi ne bomo strinjali. Parlament bo imel pravico razveljaviti prenos pooblastil Komisiji, če bomo mnenja, da je to potrebno. Vidim, da je komisarka že zaskrbljena, vendar gre za pomembno demokratično varstvo. Parlament bo imel tudi pravico predlagati nadaljnje spremembe pogodbe, njegova pravica ratifikacije oziroma potrditve mednarodnih sporazumov pa je bila razširjena. Če že nič drugega, bo ta pogodba znatno povečala stopnjo demokracije v Evropski uniji.

Drugič, ta pogodba izboljšuje položaj državljanov Unije. Tu je seveda tudi Listina temeljnih pravic, ki po vsej Uniji zagotavlja, da institucije in zakonodaja Unije ne kršijo temeljnih človekovih pravic, ki jih evropske institucije morajo spoštovati. Državljanom zagotavlja večjo jasnost glede pristojnosti Evropske unije. Poleg tega daje ustrezna zagotovila nekaterim ljudem, ki so zaskrbljeni, da oblikujemo nekakšno centralizirano superdržavo v Evropski uniji.

Končno, pogodba bo naredila Evropsko unijo učinkovitejšo in sposobnejšo na tistih političnih področjih, na katerih želimo ukrepati skupaj na evropski ravni. Širitev glasovanja po načelu kvalificirane večine, racionalizacija števila komisarjev, združitev zunanjega predstavništva v enega samega visokega predstavnika, daljše predsedstvo Evropskemu svetu in drugi ukrepi bodo naredili naš mehanizem sposobnejši za učinkovito ukrepanje, s čimer bo tudi naša Unija sposobnejša na tistih političnih področjih, na katerih želimo ukrepati.

Vse to so znatne izboljšave. Seveda bodo nekateri obžalovali izgubo ustave, ki jo je konec koncev ratificirala večina držav članic. Tudi v tistih državah, v katerih je bil izveden referendum, je 26,6 milijona ljudi glasovalo za ustavo in 23 milijonov proti. Tudi v moji državi jo je na drugi obravnavi potrdilo 215 poslancev spodnjega doma, kar je velika večina. Ustava je bila torej v večini pogledov priljubljena, vendar bi jo moralo potrditi vseh 27 držav članic. Ustava je bila soočena z zelo visokim ciljem. Tega cilja ni dosegla. Zato so jo države članice opustile, namesto tega pa smo se vrnili k spreminjanju že obstoječih pogodb. Vendar vsebina teh sprememb dela našo Unijo bolj demokratično, učinkovitejšo in prijaznejšo do državljanov. Takšno Unijo priporočam Parlamentu.

(Ploskanje.)

  Íńigo Méndez de Vigo, poročevalec. − (ES) Gospod predsednik, pridružujem se vam pri čestitkah Richardu Corbettu. Menim, da to sodelovanje med Richardom Corbettom in poslancem skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) ter Evropskimi demokrati kaže, kaj Evropa konec koncev je: da smo kljub različnim idejam in občutljivostim sposobni sodelovati; sposobni smo napredovati pri izboljšanju življenja Evropejcev. Zato se zahvaljujem Richardu Corbettu za njegovo sodelovanje, ki je vedno bilo zvesto ter, moram poudariti, usmerjeno proti skupnemu prizadevanju in ustvarjanju, ne pa negativnosti ali uničenju.

Gospod predsednik, pred tremi leti sva z Richardom Corbettom temu parlamentu predstavila ustavno pogodbo in zdaj sva poročevalca Evropskega parlamenta o lizbonski pogodbi. Gospod predsednik, jasno je, da smo bili nekateri bolj ambiciozni, kot kaže ta lizbonska pogodba, in menim, da je bil ta parlament bolj ambiciozen. Prav tako je jasno, da je to poseben položaj. Postopek ratifikacije je bil prekinjen, zato je bilo treba najti politično rešitev in ta rešitev je lizbonska pogodba. Ponavljam, to je Evropa: išče sporazume in zaveze, da bi se rešila iz kriz in kočljivih položajev.

Gospod Corbett je predložil zelo dobro obrazložitev, zato ponavljam njegove besede glede prednosti lizbonske pogodbe pred trenutno veljavnimi pogodbami. Dodajam še nekaj, kar Richard Corbett ni omenil: lizbonska pogodba ni ustavna pogodba. Veliko svojih ambicij smo morali postaviti na stranski tir, kar sicer obžalujem, vendar menim, da so bistveni elementi ustavne pogodbe v lizbonski pogodbi. Čeprav ni ista pogodba, nam je uspelo obdržati bistvene elemente.

Kateri so torej bistveni elementi? Kaj je po naših ocenah bistveno? Bistveni elementi so tisti, ki bodo naredili Evropsko unijo bolj demokratično in učinkovitejšo, skratka, ki bodo omogočili Evropski uniji, da državljanom zagotavlja dodano vrednost.

Gospod predsednik, to je edino, kar mora spodbujati Evropski parlament. Smo predstavniki evropskih državljanov, ki morajo biti osrednja točka naših prizadevanj. Živimo v času, ki je zelo pomemben za Evropo. Primer za to so razmere na Kosovu, kot smo videli včeraj.

Evropa mora izpolniti pričakovanja, ki so nam jih zaupali evropski državljani. Evropa ne sme sprejeti politike, pri kateri si zakrivamo oči pred resnico. Evropa mora imeti glas in biti prisotna v svetu, mora rešiti obstoječe težave, naj bodo to podnebne spremembe, boj proti nezakonitemu priseljevanju ali boj proti širjenju jedrskega orožja. Te težave moramo rešiti.

Gospe in gospodje, lizbonska pogodba je ključnega pomena, ker nam omogoča instrumente in pristojnosti, da rešimo te težave; seveda moramo za to še imeti politično voljo, vendar imamo s to pogodbo instrumente za izboljšanje sedanjih razmer.

Dovolite mi, da povem še nekaj o ustvarjanju in sodelovanju. Kot sem že prej dejal, to je Evropa. Podpora lizbonske pogodbe pomeni sodelovanje v isti smeri. Res je, kot sem že prej dejal, da smo nekatere stvari opustili. Paul Valéry, pomemben pesnik in zato morda tudi veliki Evropejec, je dejal, da se pesem nikoli ne konča, ampak le opusti. Res je, da smo nekatere stvari opustili, vendar je res tudi to, da bo Evropski parlament imel vodilno vlogo, če bomo jih morali v prihodnosti spet uvesti.

(Ploskanje.)

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Hvala lepa gospod predsednik, spoštovane poslanke, cenjeni poslanci.

V imenu predsedstva pozdravljam to priložnost za razpravo o lizbonski pogodbi. Najprej bi se želel zahvaliti Evropskemu parlamentu za opravljeno delo in predvsem poročilo, ki sta ga pripravila cenjena poslanca Richard Corbett in Méndez de Vigo.

Strinjamo se, to naj takoj na začetku povem, s pozitivno oceno mnogih elementov te nove pogodbe. Dejstvo je, da se Evropa že nekaj časa sooča z izzivi, tako navznoter kot navzven, v mednarodni skupnosti.

In zato so reforme nedvomno potrebne. In ravno ta želja, želja, da bi se nadaljeval proces krepitve učinkovitosti Evropske unije in njene demokratične legitimnosti, ta želja je vodila voditelje držav članic, da so v mesecu decembru lani v Lizboni podpisali to pogodbo.

Veliko je bilo govora o številnih prednostih, ki jih prinaša lizbonska pogodba. Zato naj omenim samo bistvene. Najprej, zagotovila bo uspešnejše delovanje institucij, vseh institucij, ki vzdržujejo oziroma povezujejo 27 držav članic. Povečala bo učinkovitost in poenostavitev postopkov odločanja. Povečala bo demokratičnost in transparentnost delovanja. Ter približala bo, zelo pomemben element, približala bo delovanje Evropske unije njenim državljanom.

Skupni cilj vseh nas je, da bi lizbonska pogodba začela veljati 1. januarja 2009. Da bomo to dosegli, je sedaj seveda na prvem mestu naša prednostna naloga ratifikacija lizbonske pogodbe s strani vseh držav članic. Naj ob tej priložnosti čestitam tistim petim državam članicam, ki so to že storile.

Predsedstvo se zaveda, da so ratifikacijski postopki v izključni, suvereni pristojnosti držav članic. Kljub temu mislim, da si lahko dovolimo izraziti željo, da bi ti postopki potekali nemoteno in gladko, brez zapletov. Prepričani smo namreč, da je lizbonska pogodba dober instrument, dober dokument, ki bo omogočil lažje soočanje s sodobnimi izzivi Evropske unije.

Za popolno uveljavitev in izvajanje lizbonske pogodbe bodo seveda potrebna določena pripravljalna dejanja. Predsedstvo se zaveda celovitosti te problematike in s tem povezane potrebe po enotnem okvirju, v katerem je potrebno voditi ta pripravljalna dejanja. Vzpostavili smo intenzivnejše sodelovanje z naslednjim, francoskim predsedstvom, kakor tudi z drugimi institucijami. Predsedstvo bo zagotovilo, da bo to delo, pripravljalno delo, potekalo pod nadzorom najvišje politične ravni, Evropskega sveta, ki se bo redno seznanjal z napredkom.

Naj poudarim, da se številni vidiki nove pogodbe lahko začnejo uresničevati, bodisi šele na predlog Evropske komisije bodisi v tesnem sodelovanju z Evropskim parlamentom. Predsedstvo se teh vidikov zaveda in v vsakem primeru bo vodilo priprave tako, da bodo vključeni vsi akterji, ki jih te zadevajo.

Naj končam z ugotovitvijo, da vsi vpleteni doslej v pripravljalnem delu ravnajo odgovorno. Želeli bi, da se takšno ravnanje nadaljuje, kajti na ta način bomo najbolje prispevali k uspešnim postopkom ratifikacije in uveljavitvi lizbonske pogodbe.

  Margot Wallström, podpredsednica Komisije. − Gospod predsednik, najprej pozdravljam to poročilo in čestitam obema poročevalcema, ker sta ga predstavila na plenarnem zasedanju. Komisija se seveda popolnoma strinja, da je lizbonska pogodba zelo pozitiven korak k prihodnosti Unije. Kot smo že slišali, nas bo lizbonska pogodba približala ciljem učinkovitejše, bolj demokratične in preglednejše Unije.

V politiki je pomembno sprejemanje pravilnih odločitev, ker nam to daje demokratično legitimnost. Vendar je prav tako pomembno to storiti na pravilen način. Zato je sprejemanje političnega programa glede podnebnih sprememb in energije, cen gostovanja, varnosti igrač in hrane, prometne politike, kmetijske politike, trgovine ali podobnega zelo pomembno in ne nameravamo odnehati, dokler nova pogodba ne začne veljati. Seveda moramo upoštevati tudi nasprotni vidik, tj. kako sprejemamo odločitve in kako bo pogodba to spremenila; kako lahko postanemo učinkovitejši pri sprejemanju odločitev ter spodbujanju političnega programa in prednostnih nalog te Evropske unije.

Eden od glavnih elementov te pogodbe je, kako pogodba krepi demokratično legitimnost Evrope s spreminjanjem vloge Parlamenta, tj. večjim soodločanjem, večjo pristojnostjo na področju proračuna in mednarodnih sporazumov ter neposredno povezavo med izidi evropskih volitev in izbiro predsednika Komisije.

Poleg tega bo zagotovila načine za večje vključevanje nacionalnih parlamentov. S sodelovanjem z nacionalnimi parlamenti, ustalitvijo politik Evropske unije ter nekaterimi elementi participativne demokracije za neposredno sodelovanje državljanov že imamo zelo pozitivne izkušnje.

Vaše poročilo seveda izraža nekatere skrbi glede opustitve ustavnega pristopa ter sporazumov o vključitvi za posamezno državo članico. Kot sem že omenila, vsi vemo, da je to bila cena, ki smo jo morali plačati, da bi dosegli soglasje, in očitno se vsi zavedamo, da nič ni popolno, niti nova reformna pogodba. To je kompromis, ki smo ga uspeli doseči.

Ratifikacija sicer poteka, vendar je pogodbo potrdilo le pet držav članic, deset pa je začelo s postopki, zato je jasno, da nas čaka še veliko dela, ki se mu ne moremo izogniti.

Medtem se moramo pripraviti na pogodbo, za katero upamo, da bo začela veljati na začetku naslednjega leta, zato je slovensko predsedstvo pripravilo seznam vprašanj, ki zahtevajo sprejemanje ukrepov za izvajanje pogodbe. O številnih vprašanjih so že potekale predhodne razprave, ki se bodo nadaljevale v naslednjih mesecih. Nekatera od teh vprašanj so zajeta v predlogih Komisije, na primer državljanska pobuda, ki je pomembna določba za povezavo Unije z državljani.

Pripravljena sem storiti vse, kar je v moji moči, da se zagotovi, da bodo Evropejci čim prej po začetku veljavnosti pogodbe lahko uporabili ta nov demokratični instrument. Za to je potreben pravočasen predlog Komisije, pri čemer je pomembno, da se pred sprejetjem predloga o tem posvetuje v celoti. Seveda vas bomo obveščali o nadaljnjem razvoju dogodkov in se veselimo sodelovanja v zvezi s tem vprašanjem.

Kot je junija določil Evropski svet, je med postopkom ratifikacije, ne glede na izbrano metodo ratifikacije, pomembno tudi komuniciranje z državljani. V ta namen tesno sodelujemo z nacionalnimi organi in uradi Evropskega parlamenta, kot je tudi priporočeno v vašem poročilu.

Zato se vam zahvaljujem, da v svojem poročilu pozivate k iskrenemu sodelovanju med institucijami EU in nacionalnimi organi v zvezi z jasnim in objektivnim obveščanjem državljanov o vsebini pogodbe. To je popolnoma v skladu z našim pristopom in z veseljem delimo svoje komunikacijske izdelke in informativno gradivo s Parlamentom in njegovimi uradi, saj obveščamo o pozitivnem razvoju: o pogodbi, ki nam bo omogočila instrumente za napredovanje pri oblikovanju politik, ki si jih na podlagi javnomnenjskih raziskav želijo državljani: tj. politike v zvezi s podnebnimi spremembami in energijo, migracijskimi vprašanji, rastjo in delovnimi mesti, okoljem ter seveda vlogo EU na svetovni ravni. To nam bo pomagalo sprejeti pravilne odločitve na pravilen način.

  Andrew Duff, pripravljavec mnenja odbora za zunanje zadeve. − Gospod predsednik, ena od najpomembnejših značilnosti pogodbe je ta, da označuje začetek obdobja skupne zunanje, varnostne in obrambne politike. Pogodba predlaga radikalne spremembe strukture EU, zlasti s preoblikovanjem funkcije visokega predstavnika v funkcijo podpredsednika Komisije in uvedbo predsednika Evropskega sveta, ki mu bodo na področju zunanje politike pomagali uradniki Sveta, Evropske komisije in nacionalnih diplomatskih služb. Pomembno je, da so te ureditve trdno ustaljene takoj, ko začne veljati pogodba: zamuda in spori glede prevlade bodo zmedli tretje države povzročili cinične odzive evropskega javnega mnenja.

Parlamentu odločno priporočam mnenje odbora za zunanje zadeve.

  Thijs Berman, pripravljavec mnenja odbora za razvoj. – (NL) Gospod predsednik, nova pogodba ponuja velike priložnosti za razvojno sodelovanje. Predvsem zato, ker mora v skladu s to novo pogodbo prizadevanje Komisije dopolnjevati pobude držav članic. To omogoča priložnost, da se končno doseže boljša usklajenost med Komisijo in državami članicami, kar je pomembno in k čemur je pozival zelo kritičen dokument z naslovom Medsebojni pregled OECD/DAC.

Poudarek je na zmanjšanju revščine, kar je dobro. Iz pogodbe iz Nice je bil izpuščen ključni stavek: tisti, ki izrecno izključuje evropski razvojni sklad iz okvira pogodbe, kar pomeni, da se evropski razvojni sklad zdaj lahko vključi v proračun EU. To je nujno potrebno, ker omogoča Evropskemu parlamentu, da ima končno popoln demokratični nadzor tudi nad drugo polovico razvojnih dejavnosti EU, kar je potrebno in dobro. Kajti brez stalnega nadzora Evropskega parlamenta zmanjšanje revščine ne bo v središču pozornosti zunanje politike EU, še manj pa brez imenovanja ločenega evropskega komisarja za razvoj v prihodnosti.

  Carlos Carnero González, pripravljavec mnenja odbora za mednarodno trgovino. − (ES) Gospod predsednik, najprej čestitam soporočevalcema za njuno odlično delo in se jima zahvaljujem, ker jim je uspelo vključiti glavno pobudo odbora za mednarodno trgovino v zvezi s pripravo lizbonske pogodbe, kar se v tem parlamentu redkokdaj zgodi.

Pogodba ohranja bistvene elemente v zvezi s tem, kar je zelo pomembno, ker še enkrat izjavlja, da je skupna trgovinska politika izključna pristojnost EU, in širi njen obseg ter uvaja metodo Skupnosti za odločanje v skladu s politiko, kar pomeni večjo demokracijo in učinkovitost, kar je konec koncev glavno sporočilo lizbonske pogodbe, ki ga moramo posredovati državljanom.

Bil sem član konvencije. Ponosen sem, da lizbonska pogodba vsebuje bistvene elemente ustave, ki smo jo pripravili in ki jo je tedaj podpirala večina držav, vendar se strinjam s soporočevalcem gospodom Méndezom de Vigom, da zadeva še ni končana. Iz tega razloga odbor za mednarodno trgovino opozarja tudi na nekatera točke, ki so bile izpuščene.

Imamo torej dobro pogodbo in možnosti, ki se bodo z našimi dosežki v prihodnosti še izboljšale.

  Costas Botopoulos, pripravljavec mnenja odbora za proračun. − (EL) Gospod predsednik, imel sem čast biti poročevalec odbora za proračun o spremembah v proračunskem sektorju. To je eno od najmanj znanih tem, vendar menim, da gre za najzanimivejšo in najznačilnejša tema glede na današnjo razpravo o splošnih spremembah v našem življenju, ki jih prinaša lizbonska pogodba.

V proračunskem sektorju ima Parlament enako vlogo kot Svet. Ni več razlik med obveznimi in neobveznimi izdatki. Od zdaj naprej o vsem odločamo kot parlament, zlasti o kmetijski politiki, kar je zelo pomembno. Nekaj drugega se dogaja. Prihaja do sprememb porazdelitve vlog med Parlamentom in Svetom znotraj proračunskega postopka. Te spremembe bodo vidne v prihodnosti, zato ne moremo biti prepričani o njihovih posledicah. Menim, da to velja za lizbonsko pogodbo na splošno.

Lizbonska pogodba uvaja paket politično daljnosežnih sprememb, ki bodo služile kot temelj našega političnega programa. Menim, da je ta nov politični program to, kar danes potrebuje EU.

Napačno bi bilo reči, da je z lizbonsko pogodbo zadeva končana. Ravno nasprotno, pogodba je pomemben korak, ki nam omogoča delovanje v boljšem in učinkovitejšem okviru in večje možnosti za Parlament. To je zlasti pomembno, če upoštevamo izkušnje, ki smo jih pridobili z evropsko ustavo. Zelo pomemben izid napornega prizadevanja za sprejetje lizbonske pogodbe je, da se Evropa ni zaprla vase ali zavzela bolj obrambno držo, ampak je postala bolj socialna. Zato obstaja zdaj več socialnih določb in pravic. S tem postopkom poskušamo odpreti Evropo zunanjemu svetu. Menim, da je to najpomembnejša sprememba, zato je treba lizbonsko pogodbo ratificirati.

  Ján Hudacký, pripravljavec mnenja odbora za industrijo, raziskave in energetiko. − (SK) Nova evropska pogodba kljub pomanjkljivostim v nekaterih pogledih predstavlja pomemben instrument za dodatno in večjo integracijo držav članic ter učinkovitejšo in bolj prilagodljivo delovanje struktur in institucij med posameznimi državami članicami ter med EU in zunanjim svetom.

Pogodba obenem omogoča možnosti za nadaljnjo širitev Unije, tako da se lahko uresničijo sanje veliko ljudi o skupnem evropskem domu. Listina o temeljnih pravicah, ki je postala pravni element pogodbe, je seveda zelo pomembna. Vendar listina ni zelo izrecna, zato lahko pride do določenih vprašanj o naravnih človekovih pravicah. Odbor za industrijo, raziskave in energetiko meni, da nova pogodba ponuja dovolj prostora za uresničitev skupnih politik, obenem pa znotraj načela subsidiarnosti zagotavlja, da imajo države članice dovolj pristojnosti za spodbujanje lastnih konkurenčnih politik in strategij, na primer na področju industrije.

Evropsko raziskovalno območje bo okrepilo znanost in tehnologijo. To bo prispevalo k lažji izmenjavi znanstvenega znanja in tehnologije ter neomejenemu sodelovanje med znanstveniki in raziskovalci, ne glede na meje. Kar zadeva programe vesoljskih raziskav, nas veseli, da pogodba omogoča izvajanje evropske vesoljske politike in izrecno zagotavlja ustrezno sodelovanje z Evropsko vesoljsko agencijo.

Pomemben uspeh pogodbe je sporazum o skupni energetski politiki, ki poudarja izboljšanje notranjega energetskega trga, zagotavljanje energetske učinkovitosti in varčevanja, razvijanje obnovljivih virov in izboljšanje medomrežnega povezovanja. Prednost je tudi dejstvo, da pogodba omogoča posameznim državam članicam, da se še naprej odločajo o svoji mešanici energetskih virov. Poleg tega lahko z veseljem rečem, da pogodba vključuje protokol Euratom, ki bo ohranil svoj prvotni pravni učinek. Prepričan sem, da bo to ustvarilo pogoje, ki so potrebni za logični in varni razvoj jedrske energije.

  Gérard Deprez, pripravljavec mnenja odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve. − (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve podpira poročilo naših poslancev gospoda Corbetta in gospoda Méndeza de Viga. Zlasti pozdravljamo dejstvo, ki je sicer jasno, vendar vredno omembe, da poročilo poudarja, da lizbonska pogodba prinaša največ sprememb na področju svobode, varnosti in pravice, zlasti z opustitvijo stebrov ter vključitvijo pravosodnega in policijskega sodelovanja pri kazenskih zadevah v metodo „Skupnosti“.

To je sicer velik napredek, vendar imamo v našem sektorju zadržke, s katerimi se je težko sprijazniti. Naši poslanci morajo vedeti, da bodo v skladu z lizbonsko pogodbo vsi ukrepi, ki bi bili sprejeti v okviru tretjega stebra, preden bi pogodba začela veljati, ostali zunaj nadzora Komisije in Sodišča Evropskih skupnosti za pet let, pri čemer ti ukrepi zadevajo tako občutljiva področja, kot je spoštovanje temeljnih pravic in svoboščin.

Gospod predsednik, s to omejitveno določbo se ne moremo sprijazniti, zato danes potrjujemo svojo odločnost, da se ta določba obravnava kot neveljavna za vse akte, ki se bodo sprejeli pred koncem tega parlamentarnega mandata. Upamo, da se bodo medinstitucionalna pogajanja med Evropskim parlamentom, Komisijo in Svetom začela čim prej, da se doseže sporazum o rešitvi te težave.

  Joseph Daul, v imenu skupine PPE-DE. – (FR) Gospod predsednik, predsedujoči Svetu, podpredsednica Komisije, gospe in gospodje, tudi jaz se najprej zahvaljujem in čestitam našima poslancema Íńigu Méndezu de Vigu in Richardu Corbettu za poročilo o lizbonski pogodbi in zlasti za njuno izvrstno delo. Vendar jima kot kolega lahko tudi povem, da sta za to plačana.

Naša razprava poteka v času, ko je pet držav članic že ratificiralo to pogodbo, Poljska pa je napovedala, da se pripravlja na začetek postopka ratifikacije. V imenu Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) in Evropskih demokratov ter skupine PPE-DE ponavljam, kako je ta pogodba pomembna za oživitev evropske dinamike.

Po dveh letih mrtve točke in institucionalnih pomislekov je Evropska unija prišla do instrumentov, ki jih potrebuje za učinkovito delovanje. Poslanci skupine PPE-DE menimo, da bo s to pogodbo EU bolj demokratična, preglednejša in zato vplivnejša znotraj lastnih meja ter v svetu.

Lizbonska pogodba označuje vrnitev k politiki v Evropi. Naša poročevalca sta kot glavne prednosti lizbonske pogodbe poudarila večjo demokracijo, jasnost in preglednost ter krepitev učinkovitosti Evropske unije. Demokracija bo okrepljena s širitvijo pristojnosti Evropskega parlamenta, edine institucije, ki je izvoljena na splošnih neposrednih volitvah. Soodločanje bo postalo pravilo. Predsednika Komisije bo izvolil Evropski parlament. Vloga nacionalnih parlamentov bo v okviru subsidiarnosti povečana. Tega si naša skupina zelo želi. Evropa ne bo več izključena iz nacionalnih razprav. Ne bodo več imeli izgovora, da nas kritizirajo. Državljani bodo zdaj imeli pravico do pobude. Z milijonom zbranih podpisov državljanov 27 držav članic bodo lahko neposredno pozvali Komisijo k predstavitvi novega predloga.

Poleg tega bo pravice državljanov ščitila listina o temeljnih pravicah, katere zavezujoča pravna moč je določena v pogodbi. Zelo smo ponosni na ta dosežek. Z javnimi zakonodajnimi razpravami v Svetu bo Evropa postala preglednejša, s pojasnitvijo pristojnosti Evropske unija pa bo njeno delovanje postalo razumljivejše.

Širitev glasovanja po načelu kvalificirane večine v Svetu bo zmanjšala tveganje institucionalne mrtve točke in omogočila izvajanje potrebnih skupnih politik. Poleg tega bo Evropa potrdila svojo vlogo političnega akterja na mednarodni ravni. Na pristojnih področjih bo EU izrazila svoje mnenje in sprejela potrebne odločitve za energetsko politiko, zunanjo politiko, pravosodno in policijsko sodelovanje ter okoljsko politiko.

Na področju energije pogodba uvaja pravno podlago za evropsko politiko o oskrbi z energijo in obnovljivih virih. V zunanji politiki bo EU končno zastopal visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. V spreminjajočem se svetu, ki prinaša številne različne izzive, mora Evropska unija imeti sredstva, da pred svojimi partnerji v svetu potrdi svoj položaj kot glavni akter.

Nedavno sem že opazil, da se na Bližnjem vzhodu od Evrope zahteva več, tj. da naj Evropa plača in uveljavi svojo politično moč v celoti, kar se bo zgodilo tudi na Kosovu in Balkanu. Na področju policijskega in pravosodnega sodelovanja je bistveno, da EU sprejme stroge, usklajene ukrepe za boj proti globalizaciji kriminala in terorističnih groženj.

Lizbonska pogodba daje EU sredstva za daljnosežne reforme, da ta cilj doseže. Razumljivejša in bolj združena Evropska unija se bo sposobna uveljaviti kot vodilna v svetu v boju proti globalnemu segrevanju. Poleg tega bo državam v razvoju posredovala jasna sporočila in jih spodbujala, da sprejmejo pravo strategijo trajnostnega razvoja.

Poslanci skupine PPE-DE odločno menijo, da morajo evropske politike obravnavati ta področja. Kot sta poudarila poročevalca, nas seveda veliko obžaluje dejstvo, da smo zaradi ustavnega pristopa morali opustiti vsakršno omembo simbolov Evrope.

Zdaj je največji izziv ratifikacija pogodbe. V imenu poslancev skupine PPE-DE pozivam države članice, da sledijo vzoru Madžarske, Slovenije, Romunije, Malte in Francije ter takoj ratificirajo lizbonsko pogodbo, da lahko začne veljati leta 2009.

Zahvaljujem se za vašo pozornost in upam, da bo danes predsednik skupine socialdemokratov Martin Schulz sledil mojemu vzoru.

(Ploskanje.)

  Martin Schulz, v imenu skupine PSE. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, pri svojih pripombah ne bom še enkrat šel v podrobnosti poročila gospoda Corbetta in gospoda Méndeza de Viga. To so že dovolj dobro storili poročevalci in soporočevalci zadevnih odborov. Zato si bom v svojih pripombah dovolil postaviti bolj osnovno vprašanje, ki je povezano z dejstvom, da se na takšen dan, kot je današnji, ko Evropski parlament podaja svoje mnenje o temeljnem dosežku v zgodovini evropske enotnosti, lahko za trenutek ustavimo in vprašamo: zakaj to počnemo? Kaj je dejanski cilj tega početja? Zakaj potrebujemo to pogodbo?

V zgodovini ljudi te celine je 100 let kratek čas. Vendar je pred 100 leti Turčiji vladal sultan. Rusiji so vladali carji. To mesto je bilo del nemškega cesarstva, ki mu je vladal Viljem II. Francija je imela ogromni kolonialni imperij, Velika Britanija pa lastno kraljestvo. Pred petdesetimi leti smo beležili 25 let, odkar je Adolf Hitler prevzel oblast. Medtem je Josip Stalin izvajal krute zločine, zgodil se je Auschwitz, pred 50 leti pa so Sovjetska zveza, ki jo je vodil Nikita Hruščov, in Združene države, ki jo je vodil Eisenhower, potrdile povojno ureditev sveta, ki je bila sklenjena na jaltski konferenci. Pred petindvajsetimi leti je bila moč Sovjetske zveze pri koncu, zato je svet na področju gospodarstva začel izvajati gospodarske politike Ronalda Reagana, kar je bilo napačno.

Danes si ne moremo niti predstavljati, kaj se bo dogajalo čez 25 let. Ena stvar je gotova: če si Francija in Velika Britanija, ki sta pred 100 leti vladala polovici sveta, želita zagotoviti vpliv v svetu danes in v naslednjih 25, 50 ali 100 letih, ne smemo izobešati privlačnih zastav, ampak se vprašati: Kako lahko kot odgovoren politik v manjši državi z omejenim vplivom, kajti obstaja veliko večjih akterjev, kot so na primer Kitajska, Indija in Latinska Amerika, zagotovim, da bosta moj narod in moja država lahko sodelovala pri globalni demokraciji, blaginji in družbeni stabilnosti?

Tega ne moremo doseči sami. To lahko dosežemo le s skupnimi močmi. Morda lahko Združene države preživijo same v tej globalni konkurenci. Morda tudi Kitajska in Indija, čeprav že zaključujeta sporazume o medsebojnem sodelovanju na področju tehnologije. Če že govorimo o tej pogodbi, me zanima, zakaj nikoli ne razpravljamo o dejstvu, da se kitajski in indijski ministri za industrijo in razvoj zadnjih nekaj let dogovarjajo o sklenitvi sporazuma o sodelovanju.

Dve državi, ki skupaj predstavljata tretjino svetovnega prebivalstva, sklepata sporazum o sodelovanju. In kaj počnemo Evropejci? Ostajamo na pravi poti, sicer ne dovolj usklajeno in celovito, vendar ostajamo na pravi poti, za katero velja pregovor: v slogi je moč. Kdor bo ukrepal na lastno pest, bo na koncu izgubil. Če bomo sodelovali, bomo uspešni, kajti v tej uniji smo vsi enakopravni, ne glede na velikost države. Vendar moramo združiti moči v okviru, ki nam omogoča, da enakopravno sodelujemo z drugimi regijami v svetu na področju gospodarstva, družbe in demokracije za varstvo človekovih pravic in miru v svetu. To je namen te pogodbe.

Zato želimo socialdemokrati in socialisti v tem parlamentu podpreti to pogodbo in mnenje naših poročevalcev o tej pogodbi, ker odločno verjamemo, da je to pravilna odločitev. Tistim, ki so pred 100 leti zagovarjali, da bo Nemčija rešila svet, da bo obdobje Pax Britannice zavladalo v svetu, da bo v francoski skupnosti prevladovala francoščina ali da bomo morali zaradi cezaropapizma, ki je v tistem času prevladoval v Moskvi, častiti enega človeka kot vladarja in boga; tistim, ki so zagovarjali, da je pri združevanju najpomembnejša zastava in ne mir, ki je za nas najpomembnejši; tistim, ki so vztrajali, da nas bosta nacionalizem in dajanje prednosti nacionalnosti pripeljala do cilja; vsem tistim lahko rečemo, da stoletna zgodovina, ki je za nami, dokazuje nasprotno.

François Mitterrand je imel prav, ko je v tem parlamentu rekel, da nacionalizem na koncu vedno pomeni eno: vojno. Evropska zgodovina je polna dogodkov, ki dokazujejo, da ultranacionalizem vedno pomeni vojno. Naš odgovor na to je, da nacionalizem nikoli ni rešitev za prihodnost. Rešitev za prihodnost in namen pogodbe je solidarnost med narodi.

(Ploskanje.)

  Andrew Duff, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, svet pričakuje Evropsko unijo, ki ima večjo zmožnost ukrepanja na svetovni ravni.

V Uniji je veliko ljudi, ki želijo videti konec navidezno večnih sporov o našem sistemu vladanja. Čeprav mi je bilo na medvladni konferenci in pred tem na konvenciji lepo, lahko v imenu vseh rečem, da se vsi strinjamo, da je treba nekatere od teh sporov za vselej rešiti. Seveda se veselim časa, ko se bomo lahko osredotočili na izboljšanje kakovosti politik, ki izhajajo iz Bruslja in Strasbourga. Ta čas bo prišel, ko bo začela veljati lizbonska pogodba, ker uspešno povezuje spremembo politik z zaželenimi in potrebnimi reformami pristojnosti, instrumentov in postopkov.

Nekateri v tem parlamentu bi raje zavrnili pogodbo in se vrnili nazaj v obdobje Nice ali celo k razmišljanju iz 19. stoletja. Med te ljudi žal spada tudi britanska konservativna stranka, ki ne ponuja evropske rešitve za skupne težave, s katerimi se vsi Evropejci soočamo.

Vem, da je Združeno kraljestvo posebno otoško ozemlje, in res je, da se celo njegova vlada boji soočiti z nacionalisti in ksenofobi, zato vztraja pri samouničujočem izvzetju iz glavnih področij evropske enotnosti, kar Britanijo včasih potiska na rob. Liberalni demokrati to obžalujemo in se veselimo časa, ko bo Združeno kraljestvo našlo ugodnejši položaj v močnejši ter bolj združeni, demokratični in učinkovitejši Uniji, ki jo obljublja ta pomembna pogodba.

(Ploskanje.)

  Brian Crowley, v imenu skupine UEN. – (GA) Gospod predsednik, voditelji Evropske unije so lani decembra podpisali reformno pogodbo o Evropski uniji. Ta pogodba bo zagotovila, da bo Evropska unija v prihodnosti delovala učinkoviteje.

Učinkovitejša Unija pomeni močnejše gospodarstvo za Evropo in Irsko. Vsak organ, ki obstaja vsaj že petdeset let, uvaja spremembe, da lahko obravnava nove izzive. Irci imamo zelo dobre razloge, da glasujemo za to pogodbo.

v imenu skupine UEN. V zadnjih 30 letih razvoja v Evropski uniji je eden od najpomembnejših dogodkov razvoj enotnega trga. Seveda mora vsaka organizacija, ki ima na začetku šest držav članic, z razvojem in širitvijo spreminjati pravila.

Zato menim, da bodo Irci na prihajajočem referendumu glasovali za to pogodbo. Glasovali bodo za, ker so videli ogromne neposredne tuje naložbe v Irsko. Videli so ogromni napredek v zvezi z infrastrukturo in družbenim razvojem na Irskem. Videli so ogromni napredek na področju miru na Irskem, ki je združil do tedaj ločene skupnosti. Tisti, ki trdijo, da se Evropa moti in ne prinaša nič dobrega, povsem zanemarijo dokaze, ki govorijo o nasprotnem: o družbenem, gospodarskem in kulturnem razvoju. Ko ljudje govorijo o ukrepanju Evrope na svetovni ravni, pozabljajo, da je Evropska unija 27 držav članic samo v letu 2006 prispevala 46 milijard EUR državam v razvoju, s čimer je največja donatorka pomoči za razvoj v svetu.

Zato sem prepričan, da bodo Irci zagotovili ratifikacijo pogodbe, ko jim bo to v naslednjih mesecih ustrezno razloženo.

  Johannes Voggenhuber, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, da se doseže izid, ki ga danes obravnavamo, je bilo potrebnih osem let, dve konvenciji, tri medvladne konference in dva osnutka pogodb. Dovolite mi, da se po tem dolgem obdobju osebno zahvalim za priložnost, da sem lahko zastopal ta parlament na obeh konvencijah in bil kot poročevalec Evropskega parlamenta skupaj z Andrewjem Duffom prisoten podpisu listine o temeljnih pravicah in ustave. Zame je to bila največja čast mojega političnega življenja. Najlepša hvala.

Vsebina in dosežki te pogodbe so podrobno vidni in ni jih malo. Postavljajo se temelji za prvo nadnacionalno pogodbo v zgodovini. Najsodobnejši in najbolj izčrpen kodeks temeljnih pravic postaja evropska zakonodaja. Ustalitev družbenih ciljev in pravic kaže pot k naslednji nalogi, tj. ustvarjanju in oblikovanju evropske socialne unije. Unija se z lastno pravno osebnostjo spreminja iz foruma delno sodelujočih držav v zgodovinskega, samostojnega akterja. Če želimo uspešno oživeti te pogodbe, politična enotnost ne sme več biti projekt elit in vladnih kabinetov, ampak mora postati res publica.

Vendar nisem povsem prepričan, ali se zavedamo, da danes to ocenjevanje izvajamo v zelo težkih in posebnih razmerah v evropski zgodovini. V najnovejši izdaji časopisa Der Spiegel sem prebral izjave Henryja Kissingerja, nekdanjega državnega sekretarja Združenih držav, v katerih je dejal, da „Evropejci nočejo razumeti“. Čeprav dobro razumem prvotno nagonsko zmajevanje z glavo gospoda Schulza, v tem primeru navajam zunanje mnenje. Henry Kissinger opisuje izginotje nacionalne države v Evropi kot največji izziv našega časa. Poleg tega še dodaja: „Težava je v tem, da so nacionalne države del svoje suverenosti in vizije o lastni prihodnosti prenesle na Evropsko unijo. Njihova prihodnost je zdaj povezana z Evropsko unijo, ki pa še ni dosegla vizije in zvestobe, primerljive z nacionalno državo. Zato je prišlo do praznine med preteklostjo in prihodnostjo Evrope.“

To je najboljši opis pogodbe, ki ga trenutno imamo. Poudarja to, kar so vlade počele z osnutkom ustave, ker te pripombe in spremembe paketov, ki jih ves čas uvajamo za zaščito dosežkov in nato z zatisnjenimi očmi spodbujamo, pomenijo pomanjkanje evropskega duha in moči, ustvarjanja identitete in zvestobe ter podpore državljanov. Evropa pomeni moč ustvarjanja novih začetkov in ureditev ter zagotavljanja novih rešitev, vedno znova in vsak dan. Če sem iskren, je ta moč zelo oslabela zaradi odzivnega odnosa nacionalnih vlad in vladnih kabinetov, ki so odvzeli moč jeziku evropske ustave in reform, povezanih z njo. Tega ne smemo pozabiti niti vpričo pravih dosežkov te pogodbe. Ker nam ni uspelo, da državljani vladajo Evropski uniji, je prva naloga tega parlamenta v prihodnosti, da Unijo spremenimo v unijo državljanov namesto držav, si prizadevamo za to, da evropska integracija postane res publica, in skupaj z državljani ustvarjamo nove identitete, s čimer lahko pokažemo moč Evrope.

(Ploskanje.)

  Mary Lou McDonald, v imenu skupine GUE/NGL. – Gospod predsednik, lizbonska pogodba bo med drugim tudi pod demokratičnim nadzorom Ircev. V drugih državah se očitno bojijo referendumov in sprašujem se, zakaj. Zakaj, če toliko govorimo o demokraciji? Kdo od prisotnih se boji glasu ljudstva?

V tem parlamentu govorimo jezik miru, vendar nas lizbonska pogodba zavezuje k dodatnemu povečanju vojaških odhodkov v Uniji in nadaljnji podpori za oboroževalno industrijo v Evropi. Zakaj vztrajamo pri posnemanju Združenih držav? Ali res verjamemo, da bo oblikovanje evropske različice Združenih držav spodbujalo svetovni mir? Jaz ne.

Nadaljujemo z mitom, da EU ceni javne storitve in pravice delavcev, vendar vsi dokazi govorijo o nasprotnem. Vprašajte prebivalce Vaxholma ali delavce podjetja Irish Ferries o zavezanosti EU k zaščiti pravic delavcev.

Zakaj si čestitamo, da smo eden od največjih donatorjev pomoči državam v razvoju, obenem pa sklepamo sporazume o partnerstvu, ki silijo revne države k temu, da prepustijo svoje trge evropski gospodarski ambiciji?

Kako lahko kdorkoli od nas, ki smo danes tukaj in verjamemo v demokracijo, mir in javne storitve, podpira lizbonsko pogodbo? Pogodba ne zadeva reform ali učinkovitosti, ampak gre za dovoljenje za dodatno razvrednotenje demokracije, kar dokazujejo tudi njene klavzule, ki spreminjajo same sebe. Pogodba je listina za dodatno privatizacijo. Ne ponuja nobenega napredka na področju okolja in zaščite pravic delavcev, vplivnim institucijam EU pa daje proste roke za dodatno militarizacijo naše Unije. Ali bi državljani Evrope podprli takšno pogodbo? Mislim, da je ne bi podprli, in zato se jih o tem ne sprašuje.

Kot Irka in ponosna Evropejka želim, da ima moja država svobodo sklepanja odločitev, ki so v najboljših interesih naših državljanov. Želim, da imajo vse države članice enako pravico, ne glede na velikost. Skupaj lahko na demokratični način dosežemo pozitivne spremembe, ki bodo koristile našim državljanom in svetu. Evropsko unijo je treba spremeniti tako, da nam bo omogočala doseganje teh ciljev, tj. da ustvarimo Evropo, ki si jo naši državljani želijo in zaslužijo. Lizbonska pogodba je slaba za Irsko, Evropo in širši svet.

  Nigel Farage, v imenu skupine IND/DEM. – Gospod predsednik, današnja razprava in poznejše glasovanje Evropskega parlamenta sta le velika prevara. Lažete, ker nočete, da državljani Evrope izvedejo referendume, ki ste jim jih obljubili. To predstavlja vsiljevanje volje političnega razreda državljanom.

Vsi vemo resnico, tj. da je lizbonska pogodba enaka ustavi EU, s popolnoma enakim številom novih pristojnosti in popolnoma enakimi možnostmi odpovedi pravic do veta. Lizbonska pogodba je v vseh pogledih praktično enaka in tudi je ustavna, ker daje Evropski uniji popolno pravno osebnost in, kar je še huje, sposobnost, da se v prihodnosti sama spreminja, ne da bi se pri tem morala sklicevati na katero koli medvladno konferenco. Pogodba daje EU sposobnost, da sprejema zakonodajo na vseh področjih našega življenja.

Vendar mi je bilo rečeno, naj ne bom zaskrbljen, ker sta bili zastava in himna opuščeni. Spustite še drugo. Pred nami je ena velika zastava. To je nesmisel. To je vse del laži. V resnici se preveč bojite referenduma. Nočete slišati glasu državljanov, zdaj pa se zatekate k totalitarnim sredstvom, da bi dosegli sprejetje te pogodbe.

Slišali smo gospoda Cohn-Bendita, da so tisti, ki nasprotujejo tej pogodbi, duševno bolni. Slišali smo gospoda Schulza, da se tisti, ki so nasprotovali popolni neodkritosti tega projekta, obnašajo kot nacisti v 30. letih prejšnjega stoletja. Menim, da bodo običajni in dostojni državljani Evrope sami ugotovili, kdo so skrajneži.

Ircem in tistim, ki verjamejo v demokracijo, želim čez nekaj mesecev veliko uspehov. Upam, da bodo odločno zavrnili pogodbo ter da se bo slišal glas državljanov Evrope in ne le vaš glas, glas političnega razreda. Danes ste morda še ravnodušni, vendar ste vse bolj zaničevani.

  Jim Allister (NI). – Gospod predsednik, zavračam to poročilo in pogodbo, ki jo poročilo podpira. Pred francoskim in nizozemskim referendumom smo v tem parlamentu slišali veliko praznega govorjenja o volji državljanov. Zakaj? Ker je politična elita EU s svojo predrznostjo verjela, da bo njihova propaganda o ustavi ljudi preslepila. Ko so ljudje to uvideli, se je elita prestrašila in se ves čas izmika, ker se boji, da jo bodo volivci spet zavrnili.

Zato se je v zadnjih treh letih največ pozornosti namenjalo kovanju medvladne zarote, da se državljanom Evrope vsili ta ustava, ne da bi se vprašalo po njihovem mnenju. Takšna predrznost in tiranija sta seveda primerni za ustavo, ki prenaša vse več pristojnosti bruseljskim tiranom, tj. tistim, ki se dejansko bojijo referenduma.

  József Szájer (PPE-DE). – (HU) Gospod predsednik, najprej opozarjam, da je za kogar koli v tem parlamentu nesprejemljivo, da se razglasi za edinega predstavnika ali predstavnico državljanov in govori o vseh ostalih le v imenu politične elite. To je nesprejemljiv odnos.

V tem parlamentu nas je veliko in predstavljamo veliko državljanov Evrope, ki menijo, da je potrebna močnejša Evropa. Nove države članice so nedavno ugotovile, da težava Evrope ni v tem, da omejuje našo suverenost ali nam odvzema priložnosti, ampak da ni dovolj sposobna za skupne ukrepe. Ta nova pogodba, tj. lizbonska pogodba, bo zagotovila sredstva, da se doseže prav to.

Seveda nas je tudi veliko tistih, ki nismo povsem zadovoljni z vsebino lizbonske pogodbe. Obenem moramo reči, da bo po ratifikaciji napočil čas, v katerem lahko uresničimo novo strukturo Evrope, ki jo ustvarja lizbonska pogodba. V prihodnjih letih potrebujemo torej močnejšo Evropo in mirno obdobje utrjevanja.

Zlasti me veseli, da dokument tudi izrecno prepoveduje diskriminacijo posameznim pripadnikom manjšin. V Evropski uniji veliko govorimo o vrednotah in raznolikosti, vendar je bila evropska zaščita manjšin doslej nezanesljiva. Ta priložnost, in odlomek, ki o tem govori, omogoča nove načine, da Evropa uresniči razprave, ki so običajno povezane s temi vprašanji. Konec koncev ne moremo govoriti o vrednotah in skupnih načelih, če pri tem ne upoštevamo manjšin in posameznih etničnih skupnosti, ki sestavljajo Evropo.

Pozdravljam pogodbo in čestitam poročevalcema.

  Hannes Swoboda (PSE). – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, veliko je bilo že povedanega o tem, kaj državljani Evrope želijo. Tistim, ki želijo močnejšo Evropsko unijo, postavljam enako vprašanje kot prejšnji govornik. Zakaj? Nekateri vidijo globalizacijo kot veliko priložnost in želijo, da to priložnost Evropa tudi izkoristi. Večina ljudi pa v globalizaciji vidi nevarnost. Bojijo se je in želijo, da jim Evropa pomaga premagati njene slabe strani.

V zvezi s tem je glavno vprašanje seveda to, kaj reformna pogodba, o kateri sta oba poročevalca sestavila zelo dobro poročilo, daje v zameno? Odgovor je jasen: reformna pogodba krepi Evropsko unijo, ne da bi pri tem onemogočala demokracijo. Ravno nasprotno: ta pogodba ustvarja presežek demokracije za Evropski parlament in nacionalne parlamente ter obenem omogoča zmožnost ukrepanja Evropske unije. To je ključno. Zato menim, da je veliko interesov državljanov ustrezno zastopanih.

Kaj naj torej storimo s to skupno zmožnostjo ukrepanja, ki se tudi izrecno izraža z novo funkcijo visokega predstavnika, ki bo lahko po novem kot podpredsednik Komisije storil več za skupno zunanjo in varnostno politiko? Skupaj s vprašanji in dodatnimi pristojnostmi na področju energije, ki jih reformna pogodba daje Evropski uniji, si lahko na primer končno prizadevamo za pravno pristojno zunanjo energetsko politiko, kar bi nam izboljšalo izhodiščni položaj v primerjavi z Rusijo in drugimi velesilami na področju energije. Poleg tega lahko s pristojnostjo na področju zunanje trgovine boljše zastopamo interese naših delavcev in našega gospodarstva v okviru mednarodnih trgovinskih odnosov. S pristojnostjo na področju okolja lahko zagotovimo, da naše trgovanje z emisijami in drugi okoljski cilji, ki jih želimo doseči, ne pomenijo, da bodo naše gospodarstvo in naši delavci oškodovani, ampak da bo okolje postalo bolj razumljivo v vsem svetu.

Glavna prednost reformne pogodbe je zagotovitev večje sposobnosti ukrepanja in obenem tudi večje demokratičnosti Evropske unije, zato tudi jaz podpiram delo poročevalcev.

  Bronisław Geremek (ALDE). – (PL) Gospod predsednik, če bodo države članice sprejele lizbonsko pogodbo, bo to pomemben dogodek v zgodovini Evrope in Evropske unije. Poročilo, ki nam je bilo danes predstavljeno, daje Parlamentu možnost, da jasno izrazi, kako pomembno je sprejetje lizbonske pogodbe.

Upam, da bo ratificirana tako, kot je bila podpisana. Veseli me, da moja država, tj. Poljska, napoveduje hitro ratifikacijo lizbonske pogodbe. Poleg tega menim, da obstaja notranja enotnost med pogodbo, ki je bila ratificirana, in listino o temeljnih pravicah. Listina o temeljnih pravicah določa svet vrednot, ki je ideološki temelj Evropske unije. Ločitev teh dveh aktov bi bilo nerazumljivo dejanje, drznil bi se celo reči dejanje politične dvoličnosti. Ta dva akta sta med seboj tesno povezana.

Prepričan sem, da lizbonska pogodba zagotavlja možnost, da naša Unija postane bolj združena. Vzpostavlja mehanizme. Ta pogodba ne vzpostavlja strogega in jasno opredeljenega pravnega okvira. Vzpostavlja mehanizme, s katerimi bo Evropska unija zdaj lahko utrdila svojo integracijo. Ta pogodba ustvarja prihodnost, v kateri ima Evropska unija politično razsežnost. Ustvarja prihodnost, v kateri je Evropska unija sposobna oblikovanja politike solidarnosti. Ustvarja razmere, v katerih lahko sodeluje veliko institucij Evropske unije, ter predvsem prostor za vsakdanje skrbi državljana in njegovo sodelovanje v evropskem procesu.

Menim, da se bo s to pogodbo oblikoval evropski duh, s pomočjo katerega bo pogodba postala razumljivejša. Zaradi nejasnosti pogodbe morajo Parlament in vse druge institucije predstaviti dejstva o tem, kaj želimo s to pogodbo ustvariti, kajti vloge predsednika Evropske unije, predsednika Parlamenta, ministra za zunanje zadeve ali visokega predstavnika so vse odvisne od državljanov in sodelovanja. Gospod predsednik, upam, da se bo v prihodnosti o vseh teh štirih glavnih pristojnostih v Evropski uniji odločalo na volitvah. Menim, da bi lizbonska pogodba že zdaj omogočila združitev vlog predsednika Komisije in predsednika Unije. Ta združitev bi okrepila Evropsko unijo.

  Bogdan Pęk (UEN). – (PL) Gospod predsednik, proces evropske integracije ni slab sam po sebi, dejansko je prav nasprotno. Če bi potekal iskreno, tj. ob upoštevanju načel solidarnosti in prave širitve demokracije, bi bil lahko splošno sprejet. Vendar ta parlament in Evropska unija dajeta vtis splošne hinavščine. Ni dvoma, da bo vzpostavitev navidezne evropske države po načelih, določenih v pogodbi, znatno omejila pravo demokracijo, ki bo postala demokracija samo po imenu.

Tudi v samem Parlamentu obstaja omejitev demokracije izražanja in uveljavljanja politične volje poslancev. Evropske institucije in evropska birokracija prevzemata ključne pristojnosti, medtem ko največja država ne more odvzeti moč očitno fašistični stranki, ki poziva k spremembi evropskih meja.

Danes govorite o skupni energetski politiki. Zakaj nismo v tem parlamentu ogorčeni nad plinovodom, ki ga želita Nemčija in Rusija zgraditi pod Baltskim morjem in ki naj bi obšel Poljsko, Litvo in Estonijo, s čimer bi lahko Rusija tem državam prekinila oskrbo z energijo? Zato nimamo zaupanja v vaše dobre namene. To zaupanje je temelj prihodnosti, ker lahko ustvarjanje temelji le na resnici.

  Ian Hudghton (Verts/ALE). – Gospod predsednik, popolnoma se strinjam, da je v Evropski uniji 27 držav članic treba posodobiti pravila in predpise delovanja, ki so veljali za Unijo 15 ali manj držav članic. Prav tako se strinjam, da je večina vsebine lizbonske pogodbe, kot sta na primer povečanje pristojnosti tega parlamenta in postopek odločanja Sveta, pozitivna in smiselna. Vendar sem kot predstavnik Škotske zelo zaskrbljen glede nekaterih nepopolnosti, kot je poudarila komisarka Wallström.

Prvič, veliko si obetamo od nove pravice nacionalnih parlamentov do posredovanja, vendar to seveda ne velja za škotski parlament, ki ima prenesene pristojnosti, ali druge narode brez lastne države.

Drugič, postopek pogodbe ni obravnaval vprašanja enotnega sedeža za Evropski parlament, tako da smo še naprej prisiljeni, da se selimo med Brusljem in Strasbourgom.

Tretjič, ne morem podpreti vključitve skupne ribiške politike kot ene od samo štirih izključnih pristojnosti Unije, kot to določa pogodba. To bi lahko resno oviralo napredek k radikalnim reformam in spremembam upravljanja ribištva, s čimer bi se ohranjala neuspešna in preveč centralizirana skupna ribiška politika. To je zlasti nesmiselno, ker je Svet lani decembra storil neodločen korak k decentralizaciji, ko je priznal prostovoljne ukrepe, ki jih izvaja Škotska, in ji to leto nad tem omogočil lokalni nadzor.

Moja stranka je bila za referendum o ustavi. Ta pogodba ima sicer drugačen pravni status, vendar je v bistvu enaka. Zato bo Škotska nacionalna stranka tudi zdaj podprla referendum o tej pogodbi. Ne bojimo se javne razprave o Evropi. Ravno nasprotno, oblikovanje novih odnosov med Škotsko in EU je osrednji del naše vizije. Želim, da se Škotska pridruži skupnosti evropskih narodov in da ima konstruktivno vlogo pri odločanju kot država članica, ne pa kot obrobna opazovalka.

  Sylvia-Yvonne Kaufmann (GUE/NGL). – (DE) Gospod predsednik, sem za Evropo, zato kot levičarka podpiram lizbonsko pogodbo. Vendar se ne strinjam s povečanim poudarkom na vojaške vidike. Danes želim spomniti Parlament, da je o poglabljanju evropske integracije, ki je bila dosežena s pogodbo, potekala burna razprava z evroskeptiki in zlasti nacionalisti. To, kar je bilo doseženo, je zdaj treba braniti, zato upam, da lahko celovita reforma Evropske unije začne veljati.

Lizbonska pogodba ohranja veliko izboljšav iz prejšnje ustave. Evropsko unijo zlasti usmerja k temu, da postane bolj demokratična in se približa svojim državljanom. Poleg tega lahko Unija postane bolj družbeno usmerjena.

Menim, da se je s vključitvijo pogojev pogodbe, kot je cilj polne zaposlenosti, osnovnim načelom trajnostnega socialnega tržnega gospodarstva, horizontalno socialno klavzulo, v skladu s katero bo v prihodnosti treba pregledati vse pravne akte, da se zagotovi upoštevanje družbenih ciljev, in novim protokolom o storitvah splošnega interesa končno prekinil obdobje neoliberalne politike, ki se je utrdila s maastrichtsko pogodbo.

Lizbonska pogodba ponuja priložnost za širitev ekonomske in monetarne unije z oblikovanjem socialne unije. Zato je treba neoliberalni duh časa v Evropi odgnati. Ne smemo dovoliti, da zagovorniki neoliberalizma EU spremenijo v območje proste trgovine brez družbene odgovornosti. Pospešeno zmanjšanje davkov in dampinga plač, ki ima resne družbene posledice, se mora končati, obenem pa je treba v vseh državah članicah uvesti minimalno plačo.

  Jens-Peter Bonde (IND/DEM). – Gospod predsednik, še vedno ponujam buteljko izvrstnega vina tistemu, ki mi lahko našteje vsaj en primer zakona, ki se lahko sprejme z ustavo in ne z lizbonsko pogodbo. Menim, da so pravne obveznosti v obeh primerih enake. Razlika je le v predstavitvi. Sarkozyjeva mini pogodba bo zdaj imela približno 3 000 strani, medtem ko je zavrnjena ustava imela 560 strani.

Večina ima pravico podpreti pogodbo, vendar vi nimate pravice zavrniti običajnega parlamentarnega nadzora lizbonske pogodbe. Postavil sem 700 resnih vprašanj o razlagi različnih členov. Vi ne poznate odgovorov. Ne morete razložiti, zakaj je bilo pri prevodu v danščino izpuščeno novo „dodatno državljanstvo“ ali odprava pravice nacionalnih vlad, da predlagajo lastne komisarje.

Večina vas ni prebrala oziroma ne more prebrati pogodbe, ker še niste prejeli prečiščene različice celotne vsebine posvetovanja medvladne konference. Podpirate tajnost namesto preglednosti. Podpirate zmanjšanje parlamentarne demokracije, namesto da bi vztrajali pri pravici tega parlamenta, da predstavlja naše volivce, izvaja nadzor v imenu naših volivcev in preučuje izvršilno oblast v imenu pol milijona državljanov, ki jih predstavljamo.

  Andreas Mölzer (NI). – (DE) Gospod predsednik, vedno znova nam govorijo, da bo s to lizbonsko pogodbo Evropa postala funkcionalna. Govorijo nam, da bo ta pogodba delovala aktivno. Kot nekdo, ki je zelo kritičen do te pogodbe, lahko zavoljo naših otrok in vnukov le upam, da je to res, ker nam v nasprotnem primeru ni pomoči.

Ena stvar je gotova, in sicer, da je ta pogodba, ki jo institucija EU za vsako ceno želi vsiliti, slaba iz preprostega razloga, ker prezira vse, kar je pri demokratični politiki mogoče prezirati. Nacionalni parlamenti bodo seveda zapostavljeni. Pravi razlogi za zavrnitev ustavne pogodbe na referendumih v Franciji in na Nizozemskem so seveda bili potisnjeni v ozadje. Če bo Irska glasovala proti tej pogodbi, se bodo najverjetneje spet našli načini in sredstva, kako to prezreti. Sem proti tej pogodbi, ker sem za Evropo.

  Timothy Kirkhope (PPE-DE). – Gospod predsednik, to poročilo, ki podpira lizbonsko pogodbo, jasno navaja, da je ta pogodba znatna izboljšava glede na obstoječe pogodbe, zagovarja, da je zaželeno, da do konca tega leta lizbonsko pogodbo ratificirajo vse države članice, in trdi, da bo pogodba zagotovila stabilen okvir, kar bo omogočalo nadaljnji razvoj Unije v prihodnosti.

Kot poslanec britanske konservativne stranke se žal ne strinjam z vsem tem, vendar to izražam na miren način in ne s skrajnega ali nihilističnega stališča, kot to počnejo drugi. Že na začetku sem pojasnil, da ta pogodba ali ustava trenutno ni najboljši način, kako doseči napredek Evrope. Konservativci podpiramo Evropo neodvisnih držav, ki med sabo tesno sodelujejo, da bi obravnavali izzive globalizacije, svetovne revščine in globalnega segrevanja, kot so dejali že drugi. To so prednostne naloge, ki jih je treba rešiti s skupnimi močmi. Kot je dejal moj kolega William Hague, britanski zunanji minister v senci, na neki razpravi v Londonu: „Konservativci smo največji zagovorniki Evropske unije, v kateri narodi med sabo sodelujejo na način, ki krepi naša gospodarstva, spodbuja naše potrošnike in spreminja naše skupne vrednote v učinkovite ukrepe za rešitev vprašanj, s katerimi se naš svet sooča.“

Ne verjamem, da nam bo ta pogodba pri tem pomagala. Naša poročevalca, ki pri zagovarjanju čimprejšnje ratifikacije citirata Shakespeara, bi si morala prebrati tudi Kralja Janeza, in sicer 5. dejanje, 2. prizor, v katerem neki berač reče: „Kot svetu narekuje etiketa, me poslušajte.“ Morda bi moral to storiti tudi britanski predsednik vlade in dovoliti svojim državljanom, da izrazijo svoje mnenje o tej nedvomno pomembni zadevi.

  Magda Kósáné Kovács (PSE). – (HU) Hvala vam, gospod predsednik. Poročilo Richarda Corbetta in Íńiga Méndez de Viga je odlična analiza in bo dolgoročno postalo izvorni dokument. Zasluži si priznanje in hvaležnost.

Madžarska je bila prva država, ki je ratificirala reformno pogodbo. Pri tem je pomembno, da je v izredno razdrobljeni in pogosto nasprotujoči si madžarski politični sferi velika večina glasovala za ratifikacijo. Doseženo je bilo soglasje o potrebi po reformni pogodbi za odpravo razlike, ki je nastala med starimi in novimi državami članicami po pristopu; prav tako je bilo doseženo soglasje o potrebi po krepitvi enotnosti znotraj Evropske unije in po izboljšanju učinkovitosti njenih institucij in ukrepov.

Vendar za nas lizbonska pogodba ni le pogodba, ki zagotavlja odgovor na vprašanja, ki jih je prinesla širitev. Za nas so posebej pomembne določbe, ki krepijo demokracijo v tem zapletenem okviru interesov, kot so tiste, ki širijo zakonodajna pooblastila Parlamenta in pooblastila za nadzor ali spremembe k postopku Sveta za odločanje. Prepričani smo, da bodo od tega imele koristi manjše, manj izkušene in revnejše države s slabšim položajem v zgodovini.

Pričakujemo lahko, da se bodo z enostavnejšo strukturo odločanja interesi jasno razkrili, postopek političnega pogajanja pa bo postal bolj pregleden. Naša prihodnost je v sodelovanju, rezultate in koristi tega pa morajo čutiti tudi državljani Evrope. Čutiti jih morajo tudi tisti, ki so iz kakršnega koli razloga postali manjšina, tistih, ki so jih zgodovina in vojne potisnile v položaj manjšine. Lizbonska pogodba jim zagotavlja novo priložnost in instrument za boj proti grožnji nacionalizma.

Lizbonska pogodba tvori simboličen lok skupaj z lizbonsko strategijo, ker listina o temeljnih pravicah socialne pravice vključuje med temeljne človekove pravice. Prepričani smo, da bo to tesneje združilo državljane Evropske unije. Hvala, gospod predsednik.

  Anneli Jäätteenmäki (ALDE). – (FI) Gospod predsednik, pomembno je povečati ravni sodelovanja na evropski ravni. Upajmo, da bomo imeli nove pogodbe, tako da se ta razprava lahko nadaljuje s pomembnimi vprašanji.

Rada bi vam omenila tri zadeve. Prvič, zakonodajna pooblastila Evropskega parlamenta se bodo močno povečala, če začne veljati nova pogodba. Obstajalo bo 40 novih področij politične dejavnosti. To pomeni, da se bo količina dela poslancev našega parlamenta zelo povečala. To pomeni, da bo treba reorganizirati delo Parlamenta, tako da bomo lahko delovali učinkovito, demokratično in odprto. V prihodnosti Parlament ne bo več debatni krožek, ampak zelo pomemben zakonodajni organ, ki vpliva na življenja Evropejcev. To bo zahtevalo odgovoren Parlament; pomenilo bo, da bodo morali biti poslanci Parlamenta pripravljeni, da se seznanijo s številnimi vprašanji, ne da le poslušajo en ali dva lobija.

Zdaj pa bom spregovorila o zunanji politiki: zdaj je pravi čas, da razmislimo o pooblastilih in pristojnosti novega predsednika, visokega predstavnika in predsednika Komisije za vprašanja zunanje politike. Sicer se bodo pojavile težave. Sicer v zunanjem svetu ne bodo vedeli, na koga se lahko obrnejo. Vsi vemo, da v ozadju poteka ostra razprava o razmerjih med temi pooblastili, vendar bi to lahko postala odprta razprava. Poleg tega je ta razprava o pooblastilih različnih udeležencev po mojem mnenju veliko bolj pomembna kot razprava o osebju. Resnično je pomembna.

Nazadnje pa želim spregovoriti o zunanji politiki: Po naravi seveda ostaja medvladna, vendar želimo, da bi lahko EU spregovorila enoglasno; to pa bo nedvomno zahtevalo resnično spremembo v odnosu s strani držav članic. Odbor EU o podnebnih spremembah je pravkar obiskal Indijo, ugotovili smo, da tamkajšnji ljudje komajda poznajo EU ter da jim EU ne pomeni skoraj nič. Pomembno pa jim je, če jih obiščeta predsednik Sarkozy ali predsednik vlade Brown. Razen tega, kadar zunanji ministri EU obiščejo zunanje države, je njihov dnevni red povsem nacionalen. EU se morda omeni, ampak povsem postransko. Če se bo to nadaljevalo, bomo nedvomno morali še dolgo počakati, da EU postane močan zunanje politični dejavnik.

  Roberts Zīle (UEN). – (LV) Hvala vam, gospod predsednik. Morda za tiste, ki so želeli ratificirano ustavno pogodbo, lizbonska pogodba ni velik dosežek, vendar je nedvomno dosežek za evroskeptike, ki niso želeli nobene od pogodb EU. To pomeni, da je klasičen politični kompromis, kot tako bi jo morale ratificirate vse države članice EU. Nedvomno je Evropski parlament povečal področja odgovornosti iz lizbonske pogodbe, kar nam nalaga nove dolžnosti. Tudi kot celota morajo evropske institucije evropskim državljanom pokazati, da lahko na gospodarsko občutljivih področjih prikažejo pristno evropsko solidarnost, tako da ne bomo na koncu dobili nove določbe o energetski solidarnosti, kot je uvedba načela prostega trga na evropskem ozemlju z direktivo o storitvah. Ker je veliko odvisno od nas, upam, da bodo predstavniki vseh držav članic v Parlamentu in v drugih evropskih institucijah razumeli, kako pomembna je ta ponazoritev za evropske državljane. Hvala.

PREDSEDUJOČI: ONESTA
Podpredsednik

  Esko Seppänen (GUE/NGL). – (FI) Gospod predsednik, komisar, madžarski parlament je ratificiral lizbonsko pogodbo, preden mu je bila uradno poslana. Tako ni vedel, s čim soglaša. Zaradi tega vprašanja, pri katerem nima Evropski parlament nobene pravne pristojnosti, postajamo tarča posmeha, ker nimamo nobene konsolidirane različice pogodbe kot podlage za razpravo. Brez tega je za nas, kot tudi za državljane EU, skoraj nemogoče razumeti pogodbo.

Naša skupina ne sprejema pogodbe. EU se bo militarizirala ter bo postajala vojaško zavezništvo. Ne bo spodbujala interesov socialistične Evrope, prav tako ne bo spodbujala nobene idealne oblike demokracije. V okviru te pogodbe se bodo države članice zavezale povečevanju sredstev za vojaške operacije zunaj njihovega ozemlja in v njihovih preteklih kolonijah.

Vojaške operacije EU bo mogoče izvesti brez mandata ZN, tj. nezakonito z vidika mednarodnega prava. Ko se je sestala evropska konvencija, ni bilo nobenega člena v zvezi z obveznim mandatom ZN. Blokirale so ga države članice EU in Nata, zaradi česar ni neobičajno, da se EU zapleta v nezakonite vojne, kot je vojna v Iraku. EU uporablja tudi vojaške čete, usklajene z Natom, za izvrševanje miru, to je vojn, v drugih državah. Isto orožje uporabljajo tudi Natove odzivne sile. Lizbonske pogodba je povsem v skladu z Natom ter bo pomagala EU, da bo lahko sodelovala z Natom.

Kaj se obravnava kot kolektivno in vojaško varstvo EU, je zelo širok pojem. Ko države članice vsa sredstva, ki so jim na voljo, namenijo za pomoč drugim državam članicam, so lahko vsa ta sredstva, ki so jim na voljo tudi vojaška. Če se to zgodi in se ta sredstva uporabijo, lahko EU postane tudi vojaško zavezništvo.

  Kathy Sinnott (IND/DEM). – Gospod predsednik, nasprotujem hitri obravnavi poročila o lizbonska pogodba v tem parlamentu, preden dobijo poslanci v roke pogodbo v čitljivi in kontekstualni obliki.

Prejeli smo predloge sprememb, ki so v dani obliki nesmiselni. Bi o drugih poročilih v tem parlamentu glasovali na podlagi predlogov sprememb, ne da bi videli dokument? Bi morali zaupati v to poročilo? Naši volivci nas niso poslali kot zakonodajalce v Strasbourg, da bi to počeli.

Doma sem z Irske. Na Irskem imamo referendum. Ko se je novica o tem razširila, vsak dan prejemam prošnje za pogodbo. Ko ljudem povem, da pogodba ne obstaja v berljivi različici, mi ne morejo verjeti. Ko pa jim povem, da je to zaradi odloka medvladne konference, so jezni.

Ne dvomim, da je ta občutek še bolj intenziven za druge nezadovoljne prebivalce Evrope, katerim so zavrnili možnost za referendum. Samo predstavljam si lahko, kako se bodo ljudje odzvali, ko bodo izvedeli, da so njihovi poslanci v Evropskem parlamentu sprejeli to poročilo o pogodbi, ki je niso prebrali.

Povedala vam bom skrivnost. Naši državljani so inteligentni, razmišljujoči in zelo sposobni, da odigrajo svojo demokratično vlogo v njihovi vladi. Kar počnemo tule in v celotnem lizbonskem procesu je izdaja naših državljanov, tistih državljanov, katerih sodelovanje in trdo delo bomo potrebovali za nadaljevanje evropskih projektov.

Opozarjam vas: ne bodite presenečeni, če bodo ti dolgo časa trpeči državljani nekega dne zavrnili sodelovanje.

  Ashley Mote (NI). – Gospod predsednik, sprašujem, zakaj je lizbonska pogodba, če je tako dobra, tako nedostopna. Je to zato, ker so se države članice iz teoretičnih gospodarjev EU spremenile v njene sužnje? Je to zato, ker določa zakone, namesto okvirov za pripravo zakonov? Je to zato, ker ne ponuja nobenega medsebojnega nadzora za nadzor prihodnjih pripravljavcev zakonodaje? Je to zato, ker konsolidira pooblastila v obliki samozadostne birokracije?

Tako kot zadnja pogodba, daje tudi ta EU stalno pravico, da si zagotovi več pooblastil brez kakršnih koli prihodnjih sporazumov, kar je nezaslišano prisvajanje oblasti. Takšna nedemokratična pooblastila so v Združenem kraljestvu nezakonita, ker noben britanski parlament ne more zavezati svojih naslednikov. Gospa Wallström je povedala, da se je beseda „ustava“ izpustila, da se izognejo težavam z Britanci – to je še kako res. Morali bi oditi, s seboj vzeti naša 2 milijona EUR na uro, tako nam bi bilo bolje.

  Elmar Brok (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, gospa podpredsednica, predsedujoči Svetu, ne razumem več govorov predstavnikov Neodvisne stranke iz Združenega kraljestva in iz drugih strank. Učili so me, da westminsterski sistem parlamentarne demokracije zagotavlja polno demokratično legitimizacijo. To se dogaja tu. Izbrali so naš naši volivci, zato bomo sprejeli odločitev, tako kot naši kolegi v nacionalnih parlamentih, za to imamo vsa demokratična pooblastila. Kar se na populističen način dogaja tu, je uničevanje moči parlamentarne demokracije, za to boste vi odgovorni.

(Ploskanje.)

Druga točka, ki jo želim omeniti, in za to se zahvaljujem gospodu Corbettu in gospodu Méndez de Vigu, je, da je jasno, da ta pogodba odpravlja demokratično vrzel v Evropski uniji. Polna pravica do soodločanja za Evropski parlament, volitve predsednika Komisije v Evropskem parlamentu, obveznost, da mednarodne pogodbe ratificira Evropski parlament, krepitev nacionalnih parlamentov – ne želim iti v podrobnosti. Kar počnemo v Evropski uniji je edinstveno, ker ne rešujemo več različnih interesov naših ljudi in med našimi ljudmi, ki bo vedno prisotni, s tanki in puškami, kot se je dogajalo v preteklosti, ampak z razpravami in demokratičnim glasovanjem.

To je resnična, izjemna razlika v primerjavi s tem, kaj je doslej tvorilo evropsko preteklost, vse to pa temelji na enakosti držav in skupin ljudi. Iz tega mora izhajati naše vedenje. V zadnjih 60 letih je imela Zahodna Evropa srečo, od ponovne združitve Evrope v letu 1990, so te sreče deležena velika območja Evrope. Zdaj želimo to okrepiti, da nam bo ta proces notranjega miru zagotovil boljšo razpoložljivost za odločanje prek pogodbe ter da se bomo lahko soočali s prihodnjimi izzivi v tem svetu ter premagali težave glede varne oskrbe z energijo, zunanje varnostne politike, terorizma in številne druge težave. To je odgovor na te izzive. Gospod Méndez de Vigo je citiral Paula Valéryja, tudi jaz ga želim ponovno citirati: „Evropa bo združena ali pa bo postala privesek Azije.“ To je resnica. Ali ima Evropa možnosti za preživetje, če sodeluje, združuje svoje sile in jim da demokratična pooblastila in navodila, ali pa bomo Evropejci izginili v svetovnem redu?

(Ploskanje.)

  Enrique Barón Crespo (PSE). – (ES) Gospod predsednik, predsedujoči Svetu, podpredsednik Komisije, gospe in gospodje, pozdravljam poročilo gospoda Corbetta in gospoda Méndez de Viga, ker je to poročilo, ki je v skladu s tem, kar je Evropski parlament storil od začetka.

Prepričan sem, da bi predsedniki, kot sta Robert Schuman in Paul-Henri Spaak ali Konrad Adenauer, podpisali lizbonsko pogodbo, predvsem ker je besedilo, ki je bilo opredeljeno na podlagi Spinellijeve pogodbe, ki je v osemdesetih letih 20. stoletja navdihnila besedilo, ki je dobilo svojo obliko v ustavi, zdaj vključeno v lizbonsko pogodbo v odprtem ustavnem procesu za Evropsko unijo. V zvezi s tem verjamem, da poročilo brani in določa napredek, ki je bil dosežen do zdaj. Hkrati je to tudi poročilo, ki tvori del želje po konsolidaciji Evropske unije kot politične in demokratične unije.

Rad bi povedal svojo ugotovitev v zvezi z lekcijami, ki se jih moramo naučiti, in predvsem o ratifikaciji ustavne pogodbe. Tisti, ki nasprotujejo našemu napredku, veliko govorijo o referendumih. Seveda sem sodeloval pri referendumu, ki smo ga organizirali v moji državi in na katerem smo zmagali. Obstaja lekcija, ki se jo moramo naučiti: kar se odločimo skupaj, ne more biti odvisno od tega, kar odloči manjšina.

Razmišljati moramo kot demokrati, da lahko skupaj ratificiramo, kar želimo. Za vse nas ni sprejemljivo, da smo odvisni od tega, kar lahko stori manjšina, menim, da je to pomembna lekcija za prihodnost.

Gospod predsednik, rad bi zaključil z ugotovitvijo: Evropski parlament je bil vedno v prednosti, v ospredju Evrope. To pomeni, da moramo zdaj delati na področju številnih političnih odločitev, ki jih je treba sprejeti še pred naslednjimi volitvami, ker bi ta pogodba v resnici morala začeti veljati 1. januarja 2009. Z vidika demokracije, soodločanja, imenovanj in prilaganja Evropskega parlamenta moramo še vedno veliko storiti.

(Ploskanje.)

  Marian Harkin (ALDE). – Gospod predsednik, kot ena od le 13 poslancev v tem parlamentu, ki bodo imeli priložnost glasovati na referendumu o lizbonski pogodbi, ji z zadovoljstvom izrekam svojo podporo. Kot je povedala komisarka Wallström, pogodba ni popolna, kot kateri koli dokument. To je kompromis, vendar gre v pravo smer.

Zaradi časovnih omejitev, bom svoje pripombe strnila v eno temo. Pogodba ohranja načelo subsidiarnosti – načelo, da sprejemamo odločitve na najustreznejši ravni.

Na Irskem je eden od argumentov, ki so jih uporabili nasprotniki pogodbe, to, da je lizbonska pogodba pogodba, ki spreminja samo sebe, čeprav člen 48(4) dokaj jasno navaja, da bodo začeli predlogi sprememb k pogodbi veljati šele po ratifikaciji vseh držav članic v skladu z njihovimi zadevnimi ustavnimi zahtevami. To je bistvo subsidiarnosti.

To kar me včasih preseneča v zvezi z razpravo v tem parlamentu – čeprav ne bi smel biti presenečen – je, da so tisti, ki najdlje in najglasneje kričijo o suverenosti držav članic, tisti, ki poskušajo ogroziti suverenost s pridiganjem in bahanjem državam članicam o tem, kako pomembno je izvesti referendum, medtem ko nacionalna zakonodaja ter s tem suverenost in subsidiarnost, narekujeta drugače. Lizbonska pogodba podpira suvereno pravico držav članic, da sprejemajo takšne odločitve, to je le eden od številnih razlogov, zakaj jo jaz podpiram.

  Konrad Szymański (UEN). – (PL) Gospod predsednik, lizbonska pogodba je bila zelo težak kompromis za vse vpletene strani, zato me preseneča, da v tem poročilu berem besede, ki niso nič manj kot priprava terena za kampanje, katerih namen je konstitucionalizacija EU.

Raje bi predlagal, da se sprijaznimo z odsotnostjo simboličnih atributov, s kompromisi glede volilnega sistema Sveta ali s sporazumi za izločanje/vključevanje. Prav tako predlagam, da se sprijaznimo z dejstvom, da je kongresna metoda povzročila težave EU, težave, ki jih moramo premagati s tradicionalnimi pogajanji med vladami.

EU ne potrebuje stalne razprave institucij; potrebuje politično voljo ter izvajanje skupnih in uporabnih ciljev.

  Irena Belohorská (NI). – (SK) Gospe in gospodje, dobro je videti, da Evropski parlament dejavno spremlja in prevzema pobudo pri postopku ratifikacije lizbonske pogodbe. Zadovoljna sem, da sem lahko sodelovala na evropski konvenciji ter 18 mesecev delala pri osnutku ustavne pogodbe, kljub dejstvu, da je bila neuspešna. Lizbonska strategija, ki je sledila iz tega, predstavlja politični kompromis ter je uravnotežen in dober dokument.

Poleg drugih pomembnih reform, ta dokument tudi širi področje uporabe soodločanja: za nas v Evropskem parlamentu to pomeni, da bo ta parlament bolj močan kot kdaj koli prej, odkar je bil ustanovljen. To pozdravljam kot dokaz modernizacije in demokratizacije politike v Evropi 21. stoletja. Hkrati dokument ponuja več prilagodljivosti za Evropsko unijo, ki je trenutno sestavljena iz 27 držav članic. V skladu s tem lahko opazimo vse večje sodelovanje nacionalnih parlamentov pri pripravi dokumentov v Evropski uniji. V zvezi s tem moram izraziti svoje obžalovanje glede položaja na Slovaškem: Nobenih težav ni imela z ratifikacijo ustavne pogodbe, vendar je sedanja ratifikacija postala nekoliko problematična zaradi političnih igric. Kljub temu verjamem, da bodo slovaški politiki spoznali, kako pomemben je ta dokument, ter ga bodo brez obotavljanja ratificirali.

Naj dodam še en stavek. Gospod predsednik, razprave v tem parlamentu poudarjajo razlike v tem, kako ljudje vidijo Evropski svet in Evropski parlament. Kažejo, da komunikacije na tem področju verjetno niso preveč dobre: dejansko se dvomi v podpise predsednikov vlad, ki so podpisali lizbonsko pogodbo. To je zelo resna stvar.

  Alexander Stubb (PPE-DE). – Gospod predsednik, preden povem svoje običajne tri točke, želim ugovarjate temu, kar je povedal Nigel Farage iz stranke UKIP. Omenil je besedo „reve“. Pričakujemo lahko, da se bo med glasovanjem kaj zgodilo, rad bi pa povedal, da ste to, kar ste oblečeni med glasovanjem. Bomo videli, kako bo videti UKIP.

Rad bi izpostavil tri stvari. Najprej želim povedati, da se v Evropski uniji stvari ves čas spreminjajo. Že pred dvema letoma smo obravnavali podobno poročilo, resnično želim čestitati poročevalcema, Richardu Corbettu in Íńigu Méndez de Vigu, za opravljeno delo. Kar se je zgodilo leta 2005, je bila smola. Kar smo storili od takrat, je obvladovanje krize. To je bistvo Evrope. Reševati moramo težave; rešili smo težavo v zvezi s pogodbo in zdaj upam, da gremo lahko naprej.

Drugo, kar želim povedati je, da je pogodba, ki jo imamo pred sabo, veliko boljša od pogodbe iz Nice. Gre za izboljšavo v smislu učinkovitosti: s tem dobimo glasovanje po načelu večje kvalificirane večine, postanemo pravna oseba, dobimo veliko več o zunanjih odnosih in dober dokument o pravosodju in notranjih zadevah. Tudi demokracija je boljša. Evropski parlament povečuje svoja pooblastila, listina o temeljnih pravicah se vključi v pogodbo, tudi nacionalni parlamenti dobijo več pooblastil. Zato je iz več razlogov precejšna izboljšava glede na pogodbo iz Nice.

Moja tretja in končna točka je, da je čas, da se premaknemo naprej. Čestitam tistim petim državam, ki so že ratificirale pogodbo. Prej kot lahko uveljavimo to pogodbo, bolje bo za vse nas, ker je čas, da se premaknemo naprej, se osredotočimo na resnično zadevo, na zakonodajo, na sprejemanje pametnih evropskih odločitev. Vendar, ko to storimo, ne smemo pozabiti, da imamo vizijo. Vizijo združene Evrope, ker je Evropska unija le organizacija, ki nam je dala štiri stvari. To so mir, blaginja, stabilnost in varnost.

  Bernard Poignant (PSE). – (FR) Gospod predsednik, pogodbe so kot porodi: nekateri zahtevajo epiduralno, drugi carski rez. Ta spada v drugo kategorijo in videli boste, da bo zrasla v čudovitega otroka.

Opravili smo dva poskusa, ampak vse to je preteklost. Pogodba je nepopolna, ni dokončana, vendar je bolje kot nič. Predvsem pa zaključuje ponovno združitev celine, ki se je začela 9. novembra 1989. Na nek način tudi zaključuje drugo svetovno vojno. Seveda jo obtožujejo, da trdno vzpostavlja liberalno Evropo. Lahko bi bila tudi totalitarna. Upam, da ta pogodba ne označuje konca enega obdobja, ampak začetek drugega.

Sam se že veselim, da bom ugotovil, kdo bo postal predsednik Evrope, ker bo ves svet spremljal, kdo bo izbran, ta oseba pa bo predstavljala institucijo. Že zdaj želim tej osebi povedati:„Ne bodi le v svoji pisarni. Obišči vso Evropo, ne le glavnih mest, ampak vsako evropsko regijo.“ Tej osebi želim povedati: „Pojdi po vsem svetu. Obišči kraje, kjer se ignorirajo svoboščine, kjer so človekove pravice omejene in kjer še vedno vladajo vojna in spori. Pokažite, da ima Evropa ime, obraz, naslov, telefonsko številko.“ Menim, da bo imela ta oseba, moški ali ženska, odločilno vlogo. Videli bomo, kaj se bo zgodilo s tem položajem.

Junija 2014 bomo že imeli zmenek – to je pet let naprej. Obstajata dve možnosti, da bo pogodba dobra izkušnja, bo učinkovita in si jo bodo državljani prisvojili, ali pa se bo odnos do Evrope poslabšal. Zato bo prihajajoči parlamentarni mandat verjetno odločilen, vsaj kar zadeva zavezanost državljanov Evropi.

  Cristian Silviu Buşoi (ALDE). – (RO) Gospe in gospodje, najprej želim čestitati poročevalcema. To poročilo je resnično dobro.

Čeprav se odreka simbolom Evrope in kljub vsem kompromisom, sklenjenim junija v Evropskem svetu ter na medvladni konferenci, lizbonska reformna pogodba ohranja najpomembnejše inovacije iz preteklih ustavnih pogodb in je resnično pomemben korak proti reformi Evropske unije. Večinoma sem vesel zaradi povečanja vloge Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov pri odločanju v Evropski uniji.

Moja država, Romunija, je ena od prvih držav, ki so ratificirale pogodbo z veliko večino glasov poslancev parlamenta. Po mojem mnenju je sklepna točka 10 najpomembnejši sklep poročila. Tudi če bodo nacionalni parlamenti v skoraj vseh državah članicah z eno izjemo ratificirali pogodbo, verjamem, da je bistveno obveščati državljane držav članic Evropske unije, da bodo dosegli uspešno institucionalno reformo.

Naloga evropskih institucij je, da državljane obveščajo o tej pogodbi. Naša naloga, naloga vsakega poslanca Evropskega parlamenta, je, da gre v svojo državo in državljanom, ki jih tu zastopa, razloži prednosti lizbonske pogodbe za prihodnost Evrope.

  Mirosław Mariusz Piotrowski (UEN). – (PL) Gospod predsednik, po dveh letih razprav o sporni pogodbi, ki sta jo zavrnili Francija in Nizozemska, smo le dosegli kompromis ter sprejeli besedilo, ki naj bi rešilo prebivalce Evrope. Vendar obstaja ena težava: vsi so se strinjali in nekateri so dejansko že sprejeli besedilo, ki niti še ne obstaja v konsolidirani različici. Poročevalca to dejansko priznavata v odstavku 9 dokumenta, ki sta ga predložila Parlamentu.

Lizbonska pogodba je bila dana na voljo le kot seznam predlogov sprememb k pogodbam. Celo poslanci tega parlamenta niso videli konsolidiranega besedila, kaj šele državljani držav članic. Ali naj bi bilo takšno? Razglašeno približevanje EU in njenih državljanov – tistih državljanov, ki se jim zavrača ne le pravica do referenduma, ampak tudi možnost, da se seznanijo z besedilom, kaj šele razpravljajo o njem. Je do tega prišlo le prek tehničnih vprašanj ali pa želijo avtorji tega odličnega dela ponovno nekaj skriti?

Zgodovina ratifikacije ustavne pogodbe in lizbonske pogodbe nam kaže, da voditelji EU prezirajo državljane Evrope in demokratične postopke. Zato je treba to poročilo zavreči.

  Reinhard Rack (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, eurobarometer vedno pokaže, da je približno 30 % evropskih državljanov evroskeptikov ter da so nezadovoljni. Teh 30 % je zelo zanimivih. Gre predvsem za protestne skupine in druge, ki nimajo nobene lastne politike ter želijo le deliti teh 30 %. Sklicuje se na vse tiste, ki nimajo politike, s katero bi se identificirali, evroskepticizem pa je zastor, za katerim se skrivajo. Teh 30 % vključuje tudi tiste, katerih politike drugi ne bodo nikoli sprejeli.

Evroskepticizem je zelo uporabna preobleka za ksenofobe. Biti skeptičen se zdi sprejemljivo, vsaj v očeh teh 30 %. Na podlagi tega bi morali razmisliti o razpisu referendumov. Tistih, ki so vpleteni, referendum dejansko ne skrbi; ne poskušajo doseči več demokracije; namesto tega poskušajo vpreči teh 30 % možnosti za protest ter jih uporabiti za spodbujanje njihovih lastnih ciljev.

Vendar istih 30 % evroskeptikov privlači zanimanje iz drugega kota. Predstavljajo tržni potencial za nekatere medije. Protesti proti EU se dobro prodajajo – to vidimo vsak dan v tabloidih. V moji državi Avstriji moramo le prebrati naslove, da vidimo, za kaj se gre. Ne gre za domnevno visoko izdajo, prav tako ne gre za „teater“ EU. Gre za to, da bo teh 30 % zagotovo še naprej kupovalo časopis.

Kdo lahko nasprotuje nacionalnemu referendumu? Nihče ne more nasprotovati nacionalnemu referendumu, ampak v zato bi jih bilo treba sklicati pogosteje in o precej več temah – ampak to se ne dogaja. V osnovi protest služi le za možen tržni delež časopisa, njegovo možnost, da prevlada; ne služi demokraciji. To je dejansko treba povedati na dan, kot je današnji.

(Ploskanje.)

  Genowefa Grabowska (PSE). – (PL) Gospod predsednik, čestitam svojim kolegom za odlično poročilo in vam želim povedati tri novice: dve sta odlični, ena pa je slaba. Prva dobra novice je: Poljska bo ratificirala lizbonsko pogodbo. Včeraj je poljska vlada sprejela osnutek zakona o njeni ratifikaciji, 27. februarja pa bosta to obravnavala poljski Sejm in senat. Rada bi poudarila, da ima pogodba podporo velike večine v parlamentu.

Druga dobra novice je, da Poljaki izjemno odločno podpirajo evropski projekt. Glede na nedavne študije je 83 % Poljakov zadovoljnih s članstvom v EU. Zaradi tako razširjene podpore referendum v moji državi ne bo pomemben. Vedeti morate, da moji kolegi poslanci, ki v tem parlamentu zahtevajo referendum, govorijo le v svojem imenu.

Tretja novica, slaba novica, pa je, da ima Poljska še vedno nekaj zadržkov glede listine o temeljnih pravicah, zato bodo poleg Britancev, Poljaki edini Evropejci, ki ne bodo uživali njenih prednosti. Zato pozivam Svet in slovensko predsedstvo, naj pripravita mehanizem za poenostavljeno vključitev, ki bo omogočila Poljski in morda v prihodnosti tudi Veliki Britaniji, da podpišeta listino o temeljnih pravicah.

  Roger Helmer (NI). – Gospod predsednik, lahko najprej odgovorim našemu dobremu kolegu gospodu Barón Crespu, ki je rekel, da ne smemo dopustiti, da bi volja majhne manjšine ovirala napredek evropskega projekta.

V moji državi ankete kažejo, da približno 75 % Britancev želi referendum, od tega bi jih dve tretjini glasovali proti. Če gospod Barón Crespo meni, da je to majhna manjšina, mu lahko rečem le, da jaz majhne manjšine ne vidim kot take.

Kot je povedalo več poslancev, dejansko glasujemo o nečem, česar ne moremo prebrati. Nobenega konsolidiranega besedila nimamo. To je absoluten škandal.

Številni ljudje na drugi strani Parlamenta nam pravijo, da je to dobro. Večkrat sem že slišal, kako dobro je to. Če je tako dobro, zakaj potem se stopimo na ulice in se o tem prepiramo pred ljudmi na referendumu? Zakaj ste se ustrašili?

Danes evropski projekt opušča vsako zahtevo po demokratični zakonitosti. Danes bomo glasovali o preimenovani ustavi z dejanjem, ki kaže grozljivo zaničevanje evropskih državljanov in demokratičnih vrednot. Leta 2005 so volivci v Franciji in na Nizozemskem odločno zavrnili ustavo.

Zgrožen sem zaradi gole predrznosti evropskih voditeljev, ki so spremenili embalažo, vendar pa zdaj ponovno uveljavljajo vsebino v zagovor javnega mnenja. Večina francoskih in nizozemskih poslancev Evropskega parlamenta bo podprla to poročilo. Ne vem, kako se bodo soočili s svojimi volivci. Ne vem, kako bodo lahko spali ponoči.

V Združenem kraljestvu je laburistična vlada prelomila svojo častno obljubo za referendum, čeprav je v poštnih anketah, ki jo jih izvedle kampanjske skupine, več kot 80 % volivcev glasovalo za referendum.

Če izsilite ta ukrep, kljub nasprotovanju javnosti, izpodbijate prav tiste temelje, ki jih želi zgraditi Evropska unija. Poslušati moramo ljudi. Zahtevajo referendum.

  Jens-Peter Bonde (IND/DEM). – Gospod predsednik, gospod Corbett je zdaj že 10-krat pokazal tako imenovano konsolidirano različico pogodbe. Ta različica ni bila konsolidirana na način, ki omogoča sklep, ker kaže besedilo, kot bi se pojavilo, če bi že imeli odobreno lizbonsko pogodbo. Konsolidirana različica je izdaja, v kateri je besedilo, ki ga je treba vključiti, izpisano v krepkem tisku, besedilo, ki bo črtano, pa v poševnem, kar omogoča, da se to besedilo pravilno obravnava.

Komisarka Wallström nam je obljubila takšno različico ...

(Predsednik je prekinil govornika.)

  Rihards Pīks (PPE-DE). – (LV) Gospod predsednik, podpredsednik Komisije, predsedujoči Svetu, medtem ko ste danes poslušali moje kolege poslance, sem se spomnil na staro resnico, napisano v bibliji: kritizirati in podcenjevati je enostavno, ampak zgraditi hišo, zgraditi tempelj je dolgotrajna in težavna naloga. Kritike te pogodbe moram opozoriti, da je bila njena podlaga – lizbonska pogodba, ustavna pogodba – oblikovana na najbolj demokratično zastopanem forumu v evropski zgodovini, pri čemer so sodelovale nevladne organizacije, ter v prisotnosti medijev. Zato želim danes čestitati svojima kolegoma, gospodu Méndez de Vigu in gospodu Corbettu, ki sta pripravila poročilo, o katerem zdaj glasujemo. To poročilo je dejansko zelo dober povzetek in gospod Bonde ima prav, ko pravi, da je konsolidirana različica za zdaj na voljo le v angleščini. Zato bi predlagal, da se dokument objavi kot brošura, kot zelo dober povzetek, ker ne bodo vsi prebrali celotne pogodbe. Poglejmo zdaj dejanska stališča pogodbe, govorilo se je o številnih dobrih stvareh, prav tako se je pojavljala kritika. Zdi se mi zelo dobro, da smo oblikovali skupno zunanjo in varnostno politiko, kot tudi potrebo po skupni energetski politiki. Hkrati je sramota, da ne poznamo nobenih novih instrumentov za izvajanje teh politik – ne Komisija ne Parlament nista prejela takšnih instrumentov. Kaj to pomeni? To pomeni, da nas čaka še veliko dela: uvedba teh politik in njihovo izvajanje. Zato je bilo dejansko pol dela že opravljenega: temelj je bil razvit, preostalo delo, druga polovica, njegovo praktično izvajanje, pa še ostaja. Vsem nam želim veliko sreče. Hvala.

  Adrian Severin (PSE). – Gospod predsednik, zasluge lizbonske pogodbe so bile omenjene, poleg tega je bil opisan napredek, ki ga prinaša za oblikovanje resnične Unije državljanov. Prav tako je bila poudarjena potreba po takojšnji ratifikaciji. Naj dodam dve pripombi.

Prvič, trg je globaliziran, organiziran kriminal je globaliziran, revščina je globalizirana, številni priseljenci nas vsak dan spominjajo na to realnost. Medtem ko se avtomobilska, računalniška, letalska in jeklarska podjetja združujejo, se pojavljajo nove ali obnovljene svetovne sile. Kljub temu ostaja Evropa razdeljena. Stalna razdelitev Kosova, ki jo nekateri prikazujejo kot bitko med legalisti in realisti, je najnovejši in zastrašujoč primer, ki kaže, da mir in zakon v Evropi še nista varna.

Na tej podlagi obsedenost z ureditvami za izločanje in vključevanje ni način za zaščito nacionalne suverenosti pred tako imenovanim evropskim imperializmom, ampak način za obsodbo vseh naših držav članic na župnijsko nepomembnost in končno negotovost.

Moja druga skrb: nekdo je iz pogodbe izbrisal sklicevanja na simbole, ker se je bal, da bi evropski simboli lahko zasenčili nacionalne. Po drugi strani pomanjkanje demokratične udeležbe državljanov v nacionalnem življenju vsak dan dokazuje, da so naši nacionalni miti izčrpani. Evropska skupnost za premog in jeklo je lahko zbrala ljudi ne le tako, da je spodbudila njihovo razmišljanje, ampak tudi tako da je nagovorila njihova srca. To je bil načrt, povezan z mitom.

Lizbonska pogodba je še en odličen načrt, vendar nima duše. To ne bo le oslabilo zmogljivosti Evropske unije, naj navdihne državljane, ampak tudi zmogljivost vsake države članice, da rehabilitira svoje nacionalne mite.

Kar zadeva ostalo, v celoti se strinjam z zamislimi iz poročila ter čestitam poročevalcema za dobro opravljeno delo. Strinjam se z njima in menim, da sta opravila izjemno delo. Vendar upam, da bomo nekega dne vsi lahko zaklicali „Habemus tractatum rei publicae Europae.“ (Imamo pogodbo o evropski republiki)

  Jean-Luc Dehaene (PPE-DE). – (NL) Gospod predsednik, kot so vedno govorili očetje evropske integracije, se ta integracija dosega korak za korakom. Včasih so koraki majhni, drugič pa dolgi. Poročevalca sta jasno poudarila, da je lizbonska pogodba pomemben kvalitativen korak – lahko bi rekli celo kvantni skok – za Evropo. Primerljiva je z rimsko pogodbo, s katero smo ustanovili skupni trg, enotnim evropskim aktom z enotnim trgom in s Pogodbo o Evropski uniji z monetarno unijo. Pogodba o Evropski uniji predstavlja tudi skromen predhodni korak proti politični uniji.

S tem ko da Evropski uniji pravno osebnost in odpravi stebre, da lizbonska pogodba Evropi dokončno politično razsežnost. Evropa potrebuje pogodbo, da postane svetovni akter v današnjem globaliziranem svetu in s tem postavi standarde, ki jih ta globaliziran svet potrebuje. Poleg tega splošna uporaba soodločanja zagotavlja, da je odločanje v tej politični uniji bolj demokratično. To pogodbo je zdaj treba ratificirati, v zvezi s tem mora usklajeno besedilo dejansko pomagati doseči boljše razumevanje doseženega napredka.

Imeti besedilo je eno, ratifikacija pa je nekaj povsem drugega, izvajanje pa spet nekaj tretjega: to je lahko zdaj najpomembnejša od nalog, s katerimi se srečujemo. Navdušen sem bil, ko sem slišal, da sta predsedstvo in tudi Komisija začela razmišljati in delati na področju tega izvajanja, ker so mogoče različne smeri; če ne bomo pazljivi, lahko celo izberemo napačno. Zato je zelo pomembno, da se tudi sam Parlament ukvarja s tem izvajanjem, da določi jasno smer za način, kako mora pogodba predstavljati resničen napredek. Možno je, da bo izvajanje pogodbo usmerilo v drugačno smer, tega pa gotovo ne želimo. Želimo napredek, ki je vključen v pogodbo.

  Edite Estrela (PSE). – (PT) Čestitam poročevalcema, gospodu Corbettu in gospodu Méndez de Vigu, za njihovo odlično opravljeno delo in lep primer sodelovanja. Portugalsko predsedstvo je imelo zgodovinsko poslanstvo, da svoj mandat pretvori v pogodbo, lizbonsko pogodbo, ki jo mora portugalski parlament ratificirati naslednji april. Nova pogodba ni rešitev za vse slabosti Evropske unije, vendar predstavlja dodano vrednost za demokracijo. Pristojnosti Evropskega parlamenta so se povečale, prav tako tudi pristojnosti nacionalnih parlamentov, izboljšala se je tudi demokracija sodelovanja – zlasti s pobudo državljanov, ki milijonu državljanov omogoča, da od Komisije zahtevajo, naj sproži zakonodajno pobudo na specifičnem področju; poleg tega je zdaj zavezujoča tudi listina o temeljnih pravicah.

Evropska unija ni popolna, vendar je nenadomestljiva v svoji svetovni vlogi. Potrebujemo Evropo, ki se bolj vključuje v in je bolj vplivna pri reševanju svetovnih problemov, kot so podnebne spremembe, varnost hrane, energetska politika, mednarodni terorizem, organiziran kriminal, priseljevanje itd. Zdaj obstaja nujna potreba, da vsaka od 27 držav članic, ki so podpisale lizbonsko pogodbo 13. decembra 2007; nadaljuje z ratifikacijo pogodbe. To je odločilen korak pri doseganju Evrope, ki je bolj učinkovita pri sprejemanju odločitev, je bližje državljanom, se bolje odzove na izzive globalizacije in je bolj učinkovita pri zunanjih odnosih. Vsak od nas naj prevzame svoje odgovornosti, da se svet ne zaustavi.

Medtem ko je Evropa zavlačevala svoj premor za razmislek in je zapravljala energijo, da bi našla pot iz svojih ustavnih težav, nova gospodarstva še naprej rastejo, oboroženi spori se širijo, podnebne spremembe postajajo očitne, težave z energijo postajajo vse bolj akutne, številni ljudje pa umirajo zaradi pomanjkanja hrane in zdravniške pomoči. Ne glede na ultranacionalistična mnenja in euroskepticizem, se Evropa ne sme ustaviti – in se tudi ne bo ustavila.

  Georgios Papastamkos (PPE-DE). – (EL) Kot pripravljavec osnutka mnenja v senci odbora za mednarodno trgovino in član odbora o ustavnih zahtevah želim povedati, da lizbonska pogodba z uvedbo označuje prehod od ustavnega elitizma do reforme projekta evropskega združevanja. Skupni evropski napredek se doseže prek ustavne dvojnosti, in sicer z dvema revidiranima pogodbama enake pravne vrednosti.

Vendar se istočasno pojavlja Evropa več hitrosti. Z drugimi besedami Unija pridobiva prilagodljivost, vendar izgublja skupen zagon za združevanje. Država članica ima zopet odločilno vlogo pri dialektičnem odnosu med nadnacionalnimi in nacionalnimi elementi. Parlamentarni sistem prav tako izhaja iz nedavnega okrepljenega evropskega kompromisa, pri čemer so se okrepile vloge Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov.

Gospe in gospodje, postopek evropskega približevanja je treba spodbuditi. Državljani iščejo odgovore na politično dinamične izzive. Zanima jih kakovost in produktivnost političnih rezultatov. Ti demokratično legitimizirajo, posredno ali neposredno, organe EU za sprejemanje odločitev ter pričakujejo uspešne ukrepe. Uspešen zaključek poskusa ratifikacije in predvsem trajna demokratična legitimizacija projektov, ki se izvajajo ob polnem upoštevanju evropskih državljanov, odvisno od začetka podrobne politične razprave z EU o ključnih političnih, gospodarskih in socialnih pristopih, o odnosu evropskih državljanov do EU in o položaju EU v svetu.

V zvezi s tem vzpostavitev trajnega, preglednega in demokratičnega dialoga s civilno družbo ne more biti le pretveza. Odražati mora poglobljeno politizacijo prizadevanja za združevanje. Evropski parlament ima ključno vlogo pri tej politizaciji. Čestitam kolegoma poslancema gospodu Corbett in gospodu Méndez de Vigu za njun koristen in ustvarjalen prispevek.

  Proinsias De Rossa (PSE). – Gospod predsednik, ta pogodba ni eleganten dokument. Obstajajo številni „če“, „ampak“ in „mogoče“, ker je to edini način, da si tako raznolika družina deli oblast. Vendar kljub pesimistom odgovarja na zahteve naših državljanov po več demokracije in večji zmogljivosti za opravljanje tistih stvari, ki jih države ne morejo same učinkovito storiti: ohranjanje miru, podnebne spremembe, migracije, finančne in tržne ureditve in ureditev dela.

V tem času svetovne nestabilnosti je Evropska unija za majhne države, kot je Irska, pomembnejša kot kdaj koli prej. Današnje glasovanje bo ponovno pokazalo nenavadno zavezo tržnih fundamentalistov, skrajnih levičarjev in skrajnih desničarjev, ki nasprotujejo tej pogodbi. Skupna jim je ena stvar: Potreba, da omejijo demokratični doseg ljudi v okvir nacionalnih meja. Multimilijonarji – Murdochi v Britaniji in Ganleyi na Irskem – cinično manipulirajo z nacionalnim šovinizmom ter poskušajo Evropejcem preprečiti dostop prek njihovih meja, da bi regulirali poslovanje v najširšem interesu družbe.

Drugi, Sinn Féin in njegovi zavezniki, ne zaupajo državljanom in njihovi sposobnosti, da ustvarijo odgovorno nadnacionalno demokracijo. Njihov adut je strah, strah pred našimi sosedi, demokratičnimi parlamenti, vladami in globalizacijo. Ne uspe jim razložiti, kako več pooblastil za parlamente pomeni manj demokracije. Zamaskirajo se v internacionaliste, vendar ugovarjajo medsebojni pomoči med sosedi v času krize. Ne odobravajo zavezujočih evropskih zakonov za zaščito vseh nas in naših sosedov pred podnebnimi spremembami, zlorabo pravic delavcev in zlorabo trga.

Orožje tistih, ki spodbujajo ta strah, je velika laž, kar sta danes tu lepo pokazala gospa McDonald in gospa Sinnott. Zdolgočaseno sprevračajo resnico in trdijo, da želijo izvoljeni zastopniki več kot 80 % Evropejcev odpraviti demokracijo in ljudem odvzeti pravico, da bi kdaj koli še imeli besedo pri gradnji Evrope. Pred volilnim dnem na Irskem, se bodo vse te velike laži razkrile kot to, kar so: nočne more strank, ki se niso ničesar naučile iz njihove zgodovine in zato obsojajo Evropejce, naj jo ponavljajo. Verjamem, da se bo Irska odločila, da ostane v središču Evrope.

  Avril Doyle (PPE-DE). – Gospod predsednik, Irska se je odločila za ratifikacijo lizbonske pogodbe z referendumom, ker se nam je zdelo, da je to potrebno glede na našo pisno ustavo, vendar spoštujem odločitev vseh držav članic, ki so se odločile za ratifikacijo.

Nekatere točke se ves čas ponavljajo. Lizbonska pogodba se razlikuje od njene predhodnice, neuspešne ustavne pogodbe, ker ni več sestavljena iz enega konsolidiranega besedila. Zgolj spreminja obstoječe pogodbe – o Evropski uniji, o ustanovitvi Evropskih skupnosti – pogodbe, ki so bile v celoti ratificirane. Poleg tega sta se opustila ustavni naziv in simbolizem ter sklicevanje na zastavo in himno EU.

Več Evrope pomeni več tega, k čemur Evropa dodaja dodano vrednost za naše državljane, ker z jasno opredelitvijo omejitev pristojnosti Unije, daje reformna pogodba ali lizbonska pogodba Evropski uniji in nacionalnim parlamentom jasno opredelitev, kam spadajo njihove pristojnosti ter po naključju namenja več subsidiarnosti državam članicam, ta točka je pogosto izgubljena.

Reformna pogodba omogoča večjo kontinuiteto pri odločanju v EU, zlasti na področju zunanje politike, tako da ustvarja nov položaj predsednika Evropskega sveta, ki bo imenovan za dvoinpolletni mandat, ki ga bo mogoče podaljšati za en mandat. Imenoval bi se visoki predstavnik za zunanjo in varnostno politiko, ki ne bi imel mesta le v Svetu, ampak bi bil tudi podpredsednik Komisije. Vendar pa ta potek dogodkov ne bo nadomestil nacionalne zunanje politike. Razen tega se bo šestmesečno predsedovanje po sistemu kroženja nadaljevalo kot doslej, to dejstvo se pogosto spregleda ali napačno razume.

V nasprotju z nekaterimi drugimi pogodbami EU, ta lizbonska pogodba ne uvaja pomembnejših novih poglavij glede pristojnosti EU. Vendar določa novo pravno podlago za patente, turizem, šport, vesolje in upravno sodelovanje, okrepljeno pravno podlago o energetski politiki in, kar je najpomembnejše, izrecno novo sklicevanje na boj proti podnebnim spremembam z obstoječimi pravnimi podlagami o okoljski politiki.

Iz vseh teh razlogov bomo moji kolegi v Fine Gael in jaz podprli našo vlado. Vse Irske stranke z izjemo Sinn Féina bodo podprle vlado in si močno prizadevale za ratifikacijo te pogodbe in za posredovanje sporočila. Sinn Féin tega ne bo storil – ker se boji večje militarizacije Evrope – kar je ironično glede na preteklost te stranke.

Kolegi, medtem ko sta vaša dobra volja in podpora nadvse dobrodošli, vsa opozarjam – nikar ne poskušajte v vaši želji po pozitivnem izidu referenduma irskim volivcem govoriti, kako naj glasujejo. Komisijo pa prosim, naj se preneha prepirati z Irsko o upravnih in drugih vprašanjih, kot je program zaščite okolja na podeželju, ki ga lahko nasprotniki pogodbe namerno ali naključno napačno razlagajo.

  Mauro Zani (PSE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, lizbonska pogodba zaključuje zelo dolg in nevaren zastoj. Iz krize vstopamo s stabilno in učinkovitejšo ustavno strukturo, ki je odprta za nadaljnji razvoj. Vstopamo v novo obdobje, v katerem – upam – lahko ponovno odpremo pot proti ustavi za Evropo.

Vendar je v ta namen potrebno posebno prizadevanje za spodbujanje evropskega državljanstva na podlagi listine o človekovih pravicah. Ne gre za demografske izračune, ki ustrezajo nacionalni, medvladni logiki, ampak evropsko državljanstvo, ki je temeljni kamen, na katerem bomo v prihodnosti gradili evropsko politično strukturo. To je tudi edini način, da se tej pogodbi da dušo, dušo, o kateri je gospod Severin govoril prej.

Prihodnost je zato predvsem v rokah velike zveze med Parlamentom in Evropskimi državljani v polnosti njihovih pravic in dolžnosti. Morda je prvi preskus te zaveze izbira človeka za novi položaj predsednika EU.

  Jacek Protasiewicz (PPE-DE). – (PL) Gospod predsednik, dovolite mi, da najprej čestitam avtorjema tega poročila, ker sta s svojim delom pripravila besedilo, ki ni le politični dokument, ampak inteligenten vodič k novim realnostim pogodbe. Skoraj lahko rečemo, da je didaktična pomoč za študente v Evropski uniji in zunaj nje.

Pri pripravi poročila sta gospod Méndez de Vigo in gospod Corbett poudarila pozitivne spremembe, ki jih prinaša lizbonska pogodba, vendar sta tudi priznala strahove, ki jih prinašajo težavna medvladna pogajanja. Hkrati se je Poljska obravnavala kot ena od držav, ki zavira napredek pri evropski integraciji. Od zadnjih volitev se je veliko spremenilo. Nova vlada je bolj odprta za Evropsko sodelovanje in razume, da je močna EU v interesu naše države, Poljske.

Vendar je treba vedeti, da določen del poljskega prebivalstva deli nekatere strahove v zvezi z nadrejenim položajem zakonodaje EU v hierarhiji uredb civilne zakonodaje, zlasti družinskega in lastninskega prava. Potrebujemo čas in več izkušenj s sodelovanjem v Evropski skupnosti, da se ti strahovi zmanjšajo in morda celo odpravijo. Vlada moje države se je zato vzdržala podpisa listine o temeljnih svoboščinah, zlasti zaradi velikega tveganja, da bi bil postopek ratifikacije na Poljskem učinkovito blokiran, če bi bila sprejeta drugačna odločitev.

Zelo sem zadovoljen, da sta avtorja tega poročila upoštevala te okoliščine in se odločila, da iz primarnega besedila črtata imena držav, do stališč katerih je Evropski parlament lahko kritičen. Lizbonska pogodba je rezultat kompromisa med sanjami o evropski konfederaciji in strahovi, ki trenutno prevladujejo ne le med državljani novih držav, ampak tudi v državah, ki so ustanoviteljice naše Skupnosti. Ker imam ves čas v mislih neuspeli postopek ratifikacije ustavne pogodbe, menim, da je bolje narediti majhne, a trdne korake, kot poskušati izvesti preskoke, ki se vedno povezujejo z nevarnostjo padca.

Resničnost naših sprememb bo zelo hitro jasna. Zato je gotovo, da bomo v nekaj letih razpravljali o novem besedilu, o novi pogodbi, pogodbi, ki ustreza bližajoči se resničnosti. Pomembno je, da jih lahko sčasoma zaznamo ter da Evropska unija ohrani zmogljivost prilagajanja novim izzivom.

  Maria da Assunção Esteves (PPE-DE). – (PT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, Lizbona in Rim sta izhodišči za človečnost brez meja. Sanje o svetovni pravici in kozmopolitanski zakonodaji so v središču zgodovine Evropske unije. To je zgodovina tega, kako se bo morala zakoreninila v institucije ter preoblikovala stare politične paradigme. Metoda, ki se je uporabila, je bila izmenjava, uporabljeno merilo razum, zastavljen cilj človeško dostojanstvo, suverenost pravic pa je imela prednost pred suverenostjo meja; vsi ti dejavniki so iz Evrope naredili razsvetljeni dom.

Na tej poti proti obsežni demokraciji je lizbonska pogodba Evropskemu parlamentu vrnila njegovo parlamentarno naravo, odpravila zakonodajno hegemonijo Evrope vlad ter pripeljala nove vodilne osebe v forum, da se izboljšajo konkurenčne in politične komponente ter zmanjša demokracija. Res je, da evropska ustava z njeno možnostjo za enotnost in kohezijo prihaja z zamudo, vendar se oblikuje postnacionalna Evropa. Babilon bo nedvomno zgradil svoj stolp.

  Hartmut Nassauer (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, če ste danes zjutraj spremljali razpravo, ste opazili, da to pogodbo spremljajo velika pričakovanja. Najprej je pričakovanje, da se pogodba ratificira in začne veljati. Nato imamo pričakovanje, da bo izboljšala položaj Evropske unije, da bo kos svojim nalogam v svetu, položaj, s katerega se bo lahko soočala s posledicami globalizacije in tako naprej.

K temu bi rad dodal še eno pričakovanje: Verjamem in upam, da pogodba ponuja še eno priložnost, da sprejmemo dodaten korak pomiritvi Evropske unije z njenimi državljani, ker trenutno obstaja vrzel med Unijo in njenimi državljani. To vrzel so poudarili referendumi v Franciji in na Nizozemskem ter jo je treba odpraviti.

Unija potrebuje odobritev svojih državljanov, nova pogodba pa ponuja dobro priložnost za to. Nacionalnim parlamentom daje možnost, da sodelujejo pri oblikovanju zakonodaje. Nacionalne parlamente vključuje v okviru subsidiarnosti in je pri tem dokaj uspešna. Ker je odobritev državljanov med drugim odvisna od tega, da je dodeljevanje nalog med EU in državami članicami jasnejše, kot je bilo do zdaj ter se upravlja na bolj uravnotežen način. Nacionalni parlamenti morajo prispevati k temu.

Menim, da nismo konkurenca nacionalnim parlamentom, temveč moramo sodelovati. Menim, da bi morali nacionalni parlamenti izkoristiti te priložnosti. Takoj jih želim izzvati, naj to storijo. Zanimivo bo videti, ali bo ta novi instrument za spremljanje subsidiarnosti učinkovit.

Še ena točka: če Evropsko unijo opazujemo od zunaj, vidimo vzor regionalnega sodelovanja, uspešnega regionalnega timskega dela, ki ima samo še en primer v svetu in še ta ni niti zdaleč tako uspešen ali napreden kot je EU: države združenja ASEAN. Kar zadeva ASEAN, te države pozorno spremljajo Evropsko unijo, ker želijo sodelovati in prispevati k miru in varnosti v svetu.

  Zita Pleštinská (PPE-DE). – (SK) Gospe in gospodje, ker Evropska unija potrebuje reformno pogodbo, ki bo izboljšala njeno učinkovitost in jo posodobila, bom glasovala za poročilo poročevalcev gospoda Richarda Corbetta in gospoda Íńiga Méndez de Viga o lizbonski pogodbi.

Dovolite mi, da čestitam tistim petim državam članicam, ki so že ratificirale lizbonsko pogodbo. Prepričana sem, da tudi na Slovaškem ratifikacija lizbonske pogodbe ni ogrožena. Nasprotuje ji le ena parlamentarna stranka; sicer pa pogodba uživa splošno podporo in velika večina poslancev nacionalnega parlamenta bo glasovala zanjo.

Trenutna slovaška opozicija, ki je v največji meri zaslužna za priključitev Slovaške evropski družini, bo podprla lizbonsko pogodbo, takoj ko bo slovaška zakonodaja o medijih, ki jo kritizirajo evropske institucije, kot so hiša svoboščin, OVSE in Evropsko združenje novinarjev, ponovno napisana v skladu z njihovimi priporočili.

  Csaba Sándor Tabajdi (PSE). – (HU) Kot poslanec Evropskega parlamenta iz Madžarske, prve države, ki je ratificirala reformno pogodbo, se dobro zavedam, da sama ratifikacija ni dovolj. V tej dvorani smo že povedali, da moramo ljudem – državljanom Evrope – razložiti, na kakšne načine ta dokument zagotavlja več kot nacionalne ustave, da se razloži dodana vrednost te reformne pogodbe.

Evropski politiki se morajo zavedati dejstva, da predsedniki vlade pogosto naredijo napako in to pogodbo imenujejo institucionalna reforma. Je veliko več kot to. Zdaj postajamo politična unija in resnična skupnost interesov. V tej skupnosti interesov moramo evropskim državljanom pokazati načine, na katere listina o temeljnih pravicah zagotavlja dodano vrednost na področju socialnih pravic.

Tu moram posebej omeniti dejstvo, da so bile pravice posameznikov, ki pripadajo manjšinam, končno vključene v osemdeset tisoč strani dolg pravni red Skupnosti, ker je vsak sedmi državljan Evropske unije pripadnik dolgotrajne manjšine. To je velika prednost za pogodbo.

  Andrew Duff (ALDE). – Gospod predsednik, tiste kolege, ki nasprotujejo pogodbi želim prositi, naj natančno razložijo, kaj imajo v mislih, ko govorijo o pogodbi, ki spreminja samo sebe. Mi lahko predložijo klavzulo, ki zagotavlja tovrsten mnogostranski razvoj?

V pogodbi tega ne vidim. Dejstvo je, da ena sama sprememba zahteva soglasen sporazum vseh predsednikov vlade in nacionalnih parlamentov vseh držav članic; pomembne spremembe, ki nam dodeljujejo nove pristojnosti v EU, pa zahtevajo postopek konvencije, medvladno konferenco in uradno ratifikacijo v vseh državah članicah.

  Mogens Camre (UEN). – (DA) Gospod predsednik, lizbonska pogodba je, kot vsi veste, ustavna pogodba brez zastav in glasbe. Dejansko je dokaj nenavadno, da tu o tem govorimo tako brezobzirno, ker na Danskem tega ne počnemo tako. Namesto tega vlada na Danskem pravi, da v tej pogodbi ni nič pomembnega, ker meni, da bo tako prepričala državljane, da jim ni treba glasovati o tej pogodbi. Vendar smo s to pogodbo priča najbolj daljnosežnemu razvoju Evropske unije v zgodovini: več pooblastil, več področij politike in večja izguba nadzora za evropske narode kot kdaj koli prej v zgodovini. S strani starih držav EU je zelo nespametno, da nas silijo k nečemu, ne da bi o tem prej vprašale državljane. To bo imelo negativne posledice. Državljani menijo, da izgubljajo nadzor, zato se bodo temu uprli. Unija se ne ustvarja na pogajalski mizi v EU. Deluje lahko le, če preraste želje ljudi, to pa ni to, kar izvaja ta Unija. Zato nameravam glasovati proti.

  Miloslav Ransdorf (GUE/NGL). – (CS) Če želimo, da evropske integracije trajajo, moramo poglobiti in okrepiti mednarodno pravo. Kar se dogaja zdaj, je točno nasprotno.

Priznanje neodvisnosti Kosova je bil velik udarec mednarodnemu pravu, prva žrtev te kršitve mednarodnega prava pa bodo evropska integracija in čezatlantski odnosi. Mislim, da je to enostavno videti. Etnično načelo je bilo zavrnjeno kot podlaga za določitev meja v Bosni, medtem ko se je na Kosovem uporabilo kot edino merilo in edino načelo. Verjamem, da se mednarodnega prava ne sme kršiti brez kazni: zaradi tega dokumenti, kot je končni helsinški akt, izgubljajo svojo verodostojnost.

  Roberta Alma Anastase (PPE-DE). – (RO) Mr. Predsednik, gospe in gospodje, pridružujem svojim kolegom, ki so pozdravili pripravo tega poročila, in poudarjam njegovo temeljno vrednost za prihodnost Evrope.

Pomembno je, da se lizbonska pogodba osredotoči na vlogo svojih državljanov in na odgovornost institucij. Zato verjamem, da prek tega poročila Evropski parlament dokazuje, da sprejema svojo novo vlogo pri delovanju Evropske unije. V zvezi s tem ponovno poudarjam podporo vsem določbam pogodbe, ki določajo konsolidirano vlogo parlamentov na nacionalni in regionalni ravni.

Drugič, želim omeniti spremembe, ki jih predlaga lizbonska pogodba na področju zunanje politike Evropske unije. Prenos teh sprememb v dejstva je bistven za konsolidacijo evropskih ukrepov v tej smeri. Zaradi tega je bistven element tega poročila poziv k ratifikaciji s strani vseh 27 držav članic. Zadovoljna sem, da je Romunija februarja 2008 ratificirala pogodbo, s čimer je postala četrta država, ki je pokazala svoje evropsko poslanstvo in trdno željo, da prispeva k vedno boljši prihodnosti Evropske unije.

  Miloš Koterec (PSE). – (SK) Zahvaljujem se poročevalcema za njuno odlično opravljeno delo, ki jasno določa vse pozitivne vidike nove pogodbe ter njene šibkejše točke. Kot pravi rek, nihče ni popoln. V vsakem primeru biti moramo hvaležni za visoko kakovost pogodbe in za dejstvo, da odraža trenutno resničnost znotraj Evropske unije, ter priložnosti, ki se tako ponujajo na ravni pogodbe.

Kot sta poročevalca pravilno poudarila, ta pogodba krepi demokratično odgovornost in pooblastila za odločanje ter daje s tem državljanom več nadzora nad dejavnostmi Unije. Vendar želim v tem okviru pozvati vlade držav članic, naj njihovim državljanom zagotovijo zadosten povzetek lizbonske pogodbe, tako da bo razumljiva vsem in da lahko vsakdo sprejme odločitev glede tega, ali se strinja z zakonodajo, na podlagi prejetih informacij: to mora biti pravilo v zvezi z vso evropsko (in ne le evropsko) zakonodajo. Prepričan sem, da bodo državljani Evropske unije, če bodo dobro obveščeni, pogodbo soglasno podprli.

Prav tako želim poudariti, da tako pomemben dokument ne sme postati predmet političnih igric, kot se je zgodilo na Slovaškem, kjer opozicija blokira sprejetje tega naprednega in demokratičnega dokumenta.

  Mairead McGuinness (PPE-DE). – Gospod predsednik, tule nastopam – vsaj upam – kot ena od navadnih in dostojnih državljank Irske, kot se je izrazil moj poslanski kolega, gospod Farage – čeprav mislim, da je že zapustil sejno sobo.

Ne preseneča me, da so običajni, dostojni irski državljani zmedeni, ker imajo nenavadne privržence gospo McDonald in gospoda Farage. To je neverjetno! Predvsem želim reči Sinn Féinu: ali ne morejo priznati vloge Evropske unije pri ohranjanju miru na Severnem Irskem? To bo spodbudila ta pogodba, ne pa militarizacijo, kot trdijo oni.

Glede vloge nacionalnih parlamentov lahko rečem naslednje: naj nacionalni parlamenti prevzamejo vlogo, ki jim jo bo dala ta pogodba ter pustijo, da jih navadni in dostojni državljani prisilijo, da jo uporabljajo na dostojen način.

Gospodu Duffu pravim: na Irskem se širijo laži glede pogodbe, ki spreminja samo sebe: to je izum negativno mislečih. To ni res.

Nazadnje, naj povem, da je v nasprotju z negativno mislečimi, kot sta gospa McDonald in gospod Farage, ta pogodba dobra za Irsko, dobra za EU, dobra za Evropo, zato pozivam državljane Irske, naj glasujejo „za“.

  Marian Harkin (ALDE). – Gospod predsednik, nisem pričakovala, da me boste tako hitro poklicali. Svoje sem že povedala, vendar bi rada še nekaj dodala. Poslušali smo vsa negativna mnenja, ljudi, ki nam govorijo, da bo lizbonska pogodba še dodatno militalizirala Unijo, da bo vodila k socialnemu dampingu, da nas bo vse vodila v napačno smer. Zamudila sem del razprave, vendar nisem slišala, da bi kdo komentiral člen 49, ki navaja, da se lahko, če bo lizbonska pogodba ratificirana, vsaka država članica odloči za izstop iz Unije v skladu z njenimi ustavnimi zahtevami.

To pomeni, da lahko vsi, ki menijo, da ne bi smeli biti v Evropi, svojim državljanom svetujejo umik iz Unije, potem ko bomo ratificirali lizbonsko pogodbo. Zato nimajo nobenega izgovora, zakaj se ta pogodba ne bi smela ratificirati.

  Colm Burke (PPE-DE). – Gospod predsednik, „za“ lizbonski pogodbi je „za“ listini o temeljnih pravicah. Listina EU o temeljnih pravicah je bila sprva pripravljena za okrepitev varstva temeljnih pravic v EU zaradi sprememb v družbi, socialnega napredka ter znanstvenega in tehnološkega razvoja, zaradi tega so te pravice postale bolj vidne v obliki listine.

Ta listina pokriva tako raznolika področja, kot so skrb za starejše, skrb za invalide, spoštovanje zasebnega in družinskega življenja, prepoved mučenja in pravica do učinkovite pomoči in pravičnega sojenja. Te pravice veljajo za evropske institucije in organe ter za države članice le, kadar izvajajo zakonodajo EU. Medtem ko ta listina ne vzpostavlja nobenega novega pooblastila za EU, državljanom olajšuje ugotavljanje, kaj so njihove pravice in odgovornosti v okviru evropske zakonodaje.

Listina je bila le politična deklaracija, ko je bila prvič dogovorjena leta 2000. Če bodo Irci glasovali „za“ lizbonsko pogodbo, bodo listini o temeljnih pravicah prav tako podelili status pravno zavezujoče pogodbe, kar bo koristilo vsem irskim državljanom in državljanom EU.

  Bruno Gollnisch (NI) . – (FR) Gospod predsednik, opažam, da razpravam predsedujete pošteno.

Gospe in gospodje, želim opozoriti na moralno težavo s sklicevanjem izključno na izjave ljudi, ki so za ratifikacijo Pogodbe in so povedali, da je popolnoma enaka kot Ustava.

Tako je tudi v primeru gospoda Giscarda d’Estainga, ki je strokovnjak in je dejal natanko tako, da je to Ustava, vendar razporejena po različnih področjih. Tako je tudi v primeru gospe Merkel, ki je dejala popolnoma enako, pri čemer je govorila v angleščini: „Ohranimo bistvo, vendar spremenimo besedilo“. Enako je v primeru gospoda Amata, nekdanjega italijanskega predsednika vlade, ki je dejal, da je besedilo postalo nejasno, namreč, če bi bilo to besedilo preprosto, bi vsi ugotovili, da je to Ustava, in bi zahtevali referendum. Enako je v primeru nekdanjega kolega poslanca gospoda de Guchta. Enako je v primeru predsednika vlade Luksemburga, gospoda Junckerja.

Zato menim, da takšna prevara, s katero se slepi Evropejce, pomeni moralno težavo.

  Jan Zahradil (PPE-DE). – (CS) Evropska unija ni država in zato ne potrebuje ustave. To morajo, čeprav neradi, priznati tudi zagovorniki stare evropske ustave. Na žalost se niso vsi sprijaznili z razočaranjem, zaradi česar odstavek 6 tega poročila obžaluje izvedene spremembe v novi pogodbi v nasprotju z osnutkom evropske ustave.

Menim, da je to huda napaka. Po napornem dogovarjanju je 27 držav članic doseglo soglasje. Nekatere vlade so želele spremembe osnutka evropske ustave in zdaj jih poročilo gospodov de Viga in Corbetta posredno kritizira zaradi pristopa. Če Evropski parlament glasuje za odstavek 6 poročila, menim, da bo izrazil nespoštovanje do zapletenega soglasja, ki ga je doseglo 27 držav članic, in da je to lahko le škodljivo za celotno zadevo. Zagotovo ne morem podpreti tega odstavka.

  Lambert van Nistelrooij (PPE-DE). – (NL) Gospod predsednik, ta pogodba, razen socialne in gospodarske kohezije, določa tretji cilj, ozemeljsko kohezijo izrecno za celotno Unijo. V najboljših regijah Evrope je mogoče povezovanje, vendar hkrati zagovarjamo možnosti zaposlovanja in gospodarskega razvoja v vsej Uniji. To je pomembno izhodišče za socialno in regionalno politiko. Pomemben je razvoj v to smer in omogočanje prenosa znanja o podjetništvu ter uporaba denarja in instrumentov – pomislite na strukturne sklade. V zvezi s tem opozarjam Parlament, ker v jutranji razpravi to ni bilo omenjeno. Na ta način državljanom v vsej Uniji pokažemo, da lahko ponudimo nove rešitve v novih razmerah.

  Luís Queiró (PPE-DE). – (PT) Menim, da je zdaj bistveno poudariti tehtnost in pomembnost znakov v politiki; naša dolžnost je državljanom poslati prave znake. Namesto nadaljevanja razprave v tem parlamentu o razlikah med ustavno pogodbo in lizbonsko pogodbo ali kako naj države članice ratificirajo Pogodbo, ne bi raje razpravljali o tem, kaj naj storimo po začetku veljavnosti Pogodbe, kar upamo, da se bo zgodilo? Tako smo razložili državljanom, da je bila institucionalna reforma nujna za doseganje več in boljših rezultatov. Ta reforma je zdaj dejansko tukaj.

Ali bo Evropa čez eno leto bolje pripravljena na reševanje globalizacije, energetske odvisnosti, demografske krize, terorizma, finančne nestabilnosti in spremembo zaposlovanja? V to bo prisiljena. Ali bo Evropski parlament bolj učinkovit in bo prevzel dejavno vlogo pri potrjevanju teh reform? Prav tako bo v to prisiljen.

To je pravi znak, ki ga moramo danes poslati; ne smemo izpolniti kitajskega pregovora, ki pravi, ko modrec pokaže v nebo, bedak gleda v prst. Gospod predsednik, glejmo v prihodnost in sprejmimo dolžnost za njeno oblikovanje.

  Paul Rübig (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, komisarka, gospe in gospodje, zanima me, gospa komisarka, stopnja sprejemljivosti različnih protokolov in besedil reformne pogodbe. Ali obstajajo kakšne analize, ki vsebujejo posebej priljubljene točke v javnosti in težavnejše točke? Ali imate kakšne rezultate tržnih raziskav, ki kažejo tri najpomembnejše cilje te reformne pogodbe po mnenju javnosti, da ugotovimo, kaj zanima 500 milijonov državljanov Evropske unije, in če je ta reformna pogodba nujno potrebna? Ali je na voljo kakšna analiza ali tržna raziskava, kako dobro so ljudje obveščeni o reformni pogodbi, glede na količino in kakovost informacij? To bi bila osnova za razkrivanje pomena tega reformnega koraka za Evropsko unijo.

Gospa komisarka, kakšne korake načrtujete vi v bližnji prihodnosti, da bodo te informacije takoj na voljo ljudem?

  Piia-Noora Kauppi (PPE-DE). – Gospod predsednik, če bi bila Evropska unija avtomobil, bi ta pogodba pomenila predelavo tega avtomobila. Zelo pomembno je, da imamo nove strukture, zlasti na področju zunanje in varnostne politike, pri čemer se strinjam s tistimi, ki so poudarjali pomen dobre skupne zunanje in varnostne politike, vendar le vzpostavitev dobrih struktur ni dovolj.

Če ne moremo usklajevati svojih ukrepov in dejansko sodelovati ter oblikovati skupnih sporočil za Kissingerja ali Riceovo, potem so ta sporočila ničvredna. V to razpravo moramo vključiti več vsebine in resnično si moramo prizadevati za skupna stališča.

Zdaj imamo popolno vozilo. Začeti moramo voziti v neko smer in prevzeti svojo vlogo v svetu. Ta pogodba nam daje orodje, s katerim bomo to dosegli.

  Pál Schmitt (PPE-DE). – (HU) Hvala, gospod predsednik. Kot poslanec ene od novih držav članic želim izkoristiti to priložnost in se zahvaliti za solidarnost, ki nam jo izkazuje Skupnost. Brez tega se države Vzhodne Evrope po 40 letih sovjetske okupacije ne bi bile sposobne rešiti.

Dovolite, da najprej kot predsedujoči delegacije skupnega parlamentarnega odbora EU–Hrvaška povem, da bo pogodba omogočila tesnejše in učinkovitejše sodelovanje med državami članicami in hkrati omogočila nadaljnjo širitev Evropske unije z vključitvijo tistih držav, ki sprejemajo sistem vrednot EU in so z njim usklajene.

Menim, da pogodba pošilja pozitivno sporočilo državam Zahodnega Balkana, ki so že začele s pristopnimi pogajanji; spodbudila jih bo, da pospešijo reforme, kar jim enostavno omogoča približevanje pristopa k EU.

Ob koncu menim, da je eden od najpomembnejših in inovativnih odlomkov pogodbe nedvomno odlomek, ki zagotavlja pravice manjšinam in postavlja zaščito nacionalnih in etničnih manjšin kot temeljno načelo Evropske unije. Hvala.

  Gay Mitchell (PPE-DE). – Gospod predsednik, kolikor mi je znano, sem edini poslanec, ki je volilni vodja za referendume, in pri tem nisem zavezan Nemcem povedati, da je njihova odločitev manj zakonita od irske zgolj zato, ker bomo mi izvedli referendum, oni pa imajo ustavni razlog za neizvedbo referenduma.

Kakšne vrste referendum si želijo tisti, ki hočejo referendum? Ali si želijo referendum, pri katerem se 50 % ali več ljudi v vsej Evropski uniji odloča zanje, pri čemer bodo dejansko velike države ali mešanica malih in velikih držav odločile za vse? Ali menijo, da mora biti v vsaki državi članici rezultat nad 50 %, pri čemer se vsaka država članica odpove pravici do odločanja za vse druge države članice. S čim je to utemeljeno?

Winston Churchill je uporabil izraz „terminološka nenatančnost“. Ničesar več ne bom dodal v zvezi s strahopetci na moji desni strani, vendar so vsekakor najbolj nepošteni.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Bilo mi je v veliko zadovoljstvo, da sem lahko bil navzoč pri tej izredno zanimivi in dinamični razpravi. Dovolite, da svoje komentarje strnem v tri sklope.

Najprej glede pripravljalnih dejanj, dejanj, ki morajo biti storjena zato, da bi bila lizbonska pogodba, ko in če bo uveljavljena, da bi zaživela v celoti. Teh dejavnosti je veliko. Potrebno je pripraviti izbor predsednika Evropskega sveta, izbor visokega predstavnika za zunanje zadeve in varnostno politiko, vzpostaviti skupno zunanjo službo, urediti delovanje na področju pravosodja in notranjih zadev.

Vendar, te dejavnosti je potrebno obravnavati s potrpežljivostjo in odgovornostjo. Prepričan sem, da nihče ne želi delati vtisa, da si institucije Evropske unije in države članice poskušajo odrezati čim večji kos torte, še preden je ta v celoti spečena.

Torej, potrebno se je zavedati, da čeprav je treba pripravljalna dejanja opraviti, to ne spremni dejstva, da bodo zadnjo besedo pri uveljavitvi lizbonske pogodbe imele države članice, se pravi nacionalni parlamenti, in v enem primeru tudi volivci. S tem prehajam na danes večkrat omenjano in v zadnjih letih široko razpravljano dilemo: referendum ali parlamentarna ratifikacija?

Rad bi se zahvalil gospe Doyle, gospodu Mitchellu in še nekaterim, ki so opozorili na to, da je potrebno spoštovati odločitve držav članic. V svojem uvodnem nastopu sem poudaril, da je odločitev o načinu ratifikacije lizbonske pogodbe v izključni suvereni pristojnosti vsake države članice in je tudi odgovornost vsake države članice.

Ne glede na to pa naj vendarle dodam naslednje: nič ni narobe s parlamentarno ratifikacijo. Prav nič. Vse države članice Evropske unije smo parlamentarne demokracije, predstavniške demokracije. In nenazadnje, simbol, in to močan simbol, predstavniške demokracije je tudi ta visoki zbor, Evropski parlament.

Še nekaj o samem pomenu ratifikacije. Mislim, da je potrebno ratifikacijo lizbonske pogodbe obravnavati ne le v kontekstu sedanjosti, temveč tudi glede na preteklost in z vizijo prihodnosti. Rad bi omenil to, kar je bilo rečeno s strani gospoda Schulza in nekaterih drugih. Namreč, spomniti se moramo, kaj se je na naši celini dogajalo pred stotimi, petinsedemdesetimi leti in morda, v primeru moje države, pred dvajsetimi in manj leti. Skratka, preteklost je tista, ki nas mora stalno opominjati, da je Evropska unija tista, ki je bistveno prispevala k miru, stabilnosti in blaginji na kontinentu.

Hkrati moramo upoštevati tudi prihodnost. Pripraviti se moramo na izzive, ki Evropsko unijo čakajo in so razvidni že sedaj. In naše mnenje ostaja, da je lizbonska pogodba korak naprej, korak v pravo smer, da nam ponuja odgovore na izzive, ki jih že lahko vidimo na obzorju.

  Margot Wallström, podpredsednica Komisije. − Gospod predsednik, to je bila zares živahna in zanimiva razprava v zvezi s katero želim navesti tri pripombe.

Najprej bom obravnavala izvajanje, ker vas je več opozorilo na posebna vprašanja o izvajanju in nadaljnjem ukrepanju. Prav tako želim povedati nekaj o razpravi o demokraciji, ki je potekala tukaj, ter to povezati s komunikacijo in razpravo.

Če začnem z vprašanji gospodov Depreza, Dehaeneja, Baróna Crespa in Duffa, več vas je postavilo vprašanje glede nadaljevanja v okviru priprav na izvajanje nove reformne pogodbe.

Pričakujem, da priprave potekajo v vseh institucijah, pri tem preučujemo, kakšne bodo zahteve za naše zadevne institucije, v primeru če Komisija predloži posebne zakonodajne predloge, in kaj bo potrebno v zvezi z medinstitucionalnim sodelovanjem in praktičnimi pripravami. To bo treba opraviti s popolnim spoštovanjem do procesa ratifikacije, ki zdaj poteka.

Naš pristop v Komisiji je bil za uradno popolnoma pravilno izvedbo tega in za spoštovanje procesa ratifikacije, ne za predvidevanje, ampak za pripravljenost. Verjamem, da je bil takšen tudi pristop v Svetu, kjer so opravili popis, pri čemer seveda na enak način preučujemo obveznosti, ki jih bo prevzela Komisija.

Seveda bomo sodelovali s Parlamentom ter se bomo sestali in preučili, kaj je treba narediti v praski. Dobro je, da razprava poteka tudi v zadevnih institucijah za zagotavljanje, da je vse pripravljeno in je mogoče ravnati uradno popolnoma pravilno. Seveda se pripravljamo na začetek praktičnega dela.

Veliko je bilo povedano o demokraciji, kar me spomni na Churchilla, ki je bil že omenjen in je o tem povedal: „Demokracija je najslabša oblika vladavine – razen vseh ostalih oblik, ki so jih občasno preizkušali.“

Ne glede na izbiro katere koli metode ratifikacije, namreč izbira je odvisna od vsake vlade in države članice, bo Komisija to spoštovala, pri čemer bo obravnavala ratifikacijo z nacionalnimi parlamenti kot demokratično zakonito. Ne glede na izbiro metode bo morala potekati komunikacija z državljani.

Obvestila bi vsakogar, ki je prosil za prečiščeno besedilo, da je Svet sporočil, da bo takšno besedilo oblikoval, upajmo, da čim prej, in da bomo spomladi zagotovo dobili prečiščeno besedilo Sveta. Vem, da je do danes na voljo več kot dvanajst prečiščenih besedil v različnih jezikovnih različicah. Vem, da je lordska zbornica v Združenem kraljestvu oblikovala prečiščeno besedilo in prav tako francoski senat ter da takšno besedilo obstaja tudi v Nemčiji. Na voljo je v internetu.

To pomeni, da se ne moremo izgovarjati na pomanjkanje informacij, ki so na voljo. Na voljo so vsa besedila in tudi informacije na spletni strani Komisije, ki vsebujejo vprašanja in odgovore ter dejanske informacije o Pogodbi v zvezi z bistvenimi vprašanji.

Vsi smo zavezani, da pomagamo državljanom pri dostopu do vseh dejanskih informacij, ki jih potrebujejo, in do odgovorov na posebna vprašanja.

Kot odgovor na izjavo gospoda Rübiga, iz prejšnjih javnomnenjskih raziskav Eurobarometra, vemo, da se ljudje zanimajo predvsem za bistvena vprašanja in ne toliko za institucionalna vprašanja. Vendar pričakujem, da bo več držav članic opravilo tudi posebne javnomnenjske raziskave in preverilo javno mnenje v posameznih državah članicah. V prihodnjih mesecih bo tega več. Komisija bo na splošno spremljala ta vprašanja prek Eurobarometra.

Prosim vas, da državljane in vse ostale napotite na našo novo spletno stran z imenom „Debate Europe“. Ponovno smo vzpostavili stran Debate Europe, da smo vključili novo reformno pogodbo. Spremljajte razpravo in, prosim, spodbujajte ljudi, da posredujejo in sodelujejo v razpravi v internetu.

Naj povem tudi, da upam, da bomo lahko vključili mlade in ženske v to razpravo, ker si pri razpravljanju o demokraciji in predstavniški demokraciji želimo tudi več žensk, upajmo tudi v vlogi voditeljic naših institucij in Evropske unije v prihodnosti.

Če ženske vidijo, da niso zastopane, bodo oklevale, preden bodo podprle različne projekte in odločitve. Torej je to tudi demokratična naloga in misija za vse.

Nazadnje je gospod Nassauer poudaril zelo pomembno točko o nacionalnih parlamentih in kako lahko nadaljnje ukrepamo na tem področju ter zagotovimo dopolnjevanje. Povečana in okrepljena vloga Evropskega parlamenta se dobro ujema z ustalitvijo te zadeve v postopkih nacionalnega parlamenta v vsaki državi članici. To je še nekaj, kar bomo morali ustrezno in temeljito pripraviti z nacionalnimi parlamenti. Ti imajo veliko vlogo, ki jo je treba pripraviti v celoti.

Zahvaljujem se za to razpravo. Komisija bo tesno sodelovala s Parlamentom in Svetom, da se pripravi na izvajanje, in si bo na vse načine prizadevala za obveščanje in zagotavljanje dostopa do vseh informacij in potrebnih forumov za razprave o prihodnosti Evrope za ljudi.

  Richard Corbett, poročevalec. − Gospod predsednik, ta razprava je pokazala, da v tem parlamentu izvoljeni predstavniki narodov iz 27 držav z veliko večino potrjujejo to pogodbo. Vse stranke v vladah naših držav članic in skoraj vse od glavnih opozicijskih strank v vsaki državi članici, razen seveda britanskih konservativcev, podpirajo to pogodbo.

Podpirajo jo vse glavne stranke krščanskih demokratov. Podpirajo jo vse socialistične stranke v vsaki državi članici. Podpirajo jo stranke liberalnih demokratov v vsaki državi, večina strank zelenih in tudi konservativne stranke, razen britanskih konservativcev. Pogodbi večinoma nasprotujejo skrajna desnica in nekatere stranke s skrajne levice tega parlamenta. Zanimivo je videti novo politično zavezništvo, ki ga Sinn Féin in britanska konservativna stranka oblikujeta z nasprotovanjem tej pogodbi.

Nekateri od njih so danes razpravljali, da je bila ta pogodba sprejeta brez dostopa poslancev do dokumentov, da prečiščena pogodba ni bila objavljena. Vendar, kot sem poudaril včeraj, je več držav članic objavilo prečiščeno različico Pogodbe.

Pritožujejo se, kot gospod Bonde, da ta različica nima predlogov sprememb k Pogodbi, vendar so bili predlogi sprememb na voljo od decembra naprej v vseh jezikih v Uradnem listu. Odkrito rečeno, vsak poslanec Evropskega parlamenta, ki pravi, da ni imel možnosti prebrati tega besedila, ne opravlja dela za katerega je plačan. To je čista lenoba.

Drugič, nekateri poslanci so dejali, da mora Evropski parlament razpisati referendum. Precej smešno je, da tisti, ki nasprotujejo pristojnostim Evropskega parlamenta in so proti temu, da Evropska unija lahko državam članicam ukazuje, pridejo in rečejo, da moramo neodvisnim državam članicam ukazati, kakšni naj bodo njihovi notranji postopki za ratifikacijo mednarodne pogodbe. To je skrajna hinavščina.

Končno, ugotavljam, da je bilo veliko poslancev odsotnih z razprave dlje časa, ker so bili pred dvorano kot strahopetci. Menim, da je to zelo simbolično. Oni so strahopetci, ker so se ustrašili tukajšnje razprave in se bojijo razsodbe demokratične razprave, razsodbe, ki je izjemno pozitivna v zvezi s to pogodbo: namreč, da je to dobra pogodba, ki bo izboljšala in uveljavila demokracijo Unije.

(Ploskanje.)

  Íńigo Méndez de Vigo, poročevalec. − (ES) Gospod predsednik, danes je bilo omenjeno sklicevanje na evropsko združevanje z zgodovinskega vidika.

Evropska unija, ki smo jo oblikovali v zadnjih 50 letih, je Evropa razprave in dialoga, Evropa, ki spoštuje druge, Evropa, ki se zaradi razumevanja drugih postavlja v njihov položaj. Velika večina tega parlamenta je to idejo poudarila v današnji razpravi.

Vendar je bila v razpravi prisotna tudi druge vrste Evropa, ki jo imenujem Evropa treh razsežnosti: Evropa sporov, obsojanja in prezira. Kot demokrati ne maramo te Evrope, ker verjamemo, da sta razprava in dialog možna in nujna, vendar brez kakršnega koli obsojanja.

Gospod predsednik, menim, da je bilo danes povedano zelo veliko stvari, nekatere od njih so popolnoma napačne.

Posebej bom omenil eno: omenja se, da ta lizbonska pogodba vključuje novo količino kvalificirane večine, kar je res, vendar se ne omenja, da lizbonska pogodba pomeni večjo vključenost Evropskega parlamenta. Kako si lahko nekdo, ki je poslanec tega parlamenta, ne želi večje vključenosti v politične odločitve, ki vplivajo na Evropejce?

(Ploskanje.)

Gospod predsednik, zaključil bom s citatom Miguela de Cervantesa, ki je ob koncu svojega življenja dejal, da so bili trenutki, ko se je moral odločiti, ali naj bo cesta ali gostilna. Če si gostilna, ostaneš na mestu. Če si cesta, napreduješ.

Gospod predsednik, upam, da bomo, tako kot moja politična skupina in kot večina političnih skupin v tem parlamentu, glasovali za lizbonsko pogodbo s srcem in razumom. Uporabimo demokratično glasovanje in omogočimo demokratično priznanje vsem nam, ki si želimo več Evrope za vse Evropejce.

(Ploskanje.)

  Predsednik. – Ta razprava je končana.

Zdaj bomo nadaljevali z glasovanjem. To je prva točka časa glasovanja, ki se začenja zdaj.

Pisne izjave (člen 142)

  Bairbre de Brún (GUE/NGL), v pisni obliki. – (GA) Ob upoštevanju vsega, je treba priznati, da je bila Evropska unija za Irsko dobra stvar.

Vendar, ta referendum zadeva lizbonsko pogodbo. Vprašanje, ali je bila Evropska unija za Irsko koristna, ni pomembno.

Lizbonska pogodba daje izključno pristojnost na področju trgovinske politike evropskim institucijam, vključno s pogajanji o mednarodnih trgovinskih sporazumih. Komisijo pooblašča, da začne in vodi pogajanja, vključno s pogajanji o mednarodnih trgovinskih sporazumih, preden poroča Svetu ministrov. Člen 10(a) pooblašča „s postopno odpravo omejitev v mednarodni trgovini“ in je vodilno načelo za Komisijo pri sodelovanju z državami, ki niso države članice. Od oktobra 2006 si je EU prizadevala končati „čezmejne ovire“ pri poslovanju z državami v razvoju. Ovire, kot so okoljski predpisi, predpisi o varstvu potrošnikov in zdravstveni predpisi, ne glede na posledice, ki so povezane z odpravljanjem teh ovir. Ob upoštevanju teh dveh vidikov se razkrije velik del bistvenega nazadovanja EU glede pristopa do svetovne revščine in razlikovanja.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Ravno ko poteka proces ratifikacije lizbonske pogodbe je Evropski parlament še enkrat presegel svoje pristojnosti in poskušal vplivati na javno mnenje s poročilom, ki odobrava to pogodbo, in pozival vse države članice EU, da pravočasno ratificirajo to pogodbo za začetek veljavnosti 1. januarja 2009. To je pravi politični podvig, ker pristojnost Parlamenta ne zajema sprejemanje evropskih pogodb. Na tem področju imajo pristojnost države članice: najprej z medvladno konferenco in nato z ratifikacijo v vsaki državi članici v skladu s temeljno zakonodajo vsake države.

Ker se zdaj EU želi izogniti referendumom, da prepreči še eno zavrnitev Pogodbe, kot se je zgodilo v Franciji in Nizozemski leta 2005, bo načeloma referendum izvedla le Irska.

Izogibanje referendumom s celo vrsto pretvez kaže na strah pred posledicami omogočanja glasovanja državljanom na Portugalskem in v drugih državah EU. Te države vedo, da je vsebina lizbonske pogodbe enaka vsebini evropske ustave. Spremenjeno je le ime zgolj zato, da se poskuša prevarati državljane, kar pomeni pravo politično prevaro. Zato nasprotujemo temu poročilu.

  Katrin Saks (PSE), v pisni obliki. – (ET) Najbolj ključna tema Evropske unije je lizbonska pogodba, ker je prihodnost Evrope v kritičnem položaju, tako kot njen način s katerim bo urejala svet, ki se vsako leto spreminja hitreje kot mi. Imam tri pripombe:

1) Prvič, želim pozdraviti dejstvo, da je bila Francija, v kateri se je začela kriza z referendumi, prva „stara evropska“ država, ki je ratificirala pogodbo, pri čemer je delovala kot zgled drugim, da se mora evropsko združevanje zagotovo nadaljevati.

2) Drugič, upam, da države članice med ratifikacijo ne bodo uporabile pogodbe kot političnega orodja, kot se je zgodilo na Slovaškem, kjer je opozicija, čeprav naklonjena Pogodbi, pogojevala ratifikacijo s tem, da vladna stranka umakne osnutek zakona s katerim se opozicija ni strinjala. Domače zadeve ne smejo ogroziti najpomembnejših zadev EU.

3) Nazadnje upam, da bo reformna pogodba končala nesmisel, ki ga razširjajo nekateri evropski politiki, da lahko nadaljujemo delo s starimi pogodbami. Ravno nasprotno, globalizacija ne zahteva le večje predanosti pri uresničevanju prizadevanja, ampak tudi širši dogovor v obliki politike Unije in novega temeljnega dokumenta s katerim bomo to dosegli.

PREDSEDUJOČI: GOSPOD PÖTTERING
Predsednik