Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 12. marec 2008 - Strasbourg

19. Poseben položaj zapornic in vpliv prestajanja zaporne kazni staršev na družabno in družinsko življenje (razprava)

  Predsednik. − Naslednja točka je poročilo, ki ga je pripravila Marie Panayotopoulos-Cassiotou v imenu odbora za pravice žensk in enakost spolov o posebnem položaju zapornic in vplivu prestajanja zaporne kazni staršev na družabno in družinsko življenje (A6-0033/2008).

  Marie Panayotopoulos-Cassiotou, poročevalka. − (EL) Gospod predsednik, odbor za pravice žensk in enakost spolov, ki predlaga samoiniciativno poročilo, je v to problematiko vložil trud in material: člani našega odbora so z medsebojnim sodelovanjem predložili obsežno poročilo o položaju zapornic v Evropi. Na obravnavi smo poslušali govore vodilnih znanstvenikov in predstavnikov civilne družbe v zvezi s tem vprašanjem. Pisarne Evropskega parlamenta so nam v zvezi s tem vprašanjem do zdaj predložile nekaj zanimivih predstavitev. Te poudarjajo delo Parlamenta na področju varstva človekovih pravic in varstva posebnih pravic žensk, ki morajo živeti v težkih razmerah v zaporu. Zapornice spadajo v posebno skupino; verjetno predstavljajo manjšino celotnega števila zapornikov v Evropi, in sicer povprečno 5 % Seveda število niha med 7 % in 0 %.

Poročilo po mojem mnenju temeljito preučuje položaj zapornic, saj so zajeti vsi mogoči primeri. Preučuje posebne in splošne potrebe po zdravstvenem varstvu, vključno s posebnimi problemi higiene in posebnimi potrebami žensk; reševanje težav, ki izhajajo iz preteklosti zapornic; poseben položaj mater, saj statistični podatki kažejo, da ima polovica zapornic v Evropi mladoletne otroke; posebne potrebe med nosečnostjo; rojstvo otrok v zaporu in varstvo otrok v prvih letih življenja, ko morajo živeti s svojimi materami v zaporu. Zato moramo s pomočjo EU pozvati države članice, naj vzpostavijo ustrezne materialne pogoje, da lahko ustanove zagotovijo spodobne prostore za pridržanje po določilih mednarodnih in evropskih predpisov in pogodb. Zakonodaja mora biti sposobna, da se posodobi tako, da kazni ustrezajo posebnim potrebam mater; redno osebje je treba redno spremljati in posebej usposabljati, da upoštevajo ženska vprašanja. Pogoje pridržanja za ženske je treba vključiti v letno poročilo Evropske komisije o človekovih pravicah v EU.

Današnje poročilo bo sprožilo razpravo, za katero upam, da bo uspešna.

  Louis Michel, komisar. − (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, moj kolega, komisar Špidla, je izredno zadovoljen zaradi sklepa Evropskega parlamenta, da bo preučil položaj zapornic in vpliv prestajanja zaporne kazni na družabno in družinsko življenje, zato želi čestitati poročevalki, gospe Panayotopoulos, za odlično poročilo.

Čeprav je zapornic le majhen odstotek, tj. približno 5 % vseh zapornikov v Evropi, je očitno, da njihovo prestajanje zaporne kazni resno vpliva na celotno družino. Poleg tega je sorazmerno velik odstotek zapornic mater.

Komisija spodbuja politike za boj proti izključitvi občutljivih skupin, kar vključuje zlasti ljudi v priporu. Vendar je treba poudariti, da je socialna vključenost predvsem odvisna od držav članic. Vloga Komisije v zvezi s socialno vključenostjo zlasti zajema pomoč državam članicam pri boju proti socialni izključenosti v okviru odprte metode usklajevanja in drugih bolj posebnih ukrepov. Zanimivo je, da nova lizbonska pogodba zagotavlja nove pobude v zvezi s pravosodjem, svobodo in varnostjo. Na tem posebnem področju, ki je vedno bolj pomembno, se bo postopek soodločanja uporabljal za veliko več področij, kar bo očitno razširilo pristojnost Evropskega parlamenta, da preuči nekatere predloge v vašem poročilu. Poročilo gospe Panayotopoulos predlaga uravnotežen pristop. Popolnoma upošteva načelo subsidiarnosti in priznava podporno vlogo Komisije, zato popolnoma podpiramo vaš metodološki pristop. Zavedamo se, da se morajo države članice in Komisija za obvladovanje izzivov zapornic osredotočiti na življenjske pogoje v zaporih, bistveno ohranjanje družinskih vezi in socialnih razmerij ter seveda pomembnost ponovnega vključevanja v družbo in poklicno življenje. Ta pristop je v skladu s strategijo Komisije o socialni vključenosti, ki zajema tri široka področja: spodbujanje dostopa do osnovnih storitev ter različnih možnosti in priložnosti, spremljanje upoštevanja zakonodaje v boju proti diskriminaciji ter, če je potrebno, pripravo ciljno usmerjenih pristopov, ki zadovoljujejo posebne potrebe različnih skupin.

Spomladi 2006 je Komisija organizirala javno posvetovanje o potrebi po sprejemanju drugih ukrepov na ravni EU, da se spodbudi aktivna udeležba tistih, ki so najbolj oddaljeni od trgov dela. Rezultati so bili predstavljeni v sporočilu iz oktobra 2007, ki je tudi sprožilo drugo fazo posvetovanj. Socialni partnerji so bili pozvani, da predložijo svoje mnenje o možnosti izboljšanja odprte metode usklajevanja s sprejetjem skupnih načel, zlasti v zvezi z varstvenim dodatkom, aktivnimi politikami na trgu dela in dostopom do kakovostnih storitev, o vsebini skupnih načel ter o tem, kako podpreti izvajanje teh skupnih načel z nadzorom in vrednotenjem na ravni EU. Posvetovanja so se zaključila 28. februarja 2008, Komisija pa bo zdaj preučila predloge socialnih partnerjev in drugih zainteresiranih strani.

Zdaj pa mi dovolite, da predstavim nekaj kratkih komentarjev v zvezi s poročilom. Poročilo razpravlja o ponovnem vključevanju zapornic v družbo in trg dela. Menimo, da je treba ciljno usmerjene izvedbene ukrepe povezati z varnostnimi mrežami, prilagojenimi preprečevanju socialne izključenosti. Ponovno vključevanje zapornikov se mora začeti v zaporniškemu okolju v sodelovanju s posebnimi socialnimi službami.

Dobro se zavedamo, da zagotavljanje sprejemljivih in razumnih življenjskih pogojev bistveno povečuje možnosti ponovnega vključevanja v družbo. Organe, vključno z organi v zaporu, je treba spodbuditi, da zagotovijo kakovostno poklicno usposabljanje za zapornike. Kot del procesa ponovnega vključevanja je treba spodbujati tudi sodelovanje med zapori in podjetji, ki iščejo delovna mesta za zapornike.

V zvezi s tem želimo poudariti vlogo Evropskega socialnega sklada pri spodbujanju vključevanja zapornic in zapornikov v trg dela in družbo na splošno. Kot veste, sklad sofinancira dejavnosti, usmerjene k izobraževalnim in poklicnim programom za zapornike, medtem ko lahko pobude, neposredno povezane z izboljšanjem življenjskih pogojev za zapornike, kot sta gradnja novih stavb in namestitev novih zmogljivosti, pokrivajo drugi strukturni skladi.

Ustrezno sem upošteval zahtevo Evropskega parlamenta za Komisijo in Svet, da sprejmeta okvirni sklep o minimalnih standardih za varstvo pravic zapornikov in oblikujeta evropsko zaporniško listino. Menim, da moram Parlament ponovno opozoriti, da je veliko elementov v poročilu izključna pristojnost držav članic, čeprav bo lizbonska pogodba, kot smo omenili, uporabljala postopek soodločanja za veliko področij v zvezi s pravosodjem, svobodo in varnostjo, pri čemer obstaja dejanska možnost razširitve vloge Evropskega parlamenta ter izboljšanja položaja in obravnavanja tega zelo resnega vprašanja.

  Anna Záborská, v imenu skupine PPE-DE. – (SK) Samoiniciativno poročilo o zapornicah je zelo simbolično. Na eni strani poudarja zelo pragmatično stališče odbora za pravice žensk in enakost spolov, na drugi strani pa občudovanja vredno zavezanost naše kolegice, gospe Panayotopoulos-Cassiotou.

Poudariti moram, da je gospa Marie Panayotopoulos-Cassiotou zelo dejavna v mojem odboru in ji čestitam za stalno odgovoren odnos do dela. Pri pripravi tega poročila smo osebno obiskali ženski zapor v Brugesu. Glede na ta obisk lahko rečem, da poročilo sploh ni le teoretično. Vesela sem, da poročilo celovito obravnava položaj zapornic. Osebno bi zlasti rada poudarila pomembnost varstva otrok pred psihološkim trpljenjem, medtem ko so njihovi starši v zaporu.

To poudarjajo tudi moje lastne izkušnje. Mojega očeta so pod komunističnim režimom, ko sem bila stara pet let, aretirali in obsodili na dolgo zaporno kazen zaradi izmišljenih političnih razlogov. Učitelji v šoli so me pogosto spraševali, kje je in zakaj nikoli ne pride na roditeljski sestanek, čeprav so vsi vedeli, da je v zaporu. To je bilo boleče. Otroci ne bi smeli doživljati travm zaradi brezobzirnega vedenja okolice, ki dodatno poslabšuje stigmo, ki jo povzroča zaporna kazen njihovih staršev. Ohranjanje rednega osebnega stika otrok z materami zapornicami je pomembno za njihovo prihodnje življenje in medosebne odnose.

Na koncu želim poudariti zlasti odstavek 22 poročila, v katerem gospa Panayotopoulos-Cassiotou namenja pozornost ohranjanju družinskih vezi.

  Teresa Riera Madurell, v imenu skupine PSE. – (ES) Gospod predsednik, najprej bi rada čestitala poročevalki za odlično delo in odprto ureditvijo, ki je omogočila dosego pomembnih dogovorov o predlogih sprememb, ki jih je predložila naša skupina.

To je zelo celovito poročilo, ki ne izključuje nobenih vprašanj v zvezi s težkim položajem v družabnem in družinskem življenju zaradi zaporne kazni očetov ali mater. Uvaja veliko novih vidikov, vključno z ravnanjem z očeti ali materami v zaporu, ki so odgovorni za otroke.

Namen poročila je bil poiskati rešitev, ki bi zagotovila spoštovanje otrokovih pravic in izvajanje varnostnih ukrepov, ki se morajo uporabljati za ljudi, ki jim je bila odvzeta svoboda. Predlagamo ustvarjanje neodvisnih enot, ki so ločene od običajnega zaporniškega okolja in zagotavljajo življenjske pogoje, ki so prilagojeni potrebam otrok in upoštevajo njihovo vključevanje v skupnost.

Enako velja za zapornike, ki imajo vzdrževance, kar zlasti zadeva ženske. V zvezi s tem se ponovno priporoča, da se zaporniške kazni na splošno nadomestijo z nadomestnimi kaznimi. Poročilo v zvezi s tem pojasnjuje, da je treba za moške zapornike z majhnimi otroci ali drugimi družinskimi obveznostmi uporabljati enake ukrepe, kot veljajo za ženske zapornice.

Poleg tega morajo ti ukrepi zagotoviti popolno spoštovanje spolne usmerjenosti in katere koli oblike družinske strukture, ki je v skladu z zakonom. Zapornicam je treba zagotoviti dostop do preventivnih kampanj in programov načrtovanja družine pod enakimi pogoji.

Poročilo poziva tudi k programom za zmanjšanje izpostavljenosti jetnikov nasilnim razmeram s psihološko oskrbo za ženske, ki so bile žrtve seksističnega nasilja. Priporoča tudi usposabljanje zaporniškega osebja in povečanje njegove ozaveščenosti o tem vprašanju.

Naša skupina je tesno sodelovala s poročevalko pri oblikovanju teh in drugih predlogov sprememb, zato menim, da smo na splošno pripravili poročilo, na katerega je lahko ta parlament ponosen. Ponovno čestitam poročevalki.

  Marios Matsakis, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, o tem vprašanju bom govoril kot posameznik. Gospa Panayotopoulos-Cassiotou je na podlagi svojega znanja in trdega dela svoje delo zelo dobro opravila in oblikovala poročilo, ki najbolj učinkovito obravnava problematiko zapornic.

Večina navedb gospe Panayotopoulos-Cassiotou v poročilu je vsekakor pravilna. Vendar se sprašujem, ali poročilo zadeva idealen in ne realen svet, tj. svet, v katerih morajo zapori dejansko delovati ne le pri kaznovanju obsojenih posameznikov, ampak večinoma pri njihovi rehabilitaciji? Trda realnost zadeve je, da večina zaporov v Evropi in na svetu na splošno ne deluje ustrezno ne za ženske ne za moške. To seveda ne pomeni, da si ne smemo stalno prizadevati za spremembe. To tudi ne pomeni, da ne smemo obravnavati posebnih potreb zapornic. Nasprotno, naša dolžnost je, da vedno stremimo k izboljšanju, vendar ne smemo pozabiti na naslednja enostavna dejstva.

Prvič, spremeniti se mora naš kazenski sistem na splošno.

Drugič, ne sme obstajati neprijetna diskriminacija med moškimi in ženskami, razen glede bistvenih bioloških razlik, vključno z materinstvom ali posebnimi vidiki materinstva.

Tretjič, zapori niso hoteli. Niti niso porodnišnice ali otroški vrtci.

Četrtič, večina zapornikov, tj. moških in ženskih, je obsojenih storilcev kaznivih dejanj, veliko pa jih je storilo okrutna dejanja zoper druga človeška bitja.

Petič, čeprav se sliši kruto, vendar veliko obsojenih žensk ni primernih za materinstvo, zato je treba poiskati nadomestne možnosti za vzgajanje njihovih otrok.

Šestič, sporno je tudi vprašanje, ali se sme zapornicam dovoliti, da zanosijo v zaporu.

Kljub svojim navedbam poročilo podpiram.

  Ewa Tomaszewska, v imenu skupine UEN. – (PL) Gospod predsednik, pozornost namenjam dvema vprašanjema iz poročila.

Prvo zadeva pogoje, pod katerimi se prestaja zaporna kazen. Zlasti pomemben je dostop do ustrezne osebne higiene in posebnih zdravstvenih storitev, ki jih potrebujejo ženske. Kot politični zapornici v času komunizma na Poljskem so mi dali četrtino kosa sivega mila, ki naj bi ga uporabljala šest mesecev. Takrat več tednov ni bilo mogoče uveljaviti zakonske pravice do kopeli. To je neustrezno. Zagotoviti je treba dostop do tekoče vode in tople vode za kopanje ter možnost ginekološkega pregleda in mamografije ne glede na vrsto in dolžino kazni.

Drugo vprašanje zadeva vpliv prestajanja zaporne kazni mater in nosečnic na življenje in zdravje njihovih otrok. Zlasti ženskam se pogosto krati pravica do sodelovanja v sodnem postopku v zvezi s starševskimi pravicami. Priprti ljudje nimajo možnosti udeležbe na zaslišanjih. Otroci imajo le omejene pravice do stika s svojimi materami zapornicami. Novorojenčki se pogosto odvzamejo materam kmalu po porodu, zaradi česar se ne morejo dojiti. Upoštevati je treba, da se takrat, ko se ženski naloži zaporna kazen, naloži tudi neposredno otroku in celotni družini. Taka kazen se mora zato naložiti le v izjemnih primerih. Na koncu bi rada čestitala poročevalki.

  Hiltrud Breyer, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, to samoiniciativno poročilo je pomembno, ker je treba položaju zapornic končno nameniti posebno pozornost in opredeliti problematiko. Pravice žensk veljajo celo in zlasti v zaporu. Žal v Evropski uniji nimamo sistema, kot ga imajo Združene države, kjer zapori in zapiranje ljudi postajajo donosen posel, vendar število zapornic v Evropi narašča, zato moramo upoštevati njihov poseben položaj.

Nerešeno je vprašanje zdravstvenega varstva, o katerem smo pravkar govorili. Zapornice se v zaporu srečujejo z nasiljem, včasih spolnim, ali pa so se z njim srečale v preteklosti, zato potrebujejo ustrezno psihološko podporo in zdravljenje, zlasti ker so pogosto tudi odvisnice. Prav tako obstaja nevarnost, da bodo ženske v zaporu spolno izkoriščane. Posebno zaskrbljenost nam vzbuja zlasti položaj mater. Ne smemo si privoščiti razmer, na primer v Nemčiji, v katerih so materam odvzeli le nekaj mesecev stare dojenčke, ker v zaporih ni bilo nobenih prostorov za matere in otroke, zaradi česar so bili več mesecev ločeni. Prav tako potrebujemo več sredstev za ponovno vključevanje žensk po izpustu.

Zlasti sem zaskrbljena zaradi poudarjanja posebnega položaja deklet in žensk iz priseljenskih družin. Obravnavati moramo položaj žensk, ki so prišle v Evropo in so pridržane v prostorih za pridržanje. Veliko teh begunk, prosilk za azil ali nezakonitih priseljenk ima v teh prostorih za pridržanje podobne pogoje kot v zaporu, zdaj pa ne obstaja nobena zakonodaja EU, ki bi določala najdaljši čas pridržanja.

V zvezi s tem, o čemer je Evropski parlament izvedel tudi študijo, nujno pozivamo k izboljšanju varstva, zlasti ogroženih skupin, predvsem žensk, ki so bile žrtve spolnega nasilja.

  Věra Flasarová, v imenu skupine GUE/NGL. – (CS) Gospe in gospodje, francoski filozof Michel Foucault v svoji knjigi „Nadzorovanje in kaznovanje“ („Discipline and Punish“) med drugim navaja tri vidike prestajanja zaporne kazni. Ti vidiki so preživeli dolgo zgodovino kaznovanja in veljajo še danes.

Prvi vidik zajema prvotni cilj osamitve storilca kaznivega dejanja od družbe; drugi uvaja mišljenje, da kazen omogoča sprijaznjenje s krivdo (katarzo); tretji pa uvaja sodoben vidik zagotavljanja možnosti rehabilitacije in ponovnega vključevanja v družbo. Civilizirane države štejejo zadnji vidik za najpomembnejšega.

Družba se storilcem kaznivega dejanja ne maščuje in ne želi ogroziti njihovega dostojanstva. Nasprotno, prizadeva si, včasih kljub velikim oviram, za spremembo vedenjskega vzorca obsojenega zapornika, ki se je znašel v navzkrižju z zakonom. Zaporna kazen ni namenjena škodovanju obsojenim ali celo članom njihovih družin.

Poročevalka je zelo jasno opisala en problem zaporne kazni: poudarek je na krivdi in kaznovanju posameznika, medtem ko se zanemarja dejstvo, da kaznovanje vpliva tudi na vzdrževance obsojenih oseb. Ti vzdrževanci so večinoma otroci zapornic.

Več kot polovica vseh zapornic v Evropi je mater z enim otrokom. Točno število se razlikuje v posameznih državah, prav tako tudi razmere v zaporih. V moji državi, v Češki republiki, je najbolj resen problem prenatrpanost zaporov. Na drugi strani si pristojni organi prizadevajo za omilitev negativnega vpliva kaznovanja na ženske in njihove družinske člane ter lažjo vrnitev teh žensk v običajno življenje. Vendar prizadevanje za olajšanje vključevanja zapornikov v družbo ogroža pomanjkanje potrebnega financiranja, na primer za socialne delavce.

Strinjam se s poročevalko, da je treba izboljšati pogoje za ohranjanje družinskih vezi, saj ločitev od družine, skupaj s krivdo in kaznijo, povzroča odtujitev, ki zelo oteži vrnitev iz zapora. Seveda se ne sklicujem na primere, v katerih so bile družinske vezi pretrgane še pred zaporno kaznijo.

Zaključujem s pomembno točko: psihološke študije kažejo, da se zapornice težko prilagodijo življenju v neposredni bližini druga druge. Moški lažje prenašajo prisilno bližino in reševanje sporov.

  Zita Pleštinská (PPE-DE). – (SK) Poročilo poročevalke gospe Panayotopoulos-Cassiotou je bilo oblikovano v času, ko v veliko državah članicah potekajo spremembe zaporniške infrastrukture, vključno z gradnjo ženskih zaporov. Geografska lokacija je pomemben dejavnik: lahko na primer olajša zapornicam ohranjanje družinskih vezi in prijateljstva ter udeležbo pri verskih obredih.

Učinek osamitve in stiske na zapornice, zlasti na matere in nosečnice, ima lahko škodljive posledice za matere ter zlasti za njihove otroke in njihov razvoj. Zato lahko udeležba pri verskih obredih prinese pozitivne spremembe v življenje teh zapornic.

Človekovo dostojanstvo in spoštovanje temeljih pravic sta vrednoti, ki se morata strogo upoštevati v zaporniških politikah držav članic. Vzdrževanje reda v zaporih zahteva usposobljeno osebje, ki lahko že v kali zatre nasilje zoper ženske in njihovo zlorabo. Prav tako ne smemo pozabiti, da mora biti osebje sposobno zagotoviti tudi psihološko podporo, saj je veliko žensk v preteklosti doživljalo travme.

Čestitam poročevalki za pripravo aktualne analize z več pomembnimi ugotovitvami. Poročilo uvaja tudi različne predloge in pobude za izboljšanje pogojev za zapornice, zlasti matere samohranilke in mlade zapornice. Vesela sem, da poročevalka posebno pozornost namenja nosečnicam.

Zapornice so bile pogosto žrtve nasilja. To področje je treba zato obravnavati zelo občutljivo in si prizadevati za uvedbo novih inovativnih ukrepov v zvezi z zaporniško politiko. Po izpustu iz zapora je treba ženskam zagotoviti čim večjo podporo, da se brez težav vključijo v družbo.

  Zita Gurmai (PSE) – (HU) Hvala vam, gospod predsednik. Komisar, gospe in gospodje, enake možnosti je treba razširiti tudi na zapornike. Prav tako je treba zapornicam zagotoviti ustrezno zdravstveno varstvo in prostore za sanitarije, ki se razlikujejo od tistih za moške. Sposobnost ohranjanja družinskih odnosov je zlasti pomembna za zapornice, saj bo to olajšalo njihovo ponovno vključevanje v družbo, kot je že omenilo nekaj mojih kolegov. V primerih odvisnosti od drog in drugih primerih je bistvena psihološka podpora, zato je več držav članic v ta namen oblikovalo večplastne programe, ki si prizadevajo za enakost med spoloma. Nove države članice jim morajo slediti. Bivše obsojenke težje dobijo delo. Izvajanje programov usposabljanja v zaporih lahko ta problem omili in tako zniža tveganje povratništva. Poročilo je odlično in priporočam njegovo sprejetje.

  Bairbre de Brún (GUE/NGL). – (FR) Gospod predsednik, pozdravljam samoiniciativno poročilo gospe Panayotopoulos-Cassiotou o preučevanju položaja zapornic. Menim, da je treba poročilo okrepiti z nekaj predlogi sprememb.

Pozornost je treba nameniti konceptu premestitve kot bistvenemu delu procesa priprave zapornic na izpust. Zato je treba vzpostaviti „vmesne postaje“ z ustreznim podpornim okoljem.

Pozivam k podpori predlogov sprememb, katerih cilj je odprava pripora deklet v zaporih za odrasle. Osebje v ženskem zaporu, vključno z zdravstvenim, mora biti po možnosti žensko.

Poročilo, objavljeno leta 2004, in drugo poročilo, objavljeno prejšnje leto, opisujeta grozne pogoje povprečne zapornice v mojem volilnem okrožju na Severnem Irskem.

Komisiji svetujem, da prebere priporočila iz obeh poročil.

  Kathy Sinnott (IND/DEM). – Gospod predsednik, veliko zapornic je doživljalo nasilje in zlorabo, zaradi česa težko vzpostavijo stabilne odnose, ki jih dejansko najbolj potrebujejo.

Zato si ne smemo prizadevati le za socialno vključevanje zapornikov, ampak tudi za njihov osebni razvoj. Tu pa se dotaknemo vprašanja otrok. Ločitev matere in otroka v zaporu se pogosto izvede le nekaj ur po porodu. To neposredno ogroža možnost zdravega odnosa med njima. Da se ustvari posebna vez med materjo in otrokom, morata biti skupaj. Skupaj pa se bosta zdravo in normalno razvijala le s čim bolj pogostim preživljanjem skupnega časa v podpornem in varnem okolju.

Ločitev matere in otroka njun odnos že na začetku obsodi na neuspeh. Zakaj to delamo, če te ženske v njihovem življenju najbolj potrebujejo stabilen in ljubeč odnos?

  Corina Creţu (PSE). – (RO) Obravnavano poročilo odkriva več težav, s katerimi so se srečale države članice na tem področju.

Države članice so se po mojem mnenju neustrezno odzvale, in sicer s strožjim kaznovanjem, na povečano stopnjo kriminalitete v nekaterih okoljih, zlasti v prikrajšanih, za katere so značilni skrajna revščina, nepismenost in zanemarjanje v družini zaradi propadlega sistema socialnega varstva.

Javno mnenje v Romuniji je nedavno razburil primer treh žensk iz iste družine, tj. hčerko, mater in babico, ki so bile hkrati zaprte za prestajanje kazni za prekršek. To ni bil edini tovrstni primer. Zato menim, da je eno od najpomembnejših priporočil poročila uporaba nezaporne kazni, kar je še bolj pomembno, ko gre za življenje otroka. Poseben primer so mladoletni otroci, pri katerih oba starša prestajata zaporno kazen.

Podpiram zahtevo iz poročila, da mora Komisija oblikovati enotno evropsko zaporniško listino, ki bo omogočila uskladitev razmer v priporu v državah članicah in hitrejše vključevanje v družbo za tiste, ki so prestajali kazen, ki jim je odvzela svobodo. Čestitam poročevalki za prizadevanje.

  Zuzana Roithová (PPE-DE). – (CS) Gospod predsednik, kot smo slišali, je v evropskih zaporih le 5 % zapornic. Polovica jih je mater z majhnimi otroki, večina pa jih je v preteklosti doživljala nasilje in zlorabo.

To poročilo iskreno pozdravljam in se zahvaljujem vsem sodelujočim. Poročilo poudarja, da morajo države članice spodbujati razvoj posebnih pogojev za zapornice. Poudarjanje človekovega dostojanstva je po moje mnenju ključno za uspešno prihodnje ponovno vključevanje v družbo. Za obiske otrok je treba ustvariti prijazno okolje, matere pa je treba poučiti o pojmu človekovega dostojanstva.

Zato sem zelo presenečena nad zahtevo liberalcev za ločeno glasovanje o odstavku 19, ki predlaga, da se ženskam zagotovi pravica do udeležbe pri verskih obredih. Vznemirja me, da bodo lahko imele ženske v zaporih glede na rezultat jutrišnjega glasovanja drugačne pravice kot ženske na prostosti.

  Louis Michel , komisar. − (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, zahvaljujem se vsem govornikom za zelo bogato in zanimivo razpravo. Nisem komisar, pristojen za to področje. Vendar me je ta razprava vsekakor zelo spodbudila in prevzela. Porodilo se mi je veliko idej, kar nedvomno dokazuje, da ste vzbudili more zanimanje za vprašanje, ki je očitno izredno pomembno.

Da se odpravijo ovire v zvezi s ponovnim vključevanjem zapornic v družbo in trg dela, moramo očitno ponovno poudariti potrebo po povezovanju izvedbenih ukrepov s prilagojeno varnostno mrežo. Za to bo potrebna udeležba vseh zainteresiranih strani, vključno s socialnimi partnerji.

Komisija namerava še naprej preučevati vprašanja socialne vključenosti z državami članicami z odprto metodo usklajevanja. Mojo pozornost je pritegnilo veliko predloženih predlogov, ki jih bom seveda posredoval komisarju Špidli. Zagotovo je zelo zanimiv pristop na primer ideja, ki že obstaja v več državah, in sicer, da se poiščejo nadomestne kazni, če zapornik ne pomeni nevarnosti za družbo. Prav tako razmišljam, čeprav zdaj prosto govorim, o uporabi elektronskih zapestnic za zapornike, ki bi tako lahko zapustili zapor in živeli s svojimi družinami. Glede na omenjeno je treba preučiti veliko elementov v zvezi s tem vprašanjem: zaporna kazen je predvsem dejanje socialnega usklajevanja, zato si je treba prizadevati za to, da to dejanje ponovnega vključevanja v družbo postane pozitiven element. Prav tako so se mi zdele zanimive pripombe gospe Záborske, ki jih je na različen način izražalo več govornikov, in sicer o vprašanju družinskih vezi in vezi z otroki, ki seveda potrebujejo zelo posebne pristope.

Higiena v zaporih, zdravstveno varstvo, spolna usmerjenost in spolno nasilje so teme, s katerimi sem seveda seznanjen prek svojega dela kot komisar za razvoj, čeprav nisem pristojen za to posebno področje. Redno obiskujem zapore v državah v razvoju. Zato vam zagotavljam, da bom ta vprašanja upošteval.

Vsekakor bom poročal komisarju Špidli o tej odlični razpravi in odličnih idejah, ki sem jih tu slišal; vem, da ga ta vprašanja zelo zanimajo.

  Marie Panayotopoulos-Cassiotou, poročevalka. − (EL) Gospod predsednik, zahvaljujem se vam, ker ostajate tu tako pozno. Zahvaljujem se tudi komisarju Michelu in komisarju Špidli za zelo pozitivno sodelovanje pri poročilu, ki ga predstavljamo; ter tudi vam, gospe in gospodje, ter gospodu Matsakisu, edinemu poslancu iz naše skupine, ki je sodeloval pri tej razpravi.

Menim, da je ohranjanje družinskih vezi skupni imenovalec in vsi so poudarili, kako pomembno je. Prav tako je treba zaščiti otroke, zlasti majhne, ter vzpostaviti ustrezne pogoje, prilagojene posebnim potrebam žensk. Najbolj si moramo prizadevati za človekove pravice, zlasti pravice žensk, ne glede na to, ali so v zaporu ali ne. Zato mora vse, kar velja za ženske na prostosti, veljati tudi za ženske v zaporu.

V zvezi s socialno izključenostjo se zlasti zahvaljujem komisarju Špidli, ki je prek vas, komisar Michel, poudaril pomembnost podpornih ukrepov že v zaporu: ukrepi za poklicno usposabljanje, vključevanje v trg in sodelovanje z zasebnim sektorjem. Tako lahko vpeljemo v prakso to, kar ste dejali, komisar: zagotoviti moramo, da postane zapor priložnost in ne oblika maščevanja. Gospod Matsakis meni, da obstajajo tudi nevarnosti, vendar te obstajajo tako v zaporu kot zunaj njega, zato moramo zagotoviti možnost in zdravstvena sredstva za njihovo obvladovanje, da tako preprečimo marginalizacijo posameznikov. Marginalizacija je v nasprotju z našimi idejami o dostojanstvu posameznikov in možnostjo njihove podpore, da lahko k družbi čim več prispevajo.

Kot je dejal komisar, tudi jaz upam, da nam bo nova lizbonska pogodba omogočila več ukrepov. Ker predstavitev tega poročila in ratifikacija pogodbe nista tako oddaljeni, se lahko veliko predlogov iz poročila uresniči. Vračam se k neomenjeni temi, in sicer, da mora letno poročilo Komisije o človekovih pravicah vključevati tudi položaj zapornic v EU.

  Predsednik. − Gospod Matsakis je bil edini moški poslanec, ki je govoril, gospod Michel je govoril v imenu Komisije, jaz pa sem zelo pozorno spremljal zanimivo razpravo.

Pri teh poznih razpravah je udeležba žensk pogosto večja od udeležbe moških, vendar zaradi tega njihov prispevek ni manjši. Zahvaljujem se poročevalki in drugim govornikom, saj pri taki razpravi nazadnje predstavljate glas žensk, ki ne morejo govoriti v svojem imenu.

Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 13. marca.

Pisna izjava (člen 142)

  Katalin Lévai (PSE), v pisni obliki. – (HU) Pozornost namenjam dejstvu, da so zapori kljub temu, da je v Evropi približno 4–5 % zapornic ter da se delež žensk v zaporih v veliko evropskih državah povečuje hitreje kot delež moških zapornikov, še vedno namenjeni zlasti moškim in zanemarjajo posebne potrebe zapornic.

Najbolj zaskrbljujoča področja so zdravstveno varstvo, položaj mater z otroki ter ponovno vključevanje v poklicno življenje in družbo. Statistični podatki o zapornicah kažejo na splošno nizko raven izobrazbe in slabo poklicno usposobljenost. Če želimo zapornice ponovno vključiti v družbo in jim zagotoviti stabilnejše življenje po zaključku prestajanja kazni, moramo vsem zapornikom zagotoviti možnost razvoja osnovnih izobraževalnih sposobnosti. V veliko evropskih zaporih je opazna razlika med poklicnim usposabljanjem, ki je na voljo ženskam, in povpraševanjem na trgu dela. Večina zaporov zagotavlja poklicno usposabljanje za ženske, ki je omejeno na razvoj spretnosti in znanj ter sposobnosti glede na kulturno in družbeno vlogo, ki je tradicionalno pripisana ženskam. Trg dela na splošno ne ceni dovolj teh slabo plačanih poklicnih spretnosti in znanj, kar povzroča stalno socialno neenakost ter ogroža ponovno vključevanje v družbo in poklicno življenje. Zato je treba organe v zaporih spodbujati, da po možnosti v sodelovanju z zunanjimi izvajalci zagotovijo visokokakovostno poklicno usposabljanje in različne zaposlitvene možnosti, ki so v skladu z zahtevami trga dela in ne širijo spolnih stereotipov.