Dobesedni zapisi razprav

Četrtek, 21. februar 2008 - Strasbourg

9.3. Severni Kivu (Demokratična republika Kongo)

  Predsednik. – Naslednja točka je razprava o šestih predlogih resolucije v zvezi s Severnim Kivujem (Demokratična republika Kongo)⁽¹⁾.

  Erik Meijer, avtor. – (NL) Gospod predsednik, ta parlament upravičeno pozorno spremlja dogodke v nekdanji belgijski koloniji Demokratični republiki Kongo ter zlasti stalne boje, prisilno razseljevanje, posilstva in množične umore na vzhodu te velike države. Te grozote so del sporov v sosednjih državah Ruandi, Burundiju in Ugandi. Mednarodno priznane državne meje so le malo pomembne za skupine ljudi, ki morajo zaradi izgnanstva ali stalnega pomanjkanja sredstev za preživetje iskati nova ozemlja. V tej regiji je vse v gibanju, težava pa je, da lahko najmanjši premik v eno ali drugo smer izzove nasilje ali grozote. Vojaški poveljniki, ki si spoštovanje, moč in bogastvo pridobijo s prirojeno naklonjenostjo sporom, večajo že obstoječe težave in še bolj otežujejo njihovo reševanje.

Pred kratkim, 17. januarja, smo v tem parlamentu razpravljali o razmerah v Demokratični republiki Kongo in sprejeli resolucijo, v kateri je navedena naša želja, da bi se vse grozote prenehale. Bojim se, da bi lahko sprejeli še veliko resolucij v zvezi s tem, vendar to ne bi pripomoglo k nobenim rešitvam. Pričakovanja, da bi lanskoletne volitve v Demokratični republiki Kongo morda rešile težave, se niso izpolnila. Zmagal je aktualni predsednik Kabila, vendar so njegova stališča drugačna od stališč gibanja, iz katerega izhaja, rezultati predsedniških in parlamentarnih volitev pa so bili za opozicijo sporni.

Vprašanje je, kako lahko tako velika država s slabimi komunikacijskimi povezavami in velikim obsegom ljudi deluje na način, ki ga bo podpiralo celotno prebivalstvo in vse raznolike politične sile. Zdi se, da to ni mogoče na območju, kot je Demokratična republika Kongo, kjer razsajajo življenjsko nevarne bolezni, kjer sta okolje in zemlja prekomerno izkoriščena ter so prebivalci še vedno popolnoma brez pravic. Vprašanje je, ali je premirje, ki je bilo sklenjeno 23. januarja v Severnem in Južnem Kivuju ter ki jemlje razorožitev nasprotnih strank in vrnitev beguncev v svoja bivališča za samoumevna, izvedljivo in ali lahko Združeni narodi k temu prispevajo. To se ne bo doseglo z izvolitvijo strank sredi spora, ampak tako, da se stranke, na primer nasprotna stranka, prepričajo, da opustijo spolno nasilje in omogočijo prihod zdravnikov.

  Alain Hutchinson, avtor. – (FR) Gospod predsednik, ne nameravam razpravljati o razmerah v celotni Demokratični republiki Kongo, ampak o razmerah na severovzhodu države in v regiji Kivu, kjer že več let divja strahotna vojna, ki se je v zadnjih mesecih še okrepila.

Morda boste dejali, da so vse vojne strahotne, vendar menim, da ta izstopa. Ta vojna je prinesla in še naprej prinaša na sto tisoče žrtev, smrtnih primerov in razseljenih oseb, na stotine in tisoče žensk, deklic in babic pa so bile žrtve spolnega nasilja. Vendar ne gre samo za to; gre za uporabo posilstev kot resničnega vojnega orožja in vse to se dogaja sredi nekakšne ravnodušnosti v javnem mnenju in mnenju mednarodne skupnosti ter natančneje, evropskem javnem mnenju.

Ta strahotna vojna se že dve leti odvija med nasprotnima strujama: uporniškimi silami, ki jih vodi Laurent Nkunda, disidentski general Konga, nekdanjimi storilci genocida v Ruandi, ki so se uvozili po koncu kampanje leta 1994, ampak žal tudi nekaterimi elementi nedavno razpuščene vojske Konga. Tega je dovolj. Na srečo je tam pred kratkim potekala mirovna konferenca, ki so se je udeležile vse vpletene strani in na kateri so sklenile premirje. Žal, gospod predsednik, je to premirje zelo krhko in napetost se ponovno veča.

Zato predlagamo dve bistveni prednostni nalogi: prva je varstvo civilistov, tako da se mirovni misiji MONUC zagotovijo sredstva za njihovo obrambo. V skladu s poglavjem VII Ustanovne listine ZN se lahko pri izvajanju misije uporabi orožje, ker se morajo ti pokoli resnično končati. Druga prednostna naloga je podpora mirovnih prizadevanj, o katerih se je razpravljalo, ker bi bila rešitev težav v regiji Velikih jezer politična rešitev, ki bi vključevala vse strani, vključno z Ruando, ki mora spoštovati svoje zaveze vračanju svojih državljanov, ki delujejo v Kivuju.

  Adam Bielan, avtor. (PL) Gospod predsednik, od konca druge svetovne vojne ni bil noben spor tako krut in barbarski, kot je ta v Kongu. Oboroženi spopadi v pokrajini Severni Kivu se v zadnjih desetih letih nadaljujejo s spremenljivo intenzivnostjo. Žrtev je že več kot pet milijonov. V teh spopadih vsak dan umre približno 1 500 ljudi.

Množično pobijanje, posilstva mladih deklet in mater ter prisilni vpoklici civilistov in otrok v vojsko so del vsakdanjika. Na vzhodu Demokratične republike Kongo se je v zadnjih mesecih zgodilo še veliko drugih resnih kršitev človekovih pravic. Storilci kršitev so uporniške skupine, zveste Laurentu Nkundi, borci demokratičnih sil, ki si prizadevajo za osvoboditev Ruande, in sama vojska Konga. Vzhodni del Konga potrebuje takojšnjo zdravniško pomoč in oskrbo s hrano, ker so nedavni dogodki večino humanitarnih organizacij prisilili v začasno prekinitev izvajanja svojih dejavnosti.

Zato pozivam Svet in Evropsko komisijo, da ob upoštevanju nenavadno resnih humanitarnih razmer v tej regiji omogočita financiranje v primeru krize.

  Bernd Posselt, avtor. − (DE) Gospod predsednik, kdor je videl regijo Velikih jezer v Vzhodni Afriki iz zraka, je verjetno pomislil, da je to rajska dežela. V resnici pa je pogosto bolj podobna peklu na zemlji. Na eni strani je to dežela neverjetnih naravnih lepot z bogatimi naravnimi viri, na drugi strani pa dežela grozljivega trpljenja: naravne katastrofe, vojne, izgnanstva, lakota, bolezni, pokoli, množična posilstva in etnični spori – skoraj najslabše razmere kot kjerkoli drugje Samo v Severnem Kivuju je 800 000 notranje razseljenih oseb.

Priznati je treba, da je težava izgona prisotna na obeh straneh meje. V Afriki je pojav, ki ga v takšni obliki ne najdemo nikjer drugje, in sicer ta, da ljudje niso samo razseljeni iz ene strani meje na drugo. Namesto tega vsaka država izžene ljudi s svoje strani meje v drugo državo, tako da so na obeh straneh begunci in razseljene osebe. Posledica tega je popolna nestabilnost držav. Zato moramo zagotoviti humanitarno pomoč, ki mora biti za pomoč tem ljudem zelo obsežna.

Vendar je to dejansko zgolj odpravljanje simptomov. Če ne moremo vzpostaviti sprejemljivo uspešne države in struktur pravne države, se katastrofalne razmere nikoli ne bodo končale, ne glede na to, koliko pomoči bomo zagotovili. Zato je zelo pomembno, da prevzamemo glavno vlogo, tudi na političnem področju. Premirje, ki je bilo sklenjeno 23. januarja, je zelo krhko in dejansko obstaja samo na papirju. Zato moramo nujno vse strani prisiliti, da se srečajo in pogovorijo, vendar to pomeni, da moramo sodelovati tudi mi.

Žal se Evropejci s temi katastrofami pogosto okoriščajo. Zato je poziv, naj resneje upoštevamo potrdila o izvoru, npr. za naravne vire, upravičen, ker so pogosto Evropejci tisti, ki okrutno izkoriščajo trpljenje ljudi v lastne gospodarske interese. Tudi tu imamo odgovornost in ne smemo se zadovoljiti z lepimi govori in rešitvami, ki so samo obliž na rano.

  Raül Romeva i Rueda, avtor. – (ES) Gospod predsednik, danes je nova epizoda te tragične serije v Demokratični republiki Kongo.

V tem primeru je prizorišče Severni Kivu, zgodba in žrtve pa so iste, kot je zajeto v nujni resoluciji iz januarskega delnega zasedanja.

Od leta 1998 je v vojni umrlo skoraj 5,5 milijona ljudi in vsak mesec jih neposredno ali posredno zaradi vojne umre še 45 000. Rezultat tega je, da vsak dan umre tisoč petsto ljudi: z drugimi besedami, od začetka tega delnega zasedanja v ponedeljek je v Demokratični republiki Kongo umrlo že šest tisoč ljudi.

Poleg tega se je v zadnjih mesecih predvsem na vzhodu države povečalo število pokolov, posilstev deklic in žensk ter prisilnega rekrutiranja deklic in dečkov. Za vse to so odgovorne uporniške enote Laurenta Nkunde in vojaki demokratičnih sil za osvoboditev Ruande.

Zavedati se moramo tudi, da mandat misije MONUC temelji na poglavju VII Ustanovne listine Združenih narodov, ki jo pooblašča, da lahko uporabi vsa potrebna sredstva za preprečitev kakršnega koli poskusa uporabe sile, ki bi lahko ogrozila življenje ali integriteto civilistov ali politični proces.

Vendar je bila do zdaj misija MONUC popolnoma neuspešna pri odpravljanju teh barbarskih dejanj. Zato moramo ponovno pozvati Varnostni svet, da se odzove in zagotovi vsa razpoložljiva sredstva za omejitev teh pokolov.

Poleg tega, čeprav je treba pozdraviti konferenco v Gomi in njeno uspešno prizadevanje za politična pogajanja, so njeni sporazumi, zlasti sporazumi o demobilizaciji, še vedno dvoumni in njihova uporaba nejasna.

Nazadnje je to še ena priložnost, kot je že dejal gospod Posselt, za ponoven poziv k aktiviranju in izvajanju mehanizmov nadzora, kot je proces Kimberley za diamante, v okviru katerega se izdajajo potrdila o izvoru za naravne vire, ki jih uvaža EU.

  Tadeusz Zwiefka, v imenu skupine PPE-DE. – (PL) Gospod predsednik, Joseph Conrad je Kongo omenil kot središče teme. Od začetka svojega obstoja, to je od leta 1960, je Kongo prizorišče grozovitih pogromov, pobojev in državljanskih vojn. Zato se Kongo nikoli ni mogel postaviti na noge, kljub bogatim naravnim virom. Od konca druge svetovne vojne je ta spor najbolj kruto in barbarsko dogajanje na tem območju. Žal se spor še ni končal in vsak mesec zahteva skoraj 50 000 človeških življenj. Polovica žrtev so otroci, mlajši od pet let. Prihod vojakov spremljajo vse vrste zločinov proti civilnemu prebivalstvu: posilstva, plenjenje in umori. Zato pozdravljamo rezultate mirovne konference v Gomi in od nje veliko pričakujemo. Lahko bi pomenila konec oboroženih spopadov v regiji Kivu, vendar je to delno odvisno tudi od nas.

Vendar se lahko reševanje tega spora izkaže za nemogoče brez podpore mednarodne skupnosti in sosednjih držav. Pomembno je, da se mednarodna podpora ne omeji na politične deklaracije, ampak se osredotoči predvsem na zagotavljanje ustrezne finančne, organizacijske in tehnične pomoči.

  Karin Scheele, v imenu skupine PSE. – (DE) Gospod predsednik, po podatkih agencij za pomoč so razmere v Severnem Kivuju v nekaterih pogledih še slabše kot v Darfurju. Vendar Severni Kivu ni v središču pozornosti in nihče iz mednarodne skupnosti ne upošteva tamkajšnjega dogajanja. Od uradnega mirovnega sporazuma iz leta 2002 si je vlada predsednika Kabila prizadevala za vključitev regionalne milice v nacionalno vojsko, vendar brez večjega uspeha. Civilno prebivalstvo je še vedno občutljivo na vplive oboroženih spopadov. Zdravniki brez meja/Médecins Sans Frontičres (MSF) opozarjajo na težave humanitarnih delavcev pri pridobivanju dostopa do civilnega prebivalstva zaradi stalnih bojev in izpostavljajo podhranjenost kot še eno veliko nevarnost za prebivalce Severnega Kivuja.

Zato pozivamo Svet in Komisijo, da takoj zagotovita pomoč in uvedeta celovite programe zdravniške pomoči za civilno prebivalstvo v vzhodnem delu Demokratične republike Kongo. Svet in Komisijo pozivamo tudi k zagotovitvi, da se z nedavno okrepitvijo misije ZN bistveno izboljša varnost prebivalstva.

  Urszula Krupa, v imenu skupine IND/DEM. – (PL) Gospod predsednik, kljub sporazumu iz Gome o izboljšanju varnosti in razvoja v Kongu, se v pokrajini Kivu še vedno kršijo človekove pravice. Samo od leta 2006 je moralo tristo tisoč posameznikov zaradi vedno večjega nasilja zapustiti svoje domove. Nasilje je usmerjeno predvsem v ženske in otroke. Ti so žrtve posilstev ali prisilne rekrutacije v oborožene skupine. Do danes se je razselilo že šest milijonov posameznikov, pet milijonov pa jih je umrlo v spopadih in vojni, ki jo podžigajo gospodarske interesne skupine in podpirajo vlade, ki se želijo okoristiti s tam razpoložljivim bogastvom.

Zato je potrebno več, kot samo razprave in resolucije Evropskega parlamenta ter humanitarna pomoč prebivalcem Konga. Ustaviti je treba brezobzirno izkoriščanje naravnih virov, vključno s špekulativnimi dejavnostmi mednarodnih podjetij, ki bogatijo na račun življenj in zdravja lokalnega prebivalstva.

  Koenraad Dillen (NI). – (NL) Gospod predsednik, zavedamo se, da s to razpravo verjetno ne bomo veliko dosegli. Lahko le upamo, da bodo vse strani trajno spoštovale sporazum, sklenjen na konferenci v Gomi, in da se bo norost, ki že predolgo oklepa Severni Kivu, končno nehala. Po podatkih ZN je od začetka spora iz svojih domov zbežalo 800 000 ljudi. Na tisoče žensk in deklic so bile žrtve okrutnih posilstev in otroci so prisiljeni sodelovati v bojih.

Poleg tega ne smemo pozabiti, da člani milice Nkunde niso edini, odgovorni za množične zločine. Zločine proti človeštvu so zagrešile vse strani, vključno z vladnimi vojaki. V Severnem Kivuju ni veliko „dobrih mož“. Zato je treba soditi enakemu številu krivcev. Za svoja hudodelstva morajo odgovarjati. Izrek sodbe ni samo odgovornost mednarodnega sodišča za človekove pravice, ampak je to predvsem odgovornost voditeljev Konga in Josepha Kabile.

  Zbigniew Zaleski (PPE-DE). – (PL) Gospod predsednik, kot je dejal gospod Posselt, so velika območja Konga pekel na zemlji. To so še poslabšali nekateri subjekti, ki pa niso vsi iz Konga. Opozoriti želim na situacijo, ki sem ji bil sam priča, to je veliko število otrok, ki so na tem območju osiroteli zaradi spora. Menim, da je treba financirati misijonarje, da se jim omogoči skrb za te otroke, predvsem dečke, da se prepreči njihov nabor v vojsko. Ko dečki enkrat postanejo naborniki, niso več sposobni drugega, kot ubijanja in posiljevanja. Gospod komisar, naj ponovim, da so za poučevanje in skrb teh nesrečnih posameznikov potrebna sredstva.

  Zuzana Roithová (PPE-DE). – (CS) Gospod komisar, Komisijo v Strasbourgu pozivam, da zdaj sprosti sredstva, namenjena kriznim razmeram, in da takoj začne z izvajanjem projektov za rekonstrukcijo, predvsem z izvajanjem obsežnega programa splošne zdravniške podpore za civiliste v Severnem Kivuju.

Nedaven potres je samo še poslabšal to humanitarno katastrofo. Vsi prav tako pozivamo Komisijo in Svet, da takoj ustanovita vseafriško koalicijo za iskanje politične rešitve spora.

  Meglena Kuneva, komisarka. − Gospod predsednik, Komisija je še vedno zelo zaskrbljena zaradi slabih humanitarnih razmer v obeh Kivujih, predvsem v Severnem Kivuju, kjer se je število notranje razseljenih oseb, ki samo v Severnem Kivuju presega 800 000, med letom 2007 podvojilo, s čimer se je zaskrbljujoče povečala ranljivost prebivalcev, ki so že tako v stiski.

Hkrati se zavedamo in obsojamo resne kršitve človekovih pravic v regiji, vključno z naborom otrok vojakov in zelo razširjenim spolnim nasiljem.

V zvezi s tem pa si je treba zapomniti, da so današnje kritične razmere v Severnem Kivuju, čeprav so jih še poslabšali boji v drugi polovici leta 2007, posledica večletne vojne v regiji. Temeljni vzroki spora v Kivuju segajo vse do genocida v Ruandi na začetku devetdesetih let 20. stoletja, upoštevati pa je treba tudi več lokalnih komponent, kot so nezadostna politična zastopanost etničnih manjšin, ropanje naravnih virov in vprašanja lastništva zemlje, ki bistveno prispevajo k nestabilnosti in negotovosti v vzhodnem delu Demokratične republike Kongo.

Zato Komisija pozdravlja nedavno konferenco v Gomi in premirje, ki ji je sledilo, kot pozitivna koraka k reševanju dolgotrajnega spora v vzhodnem delu Demokratične republike Kongo. S konferenco je predsednik Kabila obnovil svojo verodostojnost po porazu vojske v boju proti enotam generala Nkunde ob koncu leta 2007 in sprožil se je proces medpokrajinskega dialoga – kar je Komisija vedno zagovarjala.

V skladu z obveznostmi, ki sta jih Demokratična republika Kongo in Ruanda sprejeli v skupnem sporočilu iz Nairobija novembra 2007, se je na konferenci v Gomi ponovno poudarila tudi potreba po prednostnem obravnavanju problema nekdanjih ruandskih oboroženih sil (FAR). Hkrati je bila jasno izražena potreba po obravnavanju temeljnih vzrokov spora, ob ponovni vzpostavitvi državne oblasti na vzhodu.

Vseeno ne smemo pozabiti, da v Gomi ali Nairobiju niso bile sprejete nobene dokončne rešitve. Za iskanje trajne rešitve temeljnih vzrokov krize v Kivuju in s tem za trajnostno obnovitev miru v regiji bo potrebno veliko časa. Skupno sporočilo iz Nairobija in konferenca v Gomi, ki se dopolnjujeta, sta dejansko spodbuden začetek – vendar le začetek – težavnega in dolgotrajnega procesa.

Glavni prihodnji izziv je zdaj učinkovito izvajanje obveznosti iz Nairobija in Gome. Treba je zagotoviti, da vse zadevne zainteresirane strani izpolnjujejo svoje obveznosti. EU bo še naprej pozorno spremljala ta proces in v njem dejavno sodelovala.

V zvezi s tem je zelo nujno mednarodno ukrepanje v podporo prebivalcev Konga. Komisija je skupaj z državami članicami pripravljena še naprej igrati pomembno vlogo v obeh Kivujih. Tradicionalno smo eni od najpomembnejših donatork na vzhodu, ker zagotavljamo humanitarno pomoč ter izvajamo programe rehabilitacije in usposabljanja. Pripravljeni smo še dodatno povečati podporo regiji, predvsem z evropskimi pobudami ter ob tesnem sodelovanju z Združenimi narodi.

  Predsednik. – Razprava je končana.

(1) Glej zapisnik.