Dobesedni zapisi razprav

Četrtek, 21. februar 2008 - Strasbourg

3. Četrto poročilo o socialni in gospodarski koheziji – Spremljanje izvajanja teritorialne agende in leipziške listine – evropski akcijski program za prostorski razvoj in ozemeljsko kohezijo (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je skupna razprava o:

– poročilu (2007/2148(INI)) (A6-0023/2008) gospoda Guelleca v imenu odbora za regionalni razvoj o četrtem poročilu o gospodarski in socialni koheziji

ter

– poročilu (2007/2190(INI)) (A6-0028/2008) gospe Kallenbach v imenu odbora za regionalni razvoj o spremljanju izvajanja teritorialne agende in leipziške listine – evropski akcijski program za prostorski razvoj in ozemeljsko kohezijo.

  Ambroise Guellec, poročevalec. – (FR) Gospa predsednica, gospa komisarka, gospe in gospodje, to jutro razpravljamo o dveh poročilih na pobudo Parlamenta, vendar menim, da sta oba izredno pomembna zaradi več razlogov.

Prvič, obravnavamo četrto poročilo Komisije o gospodarski in socialni koheziji. To je resnično izjemen dokument, ki je veliko boljši od prejšnjih različic in predstavlja trdno podlago za vse vrste razmišljanj o prihodnosti kohezije v Evropi. Pomemben je tudi, ker povsem nova lizbonska pogodba ozemeljsko kohezijo določa kot enega od glavnih ciljev EU. Kot vemo, se poleg tistih, ki jih že poznamo, pojavljajo novi in pomembni izzivi, kohezijska politika pa mora pomembno in koristno prispevati k njihovemu obravnavanju, da lahko naredimo nadaljnje korake pri doseganju Evrope, ki jo želimo: in sicer, učinkovite in solidarne Evrope.

Kaj nam četrto poročilo sporoča? Da se socialna in gospodarska konvergenca med državami članicami premika v pravo smer, saj so se razlike v dohodkih in pri zaposlitvah v zadnjem desetletju občutno zmanjšale, vendar tudi da so med regijami in včasih znotraj regij še vedno velika neskladja, ki se pogosto še zaostrujejo. Do razvoja prihaja, vendar ga otežuje preveč neravnovesij. Tu se začne uveljavljati nov koncept ozemeljske kohezije in tu mora ob gospodarski in socialni koheziji zavzeti osrednji položaj pri ohranjanju regionalnega razvoja v celotni EU. Za izvajanje tega bo potreben celosten pristop med sektorskimi politikami in pravo upravljanje na več ravneh.

Tukaj z zanimanjem in tudi malce nestrpno pričakujemo zeleno knjigo Komisije, ki naj bi bila sprejeta septembra. Kot je bilo ugotovljeno na naših razpravah v odboru za regionalni razvoj, je potreba po enakem mnenju o tem vprašanju očitna.

Nauki četrtega poročila nas v mislih prestavijo v obdobje po letu 2013, ker so operativni programi 2007–2013 zdaj vzpostavljeni na skoraj vseh lokacijah. Ena od njihovih glavnih potez je sistem usmerjanja proračunskih sredstev, da se nujno potrebna sredstva namenijo ciljem programa lizbonske strategije. Čeprav želimo poudariti, da so prednostne naloge lizbonske strategije in kohezijske politike tesno povezane, menimo, da mora slednja delovati tudi zunaj tega področja in se uvrstiti v širši kontekst.

Naše poročilo jasno izraža, da je konvergenca na različnih ravneh predpogoj za dolgoročno konkurenčnost regij ter da bo v prihodnjih letih za uskladitev učinkovitosti in solidarnosti potrebno dopolnjevanje teh dveh politik. Redne presoje v obdobju 2007–2013, h katerim pozivamo, nam morajo omogočiti potrditev primernosti procesa ali temeljito premišljeno izvedbo vseh potrebnih prilagoditev. Vprašati se je treba tudi glede ločevanja razvoja podeželja in regionalne politike v sedanjem obdobju urejanja. V praksi se to ni dobro uveljavilo in menimo, da bi ohranitev tega ločevanja po letu 2013 povzročala težave.

Naše poročilo poudarja nove izzive, s katerimi se bo spoprijemala EU, in njihov močan ozemeljski vpliv. Obstajajo težave, kot so staranje prebivalstva, podnebne spremembe, energija, koncentracija prebivalstva v mestih itd. Menimo, da potrebna in nujna konvergenca ter ustrezen ozemeljski pristop za te izzive zahtevata okrepljene politične in finančne kohezijske politike po letu 2013. S tega vidika bo Parlament kot vedno goreče nasprotoval vsem poskusom ponovne nacionalizacije te politike.

Gospa predsednica, na koncu bi se rad zahvalil poročevalcem v senci, ki so mi pri tej nalogi zelo pomagali, za veliko število kompromisov, ki smo jih dosegli. Rad bi tudi poudaril skladnost s poročilom gospe Kallenbach. Mislim, da bi bilo dobro, če bi ju v Parlamentu danes predstavili kot popolnoma skladno celoto.

  Gisela Kallenbach, poročevalka. – (DE) Gospa predsednica, gospa komisarka, gospe in gospodje, na začetku bi se rada zahvalila vsem poročevalcem v senci za dobro in plodno sodelovanje. Prav tako se zahvaljujem uslužbencem odbora in skupine ter asistentom poslancev. Močnejša skupnost, boljši rezultat.

Pozdravljam dejstvo, da danes skupaj obravnavamo moje poročilo in poročilo gospoda Guelleca. Ko gre za doseganje resnično trajnostnega razvoja v Evropi, se ti dve poročili dopolnjujeta in tvorita celoto. Kohezijska politika je na nek način strojna oprema, leipziška listina in teritorialna agenda pa programska. Ti instrumenti lahko delujejo le skupaj. EU je prek svoje kohezijske politike opremljena s prisojnostmi na pravnem in finančnem področju. Na področju regionalnega razvoja ter urbanističnega in prostorskega načrtovanja nimamo prave odgovornosti. Zato je skladna politika na lokalni in regionalni ravni ter na ravni državnih ministrov in EU pogoj za trajnostna evropska mesta in regije. To je edini način, da se ustvari evropska dodana vrednost. Mesta so središče priložnosti in težav. Vplivajo na podeželske regije in bližnjo okolico. Zato se opiramo na uravnotežen razvoj ozemlja kot celote, na rešitve, ki izhajajo iz celostnega pogleda na razmere in ki so hkrati prilagojene posameznim situacijam. Ne more biti ene same rešitve, lahko pa so skupna načela, kot sta celostni pristop ter načelo horizontalnega in vertikalnega partnerstva med mesti in okolicami ter različnimi udeleženci, ki jih to neposredno zadeva.

Na evropski ravni smo dosegli velik napredek. Poleg leipziške listine in teritorialne agende, prvega akcijskega programa med portugalskim predsedovanjem, je bila v reformno pogodbo kot cilj Skupnosti vključena kohezijska politika. To prek deljene pristojnosti in postopka soodločanja krepi vlogo Parlamenta. Z današnjo razpravo želi Parlament podati izjavo pred pomladnim vrhovnim zasedanjem Sveta, da se lahko v lizbonsko in göteborško strategijo kot jasne sestavine vključijo ozemeljska vprašanja in vprašanja o mestih.

Na neuradnem zasedanju sveta ministrov v Leipzigu je bila izražena želja, da slovensko predsedstvo na program letošnjega pomladnega zasedanja vključi teritorialno agendo, da se doseže večje politično priznanje teritorialnega okvira za razvoj regij in mest ter novih oblik sodelovanja pri sprejemanju političnih odločitev EU. To je bilo jasno ponovljeno novembra na zasedanju na Azorih. Do zdaj nisem prejela informacij o napredku v zvezi s tem.

Zato bi danes tukaj z veseljem pozdravila predstavnika Sveta, da bi lahko prejeli informacije o stanju priprav. Žal sem slišala, da v Svetu očitno ni soglasja glede izpolnjevanja zahteve ministrov. Od Sveta bi želela slišati, ali in v kakšni obliki se bo na pomladnem zasedanju razpravljalo o teritorialni agendi. Zanimivo bi bilo tudi slišati, ali je res, da v osnutku sklepov Sveta niso omenjena ozemeljska vprašanja in da v lizbonski pogodbi niso predvideni ustrezni predlogi sprememb. Vendar je to edini način, da naše mnoge lepe besede spremenimo v prava dejanja.

  Danuta Hübner, komisarka. − Gospa predsednica, na začetku bi čestitala in se morda celo zahvalila gospe Kallenbach in gospodu Guellecu za njuna poročila ter odboru za regionalni razvoj za odlično delo pri četrtem kohezijskem poročilu in poročilu o ozemeljski koheziji.

Komisija se strinja z vašim mnenjem, da ima evropska kohezijska politika pomembno vlogo pri zmanjševanju razlik v Evropski uniji ter s tem pospeševanju evropskega združevanja in približevanju Unije njenim državljanom. Zato Komisija odločno zavrača poskuse ponovne nacionalizacije te politike.

Strinjamo se tudi z vašim mnenjem, da je treba v prihodnosti zagotoviti zadostna finančna sredstva za kohezijsko politiko za soočenje s predvidenimi novimi izzivi, ki bodo vplivali na vsa evropska ozemlja. Vedeti moramo tudi, da se bo morala kohezijska politika hkrati še naprej spopadati z regionalnimi neskladji, izhajajočimi iz zadnjih in prihodnjih širitev.

Naj vam zagotovim, da je v okviru „lizbonizacije“ naše politike glavna prednostna naloga evropske kohezijske politike, kot je vključena v reformno pogodbo, zmanjšati neskladja, ta prednostna naloga pa se bo ohranila tudi po letu 2013. Ta razsežnost solidarnosti je osrednja sestavina te politike, dodelitev sredstev pa bo gotovo sledila vzajemnemu odnosu z blaginjo držav in regij.

S tem stališčem se strinja tudi prepričljiva večina zainteresiranih strani v Uniji. Soglaša se tudi, da je evropska kohezijska politika veliko več kot le mehanizem razdeljevanja sredstev državam članicam in regijam; ta politika je predvsem razvojna politika, katere cilje je pospešiti endogen razvoj vseh evropskih regij.

Prav tako se Komisija strinja z vašo zaskrbljenostjo glede potrebe po večji skladnosti med evropsko kohezijsko politiko in drugimi sektorskimi politikami, zlasti politikami na področju razvoja podeželja, raziskav ali konkurence. Tukaj bi dodala, da potreba po skladnosti med različnimi razvojnimi politikami velja tudi za usklajevanje med evropsko kohezijsko politiko in nacionalnimi politikami. Prepričana sem, da je to ključno vprašanje za prihodnost evropske kohezijske politike, tudi v zvezi z njeno ozemeljsko razsežnostjo.

Popolnoma se strinjam z vašim mnenjem, da je uspeh teritorialne agende in leipziške listine odvisen od dveh pogojev. Prvič, vzpostaviti moramo celosten pristop k ozemeljskemu razvoju, da se izognemo razdrobljenemu pristopu k našim ozemljem. Klasičen primer za to je razvrščanje strategij na popolnoma podeželske ali popolnoma mestne, pri čemer se ne upošteva ključnega pomena resnično gospodarskih regij.

Po drugi strani pa celostni pristop pomeni tudi potrebo po vključevanju različnih sektorskih politik na ravni EU in držav članic, ki vplivajo na razvoj vseh naših ozemelj.

Kot upravičeno poudarjate, je drug pogoj potreba, da Komisija redno spremlja in ocenjuje napredek pri izvajanju ukrepov, ki so bili sprejeti v okviru teritorialne agende, pri čemer moramo vedeti več o učinkih teh ukrepov v državah članicah, da jim lahko Komisija ponudi ustrezno pomoč. Komisija lahko na primer na podlagi boljšega spremljanja doseže dodaten napredek na področju opredelitve kazalnikov ozemeljske kohezije.

Jasno je, da se tako kot vašemu poročilu tudi Komisiji uvedba pojma ozemeljske razsežnosti kohezije v lizbonski pogodbi zdi dobra, zdaj je torej treba izkoristiti to novo razsežnost kohezijske politike in poti, ki odpira, kot je na primer nova opredelitev subsidiarnosti, ki bolj poudarja pomen lokalnih in regionalnih organov. Zato je Komisija v svoj zakonodajni in delovni program za leto 2008 vključila zeleno knjigo o ozemeljski koheziji.

Čeprav še ni splošno dogovorjene opredelitve pojma, ozemeljska kohezija združuje pravne cilje Unije, da doseže trajnostno ravnovesje in usklajen razvoj svojega ozemlja ter zagotovi enakost dostopa do storitev splošnega interesa. Danes se vsi zavedamo, da več vidikov ozemeljskega ravnovesja v Uniji ogroža usklajen razvoj gospodarstva Unije in družbe v prihodnjih letih. So na ravni EU ter na nacionalni in regionalni ravni, pa tudi na nekaterih posebnih področjih in v zvezi z najbolj oddaljenimi regijami.

Veseli me, da lahko potrdim, da se vsa ključna priporočila iz poročila gospe Kallenbach glede opredelitve pojma ozemeljske kohezije, izvajanja celostnega pristopa k ozemeljskemu razvoju in izboljšanja sinergij med politikami Skupnosti upoštevajo pri pripravi naše zelene knjige, ki jo bo kolegij sprejel prihodnji september.

Ob tej priložnosti bi vas rada obvestila, da z državami članicami napredujemo v našem enotnem razumevanju ozemeljske kohezije in njenih ključnih sestavin. Zdaj obravnavamo odgovore iz vprašalnika o ozemeljski koheziji, ki smo ga poslali 25 državam članicam, kar jasno omogoča napredek.

Prav tako smo znotraj Komisije vzpostavili medslužbeno delovno skupino, ki nam daje okvir za notranje delo v zvezi z ozemeljsko kohezijo, in prvi del tega dela smo že opravili: opredelitev ozemeljske razsežnosti glavnih politik EU. Zdaj smo začeli izvajati proces, zlasti proces razvijanja nekaterih orodij, ki ustrezajo tudi vaši zahtevi. Kot verjetno veste, sta med prednostnimi nalogami novega okrepljenega programa ESPON raziskovanje ocenitve ozemeljskega učinka politik in razvijanje kazalnikov ozemeljske kohezije.

Glede mestnih vprašanj bomo marca imeli naslednji projekt Urban Audit, ki je zdaj dokončno izoblikovan, drugo poročilo o stanju evropskih mest pa bo končano do junija 2009. Program URBACT II je bil zdaj nadgrajen v strateški instrument za povezovanje v mreže in izmenjave na področju razvoja mest.

Menim, da so v primerih obeh poročilih vaša mnenja in mnenje Komisije zelo skladna ter se veselim razprave za boljše razumevanje vaših skrbi.

  Nathalie Griesbeck, pripravljavka mnenja odbora za proračun. – (FR) Gospa predsednica, gospa komisarka, tudi jaz se zahvaljujem našima poročevalcema, zlasti Ambroiseu Guellecu za njegovo predstavitev in delo na tem področju. Kot stalna poročevalka o strukturnih skladih odbora za proračun bi rada zelo na kratko spregovorila o proračunskih vprašanjih.

Ta politika je s proračunskega vidika zdaj ena od najpomembnejših politik za solidarnost med narodi Evrope. Danes, kot smo slišali že zjutraj, je glavno vprašanje čim večje povečevanje učinkovitosti kohezijskih politik. Odbor za proračun je želel usmeriti pozornost Parlamenta na številne zaskrbljujoče znake, kot so zamude pri izpolnjevanju obveznosti in neporavnane obveznosti.

Rada bi poudarila številna vprašanja, ki so v okviru tega problema po mojem mnenju najpomembnejša. EU se mora nujno zavzemati za poenostavitev postopkov, kot je izvajanje tehnične pomoči, za pripravo in izvedbo mnogih projektov, ki jih naše države potrebujejo.

Prav tako moramo nadaljevati z jasno razdelitvijo odgovornosti med EU in državami članicami, da se zagotovi boljše deljeno upravljanje; pozdravljam besede komisarke v zvezi s torkovo odločitvijo o sprejetju akcijskega načrta revizijske strategije za strukturne sklade.

Veseli me, da je komisarka ravnokar omenila to, kar že dolgo časa poudarjam, in sicer potrebo po količinskih in kakovostnih kazalnikih učinkovitosti, ki bi bili skupni vsem državam članicam, da se oceni proračunske potrebe in omogoči opredelitev naslednjega zakonodajnega okvira za večletno obdobje po letu 2013 ter na kratko, da se izboljša jasnost prisotnosti Evrope v zvezi s politikami EU in evropskimi državljani.

  Pedro Guerreiro, pripravljavec mnenja odbora za ribištvo. − (PT) Na začetku želim izraziti obžalovanje, da odbor za regionalni razvoj ni vključil nobenih predlogov sprememb, ki jih je v zvezi s četrtim kohezijskim poročilom vložil odbor za ribištvo. Ti predlogi sprememb ponovno poudarjajo na primer prispevek ribiškega sektorja k družbenogospodarskemu stanju ribiških skupnosti v konvergenčnih regijah in regijah, ki so geografsko in naravno neugodne, kot na primer najbolj oddaljene regije, ter tudi revnih ribiških skupnosti v razvitih regijah. Obžalujem tudi, da sredstva Evropskega sklada za ribištvo v Uniji s 27 članicami niso znatno višja od proračuna za Finančni instrument za usmerjanje ribištva v Uniji s 15 članicami. Zato je treba Evropskemu skladu za ribištvo nameniti več sredstev.

Zato sem na tem delnem zasedanju ponovno vložil predloga sprememb, katerih namen je poudariti pomen ribiške strukturne politike za gospodarsko in socialno kohezijo.

  Oldřich Vlasák, v imenu skupine PPE-DE. – (CS) Gospa komisarka, gospe in gospodje, poročili, ki ju danes obravnavamo, sta pomembni ne samo zaradi načina, na katerega obravnavata sedanje stanje naše kohezijske politike in njene ozemeljske razsežnosti, ampak tudi zaradi usmerjanja naše pozornosti v prihodnost po letu 2013. Ob tem bi se rad zahvalil gospe Kallenbach in gospodu Guellecu za njuno odlično delo in odprt pristop.

Poročili se dopolnjujeta in ju je treba obravnavati skupaj, kot sta omenila oba poročevalca. Ozemeljska kohezija je na podlagi vključitve v lizbonsko pogodbo postala tako pomemben pojem kot gospodarska in socialna kohezija. Vendar se ozemeljska kohezija kot pojem najmanj raziskuje in najmanj razume. Ozemeljska kohezija do zdaj ni bila niti jasno opredeljena. Splošni cilj kohezije je izravnava razlik, vendar te razlike še naprej ostajajo, najbolj izrazite pa so na mejnih območjih med nekdanjim vzhodnim blokom in demokratičnim zahodom. Po mojem mnenju ozemeljska kohezija vključuje tudi kohezijo mest in držav. Mesta nedvomno pospešujejo rast v posameznih državah, zato je prav, da se vprašanje razvoja mest vključi v naš predlog resolucije in da se hkrati pozove k okrepitvi celostnega pristopa. Vendar bo treba glede tega v prihodnosti izboljšati in poenostaviti dostop mestnih območij do strukturnih skladov ter spodbuditi boljše povezave med občinskimi organi in nosilci projektov pri financiranju projektov razvoja mest iz zasebnih sredstev.

Sprejeli smo leipziško listino, zdaj pa jo moramo postopoma začeti izvajati v praksi. Hkrati moramo ustvariti primerne pogoje za življenje v prihodnosti, za razvoj našega podeželja. Prepričan sem, da moramo natančno preučiti, ali je podeželsko politiko bolje vključiti v skupno kmetijsko politiko ali jo obravnavati kot drugačno rešitev.

Gospe in gospodje, na koncu želim dodati še eno pripombo. Razprava o kohezijski politiki je predvsem razprava o dodelitvi sredstev. Jasno in prav je, da se kohezijska politika krepi in da se začenja odražati v evropskem proračunu. Kohezijska politika se bo morala soočiti z novimi pojavi, kot so staranje in umiranje evropskega prebivalstva, nestabilnost oskrbe z energijo ter poslabšanje okolja. Zato je treba politiko ustrezno spremeniti in zagotoviti zadostna sredstva.

  Constanze Angela Krehl, v imenu skupine PSE. – (DE) Gospa predsednica, gospe ni gospodje, strinjam se z gospodom Vlasákom, da je naša naloga pripraviti kohezijsko politiko za obdobje po letu 2013. Ti dve poročili smo uporabili, da smo to izpostavili kot pomembno vprašanje. Pravzaprav smo združili vse, kar se nam v zvezi s tem zdi pomembno.

Vendar bi vas rada opozorila, da moramo biti pozorni na strateške cilje evropske kohezijske politike, zlasti zmanjševanje neskladij v življenjskih pogojih med regijami Evropske unije ter podpiranje lizbonske in göteborške strategije. Če želi Evropski parlament imeti vlogo pri oblikovanju prihodnje kohezijske politike, se mora po mojem mnenju osredotočiti na ključne strategije, namesto da se vrača k načelu enakega dodeljevanja sredstev (watering-can principle). Moramo se soočiti z novimi izzivi, ki nastajajo v okviru kohezijske politike. Naj navedem samo nekaj primerov: demografske spremembe, varstvo podnebja, praznjenje podeželja in sodobna evropska urbanistična politika.

Po mojem mnenju je načelo enakih možnosti za ljudi in regije bistveno za rešitve na tem področju. Verjamem, da je treba več vlagati v izobraževanje, raziskave in inovacije ter njihove infrastrukture, da to postaja vedno bolj pomembno in mora biti po mojem mnenju resnično trajnostno. Vendar lahko to deluje le, če bomo v prihodnosti v razvoj programov in projektov učinkoviteje vključili evropske državljane, kot Evropski parlament že dolgo zahteva in to ponavlja v teh poročilih.

Pozivam države članice – mislim, da je obžalovanja vredno, da tukaj ni predstavnika Sveta – in poudarjam, da jim dodeljujemo nekaj nalog. Če v okviru kohezijske politike odkrijemo nove naloge, morajo biti na voljo tudi finančna sredstva, potrebna za ta namen.

  Grażyna Staniszewska, v imenu skupine ALDE. – (PL) Četrto kohezijsko poročilo in poročilo gospoda Guelleca poudarjata uspeh kohezijske politike pri zmanjševanju neskladij med državami članicami. Prav tako ugotavljata rast v državah, ki so prej zaostajale, na primer v Grčiji in na Portugalskem. Vendar hkrati potrjujeta izrazit neuspeh te politike glede približevanja ravni razvoja regij.

Države članice žal dovoljujejo neupravičeno koncentracijo naložb in drugih sestavin razvoja v glavnih mestih. Podobne razmere vladajo v regijah, kjer so naložbe skoncentrirane v osrednjih območjih, kar preprečuje, da bi se cela regija enakomerno razvila. Razlike znotraj regij Evropske unije in med njimi so veliko večje kot v Združenih državah ali na Japonskem.

Vse kaže na potrebo po uvedbi mehanizma, ki bi spodbudil decentralizacijo v državah članicah. Za naslednjo finančno perspektivo je potrebna dolgoročna, vendar dinamična regionalna politika. Poročilo gospoda Guelleca premišljeno poudarja potrebo po vzpostavitvi ustreznih povezav med lizbonsko strategijo in kohezijsko politiko. Druga ne sme postati zgolj instrument prve. Namen kohezijske politike je trajnosten in skladen razvoj ter je sama po sebi pomemben cilj. To je najcenejši način za preprečevanje nastanka situacij, ki se kasneje lahko izkažejo za zelo drage. V mislih imam konflikte, množično izseljevanje in priseljevanje, selitev podjetij ter podobne dogodke, ki predstavljajo motnje za lokalno prebivalstvo.

Poleg lizbonske pogodbe poročilo, sprejeto danes, poudarja pomembnost ozemeljske razsežnosti. Vendar je treba ta pojem nujno razjasniti in oblikovati nedvoumno opredelitev tega, kar ozemeljska razsežnost vključuje. Zdaj ta izraz uporabljamo nekoliko nepremišljeno in lahko se ga razume na različne načine. V nekaterih delih poročila gospoda Guelleca ima ta pojem prednost pred politiko gospodarske in socialne kohezije, v drugih pa je predstavljen kot dopolnilen. V nekaterih primerih zadeva enak dostop do storitev, v drugih pa vključuje na primer uravnoteženo razdelitev raziskovalnih centrov.

Po mojem mnenju je obžalovanja vredno, da je razprava o zeleni knjigi o ozemeljski koheziji načrtovana za jesen, po poročilu o kohezijski politiki. Zeleno knjigo bi bilo treba obravnavati veliko prej.

  Mieczysław Edmund Janowski, v imenu skupine UEN. – (PL) Gospa predsednica, gospa komisarka, v imenu Skupine združenje za Evropo narodov se obema poročevalcema najlepše zahvaljujem za njuno delo.

Izraz kohezija je v Uniji pridobil poseben pomen. Omembe potrebe po zmanjšanju razlik med različnimi regijami, da se združijo nacionalna gospodarstva in podpre njihov skladen razvoj, segajo do Rimske pogodbe.

Četrto poročilo pokriva obdobje 2000–2006. Je predmet poročila gospoda Guelleca, ki vsebuje mnoge koristne ugotovitve. To poročilo predstavlja povzetek razmer v vseh državah članicah. Izpostavlja tudi območja, kjer so neskladja največja. Zmanjševanje neskladij v teh regijah je treba razumeti kot dolgoročno zavezo.

Poročilo, ki ga je vložila Komisija, vsebuje veliko primerjalnih parametrov, ki jih v prejšnjih dokumentih ni bilo. Kljub temu predlog, da se ob BDP na prebivalca pripravijo novi kazalniki v zvezi z različnimi ravnmi NUTS, ostaja.

Kohezijska politika je temelj vključevanja in predstavlja pomemben prispevek k skladnemu razvoju Unije. Njeni regionalni, lokalni in okoljski vidiki so v zvezi s tem pomembni, kot je že omenila gospa Staniszewska. Priznati moramo njen vpliv na inovativnost in konkurenčnost Unije ter tako na izvajanje lizbonske strategije. Pomembna so tudi demografska vprašanja, ker nekaterim območjem grozi praznjenje.

Ko govorimo o koheziji, jo razumemo kot gospodarsko in socialno. Nujno potrebna je primerna opredelitev pojma ozemeljske kohezije. Kohezijo je treba razumeti kot način zagotavljanja, da imajo vsi državljani ne glede na kraj bivanja enake možnosti dostopa do na primer zdravstvenih storitev, izobrazbe, kulture, interneta in prevoza. Kohezijsko politiko je treba okrepiti in izboljšati z zadostnimi sredstvi Unije. Vidik mest je zelo pomemben, kot je poudarila gospa Kallenbach.

Pred kratkim je bilo sproženo vprašanje, kako izbrati med kohezijo in konkurenčnostjo ter enakostjo in učinkovitostjo. Moj kratek odgovor je, da se v primerni meri izbere obe.

  Elisabeth Schroedter, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospa predsednica, gospa komisarka, gospe in gospodje, konec devetdesetih let 20. stoletja je v Evropski uniji prevladovala filozofija, da je treba zmožnost vključevanja EU meriti glede na uspeh notranjega trga. Vendar je upanje, da bi bilo mogoče težave v Evropski uniji rešiti s koncepti razvoja notranjega trga, ki so bili usmerjeni le v gospodarsko rast, ostalo neizpolnjeno.

Na evropskem notranjem trgu je bila rast gospodarske dejavnosti osredotočena na težišča, ki so privabljala dodatne dejavnosti na račun prikrajšanih regij in naravnega okolja. Celo v teh težiščih ni mogel biti vsak deležen koristi; namesto tega se je povečala revščina, ki je sprožala napetosti in nemire.

Danes Komisija dela isto napako. Kohezijsko politiko podreja lizbonski strategiji. Namesto da bi resnično dajala prednost težavam močno prikrajšanih regij in spodbujala le trajnostne razvojne projekte, vlaga v zastarele infrastrukturne koncepte in posledično le v gospodarska središča. Občine in regije bodo v prihodnjih generacijah odvisne od glavnih evropskih bank. Po mojem mnenju je to velik problem, ker bo na koncu ceno neuspelih razvojnih politik plačala prihodnja generacija. In to bo sčasoma sprožilo migracije, kar je kolegica gospa Krehl že omenila, in protievropsko razpoloženje, ker nekatere skupine prebivalstva ne bodo deležne koristi. To so strategije, ki vodijo v slepo ulico.

Menim, da moramo biti zelo previdni, da ne ogrozimo notranje kohezije Evropske unije. Gospodarska in socialna kohezija mora resnično ostati ločeno politično področje, koristi pa morajo biti na voljo vsem regijam in narodom v Evropi. To se lahko zgodi le, če je kohezijska politika resnično podprta s socialnim modelom, ki temelji na solidarnosti in modelih trajnostnega razvoja, ki se ne uresničujejo na račun okolja.

  Pedro Guerreiro, v imenu skupine GUE/NGL. − (PT) V tem kratkem govoru o tako pomembnem vprašanju, kot je prihodnost kohezijske politike v Evropski uniji, lahko poudarimo le nekaj temeljnih načel, ki bi morali po našem mnenju usmerjati to razpravo.

Prvič, regionalna politika je ključno orodje za spodbujanje zelo cenjene gospodarske in socialne kohezije. Kot je bilo že navedeno, morajo biti primarni in glavni cilji strukturne politike zmanjšanje neskladij med ravnmi razvoja različnih regij, spodbujanje regij z najbolj omejenimi možnostmi, ki zaostajajo, spodbujanje resnične konvergence ter pospeševanje rasti in zaposlovanja. Zato se mora v korist manj razvitih držav in regij Evropske unije omogočati prerazporeditev in nadomestitev povečanih stroškov v zvezi z enotnim trgom, ekonomsko in monetarno unijo ter liberalizacijo mednarodne trgovine.

Drugič, kohezijsko politiko in z njo povezana finančna sredstva je treba uporabiti za spodbujanje projektov za gospodarski, socialni, okoljski in regionalni razvoj. Zato se za te projekte ne sme uporabljati politika, katere prednostna naloga in dogma so konkurenčnost, deregulacija ali tako imenovana prilagodljivost in podjetništvo, ki so prednostne naloge lizbonske strategije. Z drugimi besedami, verjamemo, da konkurenčnost ne sme biti nadomestilo za konvergenco v državah članicah in regijah, ki v družbenogospodarskem razvoju zaostajajo.

Tretjič, sedanja finančna sredstva Skupnosti za kohezijsko politiko niso zadostna za izpolnjevanje potreb resnične konvergence, regionalnih neskladij, visokih stopenj brezposelnosti, razlik v dohodku in revščine v Evropski uniji. Zato ponovno poudarjamo potrebo po povečanju proračuna Skupnost, pri čemer naj bo spodbujanje gospodarske in socialne kohezije v Evropski uniji osrednji in glavni cilj.

  Bastiaan Belder, v imenu skupine IND/DEM. – (NL) Gospa predsednica, z zanimanjem sem prebral poročili gospe Kallenbach in gospoda Guelleca. Kohezija evropskih držav je še vedno zelo privlačna tema. Integracija notranje politike ter sodelovanja med državami članicami EU in regijami vedno bolj dobiva obliko. Iz kohezijskega poročila je jasno razvidno, da taka strategija daje rezultate. Kohezija med državami članicami se je povečala.

Hkrati kaže, da se kohezija med regijami znotraj držav članic manjša, zlasti med mestnimi in nemestnimi regijami. Po mojem mnenju morajo imeti v takih razmerah nacionalni, regionalni in lokalni organi pomembno vlogo. Zato ne razumem, zakaj je bila možnost, da države članice samostojno povečajo svoje prispevke k regionalnemu razvoju, vnaprej zavrnjena.

Prezgodaj je, da bi določili, kako dolgo bi se morala sedanja politika izvajati. Jasno je, da predstavlja nekaj posebnih izzivov. Vendar moramo preučiti tudi, ali lahko odpravi razlike, tj. ne samo v zvezi s kohezijo na ravni držav članic, ampak tudi na regionalni ravni, znotraj držav članic in med njimi. Ker se to verjetno ne bo zgodilo, je zaželen drugačen pristop, ki državam članicam daje večjo vlogo. Nihče nacionalnih in regionalnih razmer ne pozna bolje kot posamezne države članice. Lahko uvedejo rešitve, s katerimi bodo cilji kohezije na poddržavni ravni dosegljivi.

  Jean-Claude Martinez (NI). – (FR) Gospa predsednica, Evropsko komisijo tako skrbi kohezija znotraj držav članic in med njimi, da je za obdobje do leta 2013 temu namenila 350 milijard EUR.

Sledila bo tudi zelena knjiga, saj je treba v Bruslju vedno, ko se pojavi problem, o tem pripraviti dokument. Problem kohezije med zahodno in vzhodno Evropo, evropskimi vasmi in mesti ali evropskimi dragimi okrožji in soseskami delavskega razreda vsekakor obstaja.

Vendar je vprašanje, čigava je krivda. Gospa predsednica, kdo je kriv za praznjenje vasi, v katerih so skrbeli za vinsko trto in redili živino, v Grčiji, kjer so proizvajali tobak, bombaž in olivno olje? Zaradi koga in zaradi katerih politik je bilo zaprtih na tisoče poštnih uradov na Švedskem ter v Nemčiji in Franciji? Kdo je zaprl podeželske železniške postaje, železnice in materinske domove? Ali v pristaniščih veter uničuje ribiško obrt, možnosti ribičev za preživetje, mala podjetja in ladjedelnice? Ali v Pirenejih in Alpah volkovi napadajo pastirje ali jagnjeta, uvožena z Nove Zelandije?

Vsi poznamo odgovor: zaprtje 90 kmetij na dan v Španiji in Franciji v zadnjih 20 letih je posledica politike mednarodne trgovine, ki sta jo vodili Komisija prek sporazuma GATT in Svetovna trgovinska organizacija. Industrijsko ravnotežje je z valom uvozov porušila dogmatična odprava carinskega varstva.

Zdaj moramo najprej vzpostaviti skladnost med politikami, da se vzpostavi kohezija. Ne moremo imeti neke politike za države AKP, določene v sporazumu iz Cotonouja, potem pa to politiko v Ženevi razveljaviti zaradi trgovine z bananami. Skupnost ne more med letoma 1962 in 1986 prednosti dajati kmetijskim proizvodom, potem pa vse to uničiti s prosto trgovino v okviru krogov pogajanj iz Urugvaja in Dohe.

Kohezija torej zahteva določeno mero skladnosti med izbirami. Gospa komisarka, ali gradimo Evropo ali pa gradimo svet. Ali se osredotočimo na socialne naloge ali pa se osredotočimo na svet.

  Lambert van Nistelrooij (PPE-DE). – (NL) Gospa predsednica, gospa Hübner, to četrto poročilo je edinstveno in posebno, ker se je dobro premislilo o sedanji politiki in ker se razmišlja o novih izzivih, s katerimi se mora soočiti Evropa. Zajema globalizacijo in njene učinke, zajema podnebne spremembe, zajema probleme oskrbe z energijo in demografske izzive. Dobro je, da to počnemo zdaj, zlasti pri pripravi na spomladanski premor v marcu. Gospod Guellec je vse zelo dobro opravil. Navedel je, da se bistvo kohezijske politike ne sme spremeniti, kar je posebej poudarjeno v novi Pogodbi, mora pa se spremeniti vsebina regionalnih zavez in programov.

Ta teden smo preučili tudi lizbonsko strategijo in zdi se mi, da moramo odločno nadaljevati ter jasno prispevati, tako da v ta namen namenimo 60–65 % kohezijskega proračuna. To bo pokazalo v kakšnem obsegu jedro kohezijske politike izpolnjuje izzive novih okoliščin. Pomembno je tudi to, kar je navedeno v poročilu gospe Kallenbach, in sicer, da je ozemeljska kohezija po našem mnenju osrednja funkcija Evropske unije. Globalizacija je osredotočena na številne ključne regije, metropolitanska območja, odgovor Evrope pa je, da je treba deliti znanje ter ustvariti pogoje za podjetništvo v vseh regijah, vključno s podeželskimi območji. To je nov program.

Skupina PPE se je končno uprla uporabi ponovne nacionalizacije kot odgovora na razpravo leta 2013. To vodi k novi skladnosti med raziskavami in razvojem, inovacijsko politiko, notranjim trgom in praktičnimi vidiki Unije, pri čemer se združita gospodarstvo, temelječe na znanju, ki bo tukaj dolgoročno vključeno, ter visoka stopnja zaposlenosti in blaginje v naših regijah.

Z veseljem podpiram tudi pobudo za preglednost, ki jo je predložila gospa Hübner. Ljudje morajo vedeti, kako pomembna je za njih ta politika.

  Iratxe García Pérez (PSE). – (ES) Gospa predsednica, na začetku svojega govora bi se zahvalila gospe Kallenbach in gospodu Guellecu za njuno delo pri teh poročilih, ki vodita k večinskemu sporazumu v odboru za regionalni razvoj.

Evropska kohezijska politika je primer uspešne politike EU, ki je v skladu z načeli, na katerih temelji, in ki je omogočila odpravo neenakosti.

Države, kot je Španija, so s pomočjo kohezijske politike dosegle nesporne rezultate glede konvergence. Zato ponovno potrjujemo njeno vlogo pri krepitvi možnosti držav članic za razvoj in ustvarjanje delovnih mest prek usposabljanja človeškega kapitala.

Vendar moramo tudi priznati, da ozemeljske neenakosti še vedno obstajajo, in zato moramo odločno odgovoriti, če želimo napredovati s politiko, ki se mora soočiti z novimi izzivi, kot sta staranje prebivalstva in praznjenje nekaterih območij, zlasti podeželskih.

Moramo obravnavati preostale izzive, da se zmanjšajo regionalna in medregijska neskladja ter zagotovita gospodarska in tehnološka rast, kar pomeni, da mora biti naš poudarek na skladnosti z lizbonsko strategijo prednostno vprašanje, ne da bi pri tem zanemarjali druge zadeve, kot so demografske spremembe.

Če naj bi regionalna politika EU zagotovila uravnotežen trajnosten razvoj, jo je treba izvajati v tesnem sodelovanju z regionalnimi akterji in z usklajevanjem z drugimi politikami. Prav tako se zavedamo potrebe po spodbujanju posameznih ukrepov za zmanjšanje neskladij med dostopnimi regijami in tistimi s strukturnimi pomanjkljivostmi: gorskimi območji, otoki ali redko poseljenimi območji.

Zato je zaradi prihodnosti bistveno, da se kohezijska politika okrepi z obsežnimi gospodarskimi viri za obvladovanje vseh s tem povezanih izzivov.

Včeraj smo v Parlamentu z veliko večino sprejeli lizbonsko pogodbo in danes moramo pospešiti novo sestavino Pogodbe, vzpostavitev ozemeljske kohezije kot osnovnega cilja EU za napredek pri doseganju boljše prihodnosti za Evropo.

  Jean Marie Beaupuy (ALDE). – (FR) Gospa predsednica, gospa komisarka, gospe in gospodje, rad bi povedal, da sem ob poslušanju vašega odgovora na poročili gospoda Guelleca in gospe Kallenbach, gospa komisarka, pomislil, da mi ni treba ničesar povedati, saj ste tako jasno pokazali, da ste nas popolnoma razumeli.

To je začetna faza in zelo sem zadovoljen ter želim čestitati Parlamentu, ker sta ti poročili, ki sta nastali v tesnem sodelovanju med vami, vašimi sodelavci, našim odborom in našim Parlamentom, ustvarili tako raven povezanosti naših mnenj. Vendar je zdaj treba iti preko te povezanosti, treba je narediti korak naprej v smeri izvajanja. Dosežena kohezija med nami je sicer dobra, vendar mora to prinesti določene rezultate.

Menim, da je to možno z zeleno knjigo, ki jo pripravljamo za jeseni, in rad bi omenil dve meni pomembni stvari, ki sta po mojem mnenju bistveni za izvajanje cele kohezijske politike in leipziške listine, ki ju tako želimo.

Ti dve stvari sta: prvič, nujnost, da se pokaže, kako je treba uskladiti različne politike EU na mestni in primestni ravni, kar ste že omenili in bi rad ponovno močno poudaril. Včeraj zvečer smo obravnavali prebivalstvo. Včeraj popoldne smo obravnavali prevoz. Pred tem smo obravnavali socialna vprašanja. Vključeni so vsi generalni direktorati Komisije, vključeni vsi različni odbori EP… Vse to je treba uskladiti znotraj mikroozemlja mesta in njegove okolice. Pričakujem, da bo na podlagi zelene knjige sprejeto stališče.

Druga stvar. Kako bi lahko mi, Parlament in Komisija, če se o vsem tem strinjamo, uspeli brez podpore evropskih državljanov in vlad? Gospa komisarka, povedal sem vam že, da se moramo zelo potruditi, in vem, da si za to prizadevate v smislu komunikacije, da se vsi naši govori, vsi naši komentarji, vsi naši upi glede kohezije oblikujejo v besede in stavke, ki bodo vlade spodbudile k ukrepanju ter prepričevanju in motiviranju naših sodržavljanov.

Gospa komisarka, to sta glavni dve točki, ki ju pričakujem v zeleni knjigi. Potem ko ste nas poslušali, verjamem, da nam boste pri tem pomagali.

  Wiesław Stefan Kuc (UEN). – (PL) Gospa predsednica, gospa komisarka, eden od temeljnih ciljev Evropske unije je izravnava razlik v razvoju in dohodku posameznih držav ter regij. Te razlike postale izrazitejše v zadnjih letih, ker so se v zadnjih širitvah Uniji pridružile bistveno manj razvite države.

Ocenjuje se, da te države za več kot 15 let zaostajajo za drugimi. Hiter razvoj je edini način, da se razlike izravnajo. To je velik izziv, zlasti ob upoštevanju zmanjšanj finančnih sredstev in omejenih možnostih, ki jih imajo države, ki si prizadevajo narediti korak naprej. Malo verjetno je, da se bo ponovil uspeh, dosežen v Španiji, na Portugalskem, v Grčiji in na Irskem, gotovo pa se to ne bo zgodilo kmalu. Malo verjetno je tudi, da se bomo v bližnji prihodnosti približali Združenim državam in Japonski. Vendar se moramo zavedati, da je začetek vedno najtežji, in moramo se zgledovati po Češki republiki, da vidimo, koliko je mogoče doseči. Pogled naših državljanov na življenje se je spremenil in se še naprej spreminja, kar napoveduje dobro prihodnost. Poleg tega lizbonska strategija določa jasne smernice za naša dejanja.

Na koncu se iskreno zahvaljujem našima poročevalcema za njune trditve. Vidim, da gospoda Martíneza ni več v sejni dvorani, vendar moram dodati, da se nikakor ne strinjam z njegovim posredovanjem.

  Alyn Smith (Verts/ALE). – Gospa predsednica, lepo je videti komisarko tukaj v Parlamentu. Veselimo se, da jo bomo kmalu zopet videli na Škotskem in da bomo še naprej zelo uspešno sodelovali pri tej politiki.

Preden podam svoje kratke pripombe, bi rad ponovil, kar je povedal gospod Guerreiro o podpori ribiškemu sektorju v okviru kohezijske politike. Podprli bomo njegove predloge sprememb in menim, da je ta sektor posebnega strateškega pomena z geografskega vidika.

Rad bi nadaljeval s pozivom poročevalca k boljši statistiki, zlasti za ciljno usmerjanje in spremljanje učinkovitosti programov financiranja. Ko se stvari razvijajo, je precej jasno, da je ciljno usmerjanje na ravni NUTS I, NUTS II ali celo NUTS III precej široko in razpršeno. Pozdravljam ukrepe v okviru prihodnjih virov financiranja v smeri bolj tematske dejavnosti, pa naj gre za program lizbonske strategije, spodbujanje ekonomije znanja, spodbujanje raziskav in razvoja, čezmejno sodelovanje ali podporo ribiškemu sektorju v okviru programa lizbonske strategije.

Verjamem, da je to prihodnost resnično živahne kohezijske politike za Evropsko unijo, ki je največja dragocenost EU. EU je približala našim državljanom in nas je povezala v eno unijo, kjer bi nas držav članice ohranile kot različne države.

Imamo dobre možnosti, da to politiko naredimo še ustreznejšo, in se veselimo, da bomo slišali, kaj bo gospa komisarka povedala o zeleni knjigi.

  Bairbre de Brún (GUE/NGL). – (GA) Gospa predsednica, ti poročili, ki sta bili danes predstavljeni, kažeta nujnost kohezijske politike in kako je treba to politiko izvajati. Uravnotežen regionalni razvoj je zelo pomemben. Poročilo gospoda Guelleca poudarja, da je treba zagotoviti, da so regionalni skladi zadostni in da bodo osredotočeni na učinkovito spodbujanje potreb državljanov in regij. Kohezijsko politiko je mogoče obravnavati le kot orodje za izvajanje lizbonske strategije. Zahvaljujem se poročevalcu.

Irska je imela veliko koristi od kohezijskega denarja in da bodo tudi druge države imele take koristi, je treba zagotoviti, da se spodbujanju regionalnega razvoja in reševanju socialne izključenosti nameni več sredstev. Zmanjšati je treba razlike med državami članicami in tudi razlike znotraj držav članic ter razlike med regijami.

Gospod Guellec poroča o izrednih stopnjah rasti na Irskem, v Španiji, na Portugalskem in v Grčiji med letoma 2000 in 2006. Vendar je poudaril, da je kljub tej rasti veliko neenakosti med regijami znotraj teh držav.

Tudi gospe Kallenbach se zahvaljujem za njeno poročilo in zlasti pozdravljam poudarek na krepitvi vloge lokalnih mestnih organov, da se vsakemu državljanu omogoči dostop do javnih storitev. Obstaja potreba po krepitvi lokalnega vpliva, spoštovanju okolja in visokih standardih javnih storitev, dostopnih vsem, da postane mestno okolje privlačno za delo in življenje.

Trajnostni razvoj je velik izziv v mestih v enaindvajsetem stoletju, pri čemer nam lahko okvir, ki nam ga je danes predstavila gospa Kallenbach, pomaga, da se bomo spopadli s tem izzivom.

  Derek Roland Clark (IND/DEM). – Gospa predsednica, ti dve poročili govorita o neskladjih med podeželskimi in mestnimi gospodarstvi, med bogatimi in revnimi zlasti v vzhodni Evropi ter med prikrajšanimi in ostalo družbo.

Očitno je odgovor, da se ponudi obsežen program kulturnih, gospodarskih in tehničnih sprememb ter socialnega inženiringa. Ugotavlja se uspeh takih programov na Irskem, v Španiji, na Portugalskem in v Grčiji pri omilitvi takih neenakosti ter spodbuja podobne strategije, okvire in akcijske programe, da se ustvari napredek na prizadetih območjih, zlasti v vzhodni Evropi. Zlasti se omenja kohezijske sklade. Prihajamo do bistva. Takim programom v pomoči potrebnim zahodnim državam je bilo v zadnjih nekaj letih namenjenih 65 milijard EUR, vzhodna Evropa pa je še vedno precej revnejša, kot so bile te države kdaj koli. Te subvencije – to namreč so – bodo torej vzete državam, ki jih še prejemajo, pri čemer bo vir vedno bolj omejen, ko bomo začutili negativen gospodarski vpliv iz Združenih držav Amerike.

Žal so za vse njene državljane – tako bogate kot revne – te subvencije v nasprotju z lastnimi cilji, ker so ljudem odvzete pobude in se ustvarja odvisnost.

Če resnično želite pomagati, poslušajte profesorja Buchanana s fakultete London School of Economics. Njegova znanstvena razprava navaja, da „če želimo pomagati revni državi, je trgovina vredna šestkrat več kot pomoč“. Se boste to kdaj naučili? Ali drugače povedano, če v revni državi lačnemu človeku ponudite ribo, bo sit en dan. Če ga naučite loviti ribe, bo sit celo življenje.

  Rolf Berend (PPE-DE). – (DE) Gospa predsednica, gospa komisarka, gospe in gospodje, gotovo ni treba ponovno poudarjati velikega političnega pomena četrtega poročila o gospodarski in socialni koheziji. Glede vseh osnovnih vprašanj se strinjam s poročevalcem in mu čestitam za dobro delo. Upravičeno poudarja, da je mogoče pričakovane nove izzive obravnavati le, če kohezijska politika ostane politika Skupnosti, kar je sicer v skladu s Pogodbo. Zato njegovo poročilo jasno zavrača vse poskuse ponovne nacionalizacije te politike. Vendar je pogoj uravnotežen kohezijski proračun za EU.

Da, na voljo morajo biti zadostna sredstva, da se zagotovi skladen razvoj vseh regij v EU in sooči z novimi izzivi. Vendar je glede izbire besedila v poročilu v zvezi z zahtevo po finančnih sredstvih za kohezijsko politiko za obdobje po letu 2013 stališče drugačno. Kot mnogi moji kolegi tudi jaz menim, da ni prav, da tako zgodaj, leta 2008, poročilo vključuje vnaprejšnje zahteve po večjih finančnih sredstvih za prihodnost, tudi glede na dejstvo, da nam upravičeno očitajo, da ne črpamo vedno pravočasno vseh sredstev, ki so nam že na voljo.

Odbor je zato poiskal dobro kompromisno besedilo, ki velja le za besedilo resolucije, ne pa tudi za uvodne izjave. Zato v uvodne izjave ne smemo vključiti nobenih nasprotujočih si izjav, moramo pa ohraniti skladnost z besedilom „zadostna sredstva za uravnoteženo kohezijsko politiko“.

Končno gre za verodostojnost: v preteklosti je kohezijska politika lahko dosegla trajnosten uspeh in to lahko doseže tudi v prihodnosti, če ima na voljo zadostna sredstva, brez da na tej stopnji pozivamo k večjim finančnim sredstvom. Gospa komisarka, v uvodni izjavi ste omenili zadostna sredstva za soočenje s prihodnjimi izzivi. To je dobra formula.

  Pierre Pribetich (PSE). – (FR) Gospa predsednica, gospa komisarka, gospe in gospodje, manjša mesta gradijo posamezniki, velemesta pa skupnosti. Jean-Jacques Rousseau je bil gotovo naklonjen celostnemu pristopu. To je metoda, ki je neposredno v skladu s tem pristopom grajenja večjih in ne razdrobljenih manjših mest, kot je določeno tudi v teritorialni agendi in leipziški listini.

Zato se želim zahvaliti vsem odgovornim, zlasti gospe Kallenbach, za njihovo odlično sodelovanje pri tej nalogi. Pozdravljam področje uporabe predlogov v zvezi s socialnimi in gospodarskimi vidiki, okoljem, prostorskim razvojem in ozemeljsko kohezijo ter posebno pozornost, namenjeno predlogom, katerih namen je izboljšati poročilo, ki ga je predložila skupina socialdemokratov.

Posvečanje posebne pozornosti ozemeljski in urbanistični razsežnosti politik EU, zlasti prek razvojnih načrtov ter tesnejšega sodelovanja med mestnimi in primestnimi območji, bo iz tega celostnega pristopa izvleklo vse ugodnosti. Vendar se sodelovanje ne sme končati tukaj. Treba je tudi omogočiti odnos ali neke vrste povezavo med podeželskimi, mestnimi in primestnimi območji. Tukaj moram poudariti pomembnost spodbujanja privlačnosti in konkurenčnosti podeželskih območij kot orodja boja proti množičnemu izseljevanju s podeželja.

Če bi bilo treba določiti glavne točke v tem poročilu, bi najprej omenil nujno potrebo po vzpostavitvi integriranih večmodalnih prevoznih mrež, ki jih Evropa podpira, da se izboljšajo infrastrukture, zlasti okolju prijazen prevoz, kot sta kolesarjenje in hoja.

Opredelitev opozorilnih znakov poslabšanja na nekaterih območjih in povečanje prizadevanja za izvajanje politike socialnega vključevanja predstavljata okvir javne politike za učinkovito zmanjšanje neenakosti in preprečitev socialne izključitve.

Postavitev človeka v samo središče graditve infrastrukturnih politik z združevanjem vprašanj mest in ljudi, toliko bolj v sedanjem okviru stanovanjske krize v družbi, kjer nima vsak strehe nad glavo, ter večje poudarjanje dostojnih in cenovno dostopnih stanovanj sta še vedno bistvena ter predstavljata odločilen dejavnik socialnega vključevanja in standardov življenja v mestu v okviru trajnostnega razvoja mest.

Zato pozivam vse moje kolege, da v velikem številu glasujejo za to poročilo, ki prikazuje željo Evropskega parlamenta, da se podpre najmočnejšo obliko ozemeljske kohezije in obsežen celostni pristop, ki nam bo končno omogočil, da skupaj oblikujemo mesta.

PREDSEDUJOČI: GOSPOD MARTÍNEZ MARTÍNEZ
Podpredsednik

  Elspeth Attwooll (ALDE). – Gospod predsednik, težko je izpostaviti samo eno stvar v teh dveh odličnih poročilih, vendar bi rada izrazila posebno zahvalo gospodu Guellecu, ker v tolikšni meri obravnava vprašanje neskladij znotraj regij.

Celo v tistih, ki se jih lahko na splošno opredeli kot sorazmerno uspešne, so nekatere skupine namreč še vedno lahko prikrajšane ali izključene. To bi lahko bilo zaradi njihove lokacije. Značilni primeri so lahko prebivalci otokov ter gorskih, redko poseljenih obmejnih in obrobnih območij. Značilni primeri so lahko tudi skupnosti, ki so odvisne od ribolova, zlasti kadar se nahajajo na ravnokar omenjenih območjih. Zato tudi jaz močno upam, da bo Parlament odobril predloga sprememb 19 in 20, ki želita okrepiti njihov položaj.

Vendar sta prikrajšanost in izključenost mogoči tudi na izrazitejše socialni ravni. Mislim na projekt doma v Aberdeenshiru, ki se je imenoval Can-Do. Ljudem z učnimi težavami je zagotovil zaposlitev, tako da so ločevali pločevinke in steklenice za reciklažo. Ni bil več upravičen do evropske podpore, ko so bila sredstva za tekoče obdobje prenesena na dele države, kjer je bilo več pomanjkanja. Vendar zadevnim ljudem še vedno prav toliko grozi socialna izključenost, kot jim je prej.

Oba primera kažeta, da moramo, če želimo usmeriti sredstva k tistim, ki jih potrebujejo, razviti bolj prefinjen pristop k opredeljevanju te potrebe. Komisijo prosim, naj nameni posebno pozornost pozivu v poročilu k izboljšanju statističnih orodij, da se omogoči natančnejša izmera obsega kohezije in boljša ocena prispevkov lokalnih ukrepov, katerih cilj je doseganje kohezije. Taka orodja bi nam tudi omogočila, da se opredeli dejanske primere prikrajšanosti in odloči, kateri je najboljši način za njihovo reševanje.

  Andrzej Tomasz Zapałowski (UEN). – (PL) Gospod predsednik, kohezijska politika odločilno prispeva k integraciji družb znotraj Unije, kot je poudarjeno v poročilu. Kljub temu je upravnih in postopkovnih ovir, ki preprečujejo, da bi regije s slabimi infrastrukturami dosegle stopnjo razvitih regij, vedno več.

Komu naj bi tako zapleten postopek za aktiviranje finančnih sredstev pomagal? Navsezadnje bi se lahko v primeru cestne infrastrukture sredstva nakazala neposredno ustreznim oddelkom lokalnih organov, ki so pod nadzorom institucij v državah članicah. Na gradnjo ali popravila ne bi bilo treba čakati več let.

Jasno je, da se morajo za posameznike, odvetniške pisarne in združenja uporabljati druga načela. Če resnično želimo nekaj doseči v manj razvitih regijah, moramo pomoč usmeriti v proračune lokalnih organov, tudi če ne vložijo svojih sredstev, saj si včasih ne morejo privoščiti niti majhnega prispevka, ker so tako revne.

  Jan Olbrycht (PPE-DE). – (PL) Gospod predsednik, gospa komisarka, poročilo gospoda Guelleca predstavlja stališče Evropskega parlamenta o četrtem poročilu o gospodarski in socialni koheziji. Vsebuje informacije in analizo v zvezi z učinkovitostjo kohezijske politike. Na podlagi sprejetega postopka predstavlja prvo fazo razprave o kohezijski politiki v novem programskem obdobju. Zato poročilo gospoda Guelleca predstavlja predloge in mnenja o analizi.

Razprava o prihodnosti kohezijske politike mora upoštevati nove okoliščine in izzive. Stalno izvajanje lizbonske strategije, podnebne spremembe, spremembe energetske politike in upoštevanje posledic procesov preseljevanja pomenijo, da se Evropska unija srečuje z novimi izzivi. Vse to tudi pomeni, da je treba sprejeti ukrepe za zmanjšanje novih neskladij v razvoju. Jasno je, da se pojavlja vprašanje, katere ukrepe je treba financirati iz skupnih sredstev in katere je treba sprejeti kot politiko Unije.

V razpravi o prihodnosti kohezijske politike se navezujemo na razpravo o prihodnosti Evropske unije. Pogosto govorimo o tako imenovani Uniji ukrepov ali Uniji rezultatov ter o Uniji, ki jo državljani cenijo in sprejemajo.

Hkrati se zavedamo, da tako imenovani izvajalci reform spodbujajo nove rešitve, kot je na primer ponovna nacionalizacija kohezijske politike. To bi dejansko pomenilo izničenje politike solidarnosti. Moramo upoštevati, da države članice izvajajo svoje notranje politike za zmanjševanje neskladij ter da to počnejo neodvisno od evropskih finančnih sredstev in pri tem črpajo svoja sredstva. Zato so se bogatejše države izkazale za najbolj uspešne. Ponovna nacionalizacija bo pomenila omejevanje kohezijske politike in ji moramo nasprotovati. Če torej želimo ustvariti tako imenovano Unijo rezultatov ali Unijo ukrepov, moramo okrepiti kohezijsko politiko.

  Evgeni Kirilov (PSE). – Gospod predsednik, četrto kohezijsko poročilo nudi dokaze o pozitivnih učinkih kohezijske politike EU, zato mora ta še naprej pomagati svojim regijam pri doseganju gospodarske in družbene blaginje ter konvergence.

Zdaj obravnavamo nove izzive in dogovorili smo se, da je treba naše prizadevanje usmeriti v reševanje teh izzivov. Kljub temu bi rad poudaril problem, ki smo ga obravnavali julija 2007 v obliki resolucije, ki je bila sprejeta o najrevnejših regijah EU. Žal temu pomembnemu vprašanju ni bila namenjena dodatna pozornost. Tako kot je bila posebna strategija za najbolj oddaljene regije, sta zdaj potrebna prednostna obravnava in strateški pristop za najmanj uspešne regije, da se odpravijo njihove specifične težave, ki so kombinacija družbenogospodarskih težav ter ozemeljskih in prostorskih značilnosti. Upam, da bo komisarka to vprašanje obravnavala v zeleni knjigi.

Zato odločno podpiram prihodnje izvajanje kohezijske politike v njenih treh razsežnostih – gospodarski, socialni in ozemeljski – kar bi lahko bil dober primer načela solidarnosti Evropske Unije.

  Marian Harkin (ALDE). – Gospod predsednik, najprej želim čestitati obema poročevalcema. Poročilo gospoda Guelleca poudarja dejstvo, da se kljub gospodarski konvergenci, do katere prihaja med državami članicami, povečujejo regionalna in lokalna neskladja.

Te razmere zadevajo samo bistvo kohezijske politike ter jasno kažejo, da je treba v vse politike in zlasti v lizbonsko strategijo vključiti pomembno ozemeljsko razsežnost. Take razmere so se pojavile tudi na Irskem, kjer je bila dosežena konvergenca glede na povprečje EU – povprečje je bilo celo preseženo – gospodarske razlike med regijami pa se večajo. Izredno pomembno je, da se te razlike ne večajo še naprej, in eden od načinov, da se to zagotovi, je povečanje naložb v inovacije, raziskave in razvoj v tistih regijah, ki zaostajajo.

Rada bi se zahvalila gospodu Guellecu, da je vključil moj predlog o pomembnosti socialnega kapitala pri spodbujanju regionalne gospodarske rasti. Vsi se zavedamo vloge fizičnega, naravnega in človeškega kapitala kot podlage gospodarske rasti in razvoja. Dodano vrednost pa daje socialni kapital, ki je prikrit vir, ki se nahaja znotraj in med sodelujočimi skupinami. Podatki iz priročnika ZN, ki se navezujejo na veliko število držav, kažejo, da je prispevek socialnega kapitala h gospodarski rasti 5 % BDP.

Na koncu bi odgovorila na pripombo gospoda Clarka, ki je predlagal „trgovino namesto pomoči“, da v EU izvajamo oboje – trgovino prek enotnega trga in usmerjeno pomoč, kjer je potrebna. To je najboljše od obeh svetov.

  Bogusław Rogalski (UEN). – (PL) Gospod predsednik, gospa komisarka, poročilo je tako obsežno, da bom komentiral le nekaj vprašanj.

Eden od glavnih izzivov pri razvoju Unije je hitro širjenje pozidanih območjih skupaj s porabo energije, prevozom in demografskimi spremembami, kot je praznjenje nekaterih delov Unije ter večanje neskladij med bogatimi in manj bogatimi območji. Celostna razvojna politika, osredotočena predvsem na posodobitev infrastrukture, izboljšanje energetske učinkovitost ter uvajanje poceni in okolju prijaznega prevoza, bo prispevala k zagotavljanju kontinuitete v tem sektorju.

Drug cilj zadevne strategije mora biti osredotočenje na razvoj podeželskih območij, da bodo bolj konkurenčna, s čimer se bo upočasnilo odseljevanje s teh območij, kar je za nove države članice izredno pomembno. Rad bi opozoril tudi na pomembnost sodelovanja med mestnimi in podeželskimi območji, da se spodbudi razvoj ozemlja kot celote. Dostop do informacij in komunikacijske tehnologije mora imeti ključno vlogo pri ustvarjanju ozemeljske kohezije in razvoju posameznih območij, tukaj pa je trenutno tudi naš največji problem.

  Markus Pieper (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, kar zadeva poročilo gospe Kallenbach in leipziško listino, moramo v evropskem okviru obsežneje upoštevati prostorsko načrtovanje. Vendar ali to zahteva nove evropske pristojnosti v zvezi s stanovanjsko politiko in prostorskim načrtovanjem? Po mojem mnenju za tem stoji zelo velik vprašaj. V zvezi s poročilom gospoda Guelleca in zlasti možnosti za prihodnjo strukturno politiko so regionalni izzivi, ki jih prinaša globalizacija, demografija, podnebne spremembe, migracija itd., vsi pravilno opisani. Enako velja za politični vidik.

Držati se moramo preverjenih in preskušenih ciljev strukturne politike, katerim moramo dodati nove elemente. Pozdravljam celostni pristop, ki ga zagovarja poročevalec, tudi kar zadeva izzive, ki se pojavljajo v odnosu do razvoja podeželja. Kljub temu se moramo po splošnem načelu osredotočiti na večjo evropsko dodano vrednost teh programov. Pri kohezijskem financiranju, financiranju za inovacije in nadnacionalnem financiranju mora Evropa zagotavljati pomoč le, kjer lahko zares ustvarimo trajnostni evropski prispevek.

Za doseganje uspeha v prihodnosti moramo tudi bolj strogo preučevati doslej uporabljene instrumente. Enkratna subvencija za izvajanje ne ustvari nikakršne evropske dodane vrednosti, medtem ko jo dolgoročna razširitev raziskav, izobraževanja in infrastrukture prav gotovo. Izboljšamo lahko le učinkovitost strukturne politike prek večje preglednosti v uporabi sredstev in prek finančnega vzvoda, na primer s financiranjem posojil in številnejšimi javno-zasebnimi partnerstvi.

Čeprav gotovo nismo izkoristili vseh naših možnosti pri tem, ne morem podpreti močnega poziva poročevalca k večjim sredstvom od leta 2014 naprej. Najprej moramo oceniti sedanje obdobje in učinkoviteje usmeriti naše instrumente proti izzivom, kot so podnebne spremembe in demografija. Nato lahko začnemo s povpraševanjem po proračunskem prispevku.

Neizpolnjen ček za prihodnost, ki se zdaj zahteva v poročilu, se ne more jemati resno. Zato vas prosim, da pri glasovanju podprete naš predlog spremembe.

  Emanuel Jardim Fernandes (PSE). – (PT) Gospod predsednik, gospa komisarka, najprej čestitam poročevalcu in poročevalki v senci iz moje skupine, gospodu Guellecu in gospe García, za kakovostno poročilo in njuno odprtost do dialoga o koheziji.

Poročilo pravilno in upravičeno priznava velika prizadevanja (zlasti na Portugalskem, v Španiji, Grčiji in na Irskem) v smislu rasti in konvergence. S temi prizadevanji je treba vseeno nadaljevati in jih razširiti v tistih državah, v katerih solidarnosti in kohezije najbolj primanjkuje, in v nekaterih regijah tistih držav, v katerih postopek ocenjevanja premoženja ni odvisen le od BDP, ampak upošteva tudi druga merila.

V zvezi s tem sem pripravil prispevke, katerih cilj je jasno priznavanje izoliranosti in oddaljenosti kot dejavnikov zaviranja razvoja. Zlasti v skladu s členom 299(2) Pogodbe ES in kot je izjavila komisarka Hübnerjeva, so težave v zvezi z dostopnostjo ena od glavnih ovir pri razvoju. Zato je bistvena prilagoditev politik Skupnosti, da se upošteva ta omejenost, ki izhaja iz izoliranosti in oddaljenosti.

  Samuli Pohjamo (ALDE). – (FI) Gospod predsednik, gospa komisarka, k tej razpravi bi želel doprinesti stališče s severa. Pomembno je, da se stalne težave severa – dolge razdalje, mrzlo podnebje in redka poseljenost – upoštevajo v prihodnosti kot dejavniki, ki potrebujejo podporo tako kot težave gorskih predelov in otokov.

Koristno je vedeti, da severne regije ustvarjajo dodano vrednost področjem, kot so rudarstvo, predelava lesa in turizem. Raziskave na severu in nove tehnološke aplikacije v sodelovanju z univerzami, podjetji, javnim sektorjem in potrošniki stalno ustvarjajo nove in pomembne inovacije, zaradi katerih ima koristi celotna Evropa.

Vse opozarjam na priložnosti, ki jih ponuja kombinacija strategije za Baltik in severne dimenzije pri uporabi energetskih virov v regiji Barentsovega morja.

Nazadnje čestitam poročevalcema za izvrstni poročili in se zahvaljujem komisarki Hübnerjevi za njeno zanimanje za najsevernejši del Unije.

  Emmanouil Angelakas (PPE-DE). – (EL) Gospod predsednik, gospa komisarka, tudi jaz čestitam poročevalcema za zelo pomembni poročili.

Kohezijska politika je pomembna, ker je prispevala k gospodarskemu in socialnemu razvoju številnih regij. Zmanjšala je vrzeli med regijami, regije približala normi in zmanjšala razlike med njimi.

Čaka nas še veliko dela. Enoten razvoj ni bil dosežen. Obstajajo razlike, ki so v veliko primerih pomembne. Vsako misel na ponovno nacionalizacijo kohezijske politike je treba zavrniti. Pridružile so se nove države članice z regijami, ki so zelo oddaljene od norme. Izraz „ozemeljska kohezija“, opisan v lizbonski pogodbi, je treba še naprej obravnavati in dodatno analizirati.

Končno, posebno pozornost je treba nameniti izoliranim regijam in otokom, kot v primeru Grčije, kjer bo kohezijska politika znatno pomagala lokalnemu prebivalstvu, da ostanejo, najdejo zaposlitev, imajo dostop do nove tehnologije in poklicnih priložnosti ter izpolnijo normo Skupnosti.

Iz teh razlogov so izrazi v poročilu o ozemeljski koheziji pravilni: financiranje bo treba zagotoviti in povečati tudi za obdobje po letu 2013. Izzivi so veliki in kohezijska politika ne sme zaostajati ali se zadrževati zaradi finančne neustreznosti, kadar vse stranke priznajo njeno koristnost.

Ob zaključku pozdravljam današnje izjave komisarke Hübnerjeve in odločnost Komisije pri napredku kohezijske politike. Z zanimanjem pričakujemo zeleno knjigo in njene sklepe.

  Andrzej Jan Szejna (PSE). – (PL) Gospod predsednik, gospa komisarka, zmanjševanje socialnih in gospodarskih razlik med evropskimi regijami je temeljni cilj Evropske unije. Naš cilj je ustvariti Evropo, v kateri so vse regije enakovredne.

Po zadnjih širitvah je vse bolj potrebno, da okrepimo cilj kohezije. Pri sedanji stopnji gospodarske rasti bodo po nekaterih ocenah države, kot so Poljska, Bolgarija in Romunija, potrebovale več kot 15 let, da bodo dosegle stopnjo BDP, ki je enaka 75 % povprečja za Unijo.

Izčrpna uporaba strukturnih skladov v skladu z zakonodajo Skupnosti je osnovni pogoj za zmanjšanje socialnih in gospodarskih razlik med evropskimi regijami. To velja zlasti za nove države članice. Te se soočajo z veliko težavami. Na primer, poljski lokalni organi so se nedavno morali spopasti s težavami, ki jih je povzročilo stalno padanje vrednosti eura v odnosu do poljske valute in tako zmanjševanje dejanske vrednosti sredstev Unije, dodeljenih za izvajanje regionalnih projektov, ki so že bili potrjeni.

Poleg tega se stroški dela in proizvodnje v Evropi stalno povečujejo, kar povzroča porast stroškov naložb, ki se financirajo iz virov Unije, ter realno zmanjšanje vrednosti teh skladov. Zato je ogroženih veliko projektov Unije.

  Sérgio Marques (PPE-DE). – (PT) Gospod predsednik, gospa komisarka, gospe in gospodje, najprej poudarjam izjemno delo gospoda Guelleca ter razumen in odločen način, na katerega je poudaril in zagovarjal optimizacijo in okrepitev politike solidarnosti po letu 2013 v razmerju do evropskih regij.

Resnica je, da smo s tem poročilom bolje kot z oceno učinka kohezijske politike 2000–2006 odprli razpravo o vrsti kohezijske politike, ki si jo želimo za obdobje po letu 2013. Skladno s tem moram dati eno pripombo glede sedanjosti in tri glede prihodnosti.

Moja prva pripomba, kot kaže četrto poročilo, je, da ostaja kohezijska politika bistvena za zmanjševanje razlik med stopnjami razvoja različnih regij in spodbujanje regij z najbolj omejenimi možnostmi, ki zaostajajo, ali z drugimi besedami za ustvarjanje Evropske unije, ki je bolj usklajena in dejavna ter ima večji občutek za solidarnost. Poleg tega bistvenega cilja vseeno ne smemo pozabiti, da je kohezijska politika odločilno prispevala k oblikovanju in razširitvi notranjega trga, k uspehu uspešnih širitev, ustvarjanju in utrjevanju enotne valute ter vse večji identifikaciji državljanov v Evropski uniji.

Moja druga pripomba je, da mora kohezijska politika zdaj popraviti svojo vlogo, ki se poveča in okrepi z novo ozemeljsko razsežnostjo za kohezijo, vključeno v lizbonsko pogodbo, pri čemer se izkoristi raznolikost in dopolnilnost ozemelj ter trdno usmeri na policentrični razvoj Evropske unije.

Poročilo gospe Kallenbach, kateri čestitam, ponuja nekaj dobrih smernic v zvezi s tem.

Tretja pripomba je, da mora kohezijska politika čim bolj obsegati sedanje izzive in se nanje odzivati, kot so izzivi globalizacije, migracije, staranje prebivalstva, podnebne spremembe, energetska raznolikost, raziskave in tehnološki razvoj. Za skladnost moramo zato razmisliti o večjih sredstvih za okrepljeno regionalno politiko.

Nazadnje, nova perspektiva za najbolj oddaljene regije bo potrebna za zagotovitev, da se bodo te dobro počutile na evropskem območju. Ključno bo iskanje novih odgovorov na resne težave, kot so izolacija, pomanjkanje dostopnosti in konkurenčne pomanjkljivosti, s katerimi se te regije soočajo.

  Gábor Harangozó (PSE). – (HU) Hvala, gospod predsednik. Gospa komisarka, gospe in gospodje, čestitam gospe Kallenbach in gospodu Guellecu za njuni izvrstni poročili, ki sta temelja v razpravi o kohezijski politiki.

Obstajajo velike razlike v razvoju naših regij, vendar če to temeljiteje preučimo, obstajajo še večje vrzeli med posameznimi območji znotraj regij. Nismo uspeli ustrezno odpravljati revščine na podeželju in v okviru kmetijske politike uskladiti tista območja, ki so zaostala. Na tem območju obstaja potreba po veliko večjem prizadevanju v okviru prenovljene celostne kohezijske politike, ki lahko obrne negativne procese na vse bolj revnih območjih.

Sinergijo med kohezijo in okrepitvijo konkurenčnosti je treba okrepiti, ker ne moreta biti medsebojno podrejeni. Pojavili so se novi izzivi, kot je staranje prebivalstva ali celo vprašanji energetske učinkovitosti in podnebnih sprememb, kateri moramo prav tako obravnavati. Iz tega razloga je ključna okrepitev kohezijske politike, njeno postavitev na nacionalno raven pa moramo zavrniti. Če solidarnost in kohezijo postavimo v središče evropskega projekta, bo Unija resnično močna in konkurenčna. Hvala za vašo pozornost.

  Miroslav Mikolášik (PPE-DE). – (SK) Gospe in gospodje, dobro načrtovan in odgovoren razvoj mest postaja izjemno pomemben, zlasti do izzivov, kot so preobremenjenost mestnih prometnih omrežij, okoljska škoda in razvoj podeželja. Zato zelo spoštujem sprejetje teritorialne agende in leipziške listine.

Mesta imajo edinstveno odgovornost za varstvo podnebja: to varstvo mora biti prednostna naloga na vseh političnih ravneh. Mesta lahko pomagajo rešiti slabe prometne razmere in znižati svetovne emisije, ki povzročajo učinek tople grede, na primer z medsebojnim povezovanjem različnih vrst prevoza in razvojem infrastrukture za kolesarje in pešce. Predlagal bi tudi, da mesta dajo prednost energetsko učinkovitim stavbam in uporabljajo že obstoječe stavbe za nove namene namesto oblikovanja novih gradbišč.

Želel bi poudariti, da pri uresničevanju kohezijskih ciljev niso uspešne le velemestne regije, ampak tudi primestna in podeželska območja. Zato pozivam Komisijo, da spremlja take uspešne projekte in na njihovi podlagi pripravi model razvoja za manjša in srednje velika mesta zunaj velemestnih območij. Kljub sorazmerni majhnosti Evrope je ena od njenih značilnosti Evrope geografska raznolikost. Zato se je treba zavedati edinstvenih regionalnih značilnosti in posledičnih razlik ter ljudem iz različnih regij dati priložnost za izkoristek edinstvenih priložnosti in potencial, ki ga ponujajo regije, v katerih živijo. Zame je tudi zelo pomembno, da se med politične cilje vključi potreba po rešitvi ozemeljskih vprašanj, ki se nanašajo na otoke in gorska območja, obmejne regije in redko poseljene regije, tako da se kakovost življenja ljudi, ki tam živijo, prav tako izboljša.

Nazadnje poudarjam, da mora razvoj mest upoštevati celostno in dobro usklajeno strategijo, ki jo na vseh ravneh podpirata vlada in zasebni sektor.

  Miloš Koterec (PSE). – (SK) Hvala, gospod predsednik. Razpravljamo o četrtem poročilu o gospodarski in socialni koheziji in poročilih gospe Kallenbach in gospoda Guelleca v času, ko se pojavljajo prve teme za proračunski načrt 2014–2020.

Poročili bi želel povezati in poudariti pomen take povezave. Ne skrbi me, da bi se financiranje kohezijske politike izključilo iz proračunskega načrta, vendar ne bi želel, da bi se obseg teh sredstev med obdobjem naslednjega proračuna zmanjšal. Kot sta poročevalca pravilno poudarila, poleg tega še vedno obstajajo glavne regionalne razlike, vključno s strukturnimi težavami, in ker se je ta položaj zaradi širitve poslabšal, je treba to obravnavati, pri čemer se večji poudarek nameni temu poglavju proračuna.

Kot poročili utemeljeno poudarjata, je položaj tako zapleten, da ga ne moremo rešiti na ravni Komisije. Čeprav imajo vlade držav članic pri tem pomembno vlogo, je vse bolj jasno, da težave ne bo mogoče rešiti brez sodelovanja regionalnih in lokalnih organov. Njihova vloga ni le v sinergiji med njimi in vlado v postopku sprejemanja odločitev o vprašanjih razvoja na njihovih ozemljih, ampak tudi v odgovornosti za ta razvoj ter nenazadnje pri zagotavljanju povratnih informacij o napredku razvoja in kohezije.

Kdo lahko zagotovi več informacij o dejanskem razvoju v regiji, če niso to ljudje, ki tam živijo? Zato pozivam Komisijo, da vključi v proces spremljanja makroekonomske kazalnike, vendar za inovativnost in črpanje teh informacij ...

(Predsednik je prekinil govornika.)

  James Nicholson (PPE-DE). – Gospod predsednik, najprej želim čestitati poročevalcema za izjemni poročili. Želim povedati, da razumem navdušenost poslancev iz novih držav članic. Vem, da ni lahko zadovoljiti volivcev v vaših državah članicah, vendar ste zdaj del Evropske unije in tako kot ostali včasih ne boste dobili vsega, kar bi želeli ali hoteli.

Tistim, ki se le igrajo z besedami, moram povedati, da je razlika med večjimi sredstvi in zadostnimi sredstvi zares majhna. Gotovo bom podprl izraz „zadostna sredstva“.

Včasih je koristno priznati svoj dosežek in ga unovčiti. Tokrat osebno podpiram besedo „zadosten“, zlasti kadar se veliko sredstev na teh območjih ne porabi. Želim le, da bi moja regija imela pol toliko sreče, ki je nikoli nismo imeli pri doseganju take pomoči. Zdaj smo celo precej zaostali za nekaterimi državami, o katerih govorimo.

  Stavros Arnaoutakis (PSE). – (EL) Gospod predsednik, gospa komisarka, tudi jaz čestitam poročevalcema za izjemno delo pri teh dveh poročilih.

Evropski parlament ponovno potrjuje svoje jasno stališče glede pomembnosti in vloge kohezijske politike, ki približuje Evropo njenim državljanom. To je politika z zelo jasno dodano vrednostjo za celotno EU. V prihodnosti je treba to politiko ohraniti in okrepiti zahtevana sredstva.

Obe poročili kažeta na ta pristop. Želim poudariti pomen:

– partnerstva in sodelovanja lokalnih organov zlasti na vseh ravneh,

– sinergij med politikami Skupnosti, zlasti kohezijske politike in politike za razvoj podeželja,

– politik načrtovanja in ukrepov, ki spodbujajo policentrični razvoj ozemelj EU s posebnim poudarkom na podeželju,

– pomembne mogoče vloge manjših in srednje velikih mest ter nazadnje

– boja proti neenakostim znotraj regij, brezposelnosti mladih in visokim stopnjam revščine, ki je prisotna v številnih regijah EU.

  Rumiana Jeleva (PPE-DE). – (BG) Ne glede na obstoječa različna stališča se spomnimo razloga za obstoj kohezijske politike in njenih ciljev, tj. vključevanje upanja na večjo blaginjo in boljšo prihodnost za vso Evropo.

Vsi Evropejci si prizadevajo za boljše življenje in kohezijska politika je instrument, s katerim jih lahko v teh prizadevanjih podpremo. Spomnimo se, da je v Evropski uniji veliko razlik in finančna sredstva se hkrati običajno zmanjšujejo.

Zato menim, da je treba kohezijsko politiko okrepiti in spodbuditi. Prav tako menim, da je koristno zagotoviti njeno optimalno izvajanje. Nekateri postopki in predpisi so še vedno preveč zapleteni in verjetno iz tega razloga neučinkoviti. Postopek, kot je celotna revizija kohezijske politike, lahko prispeva k njeni splošni izboljšavi v korist vseh Evropejcev.

Nazadnje ponavljam pomembno vlogo kohezijske politike za najmanj razvite regije. Državljani, ki živijo na teh območjih verjamejo v podporo EU. Ne smemo jih razočarati.

  Jamila Madeira (PSE). – (PT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, kohezijska politika, ki je najboljša politika Skupnosti, ima ključno vlogo pri uresničevanju Evrope, ki ponuja solidarnost in je približana vsem ljudem. Gre za jasno izražanje pomembnosti Unije za vsakodnevno življenje vsakega evropskega državljana.

Širitev na 27 držav je prinesla spremembe v naravi Evrope. Cilji, ki se zdaj določajo, so drugačni od ciljev iz časa nastanka. Izzivi, na katere se moramo zdaj odzvati, kot so globalizacija, zmanjševanje prebivalstva, dezertifikacija nekaterih regij ali podnebne spremembe, skupaj z večjo pogostostjo in obsegom naravnih nesreč, so veliko bolj zahtevni in potrebujejo večje prizadevanje z naše strani.

Inovacije tudi prispevajo k novim ciljem te politike, vendar se kljub soočenju z večjimi izzivi in večjo Unijo njen proračun ni sorazmerno povečal. Vseeno se je v imenu solidarnosti ta prilagodil, kar je povzročilo, da se na primer regije, predhodno pod Ciljem 1, zdaj obravnavajo kot premožne regije, ki niso upravičene do sredstev zaradi statističnega učinka.

Zato je nujno, da se prek dostopa do ustreznega proračuna zmanjšajo razlike, pri čemer nekatere regije v tej veliki Uniji niso prepuščene usodi.

Sprejetje lizbonske pogodbe je povečalo to potrebo in se odločno vključilo v zakon o ozemeljski koheziji, kar je najpomembnejši vidik kohezijske politike. Bistveno je, da ta politika obravnava gospodarsko in socialno kohezijo ter tudi solidarnost med regijami ...

(Predsednik je prekinil govornico.)

  Catherine Stihler (PSE). – Gospod predsednik, pozdravljam priložnost, da lahko na kratko spregovorim o prihodnosti kohezijske politike, ki je ključnega pomena za stare in nove države članice.

Tesno sodelujem s škotskimi lokalnimi državnimi organi v zvezi z njihovimi skrbmi in bila sem zadovoljna, da je konvencija škotskih lokalnih organov nedavno pozdravila osnutek pogodbe EU, kar zadeva lokalno državo. Pogodba priznava načelo lokalne samouprave kot tudi ozemeljske kohezije.

Zame ni bilo presenetljivo, da je bila regionalna politika med petimi ključnimi področji, katera sem nedavno obravnavala s konvencijo škotskih lokalnih organov. V okviru zmanjšanih strukturnih sredstev in skladov EU je treba, kot je povedalo več govornikov, sredstva za regionalni razvoj bolje usmeriti na lokalna območja in lokalne organe, ki morajo biti ključni vročevalci teh sredstev. Poročilo gospoda Guelleca krepi vlogo lokalnih organov pri posredovanju strukturnih skladov – navsezadnje pozabljamo na nevarnost, da so vsi politiki lokalni.

  Maria Petre (PPE-DE). – (RO) Gospod predsednik, gospa komisarka, poročili, o katerih razpravljamo in za katera čestitam obema poročevalcema, po mojem mnenju postavljata nekaj izjemno pomembnih vprašanj: vprašanje partnerstva med mestnimi in podeželskimi območji za uravnotežen in trajnosten razvoj celotnega ozemlja, vprašanje neurejene razširitve mestnih naselij, ki ustvarja razdrobljenost pokrajine, ter stalno izgubo zemlje.

Vse te stvari so skupaj s podnebnimi spremembami in odseljevanjem s podeželja izzivi, ki jih moramo upoštevati na evropski ravni in ravni lokalnih uprav, ki upravljajo te politike.

Kot romunska članica Parlamenta zelo podpiram zamisel, da nimajo le metropolitanska območja možnost za inovacije, in pozivam Komisijo, da dela intenzivneje v smeri priprave razvoja za manjša in srednje velika mesta na podeželju.

  Lidia Joanna Geringer de Oedenberg (PSE). – (PL) Hvala, gospod predsednik. Četrto poročilo o gospodarski in socialni koheziji je podrobnejše o svojih prehodnih poročil. Temelji na številnih kazalnikih in zagotavlja koristne primerljive podatke, ki se nanašajo na države, kot so Združene države, Japonska, Kitajska in Indija.

Od svojega začetka je kohezijska politika imela pomembno vlogo pri krepitvi sposobnosti vseh držav članic za spodbujanje usklajenega razvoja in ustvarjanja novih in stalnih delovnih mest. Za ocenjevanje rezultatov kohezijske politike v novih državah članicah Unije je še prezgodaj, vendar obstaja razlog za zaskrbljenost glede očitnih zamud pri uporabi sedanjega strukturnega financiranja v teh državah. Konvergenca med državami pogosto zakrije velike razlike med regijami in znotraj njih. Regionalne in lokalne razlike se pojavljajo na veliko območjih in vplivajo na zaposlovanje, produktivnost, prihodek, raven izobrazbe in možnosti za inovacije.

Vključevanje v družbo in politiko enakih možnosti je treba upoštevati na vsaki stopnji izvajanja projektov, sprejetih na področju kohezije. Verjamem, da bodo zaradi prihodnje revizije finančnega okvira na voljo proračunska sredstva, ki so potrebna za uresničitev ambicioznih izzivov nove kohezijske politike za razširjeno Unijo, za zagotovitev, da vsi državljani ...

(Predsednik je prekinil govornico.)

  Daniel Dăianu (ALDE). – Gospod predsednik, pozdravljam obe poročili in hkrati opozarjam na nasprotujoče si stališče, ki povezuje selitev industrije v EU ter strukturno politiko in politiko kohezijskih skladov.

Strukturni skladi se lahko obravnavajo kot celotna subvencija, ki jo zagotovi EU za manj razvita območja. Ali naj razumemo, da v to regionalno kohezijsko politiko dvomijo vodilni politiki v vodilnih državah članicah EU? Kaj bi se moralo zgoditi? Ali naj območja v manj razvitih državah EU ustavijo razvoj infrastrukture zaradi strahu pred obtožbami o nepošteni konkurenci?

Sklicujem se na članek iz časopisa Financial Times, objavljen prejšnji ponedeljek, v smislu da tržno gospodarstvo ne sme biti zmešnjava. Javne politike imajo svojo vlogo in ne obstajajo le zaradi socialnih razlogov. Vseeno moramo ostati mirni, ker na svetu ni nezmotljivega lokalnega ali nacionalnega gospodarstva, in ne glede na to, kako močno verjamemo v socialno pravičnost, vsi državljani ne morejo biti zmagovalci ob istem času, na istem kraju in neprenehoma.

  Antonio De Blasio (PPE-DE). – (HU) Gospod predsednik, gospa komisarka, hvala za besedo. O pomembnosti in uspehu kohezijske politike ni dvoma. Menim, da je to podprto s poročilom, za katerega čestitam poročevalcu.

Njegov cilj je ustvariti dejansko uskladitev, vendar je ključno, da se zneski, dani na stran, za to učinkovito uporabijo. Prepričan sem, da projekt, ki čaka na izvajanje, glede na dejstvo, koliko materialne vsote smo zanj dali na stran, ni veliko vreden, vendar se vrednost skriva v njegovi učinkovitosti.

Učinkovitost se lahko izmeri na dva načina: kako deluje uskladitev in kako dobro se zneski sredstev uporabijo za podobne zadeve v posameznih državah. Navsezadnje dani projekt v državi članici ne more prejeti večkratnega zneska drugega projekta. Želel bi opozoriti na to merilo in v prihodnosti na dejstvo, da je učinkovitost podlaga za krepitev kohezijske politike. Najlepša hvala.

  Wolfgang Bulfon (PSE). – (DE) Gospod predsednik, kdaj državljan potrebuje solidarnost Evrope? Kdaj država članica potrebuje solidarnost Evrope? Prav gotovo najprej v času naravne nesreče. Zato se mi zdi nerazumljivo, da sklep, ki ga je Parlament sprejel leta 2006 za prilagoditev solidarnostnega sklada – kot določa odstavek 45 poročila o koheziji – še ni bil izveden. Zato pozivam Parlament in Komisijo, da izvedeta pritisk na Svet za hitro rešitev tega vprašanja, dokler ne pride do nove nesreče, to lahko zagotovim.

  Zita Pleštinská (PPE-DE). – (SK) Če se želi kohezijska politika izvajati uspešno, morajo obstajati lokalni akterji, sposobni ukrepanja, ki so zmožni usmeriti svoja prizadevanja in najbolje izkoristiti evropska sredstva. Zaradi tega morajo države članice decentralizirati upravo, povečati upravne zmožnosti na regionalni ravni in zmanjšati prekomerno birokracijo v upravljanju kohezijske politike.

Čeprav se s procesom razdeljevanja sektorjev v skupine in inovacijska središča, s čimer imajo jasne koristi večji sektorji in njihovi sosednji sektorji, lahko odkrijejo številna območja vključevanja, je učinkovita, enostavna in prostorska podpora za manjše sektorje v pomanjkanju. Na Slovaškem bodo številne skupnosti, ki imajo manj kot 2 000 prebivalcev in so geografsko prikrajšanje regije, izgubile svoje mesto v več operativnih programih in kohezijski politiki.

Pozivam države članice, da zagotovijo nediskriminacijski sistem za vse svoje regije, tako da lahko vsi dejavno sodelujejo pri izvajanju kohezijske politike.

  Reinhard Rack (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, gospa komisarka, sem poročevalec za mobilnost v mestih. Pri našem posvetovanju ima vprašanje odnosa med mestnimi središči in občinami na obrobju izjemno pomembno vlogo. Zavedamo se dejstva, da imajo nove države članice zelo resne težave pri organizaciji svoje infrastrukture na tak način, da lahko ohranjamo bolj okolju prijazne možnosti prevoza in ne ponovnega prehoda na zasebna vozila. V zvezi s tem izražam posebno željo, da v okviru svojih možnosti regionalne politike, Komisija pomaga pri iskanju in ugotavljanju rešitev za vprašanje prevoza na obrobjih mest in socialno kohezijo v novih državah članicah.

  Danuta Hübner, komisarka. − Gospod predsednik, ob koncu razprave izkoriščam priložnost, da se zahvalim poslancem za vse njihove prispevke. Na veliko vprašanj zdaj ne morem odgovoriti zaradi pomanjkanja časa, vendar bom nanje odgovorila pozneje. Ta vključujejo skrbi, izražene glede manjših in srednje velikih mest, in vprašanje o razvoju prevoza v mestih.

V vaših poročilih obstaja jasna povezava med preteklostjo in prihodnostjo. Dejansko vzpostavljate most, zaradi česar želim povedati nekaj besed o stopnji, doseženi v javnem posvetovanju o prihodnji evropski kohezijski politiki. S posvetovanji smo začeli konec septembra 2007 in do zdaj so več kot 100 dobro pripravljenih izjav in mnenj predložili nacionalne, regionalne in lokalne vlade, številne evropska združenja za prostorsko načrtovanje, gospodarski in socialni partnerji, akademiki, raziskovalne institucije in zasebniki.

Na zahtevo ene od vlad smo posvetovanja podaljšali do sredine februarja, ker se mnenja še vedno pripravljajo.

Predhodno ocenjevanje teh mnenj jasno kaže na večinsko in izjemno podporo tej politiki. Poudarja se neposreden vpliv na rast in razvoj zaradi dejstva, ker gre za politiko, ki sproža nove načine razmišljanja in izvaja zelo učinkovito vplivno vlogo prek pridobivanja dodatnih finančnih sredstev.

Obstaja veliko zanimanje za mehanizem dodeljevanja in široke podpore za vsa načela, ki smo jih v zadnjih letih skupaj razvili z Evropskim parlamentom.

Močno se podpira tudi potreba te politike po odzivanju na izzive, o katerih ste danes razpravljali in ki so povezani z globalizacijo, demografijo, podnebjem in energijo ter prestrukturiranjem na splošno, skupaj z močno podporo za celostni pristop.

Eno od pomembnih vprašanj, ki ste ga danes postavili, je nadaljevanje z zeleno knjigo, ki jo bo Komisija sprejela septembra. Nato bomo imeli daljše obdobje, verjetno štiri mesece, ki bo namenjeno razpravi v vseh oblikah, ne le v spletu. Medtem bodo naše službe organizirale srečanje s ključnimi zainteresiranimi stranmi v sredini aprila. To nam bo v pomoč pri upoštevanju dodatnih stališč.

Pripravljena bom na organizacijo predstavitve mnenj odbora Evropskega parlamenta za regionalni razvoj, če bo to potrebno, in vsake druge institucije, ki se zanima za izmenjavo stališč o zeleni knjigi, preden jo sprejme Komisija.

Naslednje postavljeno vprašanje, ki je skrb zbujajoče za Komisijo, zadeva statistiko in kazalnike. Prek naše analitične institucije ESPON, ki smo jo tudi finančno zelo okrepili za naslednja leta in ima zdaj bistveno večji proračun, si bomo prizadevali za merjenje nekaterih novih razsežnosti in nekaterih obstoječih razsežnosti ozemeljske kohezije. Ta dejavnost še poteka in upamo, da bomo kmalu imeli rezultate.

Lahko zagotovim, da bo Komisija še naprej preučevala ustrezne kazalnike za dopolnitev kazalnikov BDP in zaposlovanja, v petem poročilu o koheziji pa bomo predlagali novo sestavljeno vrsto kazalnika.

Zahvaljujem se za vse vaše pripombe. Zlasti se zahvaljujem tudi poročevalcem za njihov prispevek k razpravi tako v preteklosti kot v prihodnosti.

  Ambroise Guellec, poročevalec. – (FR) Gospod predsednik, povedal bom na kratko. Prvič, v zvezi z ugotovitvami glede predlogov sprememb, ki jih je predložil odbor za ribištvo, moram takoj povedati, da je ribištvo zame kot obalnega poslanca EP pomembno vprašanje, vendar na žalost nismo uspeli dodati predlogov sprememb odbora k besedilu, o katerem se bo glasovalo. To obžalujemo, vendar menim, da ne pomeni manjše pozornosti, ki jo je treba nameniti sektorju, tako pomembnemu za nekatere regije EU.

Želim tudi povedati, da je kohezija glavna evropska politika. Menim tudi, da je bila danes prikazana kot glavna tema v tem parlamentu. To je pomembna točka, zlasti kar zadeva naloge v prihodnosti. Komisarka je dejala, da obravnavamo poročilo, vendar nas očitno zanima prihodnost. Zaveda se, da so pričakovanja glede ozemeljske kohezije velika, in kar to predstavlja, je določeno v lizbonski pogodbi. Gospa komisarka, lahko bi rekli, da je zdaj z našo pomočjo in podporo za ukrepanje na vrsti Komisija. Delo je treba opraviti in mora biti na skupni podlagi dobro opravljeno.

Dejstvo, ki ga dodajam, da bo za regionalno politiko kot celoto zdaj veljalo soodločanje Sveta in Parlamenta, bo omogočilo skupno napredovanje, da bo to bolj jasno za naše sodržavljane, kar se je danes veliko poudarjalo, in se bo izvajala pristna solidarnost v korist regij, ki jo najbolj potrebujejo. Ti vprašanji sta bili danes največkrat poudarjeni.

Pred nami je velika naloga. Pozdravljamo politiko, ki je bistvena za Evropsko unijo.

  Gisela Kallenbach, poročevalka. − (DE) Gospod predsednik, zahvaljujem se za pomembne prispevke in podporo kolegov poslancev. Po drugi strani je bilo po mojem mnenju prikazano, da moramo ohraniti solidarnost kot ključno evropsko prednost ter da moramo usmeriti in uporabiti naše instrumente, v tem primeru kohezijsko politiko, veliko bolj učinkovito proti resnično trajnostnemu razvoju, tretjič pa moramo od začetka odkrito komunicirati z državljani.

Zlasti se zahvaljujem komisarki Hübnerjevi. Gospa komisarka, pojasnili ste, da se skupaj s tem parlamentom zanimate za praktične korake: celostni pristop, kazalniki, ki ustvarjajo izmerljive rezultate, opredelitev ozemeljske razsežnosti, zelena knjiga. Menim, da bomo potrebovali zlasti vašo pomoč pri zagotavljanju prisotnosti Sveta. Ponovno menim, da je neprisotnost Sveta pri tej pomembni razpravi vredna obžalovanja.

Zaradi sklepov, zbranih v teh dveh poročilih, se mora spremeniti lizbonska strategija, sklepi pa morajo podpreti nov cilj Skupnosti, tj. ozemeljsko razsežnost v praksi, v nasprotnem primeru bodo ti sklepi le prazne besede.

Naj še zadnjič pozovem kolege pred glasovanjem: bodimo praktični. Naj ne revidiramo in analiziramo znova; postavimo pogoj, s katerim zahtevamo celostni pristop za zagotovitev sredstev iz strukturnih skladov, ter vzpostavimo jasne zaveze za zmanjšanje toplogrednih plinov. V mestih se mora izvajati varstvo podnebja; v nasprotnem primeru so vse naše zaveze na evropski in nacionalni ravni brez vrednosti.

  Predsednik. − Ta razprava je končana.

O poročilih se bo glasovalo čez nekaj minut.

Pisne izjave (člen 142)

  Filip Kaczmarek (PPE-DE), v pisni obliki. – (PL) Politika gospodarske in socialne kohezije je temelj evropske solidarnosti. Ta značilnost evropske politike je predmet zavisti pobud regionalnega vključevanja v drugih delih sveta. Za edinstveno naravo evropskih projektov je v veliki meri natančneje zaslužen pojem kohezije.

V primeru regionalnih pobud v Afriki in Južni Ameriki skladi ne obstajajo niti za simbolično kohezijo. Načrti za širitev Unije se pogosto ocenjujejo v smislu možnosti za izvajanje učinkovitega ukrepa, da se poveča kohezija. Nedvomno se lahko pove, da je kohezijska politika zelo uspešna za Unijo in za vse njene države članice.

Ni dvoma, da jo državljani Unije ocenjujejo glede na to, ali se kohezijska politika izvaja in dosega določene cilje. V veliko državah članicah, zlasti v nedavno pridruženih državah EU, so glede kohezijske politike velika pričakovanja. Upa se, da solidarnost ne bo pokazala le lepe besede in se bo prenesla v posebno zavezo za tiste, katerim usoda ni bila naklonjena. Kohezija je tudi sredstvo za ustvarjanje enakih možnosti in izvrstno oglaševanje za Unijo.

Iz tega razloga ne smemo razmišljati o omejitvi finančnih sredstev, dodeljenih rastoči gospodarski in socialni koheziji. Nasprotno moramo razmišljati o dodelitvi obsežnejših finančnih sredstev že zaradi pojava veliko novih izzivov. Hvala.

  Janusz Lewandowski (PPE-DE), v pisni obliki. – (PL) Gospod predsednik, kohezijska politika ni ena od ključnih politik, ki so bile predstavljene v Evropski uniji od njene ustanovitve. Ni bilo naključje, da je bila kohezijska politika pripravljena, ko so se Evropski uniji pridružile sorazmerno manj razvite države, ker se te niso dobro spojile s prvotnimi šestimi državami članicami. Od takrat je kohezija pridobila na pomenu in postala steber evropskega združevanja ter središče pogodb in proračunov. Dokaz za to je dodelitev več kot 308 milijard EUR za kohezijo v okviru finančne perspektive 2007–2013.

Težnja po dvomljivosti v to temeljno politiko Unije se je pojavila pozneje. Zanimivo je ta težnja sovpadla z razširitvijo Evropske unije, v katero so se vključile države srednje in vzhodne Evrope. Te imajo največ razlogov, da se oddolžijo iz zgodovinskih razlogov. Iz tega razloga se ne predlaga popolne odprave kohezijske politike, vendar njeno temeljito preusmeritev zaradi domnevne porabe strukturnih skladov in zlorab na območju. To je največja napaka, ki jo lahko naredimo. Ugotoviti in odpraviti je treba nepravilnosti, vendar se ravno z regionalno politiko čuti prisotnost Unije v vseh 27 državah članicah. Kohezija pomeni ustvarjanje enakih možnosti in občutka za tovarištvo ter ne sme biti podrejena drugim politikam. Nazadnje, konkurenčnost in boj proti globalnemu segrevanju morata imeti lastne proračunske vrstice. Ocenitev, kaj se mora financirati v okviru kohezije, mora ostati v pristojnosti držav in regij. Te bolje razumejo svoje potrebe, kot pa jih razumejo bruseljski organi.

  Rareş-Lucian Niculescu (PPE-DE), v pisni obliki. – (RO) Poročilo Komisije se nanaša na odseljevanje s podeželja na podlagi pomanjkanja delovnih mest z izjemo kmetijstva ali zaradi slabih življenjskih pogojev.

Sklad za razvoj podeželja skupaj z ostalimi skladi prispeva h gospodarski in socialni koheziji. Učinkovita uporaba skladov za razvoj podeželja predstavlja pravočasno rešitev za te težave.

Kljub temu je pogoj za učinkovito uporabo teh skladov boljše znanje o potencialnih upravičencih do ponujenih finančnih možnosti.

Dostop do informacij je celo bolj pomemben v novih državah članicah, ki še niso seznanjene z uporabo finančnih instrumentov Skupnosti.

Rad bi predstavil primer iz Romunije, države, ki jo zastopam: po podatkih študije polovica podeželskega prebivalstva ne ve ničesar o obstoju skladov, ki so jim namenjeni, in le en državljan od desetih ve, na katero institucijo se mora obrniti, da dostopi do skladov. Obžalovanja je vredno, da si romunska vlada ni dovolj prizadevala za obveščanje državljanov, hkrati pa je jasno, da nihče ne more nadomestiti dela romunske vlade.

Vseeno menim, da mora zagotavljanje ustreznega dostopa do informacij in pripravljanje prihodnjih upravičencev predstavljati pomembno temo o agendi Komisije kot osnovni pogoj za učinkovito uporabo instrumentov, namenjenih koheziji.

  Richard Seeber (PPE-DE), v pisni obliki. – (DE) Širitev Evropske unije 1. maja 2004 je povečala gospodarske in socialne razlike znotraj EU. Januarja letos se je začelo novo programsko obdobje za kohezijsko politiko. To se bo osredotočilo na nove prednostne naloge in cilje: varstvo okolja, konkurenčnost in ustvarjanje več in boljših delovnih mest.

Namen kohezijske politike EU je prek štirih ločenih programov pomagati Evropi in njenim regijam, da postanejo bolj konkurenčne, na primer prek inovacij, razvoja družbe znanja in krepitve gospodarske konkurenčnosti. Namenjena je tudi povečanju privlačnosti regij za vlagatelje in prebivalce prek trajnostnega regionalnega razvoja. Ustvarila se bodo boljša in predvsem številnejša delovna mesta, regije pa se bodo dodatno razvile za spodbujanje priložnosti in zmanjšanje razlik. S še eno širitvijo se sredstva EU zdaj razdelijo med 27 držav članic. Denar se mora zato bolje porabiti, tj. učinkoviteje in bolj pregledno.

V zvezi s finančnim okvirom je Evropski svet omogočil 307,6 milijarde EUR za obdobje 2007–2013. To je zelo veliko denarja. Pomembno je, da dobijo regije z razvojnimi težavami v premožnih državah članicah, kot je Avstrija, prav tako pravičen delež sredstev. Za gorske predele je zlasti potrebna dodatna podpora.

  László Surján (PPE-DE), v pisni obliki. – (HU) Med pregledovanjem zadnjih treh let politike približevanja ter ugotavljanja prednosti in tudi napak, ki jih je treba popraviti, Evropski parlament ne upošteva le preteklosti, ampak zre tudi v prihodnost.

Za pospešitev razvoja nerazvitih regij moramo spremeniti dve stvari. Veliko več pozornosti moramo nameniti učinkovitosti programov, vključno z večjo vrednostjo, ustvarjeno na področju. (Obstaja potreba po dodatnem teoretičnem delu v zvezi s tem, tako da se rezultati lahko točneje ocenijo.) Kljub temu ne moremo zamolčati dejstva o zagotovitvi več sredstev, kot jih je zdaj za programe, ki pomoč uporabljajo učinkovito ter so nepodkupljivi in na katere politika ne vpliva v obdobju po letu 2013.

Hitrejše usklajevanje nerazvitih regij je v interesu tamkajšnjih prebivalcev in državljanov, ki živijo v razvitejših regijah, katere zagotavljajo potrebna sredstva. Zato pozivam kolege poslance, da upoštevajo nasvet poročevalca tudi v zvezi s tem ter ne spreminjajo pripravljenega besedila.

(Seja je bila pred glasovanjem prekinjena ob 11.55 in se je nadaljevala ob 12.05.)

PREDSEDUJOČI: GOSPOD PÖTTERING
Predsednik