Dobesedni zapisi razprav

Torek, 11. marec 2008 - Strasbourg

11. Slavnostna seja – Estonija

  Predsednik. − Gospe in gospodje, to je čudovit dan za Evropski parlament, ker v njem pozdravljamo enega naših nekdanjih kolegov poslancev, ki je zdaj predsednik Republike Estonije, naš nekdanji kolega gospod Hendrik Ilves! Lepo vas pozdravljamo v Evropskem parlamentu.

(Glasno in dolgo ploskanje.)

Gospe in gospodje, v trenutkih, kot je tale, se je poleg osredotočanja na sedanjost dobro tudi spomniti, kako dolgo in obsežno pot smo prehodili, da smo pridobili kolega poslanca skupaj z drugimi kolegi poslanci iz Estonije – ter iz Latvije in Litve, če se najprej omejimo samo na baltske države – ki so bili izvoljeni poslanci parlamenta in katerih države, svobodne države, ki jih je stoletja vodil totalitarni komunizem, so bile tukaj zastopane, odkar je Estonija postala svobodna.

Ta kolega poslanec je bil izvoljen z demokratično odločitvijo ljudi, da postane predsednik svoje države. Je osebnost iz Estonije, ki je bolj kot večina povezana s prihodnostjo Evrope in seveda z njeno sedanjostjo. Na začetku je kot estonski zunanji minister vodil pogajanja o članstvu v Evropski uniji, nato je bil eno leto opazovalec v Evropskem parlamentu, in sicer od leta 2003 do neposrednih volitev leta 2004, ter končno poslanec Evropskega parlamenta, dokler ni bil septembra 2006 izvoljen za predsednika Republike Estonije. Predsednik Hendrik Ilves je prevzel mesto predsednika Estonije 9. oktobra 2006.

Predsednik Ilves, zelo smo veseli, da vas lahko pozdravimo tukaj v Evropskem parlamentu, ki jutri praznuje svojo 50. obletnico. Vaš obisk predstavlja začetek praznovanj in pri tem bi vas pozval, da nagovorite Evropski parlament. Še enkrat vam izrekamo zelo toplo dobrodošlico!

(Ploskanje.)

  Toomas Hendrik Ilves , predsednik Republike Estonije. − (ET) Moji prijatelji, najprej vam želim vse najboljše za rojstni dan. Dragi prijatelji in kolegi, kolegi v najbolj natančnem pomenu besede, prijatelji, ki sem vas preteklo leto in pol pogrešal. Ko pogledam in vas vse vidim tukaj – od tu spodaj se mi zdi, da vas je veliko več, kot iz sedeža 131, na katerem sem včasih sedel.

Ne morete si predstavljati, kako ste kot Parlament Evrope pomembni. Vem, tega sem se zavedel šele po svojem odhodu od tukaj. Vendar mi dovolite, da zdaj nadaljujem v vlogi predsednika svoje države.

Danes, ko Estonija vstopa v peto leto svojega članstva v Evropski uniji, nismo več „nova članica“, ki se šele uči nove vloge. Dejansko sem prepričan, da je čas, da nehamo uporabljati izraz „nova država članica“ kot anahronizem brez pomena.

(Ploskanje.)

Danes ni novih ali starih članic. So le članice. Izraz „nova država članica“ te dni niti ne pomeni več „revnejša država članica“, ker nas je veliko dohitelo „stare članice“.

Danes imamo v Uniji koalicije interesov, strankarskih stališč, in ta se oblikujejo na vseh razsežnostih – male ali velike članice, industrijski ali trgovinski narodi itd. Vendar temelj ni čas ali dolžina članstva.

Tukaj danes želim pogledati deset let v prihodnost, ko bomo vsi stari ali starejši člani. V čas 100 let po prvi grozljivi evropski državljanski vojni v 20. stoletju. O naši Uniji govorimo kot o odzivu na drugo evropsko državljansko vojno, način organizacije naše celine, tako da se grozote druge svetovne vojne ne bodo nikoli ponovile.

Vendar pri tem ne smemo pozabiti dejstva, da je tretjini, verjetno pa celo več, članic današnje Evropske unije iz ruševin prve svetovne vojne uspelo, da so postale neodvisni politični subjekti. Finska, Estonija, Latvija, Litva, Poljska (po 140 letih neobstoja), nekdanja Čehoslovaška, skupaj z Madžarsko in Avstrijo, kot jih poznamo danes, so nastale v 20. stoletju s propadom imperijev, teh mednarodnih velesil, in rodile so se nove države, ki so temeljile na samoodločanju.

To poudarjam, ker je moja država, kot toliko naših današnjih članic, nastala z osvoboditvijo izpod jarma prisilnega članstva velikih, tiranskih ali nedemokratičnih nadnacionalnih subjektov, poznanih kot imperijev.

Estoniji in mnogim drugim se je uspelo povzdigniti celo dvakrat. Vendar danes smo se vsi združili, da bi zgradili nov nadnacionalni subjekt in novo identiteto, svojo Evropsko unijo.

Tega nismo naredili, ker bi bili osvojeni ali okupirani, ampak zato, ker je to naša izbira. In ker verjamemo, da je tako prav. S tem tudi uveljavljamo našo pravico do samoodločanja.

To temo izpostavljam, ker bo Estonija po desetih letih prvič imela privilegij in odgovornost predsedovanja ter močno upam, da se takrat ne bomo več ukvarjali s težavami, s katerimi se spopadamo danes. Prav zato želim danes govoriti o stvareh, ki bodo pomembne čez deset let.

Te teme izpostavljam tudi zato, ker naša volilna obdobja niso usklajena z obdobji izzivov, s katerimi se soočamo: s težavami, ki ustrezajo štiri- ali petletnim obdobjem, se dobro spopadamo.

Vendar izzivi in pritiski, s katerimi se Evropska unija sooča danes, od energije do okolja, od konkurenčnosti do širitve, od skupne zunanje politike do preseljevanja, so vsi strateška vprašanja, ki zahtevajo pogum in drzne ukrepe na precej daljši rok od dveh ali treh sklopov volitev.

Gospe in gospodje, prihodnosti ne moremo predvideti, vendar na splošno lahko zaznamo nekatere trende in nevarnosti. O dveh takih nevarnostih, dvojni grožnji, s katero se soočamo, se je že veliko razpravljalo: globalno segrevanje in manjšanje rezerv fosilnih goriv. Vendar sta ti dve vprašanji globalni težavi in za njuno rešitev si mora poleg Evropske unije, brez katere to vsekakor ne bi bilo mogoče, prizadevati ves svet.

Vendar se Unija pri tem sooča z različnimi resnimi izzivi. Če jih ne bomo mogli doseči, bomo morda v desetih letih, vsekakor pa v četrt stoletja, izgubili nekaj relativnega bogastva in uspeha, ki ga uživamo danes. Ti izzivi in pritiski so povezani s konkurenčnostjo Evropske unije.

Kje so naši konkurenti? Ali so v Evropski uniji ali v širšem svetu? Odgovor je jasen: oboje. Konkuriramo na trgu v Evropski uniji in tudi po vsem svetu.

Vendar če pogledamo dolgoročne trende v globalizaciji, moramo biti hvaležni Jeanu Monetu in Jacquesu Delorsu, da sta ustvarila notranji trg v času, ko globalizacije še ni bila tako vpliven pojav.

Prav notranji trg omogoča posameznim evropskim narodom, da ostanejo konkurenčni na svetovnem področju. Odprtost v Evropi, odprtost za konkurenčne pritiske v Evropi je bilo gonilo naše konkurenčnosti v svetu.

Sedanje mišljenje v Evropski uniji ne daje vedno razloga za optimizem, in sicer zaradi dveh razlogov: prvič, neučinkovito izvajanje programa lizbonske strategije, našega lastnega dobronamernega programa za razvoj inovacij in konkurenčnosti.

(Ploskanje.)

Drugič, vedno večji protekcionizem Evropske unije, ne samo glede zunanjega sveta, ampak tudi znotraj lastnih meja.

Naj ti dve vprašanji obravnavam hkrati. V obdobju, ko se je moja država ravno rešila sovjetske zaostalosti, pod katero je bila 50 let, sem obupaval nad dolžino časa, ki bo potreben za izgradnjo potrebne infrastrukture v vsej Estoniji.

Vendar bi Estonija lahko na nekaterih področjih, kot je informacijska tehnologija, začela z enakimi konkurenčnimi pogoji. Naložbe javnega in zasebnega sektorja v informacijsko tehnologijo sta državi omogočila, da je dosegla raven nad povprečjem Evropske unije, in je položaj elektronskih vladnih storitev ter storitev v nekaterih sektorjih, kot je bančništvo, dosegel raven, ki jo ima le nekaj držav v Evropi.

Poudarek moje države na razvoj informacijske tehnologije se je izplačal, saj nam omogoča večjo konkurenčnost. Vendar to samo po sebi ni dovolj. Na splošno Estonija, kot ostala Evropa, prepušča inovacije v znanosti in razvoju drugim.

Inovacije prihajajo najprej in zlasti, bodimo pošteni, iz Združenih držav, ki same temeljijo na begu možganov, najbolj bistrih in najboljših, iz Evrope, Indije in Kitajske, da obdržijo visoko raven konkurenčnosti. Čas je, ko moramo resno začeti obravnavati to vprašanje.

Nenaklonjeni smo priseljevanju, naši otroci vedno redkeje za svoj študij izberejo matematiko, znanost in strojništvo, ter začenjamo se izogibati konkurenci v Evropski uniji v enem najbolj konkurenčnih sektorjev svetovnega gospodarstva: storitvah.

Konkurenca ali njeno pomanjkanje v Evropski uniji ima tudi posledice na področju varnosti. Glede na pomen energije je razumljivo, da veliko držav v Evropski uniji želi zaščititi svoja podjetja pred konkurenco in nasprotuje liberalizaciji energetskega trga.

Takšen odziv je razumljiv. Vendar je danes edini največji evropski vir energije država, ki se je razglasila za „energijsko velesilo“ in na domači spletni strani svojega zunanjega ministrstva navaja, da je energija orodje zunanje politike.

Jasno je, da če naj bi se v prihodnosti izognili izpostavljanju evropskih članic politikam „deli in vladaj“, ali sleparjenju za boljše posle s plinom, čemur smo v Evropski uniji že lahko priča, potem ne moremo zanikati potrebe po skupni energetski politiki.

(Ploskanje.)

S komisarjem za energijo s pogajalskim ogrožanjem komisarja za trgovino.

Vendar je za razvoj skupne energetske politike, kakor imamo skupni trgovinski režim, potreben tudi temelj zunanje politike, in sicer liberaliziran notranji trg.

Torej, kje smo, ko pogledamo v prihodnost? Korejci in Japonci imajo veliko višje stopnje internetnih priključkov kot večina Evropejcev, z veliko cenejšimi stroški širokopasovnega prenosa; v Aziji in Združenih državah doštudira veliko več inženirjev in znanstvenikov, ki jih Združene države tudi izobrazijo in najamejo iz tujine.

To ni dobro. Pripeljalo bo do postopnega zatona Evrope in evropske konkurenčnosti v globaliziranem gospodarstvu. Razen, če seveda glede tega kaj storimo.

Prvi korak za Estonijo je reformna pogodba in zahvaljujem se portugalskemu predsedstvu za odlično delo pri reševanju tega vprašanja. Brez razširitve glasovanja s kvalificirano večino bomo obtičali v stagnaciji, brez predsednika in zunanjega ministra bomo bolj malo učinkoviti.

Primer premajhne učinkovitosti Evrope lahko vidimo v naši sosedski politiki. Dokument Evropskega sveta o zunanjih odnosih ugotavlja naslednje, citiram: „V nasprotju z mnenjem mnogih v Evropi je ruska sosedska politika bolje razvita, bolj usklajena in se bolje izvaja kot sosedska politika Evropske unije. Rusija namenja več političnih, gospodarskih in celo vojaških sredstev, da vpliva na svoje sosede, kot jih namenja Evropska unija.“ Konec citata.

To naši t. i. mehki moči, s katero se hvalimo, ne koristi. Vendar je naša sosedska politika trdno povezana s temeljnim dolgoročnim vprašanjem: kaj bo čez deset let? To vprašanje ima dva vidika. kako veliki bomo čez deset let in kakšna bo naša okolica?

Kako velika bo Evropska unija leta 2018? Tega ne vemo, vendar se bomo sami odločili. Jasno je, da ne bomo tako veliki, kot bi nekateri med nami želeli, vendar bomo vsekakor večji kot danes. Na našem vzhodu in jugu ležijo države, ki se nam nikoli ne bodo pridružile.

Menim, da bi ena naših glavnih skrbi morala biti zmanjšanje razlik med Evropsko unijo in njenimi sosedami v zvezi z gospodarskim blagostanjem in politično svobodo, da se ne bomo soočali z velikim valom nezakonitega priseljevanja ali političnih beguncev.

Tako bi se zdelo, da se nismo nič naučili niti iz svojih lastnih odličnih izkušenj preteklih širitev. Načrtujemo povečanje pomoči zunanjemu svetu brez pogojevanja v zvezi z reformami. Z razvojnimi bankami pomagamo pri razvoju državam, ki do Evropske unije vodijo zelo sovražne trgovinske politike.

Poleg tega se moramo zavedati, da naš model danes ni edini. Celo Francis Fukuyama zdaj priznava, da heglovske sanje o neizprosnem napredku zgodovine v liberalno demokracijo niso utemeljene. Kaj koristijo protikorupcijske zahteve za posojila Svetovne banke državam v razvoju, če državni premoženjski skladi ponujajo boljše poslovanje brez zavezujočih pogojev?

Motili smo, ko smo menili, da živimo v deidealiziranem svetu. Nasprotno, vzpon avtoritativnega kapitalizma kot alternative demokratičnim tržnim gospodarstvom je verjetno najnovejša ideološka, intelektualna in moralna bitka, ki jo bijemo.

(Ploskanje.)

Jasno je, da moramo ponovno premisliti o naših politikah, vendar samo to ne bo dovolj. Potrebujemo več poguma, potrebujemo vizijo in razumevanje našega in svetovnega položaja, v katerem se bomo znašli čez 20 ali 25 let, ko bosta Indija in Kitajska znatno presegli celo sedanjo gospodarsko velesilo Nemčijo.

Če želimo čez četrt stoletja biti pripravljeni, moramo začeti načrtovati že danes. Močno upam, da na prihajajočih volitvah Evropskega parlamenta stranke ne bodo tekmovale le na podlagi ohranjanja današnjega statusa quo, ampak s svojimi vizijami za prihodnost.

Gospe in gospodje, demokracija je namenjena državljanom in temelji na njihovi volji ter podpori. Zato smo ustvarili institucije, ki se morajo z začetkom veljavnosti nove pogodbe še bolj razviti.

Vendar naše odgovornosti ne smemo nalagati institucijam; uvedba službe za zunanje odnose ali širitev področja glasovanja s kvalificirano večino bo le malo pripomoglo, če ne bomo razvili bolj temeljnega zavedanja evropskih interesov.

Uvedba skupnih konzularnih uradnikov pomeni poenostavljeno birokratsko reformo. Oteževanje uporabe veta je samo po sebi dobrodošel korak za Evropo, vendar se s tem ne bo veliko doseglo, če bodo države članice menile, da se njihovi interesi ne upoštevajo.

Vrniti se moramo k najbolj temeljnemu zavedanju, ki omogoča uspešnost Evropske unije. Gre za to, da je za nacionalne interese najbolje, ko vsi nekoliko popustimo in s tem naredimo Unijo uspešno kot celoto. Ne mislim na izročanje denarja ali dajanje podkupnine upornim članicam, ki ne želijo slediti politiki. Mislim na naš lasten prostor v svetu, kot nacionalne države, in skupaj, kot Evropska unija.

Ko govorimo o močni Evropi, se moramo zavedati iste resnice, ki nam je vsem poznana iz politik v naših domačih državah: naša država je na svetovni ravni ali dejansko v Evropi močna, kadar smo močni doma. Vlade, ki imajo močno podporo, si lahko v mednarodnem prostoru lahko privoščijo odločnost.

Prepričan sem, da je to težava v celotni Evropski uniji. Da se ustvari močnejši občutek evropskosti med našimi volivci, moramo preseči celo predloge Komisije, ki predvidevajo, da bi univerzitetni študentje eno leto preživeli na univerzi v drugi državi članici. To moramo dejavno spodbujati v naših domačih državah, da se bodo lahko poleg naših uradnikov med seboj spoznali tudi naši državljani.

Za to moramo seveda povečati raven znanja jezikov. Čez deset let morajo vsi univerzitetni študentje Unije znati tuj jezik ene države članice in pri tem ne mislim angleščine, ker ima angleščina takšno svetovno prevlado na področju znanosti, poslovanja, zabavi in interneta, da se ne šteje več za tuj jezik. Mislim na primer na poljsko govoreče Portugalce, špansko govoreče Estonce in slovensko govoreče Švede.

Bolj se moramo posvetiti tudi regijam. Pri tem je Parlament dokazal, da lahko ima večjo vlogo, kot smo si kadar koli predstavljali. Ponosen sem, da je pobuda o strategiji za regijo Baltskega morja, pri kateri sem sodeloval, ena prvih politik Evropske unije, ki je dejansko nastala tukaj v Evropskem parlamentu, ne v Svetu ali Komisiji, in danes ta pobuda postaja program Evropske unije.

(Ploskanje.)

Parlament je ključna vez med institucijami Evropske unije in evropskimi državljani, ki Uniji omogočajo delovanje. Samo tukaj se lahko, dragi kolegi, vzpostavi občutljivo ravnovesje med interesi vaših volivcev in interesi Unije. Tega ne more doseči nobena druga institucija in nihče tega ne more narediti bolje od vas.

Spoštovani poslanci Evropskega parlamenta, nič manj pomembno ni, da državljani Evrope, Evropa evropskih državljanov, vedo, kdo smo, od kod prihajamo in kako smo prišli sem.

V tem parlamentu me je nekoč kolega med govorom drugega kolega poslanca o množičnih preselitvah v svoji državi vprašal: „Zakaj ne morete pozabiti preteklosti in misliti na prihodnost?“

Vsi mislimo, da poznamo zgodovino Evrope in je zato mogoče neprijetno slišati, da je Evropa, ki jo poznamo, le en del Evrope, kot je Norman Davies, ta veliki zgodovinar Evrope, tako nazorno pokazal.

Vendar današnja Evropska unija zajema zgodovino celotne Evrope, z vso njeno slavo in bedo. Danes smo dediči Bismarckovih socialnih reform in tudi Salazarjevega režima. Prve svetovne ustavne demokracije in prav tako zatiranja krutih notranjih varnostnih služb. To je naša Evropa.

Vendar o tem, da je bila prva ustavna demokracija na Poljskem in da je varnostna policija izvajala represijo dobesedno na drugi strani zidu t. i. gospodarskega čudeža v Zahodni Nemčiji (Wirtschaftswunder), vemo precej manj, kot bi morali.

Naša naloga je, gospe in gospodje, da poznamo svojo Evropo. Eden največjih Evropejcev 20. stoletja, Salvador de Madariaga, ki je živel v izgnanstvu iz Francovega režima, je dejal: „Ta Evropa se mora roditi. In rojena bo, ko bodo Španci rekli „naše listine“, ko bodo Angleži rekli „naš Krakov“, ko bodo Italijani govorili o svojem Kopenhagnu in Nemci o svojem Brugesu ... Potem bo Evropa živela. Ker bo takrat duh, ki jo vodi, izrekel besede ustanovitve: Fiat Evropa“. Tako je dejal Salazar de Madariaga.

Vendar se moramo za prihodnost, kot jo je napovedal Madariaga, naučiti spoznati drug drugega in naše preteklosti, ker bomo lahko samo tako skupaj gradili prihodnost. Tudi to je naša naloga za naslednjih deset let.

Gospe in gospodje, danes sem poskušal povzeti nekatere izzive, ki so pred nami v prihodnosti. Evropa še zdaleč ni končana, še vedno moramo veliko storiti. V moji državi Estoniji, kadar je pred nami pomembna naloga, ki jo moramo izvesti, rečemo: naj imamo moč, da to izvedemo.

Naj imamo vsi to moč!

Hvala.

(Stoječe ovacije.)

  Predsednik. − Gospe in gospodje, s tem ko ste vstali iz svojih sedežev in tako navdušeno ploskali, ste predsedniku Estonije izrazili zahvalo za zelo dober in za nas v Parlamentu prijateljski, vendar zlasti v prihodnost usmerjen govor.

Predsednik Ilves, govorili ste o nečem, ki leži v srcu Evrope, in to je razumevanje drug drugega ter dejstvo, da vemo, kako razmišljamo. Ko vemo, kako razmišljamo, vemo tudi, kako lahko na koncu skupaj ukrepamo.

Ko ste govorili o izmenjavah mladih, sem se spomnil – in prepričan sem, gospe in gospodje, da smo na to lahko ponosni – da smo v času, ko se je sprejemala finančna perspektiva in so nekateri poskušali odpraviti sklade za te izmenjave, program Erasmus in vseživljenjsko učenje, povzdignili glas in dejali: finančna perspektiva bo prinesla rezultate le, če povečamo, namesto zmanjšamo, sredstva za spoznavanje mladih, da se ustvarja razumevanje in občutek skupnosti v Evropski uniji.

(Ploskanje.)

Na koncu naj dodam naslednje – kar me nekoliko vznemirja –: če nas predsednik Estonije spominja na zgodovino, moramo reči, da je bila zgodovina Evrope, naše celine, velikokrat dobra, vendar je bilo veliko obdobij zaznamovanih s tragedijami. Naše današnje delo tukaj v Evropskem parlamentu je prav tako odziv na izkušnje iz zgodovine.

Dejstvo, da nam danes to sporočate, spreminja današnji dan v velik dan za Evropski parlament. V prihodnost lahko gremo le, če se oziramo v zgodovino, se učimo iz njenih posledic in nato skupaj ukrepamo na podlagi vzajemnega razumevanja in duha skupnosti, kakor ste dejali, gospod Ilves, zaradi skupne Evrope.

Najlepša hvala, predsednik Ilves.

(Ploskanje.)

PREDSEDUJOČI: Edward McMILLAN-SCOTT
Podpredsednik