Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 20. februar 2008 - Strasbourg

9. Kosovo (razprava)

  Predsednik. − Naslednja tema je zagotovo izredno pomembna in aktualna. Gre za izjave Sveta in Komisije o Kosovu.

  Dimitrij Rupel, predsedujoči Svetu. − Spoštovani gospod predsedujoči, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, prijatelji, gospe in gospodje. Če dobro premislim in če zanemarim nekaj podrobnosti, moram reči, da smo imeli pripadniki moje generacije in seveda naši mlajši kolegi precej sreče. Velik, morda najboljši del svojega življenja smo preživeli v času odprtih vrat in oken priložnosti. Ta čas se je začel leta 1975 s helsinško sklepno listino, najbolj občutne posledice pa je imel v vzhodni in srednji Evropi, kjer sta se leta 1989 zrušila berlinski zid in komunistični sistem. Preko porušenega zidu, skozi odprta vrata in okna vzhodnega pročelja evroatlantske skupnosti se je odprl nov pogled. Zagledali smo prostrano, sončno in razgibano pokrajino združene in svobodne Evrope, ki jo odlično predstavlja ta mogočna stavba Evropskega parlamenta. V svoji mladosti si pač nisem mogel predstavljati, da bi lahko kdaj nastopil v njem.

Pri nas v Sloveniji smo čas 80-ih in začetek 90-ih let imenovali slovenska pomlad. Na žalost nas je v samem začetku demokratičnega prebujanja prizadela jugoslovanska kriza, ki je poskušala zaustaviti demokratični razvoj in ki je povzročila velikansko zaostajanje narodov zahodnega Balkana.

Večina vzhodnoevropskih in srednjeevropskih držav, tu govorim o desetih novih članicah Evropske unije, je sprejela zgodovinski izziv. Na Balkanu pa se je čas ustavil. Svet za splošne zadeve in zunanje odnose GAERC, ki mu predsedujem, ima med drugimi težkimi nalogami tudi nalogo, da uveljavi evropsko perspektivo zahodnega Balkana. To pomeni vključevanje držav, kot so Hrvaška, Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija, Srbija, Črna gora, Bosna in Hercegovina, Kosovo in Albanija v sistem evropskih članstev, kandidatur in sporazumov.

Jugoslovanska kriza se mora končati. Vrata in okna so odprta. Zidu ni več. Evropska unija je v solunski agendi napovedala, da bodo države zahodnega Balkana prej ali slej članice Evropske unije. Zdaj je čas, da se spomnimo svojih zavez. Potruditi se moramo, da Makedonija oziroma bivša jugoslovanska republika Makedonija še letos začne pogajanja o članstvu v Evropski uniji. Srbija se mora znebiti bremen preteklosti, se pravi strahov in senc Miloševićega režima. Milošević je bil tisti, ki je bil kriv za zastoj na zahodnem Balkanu. In ne smemo pozabiti na Albanijo, Bosno in Hercegovino, Črno Goro in Kosovo.

V tem kontekstu bo zelo pomemben forum Evropska unija – Zahodni Balkan konec marca v Sloveniji. Komisija v sodelovanju s slovenskim predsedstvom pripravlja posebno komunikacijo o zahodnem Balkanu. Na forumu bo govora tudi o krepitvi regionalnega sodelovanja na različnih področjih, na področjih transporta, civilne zaščite, raziskav, razvoja in tako naprej.

Skladno s sklepi januarskega Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose se Evropska komisija pogovarja o vizumski liberalizaciji z vsemi državami regije. Nikakor ne gre podcenjevati izjemnega pomena, ki bi ga za regijo imela postopna odprava vizumov. Pri tem, gospod predsedujoči, želimo opozoriti na svojevrsten paradoks. Državljani nekdanje Jugoslavije so pred letom 1990 brez vizumov potovali v večino evropskih držav. Zdaj pa generacija mladih, ki je zrasla po tem za Evropo prelomnem letu za potovanje potrebuje vizum.

Gospe in gospodje, na januarskem svetu smo zunanji ministri soglasno povabili Srbijo k podpisu političnega sporazuma, ki predstavlja nov korak k članstvu v Evropski uniji. Po tem nas je volilna zmaga evropsko usmerjenega kandidata Tadića navdala z upanjem, da se nam bo po letih počasnega razvoja in izolacije čim prej pridružila tudi Srbija.

Evropska unija je že napotila misijo evropske varnosti in obrambne politike na Kosovo. Vzpostavitev odnosov s Kosovom je sicer stvar vsake članice. Najbrž pa se ne bomo razlikovali glede temeljnih ocen, ki jih je napovedal že decembrski Evropski svet. Najbolj pomembno pri tem je upoštevanje in spoštovanje Srbije. Evropska unija potrebuje Srbijo in Srbija potrebuje Evropsko unijo. Medkulturni dialog, po mojem prepričanju, ni prazna fraza. Če so izčrpana pogajanja, niso izčrpane možnosti za dialog. Prišel je čas za praktičen dialog med Srbi in Albanci na Kosovu, med Srbijo in Kosovom, med Srbijo in Evropsko unijo.

Usoda Kosova nas je težila dolga leta. Nekoč je bilo Kosovo del federalnega sistema Jugoslavije, po letu 1974 pa je bilo praktično izenačeno z jugoslovanskimi republikami. Slobodan Milošević je konec 80-ih let Kosovu odvzel avtonomijo, nato pa ga je leta 1999 še vojaško zasedel, s čimer je povzročil tragedijo svetovnih razsežnosti.

Primer Kosova je zares edinstven, saj ga je mednarodna skupnost morala vzeti v zaščito iz humanitarnih razlogov, nakar je upravljala z njim skoraj devet let. Ponedeljkova odločitev Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose pa vendarle ni bila lahka. Do nje, kakor tudi do razglasitve neodvisnosti v Prištini ni prišlo nepričakovano. K njej so nas privedla naslednja dejstva. Prvič, dozorelo je spoznanje, da vrnitev na prejšnje stanje ni sprejemljiva, prav tako pa ne sedanji „status quo“. Nove formule za status Kosova obe strani nista našli in je tudi nadaljevanje pogajanj očitno ne bi prineslo. Kosovo je že od leta 1999 pod upravo OZN in Srbija na Kosovu v tem času v skladu z resolucijo 1244 ni izvajala efektivne oblasti. Kosovo, predvsem njegovo večinsko prebivalstvo, je pred tem letom bilo več let izpostavljeno sistematični represiji, tudi etničnemu čiščenju in humanitarni katastrofi.

Vsa ta našteta dejstva, gospe in gospodje, s katerimi so se prvotno strinjale vse članice kontaktne skupine, tudi Ruska federacija, govorijo v prid argumentu, da je Kosovo zares poseben primer, primer „sui generis“, zato ne postavlja pod vprašaj veljavnosti načela suverenosti in teritorialne celovitosti držav.

V Svetu so bili že dalj časa prepričani, da mora odgovornost za Kosovo prevzeti Evropska unija. To svoje prepričanje so potrdili na februarskem zasedanju GAERCA s sklepi, ki jih poznate. Potem, ko so nam vsi prerokovali neenotnost, smo vendarle dosegli enotnost. Sklepi so bili po dolgih pogajanjih in usklajevanjih sprejeti soglasno.

Evropska unija je zanimiva in svojevrstna skupnost. Seveda nas družijo skupni interesi in skupne vrednote. Med njimi je tudi spoštovanje in dopuščanje razlik. Lahko bi rekli, da nas družijo razlike. Na koncu februarskega zasedanja Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose smo prišli do skupnega stališča. Važna ugotovitev v njem je, da glede priznavanja Kosova pričakujemo ravnanje v skladu z nacionalno, domačo prakso posamezne države. Nekateri so morda pričakovali, da bo Evropska unija kot celota priznala Kosovo, to pa ne gre, ker Evropska unija pač ni isto kot država.

Evropska unija je sprejela skupno oceno dogajanja na Kosovu in zahodnem Balkanu. Prvič, Evropska unija je potrdila dejstvo, da je Kosovo sprejelo resolucijo o neodvisnosti. Drugič, Evropska unija ugotavlja, da se je Kosovo s to resolucijo zavezalo k demokratičnim načelom, na primer glede srbske manjšine in glede kulturnih spomenikov. Tretjič, Evropska unija je potrdila nadaljevanje mednarodne misije in pripravljenost na vodilno vlogo v regiji. Četrtič, Evropska unija je potrdila evropsko perspektivo zahodnega Balkana. Petič, Evropska komisija bo pripravila konkretne, recimo ekonomske, ukrepe za širšo regijo. In šestič, Evropska unija se zaveda načel in odločitev mednarodne skupnosti, vendar razglasitev neodvisnosti Kosova zaradi njegove specifičnosti ne ogroža teh načel.

Kosovo seveda vsebuje in vključuje tudi srbske ljudi, srbsko dediščino in kulturo. In rekel bi, in to s poudarkom, da gre za posebej dragocen sestavni del Evropske kulture.

Mnogi evropski narodi, vključno s Slovenijo, ki jo predstavljam, imajo pomembne spomenike svoje kulturne in etnične dediščine zunaj svojih sodobnih državnih meja. To je dejstvo, ki v sodobni Evropi ne predstavlja več ovir, ampak nasprotno povezuje. Enako velja za manjšinske etnične skupnosti.

Po našem prepričanju je v tem trenutku za Srbijo bistveno, da si s svojim reakcijami na razglasitev in priznanje neodvisnosti Kosova ne zapre vrat v Evropsko unijo. Ponavljamo, vprašanje Kosova je ločeno od vprašanja evropske integracije Srbije. Teh dveh vprašanj Srbija ne bi smela povezovati. V tem smislu je za nas posebej nerazumljivo srbsko nasprotovanje Evropski uniji oziroma njeni misiji na Kosovu, kajti ta je najprej v interesu prav tamkajšnjega srbskega prebivalstva.

Končam. Evropska unija je ena najbolj uspešnih mirovnih organizacij na svetu. Evropski narodi in države so enotni in solidarni glede miru in boljšega življenja. Takšna usmeritev vsebuje tudi strpnost in velikodušnost, predvsem pa razumevanje in sočutje za stiske drugih.

Gospe in gospodje, Evropska unija je tudi s sklepi, o katerih sem govoril, odprla vrata in okna za zahodni Balkan, tudi za Kosovo.

PREDSEDUJOČI: GOSPOD MAURO
Podpredsednik

  Olli Rehn, komisar. − Gospod predsednik, naj spomnim na naše odlično sodelovanje glede zahodnega Balkana in se vam zahvaljujem za priložnost, da Parlamentu poročamo o stališču Komisije glede postopka o položaju Kosova.

Kosovska skupščina je prejšnjo nedeljo ponosno razglasila neodvisnost. V tej razglasitvi se je Kosovo zavezalo, da bo v celoti spoštovalo obsežne pravice kosovskih Srbov, zlasti v zvezi z lokalno samoupravo na področju izobrazbe, kulture in zdravja, kar je tudi v skladu s celovitim predlogom, ki ga je predstavil posebni odposlanec ZN Martti Ahtisaari.

Praznovanja na Kosovu so potekala v radostnem, a odgovornem vzdušju. Kljub temu je bilo v Beogradu in na severu Kosova nekaj izbruhov nasilja. Uporabo nasilja obsojamo in pozivamo vse voditelje in ljudi v tej regiji, naj ostanejo mirni ter ohranijo mir in stabilnost.

Kot je dejal zunanji minister Rupel, so se zunanji ministri EU v ponedeljek na razvoj dogodkov odzvali enotno. Evropska enotnost je resnično ključna za Evropsko unijo, da lahko uspešno zagotavlja trajno stabilnost na vzhodnem Balkanu in pripomore h končanju postopka o položaju Kosova.

Po neuspešnih razpravah v Varnostnem svetu ZN se je Evropska unija zavezala, da bo ta postopek uspešno končala. Sprejela je že potrebne odločitve v zvezi z misijo EVOP za krepitev pravne države na Kosovu.

V ponedeljek je Svet oblikoval tudi izhodišče za obravnavanje priznanja. Vsaka država članica EU bo morala sama v skladu s svojimi nacionalnimi postopki vzpostaviti odnose s Kosovom. Veliko od njih je Kosovo že priznalo. Pričakujem, da bo večina ostalih držav članic temu zgledu sledila, takoj ko se jim bo zdelo primerno.

Svet je upravičeno ponovno poudaril, da EU upošteva načela listine ZN, helsinško sklepno listino KVSE in vse resolucije Varnostnega sveta ZN. Poudaril je, da „je Kosovo s stališča sporov iz leta 1990 in dolgega obdobja mednarodnega upravljanja primer sui generis, ki ne zbuja dvomov glede navedenih načel.“ Komisija to stališče v celoti podpira.

V skladu s ponedeljkovimi sklepi Sveta, je Komisija pripravljena po svojih najboljših zmožnostih podpreti prizadevanja EU na Kosovem. Pri tem mora evropska enotnost vladati tudi med institucijami.

Komisija bo z uporabo instrumentov Skupnosti podprla vzpostavljanje institucij na Kosovu in spodbudila njegov politični in gospodarski razvoj. 5. marca bomo širši regiji predlagali konkretne ukrepe za napredek evropskih prizadevanj.

Veliko območij na Kosovu potrebuje razvoj in skupaj moramo spodbujati prizadevanja celotnega Kosova, da začne čim prej delovati samostojno. V zvezi s tem namerava Komisija organizirati donatorsko konferenco, ki bi Kosovu pomagala premostiti največje finančne ovire. Upam, da se bo ta konferenca odvila pred poletjem.

Razumem, da je to za Srbijo težko obdobje. Zelo se zavedam zgodovinske pomembnosti Kosova za srbsko ljudstvo. Vendar menim, da je čas za korak naprej in da se je potrebno zazreti v prihodnost. In prihodnost Srbije je v Evropi. Srbija in celotna regija zahodnega Balkana imata evropsko perspektivo, katere končni cilj je članstvo v EU. Ta evropska perspektiva omogoča, da države v tej regiji ohranjajo miren in reformistični položaj, ki je v teh občutljivih in težkih časih izredno pomemben.

Na koncu ponovno poudarjam, da cenim neomajno podporo Evropskega parlamenta evropski perspektivi za zahodni Balkan. Še naprej računamo na vašo podporo, da se bo državljanom te regije izpolnila želja nekega dne postati del Evropske unije.

(Ploskanje.)

  Doris Pack, v imenu skupine PPE-DE. – (DE) Gospod predsednik, gospod predsedujoči Svetu, gospod komisar, razglašena je kosovska neodvisnost in Kosovo je država. Kdor koli je doživel razmere na Kosovu med leti 1989 in 1999, je moral vedeti, da je bila razglasitev neodvisnosti neizogibna. Pokojni Ibrahim Rugova, ki je bil dolgo miroljubni predsednik in dobitnik naše nagrade Saharova, bi bil tega zelo vesel. Na žalost se ni bilo mogoče dogovoriti o rešitvi. Prepričan sem, da si del rešitve želi biti vsak od nas. Trenutna rešitev spominja na prikrojeno različico Churchillovega aforizma: to je najslabša možnost, razen vseh drugih.

V nedeljo sem opazoval razvoj dogodkov v Prištini, pri čemer sem občutil veselje in žalost obenem. Veselje, ker verjamem, da je bil to edini način za premik naprej, in žalost, ker sem prepričan, da smo si ustvarili težave, ki jih ne bomo zlahka rešili.

Vendar EU ostaja trdna, čeprav jo v tisku večkrat prikazujejo kot neenotno. Misija EULEX je bila sprejeta soglasno. Ne gre za napad na Srbijo, ampak je ta misija potrebna, vključno za Srbe na Kosovu, da se bo pazljivo spremljalo izvajanje Ahtisaarijevega načrta, ki ga je ta Parlament spomladi leta 2007 sprejel z dvotretjinsko večino. Ta načrt Srbom zagotavlja izredno velikodušne manjšinske pravice, spoštovanje mej in pravne države ter s tem tudi zaščito drugih manjšin.

Politiki na Kosovu morajo zdaj ustvariti državo na podlagi zdrave presoje in odločnosti. Boj proti brezposelnosti je lahko uspešen le v funkcionalnem pravnem režimu. Prav tako pomembna prednostna naloga so radikalni ukrepi proti kriminalu. Misija EU jih bo pri tem podpirala, kolikor bo mogoče. Kosovo ima veliko dobro izobraženih mladih ljudi, ki bodo z veseljem pomagali pri ustanavljanju nove države.

Kosovo ni tipični primer. Je edinstven. Njegovo napredovanje v samostojno državo je zadnja stopnja v propadu Jugoslavije, ki ga je Milošević začel na Kosovu leta 1989. Zato obžalujem dejstvo, da Milošević tega ni dočakal, medtem ko se morajo njegovi demokratični nasledniki soočati z neprijetnimi posledicami. Srbskim politikom želimo zbranost in upamo, da bodo vso svojo energijo usmerili v to, da bodo Srbijo pripeljali do članstva v EU.

(Ploskanje poslancev z desne strani dvorane.)

  Jan Marinus Wiersma, v imenu skupine PSE. – (NL) Gospod predsednik, Parlamentu sporočamo, da je tudi naša skupina podrobno razpravljala o razmerah, ki so nastale v zvezi s Kosovom. Najpomembnejši sklep je bil, da kljub temu, da moramo sprejeti realnost, dejansko ni razloga za praznovanje, ker se soočamo z izredno zapletenimi razmerami, vključno z odzivi v Srbiji. Vendar so bili sedanji dogodki glede na dogajanje v času Miloševića in leta pogajanj za rešitev, neizogibni.

Želimo se osredotočiti zlasti na vlogo Evropske unije. Priznanje Kosova je naloga držav članic, kar sta poudarila tudi gospod Rupel in komisar Rehn. Vendar moramo vseeno ukrepati. Skupaj smo odgovorni za stabilnost te regije in tudi Kosova, zato naša skupina politično podpira misijo EVOP, ki ji je Unija zdaj dala zeleno luč. Seveda tudi od kosovskih oblasti zahtevamo, da izvajajo Ahtisaarijeve predloge, si zavzeto prizadevajo za večetnično državo in Srbom, ki živijo na Kosovu, omogočijo ustrezna zagotovila.

Glede Srbije same in tamkajšnjih razmer so seveda vsi zaskrbljeni V odboru za zunanje zadeve smo ravnokar imeli priložnost poslušati srbskega ministra za zunanje zadeve. V svojem zelo grobem odzivu na nastale dogodke je napadel Evropo in zlasti države, ki so priznale Kosovo. Imam še eno vprašanje: kako lahko v tem položaju preprečimo izločenost Srbije? Njegov odgovor me je razočaral, ker se je osredotočil zgolj na vprašanje Kosova. Vendar menim, da si moramo še naprej močno prizadevati, da Srbiji omogočimo evropsko perspektivo, tudi zaradi njenih državljanov, pri čemer ji moramo ponuditi na primer poenostavitev vizumskih postopkov in dodatno liberalizacijo vizumskega sistema. Posebno pozornost moramo nameniti tudi mlajši generaciji, ki je nedavno z demonstracijami izrazila podporo približevanju Evropski uniji in prihodnosti v Evropi. Srbski vladi izrekam pohvalo za nenehno prizadevanje proti uporabi nasilja. Prav tako verjamem, da na Kosovu ne bo izvedla nobenih gospodarskih sankcij. Kar lahko storimo in za kar je odgovoren Evropski parlament, je, da si še naprej prizadevamo za evropsko perspektivo celotne regije, vključno s Srbijo.

  Annemie Neyts-Uyttebroeck, v imenu skupine ALDE. – (NL) Gospod predsednik, gospod predsedujoči Svetu, gospod komisar, vsaka država, ki se odcepi od druge, škoduje ozemeljski celovitosti prvotne države in enostransko spreminja mednarodni pravni red. Takšen primer je moja država: nastala je leta 1830 z odcepitvijo od države, ustanovljene na dunajskem kongresu leta 1815. Belgija je bila kmalu priznana na londonski konferenci, ki so se je udeležile Združeno kraljestvo, Prusija, Rusija, Avstrija in Francija, vendar jo je Nizozemska, od katere se je odcepila, priznala šele po devetih letih.

To bi dejansko z veseljem povedal srbskemu ministru za zunanje zadeve, če bi le hotel slišati. Vendar to ni bilo mogoče, ker je nenehno ponavljal že znano stališče Srbije, ne da bi sploh pokazal najmanjše zanimanje za nasprotna stališča. Njegova edina pozitivna izjava je bila jasno nasprotovanje Srbije uporabi kakršne koli oblike nasilja, izsiljevanja ali ustrahovanja.

Zdaj se moramo posvetiti prihodnosti, in sicer prihodnosti Srbije, Kosova in celotne tamkajšnje regije. Do danes je Evropska unija za Kosovo namenila 3 milijarde EUR. K temu se bo v naslednjih 16 mesecih dodalo 200 milijonov EUR, vendar to ne bo dovolj.

V Srbiji in vseh ostalih državah zahodnega Balkana si moramo nujno prizadevati za poenostavitev vizumskih postopkov, da se bodo odnosi med državljani teh držav in našimi državljani lahko normalizirali.

  Konrad Szymański, v imenu skupine UEN. – (PL) Gospod predsednik, s priznanjem neodvisnosti Kosova smo si naložili veliko odgovornost, s katero moramo tam zagotoviti mir in oblikovati trdne državne institucije. Način, s katerim bi se lahko mednarodne sile kmalu umaknile, ne obstaja. Če Kosovo pustimo v Srbiji ali če podpremo njegovo neodvisnost, v vsakem primeru tvegamo pojav sporov in etničnih napetosti.

Vendar se morajo Srbi zavedati, da se razmere, kot so bile pred letom 1999, nikoli ne smejo ponoviti. Poskusi destabilizacije jim prinašajo samo izgube. Edini način, da si Srbija pridobi podporo pri svojih zahtevah na področju kulturnih in socialnih pravic je, da v tej regiji konstruktivno sodeluje. Neuspeh kosovske neodvisnosti bo pomenil vrnitev ideje o Veliki Albaniji in neizogibno vojno. Takšna vojna bo pomenila politične izgube, ki bodo prizadele zlasti Srbijo. Zato je ta država odgovorna, da takšen razvoj dogodkov prepreči in zagotovi stabilnost regije.

  Joost Lagendijk, v imenu skupine Verts/ALE. – (NL) Gospod predsednik, vesel sem, da sem bil prejšnjo nedeljo v Prištini, ko se je na resnično dostojanstven način razglasila neodvisnost. To je bila neizogibna posledica dogodkov med letoma 1998 in 1999, ko je bilo umorjenih več kot 10 000 Kosovčanov in jih je bilo več sto tisoč prisiljenih zbežati. Bi se Priština lahko vrnila k upravljanju Beograda? Ne. Je bilo devetletno vmešavanje vedno bolj nezakonitega in neučinkovitega upravljanja ZN sprejemljivo? Ne. Bi bilo bolje s pogajanji doseči sporazum med Prištino in Beogradom? Da. Bi bila podpora Varnostnega sveta boljša? Da. Ali se je poskušala doseči? Da. Je bil uspeh možen? Ne, zlasti zaradi ruskega oviranja.

Resnično upam, da bodo Kosovčani po evforiji zadnjih dni hitro prevzeli odgovornost, kot so jo vodilni. Ko se ZN umaknejo in prispe misija EU, bodo Kosovčani morali dokazati, da dobri odnosi z manjšinami ne obstajajo le na papirju in da so sposobni rešiti svoje gospodarstvo. Dejstvo je, da EU zdaj ni enotna glede vprašanja priznanja. To se bo po nekaj mesecih dokončno uredilo. Vse države članice EU pa se soglasno strinjajo, da je prihodnost Kosova v EU. Hitrost njegovega približevanja Evropski uniji pa bo odvisna tudi od položaja Srbije.

Ravnokar smo v odboru za zunanje zadeve videli, kako jezna je Srbija in njen minister za zunanje zadeve, ki se je odzval zelo agresivno. To se ne bo hitro spremenilo. Če sem odkrit, se s tem lahko sprijaznim, vendar le če bo takšno nasprotovanje nenasilno. Ko jeza popustila, močno upam, da bo prevladala zdrava pamet. Odcepitev Kosova je bila dejansko neizogibna. Prav tako je prihodnost Srbije neizogibno v Evropski uniji. Včasih je potrebno preseči samega sebe, da se to doseže. Pri tem želim Kosovčanom in Srbom veliko poguma.

  Francis Wurtz, v imenu skupine GUE/NGL. – (FR) Gospod predsednik, težko se je sprijazniti z odgovornostmi, ki jih imajo Evropska unija in njene države članice v zadevi Kosova.

Prvič, EU si načeloma prizadeva za boljšo svetovno upravo. Kljub temu pa so v skladu z njeno spodbudo države članice nevarno zmanjšale verodostojnost mednarodnega prava ali bodo to še storile z izražanjem podpore provinci, ki je enostransko razglasila neodvisnost od suverene države članice ZN. Kar koli je rečeno o sui generis, ker to ni predpisano, glavne sile EU s tem postavljajo odnose glede moči nad zakon, s čimer so odprle Pandorino skrinjico. To je resna zadeva.

Nadalje, to enostransko priznanje je v resni nevarnosti, da je v nasprotju s cilji, ki si jih je EU zastavila na Balkanu. S tem se bo spodbudil nacionalizem, namesto da bi se zatrl v kali. Poleg tega je EU srbske državljane obrnila proti sebi, brez njih pa v tem delu Evrope ni mogoče oblikovati regionalne politike. Pri tem ne govorim o tistih, ki želijo Miloševića nazaj, ampak o tistih, ki so mu nasprotovali in so zdaj v večini. Ali bo EU lahko izpolnila pričakovanja, ki jih je pri kosovskih Albancih sama spodbudila? To vprašanje je na mestu, ker predstavlja tretji razlog za zaskrbljenost po dnevu slavja na Kosovu.

Nov izziv, ki si ga je postavila Evropska unija, je precej neverjeten. Ustvarjamo nov protektorat, čeprav se za neuspeh prejšnjega ni izvedla ustrezna analiza vzrokov: kljub dvema milijardama evrov mednarodne pomoči in prisotnosti 17 000 vojakov Nata je kosovski bruto domač proizvod enak Ruandinemu, polovica njegovega prebivalstva je brezposelna, več kot 200 000 ljudi je beguncev in razseljenih, nasilje proti manjšinam pa narašča. EULEX ne bo rešil vseh teh težav.

Kakšno celovito in trajno možnost stabilizacije razmer lahko Evropska unija ponudi Kosovčanom in ostalim narodom na Balkanu, ne da bi s tem tvegala destabilizacijo razmer drugod? Članstvo? V kakšnem časovnem okviru? Pod kakšnimi pogoji? S kolikšno verjetnostjo, da se bo zagotovil soglasni sporazum 27 držav članic, ki je za to potreben? Nihče ne ve.

Jasno je, da moja skupina ne more podpreti zadovoljstva glavnih evropskih voditeljev, ki bo le kratkotrajno.

(Ploskanje.)

  Bastiaan Belder, v imenu skupine IND/DEM. – (NL) Gospod predsednik, posebni predstavnik EU na Kosovem in načrtovan mednarodni civilni predstavnik, moj rojak Pieter Feith, je v nizozemskem tisku dal navdihujoč intervju o težki nalogi, ki je pred njim v mestu Kosovo Polje.

Vendar enega odstavka v tem intervjuju ne razumem najbolje. Na neposredno vprašanje kateri od zunanjih udeležencev je na Kosovu odgovoren, je gospod Feith odgovoril, da o političnih zadevah svetuje francoskemu poveljniku, čeprav je to v resnici bivši francoski general Yves de Kermabon, ki bo vodil evropsko misijo za krepitev pravne države na Kosovu, ali sam gospod Fieth. Ker je Svet gospodu Feithu nadrejen, sprašujem gospoda Rupla, kako točno poteka sprejemanje odločitev na Kosovu sedaj. Kakšen je položaj glede odnosov mednarodnih sil? Vse to je za prihodnost zelo pomembno.

Ob koncu navajam zaskrbljujočo izjavo kosovskega policista: „Srbi in Albanci so se uspeli med seboj sporazumeti na področju kriminala. Srbske in albanske mafijske organizacije že leta odlično sodelujejo.“ Iskreno upam, da se bo s pomočjo evropske misije na Kosovu to nemoralno albansko-srbsko sodelovanje prenehalo in se bo oblikovalo dostojno medetično sožitje, ker se lahko le na takšen način Kosovu zagotovi evropska prihodnost, ki si jo zanj vsi želimo.

  Slavi Binev (NI). – (BG) Gospod predsednik, kolegi, poslanci Evropskega parlamenta iz Atake Dimitar Stoyanov, Desislav Chukolov in jaz, Slavi Binev, izražamo svoje odločno nasprotovanje neodvisnosti Kosova, ki je bila razglašena 17. februarja 2008. To enostransko dejanje odcepitve je nedopusten precedens v mednarodnih odnosih. Kot poslanci menimo, da regionalna skupščina Kosova ni pooblaščena za sprejetje izjave o neodvisnosti, zato menimo, da je separatistična vlada, sestavljena iz dokazanih prekupčevalcev z mamili in vojnih zločincev, nelegitimna.

Priznanje neodvisnosti Kosova posameznih držav članic Evropske unije kot celote bi bilo enako pomilostitvi voditeljev albanskih teroristov, ki so v zadnjih nekaj letih opravljali etnično čiščenje zoper vse nealbanske skupnosti na območju. Izražamo svoje globoko razočaranje in ogorčenje, da sta etnično čiščenje in uničenje več sto srednjeveških pravoslavnih cerkva v Metohiji na Kosovu potekala pred očmi mednarodnih varnostnih sil Nata in Združenih narodov. Glede na storjene zločine odločno zavračamo umetno oblikovanje nove muslimanske države, ki si želi le, da bo odskočna deska za trgovanje z orožjem, mamili in ljudmi v smeri Zahodne Evrope.

Kot predstavniki bolgarskega naroda v EU pozivamo njene institucije, naj ne priznajo Kosova kot neodvisne države in raje upoštevajo obstoječe resolucije Varnostnega sveta ZN. Poleg tega pozivamo Varnostni svet, naj sprejme odločen ukrep za ohranitev sedanjega stanja in odpravo nagnjenosti k odcepitvi, da se zagotovi politična stabilnost na Balkanskem polotoku.

  José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra (PPE-DE). – (ES) Gospod predsednik, srečanje Sveta ministrov 18. februarja v zgodovini EU ne bo zapisano kot zelo znamenit dogodek. Namesto, da bi poiskali rešitev v okviru celotne EU-27, je bila sporna odločitev o priznavanju prepuščena državam članicam.

Žalostno je, da nikoli nismo enotni pri sprejemanju odločitve o občutljivi temi, s katero se srečuje naša celina in ki zadeva pomembna načela, kot je nedotakljivost mej. Sklepi sveta stvar zapletejo, saj se sklicujejo na mednarodno zakonitost.

Res je, da je Parlament tako kot drugi organi EU sprejel Ahtisaarijev načrt, vendar ne kot prost ukrep, ampak kot pričakovanje, da bo Varnostni svet Združenih narodov odobril načrt. Očitno se to ni zgodilo, zato moramo iz tega izpeljati več sklepov. Prvi sklep je, da je bilo rečeno, da ta primer ne bo precedens, ampak primer sui generis, kot je v svojem govoru dejal gospod Wurtz.

Vprašati se moramo, ali smo del Skupnosti, ki temelji na pravu. Tega ne moremo doseči, dokler obstaja poljubna izbira. Ta primer bo očitno precedens in ker ne upošteva mednarodnega prava, žal ne bo enostaven in brez posledic.

Gospod predsednik, kako dolgo bomo še prenašali Varnostni svet Združenih narodov, ki uveljavlja anahronistično pravico veta za zmagovalce druge svetovne vojne, določeno v listini iz San Francisca iz leta 1945? Tako ne moremo vzpostaviti mednarodnega reda ali poštene in učinkovite večstranskosti.

Gospod predsednik, Evropa unija se mora končno začeti zavedati, da je unija naša moč, drobitev pa naša slabost, ali pa bomo morali opustiti svoj cilj mednarodnega vodstva v tem globaliziranem svetu in se omejiti na našo podobo, ki jo je opisal časopis The Economist: najuspešnejše območje tretjega sveta 21. stoletja.

  Hannes Swoboda (PSE). – (DE) Gospod predsednik, predsedujoči Svetu, gospe in gospodje, na eni strani razumem veselje in navdušenje kosovskih Albancev zaradi pridobljene neodvisnosti. Na drugi strani pa razumem zmedo in obžalovanje veliko Srbov na Kosovu in celotne Srbije. Žal ni bila sprejeta nobena druga sporazumna rešitev. Miloševićev režim ni dosegel povezovanja prebivalstva in ni spodbudil spoštovanja kosovskih Albancev.

Zato pozdravljam odločitev Evropske unije, da vzpostavi EULEX. To priložnost bi rad izkoristil, da se iskreno zahvalim gospodu Ruplu, ministru za zunanje zadeve, ki je v teh težkih razmerah v Svetu skušal doseči dogovor. To je zelo pozitivno, kar je treba poudariti. Vendar je vsa podpora, ki jo bo zdaj zagotovila Evropa, povsem nekoristna, razen če Kosovo pridobi večino in ustvari večetnično družbo v evropskem smislu.

Večina opažanj v zadnjih dneh, vključno z vedenjem predsednika vlade Hašima Tačija, me spodbuja in navdaja z upanjem, da je ta večetnična družba trdno zasidrana v mislih tistih, ki so odgovorni za državo.

V prihodnjih dneh bo potekalo veliko demonstracij, zlasti v Srbiji. Potrpežljivi moramo biti. Srbiji moramo pomagati. Razumeti moramo, da gre za skupni občutek izgube, zlasti pa moramo poudariti, kar je danes v parlamentarnem odboru dejal gospod Jeremić, in sicer odpravo nasilja in bojkotov. To je bistveni element in podlaga za nadaljnje razprave s Srbijo. Srbijo želimo pospremiti na pot v Evropsko unijo. Vendar mora to odločitev sprejeti Beograd. Ne moremo se odločati namesto Srbije.

Dobro se zavedam razmer v Kosovu. Tam živi skupaj veliko ljudi. Zdaj so v sporu, vendar menim, da lahko sobivajo in sodelujejo. Ta vzajemnost mora biti cilj naše politike, tudi v Evropski uniji in Evropskem parlamentu.

(Ploskanje.)

  Jelko Kacin (ALDE). – (SL) Gospod predsednik, komisar, gospod minister, razmere na Kosovu so dokaj mirne, na nek način celo zgledne in obetavne. Razen na severu, kjer živijo Srbi. Posamezni Srbi požigajo in to ni prav. Razglasitev samostojnosti v skupščini Kosova je bila dostojanstvena, spoštljiva do vseh narodov, ki tam živijo in v duhu, ki naj prevlada v bodoče. Prebivalci na Kosovu si zaslužijo naše zaupanje, verjeti moramo vanje, saj odločajo o svoji prihodnosti. Iskreno želijo, da bi bila tudi njihova prihodnost čim prej evropska.

Kot poročevalec za Srbijo pozdravljam preudarno ravnanje Srbije, ki ni uvedla ekonomskih sankcij proti Kosovu. V tem čustvenem trenutku za Srbijo razumem na eni strani trdo in grozečo retoriko nekaterih politikov. A praksa naj bo posledica razuma in evropskih vrednot. Status bo Kosovu omogočil nadaljnji razvoj, omogočil bo dostop do sredstev Mednarodnega monetarnega sklada in tujih investicij.

Pomembno je, da se trgovske vezi med Srbijo in Kosovom še okrepijo, da vzpodbudijo gospodarsko rast in pripomorejo k evropskim integracijam. Le države so lahko članice Evropske unije in Kosovo je postalo država.

Zdaj imajo evropsko perspektivo tudi Srbi na Kosovu. Tudi Srbija naj gre naprej, čim prej naj se znova začne pospešeno ukvarjati s svojo evropsko perspektivo. Delovne skupine vlade morajo zdaj delati še več. Pripravljajo naj naslednje korake približevanja za Srbijo, za njeno gospodarstvo in za vse njene prebivalce, ki si tako želijo v Evropsko unijo. Napadi na veleposlaništva držav članic Evropske unije v Beogradu ne morejo biti pot v Evropsko unijo in niso izraz volje večine srbskih državljanov.

Zdaj, ko se veleposlaniki Srbije iz držav, ki so priznale Kosovo, začasno vračajo domov, naj njihovi namestniki še aktivneje pojasnjujejo, kakšni so koraki Srbije na poti k Evropski uniji. Poti nazaj ni več, je le pot v prihodnost v Evropsko unijo.

In še zaključna beseda, namenjena ministru Samarđiću. Požig ni nikjer legitimen. Nikjer po svetu ni sprejemljiv. Preveč vasi je gorelo na zahodnem Balkanu v zadnjem desetletju. Srbom na Kosovu je potrebno dovoliti sodelovanje in odločanje v novi samostojni državi. Pričakujem jasen poziv k sodelovanju iz Beograda. To si zaslužijo Srbi in Albanci. To zasluži in potrebuje celoten zahodni Balkan in tudi Evropska unija.

  Hanna Foltyn-Kubicka (UEN). – (PL) Gospod predsednik, enostranska razglasitev neodvisnosti Kosova je mednarodno skupnost, zlasti Evropsko unijo, postavila pred težko in odgovorno nalogo. To dejanje je bistveno zapletlo razmere v državah članicah in državah, s katerimi Unija sodeluje in krepi vezi, kot sta Ukrajina ali Gruzija. Nedavno ambiciozno srečanje med ruskim zunanjim ministrom, Sergejem Lavrovom, ter voditeljema Abhazije in Južne Osetije, dvema uporniškima republikama na ozemlju Gruzije, izraža možno vedenje ruske vlade. Tudi pred razglasitvijo neodvisnosti Kosova je Kremlin opozarjal, da bo priznavanje Kosova obravnaval kot precedens, ki se bo posledično uporabljal za separatistične režime, ki so bili zvesti Rusiji. Balkan se utemeljeno šteje za eno od najbolj problematičnih območij na svetu.

Razglasitev neodvisnosti lahko zato povzroči destabilizacijo, na primer v Bosni in Hercegovini, od katere se bodo morda pokrajine, poseljene s Srbi, želele odcepiti. Razmere, ki so nastale, od mednarodne skupnosti zahtevajo zelo dobro premišljene in odgovorne odločitve, katerih rezultat bosta svoboda in mir.

  Bart Staes (Verts/ALE). – (NL) Gospod predsednik, razglasitev neodvisnosti s strani kosovskega parlamenta prejšnjo nedeljo je bila neizogibna in je pomenila eno od zadnjih stopenj razpada nekdanje Jugoslavije. Kdor pozna razmere na območju, ve, da Kosovo po devetih letih nadzora Združenih narodov in 20 letih diskriminacije pred tem ni moglo ponovno postati del Srbije. Glede na to je razglasitev neodvisnosti običajen proces. Poleg tega je ta proces potekal mirno, gladko in nečustveno ob celovitem upoštevanju Ahtisaarijevega načrta s strani državnega parlamenta. Predsednik vlade Kosova je mednarodni skupnosti posebej zagotovil, da bo popolnoma ščitil in spoštoval manjšine. Kolege v parlamentu želim opozoriti, da vse manjšine na Kosovu dejavno podpirajo neodvisnost. Le Srbi tega ne podpirajo zaradi svoje nepopustljivosti in ranjenega ponosa. Zato je bil govor srbskega ministra za zunanje zadeve neustrezen.

Nič ne spremeni dejstva, da je prihodnost Srbije in Kosova še vedno v Evropski uniji. Tega se zelo veselim.

  Athanasios Pafilis (GUE/NGL). – (EL) Gospod predsednik, pozivi Sveta in Komisije k upoštevanju mednarodnega prava, načel Združenih narodov in Helsinške sklepne listine so resnično ironični in provokativni. Svet in Komisija s priznavanjem neodvisnosti Kosova kršita vse našteto ter resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1244 iz leta 1999, v skladu s katero je Kosovo del srbskega ozemlja.

To je očitno ponovno oblikovanje mej, ki jo spodbujajo in vodijo Združene države v sodelovanju z EU. Preprečite to hinavščino. Že dve leti razpravljate o tem, kako bo Kosovo postalo neodvisno in kako bo EU poslala svoje enote za zaščito svojih interesov na območju.

Menimo, da so razmere zelo resne. Kratkoročno bodo povzročile novo napetost in destabilizacijo na Balkanu, dolgoročno pa v celem svetu, ker bodo oblikovale nov precedens. Dobro poznamo vašo imperialistično dogmo „deli in vladaj“. Obstajajo načrti za razkosanje velikega števila držav po svetu, da jih boste lahko nadzorovali.

Prebivalci Balkana in Kosova albanskega rodu se bodo po našem mnenju srečevali z novimi težavami, ki jih bo prinesel razkol med Združenimi državami, EU in Rusijo.

To utemeljuje naše nasprotovanje. Menimo, da vlade ne smejo priznati te „države“, ki bo v prihodnosti postala protektorat, ter da prebivalci Balkana in Evrope tega ne smejo dopustiti.

  Georgios Georgiou (IND/DEM). – (EL) Gospod predsednik, ko moč zakona postane zakon močnih, to povzroči trpljenje.

Le na Kosovu so dogodki potekali pri svetlobni hitrosti. V 40 letih diplomacije še nikoli nisem doživel tako hitrega procesa razglasitve neodvisnosti in priznavanja s strani nekaterih evropskih držav.

Niso priznale Kosova, ampak Pandorino skrinjico. Nikoli še nisem doživel tako posebnega dogodka. Kosovo ni sui generis, ustanovitev vojaškega oporišča na Kosovu pa je.

Menim, da smo se v vsakem primeru oddaljili. V tej dvorani, pred poslanci, ki danes predstavljajo demokratične vlade, stranke in zavest v Evropi, sem slišal ljudi govoriti: „Veste, posredovali smo, da se rešijo problematična področja, ki jih gospodu Ahtisaariju ni uspelo rešiti.“ Kaj smo? Ali smo pritožbeni organ? Ali je ta parlament pritožbeno sodišče?

Gospod predsednik, namesto da mislimo na to, kaj se bo jutri zgodilo na Kosovu, bi bilo bolje premišljevati o tem, kaj se bo zgodilo, ko bo na žaljiv in zaničevalen način kršen status Združenih narodov.

  Jana Bobošíková (NI). – (CS) Menim, da si ne smemo zastavljati vprašanja, ali naj priznamo Kosovo ali ne: vprašati se moramo, kako ohraniti politično stabilnost in varnost v regiji, v kateri vlada etnično sovraštvo in strah ter 40-odstotna stopnja brezposelnosti.

Neodvisnost Kosova se presenetljivo odvija v času, ko se evropske države usmerjajo k politični federalizaciji. Razmere na Balkanu jasno kažejo, da politika EU ne zagotavlja rešitve, ki bi preprečila ločitev države z mirnim soobstojem vseh etničnih in verskih skupnosti.

Imenovanje tega leta kot leta medkulturnega dialoga je glede na to skoraj posmehljivo.

Gospe in gospodje, Združene države in Evropska unija so pred nekaj leti razglasile, da ne bodo priznale neodvisnosti Kosova. Zdaj je to poleg Združenih držav storilo tudi veliko držav EU. Zato je popolnoma jasno, da proces ponovne opredelitve nacionalnih skupnosti obstaja in bo še naprej obstajal, da se ga ne da rešiti globalno ter da ovira ali uničuje odnose z prvotno državo. V takih razmerah imamo lahko le en cilj, in sicer preprečiti prelivanje krvi.

  Bernd Posselt (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, predsedujoči Svetu, moje misli se neizbežno vračajo v čas pred 17 leti, ko je Slovenija razglasila svojo neodvisnost, minister za notranje zadeve pa je bil takrat Dimitrij Rupel. Večina pomembnih držav v Združenih narodih in EU ter večina držav članic EU takrat ni želelo priznati Slovenije. Minister za zunanje zadeve ene od večjih držav članic EU je dejal, da bodo Slovenijo druge države za 50 let osamile, če se bo osamosvojila. Danes je Slovenija priznana, spoštovana in uspešna država ter dobro predseduje Svetu Evropske unije. Nekatere besede, danes izrečene v tem parlamentu, je treba oceniti glede na zgodovinske dogodke.

Vesel sem, da je Kosovo zdaj neodvisno, saj imajo Kosovčani po desetletjih zatiranja in kot žrtve genocida, ki je bil ustavljen le z mednarodno pomočjo, končno svobodno in demokratično državo. Pozivam Srbijo, naj spozna, da je to tudi priložnost za srbski narod, da pusti bremena preteklosti za sabo in stopi na pot k evropski prihodnosti. Vendar mora odpraviti nasilje. Srbski minister za Kosovo zato ne sme pozdraviti dejstva, da se izvajajo napadi na stražo Združenih narodov na meji s Kosovom. Zato se demokratično izvoljenih voditeljev Kosova ne sme obtožiti visoke izdaje, ampak je treba s temi žrtvami genocida vzpostaviti sosedski dialog.

Jasno poudarjam, da je nesprejemljivo, da škof Artemije srbske pravoslavne cerkve poziva k vojni. To je nedopustno. Jasno mora biti, da moramo kot Evropska unija pomagati Srbiji na poti k Evropi, vendar mora tudi Srbija zagotoviti mirne, dobre in sosedske odnose. Tri četrtine poslancev je podpiralo in podpira suverenost Kosova, zato ni mogoče trditi, da Evropska unija ni enotna; vesel sem, da bo zdaj celotnemu območju zagotovljena dobra evropska prihodnost.

(Ploskanje.)

  Csaba Sándor Tabajdi (PSE). – (HU) Gospod predsednik, popolnoma jasno je postalo, da je razglasitev nadzorovane neodvisnosti Kosova neizogibna. Zdaj je naša glavna naloga, da uspešno rešimo razmere na Kosovu, da se zagotovita stabilnost območja in ustrezna vloga Evropske unije ter se ustvari protektorat EU, vendar ne v vlogi upravljavke.

Na eni strani razumem bolečino Srbov: moja država je po prvi svetovni vojni izgubila 60 % svojega ozemlja. Srbija izgublja skoraj eno petino ozemlja, za vsak narod pa je zelo grozno, če izgubi jedro svoje zgodovine, državnosti in vere. Na drugi strani pa je dejstvo, da je Srbija že dolgo nazaj izgubila moralne pravice v zvezi s Kosovom, saj srbska vlada ni zagotovila ustrezne domovine albanski skupnosti, ki tam živi.

Prepričani smo, da diplomatski odziv Srbije ne bo ogrozil vključevanja države v Evropsko unijo. Srbiji moramo pomagati pri obvladovanju svoje izgube s pospešitvijo približevanja Evropski uniji. Treba je narediti potezo in posredovati pozitivno sporočilo, zato mora EU oblikovati jasen akcijski načrt za odpravo vizumskih obveznosti za Srbijo in druge države Zahodnega Balkana. Pospešimo vključevanje Srbije, vendar brez kakršne koli omilitve obveznosti.

Razumljivo je, da imajo nekatere države članice EU pridržke. Menim, da je zaskrbljenost Cipra in Španije upravičena, vendar sem presenečen nad zaskrbljenostjo romunske in slovaške politične elite. Nihče ne ogroža vključevanja teh držav. Odcepitev in enostranske izjave o neodvisnost v prihodnosti ne smejo biti precedens za EU. Na drugi strani lahko izvajanje Ahtisaarijevega načrta, ki zagotavlja varen režim za manjšine, pomeni pozitiven precedens za Evropo, ki ga mora v prihodnosti upoštevati v zvezi z varstvom manjšin. Hvala za vašo pozornost.

  István Szent-Iványi (ALDE). – (HU) Gospod predsednik, komisar, zunanji minister, razglasitev neodvisnosti Kosova in naše priznavanje ne pomenita izbire manjšega zla; to je edini ustrezen korak, ki ga lahko sprejmemo v sedanjih razmerah.

Pogajanja žal niso bila uspešna, stalni neuspehi pri urejanju statusa Kosova pa so nenehno povzročali destabilizacijo območja. Razmer ni bilo mogoče obravnavati drugače kot z dokončno rešitvijo statusa Kosova in sprejetjem neodvisnosti Kosova prejšnji teden.

Pozdravljamo dejstvo, da je velika večina kosovskega parlamenta glasovala za sprejetje Ahtisaarijevega načrta. Od Kosova pričakujemo, da bo preneslo določbe Ahtisaarijevega načrta v prakso, zlasti določbe v zvezi z varstvom manjšin. Ahtisaarijev načrt je evropski najdrznejši režim za varovanje manjšin ter se lahko uporablja kot model in primer dobre prakse za celotno območje, zato je zelo pomembno, da v zvezi s tem upoštevamo Kosovo.

Prihodnost Kosova in Srbije je v evropskem združevanju. To je zdaj postalo lažje za obe državi. Državi sta rešili težek in ohromljujoč problem, ki je do zdaj zahteval vso njuno ustvarjalno energijo. Od njiju je odvisno, ali bosta izkoristili to priložnost. Kosovu in Srbiji je treba, če izkoristita to priložnost, zagotoviti vso podporo Evropske unije, zlasti v zvezi s čim prejšnjo odpravo vizumske obveznosti in zagotovitvijo finančne podpore.

Lepo je, da je Evropska unija soglasno sprejela mandat civilne misije na Kosovu. Vendar je vedno bolj zaskrbljujoče, da države članice Evropske unije niso dosegle soglasja v zvezi s priznavanjem Kosova. Če si želi Evropska unija zagotoviti spoštovanje na mednarodnem političnem področju, si ne sme privoščiti nesoglasja o pomembnih dogodkih v sosednji državi. Zato se mora Evropska unija izražati in delovati enotno.

Za konec želim Kosovu in vsem njegovim državljanom veliko uspeha in vse najboljše v prihodnosti.

  Mario Borghezio (UEN). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, predsednik Pöttering, izjava, da razglasitev neodvisnosti izraža željo državljanov Kosova, da kroji lastno usodo, je zgodovinskega pomena.

Neodvisnost Kosova je konkretna uporaba načela samoodločbe naroda v Evropi, ki jo določa listina Združenih narodov. Seveda nas je veliko zaskrbljenih zaradi oblikovanja prve islamske države v Evropi, ki jo pozdravljajo vsi džihadski mediji, na primer navdušeni voditelj islamske satelitske televizijske postaje Al-Arabiya, in zaradi usode srbske pravoslavne manjšine, na katero nas modro opozarja Vatikan.

Vendar zlasti poudarjam, da je to nedvomno pomemben pravni in politični precedens. Ni razloga za zavračanje; ljudje v Evropi, od Korzike do Flandrije, od Sardinije do Baskije, od Bretanije do Okcitanije ter do naše Padske nižine so narodi, žal brez držav, ki sanjajo o samoodločbi in svobodi. Naj živi Evropa ljudstva. Naj živi svobodna Padska nižina.

  Roberto Musacchio (GUE/NGL). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, Evropa je vedno, ko nekdo ne deluje v skladu z mednarodnim pravom, neenotna in izgubljena.

Enostranska dejanja ustvarjajo zelo resne precedense in zdaj smo slišali, kar je želel povedati gospod Borghezio. Napetost se povečuje v nemirnih razmerah, polnih geopolitičnih primerjav. Evropa potrebuje enotnost, avtoritativnost in preglednost. Prav tako so potekala srečanja med vlado, ki zdaj predseduje Evropi, in administracijo Združenih držav, ki je predlagala sprejetje smernic. Ni naključje, da je ta parlament politično nezmožen, kljub veselemu pričakovanju nove pogodbe. Edina možnost za izboljšanje razmer je upoštevanje mednarodnega prava in samostojne vizije, ki prihodnost celotnega Balkana povezuje z Evropo in priznava pravico celotnega območja. Upam, da ni prepozno.

  Vladimír Železný (IND/DEM). – (CS) Poskus Evropske unije, da predstavi Kosovo kot edinstven primer, je le ponižujoč primer pobožnih želja. Kosovo pomeni nevaren precedens in ima zgodovinsko podlago. Je zrcalna podoba razmer na Češkoslovaškem v 30 letih 20. stoletja in njene nemške manjšine.

Kako ironično je, da se zgodovina ponavlja. Prve štiri države EU, ki so enotno razglasile, da bodo priznale separatistično republiko, so bile tudi štiri podpisnice Münchenskega sporazuma. Pred 80 leti so Chamberlain, Daladier, Mussolini in Hitler razkosali Češkoslovaško; danes Velika Britanija, Francija, Italija in Nemčija priznavajo razdelitev Srbije. Od Srbije ločujejo zgodovinsko ozemlje Kosovskega polja, leta 1389 pa se je srbsko plemstvo bojevalo v junaški bitki, da bi preprečilo vdor otomanskih Turkov v Evropo. Iz tam izhaja srbska identiteta. Zdaj pa mi, ki predstavljamo Evropsko unijo, presajamo zgodovinsko srce Srbije drugam. Sram naj nas bo, podpornike Münchenskega sporazuma.

  Sylwester Chruszcz (NI). – (PL) Gospod predsednik, v današnji razpravi o srbski pokrajini Kosovo bi rad izrazil predvsem nasprotovanje nezakonitim ukrepom albanskih organov, ki so jih spodbujale Združene države. Odziv Evropske unije in nekaterih držav članic na razdelitev srbske države je nezaslišan. Evropska unija podpira albanske separatiste in hkrati želi vzpostaviti misijo na Kosovu, kar ni v skladu z mednarodnim pravom in v nasprotju s stališčem Združenih narodov. Ogorčen sem, da želijo organi EU posredovati v tem balkanskem sporu, čeprav nimajo pravice ali mandata za to. Na podlagi česa Bruselj ponovno posreduje v zadevah suverene države in poleg tega krši mednarodne predpise?

Kar se je v ponedeljek zgodilo v Bruslju me spominja na münchensko konferenco leta 1938. Mednarodna družba ponovno ostaja pasivna in dovoljuje Berlinu in Washingtonu, da uveljavljata svoje interese. Od leta 1945 se v Evropi prvič spreminjajo meje iz etničnih razlogov, kar je v nasprotju z mednarodnim pravom. Učinek domin in posledični konflikti, povezani z dejanji albanskih separatistov, so neizogibni. Ni potrebno veliko domišljije, da vidimo, kako bi lahko neodvisnost srbske pokrajine vplivala na etnični spor v drugih delih Evrope in sveta.

  Sorin Frunzăverde (PPE-DE). – (RO) Gospod predsednik, gospe in gospodje, po 20 letih političnih in vojaških soočenj ter 20 letih velikih napak na Balkanu se sprašujemo, ali je rešitev Kosova, tj. enostranska razglasitev neodvisnosti pokrajine Kosovo, zakonita in primerna.

Rešitev Kosova ni niti zakonita niti primerna. Zakonita ni, ker nobeno načelo mednarodnega prava ne upravičuje enostranske razglasitve neodvisnosti pokrajine Kosovo. Poleg tega generalni sekretar organizacije Združenih narodov na nedavni organizirani tiskovni konferenci na sedežu Združenih narodov ni našel odgovora na vprašanje, ali je rešitev zakonita ali nezakonita. Prav tako ni primerna, ker ustvarja nevaren precedens. Ni primerna ne za države članice Evropske unije, ne za Slovaško in Romunijo, ki so države z emancipirano in sodobno zakonodajo v zvezi z manjšinami, ampak ustvarja nevaren precedens za Abhazijo, Južno Osetijo in zlasti Pridnestrje, ki se od začetka kosovskega spora srečuje s zamrznjenimi konflikti. Poleg tega ustvarja nevaren precedens za Balkan, na primer za Republiko Srbsko, in za druga območja na Balkanu, poseljena z manjšinami. Prav tako ustvarja nevaren precedens za Evropsko unijo.

Pogosto se sliši, da Balkan ustvarja več zgodovine, kot jo lahko obvlada. Zdaj se zdi, da je Balkan ustvaril več zgodovine, kot jo lahko obvlada Evropska unija. To dokazuje dejstvo, da smo še vedno neenotni v zvezi s priznavanjem neodvisnosti pokrajine Kosovo.

Zagotovim lahko, da Romunija ne bo priznala neodvisnosti Kosova, ta nacionalni ukrep pa podpira tudi romunska delegacija v Evropski ljudski stranki. Gospe in gospodje, kot smo videli v tej dvorani, dobro vemo, kako moramo ukrepati v zvezi s Srbijo. Njena prihodnost je očitno evropska. Vendar ne vemo, kako naj ravnamo v primeru Kosova. Z vsem vašim razumevanjem moram priznati, da sam vizumski sistem in liberalizacija vizumskega sistema ne bosta dovolj, da to območje postane del naše Evrope.

  Kristian Vigenin (PSE). – (BG) Dragi gospod predsednik, dragi gospod Rupel, dragi gospod Rehn, morda je zdaj pravi čas, da ponovno izrazimo svoje obžalovanje, da med Srbijo in Kosovom ni bil dosežen noben sporazum o statusu Kosova, vendar se pogajanja niso mogla nadaljevati v neskončnost, saj sta obe strani vztrajali pri svojih medsebojno izključujočih stališčih.

Poleg tega bi lahko izrazili obžalovanje, da morata Srbija in srbsko ljudstvo danes nositi breme velikega srbskega nacionalizma, od katerega se država poslavlja, čeprav z nekaj težavami. Vendar moramo biti realni in poudariti, da je neodvisnost Kosova, čeprav ne gre za neodvisnost v polnem pomenu besede, resnično dejstvo, ki tekočim procesom dodaja novo kakovost. Upoštevati moramo to dejstvo, spori o priznavanju neodvisnosti pa ne spremenijo obstoja tega vprašanja.

Ne moremo si zamisliti možnih vplivov, po možnosti kratkoročnih, ki jih bo to dejanje imelo na stabilnost v jugovzhodni Evropi. Vendar mora Evropska unija sprejeti več pomembnih korakov: pomagati mora pri oblikovanju ustrezne upravne in vladne strukture na Kosovu, pospešiti vključevanje Srbije s hitrim podpisom stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma in posebno pozornost nameniti Makedoniji, Bosni in Hercegovini ter Črni gori, ker obstaja tveganje, da bomo spregledali problematična območja jugovzhodne Evrope.

  Sarah Ludford (ALDE). – Gospod predsednik, strinjam se s tistimi, ki trdijo, da resnično ni obstajala druga možnost kot neodvisnost Kosova. EU ustanavlja največjo civilno misijo doslej in zelo pomembno je, da bo uspešna. Razmere so zelo neobičajne. Neudeleženim je težko razložiti, da vse države članice kljub neenotnosti v zvezi s priznavanjem Kosova podpirajo misijo EULEX. Država, kot je Španija, misiji zagotavlja osebje, kar zelo ustreza EU in Bruslju. Vendar mora biti uspešna.

Strinjam se s komisarjem Rehnom, da je treba Srbiji poslati sporočilo, da je prišel čas za spremembo, in kot so komentirati drugi, je glede na to žalostno, da moramo danes popoldne poslušati gospoda Jeremića, srbskega zunanjega ministra. Razumem občutljivost in občutek žalovanja, vendar se morajo stvari začeti hitro razvijati.

Upam, da bo predsednik vlade Tači svojim rojakom popolnoma pojasnil, da je varstvo srbske manjšine in drugih manjšin na Kosovu absolutna prednostna naloga, ker nasilje ne bo dopustno. V zvezi s tem sem bila razočarana, da srbski zunanji minister ni obsodil nasilja, ki so ga izvajali Srbi v zadnjih nekaj letih. Dejal je, da Srbija ni spodbujala nasilja ali hujskala k njemu, vendar ni dobesedno uporabil besede „obsoditi“, kar je vredno obžalovanja.

Kot so dejali drugi, bo zelo pomemben gospodarski razvoj. V Kosovu je brezposelnost 40-odstotna, z veliko brezposelnostjo pa se srečuje tudi Srbija. Spodbujajmo hitro vključevanje v EU in prispevajmo k čim prejšnji liberalizaciji vizumskega sistema.

PREDSEDUJOČI: GOSPOD BIELAN
Podpredsednik

  Seán Ó Neachtain (UEN). ― (GA) Gospod predsednik, iskreno pozdravljam razglasitev neodvisnosti Kosova preteklo nedeljo.

Devet let je minilo od groznega bombardiranja Kosova po ukazu Miloševićevega režima. Kosovčani imajo pravico do osamosvojitve in na nek način so dogodki v zadnjih devetih letih prispevali k nastopu te samostojnosti. Zelo pomembno je, da se popolnoma spoštujejo civilne in politične pravice srbske manjšine, ki še vedno živi na Kosovu.

Evropska unija bo morala podpirati vlado Kosova, da se spodbudi gospodarstvo države, saj stopnja brezposelnosti na Kosovu dosega 40-odstotkov, kar je treba izboljšati.

Upam, da to za Kosovo pomeni nov začetek in da bo Evropska unija v prihodnjih letih z veseljem podprla to novo državo. Upam tudi, da bo to izrazilo željo Evropske unije, da bi narodi in skupnosti živeli v sožitju.

  Georgios Papastamkos (PPE-DE). – (EL) Gospod predsednik, EU ne gradi držav, ampak jih združuje. Različna evropska mnenja o problemu Kosova kažejo na neuspeh skupne zunanje in varnostne politike. EU je žrtvovala svoje notranje posvetovanje za politično moč svojih držav članic.

Člen 11 Pogodbe o Evropski uniji kot pogoj določa, da Unija ravna v skladu z načeli listine Združenih narodov, Helsinške sklepne listine in cilji Pariške listine, vključno z določbami o zunanjih mejah.

Ker je EU po besedah gospoda Salafrance unija prava, kaj je podlaga za evropsko pravno odgovornost? Na kateri pravni podlagi so nekatere države članice spodbujale k priznavanju neodvisnosti v okviru mednarodnega prava?

Resolucija Varnostnega sveta št. 1244 iz leta 1999 tega neposredno ne utemeljuje ali upravičuje. Svet za splošne zadeve in zunanje odnose o značaju sui generis razmer na Kosovu je sklenil, da zadevni primer nima precedensa. Upam, da ne bo ustvaril precedensa. Primer je edinstven; poseben poudarek je namenjen upoštevanju temeljnih načel suverenosti in ozemeljske celovitosti držav, ki niso vprašljiva, kot je jasno izraženo.

Za konec bi rad poudaril, da ta načela pomenijo jedro mednarodnega prava o skupnih interesih.

  Manuel Medina Ortega (PSE). – (ES) Gospod predsednik, razprava že napreduje; mislim, da tudi s svojim navdušenjem ne morem veliko prispevati k njej, vendar mislim, da se moramo osredotočiti na pomen mednarodnega prava in mednarodnih obveznosti.

Ministri EU so 16. decembra 1991 sprejeli smernice o priznavanju novih držav v Vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi ter poudarili spoštovanje nedotakljivosti vseh mej, ki se lahko spremenijo le na miren način in sporazumno.

Resolucija Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1244, v skladu s katero Evropa zdaj posreduje na Kosovu, zlasti določa, da je treba spoštovati načela suverenosti in ozemeljske celovitosti Zvezne republike Jugoslavije in drugih držav na območju.

Kršeno je bilo mednarodno pravo, obveznosti evropskih držav in resolucije Združenih narodov. Posledice nas bodo vse veliko stale.

  Bogusław Rogalski (UEN). – (PL) Gospod predsednik, priznavanje neodvisnosti Kosova je enako odpiranju Pandorine skrinjice v Evropi. To je nevaren precedens, ki krši mednarodno pravo, zlasti resolucije Združenih narodov, v skladu s katerim je Kosovo nedvomno sestavni del Srbije.

Danes se z mednarodnim soglasjem sprejemajo ukrepi za razdelitev ene od evropskih držav. To govorim kot poslanec iz države, ki je tako razdelitev v svoji zgodovini že doživela. To ni sprejemljivo. To je nevaren precedens, saj sta Kosovo med drugim posnemali Južna Osetija in Abhazija, ki sta že izrazili željo po odcepitvi in razglasitvi neodvisnosti. Kaj naj rečemo o Cipru, ki želi za vsako ceno doseči enotnost? S takim primerom in dajanjem zgleda Ciprčane postavljamo pred nejasne in dvoumne razmere, v katerih se ne bodo mogli boriti za enotnost na otoku.

Gospe in gospodje, priznavanje neodvisnosti Kosova koristi predvsem stopnjujoči islamizaciji Evrope in prepričan sem, da si nihče od nas ne želi, da se to zgodi.

  Francisco José Millán Mon (PPE-DE). – (ES) Gospod predsednik, obžalujem enostransko razglasitev neodvisnosti Kosova. To Evropi ne koristi. To je zadnji člen v verigi neuspehov: neuspeh pri soobstoju zaradi krize leta 1999, neuspeh strank in mednarodne skupnosti pri doseganju sporazumne rešitve ter neuspeh Varnostnega sveta.

Obstaja nevarnost, da je skupnost, ki so jo nekateri prehitro priznali, še en neuspeh. Zagotoviti mora okvir za demokratičen in varen soobstoj, v katerem se državljani razvijajo in se upoštevajo pravice manjšin; prav tako ne sme ogrožati stabilnosti območja. Gospe in gospodje, tudi Evropska unija je bila neuspešna, saj v sosedstvu ni našla rešitve, ki je v skladu z mednarodnim pravom.

Evropa mora pomeniti unijo in ne ločitev; sporazum in ne večstranskost, pravno in ne stvarno stališče; povezovanje in ne etnično ločevanje. Kot Evropejci imamo veliko odgovornost za to področje: večina ljudi v kontaktni skupini je bila Evropejcev, posebni odposlanec ZN in njegova skupina so bili Evropejci, in Evropski svet je bil tisti, ki je decembra hitro sklenil, da brez pravne podlage pošlje misijo na Kosovo.

Poudaril bi rad navedbe iz odstavka 15 marčevske resolucije Parlamenta: „Meni, da je sprejetje nove resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov tudi bistveno za prihodnje obveznosti EU na Kosovu in da brez takšne resolucije ne bi smeli načrtovati nikakršne okrepljene prisotnosti EU.“

Okoliščine v primeru Kosova so izjema. Vendar so ljudje, ki želijo spremeniti meje evropskih držav neodgovorni in to uporabljajo kot precedens. Zato je treba poudariti nedotakljivost mej držav članic EU.

  Richard Howitt (PSE). – Gospod predsednik, prepričan sem, da dejstva, da je bilo Kosovo že protektorat ZN, da je rešitev podprl generalni sekretar ZN in da so bila pogajanja neuspešna, pomenijo, da je Kosovo edinstven primer v našem svetu. Zavračam navedbe tistih, ki menijo, da je to dejanje nezakonito. Odstavek 11a resolucije ZN št. 1244 pojasnjuje, da to velja “do dokončne ureditve“. Odstavek 7 zlasti zagotavlja varnost s strani „ustreznih mednarodnih organizacij [...] z vsemi potrebnimi sredstvi“.

Razumem, da je to preskus verodostojnosti za Evropsko unijo, saj bo kakršno koli nespoštovanje pravic srbskih prebivalcev v novem Kosovu prispevalo k etničnem čiščenju, in da moramo poudariti, da bosta Srbija in Kosovo enaka partnerja kot prihodnje države članice Evropske unije.

Vendar naj misel na Slobodana Miloševića ne ovira te odločitve ali te dvorane. Spodbujanje miru je pogoj za spravo in platforma za celotno območje; kar je padec berlinskega zidu pomenil za Vzhodno Evropo, naj neodvisnost Kosova pomeni za nekdanjo Jugoslavijo.

  Alojz Peterle (PPE-DE). – (SL) Po spremembah, ki so se zgodile, naša naloga ni razlaganje zgodovine, tudi ne strašenje z domino efektom, pač pa podpora takemu razvoju, ki bo dokončno stabiliziral to regijo in jo približal evropskim standardom in evropski perspektivi.

Pomembno dejstvo v tej izjemno zapleteni zgodbi je, da je Evropska zveza prevzela veliko odgovornost. Enotno se je odločila za misijo Eulex, za pomoč pri izgradnji institucij, pri političnem in gospodarskem razvoju. Evropska komisija najavlja tudi podporne ukrepe za razvoj širše regije. Vse to je namenjeno deblokadi nevarnega in neperspektivnega stanja in odpravi nenavadnega paradoksa, da je del Evrope, obkrožen z državami članicami, pod protektoratom organizacije Združenih narodov.

Moja želja, in ne samo moja želja, je, da bi ideja sprave, miru in sodelovanja, ki je omogočila tako svež nazor Evropske zveze, postala tudi ključna ideja oziroma temelj sožitja znotraj Kosova kot tudi v odnosih med Srbijo in Kosovom.

V tem duhu pozdravljam besede in dejanja vseh tistih, ki so se v teh dneh, zahtevnih tako za Srbijo kot za Kosovo, izrekli za mir, za treznost in za odprtost, za prihodnost.

  Maria Eleni Koppa (PSE). – (EL) Gospod predsednik, soočamo se z razmerami, ki imajo lahko daljnosežne posledice, ne le v balkanski regiji, ampak tudi v mednarodnem smislu. Trditev, da je ta primer sui generis, nas ne zavaruje.

Neupoštevanje mednarodnega prava in njegovih predpisov je zelo nevarno. Meje so se zdaj prvič spreminjale brez sporazuma zadevnih strani in odobritve Varnostnega sveta.

Evropa je bila v zvezi s tem vprašanjem razdeljena in je ponavljala napake iz preteklosti. Vprašljivo je tudi, kako lahko sila z 2 000 pripadniki zagotovi varnost in stabilnost na območju.

Razglasitev neodvisnosti Kosova je zdaj dejstvo. Podpiramo vključitev mirnega in večetničnega Kosova v EU. Krizo je mogoče rešiti le z zagotovitvijo hitrega približevanja Zahodnega Balkana EU.

Takojšen podpis pakta stabilnosti in rasti je nujen, zlasti za Srbijo, saj je to edini način za dejansko podporo njenih demokratičnih sil. Način reševanja razmer bo pomemben preskus za evropsko zunanjo politiko.

  Charles Tannock (PPE-DE). – Gospod predsednik, menim, da se prepočasi rešuje vprašanje Kosova, ki ne upošteva ZN in sedanjega mednarodnega prava. Menim, da bo nova nacionalna identiteta Kosova težka in EU ne bo zagotovila očitne strategije izhoda, saj bo njena prisotnost zaradi sovražnosti Srbije in pogostnosti organiziranega kriminala dolgoročna. Priznavanje neodvisnega Kosova s strani Rusije in Kitajske, ki sta vključeni v Varnostni svet ZN, je v bližnji prihodnosti zelo malo verjetno.

Zdaj smo uspešno ranili Srbijo, ki želi pozabiti na Miloševića in zgraditi demokratično prihodnost. Njena izguba lahko poveča nacionalno občutljivost in jo spodbudi pod okrilje Rusije, ki lahko v zameno uporabi precedenčni primer Kosova pri zamrznjenih konfliktih, ki zajemajo območje od Pridnestrja do Abhazije. Zanimivo je, da bo zdaj Rusija v mednarodnem pravu uveljavljala moralistično stališče, kar je morda prvi primer v nedavni zgodovini.

Zelo razumem Ciper, ki se ni pridružil večini držav članic EU in ni priznal Kosova. Že gospod Talat, voditelj tako imenovane odpadniške republike Severni Ciper, obravnava Kosovo kot precedens za njegovo ozemlje. Navedbam gospoda Howitta dodajam, da so bili neuspešni tudi pogovori ZN o združevanju Cipra, zato to vprašanje ni omejeno na ta primer.

Ni presenetljivo, da je Španija zaskrbljena v zvezi z Baskijo in Katalonijo, Hrvaška pa v zvezi z madžarsko manjšino. Čeprav je Organizacija islamske konference pozdravila neodvisno Kosovo kot morebitnega novega člana, je zanimivo, da je Azerbajdžan, čeprav je član Organizacije islamske konference, zaskrbljen v zvezi z Gorskim Karabahom, ki zahteva neodvisnost, vendar ne želi priznati Kosova.

Čeprav EU in Združene države menijo, da je ta primer sui generis, se s tem očitno ne strinjajo vse države na svetu.

  Laima Liucija Andrikienë (PPE-DE). – Gospod predsednik, rada bi izpostavila dve stvari. Najpomembnejše je, da je bila neodvisnost Kosova razglašena po dolgoletnem izvajanju nadzora mednarodne skupnosti na tem območju, po dolgem premisleku pa mednarodna skupnost ni našla boljše rešitve težave kot neodvisnost Kosova.

Po poskusih Rusije, da razmere na Kosovu poveže z nekaterim drugi območji Evrope, kot so Pridnestrje, Južna Osetija ali Abhazija, ni težko povezati tega nevarnega ali nenevarnega protiargumenta z Moskvo.

Ali bi se Rusija strinjala, da se umakne s teh območij in prepusti mednarodni skupnosti nadzor nad evropskimi območji z „zamrznjenimi konflikti“? V tem primeru bi imela EU pravo priložnost za sprejetje težko pričakovane rešitve, ki jo moramo spodbujati.

Poleg tega je dobro znano, da želijo nekatere države izkoristiti žarišča mednarodne nestabilnosti. Rusija se je pod pretvezo, da brani interese Srbije, odločila, da bo igrala svojo geopolitično igro in se pretvarjala, da brez njene privolitve ne bo rešen noben problem na svetu. To stališče ni novo ali nepričakovano.

Vendar Rusija v tem primeru nima najpomembnejše vloge, saj nima dejanske moči za usmerjanje dogodkov tako, da ne bo sprejemljivo Zahodu. Prihodnji poskusi Kosova, da postane član Združenih narodov, morda ne bodo lahki, vendar Rusija ne more doseči večje osamitve države v mednarodnem okviru, saj bo osamitev nesmiselna, ko bodo Kosovo priznale večina držav članic EU, Združene države in nekatere druge države.

Pozdravljam neodvisnost Kosova in Kosovčanom želim veliko sreče pri oblikovanju svoje države.

  Ioan Mircea Paşcu (PSE). – Gospod predsednik, razlika med zunanjimi ukrepi EU in drugimi mednarodnimi udeleženci je spoštovanje mednarodne zakonitosti in sklepov ZN. Bojim se, da s spodbujanjem in priznavanjem neodvisnosti Kosova zunaj sedanjega organa mednarodne zakonitosti in ZN, ta značilnost zunanjih ukrepov EU postane vprašljiva, če ne celo neustrezna. Upam le, da ne bomo obžalovali svoje odločitve v zvezi s Kosovom.

  Árpád Duka-Zólyomi (PPE-DE). – (SK) Kosovo je razglasilo neodvisnost. To ni presenečenje, ampak je bilo pričakovano. To si mora mednarodna skupnost zapomniti. Za zagotovitev miru in stabilnosti na tem območju morajo države članice EU delovati kot celota in v celoti podpreti razvoj te države v skladu z načrtom gospoda Marttija Ahtisaarija.

Države članice in politiki, tudi iz Slovaške, ki razširjajo neutemeljene govorice, da bo to dejanje nevaren precedens za druge države, se motijo. Kosovo je edinstven primer. Upoštevati moramo vzroke za te krvave dogodke pred devetimi leti, ko so srbske vojaške sile izvedle genocid nad Albanci. Razumljivo je, da predstavniki albanske skupnosti ne želijo živeti v Republiki Srbiji. Če jih v to prisilimo, bo to povzročilo vojno.

EU ima zelo pomembno vlogo pri ustvarjanju družbe, v kateri so vsi državljani enakopravni in imajo manjšine obsežne pravice do ohranjanja in razvijanja svoje identitete ter pravico do lastne javne uprave: to zagotavlja srbski skupnosti obsežno avtonomijo.

  Elmar Brok (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, izpostavil bi rad tri stvari. Dejstvo, da so te razmere nastale, kaže, da Evropska unija spet ni bila sposobna obvladati razmerja med dvema poloma, Rusijo in Združenim državam.

Poleg tega bi rad poudaril, da moramo storiti vse, da na Kosovu zagotovimo manjšinske in kulturne pravice. Zato bo morala kosovska vlada posebno pozornost nameniti razvijanju dolgoročnih in praktičnih rešitev. Predsedujoči Svetu, rad bi se vam zahvalil za pomemben prispevek prek misije EULEX.

Poleg tega bi rad poudaril, da iz zgodovinskih in kulturnih razlogov sočustvujem s Srbijo in menim, da moramo biti z njo potrpežljivi, dokler ne najde poti k Evropski uniji, ta proces pa moramo podpirati. Vendar moramo poudariti, da nasilja ne bomo dopustili. Še naprej moramo namenjati svoja sredstva, tj. 187 milijonov EUR za leto 2007, vendar pod pogojem, da stvari potekajo mirno, da se zagotovi stabilnost območja.

  Vytautas Landsbergis (PPE-DE). – Gospod predsednik, Miloševićeva Srbija in Srbija po njem je sledila nasvetom svojega velikega brata in ni namenjala pozornosti oblikovanju realističnega stališča in iskanju načinov mirne ločitve do ponovne združitve v Evropi. Morda bo to storila zdaj.

Zlasti bi rad opozoril tiste, ki jih skrbijo enostranske razlage mednarodnega prava, celovitost držav in suverenost ozemlja in narodov: razumeti in upoštevati moramo dejstvo, da država, ki želi iztrebiti ali pregnati vse državljane različnih etničnih skupin, ne ogroža le njih, ampak predvsem lastno željo po suverenosti, tj. suverenosti nad masovnimi grobišči. Neokrnjenost pokopališč ni predmet razprave. Prav tako se ne smejo uporabljati vzporednice z Baskijo, Quebecom ali Abhazijo. Madrid, Ottawa ali Tbilisi ne nameravajo bombardirati in ubiti teh ljudi.

Rusija je drugačna. Tudi Rusija je bila zavrnjena zaradi svojih stalnih izvajanj genocidov in nima več pravice do suverenosti nad preživelimi v Čečeniji, ampak se ravna po srednjeveškem pravu pesti.

  Adrian Severin (PSE). – Gospod predsednik, nekateri trdijo, da moramo opustiti obravnavanje vprašanja priznavanja Kosova in se raje ukvarjati s priznavanjem dejstev.

Dejstvo je, da Kosovo po svoji izjavi o samoodločbi ni neodvisno ter ni sposobno dolgoročno ostati neodvisna in trajnostna država. Kosovo je bilo protektorat, kar bo tudi ostalo. Dejstvo je, da je Evropska unija razdeljena na tako imenovane realiste in legaliste. Dejstvo je, da s tem, ko Kosovo obravnavamo kot primer sui generis, priznavamo, da je mednarodno pravo nezadostno ali neustrezno, zato iščemo rešitev zunaj prava. To bi od nas zahtevalo, da nadomestimo moč pravice z močjo oblasti. Mislim, da to ni cilj ali osnovna vrednota te unije.

  Luís Queiró (PPE-DE). – (PT) Po enostranski razglasitvi neodvisnosti Kosova, bi bil zdaj najslabši scenarij, če bi nas politična brezizhodnost postavila v nehvaležen položaj opazovanja naraščanja napetosti. Zato moramo pri oblikovanju nadaljnjih odločitev in ukrepov določiti najmanjši skupni imenovalec; navedbe predsednika Svetu v zvezi s tem me niso zadovoljile, vendar so vzbudile upanje. Kosovo moramo opozoriti, da bo njegova pot nedvomno vplivala na njegove prihodnje odnose z Evropsko unijo in da smo mu zato pripravljeni pomagati, pri čemer moramo izpolniti obveznost, ki je tudi v našem interesu, in sicer, zagotoviti Srbiji vso potrebno pomoč in ohraniti svoje trdno prepričanje, da je prihodnost Srbije v Evropi.

Dvajset let po razpadu Sovjetske zveze ne smemo povzročiti, kar komunistom današnjega časa ni uspelo: določiti Srbijo za izključno pristojnost Moskve. Ne smemo storiti enake napake.

  Jaromír Kohlíček (GUE/NGL). – (CS) Gospe in gospodje, končno je prišel čas; za tiste, ki želite, da Združene države priznajo neodvisnost Teksasa, tiste, ki želite, da se zahodni del Romunije kot del madžarskega ozemlja odcepi od Romunije ter tiste, ki želite neodvisnost Škotske, Katalonije, Baskije in vseh drugih držav, ki bodo nedvomno nastale v Latinski Ameriki in Afriki.

Govori se, da Kosovo ni precedens. To je napaka: Kosovo je ozemlje, na katerem je bilo osem narodnostnih skupin etnično očiščenih s pomočjo in privolitvijo okupacijskih sil, ozemlje, na katerem so razširjena mamila in trgovanje z ljudmi, 50-odstotna brezposelnost in stalen pritisk na tam živeče Srbe. Zdaj razglaša neodvisnost druge albanske države in postavlja slab zgled. To bo zdaj preganjalo vse, ki ste dobesedno uničili mednarodno pravo. Sramujte se: to je drug primer Münchna, ki ga noben pravi demokrat nikoli ne bi smel podpreti.

  Dimitrij Rupel, predsedujoči Svetu. − Najprej bi se rad Parlamentu, poslancem in poslankam, ki so podprli stališče Sveta, prisrčno zahvalil. Razumem, da so seveda tudi drugačni pogledi in to je v parlamentih običajno, vendarle se mi zdi, da je dobila Evropska unija na današnjem zasedanju podporo.

Rad bi odgovoril na nekaj vprašanj, ki so bila postavljena. Najprej na vprašanje o načinu, kako si predstavljamo poveljevanje oziroma odgovornosti v prihodnosti, mislim tu seveda na institucije na Kosovu. Jasno je, da je Evropska unija poslala na Kosovo posebnega predstavnika. Kosovski parlament je v samem začetku pristal na določila načrta Ahtisaarija v svoji deklaraciji o neodvisnosti. Ta določila celostnega načrta bodo vgrajena v novo ustavo Kosova in v zakone Kosova.

Naloga posebnega odposlanca Evropske unije v skladu s tem bo nadziranje lokalne oblasti in zagotavljanja obveznosti, ki jih novi status prinaša. Posebni predstavnik Evropske unije bo po oblikovanju mednarodnega civilnega urada postal vrhovni predstavnik mednarodne skupnosti na civilnem področju. In bo seveda politično usmerjal tudi Eulex.

Jaz bi rad povedal, da je Evropska unija v teh dneh seveda storila veliko, zato da bi, prvič, pomirila situacijo in da bi zagotovila Kosovu na začetku primerno oporo. Tu poleg že omenjenih sklepov, poleg misije, o kateri se je Svet odločil pred nekaj dnevi, želim omeniti tudi včerajšnji obisk generalnega sekretarja in visokega predstavnika Sveta Javierja Solane v Prištini.

Rad bi vam navedel samo en stavek iz njegovega nastopa. Rekel je:

‘I would like to transmit that the sentiment, the joy, that you spread so respectfully on the streets over the last days now has to be converted into positive and constructive energy in order to move society forward.’

‘I would like to transmit that the sentiment, the joy, that you spread so respectfully on the streets over the last days now has to be converted into positive and constructive energy in order to move society forward.’

To se pravi, tudi mi si želimo, jaz mislim, vsi mi večinoma si želimo, da bi na Kosovu bili pripravljeni naši prijatelji tisto energijo, ki so jo razkazovali te dni, spremeniti oziroma transformirati v racionalno dejavnost, ki bo Kosovu zagotovila primerno evropsko prihodnost. Pa ne samo Kosovu, ampak tudi seveda Srbiji.

Mislim, da je bilo v današnjih govorih, tudi v prispevkih poslank in poslancev, veliko govora o tem, da Srbija zasluži nadaljevanje svoje poti v integracijo v Evropsko unijo, in ko poslušam govore različnih predstavnikov tu v tem parlamentu, si ne morem kaj, da si ne bi poskušal predstavljati v prihodnosti, da bi tu slišali tudi srbščino. In upam, da tudi albanščino. In upam, da seveda tudi druge jezike držav, ki si želijo, verjemite, zelo vroče želijo biti člani tega parlamenta in Evropske unije.

No, glede na pripombe, ki smo jih slišali s strani nekaterih španskih prijateljev, ne rečem, da je seveda bilo usklajevanje teksta sklepov v Evropskem svetu za splošne zadeve in zunanje odnose težavno, vendarle smo se tudi s španskimi kolegi in tudi s kolegi s Cipra vendarle na koncu lahko zedinili okrog teksta, ki je v resnici tekst enoglasnosti, skupne odločitve, skupnega razmišljanja.

Na koncu naj rečem, spoštovani predsedujoči, da, seveda, si ne morem kaj, da ne bi soglašal z govorom kolega iz Slovenije, gospoda Kacina, ko govori o tem, naj bi Srbi na Kosovem razumeli Kosovo tudi kot svojo domovino in prevzeli lastništvo Kosova. Kajti Kosovo je seveda tudi njihova država in vsakršno odlašanje sodelovanja kosovskih Srbov pri upravljanju Kosova bi lahko bilo slabo.

Hočem reči, da sem opogumljen s temi razpravami in da se vam, gospod predsedujoči, in tukajšnjemu občinstvu oziroma gospodom in gospem Evropskega parlamenta prisrčno zahvaljujem za te konstruktivne besede.

  Olli Rehn, komisar. − Gospod predsednik, rad bi se zahvalil Parlamentu za najbolj odgovorno razpravo. Danes je bilo splošno priznano, da je Evropska unija dejansko storila vse, kar je v njeni moči, da s pogajanji poišče rešitev, vendar je bilo žal vse zaman. Zato moramo zdaj ta proces zaključiti.

Veliko vas je tudi poudarilo pomembnost, da ne osamimo Srbije, zlasti ob upoštevanju mlajše generacije Srbov. Popolnoma se strinjam in z veseljem vas obveščam, da smo sklenili sporazum o poenostavitvi vizumskih postopkov z državami Zahodnega Balkana, vključno s Srbijo. To pomeni lažje postopke izdajanja vizumov in izjeme za nekatere skupine, kot so študenti in poslovneži. Prav tako z veseljem obveščam, da smo že vzpostavili poseben dialog o potovanju brez vizumov, kar je zelo pomembno za povprečne srbske državljane in druge narode na območju.

Dialog smo s Srbijo vzpostavili januarja, kolega Frattini, podpredsednik Komisije pa je danes odpotoval v Skopje, jutri pa bo v Podgorici, da vzpostavi dialog z Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo in Črno goro.

Vendar za uspeh potrebujemo odločenost in enotnost institucij, vključno s Svetom, ter ministrov za notranje zadeve, ki imajo na tem področju velike pristojnosti. Računam na vašo podporo v zvezi s tem, da lahko enotni dosežemo dejanski napredek.

komisar.− (FR) V zvezi z evropsko enotnostjo poudarjam, da je bistvenega pomena dejstvo, da je EU uspelo ohraniti svojo enotnost pri tako zapletenem in spornem vprašanju. Poleg tega želim poudariti, da je skupna zunanja politika odgovorno opravila najpomembnejši preskus od njenega obstoja. Čestitam slovenskemu predsedstvu za ta dosežek, ki izraža vašo odgovorno zavezanost prihodnosti Zahodnega Balkana v Evropi.

Z zadovoljstvom opažam tudi željo prihodnjega francoskega predsedstva, da bo celovito podpiralo evropsko perspektivo za Zahodni Balkan. Zato bo leto 2008 zlasti pomembno leto na poti Zahodnega Balkana k Evropi.

  Predsednik. − Ta razprava je končana.

Pisne izjave (člen 142)

  Kinga Gál (PPE-DE), v pisni obliki. – (HU) V srednji, vzhodni in jugovzhodni Evropi, smo se tisti, ki smo bili rojeni na manj ugodnem območju Evrope, iz izkušenj naučili, da govorjene besede in obljube na papirju niso zelo verodostojne. Pomembno je, kako ustrezajo realnosti. Ahtisaarijev načrt na Kosovu se je razvil v idejo, ki jo je mogoče uresničiti v večjem obsegu, kot ga zagotavljajo obljube, in območju prinaša mir.

Nekateri pravijo, da ne more biti precedens, vendar zakaj ne, če zagotavlja delujoč sistem za varstvo manjšin? Če dejansko deluje, mora biti precedens. Tisti, ki smo odrasli kot del manjšine in nismo krojili lastne usode, lahko le pozdravimo inovacijo, ki obljublja dolgoročno rešitev za etnične skupnosti, ki živijo druga ob drugi. Če se bo Ahtisaarijev načrt upošteval in izvajal, bo zgodba Kosova, ki se zdaj začenja, morda prav tako pomenila dolgoročno rešitev.

Zaskrbljeni smo glede manjšin, ki živijo na drugih območjih Srbije, saj s strahom spremljajo te dogodke. Ali bo oblikovana rešitev, ki bo pomirila te manjšine ali etnične Madžare v Vojvodini?

Svet in Komisijo pozivam, naj zagotovita, da splošni nemiri ne bodo povzročili nepreklicnih ukrepov, npr. ukrepe preselitve v Vojvodini. Ne smemo dopustiti, da etnične napetosti občutijo manjšine, ki še živijo tam. Sedanji dogodki ne smejo povzročiti več primerov neupoštevanja pravic ljudi, ampak morajo okrepiti njihovo uveljavljanje. Zagotoviti moramo, da se na Balkanu končno določijo dobri precedensi, ki etničnim skupnostim zagotavljajo upanje in možnosti za prihodnost.

  Pedro Guerreiro (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Enostranska razglasitev neodvisnosti srbske pokrajine Kosovo ni neizbežna.

Zagotovo je precej resen dogodek in nevaren precedens v mednarodnem pravu z nepredvidljivimi posledicami za stabilnost meja, zlasti na evropski celini.

Zagotovo strogo krši listino Združenih narodov in Helsinško sklepno listino.

Glede na najosnovnejša načela mednarodnega prava je to zagotovo nezakonit sklep.

Zagotovo pomeni umetno oblikovanje psevdo države z nadzorovano neodvisnostjo, kar koli že to pomeni pa bo zagotovo pomenilo manjšo neodvisnost, ali oblikovanje protektorata, ustvarjenega z nasiljem in vojaško zasedbo s strani ZDA, Nata in EU.

Zagotovo je to poskus ovekovečenja s politiko izvršenega dejstva ter politično, gospodarsko in vojaško prevlado najpomembnejšega območja v Evropi s strani ZDA in glavnih sil EU.

Nezakonitost se ne sme priznavati niti formalno niti praktično, zlasti ne s pošiljanjem „misije EU“ na Kosovo ali sodelovanjem v njej. Ta misija EU dejansko ni v skladu z mandatom ZN. Misija EU, ki poleg tega, da je nezakonita, sklepa sporazum z nezakonito skupnostjo, zato je dvojno nezakonita.

  Eija-Riitta Korhola (PPE-DE) , v pisni obliki. – (FI) Gospod predsednik, finski državni svetnik Harri Holkeri, ki je opravljal nalogo pogajalca v krizi na Kosovu, je poudaril, da se prizadevanj Albancev za neodvisnost ne sme večno zanemarjati, ker bi to povzročilo veliko manj kot nične rezultate.

Kot je dejalo veliko poslancev, je bila neodvisnost Kosova neizbežna. Prav tako je bilo poudarjeno, da je Kosovo primer sui generis, zato neodvisnost ne ogroža načel mednarodnega prava za reševanje konflikta. Evropa je tako pridobila novo državo na podlagi trajnostnih meril.

Zagotovo je obžalovanja vredno, da med stranmi ni bila dosežena sprava ali vsaj najmanjša raven strpnosti. Mednarodne skupnosti se ne sme obsojati, da si ni prizadevala, saj je pogajanja vodil spoštovani mirovnik Martti Ahtisaari. Zdaj moramo biti nepopustljivi pri nadaljnjem izvajanju Ahtisaarijevega načrta v času, ko se oblikuje nova država. Njegove zahteve zagotavljajo možnost za vzpostavitev zahodnega modela pravne države ter notranje in zunanje stabilnosti na območju.

Varnost na Kosovu in Zahodnem Balkanu je predvsem evropsko vprašanje. Ker se je ponovno izkazalo, da Varnostni svet ZN ni sposoben prevzeti odgovornost za razmere, se mora EU pripraviti na ukrepanje. Vključevanje Zahodnega Balkana v splošni evropski okvir stabilnosti je najbrž naš največji izziv od ustanovitve Unije. Regionalna napetost zdaj grozi, da se bo povečala, narod je zaskrbljen zaradi brezposelnosti, pojavila pa sta se korupcija in kriminal.

Razglasitev neodvisnosti Kosova je bila željno pričakovana ter je vzbudila veselje v prebivalstvu, s katerim se kot Evropejec brez težav poistovetim. Zdaj je treba to veselje spodbuditi k vzpostavitvi dveh najtežjih stvari: dolgotrajnega miru in stabilnosti. Pred 50 leti je bilo to doseženo drugje v Evropi, zakaj ne bi bilo dolgoročno na Balkanu?

  Erik Meijer (GUE/NGL), v pisni obliki. – (NL) Moja skupina in nacionalna delegacija moje stranke v Evropskem parlamentu sta se nedavno odločili, da zavrneta sedanjo pot k neodvisnosti Kosova. To razumem, saj EU zdaj deluje kot velesila in enostransko uveljavlja svojo voljo Srbiji, ki je bila že večkrat ponižana, in obravnava Kosovo kot svoj protektorat.

To ne pomeni, da lahko prekličem, kar sem v zvezi s tem vprašanjem dejal v preteklih letih. V skladu z jugoslovansko ustavo iz leta 1974, ki je Kosovu zagotovila skoraj toliko avtonomije kot šestim takratnim zveznim republikam, bi bil lahko Srbom in Albancem zagotovljen miren soobstoj v eni zvezni državi. Enostranska odprava te avtonomije v 80 letih 20. stoletja je povzročila, da je večina prebivalcev Kosova obravnavala srbsko državo kot nesmiselno in celo škodljivo skupnost. Kosovo je delovalo kot neodvisna država že od septembra 1991 s svojim predsednikom, parlamentom in izobraževalnim sistemom.

Če bi se takrat zunanji svet pravočasno odzval in priznal to državo skupaj z drugimi državami naslednicami Jugoslavije, ne bi nastala nasilna Kosovska osvobodilna vojska UÇK, prebivalci Kosova pa ne bi bili obsojeni na uporabo nasilja kot vir dohodka in ne bi obstajal razlog za vojno leta 1999.

  Dimitrios Papadimoulis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Osem let po vojni Nata v Jugoslaviji kosovski problem ostaja nerešen in je postal bolj neukrotljiv. Merilo „standarda pred statusom“ (tj. demokracija, vrnitev beguncev, pogoji za obstoj več kultur itd. pred sprejetjem končnega režima), ki je določeno v resoluciji ZN št. 1244, v osnovi ni bilo izpolnjeno. Busheva administracija je vodstvo albanskih Kosovčanov spodbudila k enostranski razglasitvi neodvisnosti, ki odpira vprašanja miru in stabilnosti na Balkanu ter druga mednarodna vprašanja. EU z odobritvijo nove misije na območju podpira to politiko in prispeva h kršenju resolucije ZN št. 1244 iz leta 1999. Enostranska razglasitev neodvisnosti Kosova bo povzročila verižno reakcijo destabilizacije na Zahodnem Balkanu in ustvarila negativen precedens za veliko mednarodnih vprašanj. Naša rešitev mora temeljiti na mednarodnem pravu ter tako, da ne daje prednosti ne politiki ločevanja in upravljanja ne lokalnim nacionalističnim in ekspanzivnim idejam ter spremembam mej. Menimo, da je še vedno mogoče najti sporazumno rešitev v okviru ZN na podlagi mednarodnega prava. Zato podpiramo nadaljevanje pogajanj.

  Toomas Savi (ALDE), v pisni obliki. – Žalostno je, da Evropska unija ni enotna v zvezi z vprašanjem Kosova. Evropska unija se je dolgoročno zavezala zagotavljanju stabilnosti na Zahodnem Balkanu in kot najvplivnejša nadnacionalna organizacija na celini moramo posredovati jasno sporočilo in delovati enotno.

Mir in stabilnost na Kosovu mora biti prednostna naloga Unije, saj meji na Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo, državo kandidatko EU, zato mora opravljati vlogo mediatorja med Srbijo in Kosovom. To ne bo lahko naloga, zlasti ker Unija ni enotna v zvezi s tem, ali naj prizna neodvisnost Kosova skupaj ali ne.

Sedanje neodločno vedenje Unije ustvarja še večjo zmedo na Kosovu. Države članice morajo najti način, da odpravijo svoja nasprotovanja in začnejo izvajati svoje obveznosti do območja.

  Csaba Sógor (PPE-DE), v pisni obliki. – (HU) V nedeljo sem obiskal Prištino. Redko je, da obiščemo državo, ko razglaša svojo neodvisnost. S svojo prisotnostjo sem želel sporočiti naslednje: čeprav je ta odločitev za nekatere boleča, je bila razglašena v okoliščinah, v katerih se nismo bali.

Neodvisnost je bila razglašena v hotelu, v katerem je pred nekaj leti goste pozdravil naslednji napis nad vrati: „Vstop prepovedan psom in Albancem“.

Procesa, ki je spodbudil neodvisnost Kosova, ni sprožila EU. Sprožila ga je Srbija, ker ni zagotovila temeljnih človekovih pravic, osebnih in skupnih pravic državljanom na tistem ozemlju.

Demokratična zveza Madžarov v Romuniji (DAHR) meni, da mora Romunija čim prej priznati neodvisnost Kosova. Države, ki odlašajo pri priznavanju razmer, morda nimajo rešenih vprašanj v zvezi z manjšinami na svojem ozemlju.

DAHR si od svoje ustanovitve želi boriti za pravice Madžarov v Transilvaniji le s političnimi in parlamentarnimi sredstvi brez uporabe nasilja.

Morda bo zdaj vsem postalo jasno, da vprašanje osebnih in skupnih pravic tradicionalnih nacionalnih manjšin ne sme biti le nacionalno vprašanje. Čas je za pripravo standardiziranega sporazuma v Evropski uniji, ki je obvezen za vse in ščiti manjšine.

Glavna odgovornost Evropske unije je zagotoviti pomoč za stabilizacijo regije na področju gospodarstva in družbenega razvoja ne le na Kosovu ali v Srbiji, ampak na celotnem območju Zahodnega Balkana.

  Alexander Stubb (PPE-DE), v pisni obliki. – (FI) Gospod predsednik, gospe in gospodje, iskreno pozdravljam Kosovo kot eno od držav Evrope. Razglasitev neodvisnosti je bilo pogumno dejanje Kosova. Zdaj morata država in njen narod pokazati enak obseg poguma in samozavesti pri oblikovanju svoje večkulturne družbe.

Že dolgo je očitno, da je bil boj za neodvisnost Kosova enosmerna ulica. Bilo je le vprašanje časa. Skrajni rok za neodvisnost bi bil pristop Srbije k Evropski uniji. Na srečo jim ni bilo treba čakati tako dolgo. Kosovo je bilo 10 let pod jarmom administracije ZN. Razmere so popolnoma drugačne od tistih na drugih separatističnih območjih.

Voditelji Kosova bodo v prihodnjih letih potrebovali daljnovidnost in modrost. Verjamem, da bodo pokazali te značilnosti. Vojna, etnično sovraštvo in administracija, ki jo vodi mednarodna skupnost, so izkušnje, iz katerih se moramo učiti. Zdaj je najpomembnejše, da se osredotočimo na stabilnost civilne družbe. Neodvisnost tudi odpravlja negotovost, ki je zavračala domače in tuje naložbe.

Ahtisaarijev načrt zagotavlja odličen okvir za začetne stopnje neodvisnosti države. Uspeh bo mogoč le, če bodo voditelji in narod obravnavali oblikovanje svoje države kot lasten projekt ter ne kot niz pravil in uredb, ki jim jih zapoveduje tuja država. Mednarodna skupnost mora biti tudi sposobna ohraniti razdaljo ter zagotoviti Kosovčanom in Srbom, da oblikujejo svoj model soobstoja. Primerov večkulturnih držav je skoraj toliko kot evropskih držav. Kosovo pri tem ni izjema.

Ponovno čestitam Kosovčanom in pozdravljam njihovo novo neodvisno državo.

  László Tőkés (NI), v pisni obliki. – (HU) Razglasitev neodvisnosti Kosova je zelo razburkala naše območje. Romunske stranke, ki se zdaj pripravljajo na volitve, izkoriščajo to priložnost, da ustvarjajo protimadžarsko histerijo. Vsi so nastrojeni proti Madžarom v Transilvaniji, ki je po velikosti podobna Kosovu in ima podobno veliko število prebivalcev kot albanska pokrajina.

„Globoka zaskrbljenost“ romunskega parlamenta je povsem neutemeljena in neupravičena. Romunija se ne sme bati Madžarov. Naša nacionalna skupnost v Transilvaniji spoštuje romunsko ustavo in ozemeljsko celovitost.

Vendar upravičeno pričakujemo, da bo Romunija na podlagi načela „ozemeljskih pravic“ rešila problem naše nacionalne skupnosti na evropski način ter zagotovila, prvič, osebno samostojnost Madžarov, in drugič, regionalno samostojnost Transilvanije in drugih območij na podlagi načela samouprave, ki velja v Evropski uniji.

V skladu s priporočilom Sveta Evrope št. 1609/2003 na podlagi Grossovega poročila priznavamo, da avtonomna območja zelo spodbujajo rešitev konflikta ter povečevanje stabilnosti Evrope.

Hkrati bi radi poudarili dejstvo, da bi tudi Romunija lahko izkoristila nove razmere, saj lahko model avtonomije kosovskih Srbov pomeni rešitev tudi za romunske skupnosti, ki živijo v Srbiji in Ukrajini.

Ob upoštevanju vsega tega bi bilo za Romunijo priporočljivo, da ne zanemarja sporazumne rešitve etnopolitičnega predsodka, ampak čim prej prizna neodvisnost Kosova kot večina drugih držav članic Unije.

  Iuliu Winkler (PPE-DE), v pisni obliki. – (HU) Pozdravljam dejavno udeležbo Evropske unije in prevzemanje obveznosti za iskanje rešitve kosovskega vprašanja. Izražam svoje zadovoljstvo, da je kosovski parlament prevzel odgovornost za to, da zagotovi, da Kosovo spoštuje načela demokracije, enakopravnosti državljanov in zaščite manjšin. Upam, da se bo med državami članicami Unije razvila solidarnost v zvezi s prevzemanjem dejavne vloge na Kosovu. Med državami članicami EU mora biti vzpostavljena solidarnost v zvezi s Kosovom, da bodo čim prej priznale neodvisnost Kosova.

Evropska unija mora podpirati Kosovo pri njegovih prizadevanjih za evropsko demokratično državo. Pozdravljam dejstvo, da bo Unija še naprej zagotavljala podporo, saj lahko tako neposredno prispeva k stabilnosti na območju Zahodnega Balkana.

Prepričan sem, da bodo predstavnikom srbske manjšine na Kosovu v celoti zagotovljene osebne in skupne pravice, ki jih potrebujejo za obstoj v državi svojega rojstva.

Prevzem odgovornosti Evropske unije v zvezi s Kosovom je vzoren. Vemo, da je položaj vsake evropske manjšine edinstven, zato ne obstajajo splošne rešitve, vendar mora Unija opraviti svojo nalogo zagotavljanja osebnih in skupnih pravic manjšinskih skupnosti ter uporabiti svoj vpliv pri povečanju učinkovitosti demokratičnega dialoga in političnega sporazuma med večino in manjšino.

Za manjšinske skupnosti, ki živijo v državah članicah, je bistveno, da se v Uniji uporabljajo pravne ureditve, ki ščitijo manjšine.