Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 12. marec 2008 - Strasbourg

8. Slavnostna seja – Praznovanje petdesete obletnice Evropskega parlamenta

(Kratek nastop Mladinskega orkestra Evropske unije pod vodstvom Pavla Kotle.)

  Predsednik. − To je bila čudovita predstava Mladinskega orkestra Evropske unije, ki ga je vodil Pavel Kotla. Najlepša hvala.

Gospe in gospodje, rad bi vas pozdravil tukaj v dvorani, da proslavimo 50. obletnico konstitutivnega zasedanja Evropske parlamentarne skupščine. Predlagam, da najprej z odobravanjem skupaj pozdravimo vse nekdanje predsednike, ki so danes z nami: Emilio Colombo, Lord Henry Plumb, Enrique Barón Crespo, Egon Klepsch, Klaus Hänsch, José Maria Gil Robles, Nicole Fontaine in Josep Borrell Fontelles. Dobrodošli, cenjeni nekdanji predsedniki Evropskega parlamenta.

(Dolgo ploskanje.)

Prav tako pozdravljam Janeza Janšo, predsednika Evropskega sveta in Joséja Manuela Durăo Barroso, predsednika Evropske komisije. Seveda ste, gospod Barroso, v tej dvorani znan obraz, vendar ste danes še posebej dobrodošli.

(Ploskanje.)

Še posebej mi je v veselje, da lahko v dvorani Evropskega parlamenta pozdravim Lluísa Mario de Puiga, predsednika Parlamentarne skupščine Sveta Evrope. Dobrodošli.

(Ploskanje.)

Z veseljem pozdravljam predsednike in govornike parlamentov iz Belgije, Hermana van Rompuya, Italije, Fausta Bertinottija in nizozemskega senata, Yvonne Timmerman-Buck, ki so nas skupaj z drugimi predstavniki parlamentov iz Bolgarije, Češke republike, Estonije, Francije, Nemčije, Madžarske, Irske, Latvije, Litve, Luksemburga, Poljske, Portugalske, Romunije, Slovaške, Slovenije in Združenega kraljestva danes združili v Evropskem parlamentu in tudi njih prav tako pozdravljam.

(Ploskanje.)

Pozdravljam predsednike drugih evropskih institucij: Sodišča Evropskih skupnosti, Petra Janna, predsednika prvega senata; predsednika Evropskega računskega sodišča, Vítorja Caldeira; predsednika Evropskega ekonomsko-socialnega odbora, Dimitrisa Dimitriadisa; odbora regij, Luca Van den Brandeja; in varuha človekovih pravic, Nikoforosa Diamandourosa. Dobrodošli v Evropskem parlamentu.

(Ploskanje.)

Z veseljem pozdravljam lokalne in regionalne predstavnike: županjo Strasbourga, Fabienne Keller, predsednika Alzaškega regionalnega sveta, Adriena Zellerja, predsednika Conseil Général du Bas-Rhin, Philippeja Richerta, in prefekta alzaške regije in Bas-Rhina, Jean-Marca Rebičre. Dobrodošli v Evropskem parlamentu.

(Ploskanje.)

Gospe in gospodje, na sedežu 146 sedi naša kolegica Astrid Lulling, ki je edina med nami bila članica Evropskega parlamenta še preden je bil neposredno izvoljen.

(Dolgo ploskanje.)

Pred skoraj natanko 50-imi leti, 19. marca 1958, se je enotna Skupščina treh evropskih institucij – Evropska gospodarska skupnost, Evropska skupnost za atomsko energijo in Evropska skupnost za premog in jeklo – prvič zbrala tukaj v Strasbourgu v t.i. „Maison de l'Europe“. Skupščina je vključevala „predstavnike narodov držav, združenih v Skupnosti“, kot je navedeno v rimski pogodbi, ki je pričela veljati nekaj tednov pred tem dogodkom.

Danes to obletnico praznujemo, ker smo v smislu kontinuitete neposredni nasledniki Parlamentarne Skupščine in njenih 142 originalnih poslancev.

Prvi predsednik enotne Skupščine je bil veliki Robert Schuman. V svojem nagovoru ob ustanovitvi je povedal, da bo Skupščina imela ključno vlogo v razvoju evropskega duha, za katerega je Skupščina bila in ostaja stroga preizkušnja. Menim, da to drži tudi danes. Hkrati je Robert Schuman svoje kolege na tistem konstitutivnem zasedanju, opozoril da bo delo parlamenta s 142 poslanci – takrat iz šestih držav – zahtevalo disciplino vseh in to je seveda danes s 785 poslanci iz 27 držav še bolj pomembno.

Ne dolgo po konstitutivnem zasedanju so naši predhodniki svojo institucijo poimenovali „Evropski parlament“, čeprav se sprva neuradno v prvi mandatni dobi v ustanovnih pogodbah Evropskih skupnosti ni pojavil. Šele štiri leta za tem, marca 1962, se je Parlamentarna skupščina poimenovala „Evropski parlament“.

Čeprav so ustanovne pogodbe Evropskih skupnosti navajale, da naj Skupščina pripravi predloge za splošne neposredne volitve v skladu z enotnim postopkom v vseh državah članicah in da naj Svet soglasno predloži primerne določbe, ki jih bo predlagal državam članicam za sprejetje v skladu z njihovimi zadevnimi ustavnimi zahtevami, je Svet leta 1976 – na podlagi priporočil Evropskega parlamenta iz 20. septembra 1976 – sprejel zakonodajni akt za izvajanje neposrednih in splošnih volitev v Evropski parlament.

Gospe in gospodje, Parlamentarna skupščina sprva sama po sebi ni imela nobene moči.

Naši predhodniki vedo, da bi razvijanje evropske parlamentarne dimenzije bil dolg proces in da bi to od njih in prihodnjih generacij zahtevalo jasno smer, predanost, strpnost in vztrajnost.

Sčasoma si je Evropski parlament zagotovil vse več moči in se vedno bolj zavedal svojih odgovornosti in področja delovanja ter menim, da lahko v imenu vseh prisotnih rečem, da je danes vreden svojega imena.

(Ploskanje.)

Danes smo predstavniki skoraj 500 milijonov državljanov Unije in odražamo različna stališča političnega spektra Evropske unije. Smo svobodno izvoljeni parlament Evropske unije, združeni s svojimi prizadevanji za doseganje najboljših in najbolj prepričljivih rešitev. Postali smo vase prepričan in pomemben udeleženec v evropski politiki.

Gospe in gospodje, zaradi tega imamo razloge za zadovoljstvo.

Ta proces se je pričel leta 1958 in na naši skupni poti k evropskemu združevanju je bilo veliko mejnikov. Evropska skupnost je leta 1971 dobila svoj proračun in od takrat ima Evropski parlament ključno vlogo pri sprejemanju zaporednih proračunov. Leta 1979 so potekale prve neposredne volitve v Evropski parlament. Leta 1986 je z Enotnim evropskim aktom ime „Evropski parlament“ začelo pravno veljati. S pričetkom veljavnosti Maastrichtske pogodbe pred petnajstimi leti je Evropskemu parlamentu končno bila dodeljena moč soodločanja na začetnih področjih politike Skupnosti in tako mu je bilo omogočeno, da prispeva pri oblikovanju zakonodaje in po potrebi postavljanju omejitev volji Sveta. Amsterdamska pogodba je te pravice do soodločanja še okrepila, lizbonska pogodba pa bo uvedla soodločanje kot pravilo pri oblikovanju evropske zakonodaje in se zato nanaša na „splošne zakonodajne postopke“.

Danes 785 poslancev prihaja iz 27 evropskih držav. Predstavljamo več kot 150 nacionalnih političnih strank, večina katerih se je združila, da tako oblikuje sedem parlamentarnih skupin. Smo zakonodajni in proračunski organ, na enakem položaju kot Svet. Izvajamo pregled nad Evropsko komisijo in volimo njenega predsednika ter Komisija ne more pričeti uradovati brez naše odobritve. Smo zagovornik primarnosti prava Skupnosti in smo predstavniki državljanov Evropske unije.

Pred tremi tedni smo sprejeli lizbonsko pogodbo, ki bo še bolj okrepila naše moči. V prihodnosti se bodo odločitve o pomembnih vprašanjih glede trenutne zaskrbljenosti državljanov Evropske unije lahko sprejemale le, če bo večina v Evropskem parlamentu dala soglasje. To se nanaša tudi na ključna vprašanja v zvezi s pravosodjem in notranjimi zadevami. Vendar to ni razlog za ravnodušje in vsekakor ni rezultat neizogibnega procesa. Za to smo se morali zelo boriti.

Rad bi se zahvalil vsem, ki so v zadnjih petih desetletjih in v času naših sposobnih predsednikov delali za krepitev parlamentarne dimenzije evropskega združevanja in so močno prispevali k temu procesu. Hvala poslancem Evropskega parlamenta, prejšnjim in sedanjim.

(Ploskanje.)

Jean Monnet je nekoč rekel, da nič ni mogoče brez ljudi in nič ni stalno brez institucij. Prav tako bi rad spomnil na Paul-Henri Spaaka, prvega predsednika enotne Skupščine Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ) – institucije, ki je predhodnica Evropskega parlamenta –, ki je s svojim poročilom po konferenci v Messini junija 1955 zelo prispeval k pripravi rimske pogodbe.

Pot k parlamentarni demokraciji v Evropski uniji je sledila logiki, ki nam je znana iz zgodovine evropskih nacionalnih držav. Ustvarili smo institucionalno ravnovesje med nacionalno in evropsko ravnijo, kar je velik uspeh in odraža sodelovanje različnih stopenj skupnih uprav v Evropi. Pomemben element tega ravnovesja je dobro sodelovanje Evropskega parlamenta z nacionalnimi parlamenti, kar nas še zlasti zadeva. Zelo me veseli, da so skoraj vsi nacionalni parlamenti držav članic Evropske unije poslali svoje visoko usposobljene predstavnike, da so danes z nami.

(Ploskanje.)

Prosil bi vas – poslance Evropskega parlamenta in poslance nacionalnih parlamentov –, da si v prihodnosti prizadevate za ohranitev tega sodelovanja.

Lizbonska pogodba in Listina o temeljnih pravicah odločilno prispevata k uresničevanju demokracije in parlamentarizma na vseh ravneh Evropske unije. Gospe in gospodje, lahko smo ponosni na našo konsistentno in nedvoumno podporo reformni pogodbi in Listini o temeljnih pravicah.

(Ploskanje.)

Potrebujemo kritično publiko in kritično spremljanje našega dela. Vendar smo tudi upravičeni do pravičnosti. Evropska unija je z vso svojo raznolikostjo bolj kompleksna kot katera koli druga svetovna skupnost. Medije, ki imajo pri naši komunikaciji z državljani ključno vlogo, bi prosil, da imajo to v mislih. Evropska unija se ne sme izrabljati kot krivec za napake na nacionalni ravni.

(Ploskanje.)

Eden od največjih uspehov evropske vizije zadnjih petdesetih let je uveljavljanje demokracije in svobode po Evropi. Estonija, Latvija, Litva, Poljska, Češka republika, Slovaška, Madžarska, Slovenija, Bolgarija, Romunija in ponovno združena Nemčija so danes članice Evropske unije, kar je dosežek, ki smo si ga lahko le želeli in ki se je uresničil še v našem času. Kot je zapisano v berlinski deklaraciji iz 25. marca 2007, smo se državljani Evropske unije zbrali zaradi koristi. To je razlog za veselje.

Glede na zadnjih petdeset let je pomembno, da se zazremo v prihodnost. Samokritično bi morali določiti tiste vidike evropske parlamentarne dimenzije, ki niso zadovoljivi.

Za razliko od nacionalnih parlamentov še vedno nimamo možnosti, da bi se v zvezi s proračunskim postopkom odločili glede povišanja naših finančnih virov.

Splošno ima parlamentarna vlada posledično parlamentarni nadzor vojske; vendar je skupna zunanja, varnostna in obrambna politika Evropske unije še vedno nepopolna in ne daje primerne povezave med nacionalnimi in evropskimi odgovornostmi.

Še vedno nimamo enotne volilne zakonodaje, kar pomeni, da še vedno nimamo pomembnih predpogojev za učinkovite evropske politične stranke, ki lahko kandidirajo v Evropski parlament z enotnimi seznami kandidatov.

Evropski parlament se je s strpnostjo, vztrajnostjo in dobro usmerjenostjo boril za zagotovitev svojega položaja v Evropi vse od prvega zasedanja Evropske parlamentarne skupščine ter tako mora in bo nadaljeval tudi v prihodnosti. Kot neposredno izvoljena nadnacionalna skupščina Evrope je Evropski parlament prikazan kot vzgled za podobna prizadevanja v drugih regijah sveta. To lahko vidimo, ko potujemo po drugih delih sveta.

Ko je Robert Schuman 19. marca 1958 postal prvi predsednik Evropske parlamentarne skupščine, bi bilo skoraj nemogoče predvideti ta pozitiven razvoj evropske parlamentarne dimenzije. Vendar je Robert Schuman imel vizijo. Govoril je o evropski ideji, za katero je trdil, da jo je treba obnoviti in to opisal kot 'la relance de l’idee européenne'. Kakšen vodilni motiv bi danes, po krizah v zvezi z neuspelo ustavno pogodbo, lahko bil primernejši za nalogo, ki je pred nami?

Robert Schuman je 19. marca 1958 v svojem kratkem nagovoru izrazil zaskrbljenost, da tehnokratski pogled na stvari lahko oslabi evropsko združevanje. To drži tudi danes. Robert Schuman je bil pri opisovanju možnosti, ki jih je Parlamentarna skupščina, kateri je predsedoval do leta 1960, imela na razpolago, realističen, skromen in jasen: „Nous désirons contribue“', je rekel, „ŕ créer un noyau de la structure européenne.“

Robert Schuman je kot predsednik Evropske parlamentarne skupščine svoj prvi nagovor končal z obljubo, da bo delal v smeri združitve našega kontinenta, združitve Evrope, v zvezi s katero je menil, da se mora videti kot skupnost vrednot, ki združuje svobodne narode našega kontinenta: „Ainsi seulement l’Europe réussira ŕ mettre en valeur le patrimoine total qui est commun ŕ tous les pays libres.“

Na tem bi rad gradil. Evropska unija je skupnost vrednot. Naše institucije ne predstavljajo konca, ampak so tukaj, da služijo našim vrednotam: dostojanstvu posameznika, človekovim pravicam, demokraciji, zakonom ter gospodarski in socialni blaginji. Služijo načelom solidarnosti in subsidiarnosti. Evropa pomeni medsebojno spoštovanje, spoštovanje naše raznolikosti, spoštovanje dostojanstva vseh držav članic, velikih in malih. Tega spoštovanja ni mogoče vsiliti, vendar je pomemben predpogoj za medsebojno razumevanje in skupne ukrepe. Spoštovanje evropske zakonodaje, ki nam omogoča, da naše spore rešujemo po mirni poti in dosegamo ravnovesje glede interesov na miren način, se mora neprestano obnavljati z nenapisanimi pravili, ki urejajo naše odnose v Evropi: premislek in medsebojno spoštovanje.

(Ploskanje.)

Želim vas spodbuditi in pozvati, da ne glede na političen spekter drug drugemu še naprej izkazujete to spoštovanje.

Če bo to medsebojno spoštovanje, ki ga zaznamuje strpnost do prepričanj drugih, zvestoba lastnim prepričanjem in pripravljenost za kompromise, uspešno bosta Evropska unija in Evropski parlament lahko vzgled za svetovni mir.

Naša evropska zapuščina se ohranja z mirom in enotnostjo naših narodov, ki se združujeta in tako oblikujeta Evropsko unijo. Robertu Schumanu in vsem poslancem prve Evropske parlamentarne skupščine izkazujemo spoštovanje s prizadevanjem za zvestobo njihovi zapuščini, z delom za odgovoren in odprt Evropski parlament, ki je blizu državljanom in ki je odločen, da po potrebi zagotavlja politično vodstvo. Če bomo tukaj še naprej delali odločno, se nam ni treba bati sodb tistih, ki bodo prišli za nami in ki bodo leta 2058 ocenjevali naše delo danes, ko bodo proslavljali stoto obletnico Evropskega parlamenta.

Kolegi, gospe in gospodje, skupaj se veselimo svobode, miru in enotnosti evropskega kontinenta, ki mu služimo.

(Glasno in dolgo ploskanje.)

  Janez Janša, predsedujoči Svetu. − (SL) „Moj nagovor ne more biti čustveno hladen.“ S temi besedami je prvi predsednik Evropske parlamentarne skupščine Robert Schuman 19. marca 1958 prvič nagovoril vaš visoki zbor. Petdeset let kasneje, ob vaši svečani obletnici, se počutimo enako.

Tukaj ne govorim le pred 142 nacionalnimi, ampak pred kar 785 neposredno izvoljenimi poslanci in poslankami Evropskega parlamenta. Pogled na prehojeno pot in razcvet evropske demokracije v zadnjih petih desetletjih nas lahko navdaja s ponosom ter z velikim občutkom hvaležnosti do očetov evropske ideje. Hkrati pa nam nalaga odgovornost, da po svojih močeh prispevamo k nadaljevanju evropske zgodbe miru, sodelovanja in blaginje.

Zavrtimo spomin nazaj v leto 1958, v družbo, ki se je soočala s posledicami dveh rušilnih vojn, v svet bipolarnega merjenja moči med Zahodom in Vzhodom, v čas hladne vojne, kubanske revolucije, prvega čipa, jedrskih poskusov in izstrelitve satelita v vesolje. Šesterica članic Evropske unije je takrat združevala 168 milijonov Evropejk in Evropejcev, zacelila je povojne rane, gospodarsko napredovala in skupaj z evroatlantskim zavezništvom zavarovala prostor svobode in demokracije. Večji del preostale Evrope je medtem žal živel v totalitarnem okolju ter gospodarsko in civilizacijsko stagniral ali celo nazadoval.

V letu 2008 imamo pred seboj popolnoma drugačno sliko: v multipolarnem svetu ne gre več zgolj za gospodarsko ali politično tekmovanje, ampak vedno bolj tudi za sodelovanje pri iskanju odgovorov na aktualne izzive. Odpravljanje meja, ki so razdelile Evropo od berlinskega zidu, železne zavese do nadzora na notranjih mejah, se konec tega meseca nadaljuje z odpravo zračnih meja znotraj razširjenega schengenskega prostora.

Evropska unija obsega danes več kot trikrat večjo površino kot pred petdesetimi leti, ima trikrat več prebivalcev, triindvajset uradnih jezikov, okrepljen notranji trg in skupno valuto, njeni prebivalci pa živijo v povprečju približno osem let dlje. Sedemindvajset vodij vlad in držav, izmed katerih nas je več kot tretjina še pred dvajsetimi leti živelo pod totalitarnimi režimi, bo jutri odločalo za skupno mizo. Tudi širša Evropa danes skoraj v celoti živi v svobodi in demokraciji. To je dosežek, ki ga velja ozavestiti in tudi proslavljati.

Življenje in delovanje Evropskega parlamenta od leta 1958 do danes nazorno odseva napredek, ki ga je integracija dosegla v preteklih petdesetih letih. Po začetni posvetovalni vlogi ste v zgodnjih sedemdesetih letih pridobili prve pristojnosti na področju evropskega proračuna in konec sedemdesetih obeležili prve neposredne volitve. Z novimi pogodbami ste pridobili okrepljene pristojnosti pri sprejemanju zakonodaje in imenovanju najvišjih evropskih političnih predstavnikov. Tudi nove Evropske komisije ne more biti brez vašega zaupanja.

Tako kot so leta 1958 rimske pogodbe parlamentarni skupščini prinesle nove odgovornosti, pomeni petdeset let kasneje lizbonska pogodba za Evropski parlament velik korak naprej. Postopek soodločanja se bo razširil na skoraj vse evropske politike, okrepila se bo vloga Parlamenta pri demokratičnem nadzoru, sklepanju mednarodnih sporazumov in imenovanju najvišjih evropskih predstavnikov.

V veliko zadovoljstvo mi je, da ste na plenarnem zasedanju prejšnji mesec s tako prepričljivo večino potrdili poročilo o lizbonski reformni pogodbi. Čestitam tudi vsem državam članicam, ki so že uspešno zaključile ratifikacijske postopke, ter upam, da jim bodo kmalu sledile tudi vse preostale.

Če je bilo prvih petdeset let Evropske unije namenjenih evropski agendi, našemu političnemu in gospodarskemu razvoju in reformam, bo v naslednjih petdesetih letih zagotovo bolj v središču pozornosti tudi globalna agenda. Seznam tem jutrišnjega Evropskega sveta nam to nazorno prikazuje.

Povsem jasno je, da bomo lahko na lizbonske izzive, okoljsko-energetska vprašanja in pretrese na finančnih trgih ustrezno odgovorili le, če bomo pri tem upoštevali tudi svetovne trende in svetovne akterje ter vse skupaj vključili v svoje aktivnosti.

To velja tudi za področje človekovih pravic in medkulturnega dialoga, pri katerih imate v Evropskem parlamentu nedvomno vodilno vlogo. V imenu Evropskega sveta vam ob tej priložnosti izrekam priznanje za dejavno vlogo pri opozarjanju na kršitve človekovih pravic, pri opazovanju volitev in za delovanje vaših delegacij v mednarodnih ustanovah, kot na primer v Svetu OZN za človekove pravice. Pomembna je tudi vaša vloga v okviru skupnih parlamentarnih skupščin, ki predstavlja dodano vrednost politikam Evropske unije do tretjih držav in regij.

S svojimi aktivnostmi in srečanji z visokimi gosti v letu medkulturnega dialoga krepite eno osnovnih evropskih izročil: da je medsebojno spoštovanje in razumevanje temelj sobivanja tako na evropski kot tudi na svetovni ravni.

Spekter aktivnosti Evropske unije je vedno večji, vendar za vse velja eno samo pravilo: uspeh raste premosorazmerno z enotnostjo. Enotnostjo med državami članicami, sektorji, interesnimi skupinami in generacijami, med regionalnimi, nacionalnimi, evropskimi in globalnimi dejavniki. Institucije Evropske unije moramo biti pri tem za zgled.

„Vsak človek začne svet na novo. Samo institucije, ki hranijo kolektivno izkušnjo, pa zorijo.“ Jean Monnet nas s to mislijo pripelje korak bližje k razlagi, zakaj je videnje Evropske unije pogosto še vedno drugačno od realnosti, zakaj številni Evropejci in Evropejke, kljub več kot očitnim uspehom minulih petdesetih let, še vedno dvomijo v prednosti evropskega povezovanja. Da bi razumeli in cenili svobodo, mir, raznolikost, brezmejnost, ugodnost in perspektivnost združene Evrope, se moramo vselej zavedati, da obstajajo tudi druge, mnogo slabše alternative.

Zato je naša skupna naloga, da obujamo evropsko kolektivno izkušnjo. Iz nje lahko črpamo moč za spopad z aktualnimi izzivi. Pogled nazaj moramo združiti z mislijo za naprej. Če pred petdesetimi leti ne bi združili moči, danes verjetno ne bi živeli v miru in blaginji. In podobno velja tudi za naslednjih petdeset let. Če ne bomo skupaj iskali nizkoogljičnih in energetsko varčnih rešitev, nam ne bo uspelo upočasniti podnebnih sprememb. Soočali se bomo z vedno več poplavami, orkani, sušami, novimi boleznimi, ogroženimi ekosistemi in podnebnimi begunci. Bistveno je, da so rezultati evropskih odločitev in aktivnosti dovolj konkretni in otipljivi, da državljani razumejo odločilen pomen Evropske unije za ohranitev in dvig kvalitete življenja.

Spoštovani gospod predsednik, spoštovani poslanke in poslanci, zahvaljujem se vam za vaš prispevek k razvoju Evropske unije v zadnjih petih desetletjih. Vem, kaj je predstavljal ta čas v življenju naše generacije, tudi sam osebno sem namreč rojen istega leta kot Evropski parlament.

Pri delu do konca tega mandata in naprej vam želim veliko uspehov, obilo svežih idej in neomajno vztrajanje pri razvoju evropskih vrednot, evropske demokracije in evropskega načina življenja.

Prepričan sem, da bomo ob naslednji okrogli obletnici tega evropskega doma demokracije lahko ponovno proslavljali povsod viden napredek Evrope.

(ploskanje)

  Predsednik. − Hvala predsedniku Evropskega sveta. Za besedo prosim predsednika Evropske komisije, José Manuela Durăo Barroso.

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – (FR) Gospod predsednik Evropskega parlamenta, gospod predsednik, predsedniki različnih evropskih institucij, bivši predsedniki Parlamenta, gospe in gospodje, predstavniki nacionalnih parlamentov, gostje, zelo me veseli, da danes z vami proslavljam prvo polovico stoletja Evropskega parlamenta. Ta obletnica ima velik simbolični in politični pomen za našo Evropo. Pred petdesetimi leti je Robert Schuman predsedoval novi enotni Skupščini. Tri Evropske skupnosti so ustvarile prvo različico evropske demokracije. Od takrat je ta temeljna politična izbira bila nepopustljivo vedno znova potrjena na vsaki stopnji evropskega združevanja.

Ustanovitelji so pred vsemi ostalimi spoznali, da nastajajoča Evropa od robustnih demokratskih evropskih institucij zahteva vključitev vse močnejših vezi med šestimi državami. V skladu z vizijo Jeana Monneta, so se te institucije morale razviti do te stopnje, da so spremljale to, kar so slutile kot dvojni pojav prihodnosti: večje združevanje in geografska širitev. Še zmeraj vas je zelo ganljivo videti v tem parlamentu evropske demokracije, predstavnike, ki so jih neposredno izvolili narodi, ki so še pred nedavnim bili razdvojeni zaradi diktatorstva, ki je Evropi onemogočalo svobodo.

(Ploskanje.)

Institucionalni trikotnik, ki so nam ga zapustili ustanovitelji, je vzgled, enak svetu, ki je po petdesetih letih vsekakor dokazal svojo vitalnost in trdnost. Prilagodil se je bistveni širitvi obsega nalog, zaupanih Skupnosti in zdaj EU. Obvladal je tudi pomembno dinamično širitev naše Unije.

Ta uspeh dolgujemo spretnosti in ravnovesju naših institucionalnih modelov, ki ne sledijo klasični porazdelitvi moči. Ta uspeh prav tako dolgujemo naši operativni metodi, ki spoštuje metodo Skupnosti in načelo subsidiarnosti.

Vendar institucije same po sebi ne predstavljajo konca. Še naprej služijo idealu in ciljem. Delujejo v korist našim državljanom. Močnejše kot so institucije, boljše lahko služijo temu idealu in našim državljanom.

Ustanovitelji so Evropo želeli oblikovati predvsem zaradi miru. To novo Evropo so želeli zgraditi s solidarnostjo. Glede na njihovo politično vizijo in njihove cilje so gospodarstvo izbrali kot vodilno silo.

Petdeset let pozneje je Evropa mirna in razširjena na kontinentalne dimenzije ter potrebuje močne institucije, da se tako lahko spopada z izzivom tega časa: globalizacijo. Nobena država članica se s tem izzivom ne more spopasti sama. Le Evropa ima hkrati s svojimi izkušnjami glede odpiranja trgov in s predpisi, ki vključujejo njene vrednote svobode, solidarnosti in trajnostnega razvoja, potrebne dimenzije, institucije in instrumente za obravnavanje in oblikovanje globalizacije.

Da se Evropa 21. stoletja s tem izzivom lahko spopade, se mora za to, da bo uspešna v gospodarstvu, ki temelji na znanju, združiti, evropskim moškim in ženskam mora zagotoviti delovna mesta in njeno gospodarstvo narediti bolj dinamično. V svetu mora zavzeti mesto, ki ji pripada: evropsko moč brez arogance, Evropa, ki bo svetu zmožna predlagati – predlagati, ne vsiliti – vrednote svobode in solidarnosti.

Uspelo nam bo le, če med našimi institucijami ohranimo konstruktivno partnerstvo.

V zvezi s tem partnerstvom želim Parlamentu čestitati za njegov prispevek v evropskem projektu iz vseh vidikov vsakdanjega življenja vseh naših državljanov. V svojih petdesetih letih je ta parlament pridobil veliko sposobnosti in veliko moči. To je moč kot legitimnost, ki neposredno izhaja iz glasov evropskih žensk in moških. Prav tako govorim o moči v formalnem smislu: soodločanju, proračunski moči in demokratičnem nadzoru evropskih institucij. V mislih imam pravzaprav politični vpliv. EP si je kot sozakonodajalec hkrati naložil odgovornost, ki jo deli z institucionalnim trikotnikom in evropskim javnim življenjem, vendar oblikuje tudi vedno tesnejše vezi z nacionalnimi parlamenti, ki so danes v večini tukaj zastopani.

Moč, ki jo je v letih pridobil EP, je služila krepitvi Evrope kot celote. Močan Evropski parlament je zelo pomemben partner za druge institucije in, kar moram poudariti, tudi za Evropsko komisijo. Menim, da lahko odnos med našima dvema institucijama označim kot zelo tesen, trden in dozorel in to me zelo veseli.

Ratifikacija lizbonske pogodbe bo institucije Skupnosti še bolj okrepila. Povečala bo moč Evropskega parlamenta. S tesnejšimi vezmi z Evropskim parlamentom in Evropskim svetom bo ojačala dvojno demokratično legitimnost Komisije. Evropskemu svetu bo dala stabilno predsedstvo, ki bo zagotovilo večjo konsistentnost priprav in nadzorovanja srečanj Evropskega sveta. Razvila bo vlogo visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, ki bo prav tako podpredsednik Evropske komisije.

Lizbonska pogodba s krepitvijo legitimnosti in učinkovitosti naših institucij predstavlja velik napredek Evropske unije.

Razumeti moramo, da med institucijami ne sme biti igre z ničelnim izidom. Nobena od naših institucij se ne sme krepiti na škodo drugih. Želimo ravno nasprotno, tj. močnejše evropske institucije v skladu z bolj učinkovito in bolj demokratično Evropo. Vse naše institucije bodo imele korist od konsolidacije evropske institucionalne strukture.

Gospe in gospodje, v zvezi z obletnico, ki jo danes proslavljamo, sem se spomnil besed velike portugalske avtorice, Agustine Besse Luis. Rekla je, da ima človek pri petnajstih prihodnost, pri petindvajsetih težavo, pri štiridesetih izkušenost, vendar pred polovico stoletja pravzaprav nima nobene zgodovine.

Evropski parlament, ta parlament evropske demokracije, lahko danes ponosno trdi, da je imel in bo še naprej imel dobro zgodovino. Zato vam v imenu Evropske komisije in v svojem imenu iskreno čestitam in vam želim vse najboljše pri vašem delu za združeno Evropo.

(Ploskanje.)

  Predsednik. − Hvala predsedniku Evropske komisije. Pozdravljam Hansa Joachima Opitza, ki je danes z nami kot predstavnik vseh bivših generalnih sekretarjev.

Še enkrat imamo priložnost, da prisluhnemo Mladinskemu orkestru Evropske unije.

(Kratek nastop Mladinskega orkestra Evropske unije.)

(Glasno ploskanje.)

(Prisotni so vstali in poslušali evropsko himno.)

(Seja je bila prekinjena ob 16.15 in se je nadaljevala ob 16.20.)

PREDSEDUJOČA: KRATSA-TSAGAROPOULOU
Podpredsednica