Razprave

Sreda, 12. marec 2008 - Strasbourg

1. Otvoritev seje

PREDSEDUJOČI: Gospod PÖTTERING
Predsednik

(Seja se je začela ob 9.05.)

2. Pisne izjave (predložitev): glej zapisnik

3. Priprava Evropskega sveta (Bruselj, 13. in 14. marec 2008) (razprava)

  Predsednik. − Naslednja točka so izjave Sveta in Komisije o pripravi Evropskega sveta v Bruslju 13. in 14. marca 2008.

V imenu Sveta bo govoril Janez Lenarčič.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Zelo me veseli, da vam lahko danes predstavim glavne teme zasedanja Evropskega sveta, ki se začenja jutri. V skladu s tradicijo spomladanskih vrhov bo tudi to zasedanje posvečeno ekonomskim vprašanjem, zlasti lizbonski strategiji, pa tudi podnebnim spremembam in energiji ter finančni stabilnosti.

Predsedstvo se veseli te izmenjave mnenj z Evropskim parlamentom in lahko vam zagotovim, da bodo stališča Parlamenta do zadev, ki so na dnevnem redu jutrišnjega zasedanja, ustrezno upoštevana.

Vsi se zavedamo, da se Evropska unija danes sooča z novimi izzivi, globalizacija prinaša nove priložnosti, ne samo na gospodarskem, temveč tudi na socialnem in kulturnem področju. In te priložnosti so Uniji že prinesle koristi. Zavedamo pa se tudi, da globalizacija od Unije in držav članic terja tudi prilagoditve in iskanje pravih odgovorov. Prav temu se bo posvetil Evropski svet.

Svetovno gospodarsko okolje se nahaja v obdobju preizkušenj. Bili smo priča turbulentnemu dogajanju na finančnih trgih. Priča smo zmanjšanju gospodarske aktivnosti v zadnjem času zaradi recesije v Združenih državah ter zaradi višjih cen nafte in blaga. Kljub temu so temelji gospodarstva Evropske unije še trdni, vendar se v teh okoliščinah ne moremo ustaviti, ne moremo počivati, moramo nadaljevati z našimi reformami.

V tej zvezi bo Evropski svet ocenil stanja izvajanja lizbonske strategije za rast in delovna mesta. Pozdravil bo pozitivne rezultate in potrdil dobro delovanje te strategije. Poudaril bo, da se je treba sedaj osredotočiti na izvajanje, in v tem duhu bo začel novi cikel prenovljene lizbonske strategije.

Na področju znanja in inovacij bo Evropski svet dal nov zagon našim prizadevanjem z uvedbo tako imenovane pete svoboščine. Ta naj bi odpravila obstoječe prepreke za prost pretok znanja s krepitvijo čezmejne mobilnosti raziskovalcev, študentov, znanstvenikov in univerzitetnih predavateljev. Peta svoboščina bi po našem mnenju pospešila preobrazbo Evropske unije v inovativno, ustvarjalno in na znanju temelječe gospodarstvo.

Za krepitev konkurenčnosti podjetij, zlasti malih in srednjih, bo Evropski svet predvidel ukrepe, ki bodo omogočili njihovo boljše delovanje in razvoj. Dobila naj bi lažji dostop do virov financiranja, okrepile pa se bodo tudi spodbude za inovacije. Izrazito prednost bo imelo tudi uresničevanje načrta za boljšo zakonodajo. Velika pozornost bo posvečena tudi socialni razsežnosti lizbonske strategije, naporom pri reševanju demografskih izzivov, pomanjkanju kvalifikacij ter prihodnjih političnih ukrepih, namenjenih povečevanju socialne kohezije.

Spomladanski vrh bo državam članicam naložil postopno izvajanje skupnih načel o prožni varnosti, in sicer s takšnimi nacionalnimi ureditvami, ki bodo zagotavljale ravnovesje med prožnostjo in varnostjo na trgu dela.

Dovolite mi, da preidem na drugo pomembno zadevo, ki jo bo obravnaval Evropski svet. Gre za izzive, povezane s podnebnimi spremembami in energijo. V lanskem letu smo bili priča zgodovinskim zavezam v podnebno-energetski politiki. Letos se moramo posvetiti njihovemu izpolnjevanju. Ta cilj je tako gospodarski kot tudi ekološki izziv, ki ima izjemen dolgoročni pomen. Če se nanj odzovemo ambiciozno, bomo lahko ustvarili zgodbo ne le o gospodarskem uspehu, temveč tudi o okoljskem uspehu.

Zakonodajni sveženj, ki ga je predstavila Komisija, je trenutno v obravnavi v Svetu. In prve razprave so ponovno potrdile zavezanost vseh držav članic k ambicioznemu odzivu. Kljub temu bi bilo še prezgodaj pričakovati, da bi bili dogovori o vseh vidikih tega paketa doseženi že na tem vrhu. Vendar pričakujemo, da bo možno doseči dogovor o načelih in usmeritvah za nadaljnjo obravnavo svežnja. Pričakujemo, da bodo voditelji izrazili željo po ohranitvi splošnega ravnovesja, pri čemer bodo pozorni na zapletenost svežnja v smislu njegovega gospodarskega in finančnega učinka.

Cilj je, da bi sveženj sprejeli čimbolj zgodaj v letu 2009, vsekakor še pred iztekom mandata Evropskega parlamenta. Če se bodo vsi ključni partnerji spoprijeli z izzivi podnebnih sprememb, bodo naša prizadevanja uspešna. Ko se bo konec leta 2009 v Kopenhagnu sestala konferenca o podnebnih razmerah, bi Evropa morala biti vodilna sila v pogajanjih o ambicioznem in celostnem sporazumu za obdobje po Kjotu. To je še en razlog, da sprejmemo dogovor čim prej v letu 2009.

Dovolite mi, da se na kratko dotaknem tudi nekaterih drugih vprašanj, povezanih z energijo. Učinkovit, delujoč notranji trg z energijo je bistven pogoj za zanesljivo, trajnostno in konkurenčno oskrbo z energijo v Evropi. V tem smislu pričakujemo, da bo Evropski svet pozval k čimprejšnjemu sprejetju dogovora o tretjem svežnju za notranji trg s plinom in električno energijo. Posebno pozornost bo namenil tudi nadaljnjim ukrepom v zvezi z zanesljivostjo oskrbe in z zunanjo energetsko politiko.

Evropski svet bo prizadevanja v zvezi s podnebno energetsko politiko uvrstil v okvir razvoja novih tehnologij in povečevanja investicij vanje. To je bilo nedavno opredeljeno v strateškem energetskem tehnološkem načrtu. To bi nadalje prispevalo k povečanju konkurenčnosti naših podjetij.

Voditelji držav in vlad bodo prav tako obravnavali sklepe iz skupnega sporočila generalnega sekretarja, visokega predstavnika Solane in Komisije o vplivu podnebnih sprememb na mednarodno varnost. Kompleksnost podnebnih sprememb zahteva celostno usklajevanje politike in Evropski svet bo pozval k temeljitemu nadaljnjemu spremljanju poročila.

Spoštovani predsednik, cenjene poslanke in poslanci, dovolite mi, da se dotaknem še tretje glavne točke dnevnega reda Evropskega sveta. Gre za izmenjavo mnenj o nedavnih razmerah na mednarodnih finančnih trgih.

Razmere v mednarodnem finančnem sistemu so še naprej negotove. Če hočemo obvladovati tveganje njihovega vpliva na realno gospodarstvo, bi morali gospodarske in finančne politike Evropske unije usmeriti k zagotavljanju makroekonomske stabilnosti in uresničevanju načrta strukturnih reform. Odziv Unije so pripravili finančni ministri, nekatere prilagoditve finančnih trgov pa potekajo že od lanske jeseni. Evropska centralna banka, državni organi, institucije Evropske unije ter finančne institucije so sprejeli vrsto ukrepov za stabilizacijo razmer. Vendar pa so za obvladovanje tveganja še naprej primarno odgovorni posamezne finančne institucije in investitorji.

Sedanje razmere so izpostavile potrebo po nadaljnji krepitvi okvira finančne stabilnosti s pomočjo večjega bonitetnega nadzora in izboljšanih orodij za finančno krizno upravljanje.

Pričakujemo, da bo Evropski svet pozval k ukrepanju na štirih glavnih področjih: izboljšanje preglednosti za vlagatelje, trge in zakonodajalce, izboljšanje standardov vrednotenja, utrditev bonitetnega okvira in okrepitev obvladovanja tveganja v finančnem sektorju, in nazadnje izboljšanje delovanja trga, tudi vloge bonitetnih agencij.

Še nekaj besed o državnih premoženjskih skladih. Ti so s svojimi dolgoročnimi strategijami v koristni vlogi ponudnikov kapitala, ki zagotavljajo likvidnost. Vendar pa nastop novih akterjev, katerih naložbene strategije in cilji niso vselej povsem pregledni, poraja posamezne pomisleke o negospodarskih praksah. Pred nedavnim izdano sporočilo Komisije o državnih premoženjskih skladih je nadvse dragocen prispevek k tej razpravi. Evropski svet se bo predvidoma strinjal s potrebo po oblikovanju skupnega pristopa Evropske unije v skladu z načeli, predlaganimi v omenjenem sporočilu.

Naj še enkrat poudarim, da bo sodelovanje z Evropskim parlamentom pri vseh omenjenih vprašanjih bistvenega pomena.

Svoj uvod bi rad zaključil z mislijo, da bo spomladanski Evropski svet, ki se začenja jutri, posvečen predvsem uresničevanju sprejetih zavez. Predsedstvo si želi pospešiti delo pri spreminjanju Evrope v najbolj konkurenčno gospodarstvo. Prav tako smo pred pomembno nalogo zagotoviti še več trajnosti s pomočjo naše podnebne in energetske politike.

Glede na vse te prihodnje izzive, si želimo resnično tvornega sodelovanja z Evropskim parlamentom. Če nam skupaj uspe doseči napredek, bodo evropski državljani lahko uvideli, da je Evropska unija tukaj zato, da poskrbi za njihovo prihodnost.

Naša današnja izmenjava mnenj ter razprava s predsednikom Evropskega parlamenta na zasedanju Evropskega sveta, sta nedvomno pomembna dejavnika pri doseganju tega cilja. Hvala za vašo pozornost.

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije − Gospod predsednik, spomladansko zasedanje Evropskega sveta je čas, ko pregledamo lizbonsko strategijo za rast in delovna mesta, zato bo ta sestanek pomembnejši od večine. Najprej se zahvaljujem slovenskemu predsedstvu za zelo natančno pripravo tega spomladanskega vrha.

Ne glede na katere koli druge zadeve, ki jih Evropski svet ta teden sporoči, mora biti nekaj jasno: lizbonska strategija deluje. V zadnjih dveh letih je bilo v Evropski uniji ustvarjenih več kot 6,5 milijonov delovnih mest. Stopnja brezposelnosti je najnižja v zadnjih 25 letih. Stopnja brezposelnosti je 66 % in se približuje lizbonskemu cilju, ki je 70 %. Z ustvarjanjem delovnih mest se je povečala tudi produktivnost. Večanje produktivnosti je zdaj v Evropski uniji hitrejše kot v Združenih državah. To niso majhni dosežki.

Lizbonski proces nas seveda ne more zaščititi pred negativnim razvojem gospodarskih dogodkov, ki ne izvirajo iz Evrope. Pri današnjih medsebojno povezanih gospodarstvih je to nemogoče. Napovedi rasti za letošnje leto smo morali nekoliko znižati, še vedno pa napovedujemo 2-odstotno rast – zelo zavidljiv dosežek.

Zaradi že izpeljanih reform so naša gospodarstva postala odpornejša in prilagodljivejša. Zato lažje prenašamo zunanje pretrese.

Ob poslabšanju razmer je seveda še pomembneje, da opogumimo tiste, ki čutijo, da jih gospodarska recesija ogroža. Evropa mora ščititi – mora pa se izogniti skušnjavi postati protekcionistična.

Umik v protekcionizem bi bil norost. Evropa je imela od globalizacije velike koristi. Z le 7 % svetovnega prebivalstva Evropa proizvede 30 % svetovnega gospodarskega donosa. V Evropi je sedem od desetih najkonkurenčnejših držav na svetu in kljub napredku Kitajske in Indije Evropa ostaja največja svetovna trgovska sila.

Evropa ima torej vse razloge, da v prihodnost gleda samozavestno. Hkrati pa moramo ostati previdni in paziti na nadaljnji razvoj dogodkov. Vendar mora biti naša splošna miselnost samozavestna. Prihodnjih gospodarskih bitk ne bomo dobili s pesimizmom.

To je navdihnilo naš odziv na finančni pretres in naše dokumente politike o finančni situaciji in o državnih premoženjskih skladih, ki prav tako čakajo na obravnavo Evropskega sveta. Upamo, da bo Evropski svet podprl naše predloge za skupni evropski odgovor na te izzive.

Ko pravim, da lizbonska strategija deluje – kar je dejstvo – to ne pomeni, da je vse rožnato in da lahko počivamo na lovorikah. Kot Komisija sem tudi jaz večkrat dejal, da nimamo časa za samozadovoljstvo, zlasti ko se gospodarski položaj globalno slabša. Veliko je treba še narediti. V veliko evropskih regijah ostaja brezposelnost velik problem. Zlasti so prizadete posebne družbene kategorije. Višanje cen energije in hrane spodbuja inflacijo in niža kupno moč zlasti tistih, katerim prihodke predstavljajo le plače in pokojnine. Zato moramo nadaljevati z našimi prizadevanji.

Vendar lizbonska strategija ni statični proces. Daleč od tega. Strateško poročilo Komisije določa vrsto novih pobud politike, ki bodo Evropo naredile še odpornejšo na gospodarske pretrese in okrepile njena prizadevanja za oblikovanje in polno izkoriščanje globalizacije.

Najprej najpomembnejše področje. To so ljudje. Ključ do odprave revščine in neenakosti je dvig standardov za izobraževanje in usposabljanje v celotni Uniji ter zagotovitev, da sta dostopna vsem. Odločili smo se, da se bomo osredotočili na eno od najranljivejših skupin: na osebe, ki zgodaj prekinejo šolanje. Danes v Evropi eden od šestih mladih ljudi še vedno prekine šolanje, ne da bi bil kvalificiran za kak poklic. Vsak peti petnajstletnik nima ustreznih bralnih sposobnosti. Ne smemo dovoliti, da zapravijo svojo nadarjenost. Mladim moramo dati potrebna znanja, da bodo lahko uresničili svoj potencial.

Še eden od ključnih stebrov lizbonske strategije, h kateremu smo se vrnili, so razvoj in inovacije. Če želi ohraniti pritok naložb, mora Evropa povečati svojo sorazmerno privlačnost. Peta evropska svoboščina – prosti pretok znanja – mora dopolnjevati ostale štiri svoboščine, na katerih temelji enotni trg. Podpirati moramo odprto inovativnost, hkrati pa moramo zagotoviti, da znanje ustrezno ščitijo evropski patenti in avtorsko pravo.

Pozdravljam dejstvo, da je Parlament včeraj sprejel Evropski inštitut za inovacije in tehnologijo. To je ključni dogodek za Evropo. Evropskemu parlamentu čestitam za ta dosežek in se mu zahvaljujem za podporo mojega predloga, ki je pred tremi leti naletel na velik odpor. Zahvaljujoč dobremu sodelovanju Parlamenta in Komisije ter držav članic smo na koncu le dosegli ta sporazum.

Tretja prednostna naloga, ki smo jo izpostavili, je poslovno okolje. Evropa potrebuje delujoč enotni trg, zlasti za mala in srednje velika podjetja, ki so hrbtenica našega gospodarstva in kjer nastane največ novih delovnih mest. Zato prosim Evropski svet, da jutri podpre zakon o malih podjetjih, ki bo odpravil omejitve za nastanek in rast malih in srednje velikih podjetij. Ne smemo pozabiti, da je najpomembnejše, kar lahko ponudimo malim in srednje velikim podjetjem, pravi notranji trg. V zvezi z malimi in srednje velikimi podjetji je to glavna razlika med Evropo in Združenimi državami Amerike, in ne posamezna zakonodaja. Majhno podjetje v Združenih državah lahko začne delovati v eni zvezni državi, vendar lahko takoj dostopa do celotnega notranjega trga Združenih držav. V Evropi temu še vedno ni tako. V Evropi je v praksi veliko ovir pri prehodu iz ene države v drugo. Torej resnično moramo dokončno vzpostaviti notranji trg, če želimo razviti mala in srednje velika podjetja ter doseči večjo rast in zaposlenost v Evropi.

(Ploskanje.)

Zadnji lizbonski steber, ki smo ga ponovno obravnavali v našem strateškem poročilu, so energija in podnebne spremembe, bistveni izzivi naše generacije. Mogoče je za energetsko–podnebni paket prezgodaj. Vendar, kot se ta parlament zaveda, ne smemo izgubiti zagona. Čas sklenitve sporazuma je bistven za njegov uspeh. Prej kot bo sklenjen, nižji bodo stroški prilagajanja in večje koristi za tiste, ki bodo najprej ukrepali. Bistven pa je tudi za naš najpomembnejši cilj: da v Kopenhagnu naslednje leto sprejmemo obsežen mednarodni sporazum. Večje sodelovanje držav in usklajenost njihovih ciljev z našimi bosta prispevala k enakim konkurenčnim pogojem. K temu bo najbolj pripomoglo to, da Evropska unija s sprejemom sporazuma do konca letošnjega leta pokaže, da misli resno.

Zato sem resnično odločen – Komisija je resnično odločna – da bomo sodelovali z državami članicami in dosegli osnovni politični sporazum o notranjem energetskem trgu in o varstvu podnebja ter paketu o obnovljivih virih do konca tega leta. Seveda bi radi v začetku naslednjega leta zaključili tudi končni zakonodajni postopek z Evropskim parlamentom.

Seveda je pomembno povezati strategijo varstva podnebja z notranjim energetskim trgom. Vsi vemo, da je to bistveno za našo vizijo konkurenčne, varne in trajnostne energije za Evropo. Veseli me, da je ta dokumentacija v zadnjih tednih vedno hitreje napredovala in zavezani smo odkrivanju načinov za zagotovitev realizacije resničnega odprtja trga, ki je cilj naših prvotnih predlogov. Komisija ostaja popolnoma zavezana uresničitvi lastniškega ločevanja podjetij ali njeni funkcionalni ustreznici. Bistveno je, da si Parlament prizadeva za pripravo prve obravnave do junija.

Namen reforme ni odpraviti že sprejete pomembne družbene napredke ali naše socialno tržno gospodarstvo, ampak pripraviti ljudi, da bodo lahko uspeli tudi v času sprememb, in jim omogočiti nadzor nad lastnim življenjem.

Z reformo se modernizirajo naši socialni sistemi in zagotovi njihova trajnost. Dostop, priložnosti in solidarnost morajo biti ključne besede in bodo v središču prenovljenega socialnega programa, ki ga bo Komisija predstavila pred poletjem.

Reforme so tudi dinamično poslovno okolje, kjer podjetniki namenjajo svoj čas in sredstva za proizvajanje visokokakovostnega blaga in storitev, po katerih povprašujejo ljudje iz celega sveta, in ne nepotrebno izpolnjevanje obrazcev in vsakodnevni boj z birokracijo.

Namen reforme je tudi preoblikovanje Evrope v gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika, kar koristi okolju in poslovanju. Gospodarstvo, ki dviga življenjski standard, a ne obremenjuje zemlje.

Z zadovoljstvom opažam, da je trdo delo zadnjih nekaj let v zvezi s prenovljenim lizbonskim programom pripomoglo k širokemu soglasju o trenutnem položaju in o naših ciljih. Ta parlament je stalno zagotavljal kritično podporo, za kar se vam zahvaljujem.

Zadovoljen sem z veliko podporo lizbonske strategije, ki jo je Evropski parlament izrazil v resoluciji z dne 20. februarja o prispevku k spomladanskemu zasedanju Evropskega sveta 2008.

Prav tako sem videl spremembe, ki jih je ta parlament še isti dan izglasoval za široke smernice gospodarske politike. Strinjam se z vprašanji, ki jih poudarjate, pri čemer so ta na podlagi predlogov Evropske komisije že del politik Evropske unije: socialna vključenost, trajnost javnih financ, potreba po odpravljanju inflacije, raziskave in razvoj, večja usklajenost gospodarskih politik, spodbujanje podjetništva in inovativnosti, zunanja dimenzija notranjega trga ter spremembe podnebja in energija. Bodimo jasni: Komisija se s temi prednostnimi nalogami strinja.

Po posvetovanju z več zainteresiranimi stranmi, vključno z državami članicami, je Komisija decembra predlagala, da se smernice strategije ohranijo v svoji prvotni obliki, ob upoštevanju njihove notranje prožnosti, ki omogoča prilagajanje razvoju dogodkov in prilagajanje prednostnih nalog, ki sem jih pravkar naštel in ki jih Komisija podpira.

Ohranitev smernic zagotavlja potrebno sporočilo stabilnosti in predvidljivosti državam članicam in gospodarskim subjektom ter s tem veča verjetnost njihove uresničitve. Kot je pravkar povedalo predsedstvo Sveta, je zdaj prednostna naloga uresničitev dogovorjenega. Pokazati moramo konkretne rezultate in doslednost. Po razgovorih s parlamentarnim odborom za ekonomske in monetarne zadeve je Komisija poskušala s Svetom doseči sporazumni dogovor, pri čemer je predlagala spremembe predstavitvenega dokumenta, ki spremlja smernice, tako da bo vseboval vprašanja, ki jih je poudaril Parlament. Kljub prizadevanjem Komisije se je Svet odločil, da ne bo upošteval našega sporazumnega predloga o širokih smernicah gospodarske politike.

Kakor koli že, temu parlamentu zagotavljam, da Komisija velik pomen pripisuje določitvi ustreznega okvira za države članice, v katerem bodo lahko izpolnjevale naše skupne prednostne naloge, ki so rast in delovna mesta. Ko rečem rast, s tem mislim rast, ki je trajna s socialnega in okoljskega vidika. In delovna mesta, ki jih ni le zmeraj več, ampak so tudi bolj kakovostna. Ker smo prepričani, da je prenovljena lizbonska strategija s poudarkom na delovnih mestih in rasti ter s svojo zavezanostjo konkurenčnosti in vključenosti najboljši odgovor Evrope na izzive globalizacije.

(Ploskanje.)

  Joseph Daul, v imenu skupine PPE-DE. – (FR) Gospod predsednik, gospod predsedujoči, gospod predsednik Komisije, gospe in gospodje, pomladna prednostna naloga Evropskega sveta bo spodbujanje evropske rasti in ponovni zagon lizbonske strategije za obdobje 2008–2010.

Naša skupina meni, da je zelo pomembno, da se Evropski uniji z vidika globalizacije zagotovijo vse možnosti in da se reformira, kot Evropska komisija pod vodstvom predsednika Barossa zelo zavzeto predlaga že od leta 2005. Ta strategija je najboljše orodje za soočanje z izzivi pred nami: globalizacijo, prebivalstvom in podnebnimi spremembami.

To ima dvojno sporočilo: izvajanje sprejetih reform, ampak tudi večanje učinka lizbonske strategije. Globalizacija je za Evropo priložnost, vendar ne bomo nikoli sprejeli nenadzorovane proste trgovine. To je prvi izziv. Zaščititi moramo interese najbolj ranljivih in spodbujati lastni socialni model. To ni čas za spreminjanje naše smeri, ampak za okrepitev prizadevanj na že izbrani poti. Lizbonska strategija predlaga prilagojen odgovor na vsak izziv.

Vpričo konkurence, ki jo predstavljajo hitro razvijajoče se države, leži naša prihodnost v raziskovanju in inovacijah, podpori podjetnikov, vseživljenjskemu učenju in reformiranju trga dela. Evropa je lahko konkurenčna le, če imajo njeni izdelki dodano vrednost v zvezi s kakovostjo in inovativnostjo. Zato države članice pozivam, da čim več vlagajo v raziskave in inovacije.

Rast in delovna mesta ne bodo sledili razvoju malih in srednje velikih podjetij. Pomagati jim moramo pri pridobivanju pogodb in ustvarjanju delovnih mest, tako da zmanjšamo upravno breme. Oblikovanje zakona o malih podjetjih na evropski ravni je korak v pravo smer. Izobraževanje in usposabljanje je treba prilagoditi potrebam gospodarstva. Konkurenčni lahko ostanemo le, če je naša delovna sila ustrezno usposobljena. Poučevanje na šolah in univerzah ter stalno usposabljanje je treba pregledati in gotovo izboljšati. V zvezi s tem pozdravljamo program vseživljenjskega učenja za obdobje 2007–2013. Obsežne reforme so potrebne tudi na trgu dela, ki mora postati mobilnejši, prilagodljivejši in varnejši. Podjetja se morajo biti sposobna prilagoditi zahtevam trga. Zaposleni morajo izkoristiti priložnosti za prekvalificiranje in prilagajanje.

Drug izziv za Evropo pa zadeva njeno prebivalstvo. Staranje prebivalstva bo privedlo do pomanjkanja delovne sile in pritiska na sisteme socialne varnosti. Zagotoviti je treba boljše spodbujanje notranje delovne sile ter večjo prilagodljivost vseh generacij, da se jim olajša usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja. Prav tako moramo revidirati našo politiko priseljevanja, ki mora biti evropska ter pritegniti spretnosti in znanje. Razviti je treba predlog modre karte. Ustaviti moramo tudi beg možganov. Naše vlaganje v izobrazbo bo jalovo, če bodo raziskovalci zaradi boljših delovnih razmer in plač odšli v tujino.

Tretji in zadnji izziv so podnebne spremembe. Uvesti moramo politični sistem, ki bo usklajen s trdnim okolju prijaznim gospodarstvom, kar pomeni doseganje cilja 20-odstotnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov. Razen ekoloških prednosti nam bo to koristilo tudi na trgu s čisto tehnologijo. To ni nepomembno. Postaviti moramo zgled, naši partnerji pa nas morajo posnemati. Zeleno politiko mora spremljati zunanja trgovinska politika, ki ni protekcionistična, ampak trdna.

Gospe in gospodje, naše vrednote in model družbe bomo ohranili le, če bomo imeli pogum reformirati našo družbo in sodržavljanom povedati resnico. Napredek v družbi lahko dosežemo le ob istočasni rasti. Rast pa je mogoča le, če ji zagotovimo potrebna sredstva. Le tokrat se zahvaljujem predsedniku Komisije, podpredsedniku Verheugenu in vsem komisarjem za njihovo delo. Gospe in gospodje, mojo zahvalo lahko razumete v smislu konjušnice: Barrosove konjušnice. Porcija ovsa odtehta dobro opravljeno delo, ampak prav tako zagotovi energijo za vse delo, ki je še ostalo.

(Ploskanje.)

  Martin Schulz , v imenu skupine PSE. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, rad bi začel s pripombo predsedniku Sveta. Obveščeni smo bili, da se bo ob jutrišnji večerji razpravljalo o Sredozemski uniji. To je zamisel francoskega predsednika, med razpravo pri večerji pa, poleg tega, da upam, da bo vsem udeležencem obrok teknil, vas v imenu naše skupine prosim, da razjasnite naslednje. Če je namen Sredozemske unije graditi na barcelonskem procesu, ki mu namenjamo precej denarja iz proračuna Evropske unije, ali ta proces nadgraditi, zamisel popolnoma podpiramo. Moramo pa dobiti zagotovilo, da bodo prizadevanja za tako politiko potekala v okviru Evropske unije.

Če naj Sredozemska unija uspe, mora to biti politika Skupnosti v okviru obstoječih institucij in politik Evropske unije. Če pa bi v nasprotju s tem Sredozemska unija postala ločevalni dejavnik v Evropski uniji, bi to bil slab znak; poleg tega bi izolirala Francijo tik pred začetkom francoskega predsedovanja, česar si gotovo ne želimo.

(Ploskanje.)

Zato vas prosimo, da to sporočilo posredujete udeležencem vrha.

Eno je, da se smernice ne spremenijo. Tukajšnja odločitev, ki jo je 20. februarja sprejela večina s 515 glasovi, da se jih spremeni, je pa nekaj čisto drugega. Ne prepirajmo se o tem, ali naj se smernice spremenijo ali ne, raje se pogovorimo, ali so znatne spremembe v naši zahtevi za spremembo smernic izvedljive.

Gospod Barroso, prejšnji teden sem vas kritiziral zaradi pomanjkanja zavezanosti. Od takrat sem slišal, da je nekaj komisarjev, verjetno po posvetovanju z vami, podprlo in predložilo nekaj zamisli, ki smo jih predlagali tu. Moja kritika v zvezi s tem torej več ne drži. Vendar moram, gospod predsednik Komisije, po tem, ko sem slišal vaš današnji govor, ponoviti naslednje: v Evropi imate vodilno vlogo. Vaše jutrišnje besede vodjem držav in vlad jih morajo spodbuditi, da v državah članicah začnejo izvajati to, k čemur jih pozivate. Velik del vsega, kar pravite, seveda drži, vendar moramo obravnavati dejanske razmere v Evropi.

Zato mi dovolite, da naštejem pet točk, za katere verjamemo, da so bistvenega pomena, a se niso dovolj obravnavale ali izvajale. Da, napredek je seveda bil dosežen: stopnja brezposelnosti pada, produktivnost raste, vendar pa z njo raste tudi negotovost zaposlitve. To je dejstvo. Seveda se ustvarja vedno več delovnih mest, vendar pa ta delovna mesta niso zanesljiva; so celo precej nezanesljiva. Rast plač v Evropi ne sledi dobičkom podjetij: če govorimo v odstotkih, dobički podjetij presegajo rast plač delavcev.

(Ploskanje.)

To izraža družbeno neravnovesje. Želimo izboljšati družbeno povezanost; želimo večjo socialno varnost. Kakšen je smisel rastočega notranjega trga, kakšen je smisel globalno konkurenčne Unije, če je realnost takšna: ena od podružnic proizvodnega podjetja ima 4 % dobička in pravi „za delničarje to ni dovolj, ti hočejo 6-odsotni dobiček, zato bomo to podružnico zaprli“. To ogroža osnovno zaupanje, ki ga Evropska unija potrebuje. Naši državljani morajo zaupati.

Razpravljamo o ločevanju v energetskem sektorju, ki je mogoče nujno ali ne. Izpostavimo tokrat ločevanje, ki poteka na področju evropske socialne politike. Obstaja resnična nevarnost, da se bo gospodarska rast ločila od socialne varnosti, zato je treba te smernice revidirati. Pojasniti je treba, da je vsak razvoj dogodkov na področju socialne politike v Evropski uniji povezan z gospodarskim napredkom.

Danes popoldne praznujemo 50. obletnico Evropskega parlamenta. Glede na razpoloženje, ki je prevladovalo tu, v Strasbourgu, pred 50 leti, je bila kombinacija gospodarskega razvoja in socialne varnosti temelj za uspeh in rast Evropske skupnosti. Zdaj pa to vedno pogosteje ogrožamo.

Pravite, da moramo zmanjšati birokracijo za mala in srednje velika podjetja. Res je. Vendar če se birokracija zmanjša in se taka podjetja gibajo po Evropi in nato privedejo do primera kot je bila zadeva Laval, je to udarec za zaupanje v Evropsko unijo. Če lahko celo mala in srednje velika podjetja izkoristijo svobodo gibanja za zaviranje socialnega napredka, bodo morda imela podjetja od tega koristi, njihovi delavci pa gotovo ne. Prav ti delavci pa predstavljajo veliko večino državljanov Evropske unije.

Seveda moramo vlagati v izobraževanje, usposabljanje, raziskave in tehnološke inovacije. Tega ni treba posebej izpostavljati. Vendar če je dostop do univerze ali šole za veliko večino ljudi odvisen od tega, ali imajo njihovi starši dovolj pod palcem, to ni socialna politika. Vsem državljanom Evropske unije moramo zagotoviti enake možnosti dostopa, ne glede na njihovo poreklo ali družinske razmere. Če želi Evropa preživeti, moramo okrepiti ta potencial in ne le poslovnega. Predvsem pa moramo okrepiti potencial mladih ljudi na tej celini, ki potrebujejo dostop do raziskovanja, pridobivanja spretnosti in znanja ter usposabljanja.

Če lahko katera koli bogata oseba v Evropski uniji neobdavčeno prenaša svoj denar iz ene države v drugo, je to nedvomno udarec za socialno zaupanje. To je še en udarec. Zato imate prav, ko pravite, da moramo urediti finančni trg Evropske unije.

Vse to, gospod predsednik, priča v korist revizije smernic. Nenazadnje pa ni pomembno, kako temu pravimo. Če to sporočilo jutri prenesete Svetu, bomo na vaši strani, vendar bomo na vaši strani le, če boste to naredili, gospod predsednik.

(Ploskanje.)

  Graham Watson, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, ta teden se Svet sestaja nekje ob poti med obupom in upanjem. Čeprav kaže, da so največje težave za nami, lizbonska pogodba še ni ratificirana, prav tako pa ostajajo vprašanja o nekaterih od njenih določb. Negotovosti obdajajo politično usmerjenost Rusije, Turčije in nekaterih naših sosed na Srednjem in Bližnjem vzhodu. Gospodarska rast se upočasnjuje, kar je posledica vpliva preteklih kriz v bančnem sektorju na Švedskem ali Finskem, na Madžarskem ali v Španiji, da ne omenjamo Argentine ali Japonske, na BDP. Zato so usklajeni ukrepi naših centralnih bank danes zjutraj toliko bolj dobrodošli.

Poleg tega pa na naše oblikovalce politik pritiskajo tudi veliki globalni izzivi, kot so rast prebivalstva in preseljevanje, mednarodni kriminal in terorizem ter podnebne spremembe in varnost oskrbe z energijo. Nujno izvajanje predlogov Komisije za obravnavanje podnebnih sprememb je zavezujoče za države članice in ta parlament. To je izziv z velikim obsegom.

Poročilo visokega predstavnika o vplivu podnebnih sprememb na varnost in stabilnost kaže, da obstaja resnična in neposredna skrb, s tveganjem vojaških posledic, vključno z uporabo – o čemer se včasih razpravlja – Nata kot instrumenta za varnost oskrbe z energijo. Vendar nekatere države članice, ki jih slepi kratkoročno gospodarsko razmišljanje, že poskušajo omejiti svoje zaveze predlogom Komisije o podnebnih spremembah. Poglejte osnutek sklepov Sveta – odstavek 18 – in videli boste nekaj dvoumnih besed, ki so bile vstavljene.

Ta dvojna nevarnost s sabo prinaša nevarnost umika v „trdnjavo Evropa“. Le s povečanjem notranje solidarnosti se lahko izognemo pasti, v katero padajo države članice, kot je izbira plinovoda Južni tok namesto Nabucca. Le z razširitvijo solidarnosti preko naših meja lahko uživamo mir ob Sredozemskem morju, tem našem morju, ali ob Kaspijskem morju. Einstein je imel prav, ko je rekel, da miru ni mogoče vzdrževati s silo, ampak se ga lahko doseže le z razumevanjem.

Prav tako moramo postaviti zgled. Upam, da bodo sklepi Sveta vključevali zavezanost nacionalnih vlad in Evropske unije zmanjšanju porabe energije v vladnih stavbah in stavbah naših institucij ter v voznih parkih, z zavezujočimi cilji za uresničitev tega.

Medvladni forum o podnebnih spremembah in drugi so nas strogo opozorili na ceno neukrepanja. Moramo ukrepati in tudi lahko, ker so gospodarski temelji evroobmočja kljub velikim oviram trdni, kot pravi predsednik Komisije, domače povpraševanje in izvoz pa se povečujeta – znak, da lizbonska strategija deluje in da se moramo zanjo še naprej zavzemati.

Slišimo, kaj govorijo ljudje v tem parlamentu. Wurtzeva skupina je vodila protest zaradi ogroženosti 12 000 delovnih mest pri Unileverju. Schulz je 27 vodjem držav in vlad napisal pismo, v katerem jih je pozival k spremembi gospodarske usmeritve, zavezujočim socialnim standardom in večji socialni zaščiti. Vendar pa ti ukrepi ne upoštevajo resničnih razmer v globalnem gospodarstvu, v katerem je zaradi vedno večjega števila držav, ki odpirajo svoja gospodarstva, globalno razmerje med trgovino in BDP raslo hitreje kot skupni donos. Polovica naših prihodkov zdaj izvira iz trgovine in celo trgovina držav v razvoju zdaj znaša že tretjino svetovne trgovine. Integracija svetovnega gospodarstva dokazuje, da to ni igra z ničelno vsoto. Medtem ko se evropski delež tega gospodarstva morda manjša, splošna rast pomeni, da še naprej ustvarjamo delovna mesta in bogastvo. Zato smo v zadnjih dveh letih ustvarili 6,5 milijona novih delovnih mest. Moja skupina to že dolgo trdi, in veseli nas, da sta Jacques Delors in Poul Nyrup Rasmussen v osnutku manifesta za skupino PSE, ki je bil sprejet v Oportu pred približno 15 meseci, to potrdila.

Gospod Schulz, če je tu kak noj, ta gotovo ne sedi na sedežu 21 [Barrosov sedež] ampak na sedežu 6 [Schulzov sedež]. Menim, da to pojasnjuje, zakaj je skupina PSE izgubila svojo nekdanjo vlogo gonila te institucije.

Evropski svet mora pokazati več nujnosti pri doseganju svojih raziskovalnih in razvojnih ciljev. Povečati mora trg za tvegani kapital in mobilnost raziskovalcev, da spodbudi inovativnost. Izboljšati mora preglednost in nadzor bančnega sektorja, da prepreči nevarnost. Gospod Lenarčič, pozorni morate biti na socialno kohezijo in okoljsko stabilnost, ob tem pa se morate zavedati, da so trgi najmogočnejše orodje, ki ga imamo, za izboljšanje življenjskega standarda.

(Ploskanje.)

  Brian Crowley, v imenu skupine UEN. – Gospod predsednik, predsedujočega in predsednika Komisije vabim k razpravi o tem, kar bodo naše starešine, modri možje, in nekateri bi rekli, naši nadrejeni – čeprav se s tem nujno ne strinjam – obravnavali na vrhu v naslednjih dneh.

Namesto da ponovim vse, kar so povedali moji kolegi, ker se z večino pripomb strinjam, bom raje povedal, da ni pravi odgovor le ta ali oni ampak kombinacija vseh: poskušati potegniti najboljše zamisli iz vseh različnih predlogov, ki so bili predstavljeni, in jih uporabiti kot edinstven zgled, ki mu Evropa mora slediti. To pravim, ker nam izkušnje iz zadnjih 30 in zlasti 20 let kažejo, da odgovor ni le ta ali oni. Gospodarska rast brez ustrezne socialne kohezije in socialne zaščite ni mogoča. Varstvo okolja ni mogoče brez naložb v nove vire, informacijsko tehnologijo ter raziskave in razvoj, da se oblikujejo inovativni načini reševanja težav, s katerimi se zdaj soočamo.

Podobno ne moremo rešiti težave brezposelnosti preprosto tako, da rečemo, da hočemo več delovnih mest. Podjetja je treba spodbuditi, da ustvarijo delovna mesta, vlagajo denar in ustvarijo bogastvo. Javne službe lahko naredijo le toliko, pa naj so to javne naložbe v infrastrukturo ali kar koli drugega. Končno morajo podjetniki in podjetnice v malih in srednje velikih podjetjih – pri katerih dela 62 % vseh zaposlenih v Evropski uniji – vložiti več denarja v ustvarjanje vedno več delovnih mest.

To zahteva določeno mero prilagodljivosti. Vendar prilagodljivost ne sme biti izgovor za nižanje standardov ali zaščite pravic delavcev. Podobno ne smete na podlagi enega slabega primera, kot je zadeva Laval – ki je že tako dovolj slaba – zahtevati, da se tudi vsi ostali kar najstrožje nadzirajo. To je treba izkoristiti kot izhodišče in ne zaključek. Poglejte izzive, s katerimi se v Evropski uniji srečujemo danes: naše pomanjkanje naložb v ustrezne raziskave in razvoj. Najboljši in najpametnejši iz evropskih univerz in institucij zapuščajo Evropo in svoje raziskave in delo raje nadaljujejo v Ameriki, na Japonskem in zdaj celo na Kitajskem. In poglejte selitve evropske industrije in podjetij: te ne potekajo več v druge evropske države, kot pred 10 ali 12 leti, zdaj se selijo izven Evropske unije, v Indijo, Pakistan, Malezijo in druge države.

Naše pozornosti ne zahtevajo samo kratkoročne težave, ki jih danes povzročajo zapleti na hipotekarnem trgu. Če pogledamo zadnjih 25 let gospodarskega trga, vidimo, da potekajo v ciklih: pojavljajo se padci in vzponi. Zagotoviti moramo, da bodo temelji, ki jih položimo danes, čez 15 let še vedno tako močni, da bodo še naprej zagotavljali gospodarsko rast in varnost oskrbe z energijo. Estonski predsednik nam je včeraj tu povedal, da se Rusija zdaj obnaša kot velesila, da bi s svojim statusom velesile na področju nafte in zemeljskega plina vplivala na zunanjo politiko. V Evropski uniji moramo zagotoviti solidarnost, da se bomo lahko spopadli s tem izzivom.

Naše najboljše in najvrednejše sredstvo so mladi. Če ne bomo primerno vlagali v izobraževanje in usposabljanje ter jim zagotovili znanje in priložnosti v Evropski uniji, tvegamo, da jih bomo izgubili.

Končno naj predsedujočemu povem, da želim mladim v Sloveniji čestitati za njihovo delo med slovenskim predsedovanjem – predvsem tistim v oddelku za protokol – in za sprejem ter vtis, ki ga dajejo o Sloveniji kot državi.

  Rebecca Harms, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, za začetek se bom sklicevala na Schulzove besede. Še enkrat poudarjam, da lizbonske strategije ne ocenjujemo pošteno, če ne upoštevamo dejstva, da so koristi globalizacije, čeprav so v Evropi velike, zelo neenakomerno razporejene. Poleg tega rast odstotka zaposlenih nikakor ni rešila problema zaposlenih revnih, ravno nasprotno, kljub večji zaposlenosti in rasti se veča tudi revščina zaradi negotovosti zaposlitve.

V Evropskem parlamentu smo v resoluciji neposredno pozvali Komisijo in Svet, da obravnavata vprašanje sektorskih minimalnih plač in da Komisija drugače oceni rezultate lizbonske strategije ob upoštevanju rastoče družbene marginalizacije. Ta pokazatelj revščine je sestavni del naše resolucije, zato obžalujem, da niti Svet niti Komisija nista do zdaj odgovorila na te odločitve Evropskega parlamenta.

(Ploskanje.)

V zvezi z vprašanjem podnebja in energije sem bila resnično šokirana, ko je nemški predstavnik vlade v Bruslju le nekaj dni pred tem spomladanskim vrhom izjavil, da se mora okoljska politika oddaljiti od industrijske in gospodarske politike. To je izjavil državni sekretar na nemškem ministrstvu za okolje, gospod Machnik, ki ga moji nemški kolegi gotovo poznajo. Nemško ministrstvo za okolje očitno sploh ne razume, kaj trajnost dejansko pomeni.

Tako ni presenetljivo, da nemška vlada še vedno nasprotuje omejitvam CO2 za vozila, da ne podpira predloga Komisije o enotnem energetskem trgu in da namerava organizirati zavezništvo proti „novim definicijam trgovanja z emisijami“.

Na žalost ugotavljam, da je na teh pogajanjih Nemčija delno pozabila, kaj je bilo podpisano in zapečateno na lanskem spomladanskem vrhu. Nekatere od njenih sedanjih politik so popolnoma v nasprotju z rezultati lanskega vrha. Nisem prepričana, da na primer nova prednost, ki se pripisuje obnovljivi energiji in ki se zdi tako nekontroverzna, resnično zadostuje za zagotavljanje trajnosti na področju energetike in podnebja.

Sredozemska unija mi tudi vzbuja dvome. Včasih nastane vtis, da prav tako kot veliki plinski posli z Rusijo – govorim o severno- in južnoevropskem plinovodu – tudi Sredozemska unija dokazuje to, da enotna politika Evropske unije o energetiki in varnosti oskrbe z energijo enostavno ni mogoča. Če Svet tega problema ne bo rešil, mu bo spodletelo pri njegovih obveznostih.

(Ploskanje.)

  Gabriele Zimmer, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik danes praznujemo 50. obletnico Evropskega parlamenta. To priložnost mora naslednji vrh izkoristiti za to, da temu parlamentu končno podeli pravico do pobude.

Poleg tega verjamem, da je 50. obletnica Evropskega parlamenta pravi dogodek, da z mojo skupino pojasnimo, da niti Svet niti Komisija ne smeta pričakovati, da bo ta parlament v prihodnosti ostal popustljiv, prizanesljiv ali poln občudovanja. Še vedno bo naša dolžnost, da se postavimo za tiste ljudi v Evropski uniji, ki so pogosto prezrti: 70 milijonov ali več ljudi v Evropski uniji, ki živijo v revščini ali na robu revščine, vključno z 19 milijoni otrok.

Če bo, kot razumemo, Evropski svet pozdravil strateško poročilo Komisije o revidirani lizbonski strategiji in si čestital za svoj uspeh, mora posvetiti več kot le nekaj vrstic tistim državljanom Evropske unije, tistim otrokom, ki od dosežkov lizbonske strategije nimajo prav nobene koristi.

Cilji in prednostne naloge strategije so napačne, prav tako kot iz njih izhajajoče politike. Gospod Watson, ne govorim le o našem protestu proti agresivnemu globalnemu ravnanju Unileverja, Thyssen-Kruppa, Nokie in veliko drugih, ki so nerealni, ampak o nepripravljenosti Komisije in Sveta, da bi se soočila z globalnimi korporacijami, ki delujejo tako agresivno, in pripisala ustrezen pomen zaščiti zadevnih delavcev in tistih, ki so socialno izključeni.

Lahko se le strinjam s pritožbami evropske mreže za boj proti revščini, da boj proti revščini, socialni izključenosti in vedno večjemu socialnemu ločevanju še vedno ni obravnavan in podprt z ustrezno jasnostjo in odločnostjo.

Mreža je na spomladanski vrh 10. marca naslovila 4 vprašanja, Evropski parlament pa jih mora še posebej podpreti. Kakšen je vaš natančen predlog za okrepitev socialne dimenzije lizbonske strategije? Kateri natančni ukrepi so predlagani za izpolnitev zaveze ukrepom, „ki odločilno vplivajo na izkoreninjenje revščine“? Kateri ukrepi so predlagani za obravnavanje revščine pri zaposlenih, ob upoštevanju, da je 18,9 milijona vseh, ki so uradno revni (78 milijonov), zaposlenih? Kateri ukrepi so predlagani za zagotovitev, da višanje cen energije ne ogrozi povezanosti družbe in vključenosti v družbo? Prepričana sem, da so ta štiri vprašanja temeljna, če je cilj res trajnostna gospodarska rast z družbenega in okoljskega vidika.

  Jens-Peter Bonde, v imenu skupine IND/DEM. – Gospod predsednik, predsednik Sveta in predsednik Komisije, skupaj z irsko kolegico Kathy Sinnott sva predlagala, da se nov protokol spremeni v skladu z lizbonsko pogodbo, preden se ga dokončno sprejme. Odvzel bo pravnomočnost revolucionarni odločitvi Evropskega sodišča z dne 18. decembra 2007.

Latvijsko podjetje je nameravalo na Švedskem zgraditi šolo, pri čemer so latvijskim delavcem za podobno delo plačali veliko manj kot švedskim. Švedski sindikati so vzpostavil blokado. Evropsko sodišče je ta ukrep zdaj označilo za nezakonit. Nad načelom Pogodbe o prostem pretoku blaga in storitev lahko prevlada le drugo temeljno načelo pravice do stavke, če obstaja tveganje za javno varnost, red ali zdravje. Običajna plača ne šteje. Sklepanje kolektivnih pogodb ne šteje. Skandinavski model prožne varnosti in prostovoljno sodelovanje med sindikati in delodajalci se lahko zavržeta.

Tuji delavci v tujih podjetjih na Irskem lahko zdaj delajo za irsko minimalno plačo 9 EUR na uro. Irskim sindikatom je zakonsko prepovedano delovati v nasprotju s to sodbo Sodišča, razen v zvezi z minimalno plačo. Razmere so še slabše v moji državi, kjer nimamo minimalne plače.

Ta sodba je katastrofalna in jo je treba razveljaviti z uvedbo novega besedila v pogodbe ali s pravno zavezujočim protokolom. Naše predloge si lahko ogledate na moji spletni strani. Slovensko predsedstvo in predsednika Komisije pozivam, da obravnavata to vprašanje na vrhu.

Imam vprašanje za Komisijo in Svet. Kdaj bomo dobili konsolidirano Pogodbo, da bomo lahko razumeli vsebino?

  Jana Bobošíková (NI). – (CS) Gospe in gospodje, menim, da se morajo vodje držav na jutrišnjem vrhu zbuditi in priznati, da je 20-odstotno znižanje evropske proizvodnje ogljikovega dioksida in 20-odstotno povečanje pridobljene energije iz obnovljivih virov v 12 letih utopija. Če za Evropsko industrijo uvedemo še več omejitev, bomo ogrozili tako konkurenčnost podjetij, kot tudi zaposlenost, na koncu pa se bodo naložbe preusmerile v države, ki nimajo ovir v zvezi s podnebjem.

Poleg tega, namesto da verjamemo nesmislom o množici afriških in azijskih beguncev, ki vdirajo v Evropo, ker jih podnebje sili, da zapustijo svoje domove, moramo raje premisliti o naši politiki, zaradi katere je Evropa postala cilj revnih, ki se selijo, namesto cilj izobražene delovne sile.

Prepričana sem, da se moramo osredotočiti na inovativne postopke, ki bodo zmanjšali energetsko intenzivno proizvodnjo. Prednost in sredstva moramo dati strokovnim možganom namesto zelenim možganom. Prav tako se moramo znebiti neutemeljenega strahu pred jedrskimi reaktorji. Če želi Svet delovati v interesu državljanov, morajo države vlagati v raziskave, razvoj in izobraževanje prav na področju jedrske energije.

  Giles Chichester (PPE-DE). – Gospod predsednik, ta Evropski svet poteka v času velike gospodarske negotovosti. Vrh bo razpravljal o posodobitvi programa lizbonske strategije, ki bo veljala le 2 leti. Pomembno je, da vodje vlad ne začnejo s samohvalo.

Prosta trgovina in temeljna načela svobodne in odprte konkurence, ki morajo podpirati Evropsko unijo, so resnično ogroženi. V zvezi s tem sem z veseljem prebral zadnje izjave predsednika Komisije v časopisu Financial Times, v katerih je izpostavil nesprejemljiv razpon rastočega evropskega protekcionizma. Ko so ga vprašali, če se ta občutek veča, je odgovoril: „Da, bojim pa se, da ne le v Evropi, ampak vsepovsod“. Tradicionalno tržno usmerjene evropske politične sile so danes – če se lepo izrazim – bolj premišljene.

Obstajajo torej naraščajoče protekcionistične grožnje, zlasti če prisluhnemo govorom vodilne dvojice v predsedniški tekmi onstran Atlantika. Naj pojasnimo: Evropa lahko z globalizacijo veliko več pridobi, kot izgubi. V zvezi s tem je časopis The Economist pred kratkim obžaloval protiglobalizacijske izjave nekaterih evropskih vodij. V resnici, tako pravi časopis, evropski državljani z globalizacijo le pridobijo, ker ta zagotavlja poceni uvoz, nizko inflacijo in nizke obrestne mere. In ne glede na okrepitev Indije in Kitajske je delež Evropske unije pri svetovnem izvozu med letoma 2000 in 2006, pa čeprav le malo, zrasel.

V Franciji, kjer je protekcionistično govorjenje morda najbolj izrazito, je pred kratkim poročilo pokazalo, da lahko le 3,4 % v letu 2005 izgubljenih delovnih mest pripišemo t.i. zunanjemu izvajanju del. Zato moramo vse to upoštevati in podpreti trdno stališče predsednika Komisije v zvezi s to zadevo. Evropa bo na mednarodnih trgih uspela le, če izboljša svojo konkurenčnost, radikalno reformira svoj trg dela in odpravi slabe ureditve poslovanja, tako na ravni Evropske unije, kot na nacionalni ravni.

Časopis The Economist je postavil vprašanje: Bodo današnji politiki kdaj dovolj odkriti, da bodo povedali ljudem, da je globalizacija dobra za Evropo in zanje? Predsednik Barroso je bil odkrit; čas je, da ga voditelji Evropske unije podprejo.

  Robert Goebbels (PSE). – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, resničnost je dohitela Evropsko unijo. Na spomladanskem vrhu leta 2007 je EU-27 še zmeraj lahko sanjala o idealnem svetu. Evropa je spet dosegala cilje v zvezi z rastjo; brezposelnost je padala, zaposlenost se je povečevala, javni primanjkljaj se je zmanjševal, Evropski svet je uvajal sklop vizionarskih ciljev v zvezi z bojem proti podnebnim spremembam; na konferenci na Baliju pa je Evropa bila določena kot vodja ostalega sveta.

Avgusta pa je izbruhnila kriza hipotekarnih posojil, ki razsaja še danes. Po bankah in zavarovalnicah je zdaj vrtinec zajel tudi investicijske sklade. S preziranjem moralno nepričakovanih izdatkov so centralne banke postale reševalke špekulantov. Vodilne centralne banke so spet bile prisiljene vložiti milijarde v finančne tokove, da so lahko „opravile s pritiskom na prosta finančna sredstva“, kot se v visokem finančnem svetu diskretno izražajo.

Splošno gospodarstvo pa plača račun. Splošna zaostritev kreditnih pogojev je upočasnila gospodarsko rast. Grozi nam recesija. Evropska centralna banka poziva zaposlene, katerim kupno moč neprestano znižujejo višje cene hrane in energije, da se izogibajo prekomerni porabi. Po drugi strani pa se propadli finančni in industrijski geniji ne nagrajujejo tako skromno. Dolar je rekordno nizek, sodček surove nafte pa rekordno drag. Napovedi rasti se vedno bolj slabšajo.

Kljub temu spreminjajočemu se okviru pa se predsednik Barroso oklepa obstoječih integriranih smernic, kot da bi bile vklesane v portugalski marmor. Vrh na Baliju se ni skladal s plemenitimi cilji, ki so jih predlagali Evropejci. Američani, Japonci, Kanadčani in Avstralci, kljub svojemu novemu statusu podpisnikov kjotskega protokola, niso hoteli nobenih tveganih ciljev; enako velja za Kitajsko, Indijo, Brazilijo ali Rusijo. Načrt, ki bi moral voditi do kopenhagenske podnebne konference leta 2009 pa je od vseh dokumentov najmanj učinkovit. Komisija pa ne želi prilagoditi sklepov z vrha leta 2007 dejanskim težavam, ki se pojavljajo danes.

Kljub temu se iz Komisije slišijo številni razumni glasovi. Predsednik Barroso kritizira iluzijo Evrope brez industrije. Podpredsednik Verheugen vztraja, da je treba sprejeti jasne prilagodljive sklepe, ki ne bodo prispevali k deindustrializaciji Evrope. Industrialci v energetskem sektorju seveda ne bi nasprotovali prodaji certifikatov za emisije CO2 na javni dražbi. Ker imajo popolno oblast nad svojimi strankami, bodo dodatne stroške enostavno prenesli nanje. V sektorjih za jeklo in aluminij ter drugih energetsko intenzivnih industrijah, ki delujejo na globalnem trgu, dodatni stroški ne bodo razvidni iz cen, bodo pa gotovo vplivali na edino ostalo spremenljivko: zaposlenost. Ta možnost bi hitro povzročila selitev v države, kjer socialni predpisi in predpisi o podnebju niso tako strogi kot v Evropi. Koristi za svetovno podnebje očitno ne bi bilo, socialni stroški Evropejcev pa bi bili neznosni.

Na vrhu leta 2007 je bilo sprejetih nekaj pogumnih sklepov, ki pa se niso skladali z dejanskimi razmerami držav EU-27. Že sama uresničitev cilja v zvezi z biogorivi bi okolju bolj škodila kot koristila, potrošniki pa bi gotovo izgubili. Naslednji vrh mora prilagoditi te sklepe novim svetovnim gospodarskim dejanskim razmeram in opredeliti okoljevarstveno politiko, ki ne deluje v iluziji, da lahko Evropska unija sama nosi breme boja proti podnebnim spremembam.

  Janusz Onyszkiewicz (ALDE). – (PL) Gospod predsednik, varnost oskrbe z energijo bi morala seveda biti ena od ključnih vsebin energetske politike Evropske unije. Varnost oskrbe z energijo lahko dosežemo le s skupnim ukrepanjem, v sodelovanju z drugimi in le, če bo Evropska unija enotna. V zvezi s plinovodom Nabucco, ki je projekt strateškega pomena za Evropo, pa razmere niso takšne.

Menim, da je treba to zadevo obravnavati na prihodnjem vrhu Sveta in da mora ta zagotoviti, da bo Unija v zvezi s tem plinovodom ukrepala enotno. Prav tako je treba upoštevati, da zaradi drugega plinovoda, katerega izgraditev podpira veliko evropskih držav, iz praktičnih razlogov morda ne bo mogoče izvesti projekta Nabucco. Enostavno ne bo na voljo dovolj plina.

Zato imam vprašanje za Evropsko unijo. Ali ne bi bilo mogoče podpreti tega plinovoda s sredstvi Evropske unije, da bi se izboljšala varnost oskrbe z energijo v Uniji? Podoben ukrep je bil sprejet za projekt Galileo, ki je bil obravnavan kot strateško pomemben.

  Ryszard Czarnecki (UEN). – (PL) Gospod predsednik, rad bi opozoril ta parlament, da bi morala lizbonska strategija, ki jo je predsednik Barroso tako hvalil, našemu gospodarstvu omogočiti, da dohiti gospodarstvo Združenih držav. Na žalost vse kar vidimo, slišimo in doživljamo kaže, da ne le, da nismo dohiteli Združenih držav, ampak da nas prehiteva tudi Azija. Zato moramo namesto napovedovanja uspeha jasno izjaviti, da je izvajanje lizbonske strategije tekma, ki je Unija nikakor ne namerava dobiti.

Če je želja res bila bolj dinamično in učinkovitejše evropsko gospodarstvo, Evropska komisija ne bi uvedla ovir za našo gospodarsko rast, kot je to storila v zadnjih letih. Govorim o omejitvah svobode zagotavljanja storitev na ozemlju Evropske unije in omejitvah svobodnega zaposlovanja. Ali torej vzamemo te izjave resno ali pa se enostavno le pretvarjamo, predstavljamo slogane in slepo prisegamo o resničnosti, medtem ko dejansko ukrepamo nasprotno in oviramo razvoj.

Komisija je odgovorna za pretirano reguliranje gospodarstva, za prevelike količine direktiv in koncesij ter za vse, zaradi česar je gospodarstvo po nepotrebnem odvisno od birokracije, vključno z evropsko birokracijo. V zvezi z bojem proti podnebnim spremembam, zlasti vprašanjem ogljikovega dioksida, ne želimo, da stroški teh prizadevanj neutemeljeno obremenijo gospodarstva novih držav članic. Če dovolimo, da se to zgodi, bomo skupaj z negativnimi vidiki odpravili tudi pozitivne vidike.

  Claude Turmes (Verts/ALE). – (DE) Gospod predsednik, skupina socialdemokratov utemeljeno pravi, da razporeditev bogastva v Evropi v zadnjih nekaj letih ni bila najboljša, Robert Goebbels pa ima seveda prav, da zahteva drugačen pristop k špekulacijam in zapravljanju milijard evrov.

Kljub temu opozarjam na postavljanje okoljskih zadev nasproti družbenim, kot to ponovno poskušajo socialdemokrati in drugi v tem parlamentu. Soočamo se z obstojem lobija, lobija baronov jekla, aluminija in kemične industrije.

Kaj ti možje hočejo? Praviloma so to možje. Ti možje hočejo ogroziti načelo „onesnaževalec plača“. Seveda je nesprejemljivo, da bi se industrije, ki so zdaj največje onesnaževalke, izvzele iz davka na onesnaževanje, prodaja pravic do emisij CO2 na dražbi pa ni nič drugega kot to. In kaj sledi? Posledica bi bila ta, da ne bi prišlo do mednarodne posodobitve industrij jekla in aluminija ter kemične industrije.

Zato potrebujemo naslednji model. Prvič, potrebujemo 100-odstotno prodajo na dražbi. Drugič, ti skladi morajo biti hipotekarni, tako da se, kot se je to zgodilo na Danskem na začetku devetdesetih let 20. stoletja, dobički iz davka na CO2, ki ga plača industrija, ponovno vložijo v posodobitev industrije jekla in drugih energetsko intenzivnih podjetij v Evropi. Tretjič – mislim, da bomo morali pri tej točki sodelovati s francoskim predsedstvom – potrebujemo kazni za okoljski damping zunaj enotnega trga, na drugih celinah.

Vendar je prepričanje, da ima vsaka jeklarna zunaj Evrope nižje okoljske in energetske standarde, kot jeklarne v Evropi, zmotno. To ne drži, zato bodo vse takšne kazni delovale le, če bodo pregledne. Socialna in okoljska politika, ki sodelujeta: to je prihodnost.

  Eva-Britt Svensson (GUE/NGL). – (SV) Gospod predsednik, podoba, ki sta jo danes predstavila Komisija in Svet prikazuje popolnoma drugačno realnost od tiste, v kateri živi večina naših državljanov, realnost, v kateri so se revščina in vrzeli med različnimi skupinami še povečale. Govorijo nam, da je več ljudi našlo delo, ne povejo pa nam, število katerih delovnih mest je naraslo. To so ponavadi nizko plačana delovna mesta, ki ljudem ne omogočajo preživljanja sebe in svojih otrok. To je priložnostno delo z negotovimi pogoji zaposlitve. To ni model družbe, ki ga mi, levica, hočemo ali sprejemamo.

Vemo, da obstajajo tudi druge poti, ki vodijo k solidarnosti in pravici ter k družbi za vse naše državljane. Vse možnosti socialne Evrope pa sta uničili sodbi Evropskega sodišča v zadevah Vaxholm in Viking Line. Sodbi sta jasno pokazali, da so v Evropski uniji prosto gibanje ter zahteve in interesi notranjega trga pomembnejši od interesov zaposlenih. Rezultat sodb je socialni damping. Delavci iz ene države se ščuvajo proti delavcem iz druge države. Resni delodajalci, ki hočejo zagotoviti poštene plače in razumne delovne razmere so izrinjeni iz trga. Sodišče ne dopušča nobenega dvoma. Ampak zakaj Komisija in Svet v zvezi s tem ne ukrepata? Čemu odobritev pogodbe, ki še bolj okrepi interese trga v nasprotju z interesi delavcev?

Sodba Vaxholm je zagotovila tri nedvoumne odgovore: prvič, da države članice ne smejo odločati o zadevah v zvezi s trgom dela; drugič, da se delavci ne smejo zateči k sporom, ki motijo delovanje notranjega trga – s čimer je Sodišče delavcem odvzelo edino učinkovito sredstvo zagovarjanja načela enake plače za enako delo; tretjič, podjetja, ki svoj sedež ustanovijo v državah Evropske unije z nižjimi plačami, imajo pravico, da pošljejo delavce v druge države, kjer še naprej delajo za iste nizke plače.

Organizacije sindikata, politične organizacije, nevladne organizacije in milijoni navadnih ljudi so priznali možnost za ljudsko Evropo, kdaj pa jo bosta priznala tudi Komisija in Svet?

  Johannes Blokland (IND/DEM). – (NL) Predsednik Barroso je govoril o inflaciji. Inflacija je fantom, ki ponovno vznemirja države članice. Pri 3,2 % sedaj znatno presega cilj 2 %, kar je zaskrbljujoče stanje, ki ga spodbuja povečanje plač, kar se na primer dogaja na Nizozemskem. Lanska razprava o pripravi na spomladanski vrh je bila predvsem v znamenju reform socialne države, kar je bilo povsem primerno. Socialnih držav ni več možno vzdrževati. Nekatere države članice so to vprašanje ustrezno obravnavale in so zdaj v boljšem položaju.

Gospod predsednik, kljub temu napoved ni ugodna. Inflacija je previsoka, cena surovin se povečuje in centralne banke so morale kreditno krizo na finančnih trgih preprečiti z velikimi posojili. Ponovno je treba pridobiti zaupanje potrošnikov.

Prejšnji teden je gospod Trichet izjavil, da si bo Evropska centralna banka v skladu z usmeritvijo monetarne politike še naprej prizadevala za ohranjanje stabilnosti, in to mora početi neodvisno, kar zagovarja tudi novi francoski vodja Mednarodnega denarnega sklada. Vendar je od držav članic odvisno, ali bodo to politiko podprle tako, da bodo zagotovile nadzor nad povečanjem plač.

Ali lahko predsedujoči Svetu pove, kakšne dodatne ukrepe bo Svet sprejel, da bi to gibanje spremenili? Ali lahko pričakujemo ukrepe za preverjanje že sedaj prehitrega povečevanja plač? Najlepša hvala.

  Andreas Mölzer (NI). – (DE) Gospod predsednik, zdi se, da bo ena od tem, o katerih bo potekala razprava na spomladanskem vrhu, Sredozemska unija, katere struktura, okvir in financiranje še niso jasni. Zaradi te razprave bodo morda na stranski tir potisnjene druge gospodarske zadeve, kot je izvajanje lizbonske strategije ali vprašanje, kako pospešiti gospodarstvo glede na mednarodno finančno krizo.

Najprej smo imeli baltski svet, potem evro-mediteransko partnerstvo. To pomeni, da morske regije sodelujejo na različne načine. Vendar je po mojem mnenju trditev, da bo Sredozemska unija okrepila medvladno sodelovanje na področju boja proti nezakonitemu priseljevanju, varljiva.

Poleg tega bi bila dodatna finančna pomoč afriškim državam v okviru spodbujanja sosedskih odnosov, če ne bodo določeni pogoji, neprimerna. Afriške države, iz katerih prihaja in prek katerih prehaja ogromno gospodarskih beguncev, navsezadnje prejemajo ogromno razvojne pomoči, pri čemer pogosto ne pokažejo niti kančka pripravljenosti, da bi svoje državljane ponovno sprejele. Zato je treba finančno pomoč na splošno povezati s sklenitvijo sporazuma o ponovnem sprejemu nezakonitih beguncev ali paketi ukrepov za preprečevanje nezakonitega preseljevanja.

  Marianne Thyssen (PPE-DE). – (NL) Gospod predsedujoči Svetu, gospod predsednik Komisije, gospod predsednik Parlamenta, gospe in gospodje, če pogledamo dnevni red spomladanskega vrha, so na njem skoraj vsi socialno-ekonomski in okoljski izzivi, s katerimi se sooča naša generacija: seveda če želimo v času globalizacije, podnebnih sprememb, tehnološkega napredka in staranja prebivalstva sprejeti odgovornost za naše potomce.

Nedvomno smo odgovorni za cilje in pristope, ki so potrebni, da to dosežemo, in seveda pričakujemo, da bo vsak naredil to, kar je obljubil, in da bo pritisk na vseh političnih ravneh dovolj velik, da dosežemo rezultate.

Kot koordinatorka skupine za lizbonsko strategijo moram reči, kako cenimo dejstvo, da je Komisija predložila lizbonski program Skupnosti. Vsako od 10 točk popolnoma podpiramo, prav tako kot razglasitev zakona o malih podjetjih. Seveda le, če je zakon o malih podjetjih več kot le navidezna podpora malim in srednje velikim podjetjem. Gospod predsednik, zato mora ta zakon preseči listino o malih podjetjih, ki je bila pred nekaj leti potrjena v Santi Marii da Feiri. Zakon o malih podjetjih bo izpolnil svoj namen le, če bo zagotavljal čim boljše delovno okolje za mala in srednje velika podjetja ter se bo uporabljal za vsa najmanjša, mala in srednje velika podjetja.

Zato mora biti nujno izpolnjen en pogoj, ki mora veljati na vseh stopnjah za vsebinske ukrepe ali le poenostavitvene ukrepe: najprej razmišljaj v malem. Vzemimo mala in srednje velika podjetja za izhodišče in ne le kot izjemo, to pa naj bo zavezujoče merilo, da postane več, kot le geslo. Le tako nam bo lahko zares uspelo približati se podjetjem, ki predstavljajo večino v našem poslovnem okolju in ki, kar je še pomembneje, zagotavljajo in ustvarjajo največ delovnih mest.

Člani Komisije in Sveta, zelo dobro bi bilo, če bi se jutri na spomladanskem zasedanju Sveta končno dogovorili o tem zavezujočem načelu. Hvala za vašo pozornost.

  Harlem Désir (PSE). – (FR) Gospod predsednik, gospod predsednik Komisije, gospe in gospodje, na večer pred spomladanskim vrhom vlada v gospodarstvu nemir, trgi so deregulirani, delniški trgi razpadajo, rast se zmanjšuje. To je za vas mednarodni kapitalizem, v katerem se ustvarja bogastvo ali uničuje vrednost v skladu z voljo trga, špekulativnimi mehurčki, izvedenimi finančnimi instrumenti in ponorelimi trgovci, ki pravzaprav delajo le to, kar se od njih zahteva, tj. ustvarjajo čim večji dobiček v čim krajšem času.

Čeprav so trgi takšni, človeška družba tako ne more živeti. Prav ta pojav lahko v tem globaliziranem trgu da Evropi poseben pomen: Evropa, ki se očitno ne more popolnoma izogniti temu nemiru in ki je pogosto v svojo korist ena od glavnih udeleženk v globalizaciji, vendar je hkrati Evropa, ki v globalizaciji vidi predvsem svoj pomen in sposobnost, da ponoreli kapitalizem uravnovesi z javno regulacijo, gospodarsko stabilizacijo, aktivnimi javnimi politikami za podporo rasti v realnem gospodarstvu, podporo javnim in zasebnim naložbam v raziskave, inovacije in evropsko infrastrukturo. Denarna politika mora na primer ščititi stabilnost, kar tudi drži, vendar mora tudi spodbujati rast in prilagajati pariteto na čim boljši način, da se zaščiti naš izvoz, čeprav glede na sedanje stanje to žal ne velja.

Naša skupina poudarja zlasti dejstvo, da mora EU to destabilizirano gospodarstvo, ki zahteva visoka finančna sredstva, uravnovesiti z učinkovitim socialnim varstvom, trdnimi javnimi storitvami in zajamčenimi socialnimi pravicami delavcev.

Gospod predsednik, Evropa mora zdaj bistveno bolj dejavno predvidevati in varovati: ne more delovati le kot notranji trg znotraj ogromnega splošnega trga. Bistveno bolj se mora zavedati socialnih vprašanj. Tako lahko tudi ponovno pridobi podporo in zaupanje svojih državljanov.

Podpiramo lizbonsko strategijo, ki temelji predvsem na treh stebrih, ki ste jih že omenili, vendar morate svoje besede uresničiti tudi z dejanskimi politikami EU, sicer bodo vaši socialni nameni le mrtva črka na papirju.

Zato smo pozivali k pregledu smernic, ker se lahko uporabljajo za začetek projekta. Vendar vas posebej pozivamo, da ponovno oživite evropski socialni program, saj gre za pomembno vsebino. Komisija se mora na primer odzvati na zadevo Laval. Na podlagi pristojnosti za dajanje pobude mora predlagati pregled direktive o napotitvi delavcev. Zelo temeljito je treba pregledati direktivo o evropskem svetu delavcev, da se omogoči učinkovit in pravočasen socialni dialog znotraj glavnih skupin, ki naj bi se prestrukturirale. Izvesti je treba pregled, dejansko prilagoditev direktive o delovnem času, da poskušamo odpraviti izključitve in zlorabo predolgega delovnega časa. V boju proti priložnostnemu zaposlovanju je treba sprejeti direktivo o začasnem delu. Uvesti morate ambiciozen program vseživljenjskega učenja, da peti steber ali peta temeljna svoboščina ne bo na voljo le eliti, ampak bo vsem ljudem omogočala, da učinkovito uresničijo svoj delovni potencial, da se lahko prilagodijo spremembam v gospodarstvu in na trgu dela.

Gospod predsednik Komisije, naše sporočilo je: izkoristite pristojnost za dajanje pobud in pomagajte, da bo Svet sprejel ambiciozen program za socialno Evropo.

  Lena Ek (ALDE). – (SV) Gospod predsednik, prevzeti odgovornost za prihodnost Evrope je zahtevna naloga. Soočiti se moramo z globalizacijo in konkurenco, ki jo ustvarja. Soočiti se moramo z zahtevnimi demografskimi vprašanji, izjemnim povečanjem števila upokojencev in zmanjševanjem števila prebivalstva do leta 2020, ko moramo doseči okoljske in podnebne cilje, ki smo si jih zastavili, tj. cilje 20-20-20. V Evropi moramo zagotoviti gospodarsko trajnostni razvoj. Ob razpravi o zadevah, ki izhajajo iz lizbonske strategije, me veseli, da predstavlja celovit pristop k trajnostnemu gospodarskemu razvoju, gospodarski rasti, okoljski odgovornosti in socialno odgovorni politiki.

Opazimo lahko, da s skupnim prizadevanjem dosegamo rezultate. To je dobro. Poleg tega lahko opazimo, da je skupna strategija bistvena. Sodelovanje, ki poteka med Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti, je zelo pomembno.

Opozorila bi na novo področje, ki je vključeno v letošnjo resolucijo, in sicer na prometno politiko, od katere je odvisno veliko, če govorimo o podnebnih ciljih in rasti. Zaradi našega položaja lahko ustvarimo več delovnih mest v Evropi, k temu pa bo prispevala učinkovita, trajnostna in z okoljem združljiva prometna politika.

Dejstvo je, da so različna politična področja povezana. Nesmiselno je govoriti o ciljih 20-20-20 v okviru podnebne politike, če ti niso izraženi tudi v resoluciji Sveta o lizbonski strategiji. Zato upam, da bomo na podlagi rezultatov spomladanskega vrha ugotovili, da imamo pred sabo celovito politiko, ki daje odgovor na gospodarsko rast in podnebno politiko. To, dragi prijatelji, pa je izziv.

  Mario Borghezio (UEN). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, prihodnji Evropski svet mora natančno obravnavati svetovno finančno turbulenco.

Euroobmočje se opoteka pod pritiskom denarnih tokov iz italijanskih, grških, španskih in francoskih obveznic v nemške. Razlika med italijanskimi in nemškimi obveznicami se je povečala na več kot 63 bazičnih točk, enako kot leta 1999, ko se je zdelo, da Italiji ne bo uspelo strogo izpolniti maastrichtskih meril.

Pri včerajšnji prodaji državnih obveznic v Italiji je bilo zelo malo ponudb. Časopis Telegraph je 6. marca poročal, da je bila pomembna investicijska banka, ki je z devizno arbitražo špekulirala med nakupnim in prodajnim tečajem za italijanske obveznice in kreditne izvedene finančne instrumente, prisiljena unovčiti vse svoje obveznice. Italijanska zakladnica je morala posredovati in podpreti vrednost obveznic.

Nekaj časa se v visokem finančnem svetu širijo govorice, da bo Italija opustila euro. Ali je v tem kaj resnice? Evropa je šibka in nacionalne vlade morajo namesto obrabljenih, nesmiselnih ukrepov, ki jih predlagajo tehnokrati v Bruslju, podvojiti svoje prizadevanje za reševanje takšnih hudih težav, poleg tega morajo po potrebi posredovati, ne pa uporabljati zastarelih rešitev, kot so znižanje davkov in likvidnostne injekcije.

Poslušati bi morali glas ljudstva in lokalnih skupnosti. Vrnimo se v realno gospodarstvo in dajmo delavcem delež v lastništvu njihovih podjetij.

  Marie Anne Isler Béguin (Verts/ALE). – (FR) Gospod predsednik, gospod predsedujoči Svetu, spomladanska zasedanja vedno pustijo slab priokus. Res je, da praznujemo 50. obletnico Evrope in da je dobro, da se tega spominjamo. Gospodje, vendar se spomnim tudi vrha v Göteborgu, ki je pomenil izjemno okoljsko zmago, saj so se vodje držav ali vlad dogovorili, da bodo na spomladanskem vrhu ocenili trajnostni razvoj politik EU na področju zdravstvene ekologije, zdravja in socialnega vključevanja.

V Evropi naj bi na primer edinstvena energetsko intenzivna organizacija Mittal-Arcelor zaprla 600 delovnih mest ob ogromnih dobičkih, EU pa ji je pripravljena dati brezplačne kvote emisij toplogrednih plinov. Naši državljani so zdaj obupani in naša mladina je prestrašena zaradi zapuščine, ki jim jo dajemo.

Gospodje, s predlogom o zmanjšanju emisij toplogrednih plinov za 20 % napovedujete revolucijo. Vemo, da je to bistveno premalo. Gospod Lester Brown, ki nas je obiskal prejšnji teden, je na primer z vznemirjenostjo povedal, da bi morali emisije od zdaj do leta 2020 zmanjšati za 80 %, da bi lahko obstajala možnost spremembe sedanjega gibanja. Gospodje, zato ne verjamem v vaš projekt: je bistveno premalo glede na to, kaj bi morali storiti, in popolnoma neustrezen glede na okoljsko krizo, ki ogroža cel planet.

  Dimitrios Papadimoulis (GUE/NGL). – (EL) Gospod predsednik, ob praznovanju 50. obletnice v Evropskem parlamentu sem pričakoval, da bo prihod predstavnikov Komisije in Sveta bolj odkrit in skromen. Namesto medsebojnih čestitk, hvale in olepševanja resničnosti bi mi bilo ljubše, če bi govorili o svojih neuspehih in težavah evropskih državljanov.

V zadnjih letih so se povečale socialne neenakosti in revščina. Lizbonske cilje ste določili vi, gospod Barroso, čeprav me ne poslušate, ker se pogovarjate s kolegom, pri čemer ste, gospod Barroso, pozabili na cilje socialne kohezije in varstva okolja. Na Kosovu pozabljate na Združene narode in mednarodno pravo.

Za predstavnike Sveta pa velja, da poskušate Barrosov paket o podnebnih spremembah zapraviti, namesto da bi ga ambiciozno spodbujali. To so besede, ki sem jih namesto medsebojnih čestitk pričakoval od vas.

  Philip Claeys (NI). – (NL) Zelo sem presenečen, da razmere v Turčiji niso ena od glavnih točk na dnevnem redu tega tedna. Do zdaj se je vedno govorilo, da bo proces pogajanj s Turčijo potekal vzporedno z napredkom turških reform.

Dejansko pa se je zgodilo prav nasprotno. Proces reforme se je skoraj popolnoma ustavil, pogajanja pa še vedno potekajo. Vse, kar lahko opazimo, je, da Turčija kopiči provokacije. Svoboda izražanja je formalno onemogočena v skladu s členom 301 turškega kazenskega zakonika. Turška vlada se je strinjala, da bo ta člen do konca leta odpravila ali vsaj spremenila, vendar ni naredila ničesar. Jasno je tudi pokazala, da ima pomembnejšo nalogo, in sicer odpravo prepovedi glede nošenja naglavnih rut na univerzah. Islamizacija in prikrito odpravljanje sedanjega stanja imata očitno prednost.

Potem je šel turški predsednik vlade gospod Erdogan v Nemčijo, da bi tamkajšnje Turke opomnil, naj se ne prilagodijo preveč, in zahteval ustanovitev turških univerz v Evropi. Gospod Erdogan se je vedel kot zmagoviti poveljnik, ki je prišel nadzorovat svojo vojsko na okupirano ozemlje.

Poleg tega turška vojska že več tednov bombardira severni Irak. V to državo je vdrlo približno 10 000 vojakov. To je skoraj tako, kot da bi Hrvaška, ki je tudi država kandidatka, hotela napasti Črno goro. Seveda bi bilo to nesmiselno in nihče v Evropski uniji tega ne bi mogel sprejeti, kot kaže, pa lahko Turčija stori, kar koli hoče.

Gospod predsednik, zato vas sprašujem, kako dolgo bo Evropska unija pri pogajanjih s Turčijo tako plašna?

  João de Deus Pinheiro (PPE-DE). – (PT) Gospod predsedujoči Svetu, gospod predsednik Komisije, opozoriti je treba, da se je lizbonska strategija po letu 2005 po zaslugi sedanje komisije otresla nekdanje otopelosti. Gospod predsedujoči Svetu, zato vam moram reči, da je treba, podobno kot glede enotne valute in notranjega trga, nujno povečati odgovornost Komisije in ji omogočiti, da postane središče lizbonske strategije, namesto da se še naprej ukvarjamo z zamislijo medvladnega delovanja, s katerim nismo dosegli nikakršnega napredka.

V zvezi s trikotnikom izobraževanja, raziskav in inovacij je treba preprečiti poenostavljeno rešitev, da se denar vlaga v raziskave nekritično. Namesto znanstvenih člankov ali nenavadnih zamisli potrebujemo boljše inovacije, kar pa je nekaj popolnoma drugega. Za inovacije je potrebna kultura, ki ceni podjetništvo in posameznike, ki so pripravljeni tvegati in ki točno vedo, kako ustvariti denar iz znanja in ne obratno, torej ne z nekritičnim razsipavanjem denarja, da bi ugotovili, ali se bo znanje pojavilo.

Glede izobraževanja je bistveno, da ustvarimo tudi kulturo konkurenčnosti in usmerjene ustvarjalnosti. Odločno bi morali zavrniti preproste rešitve, ki ovirajo prihodnjo uspešnost posameznikov in podjetij.

Gospod predsednik, zato pozdravljam predloge Komisije o spodbujanju podjetništva, usmerjenih raziskavah, povezavah med šolami in podjetji, ustvarjalnosti v izobraževalnem sistemu, povpraševanju in konkurenčnosti. Predvsem pa menim, da lahko prizadevanje za inovacije in lizbonsko strategijo povzamemo z nekaj besedami: Evropa, podjetja in univerze morajo ustvariti vrednost.

  Udo Bullmann (PSE). – (DE) Gospod predsednik Komisije, v tem parlamentu ste izjavili, da ste se približali načinu razmišljanja Evropskega parlamenta. Moje vprašanje je: kako je to približevanje stališču Parlamenta prispevalo k kakršnemu koli novemu poudarku ali določitvi nove prednostne naloge v smernicah gospodarske in socialne politike, ki naj bi jih Svet sprejel v naslednjih dneh?

Moje mnenje je drugačno. Menim, da se izgovarjate na Svet, ki ni bil pripravljen sprejeti različnih zamisli. Menim, da se Svet izgovarja na sporočila, ki ste jih, gospod Barroso, dajali več mesecev, in sicer da spremembe niso potrebne. Zaradi takšnega skupinskega prizadevanja je po mojem mnenju nastal kartel, ki blokira politiko in ima skupno mantro: naprej brez sprememb. Vendar to ni v interesu Evropejcev, ni v interesu evropskih podjetij in ni v interesu Evropskega parlamenta, ki je sprejel veliko resolucij, v katerih je pozval, da je treba večjo pozornost nameniti gospodarskim, socialnim in okoljskim razmeram v Evropski uniji.

Kot so pokazale naše študije, zaostajamo pri raziskavah in razvoju. Smo na bistveno nižji stopnji kot Združene države. Na tej stopnji smo že od zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja, od takrat pa smo zaostali za Japonsko, prehiteva pa nas tudi Kitajska, katere odhodki za raziskave in razvoj v gospodarskem sektorju presegajo takšne odhodke podjetij v Evropski uniji. Kdaj se boste zavedli? Kdaj bo vaš odnos do kakovosti financ in naložb v Evropski uniji zaradi prebivalcev EU postal pozitiven? Zdaj je skrajni čas.

  Fiona Hall (ALDE). – Gospod predsednik, na lanskem spomladanskem zasedanju Evropskega sveta so se voditelji EU zavezali cilju energetske učinkovitosti „20 % do leta 2020“, vendar je njegovo izpolnjevanje počasno. V poročilu Parlamenta o akcijskem načrtu za energetsko učinkovitost so bili izpostavljeni glavni neuspehi pri izvajanju zakonodaje o energetski učinkovitosti. Januarja je prva ocena Komisije o nacionalnih akcijskih načrtih o energetski učinkovitosti obravnavala vrzel med politično zavezanostjo energetski učinkovitosti in dejanskim izpolnjevanjem. Na energetski učinkovitosti temeljijo vsi cilji EU o emisijah CO2, obnovljivih virih energije, varni oskrbi z energijo in programu lizbonske strategije, prav o vseh teh vprašanjih pa smo razpravljali danes zjutraj.

Gospod predsedujoči Svetu in gospod predsednik Komisije, zato vam bom hvaležen, če boste povedali, kaj namerava letošnji spomladanski Evropski svet narediti za boljše rezultate glede energetske učinkovitosti.

  Mirosław Mariusz Piotrowski (UEN). – (PL) Gospod predsednik, cilji lizbonske strategije so bili opredeljeni pred osmimi leti. Prednostna naloga lizbonske strategije je zagotoviti, da se Evropa razvija hitreje kot Združene države in da se hkrati povečuje trajnostno zaposlovanje. Neuspeh na obeh področjih je uradno ugotovljen. Očitno je, da sta na primer lizbonska strategija in dejansko izvajanje skupne kmetijske politike slabo povezana.

Takšen primer je reforma trga sladkorja. Evropska komisija je pogosto nadaljevala reforme, pri čemer ni upoštevala ustreznega socialnega ozadja. To se je zgodilo na primer pri tovarni sladkorja v Lublinu na Poljskem. Celo v nasprotju z določbami Unije se načrtuje odpuščanje vseh delavcev v tovarni, rušenje vseh poslopij ter prenehanje uporabe sodobne opreme in naprav. Načrtuje se tudi, da bodo vsi pridelovalci v celotni regiji izgubili vir preživetja. Enkratno plačilo nadomestila ne bo rešilo težave glede zaposlovanja. Takšni ukrepi so v nasprotju z navedenimi cilji lizbonske strategije. S takšnimi nesmiselnimi ukrepi se gotovo ne bomo približali ciljem te strategije.

  Gisela Kallenbach (Verts/ALE). – (DE) Gospod predsednik, omenila bi povsem novo temo, ki še ni bila obravnavana, in spomnila na razpravo v tem parlamentu, ki je potekala prejšnji mesec ter je bila povezana s prihodnostjo kohezijske politike in povezavo z dvema evropskima dokumentoma: leipziško listino in teritorialno agendo. Pri razpravi žal ni bil navzoč predstavnik Sveta. Na ministrskih konferencah pod nemškim in portugalskim predsedstvom, ki so potekale pred našo razpravo, je bilo izraženo pričakovanje, da bo teritorialna agenda ena od tem razprave na spomladanskem vrhu, da bi teritorialna razsežnost postala politično bolj pomembna.

Poseben razlog za to je dejstvo, da je teritorialna razsežnost vključena v lizbonsko pogodbo kot nov cilj Skupnosti. Vendar v dostopnih dokumentih to vprašanje ni omenjeno. Zakaj? Kohezijska politika je praktična uporaba načela solidarnosti, zato jo bomo nedvomno srečevali in obravnavali dlje kot lizbonsko strategijo, ki naj bi jo uspešno končali do leta 2010.

  Kyriacos Triantaphyllides (GUE/NGL). – (EL) Gospod predsednik, država se umika z zadnjega področja urejanja, ki je pod njenim nadzorom. Socialna država razpada, zasebni sektor deluje brez ovir, socialni prejemki se zmanjšujejo in institucionalni okvir omogoča delojemalcem poljubno zaposlovanje in odpuščanje. Medtem se delovni pogoji slabšajo zaradi prožnega delovnega časa, zato se delavci žrtvujejo za konkurenčnost, da bi za kapital ustvarili ogromne dobičke.

Na še enem vrhu Evropskega sveta bo obravnavana lizbonska strategija, ki je bila neuspešna in jo je treba pregledati. Konvergence nismo nikoli dosegli, vsaj za delavce ne. Lizbonska pogodba in njeni sateliti vztrajajo na podpori poslovno usmerjene filozofije Unije, medtem ko so socialne politike še vedno na drugem mestu.

Potrebujemo temeljito reorganizacijo, ki bo državljane spet postavila v središče zanimanja EU, potrebujemo antropocentrično strategijo.

  Roger Helmer (NI). – Gospod predsednik, ratifikacija preimenovane ustave EU ogroža demokratično legitimnost evropskega projekta. Francozi in Nizozemci so ustavo zavrnili, zdaj pa se je vrnila z novim imenom in „lepotnimi popravki“, kot je rekla gospa Angela Merkel. Zdaj se institucije in države članice, vključno z laburistično vlado v Združenem kraljestvu, nepošteno pretvarjajo, da ti lepotni popravki opravičujejo dejstvo, da so prelomili obljubo o referendumu. Vendar ga ne, s tem, ko se pretvarjajo, da ga, pa so izdali zaupanje ljudi.

V Britaniji je skupina za kampanje začela glasovanje po pošti pod neodvisnim nadzorom v 10 volilnih enotah v Westminstru. Odgovorilo je več kot 150 000 volivcev: 88 % jih želi referendum, 89 % jih nasprotuje pogodbi. V šestih volilnih enotah je več ljudi glasovalo za referendum kot za svojega sedanjega poslanca.

Ljudje so povedali svoje. Pogodba ne more biti legitimna, če se volivci ne strinjajo z njo. Evropski svet mora prisluhniti. Referendum moramo imeti.

  Werner Langen (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, gospod predsedujoči Svetu, gospod predsednik Komisije, za razliko od govornikov iz skupine socialdemokratov čestitam Komisiji, ker v času svetovne negotovosti zaradi finančne krize ni prenagljeno spremenila smernic ekonomske politike. Ta proces je glavni del obdobja po lizbonski strategiji. Izrecno čestitam Komisiji, ker ima prav.

Pomanjkljivosti se dejansko pojavljajo pri izvajanju s strani držav članic in predsedujoči Svetu bi se moral posvetiti predvsem tem pomanjkljivostim v državah članicah in ne vprašanju, kaj lahko Komisija spremeni. Prav to je težava. Ko gospod Bullmann govori o „kartelu, ki blokira politiko“, je njegova kritika popolnoma neutemeljena.

Drugič, priložnosti, ki jih ponuja globalizacija, je treba izkoristiti, tveganja pa čim bolj zmanjšati. Gospod Schulz je rekel, da se je revščina povečala. To je le iluzija. Evropa je model blaginje. Blaginja v Evropi se je povečala, spremenila se je le njena porazdelitev. Vendar smo se v preteklosti naučili, kaj se zgodi z družbo, v kateri ni razlik glede porazdelitve. Razlike glede porazdelitve so nujne, da spodbujajo modernizacijo in dinamičnost. Tega ni mogoče zanikati.

Tretjič, v zvezi z zmanjšanjem birokracije še vedno nismo naredili dovolj. Imamo skupino na visoki ravni, ki se sploh ne omenja več. Ali še deluje? Katere so njene začasne ugotovitve? Kdaj jih lahko pričakujemo? To bi radi izvedeli še pred evropskimi volitvami.

Moja zadnja točka je povezana s stabilnostjo finančnega trga. Dejansko je res, da je pohlep na finančnem trgu večji od strahu pred motnjami, in Komisija mora v zvezi s tem ukrepati. Nekatere načrte je že napovedala.

Tudi glede podnebnih sprememb je najpomembnejša naloga Komisije, da na vrhu države članice prepriča, da upoštevajo svoje stare cilje. Nekatere države članice so dejansko izpustile bistveno več CO2, kot je bilo kadar koli dovoljeno. Kako lahko učinkovito sprejmemo nove ukrepe, če današnji in pretekli grešniki niso kaznovani?

  Jan Andersson (PSE). – (SV) Gospod predsednik, tako kot Komisijo tudi mene veseli, da sta se povečala število delovnih mest in produktivnost. Vendar obstaja tudi druga plat medalje, na kar je opozorilo že veliko kolegov. Veliko novih delovnih mest ni varnih in ne omogočajo preživetja. Možnosti usposabljanja so zelo neenakomerno porazdeljene. Nekatere regije ne morejo slediti razvoju. Zato potrebujemo socialno Evropo, ki zagotavlja varna delovna mesta z dostojnimi plačami, ki vsem ponuja enake možnosti usposabljanja in zagotavlja tudi dober in enakomerno porazdeljen razvoj v vseh regijah.

Že dolgo razpravljamo o prožni varnosti. Model prožne varnosti je izpodbijalo Sodišče Evropskih skupnosti v zadevi Laval, ki meni, da sistem, ki se uporablja v Skandinaviji, ni dovolj dober. Izpodbijalo ga je na podlagi trditve, da ima prosti pretok prednost pred pravico do stavke. Izpodbijalo ga je tudi na podlagi trditve, da naj načelo enako plačilo za enako delo ne bi veljalo. Omogoča socialni damping in poleg tega pomeni, da bodo podjetja, ki imajo dostojne plače v skladu s pogodbami, težko konkurirala. To lahko povzroči protekcionizem. Strinjam se s Komisijo, da protekcionizma ne potrebujemo. Zato mora Komisija pojasniti, da mora načelo enakega plačila za enako delo veljati in da moramo imeti dobre socialne razmere v vsej Evropi, da preprečimo napredovanje protekcionizma v EU.

  Margarita Starkevičiūtė (ALDE). – (LT) Obravnavala bom usklajevanje ekonomske politike. Evropska unija je predvsem gospodarska zveza, ki temelji na moralnih vrednotah. Glede na to, da so pred njo novi izzivi, mora najti način, kako jih hitro in prožno izpolniti, da ne bo izgubila dinamičnosti in konkurenčnosti.

Žal ima zadnji mehanizem za usklajevanje ekonomske politike (lizbonska pogodba, okvir ekonomske politike) veliko stopenj in nikakor ni učinkovit. Ovira razvoj notranjega trga, ki je glavni vir gospodarske rasti.

Zato menim, da bi moral Evropski parlament in morda tudi Komisija Evropskemu svetu predložiti predlog, naj preuči ta mehanizem, da se izboljša njegova prožnost in se bo lahko učinkovito odzival na izzive. Tako bi lahko najbolje zagotovili kontinuiteto ekonomske politike, utrdili reforme in omogočili, da se gospodarstvo EU prilagodi novim izzivom.

Nekateri novi programi ne delujejo pravilno, ker njihova ekonomska upravičenost v globaliziranem svetu ni bila preverjena vnaprej. Medtem pa razpravljamo o podnebnih spremembah, energetski strategiji in drugem, vendar je treba, kot je že bilo omenjeno, vsa ta sredstva uskladiti in oceniti njihove gospodarske posledice. Šele potem bodo sposobna preživeti.

  Konrad Szymański (UEN). – (PL) Gospod predsednik, načrti za notranji trg z energijo in plinom so na dnevnem redu prihodnjega vrha Sveta.

Ločitev lastništva energije in distribucijskih omrežij je bistveno vprašanje ne glede na to, kdo bo imel oblast v Kremlju. Pod vodstvom gospoda Medvedjeva se ruska politika energetskega izsiljevanja do držav članic Unije in sosednjih držav ne bo spremenila. Varčevanje z energijo in večji delež obnovljivih virov energije sta le del rešitve teh težav. Če želimo energetsko politiko Evrope v celoti izvesti, je treba upoštevati tudi politični vidik. Popolnoma jasno moramo pokazati, kaj na podlagi vzajemnosti pričakujemo od Rusije in Gazproma. Gazprom je ruski monopol, ki je v 16 državah članicah Unije navzoč kot dobavitelj energije ali lastnik distribucijskih omrežij. Če ne bomo določili omejitev za ta agresiven monopol, lahko določbe lizbonske pogodbe o energetski solidarnosti pospravimo k pravljicam.

  Gunnar Hökmark (PPE-DE). – Gospod predsednik, ali ni čudno, da se razprava o tem, kako izboljšati konkurenčnost Evrope in ustvariti več delovnih mest, nagiba k prepričanju, da lahko nova delovna mesta ustvarimo z novimi predpisi? To ni res.

Našim prijateljem socialdemokratom bi rad izdal skrivnost: če želimo delojemalce, potrebujemo delodajalce, saj delojemalci brez delodajalcev ne morejo obstajati. Njihova glavna težava je, da zaradi tako gorečega prepričanja, da lahko delovna mesta ustvarimo s predpisi, pozabljajo, da je treba zagotoviti osnovne pogoje in možnosti za nova podjetja in nova delovna mesta, ker je brezposelnost največji socialni neuspeh in ker je vsako novo delovno mesto, ki ga lahko ustvarimo v Evropi in naših državah članicah, največji socialni uspeh.

Poudarjam, kar je predsednik izjavil o doseganju rezultatov na podlagi programa lizbonske strategije. Ne pozabimo, da se svet vrti hitreje in da moramo biti bolj konkurenčni, biti moramo bolj podjetni.

Za obravnavo na Evropskem svetu in po njem mu predlagam tri zadeve. Prvič, birokracija in boljše urejanje: predlagam, da vsako leto poroča o napredku glede zmanjšanja birokracije, da pokaže, da bo cilj 25-odstotnega zmanjšanja birokracije dosežen do leta 2012.

Veselilo bi me, da bi zagotovil čimprejšnje popolno izvajanje direktive o storitvah v vsaki državi članici. Veselilo bi me, da bi zagotovil spodbujanje novih podjetij z bolj ofenzivno in bolj aktivno širokopasovno politiko.

Menim, da bomo pri zagotavljanju konkurenčnejše Evrope uspešni, če bomo malim in srednje velikim podjetjem omogočili, da bodo poslovala po celotnem notranjem trgu. To nalogo moramo izpolniti in prve korake mora skupaj s slovenskim predsedstvom storiti konec tega tedna.

  Katerina Batzeli (PSE). – (EL) Gospod predsednik, gospod komisar, kot veste, bo naslednje leto evropsko leto ustvarjalnosti in inovacij. To je še večji dokaz, da EU zares upa, da bo okrepila konkurenčnost in izpolnila izzive globalizacije. Pri tem uporablja „trikotnik znanja“: inovacije, spodbujanje raziskav in izobraževanje.

Politike Skupnosti in nacionalne politike o zaposlovanju in podpori mladim zlasti na izobraževalnem področju bi morale izpolnjevati te ambiciozne cilje. Potrebno bi bilo sistematično in usklajeno prizadevanje na regionalni, nacionalni ravni in ravni Skupnosti, da se sprostijo znatne zaloge znanja in raziskovalnega potenciala v EU. Vendar v zvezi s tem poudarjam tudi dejstvo, da je bistveno priznati prosti pretok znanja, tj. peto svoboščino, ki jo je treba izpostaviti tudi na Evropskem svetu.

Priznati moramo tudi s tem povezano pomembno pobudo na ravni Skupnosti. Glavna dela teh pobud sta programa Erasmus in Comenius. Poudariti moramo, da je novi program, zlasti Erasmus Mundus, ki omogoča mobilnost zunaj meja EU in mobilnost študentov doktorskega študija, pobuda, ki jo bo Parlament popolnoma podprl. Od držav članic je odvisno, ali bodo okrepile usklajevanje na podlagi bolonjskega procesa in dejansko omogočile takšno mobilnost.

  Danutė Budreikaitė (ALDE). – (LT) Razprava o skupni energetski politiki in varni oskrbi z energijo se je začela leta 2006 zaradi rusko ukrajinske krize v zvezi s plinom, katere posledice so negativno vplivale na Evropo. Žal še vedno nimamo jasno opredeljene skupne energetske politike ali zunanje energetske politike.

Upam, da bo Evropski svet temeljito razpravljal o vprašanjih varne oskrbe EU z energijo, vključno z Litvo, glede na načrte o zaprtju jedrske elektrarne Ignalina leta 2009.

Če bi jo zaprli, bi bila Litva popolnoma odvisna od enega vira, tj. uvoženega plina iz Rusije. Zaradi povečanja cen nafte in plina se bo v Litvi cena električne energije več kot podvojila. To pa bo imelo katastrofalne posledice za gospodinjstva in splošno gospodarstvo v državi.

Poleg tega Rusija pogosto poskuša uresničevati svoje politične cilje z manipulacijo glede oskrbe z energijo. To je Litva že občutila.

Na podlagi člena 37 in protokola št. 4 k pogodbi o pristopu pozivam Komisijo, naj pomaga najti rešitev, pri čemer je ena od možnosti odlog zaprtja varne jedrske elektrarne Ignalina.

  Karl-Heinz Florenz (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, gospod predsednik Komisije, vrnil bi se na lanski spomladanski vrh. Ta vrh pod vodstvom Angele Merkel je bil zelo uspešen, zdaj pa je treba sklepe, sprejete 7. marca lani, prenesti v zakonodajo.

Vendar zakonodaja ne sme biti kaznovalna, ampak mora naše prebivalce in podjetja spodbujati k inovacijam in na koncu k doseganju večje trajnosti. Na podlagi sedanje razprave se zdi, da je vprašanje CO2 najpomembnejše. Menim, da je dejansko vprašanje precej globlje in je povezano s trajnostjo. Kako moramo dolgoročno upravljati naše vire? Po mojem mnenju je bistveno, da naše gospodarstvo v prihodnosti upravljamo tako, da bo uporaba fosilnega goriva manjša.

Gospod komisar, tu se lahko začnemo prerekati, ker ne moremo sprejeti vseh vaših predlogov. Glede pravil za vozila mi na primer nikakor ni všeč, da vemo, kakšna bo kazen, ničesar pa še ne vemo o pravilih, ki jih je treba upoštevati. Starši so me naučili prav nasprotno: najprej moraš poznati pravila, potem se določi kazen. V prihodnosti je treba nujno upoštevati ta postopek.

Če obstajajo čezmejne težave, povezane s CO2 in sistemom trgovanja z emisijami, čemur nikakor ne oporekam, predlagam, da to breme razporedimo širše, na primer z uvedbo razumne politike o odpadkih po vsej Evropi. Gospod Barroso in gospod Verheugen, z vami bi rad delil svojo zelo veliko skrb: vi ste varuhi prava. Povsem nesmiselno je, da si tukaj sežemo v roke in se dogovorimo, kaj je treba storiti, na koncu pa se to ne izvede.

Namesto tega raje naredimo manj. Vendar moramo to narediti bolje. Gospod komisar in gospod predsednik Komisije, zato izvajajte svoja pooblastila tako, da ne kaznujete tistih, ki so vestni, ampak spodbujate tiste, ki so počasnejši, da bomo končno izpolnili kjotske cilje. Že po hitrem ogledu internetnih strani je povsem jasno, koga mislim. Srečno. Pri tem vas bomo spremljali.

  Libor Rouček (PSE). – (CS) Gospe in gospodje, Evropska unija je v zadnjih nekaj letih bistveno napredovala. Njeno gospodarstvo raste hitreje kot ameriško ali japonsko gospodarstvo. Unija je svetovno trgovinsko središče, največja donatorka razvojne pomoči ter tudi vzor in model za druge dele sveta glede upravljanja političnih, gospodarskih in socialnih odnosov.

Kot je bilo rečeno, je Evropski uniji uspelo postopoma izpolniti cilje lizbonske strategije na področju zaposlovanja ali glede drugih vidikov. Dobro je vedeti, da nove države članice, kot je Slovenija, ki sedaj predseduje Svetu, enakovredno prispevajo k temu uspehu.

Pred Evropsko unijo so nedvomno novi izzivi: prevelika odvisnost od uvoza energetskih virov ali podnebne spremembe.

Prepričan sem, da so varčevanje, nove energetsko varčne tehnologije in seveda diverzifikacija energetskih virov ključni elementi ali eni od ključnih elementov za rešitev te težave. Glede tega je Evropska unija na pravi poti.

Vendar bi Komisijo in Svet pozval, naj obravnavata vprašanja glede uporabe jedrske energije bolj natančno, kot sta jih do zdaj. Takšna energija je varna, okolju prijazna in zaradi nje se bo zmanjšala naša odvisnost od uvoza. Glede konkurenčnosti lahko ugotovimo, v kakšno smer gredo Združene države, Rusija, Kitajska ali Indija. Naše raziskave bi morale biti bistveno bolj usmerjene v jedrsko energijo, kot so bile do zdaj.

  Alexander Lambsdorff (ALDE). – (DE) Gospod predsednik, vsak, ki si ogleda osnutek sklepov Sveta, lahko opazi, da je besedilo o notranjem energetskem trgu zelo šibko. Svet ni dosegel soglasja o ločevanju, paket Komisije pa je obravnavan kritično. Glede tega moram potrditi, da je po našem mnenju pravilno izvajati strategijo sistematičnega ločevanja, vendar mora biti pozitivna za porabnike. Prispevati mora k pravičnim cenam in varni oskrbi z energijo.

Komisija je bila s predlogom o popolni ločitvi lastništva dejansko prehitra. Zato menimo, da je treba najprej poskusiti doseči učinkovito ločitev, vendar mora ločevanje lastništva ostati na dnevnem redu za prihodnost.

Glede sklepov Sveta opozarjam načelno na še eno točko. Svet je izjavil, da z veseljem pričakuje socialni program, ki ga bo predložila Komisija. Program vključuje teme o mladinski politiki in izobraževalni politiki. Vedno sem mislil, da so za te zadeve pristojne države članice, v Nemčiji, tj. državi, iz katere prihajam, pa dežele. To bi rad izpostavil le, ker bomo lahko nedvomno slišali kritiko, da si Parlament, Komisija in Sodišče Evropskih skupnosti ponovno prisvajajo pooblastila. Svet z veseljem pričakuje predloge Komisije o mladinski politiki in izobraževalni politiki. Na to pomembno točko moramo opozoriti, kadar bomo o teh pomembnih vprašanjih razpravljali doma v nemških deželah.

  Lambert van Nistelrooij (PPE-DE). – (NL) Kot koordinatorja za regionalno politiko skupine PPE-DE me veseli, kakšen položaj bodo regije in mesta imela pri izvajanju lizbonske strategije. Nacionalni programi reform se nenazadnje izvajajo na regionalni ravni, na kateri se večinoma uporabljajo strukturni in kohezijski skladi ter sedmi okvirni program.

Za vso Evropo lahko opazimo, da se 60 % javnih sredstev porabi na regionalni ravni. Poleg tega je možno opaziti težnjo, o kateri bi se bilo dobro dogovoriti sedaj, in sicer da naložbe v beton in asfalt, če se lahko tako izrazim, nadomestimo z naložbami v znanje in infrastrukturo, pri čemer se bo v naslednjih letih največji del strukturnih skladov, tj. približno 70 %, uporabljal za lizbonsko strategijo.

Naj navedem še en primer. Prejšnji teden v Ljubljani sem videl podatke o tem, kako je bil ta denar porabljen: 20 milijard EUR iz strukturnih skladov je bilo namenjenih za raziskave in infrastrukturo. Gospod komisar Potočnik je govoril o tihi revoluciji pri porabi denarja. Preiti je treba od besed k dejanjem. Naredite, kar pravite, da boste: zagotovite spremembo porabe. To je tiha revolucija v polnem razmahu. Skrajni čas je, da oblikujemo boljši pravni okvir na evropski ravni za naložbe v raziskave in infrastrukturo. Enake obsežne, drage naložbe niso možne v vsaki državi.

Veseli me, da bo Evropska komisija letos predložila predlog glede tega in dodaten predlog za boljše usklajevanje nacionalnih odgovornosti.

Kmalu bo pred nami tudi bela knjiga o teritorialni koheziji, ki ne bo združevala le razvoja velikih osrednjih regij, ampak tudi teritorialno kohezijo bolj oddaljenih območij v Evropi, kar prav tako pozdravljam.

  Gary Titley (PSE). – Gospod predsednik, pozdravljam nedavno priznanje Sveta in Komisije, da pri podnebnih spremembah ne gre le za okoljsko politiko, ampak tudi za varnostno in humanitarno politiko. Pri tem seveda ni ničesar novega. V Sternovem poročilu je navedeno, da bi lahko podnebne spremembe povzročile razseljevanje približno 200 milijonov ljudi, zaradi česar bi nastal ogromen migracijski pritisk. Zato moramo vedno upoštevati, da gre pri globalnem segrevanju pravzaprav za to, da revni trpijo zaradi posledic ravnanj bogatih.

Upam, da bomo pri razpravi o podnebnih spremembah uspeli povezati cilje glede podnebnih sprememb s cilji razvojne politike. Na tem področju ne moremo ukrepati sami. Nedvomno so prizadeti tudi revni prebivalci Evropske unije. Zato mora kakršna koli energetska politika zagotavljati, da imajo države članice politiko glede pomanjkanja energije, ker je preveč ljudi prizadetih zaradi višjih cen energije. To moramo obravnavati.

Najpomembneje pa je, da na tem vrhu zagotovimo ukrepanje in ne le besed. Komisija je leta 2007 določila program. Dve tretjini programa sta uresničeni. Kje je tretja tretjina? Države članice se zavežejo ciljem, ki jih ne izpolnijo. Pozornost moramo nameniti predvsem ukrepanju.

Pozdravljam tudi delo glede boljšega urejanja in pomoči malim podjetjem. Vendar se moramo bistveno bolj posvetiti nadzoru nad prenosom in ocenjevanju, kako se zakonodaja izvaja in ali smo z njo dosegli, kar smo načrtovali. Če ne izpolnjuje potrebnih ciljev, je takšna zakonodaja nesmiselna.

  Daniel Dăianu (ALDE). – Gospod predsednik, naslednji evropski vrh se bo odvijal v pomembnem trenutku. Zaradi globlje finančne krize, ki izhaja iz cikličnih in strukturiranih pogojev, so potrebni odločni odzivi. Rast Azije pomeni poleg kapitalizma novo vrsto konkurence, ki jo spremljajo manjša dejavnost državnih premoženjskih skladov in višje cene osnovnih proizvodov. K temu je treba dodati tudi zaskrbljujoč vpliv podnebnih sprememb, potrebo po varni oskrbi z energijo in povečanje splošne negotovosti.

Vsi ti dejavniki znatno vplivajo na izvajanje programa lizbonske strategije z zapletenimi in neizogibnimi kompromisnimi rešitvami. Naj poudarim nekaj političnih vprašanj.

Prvič, kakovostno oblikovanje nacionalne politike je bistveno za boljši industrijski in ekonomski učinek.

Drugič, oblikovanje politike mora biti pragmatično, odprto ter mora preprečevati nejasnosti v zvezi s prostimi trgi in popolnoma dereguliranimi trgi.

Tretjič, industrijska politika, zlasti raziskave in razvoj, mora skupaj z izobraževanjem imeti glavno vlogo. V državah članicah se mora nujno povečati število diplomantov iz znanosti in matematike, za to pa si morajo skupaj prizadevati vse države članice.

Četrtič, energetsko politiko je treba bolj ciljno usmeriti, pri čemer je projekt Nabucco korak v pravo smer.

Petič, kakovostne površine je treba pri reformi skupne kmetijske politike obravnavati kot strateško prednost.

Nenazadnje moramo ponovno potrditi moralne vrednote in ravnanje. Če izgubimo pravo moralno smer, je govorjenje o konkurenčnosti v socialnem ...

(Predsednik je prekinil govornika.)

  Klaus-Heiner Lehne (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, menim, da je na novo pregledana lizbonska strategija od leta 2005 načeloma uspešna. To jasno kaže naslednje dejstvo: kadar se je leta 2005 javno govorilo o Lizboni, so vsi vedeli, da gre za portugalski kapital, vendar je takrat nihče ni štel za proces. Kjoto je bil takrat že proces, povezan z varstvom podnebja.

Zdaj je leto 2008 in svet se je k sreči spremenil. Ko se zdaj Lizbona omenja v javnih govorih, se še vedno šteje za portugalski kapital, vendar se vedno pogosteje obravnava kot politični proces, kar po mojem mnenju kaže na njeno zmerno uspešnost.

Poleg tega menim, da je bila določitev novih prednostnih nalog za povečanje rasti in zaposlovanja pravilna, ker je to eden od osnovnih pogojev za razumno nadaljnje izvajanje preudarne okoljske in socialne politike kot drugega in tretjega stebra lizbonske strategije. Po mojem mnenju je bila pravilna tudi odločitev, da se smernice ne spremenijo, ker so bile na splošno uspešne.

Kljub temu bi omenil nekaj pomanjkljivosti. Še vedno je na primer precej pomanjkljiv stalen razvoj notranjega trga, ki naj bi bil vzpostavljen od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, vendar na veliko področjih preprosto ne obstaja. Ne obstaja na primer notranji trg zavarovalništva in prava družb, zato podjetja ne morejo popolnoma izkoristiti pravice ustanavljanja v Evropski uniji. Pravice intelektualne lastnine so še vedno pomanjkljive in Evropa nima predpisov o patentih. Skupna pravila o alternativnih finančnih instrumentih ne obstajajo in še vedno čakamo na notranji trg zdravstva.

Po drugi strani pa je bilo predloženih veliko zakonodajnih predlogov na drugih področjih, katerih namen je zlasti napredek na področju socialnih zadev, okolja in pravic potrošnikov. To je dobro, vendar je treba vzpostaviti ravnovesje. Zato pozivam Komisijo in Svet, naj posebno pozornost namenita odpravi vrzeli v zakonodaji o notranjem trgu.

  Riitta Myller (PSE). – (FI) Gospod predsednik, gospod predsedujoči Svetu je pravilno izjavil, da so po njegovem mnenju podnebne spremembe in gospodarstvo tesno povezani. Ni jih mogoče ločiti. Rečeno je bilo, da so podnebne spremembe povezane z vsemi politikami. To mora biti jasno izraženo tudi na prihodnjem vrhu.

Obvladovanje podnebnih sprememb in prilagajanje tem spremembam morata biti glavna elementa lizbonske strategije EU. Na prihodnjem vrhu moramo določiti verodostojno politično usmeritev, ki bo podprla sprejete odločitve.

Evropska unija se žal ni odločila, da bosta energetska učinkovitost in varčevanje z energijo zavezujoča elementa za izboljšanje stanja. Kljub temu ne smemo pozabiti, da je najčistejša, najcenejša in najučinkovitejša oblika energije prihranjena energija. Če bi izvajali vso zakonodajo EU, bi lahko prihranili 20 % energije. To pomeni, da še vedno potrebujemo bolj ambiciozne in bolj jasne cilje glede energetske učinkovitosti. Upam, da bo ta zadeva na prihodnjem vrhu obravnavana.

  Kathy Sinnott (IND/DEM). – Gospod predsednik, jutri se bodo vodje držav članic srečali na vrhu. Čeprav se zavedam, da je na dnevnem redu veliko zadev, upam, da boste razpravljali tudi o vplivu odločitve Laval-Vaxholm, ki jo je sprejelo Sodišče Evropskih skupnosti le nekaj dni po prejšnjem vrhu. Ta odločitev omogoča podjetjem, da napotijo delavce v katero koli državo članico in jim namesto standardne plače za delovno mesto v zadevni državi dajo minimalno plačo, ki velja v tej državi. Poleg tega so zaradi sodbe sindikati postali nemočni in ne morejo več zaščititi plač svojih delavcev. Tako bodo delavci v državi članici gostiteljici prisiljeni k zmanjšanju plač ali izgubi dela. To je po mojem mnenju tempirana bomba, ki bo vsak čas eksplodirala. Odločitev Laval-Vaxholm lahko prispeva k razpadu socialnega partnerstva, odnosov med delodajalci in delojemalci, gospodarske in socialne stabilnosti celotnih držav, skupnosti, odgovornih podjetij in družin ter k zmanjšanju podpore najstarejših držav članic evropskemu projektu.

Zaradi zmanjšanja plač bo EU seveda konkurenčnejša na svetovnem trgu, na katerem konkurira narodom z nizkimi stroški, kot so Kitajska, Indija in Brazilija, vendar kakšno ceno bo morala plačati družina na Irskem s hipoteko in kakšno trpljenje ji bo to povzročilo?

Z gospodom Bondejem sva slovenskemu predsedstvu in svojima predsednikoma vlade poslala protokol za zaščito gospodarstev držav članic pred zadevo Laval, ki naj bi ga vključili na dnevni red jutrišnjega evropskega vrha. Obravnavajte odločitev Laval-Vaxholm resno in vključite ta protokol v razpravo ter tako preprečite obsežen socialni damping.

  Malcolm Harbour (PPE-DE). – Gospod predsednik, ta razprava o vrhu je priložnost za pogovor s Svetom o njegovi dejavnosti glede izvajanja celotnega programa lizbonske strategije, zato bom najprej nekaj besed namenil Svetu. Veseli me, da lahko ponovno pozdravim slovenskega ministra, ki sem ga imel priložnost spoznati pred kratkim v Sloveniji, in da se zahvalim slovenskemu predsedstvu za zavzetost glede tega procesa.

Zares me veseli, da je mogoče na podlagi že objavljenega osnutka sklepov opaziti, da Svet še naprej obravnava zlasti štiri ključna področja lizbonske strategije. Vendar moram gospodu predsedniku Komisije, čeprav vem, da govori z gospodom Špidlom, reči, da je ena od težav ta, da Komisija ponovno odkriva zadeve in jih zapleta. Imamo 10 ciljev Komisije, ki so tukaj bežno omenjeni, čeprav se moramo dejansko posvetiti vprašanju, katere so prednostne naloge.

Naj izpostavim, kar je po mojem mnenju ključno vprašanje pri tej temi: sprostitev poslovnega potenciala. Pravilno je, da ste to vprašanje vključili, vendar kaj glede tega počnejo države članice? Kolega gospod Hökmark je govoril o prenosu direktive o storitvah. Svetu moram reči naslednje: vzemite direktivo o storitvah, njeno izvajanje in vse, kar načrtujete, da boste naredili, ter to razširite na vsa področja, povezana s sprostitvijo poslovnega potenciala. Na podlagi direktive o storitvah morate pregledati vse vidike domače zakonodaje, ki povzročajo diskriminacijo podjetij, katerih namen je ponuditi storitve na enotnem trgu. To ne sme biti le vprašanje storitvenih podjetij: vključena morajo biti vsa podjetja vseh velikosti. Pozivam vas, da to zavezo podprete in to storite.

Druga bistvena zadeva glede direktive o storitvah je nova obveznost posameznih držav članic, da zagotovijo informacije podjetjem, ki želijo vstopiti na enotni trg, in jih spodbujajo, da izkoristijo to pomembno priložnost. Vzpostavitev enotnega trga je skupna odgovornost. Tu si zelo prizadevamo, da bi pripravili okvir, vendar kako močno si pravzaprav prizadevate v državah članicah, da bi zagotovili, da podjetja to priložnost izkoristijo? Tako bomo zagotovili delovna mesta in rast, ki jih to gospodarstvo nujno potrebuje.

  Proinsias De Rossa (PSE). – Gospod predsednik, menim, da mora spomladanski Svet ponovno poudariti prvotno lizbonsko strategijo, da se celovito obravnavajo medsebojno odvisne politike o gospodarskem, socialnem in trajnostnem razvoju ter razvoju zaposlovanja. Drugačen način delovanja bi povzročil tveganje za propadanje celovitosti Evrope in umik v protekcionizem.

Visokokakovostna delovna mesta so za to strategijo ključna: Evropa odličnosti ne more temeljiti na nizkih plačah, negotovosti zaposlitve in neenakosti na delovnem mestu.

Sodba v zadevi Laval je napačna razlaga zakonodajnih namer tega parlamenta in njegovega sozakonodajalca, Sveta. Zato se morata oba odzvati kot zakonodajalca in ponovno potrditi naše namene, tako da se z zakonodajo zapolnijo vrzeli, ki jih je ugotovilo Sodišče Evropskih skupnosti. Ena od neposrednih zakonodajnih možnosti je, da se v direktivo o napotitvi delavcev vključi socialna klavzula po Montijevem zgledu, ki smo jo že vključili v direktivo o storitvah.

Medtem mora Komisija vztrajati, da vse države članice direktivo o napotitvi delavcev ustrezno in v celoti prenesejo v nacionalno zakonodajo. Dejansko morajo države članice takoj pregledati svojo domačo delovno zakonodajo za zagotovitev, da napačna sodba v zadevi Laval ne bo škodila njihovemu sistemu delovnih razmerij in kolektivnih pogajanj.

Na koncu naj še dodam, da je razlaga gospe Sinnott kot ponavadi napačna. Moti se, ko pravi, da sodba v zadevi Laval pomeni, da za Irsko velja le minimalna plača. Sodba pomeni, da je treba na Irskem izvajati vse pravno zavezujoče sporazume, kar je veliko več kot minimalna plača. Kakor koli že, na Irskem so tudi sporazumi, ki niso pravno zavezujoči, kar je treba obravnavati.

  Georg Jarzembowski (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, predsednik Komisije, komisarji, predsednik Sveta, v imenu svoje skupine Evropski svet pozivam, da evropsko prometno politiko ustrezno vključi v integrirane smernice. Razlog za to je, da se podjetja in zaposlovanje v EU ne morejo uspešno razvijati brez trajnostne evropske prometne politike in za to potrebnih vseevropskih omrežij. Brez učinkovitih prometnih koridorjev, brez sodelovanja med ponudniki prevoznih storitev in brez inteligentnih prometnih sistemov se znotraj Evropske unije ali z zunanjimi državami ne more razširiti niti trgovina niti turizem. Prav to pa potrebujemo za spodbujanje zaposlovanja.

Gospod predsednik Sveta, ko boste govorili s svojimi kolegi v Svetu, prosim upoštevajte, da je za države članice bistveno, da v svoje nacionalne načrte za rast in delovna mesta vključijo prometno politiko. Žal države članice vzdrževanju in širjenju nacionalne infrastrukture, na primer železniških ali cestnih omrežij, namenjajo vedno manj finančnih sredstev.

Enako velja za spodbujanje in uporabo prometnih sistemov. Dandanes lahko vse naročimo prek interneta, vendar se lahko dostavi le s tovornjakom ali vlakom. Rezerviramo lahko kakršne koli počitnice, vendar pa za pot do cilja potrebujemo ustrezno letališče in prometne povezave. Če hočemo rast in več delovnih mest, torej potrebujemo zahtevano infrastrukturo in ustrezne prometne sisteme. Seveda morajo biti ti okolju prijazni. Zato v smislu trajnosti menimo, da je treba logistiko podpreti na vse mogoče načine. To je pomembno tudi za nacionalno načrtovanje.

Čeprav je logistika predvsem naloga podjetij, jim lahko mi, države članice in Evropska unija kljub temu pomagamo z zmanjševanjem birokracije, na primer pri carinskih postopkih v pristaniščih.

Potrebujemo okolju prijazno politiko. Zato vas pozivam, da zaradi rasti in delovnih mest prometno politiko določite kot prednostno nalogo v vaši strategiji.

  Dariusz Rosati (PSE). – (PL) Gospod predsednik, spomladansko zasedanje Sveta bo potekalo v kritičnih okoliščinah. Gospodarska rast v Uniji se upočasnjuje, srečujemo se z negotovostjo na finančnih trgih, povišujejo se cene nafte in inflacija. Vse to ustvarja ozračje negotovosti in povečuje zaskrbljenost glede prihodnosti.

Glede na te okoliščine menim, da je ocena razmer, ki jo je podal gospod Barroso, neupravičeno optimistična. Težko se veselimo 6 milijonov novih delovnih mest, ker so nastala v obdobju povečanja ciklične rasti v zadnjih dveh letih. Prav tako je na podlagi enega ali dveh let povečane učinkovitosti težko predvideti, ali se bo na delovnem mestu dosegla trajna visoka učinkovitost. Potencialna hitrost rasti v Evropi je še vedno zelo nizka.

Zato menim, da bi na bližajočem se zasedanju Sveta Evropska unija morala poslati evropskim državljanom jasno sporočilo, da bo lahko obvladala navedene grožnje. Strah in negotovost, ki ju povzroča sedanje gospodarsko stanje, je treba obvladati z odločitvami in ne le besedami. Do zdaj so se vrhovna zasedanja prepogosto končala z izjavami, ki se niso uresničile. V sedanjih razmerah pričakujemo, da bodo države članice in Svet sprejeli konkretne odločitve. Predstavnika sveta, ki je danes prisoten v tem parlamentu, pozivam, da to upošteva.

Končno, vse to je še zlasti pomembno, ker se bo v prihodnjih nekaj mesecih ratificirala lizbonska pogodba. Ta pogodba mora evropske državljane navdihniti in jim dati upanje. Zato mora prihajajoče vrhovno zasedanje državljanom Evrope jasno sporočiti, da se bodo razmere izboljšale.

  Othmar Karas (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, predsednik Sveta, predsednik Komisije, gospe in gospodje, stopnja brezposelnosti se znižuje, Evropska unija je z globalizacijo pridobila, gre nam boljše kot Združenim državam, kar pomeni, da je Evropska unija na pravi poti. Nadaljujmo na tej poti z odločnostjo, zavezanostjo in samozavestjo. Države članice pozivajmo, da bodo svoje odgovornosti bolj resno upoštevale. Javnost obveščajmo o naših uspehih in ciljih.

Drugič, zaščita podnebja in zmanjšanje energetske odvisnosti morajo zagotoviti nov zagon za raziskave, inovacije, rast in zaposlovanje.

Tretjič, bodimo odkriti glede dejstva, da menjalno razmerje med evrom in dolarjem zmanjšuje dvig cen energije: dvignile so se za 160 % v evrih in za 340 % v dolarjih.

Četrtič, evro, širitev, notranji trg, lizbonska strategija in lizbonska pogodba, ki krepi socialno tržno gospodarstvo in vključuje temeljne socialne pravice, sestavljajo skupni paket, ki bi moral Evropski uniji pomagati na poti do uspeha.

Petič, izobraževanje, usposabljanje, raziskave, inovacije in reforme naših socialnih, zdravstvenih in pokojninskih sistemov so največji izzivi, ki nas še čakajo.

Šestič, gospod predsednik Komisije, Evropski tehnološki inštitut, za katerega je predlog pripravil Barroso, je treba vključiti v zaključke spomladanskega vrhovnega zasedanja ter določiti datum, ko se bo odločalo o njegovem sedežu. Parlament je s finančnega vidika to že odobril.

Sedmič, zakon o malih podjetjih bo nedvomno spodbudil nadaljnje pobude v tem parlamentu. Skupina malih in srednje velikih podjetij Intergroup bo do konca tega meseca predložila načela, ki jih imamo v mislih.

Nazadnje poudarjam naslednje: gospod Schultz, predsednik Komisije in Komisija niso naši nasprotniki. Naši nasprotniki so pomanjkanje moči, politične zmogljivosti in voditeljskih sposobnosti nekaterih vlad in parlamentov v državah članicah. Naši nasprotniki so egoizem, nacionalizem in protekcionizem, ne pa več Evrope in močna Komisija.

  Pervenche Berès (PSE). – (FR) Gospod predsednik, predsednik Komisije, prosim vas le, da v Evropskem svetu: branite to institucijo, ko vam bodo povedali, da socialni in gospodarski položaj Evropske unije zahteva, da se več pozornosti nameni socialnim vprašanjem, da moramo naše gospodarske politike uskladiti z našimi cilji in da mora naša strategija zakonito obravnavati podnebne razmere in energetsko neodvisnost, ko vam bodo povedali, da za uspeh lizbonske strategije potrebujemo več gospodarske usklajenosti, ter ko vam bodo povedali, da za uspešno obvladovanje ameriške hipotekarne krize potrebujemo bolje regulirane finančne trge. Ne dopustite, da države članice izjavijo, da nas te zadeve ne zadevajo; to v sodobni demokraciji ni sprejemljivo.

Gospod predsedujoči, na zahtevo nekaterih voditeljev držav ali vlad, ki so upravičeno zaskrbljeni zaradi položaja na finančnih trgih, boste raziskali posledice tega položaja za realno gospodarstvo Evropske unije. Zato vas prosim, da temeljito preučite to vprašanje in se ne zadovoljite le z nekaj predlogi, ki se lahko zdijo privlačni ali dosegljivi, ne zadevajo pa bistva te zadeve. Dejstvo je, da imamo integriran finančni trg in centralno banko, ki izvaja monetarno politiko v interesu celotnega evropskega gospodarstva, nimamo pa nadzornika evropskega finančnega trga, ki bi obvladoval izzive in težave, ki nastajajo na tem področju.

  Monica Maria Iacob-Ridzi (PPE-DE). – (RO) Tradicionalno je prvi evropski vrh v posameznem letu posvečen gospodarskim zadevam. Zato je slovensko predsedstvo Sveta ministrov na dnevni red zasedanja voditeljev držav in vlad uvrstila pomembno razpravo o drugem krogu lizbonske strategije, ki je bila revidirana za obdobje 2008–2010.

Po mojem mnenju nekateri vidiki, ki so povezani zlasti z drugim ciljem lizbonske strategije, stopnjo zaposlitve, ne smejo biti izključeni iz vprašanj, ki jih boste obravnavali v naslednjih dneh. Čeprav se evropsko mobilnost delovne sile v resolucijah Evropskega parlamenta odločno spodbuja kot načelo, je v praksi zelo pomanjkljiva.

Samovoljne omejitve dostopa za delavce iz novih držav članic prispevajo k zmanjšani mobilnosti. V tem smislu bo na koncu leta 2008 Evropska komisija morala oceniti ukrepe o omejitvi mobilnosti delovne sile, ki so jih nekatere države članice sprejele za državljane Romunije in Bolgarije.

Zadnje statistike kažejo, da ne prihaja do znatnega izseljevanja iz teh dveh držav ni dejstvo ter da nobena od držav, ki so romunskim in bolgarskim delavcem dovolile dostop, ni zabeležila neravnovesij na trgu dela. Vendar lahko v skladu s sedanjo zakonodajo države članice te omejitve še naprej uveljavljajo, kar se dejansko dogaja v odnosu do držav, ki so se EU pridružile leta 2004. Ker se ovire na trgu delovne sile pogosto uvedejo kot odziv na takratne politične zahteve, menim, da bi lahko bil eden od ukrepov, o katerih bi lahko razpravljali, revizija sistema prehodnega obdobja in zlasti formule 2 + 3 + 2.

Dobrodošel ukrep bi bila pridobitev zavezujočega mnenja Evropskega parlamenta o izvajanju ali odpravi omejitev po prvih dveh letih po pridružitvi nove države članice. Takšno sodelovanje evropskih institucij bi zmanjšalo samovoljno izvajanje omejitev načela prostega pretoka v Evropi.

  Mairead McGuinness (PPE-DE). – Gospod predsednik, jutri se bo začel spomladanski vrh, voditelji Evropske unije pa morajo obravnavati veliko vprašanj, od pretresov na finančnih trgih in globalizacije do demografskih sprememb. Od Sveta moramo izvedeti, kam nas v zvezi z globalizacijo vodi sedanji krog pogajanj o svetovni trgovini.

O nedavnih dokumentih v zvezi s kmetijstvom se je veliko razmišljalo in analiziralo, vendar sta Komisija in Svet o tej bistveni zadevi uradno povedala le malo. Komisar Mandelson je bil včeraj zvečer prisoten v tej sejni dvorani, vendar obžalujem, da nismo uspeli obravnavati vprašanj v zvezi s STO in da ta parlament nima neposrednih informacij.

Zato pozivam spomladanski vrh in irskega predsednika vlade Taoiseacha Bertija O'Hearna, da se to vprašanje obravnava na tem pomembnem zasedanju. Pred mesecem dni je komisar Mandelson pokazal, da so v nekmetijskem sektorju pogajanja nazadovala in ne napredovala. V zvezi s kmetijstvom meni, da se lahko Evropska unija zadovolji s predlogi, ki se obravnavajo. Bojim se, da je to napačno stališče. Nekatere analize, ki sem jih videl, trdijo, da bi predlog, ki se zdaj obravnava, lahko oslabil sedanjo kmetijsko politiko, kar bi bil pretiran ukrep.

Z irskega vidika bi rada omenila, da bomo 12. junija glasovali o lizbonski pogodbi, zato pravim temu parlamentu, da se že veliko razpravlja, se bo pa še več. Menim, da je sodelovanje ljudi v tej kampanji zelo dobro in bo okrepilo povezavo Irske z Evropsko unijo, kar je dobrodošlo. Ker pa posamezniki vlagajo protokole, ki še niso objavljeni na njihovih spletnih straneh – pogledal sem stran gospoda Bonda in tega nisem zasledil – menim, da bi bilo mogoče ustrezno, če bi Svet izrazil mnenje glede sodbe v zadevi Laval. Veliko ljudi se o tem prepira in si to napačno tolmači, vendar menim, da bi za vse nas bilo dobro, če bi poznali stališče Sveta v zvezi s tem vprašanjem. Lizbonska pogodba, kot jo razumem jaz, ima dejansko zelo močno socialno razsežnost in njen cilj ni slabo ravnanje z delavci v Evropski uniji ali drugje. Zato bi ljudje na Irskem morali glasovati za to pomembno pogodbo.

  Carlos Coelho (PPE-DE). – (PT) Na začetku slovenskemu predsedstvu želim veliko uspeha in povedati, da sem odločno prepričan, da bi se moral naslednji Evropski svet osredotočiti na gospodarske in razvojne zadeve. Predsedniku Barrosu moramo čestitati, saj je ta vprašanja obravnaval prednostno že od začetka svojega mandata. S pregledom lizbonske strategije smo sprejeli ustrezen ukrep, zmanjšali birokracijo in zagotovili nov zagon.

Kljub nemirom, ki so jih povzročile mednarodna finančna kriza in rastoče cene energije, zlasti na področju fosilnih goriv, so bili razvoj na področju javnega dolga in deficita, gospodarska rast in ustvarjanje novih delovnih mest nedvomno pozitivni dejavniki. V tej smeri moramo nadaljevati in obvladovati težave. Potrebujemo izboljšano lizbonsko strategijo, ki bo temeljila na paktu za rast in delovna mesta, ki vlaga v znanje in inovacije, kar podpira trajnostni razvoj, vključuje okoljski program in izkorišča potencial malih in srednje velikih podjetij. Gospodarska rast ni bistvena le za zagotovitev dobrega življenjskega standarda evropskih državljanov, ampak tudi za ohranjanje politike gospodarske in socialne kohezije, saj skupna zavezanost k evropskemu projektu temelji na logiki solidarnosti.

Zato moram tudi sam pozvati predsedstvo Sveta, da države članice opomni, da je solidarnost nujni pogoj za uspeh naše Unije in da je razkazovanje nacionalne moči lahko le negativno. Poleg gospodarskih vprašanj je treba obravnavati tudi zadeve v zvezi z mobilnostjo in varnostjo. Zato smo pred dvema mesecema z veseljem pozdravili dolgo pričakovano širitev schengenskega območja in odpravo notranjih meja. To je zdaj skupno področje. Vizumska politika, mejna kontrola, izmenjava podatkov in informacij ter policijsko in pravosodno sodelovanje so orodja za zagotovitev naše varnosti in svobode. Sodelovati moramo in našim partnerjem po svetu predstavljati enotno stališče.

Upam, da se bo na Evropskem svetu ta solidarnost okrepila in bo Češki republiki, Estoniji, Latviji in vsem drugim jasno, da so pogajanja o vizumski politiki z našimi partnerji v Združenih državah evropska zadeva. Tudi pri tem je enotnost Evrope nujni pogoj za njen uspeh in verodostojnost.

  Christopher Beazley (PPE-DE). – Gospod predsednik, navezujem se na sklicevanje gospe McGuinness na ratifikacijo lizbonske pogodbe na Irskem in dodajam, da je bil v moji državi, Združenem kraljestvu, dosežen velik napredek v obeh domovih parlamenta ter da pričakujemo, da bo Združeno kraljestvo pogodbo pravilno in v kratkem ratificiralo. Ne želim nabirati točk proti političnim nasprotnikom, vendar je bilo za britanske konservativce, ki so pogodbi naklonjeni, žalostno, da britanska liberalna stranka ni glasovala. Prepričan pa sem, da lahko Watson razloži razloge za to.

Na tem spomladanskem vrhu se bo predvidoma obravnavala tudi nedavni menjavi vlade v Rusiji. Zelo je pomembno, v tem parlamentu pa vse bolj, da ima Evropska unija v zvezi z Rusko federacijo in nekaterimi predlogi, na primer o severnoevropskem plinovodu, skupno zunanjo politiko. Ponavljam, da ne želim prehitevati, saj bo ta parlament o ruskih volitvah razpravljal v četrtek. Vendar pa predlog resolucije, ki ga bomo očitno lahko sprejeli, povzroča dvome o odnosu do opazovalcev volitev in o vprašanju, kaj se je zgodilo z opozicijskimi kandidati, ki jim je bilo sodelovanje na volitvah preprečeno, in poziva Rusijo, da takoj izpusti približno 50 udeležencev demonstracij, ki so jih nasilno aretirali uslužbenci ruskega ministrstva za notranje zadeve.

Upam, da bo Svet to zadevo zelo resno obravnaval. Seveda pa čestitamo predsedniku Medvedjevu in predsedniku vlade Putinu. Prizadevamo si za dobre in usklajene odnose, ki pa jih ne moremo vzpostaviti, če se Parlament in Evropska unija ne strinjata. Nemci, Nizozemci, Britanci, Poljaki in mi vsi moramo doseči skupno stališče o naših odnosih z Rusko federacijo in načinu zagotovitve oskrbe z energijo. Ni nam treba sprejeti severnoevropskega plinovoda, sprejmemo lahko plinovod Amber. Z velikim zanimanjem pričakujem zaključke Sveta v zvezi s skupno zunanjo politiko Evropske unije in skupno zunanjo energetsko politiko ter zlasti dobrih odnosov z Rusko federacijo.

  Tunne Kelam (PPE-DE). – Gospod predsednik, izpostavil bom tri točke. Prvič, bistveno je, da svoboda zagotavljanja storitev velja v vseh državah članicah. Navezujem se na sporočili kolegov gospoda Hökmarka in gospoda Harbourja. Drugič, podpora za mala podjetja, da se jim omogoči izmenjava in uporaba rezultatov inovacij; zakon o malih podjetjih je definitivno nujen. Tretjič, v zvezi z lizbonsko strategijo vas pozivam, predsednik Barroso, da Evropski svet opomnite, da lahko izvajanje strategije za regijo baltskega morja, ki ste jo prijazno podprli, praktično prispeva k lizbonski strategiji in dejansko morda postane celo ena od njenih zgodb o uspehu.

  Jean-Pierre Audy (PPE-DE). – (FR) Gospod predsednik, predsedujoči Svetu, predsednik Komisije, zanima me vaše mnenje o monetarni politiki Evropske unije. Predsedujoči, izjavili ste, da si želite izmenjave mnenj o delovanju finančnih trgov. Mogoče bi bila dobra zamisel, da bi voditelji držav ali vlad organizirali izmenjavo mnenj o monetarni politiki Evropske unije. Gospod predsednik Evropske komisije, zanima me, kaj menite o uporabi člena 105 Pogodbe, ki vključuje določbe za stabilnost cen in določa, da je treba ob predpostavki o stabilnosti cen pozornost nameniti gospodarski rasti. Se vam zdi, da evropski sistem centralnih bank zdaj deluje pravilno?

  Zita Pleštinská (PPE-DE). – (SK) Gospod predsednik, ob 50. obletnici Evropskega parlamenta želim, da bi ta parlament tudi v prihodnje v imenu evropskih državljanov sprejel veliko razumnih odločitev.

Kot smo slišali med razpravo in v kar verjamem tudi sama, bomo z izboljšanjem poslovnega okolja povečali konkurenčnost evropskega gospodarstva in ustvarili nova delovna mesta. Ko bomo sprejemali učinkovito zakonodajo na tem področju, moramo upoštevati tudi predloge predstavnikov malih in srednje velikih podjetij ter uporabiti njihovo praktično znanje.

Zato pozdravljam sprejetje paketa, ki obravnava dajanje proizvodov na trg. Sprejela sta ga Evropski parlament in slovensko predsedstvo ob učinkoviti pomoči Komisije, zlasti komisarja Verheugna, ki je bil osebno vključen.

Gospod predsednik, Slovaška se pripravlja na prevzem evra; to bo povečalo konkurenčnost slovaškega gospodarstva in pomenilo zadnji ukrep na slovaški poti k pridružitvi uveljavljenim državam. Verjamem, da bosta Komisija in slovensko predsedstvo odločila v korist Slovaške na podlagi ocene rezultatov slovaškega gospodarstva, ki je v odličnem stanju, tako da bomo lahko evro v skladu z načrti prevzeli s 1. januarjem 2009.

  Georgs Andrejevs (ALDE). – (LV) Gospod predsednik, zahvaljujem se vam za besedo. Upam, da ob 50. obletnici Evropskega sveta ne bomo pozabili na eno od glavnih načel Evropske unije, tj. „Zdravje v vseh politikah Evropske unije“. Ni dovolj, da to omenjamo le v posameznih forumih, dajemo izjave, ampak naredimo zelo malo. Kot kaže statistika, se zdravstveno stanje v Evropi slabša. Vse večje število strokovnjakov zapušča Evropsko unijo, razširjenost različnih bolezni se povečuje, zdravstveno prednostno nalogo, h kateri se je zavezalo slovensko predsedstvo, tj. boj proti raku, pa bi morali podpreti tudi v Svetu. Hvala.

  Erna Hennicot-Schoepges (PPE-DE). – (FR) Gospod predsednik, predsedujoči je v zvezi s finančno politiko omenil nepremičninske investicijske sklade. Predsednik Komisije v zvezi s stanovanji te posebne težave ni omenil. Glede na to, da je Komisija leto 2010 določila za evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti, me zanima, ali namerava težavo stanovanj obravnavati iz vidika naložbenega paketa in finančne politike, zlasti nepremičninskih investicijskih skladov na evropskih trgih.

  Paul Rübig (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, oddelek Evropskega parlamenta za politike je naročil študijo o težavah, ki jih bodo za nas povzročile podnebne spremembe. Škoda v Evropi je ocenjena na 24 do 194 milijard evrov. Predlagam, da v skladu z barcelonskimi cilji 3 % tega zneska ali 1–6 milijard EUR uporabimo, da Evropskemu inštitutu za inovacije in tehnologijo zagotovimo začetno prednost na področju podnebnih sprememb. Osredotočiti se mora na energetsko učinkovitost, zlasti na področjih proizvodnje in porabe.

  Nina Škottová (PPE-DE). – (CS) Gospod predsednik, gospe in gospodje, lizbonska strategija jasno določa, da je kakovost izobraževanja, raziskav in inovacij predpogoj za gospodarski uspeh ter da je treba spodbujati izboljšanje te kakovosti.

Sedmi okvirni program in Evropski inštitut za inovacije in tehnologijo sta bistvena za razvoj in izboljšanje kakovosti ter osredotočena predvsem na obstoječa t.i. središča odličnosti in upoštevata njihov potencial. Vendar pa je večina središč odličnosti v starih državah članicah Unije. Poudariti želim, da imajo tudi nove države kakovostne izobraževalne in raziskovalne institucije, vključno z univerzami, ki jih je treba sistematično spodbujati, da bi si prizadevale za oceno odličnosti. To bi povzročilo povečanje visokokakovostne izobrazbene in raziskovalne baze Evropske unije.

  Predsednik. − Žal mi je, da ne morem predati besede drugim poslancem, poleg tega pa na levi strani sejne dvorane nisem videl nikogar, ki bi prosil za besedo. Zato me ne morete obtožiti, da koga nisem poklical. Za besedo je treba vsaj prositi.

(Medklic Martina Schulza.)

Želel sem poudariti le to, gospod Schulz, in dodati, da skupina PPE-DE ni bila preveč navdušena nad uvedbo sistema prijave k razpravi, vendar so za besedo prosili predvsem člani skupine PPE-DE. Dovolite predsedniku, da konča z govorom; tudi to zagotavlja boljše ravnotežje.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Rad bi se zahvalil vsem poslankam in poslancem, ki so sodelovali s svojimi prispevki v tej zelo zanimivi, zelo dinamični, vsebinsko bogati diskusiji, ki nam bo, predsedstvu, zelo koristila pri zadnjih pripravah na zasedanje Evropskega sveta jutri in pojutrišnjem.

Skušali bomo upoštevati čim več mnenj, stališč, sugestij, ki so bila izražena v tej razpravi, v okviru možnosti seveda. Rad pa bi poskušal tudi odgovoriti na nekaj vprašanj, na vsa seveda ne bo možno, ampak vsaj na nekaj bom poskusil.

Najprej naj ponovim, da je Evropski svet ta teden namenjen trem glavnim temam: zagon novega cikla lizbonske strategije, energetsko-podnebna politika oziroma energetsko-podnebni sveženj in vprašanje finančne stabilnosti. To so tri poglavitne teme.

Med poglavitnimi temami ni sredozemske unije. Zahvaljujem se gospodu Schulzu za to vprašanje in naj pojasnim, da se o sredozemski uniji ne predvideva kakšna poglobljena razprava na tem zasedanju Evropskega sveta. Bo pa predsedstvo na željo ene države članice omogočilo predstavitev predloga o uniji za Sredozemlje, predvidoma ob večerji šefov držav in vlad v četrtek zvečer. Ne predvidevamo pa kakšne posebne razprave na to temo.

Zdaj pa h glavnim temam. No, še mogoče o stališču predsedstva glede sredozemske unije. Naj spomnim, kaj je rekel predsednik vlade, predsednik Evropskega sveta, Janez Janša, 16. januarja v tem zboru. Dejal je naslednje: „Želimo si okrepitev ustanov in procesov, kot sta barcelonski proces in Euromed, ne potrebujemo pa podvajanja ali institucijam EU konkurenčnih institucij, ki bi hkrati pokrivale samo del Evropske unije in del soseščine. EU je celota in samo kot celota bo lahko dovolj učinkovita pri vzpostavljanju miru, stabilnosti in napredka v soseščini in širše.“ To je stališče predsedstva in mislim, da bo to stališče tudi upoštevano v nadaljevanju.

Zdaj pa nekaj kratkega o glavnih temah. Lizbonska strategija: več je bilo mnenj v smeri potrebe po spreminjanju, bodisi strukture, bodisi mehanizmov, bodisi integriranih smernic lizbonske strategije. No, naj tukaj poudarim, da se Svet in Komisija strinjata, da lizbonska strategija deluje. Svet in Komisija se strinjata, da lizbonska strategija daje rezultate. Strinjata se, da je realna ekonomija v Evropski uniji v relativno dobrem položaju, če jo primerjamo z nekaterimi drugimi akterji na globalni ravni.

Zato je naše mnenje, da je treba ohraniti mehanizme, obstoječe strukture in smernice lizbonske strategije, ter se posvetiti bolj implementaciji. Dejstvo je, da se okoliščine spreminjajo. Dejstvo je, da je treba temu prilagoditi naše ukrepanje, vendar se te prilagoditve lahko dosežejo s spremembo v spremljajočem besedilu k smernicam in to je tudi bilo storjeno.

Še nekaj besed o socialni dimenziji, še posebej. Socialna dimenzija je ena od ključnih dimenzij lizbonske strategije in tega se zaveda tudi Svet in to bo tudi odraženo, po mojem prepričanju in pričakovanju, v sklepih Evropskega sveta. O tem ne more biti nobenega dvoma.

Rečeno je bilo, da naj bi bodoča lizbonska pogodba, če in ko bo ratificirana, spremenila ravnovesje med socialno in drugimi dimenzijami. Prepričan sem, da to ne drži. Prepričan sem, da evropski socialni model ne bo v ničemer okrnjen z uveljavitvijo nove lizbonske pogodbe, v ničemer, prej nasprotno.

Zahvaljujem se gospe McGuinness za informacijo o dnevu glasovanja na Irskem. Želim vso srečo. Upam, da bodo irski volivci izbrali evropsko odločitev, odločitev v prid Evropski uniji.

Glede drugega pomembnega sklopa tem, to je podnebno-energetski sveženj, naj povem naslednje. Ja, gospod Watson, zavedamo se, da bi bilo koristno, če bi vlade, pa ne samo vlade, morda tudi Evropske institucije in drugi pomembni akterji dali zgled pri doseganju večje energetske učinkovitosti, zmanjševanju porabe energije in podobno. Morda se bomo uspeli dogovoriti za kaj takega, morda ne. Dejstvo pa je, da bi bilo to koristno, vendar energetska učinkovitost gotovo je in bo pomemben element podnebno-energetskega svežnja tudi v obravnavi na Evropskem svetu.

Naj ponovim, imamo izhodiščne zaveze iz marca lani, v času nemškega predsedstva. Zdaj jih je treba uresničiti. Imamo kvantificirane cilje, ki jih moramo s skupnimi napori doseči. Dogovoriti se bomo morali o delitvi teh naporov. Povedal sem že, da ta dogovor še ne bo mogoč jutri oziroma pojutrišnjem.

Lahko pa se bomo dogovorili o nekaterih temeljnih načelih za razdelitev tega napora med države članice in o nekaterih mejnikih glede časovnega okvira. Naša želja je, kot sem dejal, da bi se dogovor med državami članicami dosegel pred koncem leta in skupna odločitev z Evropskim parlamentom čim prej v letu 2009.

Še nekaj besed o finančni stabilnosti, ki bo tretja pomembna tema na Evropskem svetu. ECONFIN je za to zasedanje Evropskega sveta pripravil vmesni pregled stanja na finančnih trgih in oprostite mi, da o tem malo bolj podrobno govorim. Namreč ustvarja se vtis, kot da Evropa, evropske strukture, evropske institucije sedijo križem rok, medtem ko je tam zunaj kriza na finančnih trgih.

Naj poudarim, da evropske strukture ne sedijo križem rok. Naj poudarim, da evropske strukture ukrepajo in kot je včeraj na razpravi, ko smo se pogovarjali o tej zadevi na pobudo spoštovane poslanke Berès, kot je dejal gospod komisar Almunia, preden ukrepamo, moramo dobro ugotoviti, kakšni ukrepi so resnično potrebni, da ne bomo povzročili še večje škode.

Torej ECOFIN se bo s tem problemom ukvarjal še naprej. Po zasedanju Evropskega sveta, že v aprilu, je predvideno neformalno zasedanje Sveta ECOFIN v Sloveniji in vprašanje finančne stabilnosti bo osrednja tema tega zasedanja. Pričakujemo pa tudi konkretne usmeritve s strani Evropskega sveta v tej zadevi.

Spoštovani gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci, naj končam s ponovitvijo svojega prepričanja, da sta najbolj pri vseh teh zadevah pomembna sodelovanje in sinergija, predvsem med tremi ključnimi inštitucijami Evropske unije, Evropskega parlamenta, Komisije in Sveta, in slovensko predsedstvo bo storilo vse, kar je v naši moči, da bo ta sinergija čim močnejša.

Dovolite mi še, da najavim, da bo predsednik Evropskega sveta pred tem visokim zborom osebno poročal o poteku Evropskega sveta ta teden.

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, ob koncu te razprave menim, da lahko rečemo, da se ta parlament načeloma strinja, da je treba nadaljevati z izvajanjem lizbonske strategije, da je uspešna in da si moramo še bolj prizadevati v zvezi z njo, zlasti v zvezi z izvajanjem, tj. praktičnim izvajanjem prvotno zastavljenih prednostnih nalog v državah članicah. Seveda obstaja nekaj razlik v zvezi s poudarkom; na kaj naj se osredotočimo? Kljub temu moram poudariti splošno podporo za lizbonsko strategijo in jasne zaključke Evropskega parlamenta, ki kažejo, da strategija deluje in je naš odziv na globalizacijo.

Poudariti moram bistvo zadeve in zlasti odnos Evrope do globalizacije. Dejstvo je, da celo v težjih gospodarskih okoliščinah, ki jih povzroča finančna nestabilnost, evropski izvoz raste, Evropa pa je še vedno daleč glavni prejemnik neposrednih tujih naložb. Evropa ima na voljo sredstva, s katerimi lahko obvlada globalizacijo. Zato moramo ohraniti našo smer in zahvaljujem se vsem, ki so tako odločno podpirali to stališče, zlasti gospodu Daulu, gospodu Watsonu in veliko drugim.

Zdaj je treba zaščititi tudi zaščitnico Evropo, kot vas je to nekaj poudarilo, vključno z gospodom Désirjem. O tem se strinjamo; vprašanje pa je, kako naj jo zaščitimo. Verjamemo, da Evrope ne moremo zaščititi tako, da se zapremo, ampak da omogočimo drugim, da se odprejo, kot se odpiramo tudi mi. To je glavna zadeva.

Evropa, največja svetovna trgovska sila z vedno več izvoza, se zdaj ne more zateči k protekcionizmu. To bi bilo v nasprotju z našimi interesi. Najboljša rešitev je, da zagotovimo, da se drugi odprejo, ne le v zvezi s trgovino in dostopom do njihovih trgov, ampak tudi v bolj ambicioznem okoljskem smislu in smislu socialnih pravic.

Interno seveda lahko naredimo več na socialnem področju, pri čemer želim povedati, da je sporočilo, ki ga bo Komisija prenesla Evropskemu svetu, sporočilo socialne zavezanosti. Podpiramo zlasti socialno agendo, ki temelji na dostopu, solidarnosti in priložnostih.

Nekateri ste omenili zadevo Laval. Še enkrat vam moram povedati, kar sem že velikokrat in kar sem povedal tudi v švedskem parlamentu: razlaga zadeve Laval, kot jo razume Komisija, ne pomeni, kot je domnevalo veliko ljudi, nasprotje med načeli notranjega trga in načelom zaščite pravic delavcev.

Nasprotno, menimo, da je model prožne varnosti in na splošno tako imenovani skandinavski model delovnih razmerij napredni model, ki je Evropi ustvaril nekaj odličnih rezultatov. To je naš načrt, ki ga želimo izpostaviti, za boj proti vsem oblikam socialnega dampinga. O stališču Komisije o tej zadevi ne sme biti nobenega dvoma.

Zato želim ta vidik poudariti, saj menim, da se moramo za vsako ceno izogniti nevarnosti, da bi socialne vidike obravnavali kot nasprotne konkurenčnosti v Evropi. Kot vas je že veliko navedlo, vključno z gospodom Crowleyem in drugimi, potrebujemo odprto Evropo z odprtim gospodarstvom in družbo, potrebujemo pa tudi Evropo, ki pozdravlja socialno vključevanje. Zato se uprimo tem težnjam.

Uprimo se tudi težnjam, da se socialne vidike postavlja nasproti okoljskim. Tu želim poudariti odločnost Komisije. Popolnoma smo odločeni, da bomo izpolnili obveze, ki jih je Evropski svet soglasno sprejel marca lani. Med nemškim predsedovanjem gospe Merkel so številni cilji imeli soglasno podporo. Kar vam lahko povem, je to, da bo na naslednji stopnji Komisija še bolj odločna, da pripravi resnično evropsko energetsko politiko in se bojuje proti podnebnim spremembam.

Če je prišlo do veliko sprememb v zvezi z zadnjimi dogodki, to potrjuje tako nujno naravo položaja kot tudi posledično odločnost. Tu želim ponoviti besede gospoda Turmesa in gospe Harms ter nekaterih drugih poslancev, da socialne zadeve ne smejo biti postavljene nasproti okoljskim. Zagotoviti je treba posebno rešitev težave energije ali energetsko-intenzivnih industrij.

Hočemo konkurenčno evropsko industrijo. Naš cilj ni, da Evropa postane industrijsko odlagališče, ampak prav nasprotno. Naš cilj je okolju prijaznejša industrija, ki lahko svoje cilje preusmeri k doseganju nove usklajenosti z našimi cilji v zvezi z bojem proti podnebnim spremembam. Če bi konkurenčnost evropske industrije obravnavali kot nekaj nasprotnega boju proti podnebnim spremembam, bi bila to velika napaka. Zato v naših predlogih, kot je to jasno izjavila Komisija, podpiramo posebna jamstva za energetsko intenzivno industrijo. Ne želimo, da se naša industrija seli v druge dele sveta.

Zdaj moramo vedeti, kaj je na tej točki naš glavni cilj. Naš cilj je globalni sporazum o podnebnih spremembah in sodelovanje na kopenhagenski konferenci o podnebnih spremembah s predlogi, ki bodo tudi druge spodbudili k ukrepanju. Če pa ne bo globalnega sporazuma, smo pripravljeni sprejeti varnostne ukrepe – in ni me strah uporabiti te besede – v korist evropski energetsko intenzivni industriji.

Končno, gospe in gospodje, ostati moramo na svoji poti. Zahvaljujem se vsem, ki so poudarili, kako je pomembno, da ostanemo na svoji poti, zlasti gospodu Ferberju, gospodu Karasu in mnogim drugim. Lizbonska strategija je strategija za vse okoliščine. Zdaj, ko smo soočeni z novim globalnim gospodarskim položajem, bi bilo najbolj nevarno stopiti korak nazaj.

V nasprotju s tem moramo ostati na svoji poti za evropske gospodarske reforme, ki pa morajo biti gospodarske reforme za odprto Evropo, socialno bolj vključujočo Evropo, Evropo, ki je v zvezi z okoljem bolj odločna. Med temi cilji ne vidimo nobenih nasprotij, ampak ravno obratno. Menimo, da se moramo zdaj osredotočiti na izvajanje strategije. To je ustrezna strategija ter bo v zvezi s socialnim, gospodarskim in okoljskim razvojem v Evropi dobra tudi v prihodnosti.

  Predsednik. − Naj pojasnim, kar je povedal predsednik Komisije: govoril je gospod Langen in ne gospod Ferber.

  Martin Schulz (PSE). – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, rad bi uporabil enega od členov iz našega poslovnika in podal osebno izjavo v zvezi z več pripombami kolegov iz drugih skupin o mojem govoru, naslovljenem na predsednika Komisije. Ne želim se vrniti nazaj na začetek razprave; mislim, da je jasno, da imamo tako soglasja kot razhajanja.

Niti zaključne besede predsednika Komisije ne morejo zakriti dejstva, da je z njegovim vztrajanjem pri lizbonski strategiji in nespremenjenimi smernicami lizbonske strategije povezano posebno politično sporočilo. Njegovo sporočilo je, da teh smernic ni treba na noben način spremeniti. Naše sporočilo je, da jih je treba spremeniti, da se izboljša socialno vključevanje v Evropi. To je razlika.

(Ploskanje.)

Vendar pa sta, gospod predsednik, dve zadevi nesprejemljivi in to želim popolnoma jasno opredeliti. Če gospod Watson in zlasti gospod Karas poskušata v tem parlamentu ustvariti vtis, da je vsaka najmanjša kritika, namenjena Komisiji, svetoskrunstvo, ker povzroča razhajanja med evropskimi institucijami, se s tem ne moremo strinjati. Dolžnost Evropskega parlamenta je, da Komisiji pove, v kateri smeri mora delovati.

(Ploskanje.)

Poleg tega pa je moja dolžnost, da kot predsednik te skupine izpostavim, da v Evropi ugotavljamo družbeno neravnotežje. Če mislite drugače, je to vaša stvar. Ampak če Komisijo pozovemo, naj spremeni svoje smernice, to ni kritika. Spreminjanje te kritike v nestrinjanje med institucijami služi le enemu namenu, ki je političen in ideološki.

Opozarjam vas: če želite prisiliti Komisijo v kot liberalcev in skupine PPE-DE, če boste ustvarili vtis, da je to Komisija liberalcev in skupine PPE-DE, delate napako, saj jo prikazujete v ideološkem smislu. Tega nočemo in vztrajamo pri naši politiki sodelovanja s Komisijo. Vi, in ne mi, potiskate Barrosa v desni kot!

(Vzkliki in ploskanje.)

Vendar hočemo politiko socialne pravičnosti. To tukaj zagovarjamo in v okviru politične razprave nas ne boste nas vključili v institucionalno razpravo.

(Ploskanje.)

  Joseph Daul (PPE-DE). – (FR) Gospod predsednik, moj govor bo zelo kratek. Če želimo odgovoriti na to, o čemer naši kolegi razpravljajo že vse jutro, kot predsednik skupine menim, da je to treba vključiti v poslovnik. Lahko se vrtimo okoli zadeve ali se preusmerimo na postranske zadeve. Če bomo želeli ponovno razpravo, jo bomo ponovili. Gospod Schulz, enostavno bom rekel, da mojo skupino in mene socialne zadeve skrbijo prav toliko kot vas, in mi vsi bomo ...

(Ploskanje.)

Povedati želim, gospe in gospodje, da se je mogoče osredotočiti na socialni vidik, ko bo dejansko zasluženega nekaj denarja, ne moremo pa posnemati socialdemokratov in porabljati denarja, ki ga nismo nikoli zaslužili.

(Ploskanje poslancev z desne strani dvorane.)

  Graham Watson (ALDE). – Gospod predsednik, zelo bom kratek, ker pa je gospod Schulz omenil moje ime, želim povedati naslednje: Gospod Schulz, nikakor vas nisem želel z mojim govorom osebno napasti, vendar menim, da je to resna razprava o načinih za doseganje konkurenčnih gospodarstev ter spodbujanje tistih, ki so skladna s socialno kohezijo in okoljsko stabilnostjo. Ne verjamem, da je način, da ustvarimo ta gospodarstva, da se pritožujemo, da trg ne deluje, ker ne proizvaja dobrin, ki jih hočemo. Sam verjamem, kot je povedal predsednik Komisije danes zjutraj, da zadnji dokazi globalnega gospodarstva kažejo, da trg lahko proizvaja te dobrine, pri čemer menim, da je to nekaj, okoli česa se lahko združimo in dejansko uspemo.

  Predsednik. − Gospe in gospodje, poslovnik dovoljuje nadaljnje replike le poslancem, ki so bili osebno omenjeni. Ostali poslanci, ki so zaprosili za besedo, niso bili osebno omenjeni.

Ta razprava je končana.

Pisne izjave (člen 142)

  Roberta Alma Anastase (PPE-DE), v pisni obliki. – (RO) Odločitev, da prihajajoči Evropski svet posvetimo lizbonski strategiji, je dobrodošla in potrebna. Prepričana sem, da je treba razpravo v marcu osredotočiti na oceno konkretnih rezultatov, ki bodo do takrat doseženi, in izvesti spremembe, ki bodo zagotovile dejanski uspeh strategije.

Prizadevati si je treba za dva ključna elementa za zagotovitev trajnostnega gospodarskega razvoja, ki je povezan z doseganjem blaginje v Evropski uniji. Po eni strani mora Evropska unija še naprej izvajati politiko za utrditev sistema izobraževanja, usposabljanja in inovativnosti ter je treba v tem smislu v celoti izkoristiti leto 2009, ki je bilo razglašeno za leto inovativnosti. Po drugi strani pa je nujno, da razvijemo evropsko politiko o migraciji in vključevanju migrantov kot dejavnik evropske rasti.

Hkrati pa Evropska unija ne bo resnično stabilna in uspešna, če ne bo teh ciljev učinkovito in odločno spodbujala tudi zunaj Unije, na območjih blizu Evrope, zlasti v črnomorski regiji. Zato sem prepričana, da mora Evropski svet obravnavati vprašanje energetske varnosti in uspešnega izvajanja projekta Nabucco, hkrati pa upoštevati zaskrbljujoč položaj v nekaterih sosednjih državah po zadnjih volitvah na tem območju.

  Alexandra Dobolyi (PSE), v pisni obliki. – (HU) Prihajajoči spomladanski Evropski svet bo začel naslednji triletni cikel lizbonske strategije. Poudarek bo na podnebnih spremembah, novih izzivih v zvezi z energijo in stabilnosti finančnega trga.

V globaliziranem svetu neprekinjen uspeh Evrope zahteva, da učinkovito obravnavamo vsa tri vprašanja. Bistveno je, da v najkrajšem možnem času oblikujemo skupno stališče Evropske unije.

Priznali smo tudi napredek v zvezi z izvajanjem lizbonske strategije od pomladi 2006 in podpiramo neprekinjena prizadevanja za sprejetje direktiv v zvezi s celotnim gospodarstvom, vendar je še pomembneje, da zagotovimo, da te dosežejo vse države članice.

Vse bolj nujno postaja, da dosežemo sporazum o zadevah v zvezi s podnebjem in energijo. Učinkovito moramo rešiti vprašanje evropske energetske odvisnosti, hkrati pa zagotoviti, da evropski proizvodi ohranijo svojo gospodarsko konkurenčnost.

Videli smo rast suverenih premoženjskih skladov, zato moramo zagotoviti, da bodo svoje aktivnosti opravljali na pregleden in zaupanja vreden način. Sprejeti je treba učinkovito zakonodajo v zvezi z delovanjem teh skladov.

Ustrezno je, da Svet obravnava to vprašanje, čim prej pa moramo razviti tudi skupno evropsko stališče, da bomo odpravili sedanje negotovosti v zvezi s to zadevo.

Prav tako mora spomladanski Svet vzpostaviti vse mogoče in nepogrešljive ukrepe za okrepitev razumnega ureditvenega okvira za zagotavljanje stabilnosti finančnega trga.

Kriza, ki lahko prizadene evropske državljane, še ni mimo, najhujše morda šele prihaja. Če bi to zasedanje Sveta imelo načelo, bi moralo biti „ne smemo zapravljati časa“.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) V izjavah, ki so bile podane danes v tem parlamentu v okviru priprave na spomladanski Evropski svet, smo spet slišali iste govore glavnih ljudi, ki so odgovorni za Evropsko unijo.

Spet so vztrajali pri vse bolj neoliberalni poti lizbonske strategije, ki vključuje prilagodljivost pri delovnih razmerjih ali, z drugimi besedami, več napadov na pravice delavcev ter težje in slabše plačano delo, medtem ko se dobički ekonomskih skupin in finančnega sektorja še naprej povečujejo. Vztrajajo pri liberalizaciji in privatizaciji strukturnih sektorjev in javnih storitev, pri čemer se zdi, da jim je vseeno za posledice te politike za več milijonov ljudi z nizkimi prihodki.

Še zmeraj nočejo spremeniti položaja revščine, ki vpliva na skoraj 78 milijonov ljudi, med katerimi je 25 milijonov delavcev z nizkimi plačami. Še zmeraj dovoljujejo brezposelnost mladih, ki dosega stopnje, dvakrat višje od stopenj skupne brezposelnosti, in ki prizadene veliko mladih z višjo izobrazbo, ki ne morejo najti zaposlitve, zlasti ne zaposlitve, kakor koli povezane z njihovo izobrazbo.

Ne želijo spremeniti svojih politik, da bi preprečili njihove posledice za Evropsko unijo, zlasti za šibkejša gospodarstva, ter bi preprečili poslabšanje socialnih razmer; zato je pomembno, da vztrajamo pri zamenjavi „lizbonske strategije“ z evropsko strategijo za solidarnost in trajnostni razvoj.

  Ian Hudghton (Verts/ALE), v pisni obliki. – Bistveno je, da Svet izpolni sprejete obveznosti v zvezi s podnebjem in energetsko politiko. Jasno je, da bo izziv besede preoblikovati v dejansko izpolnjevanje ciljev. Škotska lahko v zvezi z obnovljivimi viri energije, vključno z energijo valovanja, plimovanja, vetra z naprav na morju in celo sončno energijo veliko prispeva. Nova škotska vlada uporablja vse svoje prenesene pristojnosti in poskuša čim bolj povečati potencial za Škotsko ter spodbujati povezljivost naših presežkov električne energije v evropska omrežja. Škotska bi veliko lažje prispevala k evropskim ciljem o podnebnih spremembah, če bi bila polnopravna udeleženka v Evropski uniji kot neodvisna država članica. Neodvisna škotska vlada bi bila konstruktivni udeleženec v Evropski uniji, ki bi seveda hotel delovati v interesu Škotske, ampak bi bil tudi pripravljen sodelovati z evropskimi partnerji v obojestransko korist.

  Magda Kósáné Kovács (PSE), v pisni obliki. – (HU) Pred današnjo razpravo je bilo v zadnjih nekaj dneh veliko vnetih pogovorov. Zdi se, da je star, izrabljen liberalni slogan, ki pravi „pustite trgu, da deluje, in odpravil bo vse težave“, spet oživljen. V nasprotju s tem sem vesela, da pripadam politični družini, ki je odločno zagovarjala socialne vrednote Evrope in nas opomnila na dejstvo, da je zaščita človeškega dostojanstva dolžnost, ki povezuje 27 članic Evropske unije.

Komisija in Svet sta dolžna zagotoviti, da bodo novi izzivi in vedno večja tveganja, ki grozijo Evropi, okrepili solidarnost. Nosilci odločanja v Evropi in njen parlament izvoljenih predstavnikov pa morajo sodelovati za preprečitev pojava tekmovalnosti zaradi revščine, da gospodarska in tržna konkurenca ne bi povozila šibkih oseb – otrok, priseljencev, starejših in družin. Skupaj morajo priznati, da niso odgovorni le za tiste, ki se preživljajo z delom, ampak tudi za tiste, ki so bili potisnjeni na rob družbe.

Nov socialni obraz Evrope, ki se je pojavil v lizbonskem procesu, ne izbira med gospodarskimi ali tržnimi vrednotami in človeškimi usodami. V tej Evropi cilj ni le povečati število in izboljšati kakovost delovnih mest na splošno; dejavnosti, ki ohranjajo človeška življenja in so dolgoročno trajnostna, so prav tako nujna in bi jih bilo treba obravnavati kot skupno vrednoto. V skladu s tem socialno varstvo zagotavlja pomoč v prehodnih obdobjih. Če te vrednote resnično spodbujajo željo po začetku delovanja, bodo volitve leta 2009 mogoče ustvarile evropske institucije, ki bodo še bolj povezane in človeške kot prej.

  Esko Seppänen (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FI) V Evropski uniji se le veliko govori. Danes zjutraj so spet razpravljali o lizbonski strategiji. Dejstvo je, da je bil na tem področju napredek počasen in da zastavljeni cilj ni bil dosežen. Želja, ki jo je izrazilo predsedstvo, da se strategija razširi in vključi socialni vidik, je verjetno le propaganda za evropske volitve: nihče ne omenja načina, kako bi bilo to mogoče doseči, zato ni dokazov, da je to karkoli drugega. Predsedstvo bi se moralo osredotočiti na majhne naloge. Ena od njih bi lahko bila, da bi državam članicam zagotovili konsolidirano različico lizbonske pogodbe. Dejstvo, da je slovenski parlament ratificiral Pogodbo brez tega, ni dober zgled za demokratične države.

  Bernard Wojciechowski (IND/DEM), v pisni obliki. – Zdi se, da dnevni red vrha Evropske unije onemogoča konkretne ukrepe. Globalno segrevanje bo povzročilo nevarno tekmovanje za vire energije. Poročilo gospoda Solane in gospe Ferrero-Waldner dokazuje težnje Kremlja po Arktiki. Led se topi, zato se bo „prizadevanje za vire okrepilo“. Geostrateško gledano bo topljenje ledu na Arktiki odprlo nove trgovske poti za vse, tudi za Rusijo.

Medtem pa je Evropska unija prebila led na Kosovu. Lokalno segrevanje je doseglo vrelišče. Srbija je izgubila del svojega ozemlja. Islam je naredil še en korak naprej. Neverjetno je, da je Evropska unija poslala svoje vojake v boj proti radikalnemu islamu v Iraku in Afganistanu, hkrati pa podpira sovražno civilizacijo v Evropi. Črnogorski nadškof obžaluje, da so se Združene države obnašale kot Ahab iz stare zaveze, da je Velika Britanija pozabila na svoj boj za Falklandske otoke in si zdaj upa ogroziti usodo krščanske države, medtem ko se Nemčija očitno ne spomni več leta 1914, leta 1941 in Kragujevca. Očitno nadškof pozablja, da nemška duša bolje sprejema Hegla, Feuerbacha in Nietzscheja kot pa Goetheja in Schillerja. Vendar pa se nadškof spomni, da je Italijan Mussolini Kosovo priključil fašistični Albaniji.

4. Izjava predsednika

  Predsednik. − Konferenca predsednikov me je prosila, da pred časom za glasovanje podam izjavo o položaju talcev v Kolumbiji. Upam, da bo to ponovno zagotovilo mir in red na našem zasedanju.

Šesta obletnica ugrabitve Íngrid Betancourt je bila 23. februarja, pozornost mednarodne skupnosti in Evropskega parlamenta pa je ponovno usmerjena k človeški tragediji, ki jo v nečloveških razmerah že več let trpi velik del skupine 700 talcev, ki jih je ugrabil FARC v Kolumbiji. To je še ena priložnost, da zahtevamo njihovo takojšnjo izpustitev na podlagi humanitarnih razlogov.

(Ploskanje.)

Ker je zdravstveno stanje veliko žrtev ugrabitve, vključno z gospo Betancourt, zelo zaskrbljujoče, zahtevamo, da se jih takoj izpusti na podlagi humanitarnih razlogov ter da se takoj odpošlje mednarodna zdravniška ekipa, ki bo talcem nudila hitro zdravniško pomoč. Pozdravljamo prizadevanja predsednika Uribeja, ki poskuša vzpostaviti dialog z namenom doseganja humanitarnega kompromisa. Razglašamo solidarnost z žrtvami, talci in njihovimi družinami.

(Poslanci Parlamenta so vstali in ploskali.)

PREDSEDUJOČI: GÉRARD ONESTA
Podpredsednik

5. Čas glasovanja

  Predsednik. – Naslednja točka je čas glasovanja.

(Za rezultate glasovanja in druge informacije v zvezi z njim: glej zapisnik.)

5.1. Zahteva za odvzem imunitete Hans-Petra Martina (A6-0071/2008, Diana Wallis) (glasovanje)

5.2. Statistika energetike (A6-0487/2007, Claude Turmes) (glasovanje)

5.3. Statistika in fitofarmacevtska sredstva (A6-0004/2008, Bart Staes) (glasovanje)

5.4. Skupna ureditev kmetijskih trgov in posebne določbe za nekatere kmetijske proizvode (A6-0046/2008, Elisabeth Jeggle) (glasovanje)

5.5. Sistematski pregled SKP (A6-0047/2008, Lutz Goepel) (glasovanje)

5.6. Položaj žensk na podeželskih območjih Evropske unije (A6-0031/2008, Christa Klaß) (glasovanje)

5.7. Trajnostno kmetijstvo in bioplin: spremembe zakonodaje Evropske unije (A6-0034/2008, Csaba Sándor Tabajdi) (glasovanje)

– Pred glasovanjem o odstavku 41:

  Csaba Sándor Tabajdi, poročevalec. − Gospod predsednik, dogovorili smo se o spremembi odstavka 41 in ne o predlogu posebne direktive Evropske unije o bioplinu, ki jo bomo vključili v osnutek direktive o obnovljivih virih energije.

Besedilo je sledeče: „predlaga popolno vključitev spodbujanja bioplina v okvir osnutka direktive o obnovljivih virih energije s posebnim poudarkom na naslednjih elementih:“ Poleg tega pa smo se sporazumeli, da bomo črtali točko „(a)“.

(Parlament se je strinjal, da sprejme ustni predlog spremembe.)

6. Obrazložitev glasovanja

Ustne obrazložitve glasovanja

– Poročilo: Elisabeth Jeggle (A6-0046/2008)

  Ryszard Czarnecki (UEN). – (PL) Gospod predsednik, razmere za govor niso bile posebej ugodne.

Želim se navezati na glasovanje o 2-odstotnem povečanju kvot mleka, ki naj bi se zgodilo že naslednji mesec. Menim, da bo odločitev Parlamenta v zvezi s tem pospešila razvoj kmetijstva, zlasti v državah, ki so do zdaj žal trpele zaradi zmanjšanja kvot. Tako je bilo v moji državi, Poljski.

To priložnost želim izkoristiti tudi, da povem, da sem na včerajšnjem glasovanju o Evropskem tehnološkem inštitutu nameraval glasovati za sprejetje poročila, vendar sem po pomoti glasoval proti.

  Bernard Wojciechowski (IND/DEM). – (PL) Gospod predsednik, predlogi sprememb iz predloga uredbe Sveta, ki spreminja Uredbo (ES) št. 1234/2007 o vzpostavitvi skupne ureditve kmetijskih trgov in o posebnih določbah za nekatere kmetijske proizvode, so glede nacionalnih mlečnih kvot popolnoma upravičeni. Načrt, da se sedanje omejitve mlečnih kvot povečajo za 2 %, je zlasti dobrodošel.

V tem parlamentu predstavljam Poljsko, ki je četrti največji proizvajalec mleka v Evropski uniji. Trenutno proizvede 12 milijard litrov mleka letno. V tem smislu je navedeni predlog spremembe pomemben zlasti za kmete in proizvajalce mlečnih izdelkov na Poljskem.

Poleg tega želim povedati tudi, da podpiram stališče iz besedila predloga spremembe 13, tj. da je proizvodnja mleka pomembna zlasti v regijah s slabo razvito kmetijsko infrastrukturo, kjer primerljive nadomestne možnosti v kmetijski proizvodnji pogosto ne obstajajo.

  Danutė Budreikaitė (ALDE). – (LT) V zadnjem času opažamo stalno povečevanje povpraševanja po mleku na trgu. Takšen položaj omejuje konkurenčnost in povzroča dvigovanje cen.

V moji državi, Litvi, se je cena dobave mleka v letu 2007 povečala za 40 odstotkov. Zato bi morali povečati nacionalne mlečne kvote, da bi omogočili doseganje nižjih cen mleka na notranjem trgu in možnost večjega izvoza mleka v tretje države. Med letoma 2006 in 2007 je dodeljene nacionalne mlečne kvote izpolnilo devet držav članic Evropske unije. Da bi povečali zaloge mleka v Evropski uniji, bi morali tem državam in drugim državam članicam dovoliti, da proizvedejo več mleka.

V Litvi so nacionalne mlečne kvote za obdobje 2006/07 že skoraj dosežene. Proizvodnja mleka še naprej narašča. Pozdravljam odločitev Komisije, da od 1. aprila 2008 poveča nacionalne mlečne kvote za 2 %. Vendar pa želim glede prihodnosti Komisijo spodbuditi, da preuči možnost povišanja nacionalnih mlečnih kvot za 5 % in postopno zniža kazni za prekomerno proizvodnjo.

  Milan Horáček (Verts/ALE). – (DE) Gospod predsednik, kot skupina Zelenih sem tudi sam glasoval proti poročilu o nacionalnih mlečnih kvotah. Nasprotujem 2-odstotnemu zvišanju kvot, ker takšni ukrepi povzročajo zmanjšanje cen mleka in ogrožajo preživetje kmetov.

Podpiram količinski nadzor nad proizvodnjo mleka po letu 2015, ker bo sicer ogrožena živinoreja na gorskih območjih in v prikrajšanih regijah, kjer reja molzne živine prispeva k ohranjanju podeželja. Liberalizacija bi povzročila osredotočanje proizvodnje mleka na majhnem številu območij in kmetijah z intenzivno pridelavo. To škodi malim proizvajalcem, ki s tako nizkimi cenami ne morejo več kriti svojih proizvodnih stroškov.

  Albert Deß (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, predložiti želim svojo obrazložitev glasovanja o poročilu gospe Jeggle. Glasoval sem proti poročilu, ker enako kot moji bavarski kolegi iz CSU nasprotujem povišanju mlečnih kvot. Že zdaj smo v položaju, ko cene mleka hitro padajo.

Cene nekaterih izdelkov so padle za več kot 30 %. Prihodki naših kmetov, ki proizvajajo mlečne izdelke, so že več let neustrezni, zdaj pa so v zadnjih šestih mesecih dosegli razumne cene mleka. Če se bo kvota povečala, to pomeni, da bodo cene mleka znova pod pritiskom, naši kmetje, ki proizvajajo mleko, pa bodo spet prejemali prenizko plačilo za svoje delo.

Na Bavarskem imamo 48 000 kmetij z 90 000 zaposlenimi v reji molzne živine in 50 000 delovnimi mesti v povezanih vertikalnih sektorjih, kar znaša skupaj 140 000 delovnih mest. Ne razumem, zakaj bi razširjali kvote v tem pomembnem sektorju, saj to škodi zadevnim kmetom. Lahko bi se strinjal s povišanjem v novih državah članicah, saj so razpoložljive količine tam dejansko prenizke.

  Syed Kamall (PPE-DE). – Gospod predsednik, ko sem danes vstopil v sejno dvorano, sem slišal, da je predsednik Komisije govoril o potrebi po izboljšanju konkurenčnosti Evropske unije. Vendar pa tu govorimo o mlečnih kvotah, o besedni zvezi, zaradi katere se zdi, kot bi bila Evropska unija EZSSR.

Govorilo se je, da ohranitev kvot povzroča višje cene, kar omogoča kmetom, da ostanejo na trgu. Ampak za kakšno ceno? Hkrati so povzročile zmanjšanje deleža Evropske unije na svetovnem trgu z mlečnimi izdelki. Zakaj? Ker kvote učinkovitim kmetom onemogočajo širitev, medtem ko drugje kvote ostajajo neizpolnjene.

Kvote lahko zagotovijo proizvodnjo, vendar je cena za potrošnike, učinkovite kmete in gospodarstva Evropske unije previsoka. Čas je, da odpravimo kvote in zaupamo prostemu trgu.

  Czesław Adam Siekierski (PPE-DE). – (PL) Gospod predsednik, podpiram to poročilo, ki predlaga le 2-odstotno zvišanje kvot za leti 2008 in 2009, saj je bilo to potrebno, da se je lahko dosegel kompromis. Sam sem dejansko predlagal 4-odstotno povečanje, ker verjamem, da bi nam to omogočilo ugotoviti, kako ohraniti trg, na drugi strani pa oblikovati zaključke, na podlagi katerih bi lahko odločali o mogočem opuščanju sistema kvot v njegovi sedanji ali spremenjeni obliki. Druga možnost je odločitev, da ga v celoti odpravimo. Sklicujem se na spremembo sistema kvot po 31. marcu 2015.

Večji dvig kvot je bistven, zlasti v moji državi, Poljski, kjer so proizvodne kvote na prebivalca veliko nižje kot v starih državah članicah. Poleg tega je poraba mlečnih izdelkov na Poljskem nizka. Morali bi biti sposobni, da se na povečanje porabe odzovemo z lastno proizvodnjo, saj so razmere zanjo dobre, vendar pa so se za kmete določile nizke omejitve proizvodnje. Te informacije kažejo na potrebo po višjih mlečnih kvotah v prihodnosti.

– Poročilo: Lutz Goepel (A6-0047/2008)

  Michl Ebner (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, navdušeno sem glasoval za poročilo gospoda Goepla. Delo poročevalca je bilo zelo izčrpno in pozitivno. Seveda nismo mogli vključiti vsega, kar smo želeli, vendar pa je najpomembneje, da smo ustvarili pogoje za uvedbo ustreznih odstopanj na gorskih območjih. Položaj tam ni primerljiv z drugimi, zato potrebuje posebno zaščito, obravnavo in podporo.

Ob tej priložnosti želim na kratko spregovoriti o včerajšnjem glasovanju o poročilu gospoda Albertinija. Glede na seznam glasovanja se zdi, da sem glasoval proti predlogu spremembe 5. Dejansko pa sem želel glasovati za ta predlog, saj sem bil v zadnjih nekaj parlamentarnih mandatih zelo dejaven v zvezi z alpsko konvencijo in podpisom prometnega protokola s strani Komisije.

  Jan Březina (PPE-DE). – (CS) Podprl sem poročilo gospoda Goepla o skupni kmetijski politiki, ker menim, da je veliko boljši dokument od obstoječega predloga Komisije.

Cenim veliko bolj realističen in pošten način vzpostavljanja stopnje degresivnosti neposrednih plačil, čeprav načeloma nasprotujem oblikovanju umetnih meril glede velikosti podjetij pri postopku zmanjšanja neposrednih plačil, ker bi takšna politika škodovala predvsem velikim kmetijam.

Zmanjšanje neposrednih plačil velikim kmetijam bolj kot drugim ni pošteno. Mnenje, da so te velike kmetije v rokah enega lastnika, ki je prejemnik velikih subvencij, je napačno. Prav nasprotno, struktura lastništva nad velikimi kmetijami je pogosto raznolika; večinoma so to zadruge, sestavljene iz velikega števila članov, namreč maloposestnikov. Prav ti maloposestniki so končni prejemniki neposrednih plačil, ki bi utrpeli največjo škodo.

Poleg tega opozarjam na pogosto obravnavano modulacijo, tj. prenos sredstev iz stebra neposrednih plačil v steber ukrepov za razvoj podeželja. Tako bodo sredstva ostala v nacionalnem okviru, vendar bo država članica kmetije neposredno diskriminirala.

  Czesław Adam Siekierski (PPE-DE). – (PL) Gospod predsednik, vloga Evropske unije je sprejemanje zakonov in iskanje rešitev, ki zagotavljajo stabilnost in razvoj kmetij, primerno raven prihodkov za kmete, varno preskrbo s hrano za družbo ter dostopnost hrane za ljudi z nizkimi plačami.

Menim, da je poročilo gospoda Goepla v skladu z vlogo, ki sem jo pravkar opisal. Vendar ne smemo pozabiti, da se kmetje ukvarjajo z zelo specifično dejavnostjo, namreč s proizvodnjo na odprtem, ki je odvisna od podnebnih pogojev. Zato se proizvodnja ne more povečati čez noč, na primer z uvedbo dodatne izmene. Kmetijski proizvodi predstavljajo pomembno področje trgovine. Zato imajo pogoji in načela trgovine na svetovnem trgu pomembne posledice za evropsko kmetijstvo. V mislih imam pogajanja STO.

Kmetijstvo ni le proizvodnja. Pomaga namreč ohranjati pokrajino in učinke na okolje, o čemer pričata tudi zapletena narava nalog in potreba po uvedbi ustreznih instrumentov, ki bi zagotavljali podporo, znotraj okvira skupne kmetijske politike.

  Christopher Heaton-Harris (PPE-DE). – Gospod predsednik, podajam svojo obrazložitev glasovanja, ker sem vedno dosledno nasprotoval skupni kmetijski politiki. Moj prvi politični govor je bil prav v zvezi s tem. Vendar tudi jaz moram priznati, da je bilo med tem zadnjim obdobjem skupne kmetijske politike nekaj manjših izboljšav.

Zaskrbljen sem glede številnih vidikov tega poročila, kot je na primer zavrnitev zmanjšanja skupnega proračuna za prvi steber za obdobje do leta 2013; na nedavnem srečanju s kmeti iz vasi Pitsford iz mojega volilnega okrožja sem ugotovil, da tudi najmanjši kmet razume globalne težave, ki jih naša skupna kmetijska politika povzroča revnejšim ljudem v državah v razvoju, katerih proizvodi ne morejo tekmovati z našimi subvencioniranimi proizvodi. Zato sem glasoval za to poročilo, vendar s težkim srcem.

  Albert Deß (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, jaz in moji kolegi iz skupine CSU smo iz enakih razlogov, kot sem jih navedel pri poročilu gospe Jeggle, glasovali proti poročilu gospoda Lutza Goepla. Elisabeth Jeggle in Lutz Goepel sta predložila odlični poročili in vsekakor bi se lahko strinjali z 98 % točk iz poročila gospoda Goepla.

Vendar je glavno vprašanje naslednje: v poročilu je navedeno, da je treba mlečne kvote prostovoljno povečati za 2 %, s čimer se ne morem strinjati. Poleg tega odločno nasprotujem tistim, ki so rekli, da so mlečni proizvodi predragi. S seboj imam nekaj statističnih podatkov, na podlagi katerih je moral leta 1970 industrijski delavec v Nemčiji delati 22 minut, da bi lahko kupil 250 gramov masla, danes pa mora delati le štiri minute. V tistih časih je moral delati devet minut za liter mleka, danes pa le tri. Hrana je poceni, povečanje kvot pa bo povzročilo ponoven padec cen mleka.

  Syed Kamall (PPE-DE). – Gospod predsednik, nadaljujem misel prejšnjega govorca, ki je v svoji obrazložitvi glasovanja omenil, koliko manj časa delavci morajo delati, da si lahko privoščijo stvari, kot so maslo, mleko in drugi kmetijski proizvodi. Vem, da veliko mojih volivcev to podpira, zlasti tisti z nižjimi prihodki, saj jim pomaga, če za živila porabijo manj denarja.

Vendar sem, ko sem danes vstopil v sejno dvorano, slišal predsednika Komisije govoriti o potrebi po konkurenčni Evropi. Vendar kako lahko to zares dosežemo, če še naprej imamo skupno kmetijsko politiko? Kako naj zares postanemo konkurenčno gospodarstvo, če bomo še naprej namenjali 40 % proračuna EU za kmetijski sektor, ki ustvarja manj kot 5 % bogastva?

Kako naj še naprej ponujamo medvladno pomoč državam v razvoju, medtem ko obenem oviramo kmete v teh državah s svojimi subvencijami in uvoznimi tarifami?

Kako dolgo bomo še ovirali pogajanja STO, ker zaradi skupne kmetijske politike ne ukrepamo zadostno?

Čas je, da ukinemo subvencije, tarife in skupno kmetijsko politiko.

  Edward McMillan-Scott (PPE-DE). – Gospod predsednik, za poročilo gospoda Goepla nisem glasoval zato, ker podpiram skupno kmetijsko politiko, ampak zato, ker podpiram njeno reformo, zlasti v zvezi s poudarkom na gorske kmetije. Prihajam iz družine ovčerejcev, sedaj pa v Parlamentu zastopam regijo Yorkshire in Humber in se zadnje mesece osredotočam na težave naših hribovskih kmetov.

Pred kratkim, 28. februarja, sem v časopisu Yorkshire Post prebral članek z naslovom „Hribovski kmetje pozvani k predlogom za preživetje“. V njem je pisalo, da „veliko majhnih kmetov na hribovitih in močvirskih območjih trpi pod pritiski sprememb odobritve pomoči, birokratskih stroškov ter nizkih cen, ki so posledica konkurence iz drugih držav. Omejitve prometa, ki so bile uvedene kot odziv na lanski jesenski preplah zaradi slinavke in parkljevke ter pojavitev bolezni modrikastega jezika, povzročajo dodaten pritisk.“

Včeraj sem se srečal s komisarko Fischer Boel. Opozoril sem jo na pomen spodbujanja britanske vlade, da v primeru odobritve pomoči hribovskim kmetom v Angliji poveča subvencije, saj so druge najnižje v Evropski uniji. To je sramota.

  Seán Ó Neachtain (UEN). – (GA) Gospod predsednik, kar zadeva sistematski pregled skupne kmetijske politike, nasprotujem klavzuli o plačilih, ki se odvzamejo kmetom za povečanje programov za razvoj podeželja in okolja s 5 % na 13 %. Menim, da je to narobe. Menim, da se o tem mora odločiti vsaka država članica.

Razpravljamo o proizvodnji hrane. Razpravljamo o varnosti živil v Evropi. Zato nam je evropska skupna kmetijska politika zelo pomembna. Zelo očitno je, da Evropejci ne razumejo, kako je to pomembno. Zelo sem nezadovoljen s pogajanji o svetovni trgovini, ki ogrožajo evropsko politiko o hrani, kar sem tudi rekel komisarju Mandelsonu na včerajšnjem srečanju.

– Poročilo: Csaba Sándor Tabajdi (A6-0034/2008)

  Oldřich Vlasák (PPE-DE). – (CS) Gospod predsednik, komentiral bom poročilo gospoda Tabajdija o trajnostnem kmetijstvu in bioplinu. Čeprav nisem podprl tega poročila, poudarjam njegov pozitiven del, ki obravnava ločevanje odpadkov, zlasti v komunalnih aglomeracijah, in uporabo biokomponent v postopku proizvodnje bioplina. Vendar ta sistem povzroča gospodarske stroške, ki so višji od tistih pri preprostem odlaganju odpadkov na odlagališčih ali sežiganju, zato moramo biti nanj pozorni.

Zato menim, da je zelo pomembno spodbujanje lokalnih organov, da povečajo zlasti zbiranje trdnih komunalnih odpadkov, ločujejo in še naprej uporabljajo biokomponente ter da oblikujejo posebne finančne instrumente ali morebiti poenostavijo uporabo strukturnih skladov EU.

– Poročilo: Christa Klaß (A6-0031/2008)

  Czesław Adam Siekierski (PPE-DE). – (PL) Glasoval sem za poročilo o položaju žensk na podeželskih območjih Evropske unije, ker gre za zelo pomembno in zanimivo temo. Z obravnavo tega vprašanja se je Evropska unija prikazala v drugačni luči. Tema, ki sem jo prej omenil, je zame zelo pomembna zaradi mojega porekla, strokovnega interesa in dejavnosti kot poslanca.

Kljub pozitivnim spremembam ženske še vedno opravljajo veliko več dela kot moški, zlasti v zvezi z domom in družino. Ženske na podeželskih območjih so še posebej preobremenjene.

Po pristopu Poljske k Evropski uniji so se življenjski pogoji na podeželju izboljšali in prihodki povečali. To prispeva k izboljšanju vsakdanjega življenja žensk na podeželskih območjih. Res je, da je to le začetek sprememb, vendar se vsaj namenja pozornost temu vprašanju.

  Agnes Schierhuber (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, položaj žensk na podeželskih območjih si zasluži našo popolno pozornost. Z izboljšanjem njihovega položaja se lahko izkoristi celotni razvojni potencial podeželskih območij. Ustvariti je treba nove komunikacijske tehnologije, s tem pa tudi nova delovna mesta. Potrebna je ustrezna infrastruktura, tj. prometne poti, ki bi odprle podeželska območja, pri čemer so zlasti potrebne tudi dobre priložnosti za usposabljanje. Vse to in še veliko več je potrebno, da se ustavi množično izseljevanje iz podeželskih območij.

Več kot polovica prebivalstva EU danes živi na podeželskih območjih; 45 % bruto dodane vrednosti izvira iz podeželskih območij, na katerih je tudi 53 % prostih delovnih mest. Ženske na podeželskih območjih prevzemajo večje odgovornosti, kot je bilo doslej priznano, zlasti glede njihove očitne socialne zavezanosti.

  Christopher Heaton-Harris (PPE-DE). – Gospod predsednik, vedno sem vesel, če lahko komentiram stališče odbora za pravice žensk in enakost spolov.

Že dlje časa se sprašujem, zakaj ta odbor sploh obstaja v tem parlamentu. Imamo odbor za civilne svoboščine, pravosodje in notranje zadeve; očitno je, da so ženske na slabšem položaju kot vsi ostali, in zato je čudno, da v tem parlamentu potrebujemo ločen odbor.

Če pogledamo nekatera priporočila v tem poročilu, za katero se je poročevalka, ki sedi poleg mene, zelo potrudila, da bi bilo smiselno, pozivamo države članice, „naj zagotovijo […] finančno podporo za neplačano delo“. Poleg tega pozivamo k „obvezni registraciji soprog, ki pomagajo pri izvajanju dejavnosti“. Ali bomo zaznamovali ljudi, kot sem jaz, ki živijo na podeželskem območju in so poročeni z žensko na podeželskem območju?

To poročilo vsebuje nekaj zelo dobrih priporočil, ki si zaslužijo natančnejšega pregleda in večje pozornosti javnosti, vendar dejstvo, da prihajajo iz tega odbora v tem parlamentu, dejansko pomeni, da bodo pozabljena še hitreje.

Cenim vaše kladivce, gospod predsednik, vendar res upam, da razumete, zakaj nas priporočila odbora za pravice žensk in enakost spolov večina v tem parlamentu ne jemlje resno.

  Frank Vanhecke (NI). – (NL) Moje ime ni Martin Schultz, ampak preprosto le Frank Vanhecke; ker očitno nisem prvovrsten poslanec, nikoli nimam pravice izraziti svoje mnenje na nobeni razpravi, zato se moram za razliko od presvetega gospoda Schultza včasih obrniti na rezultate javnomnenjskih raziskav kot navaden smrtnik.

Zdaj pa bom govoril o poročilu gospe Klaß. Ne zanikam, da ženske na odročnih območjih in drugih krajih včasih naletijo na težave, in seveda kot vsak razumen človek podpiram sprejemanje ukrepov za izboljšanje položaja ljudi iz diskriminiranih območij, med drugim udi z izobraževanjem. To se samo po sebi razume. Prvo vprašanje, ki si ga postavljam, je, ali to spada pod pristojnost Evrope? Ali se je te naloge treba lotiti na evropski ravni ali pa je to poročilo še en primer obsedenosti Evrope z zdravstvenim zavarovanjem, socialnim zavarovanjem in tako naprej. Menim, da gre za slednje. Menim, da je zaničevana zlasti subsidiarnost tega poročila. Menim, da vsi vidimo, da Evropa postaja neke vrste resničnostni šov, česar se iskreno rečeno bojim.

  Astrid Lulling (PPE-DE). – (FR) Gospod predsednik, najprej čestitam gospe Klaß za njeno poročilo o položaju žensk na podeželskih območjih. Ker sem v 90. letih prejšnjega stoletja napisala poročilo o statusu zakoncev, ki pomagajo pri izvajanju dejavnosti, tako kot gospa Klaß obžalujem dejstvo, da Evropska komisija ni spremljala tega poročila, ki je bilo spet omenjeno v eni od resolucij iz leta 2003, ko smo pozivali k reviziji direktive iz leta 1986 o enakem obravnavanju moških in žensk, ki se ukvarjajo z dejavnostjo, vključno s kmetijstvom.

Od milijonov nevidnih delavcev, zakoncev, ki pomagajo pri izvajanju dejavnosti in delajo v družinskih podjetjih, obrtni industriji ter se ukvarjajo s tržnimi dejavnostmi in kmetijstvom, je večina žensk. Pred desetimi leti smo priporočali evropski zakonodajni okvir, ki bi poleg drugih koristi zagotavljal socialne pravice in neodvisne pokojninske pravice za zakonce, ki pomagajo pri izvajanju kmetijskih dejavnosti. Neukrepanje Komisije na tem področju kljub številnim zahtevam tega parlamenta je popolnoma nesprejemljivo. Zato upam, da bo Komisija naš poziv k predložitvi spremembe direktive do konca leta končno vzela resno.

Gospod predsednik, naj še omenim, da se kot ženska ne strinjam z izjavami mojega britanskega kolega. Zelo bi bila vesela, če odbor za pravice žensk in enakost spolov ne bi bil potreben, vendar če bi imeli določeni moški, ki predstavljajo večino, več razumevanja za položaj žensk, enako obravnavanje in enake možnosti, takšnega odbora sploh ne bi potrebovali.

– Poročilo: Csaba Sándor Tabajdi (A6-0034/2008)

  Albert Deß (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, sprva sem nameraval glasovati proti temu poročilu. Vendar sem po ustnem predlogu spremembe gospoda Tabajdija v zvezi z odstavkom 41 končno glasoval za. Glasoval sem proti odstavku 18, v katerem je navedeno, da se je zaradi bioplina krma podražila. S tem se ne morem strinjati, saj 4 000 obratov za pridobivanje bioplina v Evropi zagotovo ne povzroča izkrivljanja konkurence. Poleg tega nam bioplin omogoča, da odvečna kmetijska zemljišča v Evropi smiselno izkoristimo. Poleg ukinitve skupne kmetijske politike, kot je predlagal naš kolega, je tudi z bioplinom mogoče pomagati državam v razvoju. Poleg tega Evropa prejema 80 % kmetijskih izvozov iz Afrike ter 45 % iz Srednje in Južne Amerike. Nismo mi tisti, ki tem državam preprečujejo izvoz, ampak so za to odgovorne povsem druge države.

Pisne obrazložitve glasovanja

– Poročilo: Claude Turmes (A6-0487/2007)

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. − (PT) Evropska komisija je januarja 2007 v svojem energetskem paketu predstavila predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o statistiki energetike. Vendar je bil Evropski parlament mnenja, da ta predlog vsebuje veliko pomanjkljivosti, ki jih je poskušal odpraviti s številnimi predlogi sprememb.

Čeprav smo v določeni meri kritični do nekaterih predlogov sprememb, se strinjamo, da so trenutni statistični podatki, ki so jih pripravile velike mednarodne organizacije, kot je Eurostat, strukturirani tako, da se opirajo na računovodske instrumente iz časov, ko so prevladovala fosilna goriva, in so namenjeni opredelitvi delovanja energetskega sektorja izključno z vidika ponudbe.

Razvoj zadnjih trideset let je postopoma privedel do vse večje razlike med začetnim namenom teh instrumentov in možnostjo, da predstavijo dejansko stanje na področju energije.

Tako iz leta v leto narašča nevarnost, da bosta pomanjkljivo razumevanje in neprimerna ocena dejanskega stanja na področju energije privedla do napačnih odločitev. Znano je, da se predlog Komisije opira na delo, opravljeno v letih 2003, 2004 in v začetku leta 2005, ter večinoma ne upošteva ključnih dokumentov o energetskih vprašanjih, ki jih je Komisija sama objavila marca leta 2006 (zelena knjiga o energetski učinkovitosti) in januarja 2007 (energetski paket).

  Françoise Grossetête (PPE-DE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za to poročilo, ki od držav članic zahteva sodelovanje pri zbiranju potrebnih podatkov za oblikovanje učinkovite statistike energetike. To je temeljni pogoj za EU, da uresniči cilj, ki si ga je zastavila, namreč da postopno oblikuje skladno evropsko energetsko politiko in enotno nastopa na mednarodni ravni.

Komisija mora zagotoviti, da so ti statistični podatki primerljivi, pregledni, podrobni in prožni.

EU se je zavezala, da bo do leta 2020 zmanjšala emisije toplogrednih plinov za 20 % in da bodo obnovljivi viri energije predstavljali 20 % skupne porabe energije EU, pri čemer za biogoriva ciljni delež znaša 10 %.

Sistem statistike energetike se mora tem zavezam prilagajati in upoštevati vedno večji pomen energetske učinkovitosti, obnovljivih virov energije, toplogrednih plinov, razvoja jedrske energije in pojavitve biogoriv.

Poleg tega je treba več pozornosti nameniti varnosti oskrbe z glavnimi gorivi. Za predvidevanje in usklajevanje rešitev iz morebitnih kriz v zvezi z oskrbo so potrebni bolj pravočasni in natančnejši podatki na ravni EU.

  Nils Lundgren (IND/DEM), v pisni obliki. − (SV) Zbiranje neodvisnih in natančnih statističnih podatkov pomaga potrošnikom, podjetjem in javnemu sektorju pri sprejemanju različnih odločitev.

Podpiram uredbo Sveta o statistiki energetike, vendar v celoti zavračam razloge za prispevek odbora za industrijo, raziskave in energijo. Nisem namreč mnenja, da zbiranje potrebnih podatkov pomaga institucijam EU pri oblikovanju skladne evropske energetske politike ali omogoča EU, da enotno nastopa na mednarodni ravni.

  David Martin (PSE), v pisni obliki. − Cilj poročila gospoda Turmesa o statistiki energetike je opisati skupni vseevropski okvir, ki olajšuje dostop do celovitih, natančnih in sodobnih informacij o energiji. Ker se državljani in oblikovalci politike vedno bolj zavedajo pomena in zapletenosti stanja na področju energije, potrebujemo takšne ukrepe. Glasoval sem za to poročilo.

– Poročilo: Bart Staes (A6-0004/2008)

  Jean-Pierre Audy (PPE-DE), v pisni obliki. – (FR) Glasoval sem za poročilo o statistiki o pesticidih, ki ga je predložil moj kolega Belge Bart Staes.

Pozdravljam ukrepanje Evropske komisije, ki od šestega okoljskega akcijskega programa iz leta 2002 priznava, da uporaba pesticidov znatno vpliva na zdravje ljudi in okolje. Zato je treba uporabo pesticidov obravnavati z vidika trajnostnega razvoja ter v zvezi s tem oblikovati primerljivo usklajeno statistiko Skupnosti o proizvodnji, uvozu, izvozu in trženju, da bi se pripravila in spremljala zakonodaja Skupnosti na tem področju. Pomembno je, da se zavedamo, da se pesticidi ne uporabljajo le v kmetijskih dejavnostih, uporabljajo jih namreč tudi podjetja, ki so odgovorna za vzdrževanje zelenih površin, cestne storitve in železniški promet.

Končno, podpiram predlog, da se v uredbi izraz „fitofarmacevtska sredstva“ nadomesti z izrazom „pesticidi“, pri čemer je treba jasno razložiti, kaj ta izraz pomeni.

  Duarte Freitas (PPE-DE), v pisni obliki. − (PT) Strinjam se s predlogom Komisije, ker so natančni, usklajeni in sodobni statistični podatki o prodaji in uporabi fitofarmacevtskih sredstev na ravni Skupnosti bistveni za pravilno spremljanje tveganj, povezanih z uporabo teh sredstev.

Predlog o vzpostavitvi pravnega okvira, ki bi določal usklajena pravila o zbiranju in razširjanju podatkov glede dajanja fitofarmacevtskih sredstev v promet in njihove uporabe, je pomemben, ker so za izračun kazalnikov tveganja potrebni ustrezni podatki, vendar so po mnenju strokovnjakov obstoječi podatki o fitofarmacevtskih sredstvih nedostopni, nepregledni in nezanesljivi.

Čeprav se ne strinjam z nekaterimi podrobnostmi v poročilu, kot je na primer vključitev biocidov, te podrobnosti ne spreminjajo osnovnih zamisli Komisije. Poročilo dejansko vsebuje nekaj zelo pozitivnih predlogov, kot sta na primer vključitev nekmetijskih področij v prihodnjo zakonodajo in ustrezna zaščita poslovnih podatkov. Zato sem glasoval za poročilo gospoda Staesa.

  Françoise Grossetête (PPE-DE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za to poročilo. Končno smo začeli dojemati resne dolgoročne posledice povsod prisotnih odpadkov iz pesticidov, in sicer rak, endokrine motnje, zmanjšanje plodnosti moških, oslabljen imunski sistem in vedenjske težave. Izpostavljenost pesticidom lahko tudi povzroča astmo pri otrocih.

Spremljanje tveganj, povezanih z uporabo pesticidov, pomeni, da potrebujemo ustrezne kazalnike. Ti kazalniki morajo zagotavljati podatke, ki so dostopni, pregledni, ustrezni in zanesljivi, s čimer bi se zmanjšala tveganja in škoda za okolje ter zdravje ljudi.

Aktivne sestavine biocidov se uporabljajo tudi kot farmacevtska sredstva ter imajo skoraj enak učinek na zdravje in okolje. Tudi to kategorijo je treba jasno opredeliti in upoštevati pri statističnih podatkih.

Da bi statistični podatki prikazovali čim bolj resnično stanje, morajo zajemati uporabo fitofarmacevtskih sredstev v kmetijskih in nekmetijskih dejavnostih, kot so na primer vzdrževanje zelenih površin, cestne storitve ter železniški promet. Doseči je treba dolgoročno merljivo zmanjšanje uporabe teh sredstev.

  David Martin (PSE), v pisni obliki. − Podpiram ukrep v zvezi z obveznim zbiranjem o prodaji, uporabi in distribuciji fitofarmacevtskih sredstev. To bo omogočalo ustrezno vrednotenje tveganja, ki bi ga ta sredstva lahko imela za zdravje ljudi in okolje. Biocidi morajo biti vključeni v predlagano uredbo, da se zagotovi doslednost opredelitev s paketom o pesticidih. Poleg tega mora uredba vključevati nekmetijsko uporabo fitofarmacevtskih sredstev. Glasoval sem za to poročilo, ker poskuša izpolniti te zahteve.

– Poročilo: Elisabeth Jeggle (A6-0046/2008)

  Jean-Pierre Audy (PPE-DE), v pisni obliki. – (FR) Glasoval sem za to svetovalno poročilo o povečanju mlečnih kvot od 1. aprila 2008, ki ga je predložila moja nemška kolegica Elisabeth Jeggle. Cilj tega poročila je odzvati se na vedno večje povpraševanje po mleku v Evropski uniji in na svetovnih trgih.

Pozdravljam kompromis, ki državam članicam omogoča, da od 1. aprila 2008 svoje proizvodne kvote povečajo za 2 %. To bi moralo prispevati k ponovni vzpostavitvi ravnovesja med državami, ki prekoračijo svoje kvote, in tistimi, ki jih ne izkoristijo, da bi se omejile kazni za presežke na ravni EU.

  Colm Burke, Avril Doyle, Jim Higgins, Mairead McGuinness in Gay Mitchell (PPE-DE), v pisni obliki. − Podpiramo poročilo gospe Jeggle o nacionalnih kvotah za mleko, ki zagotavlja povečanje mlečnih kvot za 2 %. V odboru za kmetijstvo in razvoj podeželja smo predložili predloge sprememb, v katerih smo pozivali k dodatnemu povečanju mlečnih kvot, in sicer za 3 %. To v odboru ter na današnjem plenarnem zasedanju ni bilo sprejeto. Naša skupina je podprla soglasno stališče, da se dovoli prostovoljno povečanje mlečnih kvot za 2 %, zato pozivamo Svet, naj se zgleduje po Parlamentu in dovoli proizvajalcem mleka, da od aprila povečajo proizvodnjo za 2 %. Podpiramo vzpostavitev mehanizmov za ravnovesje mlečnih kvot, s čimer bi države s prekomerno proizvodnjo lahko uporabile kvote, ki jih druge države članice ne izkoristijo. Nepravično je kaznovati proizvajalce, ki lahko povečajo ali želijo povečati proizvodnjo v nekaterih državah članicah v času, ko EU svojih kvot na splošno ne izkorišča v celoti. Današnje glasovanje je sporočilo proizvajalcem, da sistem kvot zaradi ukinitve leta 2015 počasi postaja manj strog.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. − (PT) Čeprav se poročilo odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja odmika od predloga Komisije, saj zagovarja prostovoljno povečanje mlečnih kvot za 2 % za države članice in ne upošteva ukinitve sistema kvot, zavračamo dejstvo, da ne nasprotuje ukinitvi trenutnega sistema kvot ali liberalizaciji sektorja po letu 2015, kot to načrtuje komisarka. Zato smo se glasovanja vzdržali.

Bojimo se, da bo povečanje kvot za 2 % za države članice, čeprav je prostovoljno, omogočilo velikim državam in njihovim velikim proizvajalcem, da povečajo svojo proizvodnjo, posledica tega pa bi bil padec cen za proizvajalce in damping, kar bi lahko služilo kot pretveza za lažje upravičevanje poznejše ukinitve sistema.

Vsakršno povečanje kvot mora temeljiti na študiji Skupnosti. Ta študija mora pri opredelitvi najmanjših zaželenih ciljev porabe začeti s trenutnimi stopnjami porabe v posamezni državi, pri čemer to študijo morajo podpreti nacionalne in evropske politike za spodbujanje povečanja proizvodnje v državah z nizko proizvodnjo. Tako se lahko spodbuja „regionalno“ povečanje mlečnih kvot, zlasti v najbolj oddaljenih in gorskih regijah, ki se lahko dopolnjuje s „premijami“ za podporo organiziranemu zbiranju mleka od proizvajalcev iz teh regij, kar bi tem proizvajalcem zagotovilo ustrezen prihodek.

  Duarte Freitas (PPE-DE), v pisni obliki. − (PT) V sektorju mleka sta za proizvajalce bistvena dolgoročna stabilnost in predvidljivost, zato je treba morebitnim težavam v sistemu po letu 2015 nameniti veliko pozornosti.

Spremembe, predlagane v zvezi s povečanjem kvot, in zmanjšanje kazni, navedeno v poročilu gospoda Goepla, označujejo začetek ukinitve sistema precej pred letom 2015.

Kljub nedavnim razlikam na trgu mleka Portugalska in EU ne izpolnjujeta kvot, zato ni potrebno povečanje teh kvot, ampak vzpostavitev ravnovesja med državami članicami, saj 18 od 27 držav članic kvot ne izpolnjuje.

Zato je to povečanje za 2 %, prostovoljno ali ne, začetni znak trgu, da bodo regije z večjo konkurenčno zmogljivostjo imele korist na račun regij z najbolj omejenimi možnostmi.

Čeprav poročilo gospe Jeggle izboljšuje predlog Komisije, sem se vzdržal glasovanja, da bi izrazil svoje nestrinjanje z začetkom ukinitve sistema mlečnih kvot.

  David Martin (PSE), v pisni obliki. − Kompromis v zvezi s poročilom Elisabeth Jeggle o mlečnih kvotah, ki je bil dosežen v odboru za kmetijstvo in razvoj podeželja, je zadovoljiv. Povečanje mlečnih kvot za 2 % bo Evropi omogočilo, da se odzove na povečano povpraševanje na trgu. Čeprav menim, da bi to bilo treba izvesti po celotni EU, je samostojna izbira držav članic glede izvajanja kvot boljši kompromis kot druge nadomestne možnosti. Ne podpiram nobenih predlogov sprememb, ki temu nasprotujejo, in sem v skladu s tem tudi glasoval.

  Jean-Claude Martinez (NI), v pisni obliki. – (FR) Bilo je rečeno, da je mleka, masla in mesa v izobilju. Nato so si v Bruslju izmislili neke maltuzijanske instrumente, da bi zmanjšal proizvodnjo. To je vključevalo največje zajamčene količine, prahe, premije za zakol in mlečne kvote. Izginilo je na tisoče rejcev krav molznic. Nova Zelandija je zavladala trgu mleka.

Nato so se stvari spremenile. Prišlo je do pomanjkanja mleka. Cene so bile vedno višje. V Bruslju so končno uvideli, da je bila politika zmanjševanja proizvodnje napaka. Tako smo se odločili, da kvote povečamo za 2 %. Omeniti je treba, da je to bilo storjeno tudi zaradi „nežnega pristanka“, saj bodo leta 2015 kvote ukinjene, trg pa liberaliziran, kar prinaša tveganje za naše živinorejce v gorskih regijah.

Tako smo v 80. letih prejšnjega stoletja uničili živinorejce in mladim preprečili vstop na trg, ker ni bilo mogoče pridobiti dovoljenja za proizvodnjo, tj. kvote. Če se kvote, ki predstavljajo varnostno mrežo, ukinejo, nam grozi še hujša dezertifikacija gorskih kmetijskih območij.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. − (DE) Suša in pomanjkanje krme, na primer v Avstraliji, sta povzročila dvig cen mleka. Nekatere države članice še zdaj niso izpolnile svojih prvotnih kvot, medtem ko druge dosegajo mejne vrednosti ali pa poskušajo ostati znotraj njih. Zato so se v nekaterih državah članicah mlečne kvote že povečale za 0,5 %. Če se kvote povečajo za dodatna 2 %, bi to resno škodilo ravnovesju med oskrbo in povpraševanjem, posledica tega pa bi bil padec cen mleka.

Pri tem bi največje izgube utrpeli mali kmetje na podeželju, ki varujejo kulturno dediščino in ki so odvisni od proizvodnje mleka, vendar nimajo možnosti za obsežno proizvodnjo. Kmetje se upravičeno počutijo izkoriščene, medtem ko se od potrošnikov pričakuje, da bodo plačali za višje cene mleka in hrane, pri čemer mali proizvajalci od tega denarja nimajo ničesar. Skrajni čas je, da ukrepamo v zvezi s tem.

Predvideni ukrepi s svojimi dolgoročnimi učinki ne smejo biti posledica začasnih razmer na trgu. Zato sem glasoval proti poročilu gospe Jeggle o dodatnem povečanju mlečnih kvot.

  Athanasios Pafilis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Ureditev trga mleka služi monopolnim podjetjem v sektorju, ki nadzorujejo večino trga in ki so začeli zagovarjati njegovo popolno liberalizacijo, da bi povečali svoje dobičke.

Predlog Komisije za politiko „nežnega pristanka“ in letno povečanje kvot za 2 % do leta 2014, ko bo veljavna ureditev potekla, pomenita še manj pošteno porazdelitev kvot med državami članicami. Predlog bi postopoma uničil mala in srednja podjetja, ki se ukvarjajo z živinorejo in borijo za preživetje, zlasti zaradi pretirano visokih cen krme.

Odločno nasprotujemo liberalizaciji trga v sektorju mleka. Menimo, da je nelinearno povečanje nacionalnih kvot bistveno, da se državam članicam s tradicionalno nezadostno proizvodno kvoto dodeli dodatno povečanje. To velja za Grčijo, kjer proizvodnja zajema le 50 % domače porabe.

Podpiramo živinorejce, ki zahtevajo neposredne ukrepe podpore za mala in srednja podjetja, predvsem na gorskih, otoških ter drugih problematičnih območjih, saj trenutne razmere povzročajo opustitev kmetijske in živinorejske dejavnosti.

  Ole Christensen, Dan Jřrgensen, Poul Nyrup Rasmussen, Christel Schaldemose in Britta Thomsen (PSE), v pisni obliki. − (DA) Danski poslanci skupine socialdemokratov v Evropskem parlamentu smo glasovali proti poročilu o „sistematskem“ pregledu skupne kmetijske politike, ker nasprotuje izboljšanju sistema navzkrižne skladnosti in prenosu sredstev iz neposredne podpore v razvoj podeželja, kot je predlagala Komisija.

Menimo, da je treba zlasti iz okoljskih razlogov uvesti obvezno modulacijo v višini 20 % in okrepiti sistem navzkrižne skladnosti.

  Carl Schlyter (Verts/ALE), v pisni obliki. − (SV) Glasujem proti temu poročilu, ker menim, da bi bilo treba povečanje kvot dodeliti proizvajalcem organskega mleka. Predlagano povečanje bo koristilo le velikim proizvajalcem na račun malih proizvajalcev.

  Brian Simpson (PSE), v pisni obliki. − V imenu poslancev skupine britanskih laburistov želim razložiti, kako smo glasovali v zvezi s tem poročilom.

Odločno podpiramo predlog Komisije v zvezi s povečanjem mlečnih kvot za 2 % za leto 2008/2009, kar bi evropskim kmetom omogočilo, da se odzovejo na povečano tržno povpraševanje. V EU imamo kmete, ki so se zelo sposobni odzvati na povečano svetovno povpraševanje po mleku, zato bi bilo nesprejemljivo, če bi jim preprečevali, da izkoristijo ugodne razmere na trgu.

Vendar nismo zadovoljni s tem, da Parlament podpira prostovoljno in ne obvezno povečanje mlečnih kvot za 2 %. Menim, da bo povečanje za 2 % proizvajalcem mleka omogočilo večjo proizvodnjo, kar bo prispevalo k prehodu na večjo tržno usmerjenost. To je v skladu z nežnim pristankom pred ukinitvijo sistema mlečnih kvot leta 2015, kot je predvideno v sistematskem pregledu skupne kmetijske politike.

Sicer razumem, da veliko držav ne izpolnjuje trenutnih dodeljenih kvot, vključno z Združenim kraljestvom, vendar odločno menim, da moramo v skladu z ukinitvijo mlečnih kvot leta 2015 doseči, da se kmetje navadijo na možnost večje proizvodnje.

(Obrazložitev glasovanja skrajšana v skladu s členom 163(1) Poslovnika.)

  Marek Siwiec (PSE), v pisni obliki. − Podpiram stališče, da je treba trg mleka EU odprti hitreje, kot je bilo načrtovano v obstoječem osnutku predloga, zato sem glasoval za povečanje mlečnih kvot, čeprav povečanje za 5 %, ki ga je zahtevala Poljska, na plenarnem zasedanju ni bilo predstavljeno. Večina poslancev Evropskega parlamenta tega predloga ni podprla.

Zaradi omejevalnih mlečnih kvot bi se lahko Poljska v petih do sedmih letih spremenila iz neto izvoznice mlečnih proizvodov v neto uvoznico.

EU je Poljski dodelila največjo kvoto med vsemi 10 državami pristopnicami, saj je bila Poljska ob pristopu k EU maja 2004 četrta največja proizvajalka mleka v EU. Vendar je kvota za Poljsko v primerjavi s tremi največjimi proizvajalci mleka, in sicer Nemčijo, Francijo ter Veliko Britanijo, majhna.

Kvote predstavljajo zapuščino iz preteklosti, ko so v Evropi mleko proizvajali v izobilju, zato je morala EU zajeziti cene.

Povečanje mlečnih kvot se lahko obravnava kot začetek postopne odprave kvot, saj bo sistem mlečnih kvot leta 2015 ukinjen.

  Ewa Tomaszewska (UEN), v pisni obliki. − (PL) Glasovala sem za sprejetje predlogov sprememb od 18 do 21, tj. sklop 1. To sem storila zaradi pomanjkanja mleka za domačo porabo in izvoz v evropske države, kar povzroča podhranjenost otrok iz revnejših družin in zmanjšanje izvoznih možnosti za države članice. Čeprav so bili predlogi sprememb zavrnjeni, sem glasovala za sprejetje celotnega dokumenta, ker je povečanje mlečnih kvot za 2 % pravilen, vendar nezadosten ukrep. Veliko koristneje bi bilo povečati kvote za 3 % in jih nato v celoti odpraviti, k čemur je naš parlament med razpravami že večkrat pozival. Vendar je povečanje kvot, čeprav le za 2 %, še vedno bolje od neukrepanja.

– Poročilo: Lutz Goepel (A6-0047/2008)

  Alessandro Battilocchio (PSE), v pisni obliki. − (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, v čast delu, ki ga je v odboru za kmetijstvo in razvoj podeželja opravila delegacija socialdemokratov, sem glasoval za poročilo gospoda Goepla o sistematskem pregledu skupne kmetijske politike. Delegacija je dosegla pozitivne rezultate v zvezi z vprašanji, ki so vedno bila zelo pomembna za razvoj kmetijstva v Evropski uniji.

Rezultati bi lahko bili boljši, vendar zahvaljujoč gospodu Capoulasu Santosu ter drugim kolegom iz odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja, ki so si prizadevali za soglasje ter v nekaterih primerih zanemarili lastne nacionalne interese, upamo, da bo v naslednji fazi, tj. v zakonodajnem paketu, ki bo razkrit maja in pregledan v okviru francoskega predsedstva, mogoče doseči veliko bolj ambiciozne rezultate. Moramo biti bolj ambiciozni, zlasti glede pravičnejše prerazporeditve pomoči, večje preglednosti, boljše politike za razvoj podeželja, učinkovite varnostne mreže za obvladovanje tveganja v primeru naravnih nesreč ter vloge in prispevka kmetijstva v zvezi z bojem proti podnebnim spremembam ter biogorivi.

Rezultat današnjega zasedanja omogoča Evropskemu parlamentu, da izvede obsežnejšo razpravo o prihodnosti skupne kmetijske politike, ki se mora prilagoditi družbenim in gospodarskim spremembam, pri čemer mora biti eden od stebrov Evrope še naprej.

  Bernadette Bourzai (PSE), v pisni obliki. – (FR) Parlamentu je bilo pomembno, da predloži svoje mnenje o splošnih smernicah za prihodnji sistematski pregled.

Skupina socialdemokratov v Evropskem parlamentu je prejela podporo v zvezi s številnimi pomembnimi vprašanji, kot so na primer kritika ločevanja pomoči (za živinorejo in majhne pridelke), cilji skupne kmetijske politike glede varnosti živil, ohranitev ekosistemov, posodobitev zemljišča, učinek prerazporeditve degresivne zamejitve in modulacije, varnostne mreže, priznavanje vloge medstrokovnih združenj, prispevek kmetijstva k boju proti podnebnim spremembam itd.

Vendar sem za razliko od skupine PSE podprla naslednje točke:

– delno ločitev neposredne pomoči je treba ohranjati za premije na glavo živine, vendar je treba poskrbeti, da to ne vključuje le intenzivne ali obsežne živinoreje (odstavka 26 in 32);

– pretekla poraba ne more biti merilo za prizadevanja določenih kmetov v zvezi z izpolnjevanjem zahtev visokih okoljskih standardov (odstavek 16);

– ohranitev progresivne zamejitve neposredne pomoči, kar bi omogočalo pravičnejšo porazdelitev sredstev skupne kmetijske politike (odstavek 67);

– kritika raziskav gensko spremenjenih organizmov; opozorilo, da je nemogoče izvajati ukrepe o sožitju; podpora previdnostnemu načelu (predlog spremembe 30);

– zavrnitev ukinitve mlečnih kvot leta 2015 (odstavek 76).

  Colm Burke, Avril Doyle, Jim Higgins, Mairead McGuinness in Gay Mitchell (PPE-DE), v pisni obliki. − Podpiramo splošno prizadevanje v tem poročilu o sistematskem pregledu skupne kmetijske politike. Vendar je pomembno poudariti, da je treba upoštevati posebne razmere na Irskem, ki je od proizvodnje popolnoma ločila vsa neposredna plačila. Poleg tega je treba zlasti upoštevati obveznosti do vseh kmetov, določene v reformah agende 2000, v zvezi z zmanjšanjem birokracije. Zaenkrat rezultati niso povsem pozitivni.

Kar zadeva vprašanje ohranitve plačil proizvajalcem, ne podpiramo prehoda na pavšalno stopnjo na površino pri neposrednih plačilih. Kmetje računajo na to, da bo trenutni sistem veljal do leta 2013. Poleg tega ukrepi v zvezi s povečanjem modulacije in večjega odvzema neposrednih plačil od proizvajalcev niso dobrodošli. Pozdravili bi izjemno povečanje mlečnih kvot, vendar smo v skladu z našim stališčem glede poročila gospe Jeggle sprejeli soglasno mnenje o povečanju za 2 % za naslednje tržno leto.

Vendar bi bilo dolgoročno gledano kmetijstvo EU najbolj ogroženo v primeru slabega rezultata pogajanj STO. Takšnemu rezultatu se je treba izogniti.

  Edite Estrela (PSE), v pisni obliki. − (PT) Glasovala sem za poročilo gospoda Goepla o sistematskem pregledu skupne kmetijske politike, ker poziva k bistvenim ukrepom za podporo razvoja kmetijstva, enega on največjih sektorjev v Evropski uniji.

V zvezi s tem poudarjam argumente iz poročila, da je treba omogočiti sredstva za ohranitev mlečne industrije v regijah, kot so Azorski otoki. Poleg tega poudarjam bistveno prizadevanje gospoda Capoulasa Santosa in pomemben prispevek njegovih predlogov sprememb.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. − (PT) Kritika iz te resolucije na račun predloga Komisije je neustrezna, čeprav vključuje dva od številnih predlogov, ki smo jih tudi sami predložili. Vendar je splošen pristop te resolucije negativen, zlasti zato, ker vztraja pri ločevanju subvencij za proizvodnjo, saj Komisijo poziva k hitrejši uveljavitvi politike ločevanja pomoči. Vendar so izkušnje pokazale, da ima ločevanje neposredne pomoči od kmetijske proizvodnje negativne učinke, zato smo glasovali proti predlogu resolucije.

Vendar podpiramo to, da poročilo zavrača kakršno koli ponovno nacionalizacijo skupne kmetijske politike in poziva k ukrepom za prestrukturiranje in krepitev ključnih kmetijskih področij (kot so mlečni sektor, govedoreja in ovčereja). Poleg tega smo zadovoljni, da so bili naši predlogi v zvezi s tem, da mora Evropska komisija v okviru pogajanj STO upoštevati posebne značilnosti kmetijske proizvodnje kot sektorja za proizvodnjo živil ter strukturnega elementa za ozemeljsko ravnovesje, ohranjanje okolja in varovanje ustreznih ravni varnosti živil, sprejeti.

Pozitivno se nam zdi tudi sprejetje našega poziva Komisiji in državam članicam, da sprejmejo potrebne ukrepe za preprečevanje špekulativnih dejavnosti, osvojitve trga živilskih proizvodov ter združevanja živilskih podjetij v kartele.

  Christofer Fjellner (PPE-DE), v pisni obliki. − (SV) S trenutnim sistematskim pregledom skupne kmetijske politike se Komisiji in Evropskemu parlamentu ponuja možnost, da sprejmejo ambiciozne in odločne ukrepe za nadzor nadaljnjega razvoja politike. Pomembno je, da je razvoj reforme skupne kmetijske politike še naprej tržno usmerjen, s čimer bo izbira za potrošnika glavni dejavnik pri proizvodnih odločitvah kmetov, pri čemer je obenem treba zmanjšati skupne stroške kmetijske politike. Trenutno znatno povečanje svetovnega povpraševanja po kmetijskih proizvodih omogoča ugodno okolje za pospeševanje deregulacije kmetijske politike.

Naša delegacija obžaluje dejstvo, da Komisija in Evropski parlament te priložnosti nista izkoristila. Zato smo glasovali proti poročilu.

  Glyn Ford (PSE), v pisni obliki. − Vzdržal sem se končnega glasovanja o tem poročilu. Čeprav vsebuje veliko pozitivnih elementov, ni dovolj temeljito. Vsakršna reforma skupne kmetijske politike mora najprej zmanjšati subvencije in povečati vlogo trga v kmetijstvu. Poleg tega mora biti usmerjena v spodbujanje širšega podeželskega gospodarstva in se ne sme osredotočati le na kmetovanje. Končno, spodbujati mora kakovost hrane in ne sme dajati prednost količini. Le na podlagi tega lahko oblikujemo skupno kmetijsko politiko, ki izpolnjuje potrebe in zahteve novega tisočletja.

  Duarte Freitas (PPE-DE), v pisni obliki. − (PT) Razen vprašanja mlečnih kvot menim, da je predlog Komisije zelo ustrezen. Poročilo gospoda Goepla ta predlog v številnih vidikih še izboljša, čeprav vsebuje nekatere predloge sprememb, s katerimi se ne strinjam.

Sicer podpiram predlog Komisije o zamejitvi subvencij, ker so ob upoštevanju vedno večjega pritiska javnosti v zvezi s subvencijami za kmete in po pregledu zakonodaje v zvezi z varstvom tal, s katerim je sistem postal bolj jasen in pregleden, postala očitna nekatera neskladja. Zato je pomembno najti pravičen način omejevanja ravni subvencij, ki jih prejemajo veliki kmetje.

Vendar menim, da se velikih regionalnih razlik, ki obstajajo v evropskem kmetijstvu, ne da odpraviti tako, da denar iz modulacije ohranjamo v zadevnih regijah.

Kar zadeva mlečne kvote, nasprotujem povečanju za 2 % leta 2008 in zmanjšanju kazni, ker menim, da bo s temi ukrepi sistem mlečnih kvot ukinjen pred letom 2015, kar bo škodilo najbolj ranljivim regijam, ki so odvisne od proizvodnje mleka, ter vsem kmetom iz teh regij, ki so zaman vlagali v ta sektor.

Iz vseh teh razlogov sem se glasovanja vzdržal.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) Sistematski pregled skupne kmetijske politike, ki ga je vzpostavila Komisija, sploh ni pregled, ampak nepriznana nova reforma. Poleg tega je to še en korak v smeri gospodarske reorganizacije sveta, za katero si Bruselj po vzoru Washingtona prizadeva že več let; v skladu s tem naj bi v južnih državah in ZDA prevladovalo kmetijstvo, na severu pa storitve in industrija ter huda konkurenca med razvijajočimi državami.

Evropsko kmetijstvo se bo preprosto žrtvovalo in bo kmalu prepuščeno tržnim silam, s čimer bo postalo nepošten trg, ki je nemočen pred uvozi in nima dostopa do izvoznih trgov.

Kmetijstvo je edinstven sektor. Ker ljudem zagotavlja vir hrane, se mora obravnavati v okviru nacionalne neodvisnosti in suverenosti. Kakovost živil vpliva na zdravje ljudi. Obdelovanje zemlje je sicer proizvodna dejavnost, vendar vpliva na načrtovanje uporabe zemljišč, biološko raznovrstnost, upravljanje vodnih virov, organizacijo in prebivalstvo podeželskih območij itd.

Odprava vseh proaktivnih kmetijskih politik ni le zločin, ampak tudi velika napaka. Obžalovanja vredno je, da poročevalec kljub nekaterim pozitivnim elementom ni podvomil v to logiko.

  Hélène Goudin in Nils Lundgren (IND/DEM), v pisni obliki. − (SV) Na Švedskem sta stara in sedanja vlada podprli prihodnji sistematski pregled dolgoročnega proračuna EU in skupne kmetijske politike za naslednjih nekaj let, ker pričakujeta, da bo s tem prišlo do znatnih sprememb in reform.

Zdaj pa vidimo, da je federalistična večina v Evropskem parlamentu mnenja, da so se voditelji držav ali vlad leta 2002 zavezali, da se finančna sredstva za prvi steber kmetijske politike ohranijo v celoti na enaki ravni do leta 2013, in da je treba to zavezo spoštovati.

Kako si je mogoče sporazum iz leta 2002 razlagati na tako različne načine? Krščanskodemokratska konzervativna večina in socialdemokratska večina v Evropskem parlamentu menita, da je treba reforme izvesti le po letu 2013. Švedski socialdemokrati in Zveza za Švedsko so švedskim volivcem dejali, da bodo reforme uvedene neposredno v dolgoročnem proračunu na podlagi sistematskega pregleda leta 2008/2009.

Kater stran si sporazum iz leta 2002 razlaga pravilno?

Stranka Junijske liste je v celoti mnenja, da je treba reforme skupne kmetijske politike in zmanjšanje stroškov te politike v proračunu EU uvesti neposredno po opravljenem sistematskem pregledu. Vse druge rešitve bi pomenile izdajo volivcev iz šestih držav članic, ki leta 2005 niso želele razširiti dolgoročnega proračuna EU.

  Françoise Grossetęte (PPE-DE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za to poročilo, v katerem je zlasti priporočeno upoštevanje posebnih značilnosti regij s težavnimi in občutljivimi področji, kot je živinoreja, ter poenostavitev pravil za kmete.

Cilj tega poročila je izboljšanje delovanja skupne kmetijske politike na podlagi izkušenj, pridobljenih leta 2003, ter prilagoditev te politike novim izzivom in možnostim, predstavljenim leta 2008 v Evropski uniji s 27 državami članicami.

V poročilu je navedeno, da bo neposredna pomoč še vedno potrebna po letu 2013, in sicer ne le v primeru težav na trgih, ampak tudi kot nadomestilo za storitve, ki jih kmetje ponujajo družbi, ter za zelo visoke standarde v zvezi z okoljem, zdravjem in dobrim počutjem živali, ki jih morajo izpolnjevati.

V zvezi z obvladovanjem tveganja mora Komisija v tem poročilu Parlamenta razbrati sporočilo o prihodnji reformi skupne kmetijske politike.

Nujno je treba vzpostaviti sheme zasebnega ali mešanega zavarovanja z javno finančno podporo, s čimer se bodo zagotovili enaki konkurenčni pogoji za države članice. Komisija mora v prihodnosti preučiti uvedbo evropskega sistema pozavarovanja za nesreče, povezane s podnebjem ali okoljem, pri čemer bi morali biti ukrepi za preprečevanje tveganja financirani iz prvega stebra (podpora za kmetijske trge).

  Marian Harkin (ALDE), v pisni obliki. − Odločno podpiram mnenje, da moramo zagotoviti ustrezno financiranje razvoja podeželja, saj je veliko ljudi, ki živijo na podeželskih območjih, le posredno ali delno povezanih s kmetijstvom; za zagotovitev uravnoteženega regionalnega razvoja moramo zagotoviti ravnovesje med razvojem mest in podeželja. Vendar to ne sme biti doseženo na račun prvega stebra. Razvoj podeželskih območij je sam po sebi velik cilj, zato ga s tem, da se zanašamo na modulirana sredstva, ne smemo omejevati.

  Ian Hudghton (Verts/ALE), v pisni obliki. − Glasoval sem za uspešni predlog spremembe 29, ki Komisijo in države članice poziva, da sprejmejo ukrepe za preprečevanje osvojitve trga živilskih proizvodov in združevanja živilskih podjetij v kartele, pri čemer upam, da bodo sprejeti nekateri ukrepi, ki bodo supermarketom preprečili, da proizvajalcem hrane vsiljujejo gospodarsko netrajnostne cene za njihove proizvode. Podprl sem tudi predlog spremembe 30, ki poziva k večjim omejitvam gensko spremenjenih pridelkov, saj je sožitje med gensko spremenjenimi ter konvencionalnimi in/ali organskimi pridelki nemogoče, ter k umiku gensko spremenjenih pridelkov, ki so jih nekatere države članice že uvedle. Dosedanje javnomnenjske raziskave so pokazale, da takšne ukrepe javnost očitno podpira.

  Astrid Lulling (PPE-DE), v pisni obliki. − (DE) Da bi preprečili pomanjkanje in previsoke cene visokokakovostne hrane v Evropi, mora veliko ljudi razumeti, da kmetijstvo v EU mora biti konkurenčno, in sicer tudi na mednarodni ravni, ter trajnostno, večnamensko in obsežno.

Še vedno potrebujemo skupno kmetijsko politiko, ki mora zagotoviti zanesljivost, predvidljivost in stabilnost kmetijstva v prihodnosti.

Kompromis, o katerem danes glasujemo, je rezultat izjemnega dela našega poročevalca Lutza Goepla. Vendar s tem kompromisom nisem povsem zadovoljen, zlasti zato, ker je predlagana modulacija v višini več kot 10 000 EUR, čeprav očitno gre le za 1 %, za kmete v moji državi previsoka. Dejstvo, da bodo ta sredstva povrnjena regijam, iz katerih izhajajo, je za posamezne kmete slaba tolažba. Predstavljajte si, kako bi bilo, če bi zmanjšali plače zaposlenim, na primer v javnem sektorju.

Predlogi v zvezi z varnostno mrežo in sistemom obvladovanja tveganja v primeru krize so dobrodošli.

Poleg tega je treba pojasniti, da člen 69 ni rešitev, čeprav je sprejemljiv v smislu večjega izkoriščanja teh zmogljivosti za financiranje ukrepov, ki bi bili usmerjeni v pomoč mladim kmetom, pogozdovanje in zgodnje letine.

Čeprav še nimamo pravice do soodločanja o kmetijski politiki, Komisijo opozarjam, da ne sme biti preveč vztrajna.

  David Martin (PSE), v pisni obliki. − Sistematski pregled skupne kmetijske politike bo postavil temelj za prihodnje reforme na tem področju, vendar se z reformo iz poročila Lutza Goepla povsem ne strinjam. Cilj sistematskega pregleda mora biti vzpostavitev tržno usmerjenega sektorja, ki si prizadeva za trajnost podeželja in okolja. Trenutna skupna kmetijska politika spodbuja protekcionizem in subvencije, ki izkrivljajo trg, zato se je od tega treba odmakniti. Poleg tega mora politika spodbujati tretje države, zlasti države v razvoju, da z nami trgujejo. V skladu s temi težavami sem tudi glasoval.

  Dimitrios Papadimoulis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Za uspeh pregleda skupne kmetijske politike so potrebne različne prednostne naloge in seveda tudi večja sredstva. Opuščanje kmetijskih zemljišč in zmanjšanje proizvodnje povzročata propad podeželja ter razvrednotenje vloge primarnega sektorja v družbenem in gospodarskem okviru. Pozivamo k radikalnemu preoblikovanju skupne kmetijske politike. Sprejeti je treba ukrepe za pomoč malim in srednjim kmetom, da nadaljujejo s proizvodnjo. Ohraniti je treba podeželsko prebivalstvo, raznolikost, varstvo okolja in zdravje ljudi. Pozivamo k skupni politiki kmetijskega zavarovanja pred vsemi okoliščinami in ne le tistimi, ki so povezane s podnebjem, hrano in nestabilnostjo trga. Nasprotujemo prednostni nalogi glede usklajevanja kmetijskih politik s cilji in pogajanji STO. Pozivamo k kmetijski politiki, ki zagotavlja visokokakovostno in poceni hrano za vse, zato glasujem proti temu poročilu.

  Luís Queiró (PPE-DE), v pisni obliki. − (PT) Vse politike morajo biti ustrezne glede na potrebo in jo morajo učinkovito izpolnjevati. Glede na trenutno situacijo v zvezi s kmetijskimi trgi, vzorci porabe, okoljskimi zahtevami in bodočimi trendi je treba ponovno razmisliti in reformirati predpostavke, koncepte in predpise skupne kmetijske politike. Osrednja os teh reform mora vključevati določene ključne ideje, kot so pomembnost preživetja podeželskega sveta, potreba po preprečitvi izginjanja evropskega kmetijstva, dohodki kmetovalcev, potreba po vključevanju mladih podjetnikov ter kreativnih modelov proizvodnje in upravljanja na ta trg ter prav tako interesi potrošnikov, ki kljub temu, da smo potrošniki vsi, niso dovolj dosledno predstavljeni.

Kljub takojšnji škodi, ki jo v določenih sektorjih družbe razvitih gospodarstev in gospodarstev v razvoju splošen upad v zvezi s cenami v kmetijstvu lahko povzroči, bodo te reforme imele veliko prednosti (v državah s pospešenim razvojem se bo potrošnja takoj povečala) in možne ugodnosti, ki jih je treba upoštevati. Upam, da bodo institucije EU in nacionalne vlade sprejele tak pristop.

  Olle Schmidt (ALDE), v pisni obliki. − (SV) Privrženec EU mora razložiti (če ne braniti) dve stvari, ko doma govori o svojem delu v EU. Ena je nenehno potovanje v Strasbourg in nazaj. Druga je vprašanje glede subvencij v kmetijstvu. V obeh primerih je nemogoče zagovarjati in pojasniti sedanji sistem. Ni dobrih razlogov, zaradi katerih bi potovali v Strasbourg. Prav tako ni razlogov, zaradi katerih bi evropski davkoplačevalci morali subvencionirati britansko kraljevo družino, ki ima trenutno največ koristi od tega sistema, medtem ko so afriški pridelovalci izključeni.

Poročilo Goepela je sprejelo popolnoma napačen pristop, zato sem glasoval proti. To sem storil zato, ker menim, da namen poročila ni dober: več neposredne podpore, manj reform, manj tržne usmerjenosti. Komisija je v zvezi s prehodom na posodobljen sistem podpore kmetijstvu precej napredovala. Žal Parlament očitno želi nazadovati.

  Brian Simpson (PSE), v pisni obliki. − V imenu poslancev britanskih laburistov želim pojasniti razloge, zaradi katerih smo v zvezi s tem pomembnim poročilom glasovali tako, kot smo.

Predvsem smo mnenja, da je potreben temeljit pregled SKP, saj se bomo tako lahko oddaljili od neposrednih plačil kmetovalcem in se približali sistemu, ki spodbuja subvencioniranje podeželja. Glede na to želimo ločevanje neposrednih plačil vendar razumemo, da imajo mnoge države članice s tem težave.

Zame je ključnega pomena to, da reforma SKP ne bo obravnavana kot vprašanje velikih kmetij proti malim kmetijam. Morala bi biti vprašanje učinkovitosti proti neučinkovitosti.

Zato bomo jaz in britanska laburistična delegacija glasovali za spremembe v korist povečanju financiranja razvoja podeželja, za odprtje trgovine z državami v razvoju ter proti spremembam, ki želijo uvesti zaščitne ukrepe za kmetovalce EU. Želeli bi, da Komisija predlaga odpravo padajočega zamejevanja in naslovi vprašanja neposrednih plačil na bolj radikalen način.

Ne bomo glasovali proti poročilu ampak se bomo vzdržali, saj upamo, da bo Parlament priznal potrebo po radikalni reformi, ko bodo predloženi zakonodajni predlogi.

(Skrajšano v skladu s členom 163(1) Poslovnika.)

  Catherine Stihler (PSE), v pisni obliki. − Potreba po reformi SKP mora biti stalna. Žal poročilo Parlamenta ni dovolj ambiciozno.

  Daniel Strož (GUE/NGL), v pisni obliki. − (CS) Glede poročila gospoda Lutza Goepla o sistematskem pregledu skupne kmetijske politike kot eden od predstavnikov Češke republike v Evropskem parlamentu čutim dolžnost, da nujno pritegnem pozornost na sledeča dejstva. Predlog Komisije za revizijo skupne kmetijske politike bi se moral odražati v zakonodajnem besedilu, ki ga bosta Svet in Evropski parlament oblikovala najkasneje maja 2008. Češka republika v celoti podpira evropsko kmetijstvo, ki je dinamično in osredotočeno na trajnostni razvoj kmetovanja in živilske industrije, katerega prednostne naloge so zagotovitev varnosti živil in energetske varnosti. Spreminjanje in postopno zmanjševanje neposrednih plačil sta za Češko republiko najbolj pomembna ukrepa med tistimi, v zvezi s katerimi se bo razpravljalo med pregledovanjem SKP.

Ukrep kot je postopno zmanjševanje, tj. zmanjševanje neposrednih plačil glede na velikost kmetije, bi imel selektiven učinek le na nekatere države članice in negativne posledice na konkurenčnost kmetijskega sektorja v državah, kot je Češka republika. Hkrati bi ti ukrepi privedli do organizacijske razdružitve kmetij. Zlasti zato je Češki republiki težko sprejeti trenutni predlog za spreminjanje in postopno zmanjševanje ter menim, da ni tako le v Češki republiki.

  Marianne Thyssen (PPE-DE), v pisni obliki. − (NL) V lizbonski pogodbi pet ciljev v zvezi s SKP glede na trenutno Pogodbo ostaja nespremenjenih. Pogodba med drugim določa, da morajo biti zagotovljene primerne cene. Za potrošnike je ta cilj zdaj bolj pomemben kot kadar koli prej.

Druga težava je učinkovitost trenutne evropske kmetijske politike. Navsezadnje se moramo zavedati tudi negativne strani trenutne SKP: kmetovalcem mora biti omogočeno, da si prislužijo dohodek vendar morajo delati tudi učinkovito, da bodo tako mladi nadaljevali z delom na področju kmetijstva.

Pogosto sem ponavljala besede gospe Fischer Boel, komisarke za kmetijstvo in razvoj podeželja, ki pravi, da ni potrebe po bolezni, da se tako opravi zdravstveni pregled. Moramo si upati zastaviti vprašanje, ali je trenutna kmetijska politika prilagojena razvoju (svetovnega) trga in potrebam EU27. Nadalje je razprava glede sistematskega pregleda priložnost, da kmetijska politika ostane odgovorna javnemu mnenju.

Dame in gospodje, evropski državljani pričakujejo varnost preskrbe s hrano, varnost živil in delež v zvezi s samostojnostjo glede živil. S tem samoiniciativnim poročilom Parlament polaga karte na mizo in Komisiji zagotavlja zanesljivo besedilo.

  Georgios Toussas (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Predlogi za sistematski pregled SKP predstavljajo nov napad na manjše in srednje velike kmetije.

Manjše in srednje velike kmetije čutijo posledice rezultatov revizije SKP iz leta 2003: brezposelnost se je povečala, ker so manjša in srednje velika kmetijska gospodarstva izginila.

V Grčiji je pridelovanje tobaka upadlo za 70 %, vsako drugo tovarno sladkorja so zaprli, kmetijski dohodki se manjšajo in vinogradi se bodo pričeli krčiti.

Novi predlogi Komisije ločujejo pomoč od proizvodnje in prenašajo vire neposredne pomoči za kmetovalce v drugi steber, v glavnem v korist poslovnežev. Predlogi popolnoma odpravljajo intervencijo in znižujejo kmetijske subvencije od leta 2009. To bo pospešilo zakupe manjših in srednje velikih kmetijskih gospodarstev.

Namen teh ukrepov je doseči večjo podporo lastnikov zemljišč in mednarodnih živilskih podjetij. Tako bodo zemljišča hitreje zgoščena, proizvodnja in trgovina s kmetijskimi proizvodi bo v rokah posameznikov ter temeljne neenakosti in nepravice SKP bodo postale resnejše (20 % kmetijskih gospodarstev prejme 80 % subvencij). Sklicevanja na to, da kmetijstvo prispeva k varovanju okolja so hinavska, saj izkoreninjenje tisočih manjših in srednje velikih kmetijskih gospodarstev prispeva k opustošenju regij, medtem ko bo uporaba pridelkov za biogoriva prispevala k povišanju cen živil.

Glasujemo proti predlogom EU za sistematski pregled SKP.

– Poročilo: Christa Klaß (A6-0031/2008)

  Edite Estrela (PSE), v pisni obliki. − (PT) Glasovala sem za poročilo gospe Klaß o položaju žensk na podeželskih območjih Evropske unije ker menim, da razvojne politike podeželja morajo upoštevati vprašanje enakosti spolov. Na tak način lahko pomagajo pri doseganju ciljev lizbonske strategije v zvezi z rastjo, izobraževanjem, zaposlovanjem in socialno kohezijo.

Menim, da imajo ženske pomembno vlogo pri pospeševanju lokalne in socialne rasti. Zato so predlogi za izboljšanje življenjskih pogojev za ženske na podeželju, kot na primer ustvarjanje infrastruktur za izobraževanje in usposabljanje na vseh stopnjah, spodbujanje enakega dostopa na trg dela, spodbujanje žensk pri podjetništvu ter razvijanje visokokakovostnih socialnih in zdravstvenih služb, ključnega pomena za trajnostni razvoj podeželja.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. − (PT) Pozdravljamo dejstvo, da so bile sprejete različne spremembe, ki izboljšujejo končno poročilo, vključno z enim od naših predlogov, ki poudarja potrebo po tem, da se delu žensk da največjo možno vrednost, tudi priseljenkam, ki niso članice družin, ki so lastnice kmetij, ampak zagotavljajo delovno silo na poljih in so še posebej prizadete zaradi diskriminacije v kmetijstvu. Zato smo glasovali za sprejetje poročila.

Vendar obžalujemo, da naši drugi predlogi glede položaja žensk na podeželskih območjih niso bili sprejeti. Na ta položaj močno vpliva splošno stanje kmetijstva in ženske trpijo posledice zaradi nepravičnih ukrepov SKP (skupne gospodarske politike), kar je privedlo do večjega opuščanja manjših in srednje velikih kmetijskih gospodarstev ter družinskih kmetij.

Zato še naprej poudarjamo potrebo po temeljitem pregledu SKP, pri čemer naj je prednostna naloga zaščita družinskega kmetijstva ter manjša in srednje velika kmetijska gospodarstva, da se tako podpre proizvodnja in zagotovijo dohodki.

  Genowefa Grabowska (PSE), v pisni obliki. − (PL) Medtem ko ne podcenjujemo pomembnosti mest in velikih somestij se moramo zavedati, da se večina evropskega socialnega in gospodarskega življenja odvija na podeželskih območjih. Zato z veseljem pozdravljam poročilo gospe Klaß o položaju žensk na podeželskih območjih. Naša razprava o tej temi je v primerni tesni povezavi s splošno razpravo, povezano s praznovanjem mednarodnega dneva žena.

Podpiram glavno idejo tega poročila, in sicer to, da razvoj podeželskih območij ne more temeljiti le samo na kmetijstvu. Kmetijska politika EU želi zagotoviti pravi trajnostni razvoj podeželskih območij in tako lokalnim prebivalcem, vključno z ženskami, nuditi dodatne možnosti za boljši razvoj njihovega potenciala. To vključuje tudi pomembnejšo vlogo žensk v življenju lokalne skupnosti, njihovo vlogo pri ustvarjanju novih podjetij in vključevanje v razvoj storitvenega sektorja.

Zelo je treba poudariti, da so načelo urejanja, ki bi moralo prevladovati pri opredeljevanju delovanja podeželskih območij, enake možnosti med moškimi in ženskami. Eden od načinov za ocenjevanje tega je možen na ravni dostopa žensk do trga dela. Žal so kazalniki zaposlovanja žensk na podeželju najnižji, saj ženske, ki delajo na kmetijah, niso zmeraj štete kot del delovne sile. Te ženske imajo prav tako manj možnosti za plačane službe, kot ženske v mestih.

Ta neugoden položaj se lahko odpravi le s spremembo mentalitete lokalnega prebivalstva in z novimi finančnimi spodbudami, ki jih EU omogoča ravno za podeželja.

  Ian Hudghton (Verts/ALE), v pisni obliki. − Podprl sem poročilo gospe Klaß, ki se ukvarja z mnogimi pomembnimi vprašanji glede žensk na naših podeželskih območjih. Nizke plače, pomanjkanje storitev kot je varstvo otrok in socialna izključenost so vprašanja, ki so v podeželskih skupnostih prepogosta. Države članice morajo zagotoviti, da se ta vprašanja obravnavajo in da so življenjski pogoji v podeželskih skupnostih pošteni za vse naše državljane.

  Jörg Leichtfried (PSE), v pisni obliki. − (DE) Sem za ukrepe za pomoč ženskam na podeželskih območjih, ker je to območje zelo prizadeto zaradi brezposelnosti in posledično revščine ter možne socialne izključenosti.

Kot je v svojem poročilu omenila gospa Klaß, sta regionalna politika in razvoj teh pogosto prikrajšanih regij in njihovega prebivalstva med prednostnimi nalogami politike Evropske unije. Ker so pravice žensk do enakih možnosti oslabljene tudi v gospodarsko uspešnih regijah, je zagotovitev podpore ženskam v revnejših regijah in razvoj njihovih možnosti, da se vključijo v delovno življenje, ključnega pomena.

Še posebej bi rad poudaril trenutna nezadostna pravila v zvezi z zavarovalnim kritjem za pomoč zakoncem, večina katerih je žensk. Tukaj sta obvezna preobrat in učinkovita sprememba zakona. Pomanjkljivost pravnega statusa v zvezi s pravico do porodniškega in bolniškega dopusta, zlasti za samozaposlene ženske in zakonce, ki pomagajo pri izvajanju dejavnosti, je prav tako treba izboljšati.

  David Martin (PSE), v pisni obliki. − Pozdravljam poročilo Christe Klaß o položaju žensk na podeželskih območjih EU. V celoti podpiram cilj, da se zmanjšajo migracije žensk iz podeželskih con. Z uvajanjem ukrepov za to, da se vloga žensk v podeželskem sektorju prizna, varuje in spodbuja, bomo v takih območjih izboljšali enakost med moškimi in ženskami, spodbudili gospodarsko rast ter v sektorju podprli trajnostni razvoj. Glasoval sem za to poročilo.

  Véronique Mathieu (PPE-DE), v pisni obliki. – (FR) Enakost spolov na podeželskih območjih bi morala biti v večjem interesu EU. Položaj pravic žensk in njihovo mesto v podeželski družbi zahteva bistveno večjo odločnost držav članic in Komisije.

Na eni strani imajo ženske še posebej neugoden pravni status, če v kmetijskem sektorju delajo kot zakonec, ki pomaga pri izvajanju dejavnosti. Evropska komisija mora urediti to pravno neenakost, ki nekaterim evropskim ženskam onemogoča dostop do socialne varnosti, porodniškega in bolniškega dopusta ali pridobivanje pokojninskih pravic v primeru ločitve.

Na drugi strani obstaja nezadostna podpora za gospodarske pobude in ženske v podjetništvu. Države članice morajo na primer ponuditi gospodarske spodbude gospodarstvom, ki spreminjajo delo žensk in na bolj splošen način podpirajo razvoj infrastruktur in nove tehnologije v podeželskem okolju. Komisija mora bolj temeljito izpeljevati analize programov za spodbujanje razvoja podeželja iz stališča žensk.

Na podeželskih območjih živi 56 % prebivalstva EU. Svojo popolno podporo dajem poročilu gospe Klaß, saj ženske vsekakor lahko prispevajo svojo dinamičnost in kreativnost.

  Lydia Schenardi (NI), v pisni obliki. – (FR) O položaju žensk na podeželskih območjih se je že velikokrat razpravljalo na številnih mednarodnih konferencah o ženskah (1975, 1980, 1985 in 1995), o kmetijskih reformah in razvoju podeželja (1979) ter o prebivalstvu (1994) ter tudi znotraj Evropske komisije in Parlamenta. Kopičenje besedil je nesmiselno, saj so ugotovitve enake: povečanje „maskulinizacije“ podeželske populacije in nobenega napredka glede statusa zakoncev, ki pomagajo pri izvajanju kmetijskih dejavnosti.

Skrajni čas je, da se razvijejo strategije za omejevanje odseljevanja žensk iz podeželskih območij, zlasti kvalificiranih žensk. Prav tako je čas, da se upošteva razvoj širših svetovnih smernic, zlasti odpravljanje nadzora trgovine in financ ter privatizacija kmetijstva v strogo urejenem in kvotnem komercialnem sektorju.

Časi se spreminjajo, ne pa miselnost in navade, ki jim je v kmetijstvu prepogosto ljubša vloga ženske kot soupravljavke ali neplačane delavke, ki pogosto delajo v strogo družinskih gospodarstvih.

Poročilo predlaga spremembe tega statusa in zato bomo glasovali za sprejetje tega poročila.

– Poročilo: Csaba Sándor Tabajdi (A6-0034/2008)

  Bernadette Bourzai (PSE), v pisni obliki. – (FR) Rada bi čestitala gospodu Csaba Tabajdiju za njegovo odlično poročilo ter za raziskavo in povzetek, ki ju je tako uspešno izvedel.

Vendar sem glasovala proti odstavku 27:

„27. v povezavi s tem poudarja pomen zelene genske tehnologije in poziva k večjim prizadevanjem držav članic in Komisije za raziskave sodobnejših tehnologij na področju varstva semen in rastlin, da ne bo prišlo do konkurence med proizvodnjo bioplina in proizvodnjo visoko kakovostne hrane in da bo mogoče znatno povečati delež biomase na enoto površine;“

Menim, da bi biogoriva morali pridobivati v glavnem iz kmetijskih odpadkov. To ni vprašanje razvijanja semen genetsko spremenjenih organizmov in pesticidov za spodbujanje bolj intenzivne oblike kmetijstva. To bi škodovalo okolju in izničilo vse prednosti biogoriva. Kot kaže že naslov poročila, moramo predvsem spodbuditi trajnostno kmetijstvo.

Pristojna bom za vsa mnenja odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja o osnutku direktive o spodbujanju obnovljivih virov energije.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. − – (PT) To poročilo zajema nekaj pomembnih vprašanj in ugotovitev, ki jih podpiramo. Zlasti se strinjamo, da bi pred uporabo biomase morali uporabiti več odpadnih virov, ki imajo potencial za energijo in gospodarsko vrednost ter tako zmanjšali ali rešili resne okoljske probleme. Prav tako je dobro, da poročilo potrjuje dejstvo, ki ga je Evropska komisija ignorirala, tj. da ima bioplin več energetskega potenciala kot tekoča biogoriva.

Vendar menimo, da bi se določena vprašanja morala obravnavati podrobneje, zlasti razlika med bioplinom in zelo pomembnim biometanom, ki je nadgradnja bioplina. Jasno je treba določiti razliko med bioplinom in biometanom. Slednje je lahko in mora biti pridobljeno iz odpadne vode, sanitarnih deponij in industrijskih odpadkov ter seveda živalskih odpadkov. Švica in Švedska že proizvajata biometan in za distribucijo uporabljata mreže zemeljskega plina. Na območju Götenborga na jugu Švedske je v uporabi že okoli 4500 vozil, ki jih poganja izključno biometan. V ZDA je veliko proizvajalcev biometana, ki ga distribuirajo kot utekočinjeni biometan.

Zato poudarjamo potrebo, da Evropska komisija posveti vso pozornost in da prioriteto financiranju projektov v zvezi z biometanom v Evropi.

  Duarte Freitas (PPE-DE), v pisni obliki. − (PT) Poročilo Tabajdija poudarja potencial kmetijskega bioplina in predlaga sprejetje direktive o proizvodnji bioplina.

Glasoval sem za sprejetje Tabajdijevega poročila, saj menim, da ima uporaba bioplina dve ugodnosti: prvič, lahko prispeva k varnosti in trajnosti oskrbe EU z energijo, in drugič, kmetovalcem dopušča razvoj novih virov prihodka.

Prispevek bioplina pri doseganju ciljev, ki jih je pred kratkim postavila Komisija glede prispevka obnovljivih virov energije do leta 2020, je lahko še zlasti pomemben.

  Bogusław Liberadzki (PSE), v pisni obliki. − (PL) Glasoval sem za sprejetje poročila o trajnostnem kmetijstvu in bioplinu: potreba po spremembi zakonodaje EU (2007/2107(INI)).

Poročevalec, gospod Tabajdi, je pravilno izpostavil, da je čas za začetek izkoriščanja energetskega potenciala bioplina. Kot je nakazal, bi bioplin lahko nadomestil zemeljski plin.

Strinjam se z izjavo, da je v zvezi s proizvodnjo bioplina iz različnih virov treba spodbujati investicije iz sredstev EU, ki so za ta namen bila dodeljena za regionalni razvoj in razvoj podeželja.

  David Martin (PSE), v pisni obliki. − Kot je izpostavljeno v poročilu o trajnostnem kmetijstvu in bioplinu gospoda Tabajdija, obstaja velik potencial za bioplin, ki ga bo Evropa pričela izkoriščati. Podpiram zahtevo, da naj Komisija predloži koherentno politiko o bioplinu. Obstaja potreba po tem, da se po Evropi spodbudi oblikovanje politike o bioplinu, če želimo, da Evropa ustrezno spremeni svojo proizvodnjo energije. Uporaba bioplina nam daje možnost za povečanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov in za prispevanje k trajnostnemu gospodarstvu, kmetijstvu in razvoju podeželja. Zato podpiram priporočila poročila.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. − (DE) Obrati za pridobivanje bioplina, ki jih upravljajo mali kmetovalci, so razumna rešitev: tukaj se blato in drugi odpadki lahko izkoristijo za pridelavo bioplina preden se uporabijo kot gnojila visoke kakovosti ali se posušijo s krmo ter tako v obeh primerih zaključijo z ekoloških krogom.

Vendar se povečanje podpore za obrate za pridobivanje bioplina zavrne, da tako izloči možnost uporabe živil visoke vrednosti za pridobivanje goriva in energije. Velika podjetja od kmetovalcev v nobenem primeru ne smejo najeti kmetijskih površin, ki se uporabljajo za pridelavo hrane, za pridobivanje t.i. bioenergije in biogoriv, saj to lahko privede do položaja, v katerem bodo prevladovale monokulture, pesticidi in genetske tehnologije in bomo izgubili našo samozadostno sposobnost pridelave hrane.

Sprejmeta naj se optimiziranje obstoječih sistemov in uvajanje procesov za bolj učinkovito uporabo teh sistemov, druga vprašanja pa so problematična zaradi navedenih razlogov in zato sem glasoval proti sprejetju poročila.

  Andrzej Jan Szejna (PSE), v pisni obliki. − (PL) Glasoval sem za sprejetje poročila gospoda Tabajdija o trajnostnem kmetijstvu in bioplinu: potreba po spremembi zakonodaje EU.

Menim, da obstajajo pomembni gospodarski in okoljski razlogi za podporo predloga resolucije Evropskega parlamenta o trajnostnem kmetijstvu in bioplinu, zlasti ker bo ta tako povzročil potrebo po bolj natančni preučitvi zakonodaje Evropske unije.

To bi predstavljalo znaten napredek k dosegi ciljev, ki jih je postavila Evropska komisija v Beli knjigi v zvezi s povečanjem količine energije, pridobljene iz obnovljivih virov, tj. iz 6 % leta 1995 na 12 % do leta 2010.

Možnost pridobivanja bioplina iz naravnih materialov, kot je letni hlevski gnoj, še niso popolnoma izkoriščene. Če bi se proizvodnja takega bioplina povečala, bi to prispevalo k zmanjševanju emisij ogljikovega dioksida in pomagalo povečati konkurenčnost s tem, da bi kmetovalcem nudilo nov vir dohodka.

Zavedati se je treba, da je to eden od najcenejših virov toplotne energije. To bi bilo ključnega pomena pri pomoči državam članicam Unije, saj si prizadevajo za to, da bi postale manj odvisne od zalog zemeljskega plina.

Podpiram položaj socialdemokratske skupine v Evropskem parlamentu, ki poziva Evropsko komisijo naj ob prvi priložnosti strategijo nove proizvodnje bioplina vključi v kjotski mehanizem.

7. Popravki in namere glasovanja: gl. zapisnik

  Predsednik. Končali smo s popoldanskim delom. Seja je prekinjena. Ponovno se bo pričela ob 15.00 s slavnostno sejo ob petdeseti obletnici Evropskega parlamenta.

(Seja je bila prekinjena ob 13.05 in se je nadaljevala ob 15.00.)

PREDSEDUJOČI: PÖTTERING
Predsednik

8. Slavnostna seja – Praznovanje petdesete obletnice Evropskega parlamenta

(Kratek nastop Mladinskega orkestra Evropske unije pod vodstvom Pavla Kotle.)

  Predsednik. − To je bila čudovita predstava Mladinskega orkestra Evropske unije, ki ga je vodil Pavel Kotla. Najlepša hvala.

Gospe in gospodje, rad bi vas pozdravil tukaj v dvorani, da proslavimo 50. obletnico konstitutivnega zasedanja Evropske parlamentarne skupščine. Predlagam, da najprej z odobravanjem skupaj pozdravimo vse nekdanje predsednike, ki so danes z nami: Emilio Colombo, Lord Henry Plumb, Enrique Barón Crespo, Egon Klepsch, Klaus Hänsch, José Maria Gil Robles, Nicole Fontaine in Josep Borrell Fontelles. Dobrodošli, cenjeni nekdanji predsedniki Evropskega parlamenta.

(Dolgo ploskanje.)

Prav tako pozdravljam Janeza Janšo, predsednika Evropskega sveta in Joséja Manuela Durăo Barroso, predsednika Evropske komisije. Seveda ste, gospod Barroso, v tej dvorani znan obraz, vendar ste danes še posebej dobrodošli.

(Ploskanje.)

Še posebej mi je v veselje, da lahko v dvorani Evropskega parlamenta pozdravim Lluísa Mario de Puiga, predsednika Parlamentarne skupščine Sveta Evrope. Dobrodošli.

(Ploskanje.)

Z veseljem pozdravljam predsednike in govornike parlamentov iz Belgije, Hermana van Rompuya, Italije, Fausta Bertinottija in nizozemskega senata, Yvonne Timmerman-Buck, ki so nas skupaj z drugimi predstavniki parlamentov iz Bolgarije, Češke republike, Estonije, Francije, Nemčije, Madžarske, Irske, Latvije, Litve, Luksemburga, Poljske, Portugalske, Romunije, Slovaške, Slovenije in Združenega kraljestva danes združili v Evropskem parlamentu in tudi njih prav tako pozdravljam.

(Ploskanje.)

Pozdravljam predsednike drugih evropskih institucij: Sodišča Evropskih skupnosti, Petra Janna, predsednika prvega senata; predsednika Evropskega računskega sodišča, Vítorja Caldeira; predsednika Evropskega ekonomsko-socialnega odbora, Dimitrisa Dimitriadisa; odbora regij, Luca Van den Brandeja; in varuha človekovih pravic, Nikoforosa Diamandourosa. Dobrodošli v Evropskem parlamentu.

(Ploskanje.)

Z veseljem pozdravljam lokalne in regionalne predstavnike: županjo Strasbourga, Fabienne Keller, predsednika Alzaškega regionalnega sveta, Adriena Zellerja, predsednika Conseil Général du Bas-Rhin, Philippeja Richerta, in prefekta alzaške regije in Bas-Rhina, Jean-Marca Rebičre. Dobrodošli v Evropskem parlamentu.

(Ploskanje.)

Gospe in gospodje, na sedežu 146 sedi naša kolegica Astrid Lulling, ki je edina med nami bila članica Evropskega parlamenta še preden je bil neposredno izvoljen.

(Dolgo ploskanje.)

Pred skoraj natanko 50-imi leti, 19. marca 1958, se je enotna Skupščina treh evropskih institucij – Evropska gospodarska skupnost, Evropska skupnost za atomsko energijo in Evropska skupnost za premog in jeklo – prvič zbrala tukaj v Strasbourgu v t.i. „Maison de l'Europe“. Skupščina je vključevala „predstavnike narodov držav, združenih v Skupnosti“, kot je navedeno v rimski pogodbi, ki je pričela veljati nekaj tednov pred tem dogodkom.

Danes to obletnico praznujemo, ker smo v smislu kontinuitete neposredni nasledniki Parlamentarne Skupščine in njenih 142 originalnih poslancev.

Prvi predsednik enotne Skupščine je bil veliki Robert Schuman. V svojem nagovoru ob ustanovitvi je povedal, da bo Skupščina imela ključno vlogo v razvoju evropskega duha, za katerega je Skupščina bila in ostaja stroga preizkušnja. Menim, da to drži tudi danes. Hkrati je Robert Schuman svoje kolege na tistem konstitutivnem zasedanju, opozoril da bo delo parlamenta s 142 poslanci – takrat iz šestih držav – zahtevalo disciplino vseh in to je seveda danes s 785 poslanci iz 27 držav še bolj pomembno.

Ne dolgo po konstitutivnem zasedanju so naši predhodniki svojo institucijo poimenovali „Evropski parlament“, čeprav se sprva neuradno v prvi mandatni dobi v ustanovnih pogodbah Evropskih skupnosti ni pojavil. Šele štiri leta za tem, marca 1962, se je Parlamentarna skupščina poimenovala „Evropski parlament“.

Čeprav so ustanovne pogodbe Evropskih skupnosti navajale, da naj Skupščina pripravi predloge za splošne neposredne volitve v skladu z enotnim postopkom v vseh državah članicah in da naj Svet soglasno predloži primerne določbe, ki jih bo predlagal državam članicam za sprejetje v skladu z njihovimi zadevnimi ustavnimi zahtevami, je Svet leta 1976 – na podlagi priporočil Evropskega parlamenta iz 20. septembra 1976 – sprejel zakonodajni akt za izvajanje neposrednih in splošnih volitev v Evropski parlament.

Gospe in gospodje, Parlamentarna skupščina sprva sama po sebi ni imela nobene moči.

Naši predhodniki vedo, da bi razvijanje evropske parlamentarne dimenzije bil dolg proces in da bi to od njih in prihodnjih generacij zahtevalo jasno smer, predanost, strpnost in vztrajnost.

Sčasoma si je Evropski parlament zagotovil vse več moči in se vedno bolj zavedal svojih odgovornosti in področja delovanja ter menim, da lahko v imenu vseh prisotnih rečem, da je danes vreden svojega imena.

(Ploskanje.)

Danes smo predstavniki skoraj 500 milijonov državljanov Unije in odražamo različna stališča političnega spektra Evropske unije. Smo svobodno izvoljeni parlament Evropske unije, združeni s svojimi prizadevanji za doseganje najboljših in najbolj prepričljivih rešitev. Postali smo vase prepričan in pomemben udeleženec v evropski politiki.

Gospe in gospodje, zaradi tega imamo razloge za zadovoljstvo.

Ta proces se je pričel leta 1958 in na naši skupni poti k evropskemu združevanju je bilo veliko mejnikov. Evropska skupnost je leta 1971 dobila svoj proračun in od takrat ima Evropski parlament ključno vlogo pri sprejemanju zaporednih proračunov. Leta 1979 so potekale prve neposredne volitve v Evropski parlament. Leta 1986 je z Enotnim evropskim aktom ime „Evropski parlament“ začelo pravno veljati. S pričetkom veljavnosti Maastrichtske pogodbe pred petnajstimi leti je Evropskemu parlamentu končno bila dodeljena moč soodločanja na začetnih področjih politike Skupnosti in tako mu je bilo omogočeno, da prispeva pri oblikovanju zakonodaje in po potrebi postavljanju omejitev volji Sveta. Amsterdamska pogodba je te pravice do soodločanja še okrepila, lizbonska pogodba pa bo uvedla soodločanje kot pravilo pri oblikovanju evropske zakonodaje in se zato nanaša na „splošne zakonodajne postopke“.

Danes 785 poslancev prihaja iz 27 evropskih držav. Predstavljamo več kot 150 nacionalnih političnih strank, večina katerih se je združila, da tako oblikuje sedem parlamentarnih skupin. Smo zakonodajni in proračunski organ, na enakem položaju kot Svet. Izvajamo pregled nad Evropsko komisijo in volimo njenega predsednika ter Komisija ne more pričeti uradovati brez naše odobritve. Smo zagovornik primarnosti prava Skupnosti in smo predstavniki državljanov Evropske unije.

Pred tremi tedni smo sprejeli lizbonsko pogodbo, ki bo še bolj okrepila naše moči. V prihodnosti se bodo odločitve o pomembnih vprašanjih glede trenutne zaskrbljenosti državljanov Evropske unije lahko sprejemale le, če bo večina v Evropskem parlamentu dala soglasje. To se nanaša tudi na ključna vprašanja v zvezi s pravosodjem in notranjimi zadevami. Vendar to ni razlog za ravnodušje in vsekakor ni rezultat neizogibnega procesa. Za to smo se morali zelo boriti.

Rad bi se zahvalil vsem, ki so v zadnjih petih desetletjih in v času naših sposobnih predsednikov delali za krepitev parlamentarne dimenzije evropskega združevanja in so močno prispevali k temu procesu. Hvala poslancem Evropskega parlamenta, prejšnjim in sedanjim.

(Ploskanje.)

Jean Monnet je nekoč rekel, da nič ni mogoče brez ljudi in nič ni stalno brez institucij. Prav tako bi rad spomnil na Paul-Henri Spaaka, prvega predsednika enotne Skupščine Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ) – institucije, ki je predhodnica Evropskega parlamenta –, ki je s svojim poročilom po konferenci v Messini junija 1955 zelo prispeval k pripravi rimske pogodbe.

Pot k parlamentarni demokraciji v Evropski uniji je sledila logiki, ki nam je znana iz zgodovine evropskih nacionalnih držav. Ustvarili smo institucionalno ravnovesje med nacionalno in evropsko ravnijo, kar je velik uspeh in odraža sodelovanje različnih stopenj skupnih uprav v Evropi. Pomemben element tega ravnovesja je dobro sodelovanje Evropskega parlamenta z nacionalnimi parlamenti, kar nas še zlasti zadeva. Zelo me veseli, da so skoraj vsi nacionalni parlamenti držav članic Evropske unije poslali svoje visoko usposobljene predstavnike, da so danes z nami.

(Ploskanje.)

Prosil bi vas – poslance Evropskega parlamenta in poslance nacionalnih parlamentov –, da si v prihodnosti prizadevate za ohranitev tega sodelovanja.

Lizbonska pogodba in Listina o temeljnih pravicah odločilno prispevata k uresničevanju demokracije in parlamentarizma na vseh ravneh Evropske unije. Gospe in gospodje, lahko smo ponosni na našo konsistentno in nedvoumno podporo reformni pogodbi in Listini o temeljnih pravicah.

(Ploskanje.)

Potrebujemo kritično publiko in kritično spremljanje našega dela. Vendar smo tudi upravičeni do pravičnosti. Evropska unija je z vso svojo raznolikostjo bolj kompleksna kot katera koli druga svetovna skupnost. Medije, ki imajo pri naši komunikaciji z državljani ključno vlogo, bi prosil, da imajo to v mislih. Evropska unija se ne sme izrabljati kot krivec za napake na nacionalni ravni.

(Ploskanje.)

Eden od največjih uspehov evropske vizije zadnjih petdesetih let je uveljavljanje demokracije in svobode po Evropi. Estonija, Latvija, Litva, Poljska, Češka republika, Slovaška, Madžarska, Slovenija, Bolgarija, Romunija in ponovno združena Nemčija so danes članice Evropske unije, kar je dosežek, ki smo si ga lahko le želeli in ki se je uresničil še v našem času. Kot je zapisano v berlinski deklaraciji iz 25. marca 2007, smo se državljani Evropske unije zbrali zaradi koristi. To je razlog za veselje.

Glede na zadnjih petdeset let je pomembno, da se zazremo v prihodnost. Samokritično bi morali določiti tiste vidike evropske parlamentarne dimenzije, ki niso zadovoljivi.

Za razliko od nacionalnih parlamentov še vedno nimamo možnosti, da bi se v zvezi s proračunskim postopkom odločili glede povišanja naših finančnih virov.

Splošno ima parlamentarna vlada posledično parlamentarni nadzor vojske; vendar je skupna zunanja, varnostna in obrambna politika Evropske unije še vedno nepopolna in ne daje primerne povezave med nacionalnimi in evropskimi odgovornostmi.

Še vedno nimamo enotne volilne zakonodaje, kar pomeni, da še vedno nimamo pomembnih predpogojev za učinkovite evropske politične stranke, ki lahko kandidirajo v Evropski parlament z enotnimi seznami kandidatov.

Evropski parlament se je s strpnostjo, vztrajnostjo in dobro usmerjenostjo boril za zagotovitev svojega položaja v Evropi vse od prvega zasedanja Evropske parlamentarne skupščine ter tako mora in bo nadaljeval tudi v prihodnosti. Kot neposredno izvoljena nadnacionalna skupščina Evrope je Evropski parlament prikazan kot vzgled za podobna prizadevanja v drugih regijah sveta. To lahko vidimo, ko potujemo po drugih delih sveta.

Ko je Robert Schuman 19. marca 1958 postal prvi predsednik Evropske parlamentarne skupščine, bi bilo skoraj nemogoče predvideti ta pozitiven razvoj evropske parlamentarne dimenzije. Vendar je Robert Schuman imel vizijo. Govoril je o evropski ideji, za katero je trdil, da jo je treba obnoviti in to opisal kot 'la relance de l’idee européenne'. Kakšen vodilni motiv bi danes, po krizah v zvezi z neuspelo ustavno pogodbo, lahko bil primernejši za nalogo, ki je pred nami?

Robert Schuman je 19. marca 1958 v svojem kratkem nagovoru izrazil zaskrbljenost, da tehnokratski pogled na stvari lahko oslabi evropsko združevanje. To drži tudi danes. Robert Schuman je bil pri opisovanju možnosti, ki jih je Parlamentarna skupščina, kateri je predsedoval do leta 1960, imela na razpolago, realističen, skromen in jasen: „Nous désirons contribue“', je rekel, „ŕ créer un noyau de la structure européenne.“

Robert Schuman je kot predsednik Evropske parlamentarne skupščine svoj prvi nagovor končal z obljubo, da bo delal v smeri združitve našega kontinenta, združitve Evrope, v zvezi s katero je menil, da se mora videti kot skupnost vrednot, ki združuje svobodne narode našega kontinenta: „Ainsi seulement l’Europe réussira ŕ mettre en valeur le patrimoine total qui est commun ŕ tous les pays libres.“

Na tem bi rad gradil. Evropska unija je skupnost vrednot. Naše institucije ne predstavljajo konca, ampak so tukaj, da služijo našim vrednotam: dostojanstvu posameznika, človekovim pravicam, demokraciji, zakonom ter gospodarski in socialni blaginji. Služijo načelom solidarnosti in subsidiarnosti. Evropa pomeni medsebojno spoštovanje, spoštovanje naše raznolikosti, spoštovanje dostojanstva vseh držav članic, velikih in malih. Tega spoštovanja ni mogoče vsiliti, vendar je pomemben predpogoj za medsebojno razumevanje in skupne ukrepe. Spoštovanje evropske zakonodaje, ki nam omogoča, da naše spore rešujemo po mirni poti in dosegamo ravnovesje glede interesov na miren način, se mora neprestano obnavljati z nenapisanimi pravili, ki urejajo naše odnose v Evropi: premislek in medsebojno spoštovanje.

(Ploskanje.)

Želim vas spodbuditi in pozvati, da ne glede na političen spekter drug drugemu še naprej izkazujete to spoštovanje.

Če bo to medsebojno spoštovanje, ki ga zaznamuje strpnost do prepričanj drugih, zvestoba lastnim prepričanjem in pripravljenost za kompromise, uspešno bosta Evropska unija in Evropski parlament lahko vzgled za svetovni mir.

Naša evropska zapuščina se ohranja z mirom in enotnostjo naših narodov, ki se združujeta in tako oblikujeta Evropsko unijo. Robertu Schumanu in vsem poslancem prve Evropske parlamentarne skupščine izkazujemo spoštovanje s prizadevanjem za zvestobo njihovi zapuščini, z delom za odgovoren in odprt Evropski parlament, ki je blizu državljanom in ki je odločen, da po potrebi zagotavlja politično vodstvo. Če bomo tukaj še naprej delali odločno, se nam ni treba bati sodb tistih, ki bodo prišli za nami in ki bodo leta 2058 ocenjevali naše delo danes, ko bodo proslavljali stoto obletnico Evropskega parlamenta.

Kolegi, gospe in gospodje, skupaj se veselimo svobode, miru in enotnosti evropskega kontinenta, ki mu služimo.

(Glasno in dolgo ploskanje.)

  Janez Janša, predsedujoči Svetu. − (SL) „Moj nagovor ne more biti čustveno hladen.“ S temi besedami je prvi predsednik Evropske parlamentarne skupščine Robert Schuman 19. marca 1958 prvič nagovoril vaš visoki zbor. Petdeset let kasneje, ob vaši svečani obletnici, se počutimo enako.

Tukaj ne govorim le pred 142 nacionalnimi, ampak pred kar 785 neposredno izvoljenimi poslanci in poslankami Evropskega parlamenta. Pogled na prehojeno pot in razcvet evropske demokracije v zadnjih petih desetletjih nas lahko navdaja s ponosom ter z velikim občutkom hvaležnosti do očetov evropske ideje. Hkrati pa nam nalaga odgovornost, da po svojih močeh prispevamo k nadaljevanju evropske zgodbe miru, sodelovanja in blaginje.

Zavrtimo spomin nazaj v leto 1958, v družbo, ki se je soočala s posledicami dveh rušilnih vojn, v svet bipolarnega merjenja moči med Zahodom in Vzhodom, v čas hladne vojne, kubanske revolucije, prvega čipa, jedrskih poskusov in izstrelitve satelita v vesolje. Šesterica članic Evropske unije je takrat združevala 168 milijonov Evropejk in Evropejcev, zacelila je povojne rane, gospodarsko napredovala in skupaj z evroatlantskim zavezništvom zavarovala prostor svobode in demokracije. Večji del preostale Evrope je medtem žal živel v totalitarnem okolju ter gospodarsko in civilizacijsko stagniral ali celo nazadoval.

V letu 2008 imamo pred seboj popolnoma drugačno sliko: v multipolarnem svetu ne gre več zgolj za gospodarsko ali politično tekmovanje, ampak vedno bolj tudi za sodelovanje pri iskanju odgovorov na aktualne izzive. Odpravljanje meja, ki so razdelile Evropo od berlinskega zidu, železne zavese do nadzora na notranjih mejah, se konec tega meseca nadaljuje z odpravo zračnih meja znotraj razširjenega schengenskega prostora.

Evropska unija obsega danes več kot trikrat večjo površino kot pred petdesetimi leti, ima trikrat več prebivalcev, triindvajset uradnih jezikov, okrepljen notranji trg in skupno valuto, njeni prebivalci pa živijo v povprečju približno osem let dlje. Sedemindvajset vodij vlad in držav, izmed katerih nas je več kot tretjina še pred dvajsetimi leti živelo pod totalitarnimi režimi, bo jutri odločalo za skupno mizo. Tudi širša Evropa danes skoraj v celoti živi v svobodi in demokraciji. To je dosežek, ki ga velja ozavestiti in tudi proslavljati.

Življenje in delovanje Evropskega parlamenta od leta 1958 do danes nazorno odseva napredek, ki ga je integracija dosegla v preteklih petdesetih letih. Po začetni posvetovalni vlogi ste v zgodnjih sedemdesetih letih pridobili prve pristojnosti na področju evropskega proračuna in konec sedemdesetih obeležili prve neposredne volitve. Z novimi pogodbami ste pridobili okrepljene pristojnosti pri sprejemanju zakonodaje in imenovanju najvišjih evropskih političnih predstavnikov. Tudi nove Evropske komisije ne more biti brez vašega zaupanja.

Tako kot so leta 1958 rimske pogodbe parlamentarni skupščini prinesle nove odgovornosti, pomeni petdeset let kasneje lizbonska pogodba za Evropski parlament velik korak naprej. Postopek soodločanja se bo razširil na skoraj vse evropske politike, okrepila se bo vloga Parlamenta pri demokratičnem nadzoru, sklepanju mednarodnih sporazumov in imenovanju najvišjih evropskih predstavnikov.

V veliko zadovoljstvo mi je, da ste na plenarnem zasedanju prejšnji mesec s tako prepričljivo večino potrdili poročilo o lizbonski reformni pogodbi. Čestitam tudi vsem državam članicam, ki so že uspešno zaključile ratifikacijske postopke, ter upam, da jim bodo kmalu sledile tudi vse preostale.

Če je bilo prvih petdeset let Evropske unije namenjenih evropski agendi, našemu političnemu in gospodarskemu razvoju in reformam, bo v naslednjih petdesetih letih zagotovo bolj v središču pozornosti tudi globalna agenda. Seznam tem jutrišnjega Evropskega sveta nam to nazorno prikazuje.

Povsem jasno je, da bomo lahko na lizbonske izzive, okoljsko-energetska vprašanja in pretrese na finančnih trgih ustrezno odgovorili le, če bomo pri tem upoštevali tudi svetovne trende in svetovne akterje ter vse skupaj vključili v svoje aktivnosti.

To velja tudi za področje človekovih pravic in medkulturnega dialoga, pri katerih imate v Evropskem parlamentu nedvomno vodilno vlogo. V imenu Evropskega sveta vam ob tej priložnosti izrekam priznanje za dejavno vlogo pri opozarjanju na kršitve človekovih pravic, pri opazovanju volitev in za delovanje vaših delegacij v mednarodnih ustanovah, kot na primer v Svetu OZN za človekove pravice. Pomembna je tudi vaša vloga v okviru skupnih parlamentarnih skupščin, ki predstavlja dodano vrednost politikam Evropske unije do tretjih držav in regij.

S svojimi aktivnostmi in srečanji z visokimi gosti v letu medkulturnega dialoga krepite eno osnovnih evropskih izročil: da je medsebojno spoštovanje in razumevanje temelj sobivanja tako na evropski kot tudi na svetovni ravni.

Spekter aktivnosti Evropske unije je vedno večji, vendar za vse velja eno samo pravilo: uspeh raste premosorazmerno z enotnostjo. Enotnostjo med državami članicami, sektorji, interesnimi skupinami in generacijami, med regionalnimi, nacionalnimi, evropskimi in globalnimi dejavniki. Institucije Evropske unije moramo biti pri tem za zgled.

„Vsak človek začne svet na novo. Samo institucije, ki hranijo kolektivno izkušnjo, pa zorijo.“ Jean Monnet nas s to mislijo pripelje korak bližje k razlagi, zakaj je videnje Evropske unije pogosto še vedno drugačno od realnosti, zakaj številni Evropejci in Evropejke, kljub več kot očitnim uspehom minulih petdesetih let, še vedno dvomijo v prednosti evropskega povezovanja. Da bi razumeli in cenili svobodo, mir, raznolikost, brezmejnost, ugodnost in perspektivnost združene Evrope, se moramo vselej zavedati, da obstajajo tudi druge, mnogo slabše alternative.

Zato je naša skupna naloga, da obujamo evropsko kolektivno izkušnjo. Iz nje lahko črpamo moč za spopad z aktualnimi izzivi. Pogled nazaj moramo združiti z mislijo za naprej. Če pred petdesetimi leti ne bi združili moči, danes verjetno ne bi živeli v miru in blaginji. In podobno velja tudi za naslednjih petdeset let. Če ne bomo skupaj iskali nizkoogljičnih in energetsko varčnih rešitev, nam ne bo uspelo upočasniti podnebnih sprememb. Soočali se bomo z vedno več poplavami, orkani, sušami, novimi boleznimi, ogroženimi ekosistemi in podnebnimi begunci. Bistveno je, da so rezultati evropskih odločitev in aktivnosti dovolj konkretni in otipljivi, da državljani razumejo odločilen pomen Evropske unije za ohranitev in dvig kvalitete življenja.

Spoštovani gospod predsednik, spoštovani poslanke in poslanci, zahvaljujem se vam za vaš prispevek k razvoju Evropske unije v zadnjih petih desetletjih. Vem, kaj je predstavljal ta čas v življenju naše generacije, tudi sam osebno sem namreč rojen istega leta kot Evropski parlament.

Pri delu do konca tega mandata in naprej vam želim veliko uspehov, obilo svežih idej in neomajno vztrajanje pri razvoju evropskih vrednot, evropske demokracije in evropskega načina življenja.

Prepričan sem, da bomo ob naslednji okrogli obletnici tega evropskega doma demokracije lahko ponovno proslavljali povsod viden napredek Evrope.

(ploskanje)

  Predsednik. − Hvala predsedniku Evropskega sveta. Za besedo prosim predsednika Evropske komisije, José Manuela Durăo Barroso.

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – (FR) Gospod predsednik Evropskega parlamenta, gospod predsednik, predsedniki različnih evropskih institucij, bivši predsedniki Parlamenta, gospe in gospodje, predstavniki nacionalnih parlamentov, gostje, zelo me veseli, da danes z vami proslavljam prvo polovico stoletja Evropskega parlamenta. Ta obletnica ima velik simbolični in politični pomen za našo Evropo. Pred petdesetimi leti je Robert Schuman predsedoval novi enotni Skupščini. Tri Evropske skupnosti so ustvarile prvo različico evropske demokracije. Od takrat je ta temeljna politična izbira bila nepopustljivo vedno znova potrjena na vsaki stopnji evropskega združevanja.

Ustanovitelji so pred vsemi ostalimi spoznali, da nastajajoča Evropa od robustnih demokratskih evropskih institucij zahteva vključitev vse močnejših vezi med šestimi državami. V skladu z vizijo Jeana Monneta, so se te institucije morale razviti do te stopnje, da so spremljale to, kar so slutile kot dvojni pojav prihodnosti: večje združevanje in geografska širitev. Še zmeraj vas je zelo ganljivo videti v tem parlamentu evropske demokracije, predstavnike, ki so jih neposredno izvolili narodi, ki so še pred nedavnim bili razdvojeni zaradi diktatorstva, ki je Evropi onemogočalo svobodo.

(Ploskanje.)

Institucionalni trikotnik, ki so nam ga zapustili ustanovitelji, je vzgled, enak svetu, ki je po petdesetih letih vsekakor dokazal svojo vitalnost in trdnost. Prilagodil se je bistveni širitvi obsega nalog, zaupanih Skupnosti in zdaj EU. Obvladal je tudi pomembno dinamično širitev naše Unije.

Ta uspeh dolgujemo spretnosti in ravnovesju naših institucionalnih modelov, ki ne sledijo klasični porazdelitvi moči. Ta uspeh prav tako dolgujemo naši operativni metodi, ki spoštuje metodo Skupnosti in načelo subsidiarnosti.

Vendar institucije same po sebi ne predstavljajo konca. Še naprej služijo idealu in ciljem. Delujejo v korist našim državljanom. Močnejše kot so institucije, boljše lahko služijo temu idealu in našim državljanom.

Ustanovitelji so Evropo želeli oblikovati predvsem zaradi miru. To novo Evropo so želeli zgraditi s solidarnostjo. Glede na njihovo politično vizijo in njihove cilje so gospodarstvo izbrali kot vodilno silo.

Petdeset let pozneje je Evropa mirna in razširjena na kontinentalne dimenzije ter potrebuje močne institucije, da se tako lahko spopada z izzivom tega časa: globalizacijo. Nobena država članica se s tem izzivom ne more spopasti sama. Le Evropa ima hkrati s svojimi izkušnjami glede odpiranja trgov in s predpisi, ki vključujejo njene vrednote svobode, solidarnosti in trajnostnega razvoja, potrebne dimenzije, institucije in instrumente za obravnavanje in oblikovanje globalizacije.

Da se Evropa 21. stoletja s tem izzivom lahko spopade, se mora za to, da bo uspešna v gospodarstvu, ki temelji na znanju, združiti, evropskim moškim in ženskam mora zagotoviti delovna mesta in njeno gospodarstvo narediti bolj dinamično. V svetu mora zavzeti mesto, ki ji pripada: evropsko moč brez arogance, Evropa, ki bo svetu zmožna predlagati – predlagati, ne vsiliti – vrednote svobode in solidarnosti.

Uspelo nam bo le, če med našimi institucijami ohranimo konstruktivno partnerstvo.

V zvezi s tem partnerstvom želim Parlamentu čestitati za njegov prispevek v evropskem projektu iz vseh vidikov vsakdanjega življenja vseh naših državljanov. V svojih petdesetih letih je ta parlament pridobil veliko sposobnosti in veliko moči. To je moč kot legitimnost, ki neposredno izhaja iz glasov evropskih žensk in moških. Prav tako govorim o moči v formalnem smislu: soodločanju, proračunski moči in demokratičnem nadzoru evropskih institucij. V mislih imam pravzaprav politični vpliv. EP si je kot sozakonodajalec hkrati naložil odgovornost, ki jo deli z institucionalnim trikotnikom in evropskim javnim življenjem, vendar oblikuje tudi vedno tesnejše vezi z nacionalnimi parlamenti, ki so danes v večini tukaj zastopani.

Moč, ki jo je v letih pridobil EP, je služila krepitvi Evrope kot celote. Močan Evropski parlament je zelo pomemben partner za druge institucije in, kar moram poudariti, tudi za Evropsko komisijo. Menim, da lahko odnos med našima dvema institucijama označim kot zelo tesen, trden in dozorel in to me zelo veseli.

Ratifikacija lizbonske pogodbe bo institucije Skupnosti še bolj okrepila. Povečala bo moč Evropskega parlamenta. S tesnejšimi vezmi z Evropskim parlamentom in Evropskim svetom bo ojačala dvojno demokratično legitimnost Komisije. Evropskemu svetu bo dala stabilno predsedstvo, ki bo zagotovilo večjo konsistentnost priprav in nadzorovanja srečanj Evropskega sveta. Razvila bo vlogo visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, ki bo prav tako podpredsednik Evropske komisije.

Lizbonska pogodba s krepitvijo legitimnosti in učinkovitosti naših institucij predstavlja velik napredek Evropske unije.

Razumeti moramo, da med institucijami ne sme biti igre z ničelnim izidom. Nobena od naših institucij se ne sme krepiti na škodo drugih. Želimo ravno nasprotno, tj. močnejše evropske institucije v skladu z bolj učinkovito in bolj demokratično Evropo. Vse naše institucije bodo imele korist od konsolidacije evropske institucionalne strukture.

Gospe in gospodje, v zvezi z obletnico, ki jo danes proslavljamo, sem se spomnil besed velike portugalske avtorice, Agustine Besse Luis. Rekla je, da ima človek pri petnajstih prihodnost, pri petindvajsetih težavo, pri štiridesetih izkušenost, vendar pred polovico stoletja pravzaprav nima nobene zgodovine.

Evropski parlament, ta parlament evropske demokracije, lahko danes ponosno trdi, da je imel in bo še naprej imel dobro zgodovino. Zato vam v imenu Evropske komisije in v svojem imenu iskreno čestitam in vam želim vse najboljše pri vašem delu za združeno Evropo.

(Ploskanje.)

  Predsednik. − Hvala predsedniku Evropske komisije. Pozdravljam Hansa Joachima Opitza, ki je danes z nami kot predstavnik vseh bivših generalnih sekretarjev.

Še enkrat imamo priložnost, da prisluhnemo Mladinskemu orkestru Evropske unije.

(Kratek nastop Mladinskega orkestra Evropske unije.)

(Glasno ploskanje.)

(Prisotni so vstali in poslušali evropsko himno.)

(Seja je bila prekinjena ob 16.15 in se je nadaljevala ob 16.20.)

PREDSEDUJOČA: KRATSA-TSAGAROPOULOU
Podpredsednica

9. Sprejetje zapisnika predhodne seje: gl. zapisnik

  Predsednica. – Zapisnik zasedanja iz torka 11. marca je bil razdeljen.

Ali ima kdo pripombe?

(Zapisnik je sprejet.)

10. Sporočilo predsednika

  Predsednica. – Gospe in gospodje, imam pomembno obvestilo v zvezi s popoldanskim glasovanjem. Iz tehničnih razlogov rezultati poimenskega glasovanja, ki jih je prikazal in objavil predsedujoči seji, niso v skladu z dejanskim številom, ki ga je sistem zabeležil. Rezultat glasovanja ostaja nespremenjen, saj večina ni spremenila mnenja.

Zato današnje opoldansko glasovanje ni vprašljivo in je odobreno. Rezultati današnje seje, ki bodo objavljeni v prilogi k zapisniku, so dejanski rezultati.

Tehnične službe se trudijo, da bi ugotovile vzrok za to okvaro, za jutrišnje glasovanje pa bodo vse funkcije ponovno nastavljene.

11. Vloga Evropske unije v Iraku (razprava)

  Predsednica. Naslednja točka je poročilo (A6-0052/2008) gospe Gomes v imenu odbora za zunanje zadeve o predlogu priporočila Evropskega parlamenta Svetu o vlogi Evropske unije v Iraku (2007/2181(INI)).

  Ana Maria Gomes, poročevalka. − (PT) Gospa predsednica, ker bo ta parlament glasoval o poročilu o vlogi Evropske unije v Iraku je pomembno, da pregledamo nekatere izkušnje iz zgodovine te države. 16. marca bo preteklo 20 let od napada s kemičnimi snovmi na kurdsko mesto Halabja, kar je bila ena najbolj smrtonosnih operacij genocidne skupine Anfal, ki so jo proti svojim ljudem vodile sile Sadama Huseina. Halabja ni bila enkraten dogodek, ampak jih je v Iraku bilo več. Zaradi pasivnosti in občasnega prizanašanja evropskih vlad je režim Sadama Huseina ljudi v Iraku desetletja podvračal strategiji sistematične brutalnosti, ki je imela uničujoče posledice, vidne še danes. Zato sem kot poročevalka želela, da sta temeljni osi tega poročila moralna in pravna odgovornost Evrope za ljudi v Iraku. V zadnjih desetletjih ni noben narod tako trpel in le nekaj držav je za Evropo strateško pomembnejših.

Poleg dolžnosti se mora Evropa zavedati tega, da je njen interes tudi konsolidacija zveznega in demokratičnega Iraka kjer prevlada pravilo zakona in kjer se človekove pravice spoštujejo, vključno s pravicami žensk.

Leta 2003 sem s svojo stranko, tj. portugalsko socialistično stranko, tudi sama osebno nasprotovala odločitvi za vdor v Irak, ki jo je podprl takratni predsednik vlade, gospod Durão Barroso.

Še vedno sem enakega mnenja. Vendar se to poročilo ne sme uporabljati za poudarjanje našega dobro znanega položaja v zvezi vprašanjem, ki je v preteklosti Evropo ločevalo. Ta parlament se poziva, da poda svoje stališče o sedanjem in bodočem prispevku Evropske unije k varnemu, bogatemu in demokratičnemu Iraku, ki je v dobrih odnosih s svojimi sosedi.

S tem v mislih sem januarja in februarja odpotovala v Irak, da se pripravim za to poročilo. Prvič sem obiskala Bagdad, Nasirijo in močvirnato regijo, drugič pa Kurdistan in sever države. S proračunom 48 milijard dolarjev za telo 2008 Iraku ne primanjkuje denarja. Ne potrebuje več ugodnih posojil za pomoč pri proračunu. Kar Irak potrebuje in za kar Iračani prosijo, je tehnična pomoč in institucionalna okrepitev, da bodo država in civilna družba lahko primerno delovali in da bodo bogati viri države uporabljeni v korist prebivalstva, vključno z milijoni ljudi, razseljenih v notranjosti, in beguncev v sosednjih državah.

To poročilo ne spodbuja le večje vključenosti EU v Irak. Prav tako zahtevamo, da prisotnost EU v Iraku vodi preglednost, prepoznavnost in učinkovitost. Parlament veseli rastoča zaskrbljenost Komisije za izboljšanje uporabe evropskih skladov v Iraku v zelo težkem kontekstu. V zvezi s tem smo mnenja, da so Komisija in države članice lahko in morajo biti bolj vključene z osebjem in projekti, zlasti na tistih območjih države, kjer varnostna situacija to dovoljuje, kot na primer v kurdski regiji. Po drugi strani zahtevamo predpise za pogodbe zasebnih vojaških in varnostnih podjetij. Naj poudarim, da v tem poročilu Evropski parlament prvič poziva k oblikovanju jasnih smernic za ta podjetja, ki jih uporablja EU.

Glavno sporočilo, ki ga je treba posredovati Komisiji, Svetu, evropskim podjetjem, nevladnim organizacijam in javnosti, je sledeče: Evropa ima danes enkratno priložnost, da pozitivno prispeva k prihodnosti Iraka in posledično regiji. Vzajemno sodelovanje s Komisijo med pripravljanjem tega poročila in soglasje, ki je bilo v zvezi s tem poročilom doseženo v odboru za zunanje zadeve, sta me prepričala, da je Evropa na ta izziv pripravljena. Na koncu naj se osebno zahvalim vsem kolegom poslancem, ki so predlagali spremembe in predloge ter še zlasti poročevalcem v senci, gospe Hybáškovi, baronki Nicholson of Winterbourne, gospodu Brieju in gospodu Özdemirju za njihov prispevek, ki je to poročilo zelo obogatil.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − (SL) Najprej bi želel čestitati poročevalki, poslanki Ani Mariji Gomes, za njeno poročilo o vlogi Evropske unije v Iraku. Z zanimanjem bomo prisluhnili današnji razpravi. Vsekakor bomo predloge poročevalke in celotnega zbora skrbno preučili.

Ob tej priložnosti dovolite, da posebej pozdravim nedavno odločitev Evropskega parlamenta, da vzpostavi ad hoc delegacijo za Irak. Ta bo nedvomno pripomogla k našim prizadevanjem za okrepitev odnosov med Evropsko unijo in Irakom na vseh področjih.

Evropska unija v tesnem sodelovanju z iraško vlado in drugimi akterji, predvsem Združenimi narodi, krepi odnose z Irakom, podpira osrednjo vlogo Združenih narodov v Iraku in bo še naprej tesno sodelovala z misijo Združenih narodov za pomoč Iraku UNAMI. Zagotavljala bo tudi podporo tej misiji pri izpolnjevanju njene vloge o resoluciji Varnostnega sveta Združenih narodov številka 1770.

Urad Evropske Komisije za humanitarno pomoč ECHO sodeluje pri izboljševanju humanitarnih razmer v tej regiji, ne le v Iraku, temveč tudi v soseščini. Pogajanja o sporazumu o trgovini in sodelovanju z Irakom so prav tako pomemben dejavnik pri krepitvi odnosov med Unijo in Irakom. Z zadovoljstvom ugotavljamo, da pogajanja zelo dobro potekajo.

EU odločno podpira proces, v katerem sodelujejo sosednje države. Še naprej bomo poudarjali pomen dialoga med Irakom in njegovimi sosedi. Ob tem naj poudarim, da je treba ohraniti ozemeljsko celovitost Iraka. Kot je znano, je predsedstvo izrazilo veliko zaskrbljenost zaradi nedavnih operacij turške vojske na iraškem ozemlju. Izpostaviti želimo velik pomen neprekinjenega dialoga in sodelovanja med Irakom in Turčijo ter močno vzpodbujamo vladi Turčije in Iraka ter regionalno vlado Kurdistana, da najdejo mirno rešitev razmer in se izognejo spopadom.

Da bi bil napredek pri izboljševanju varnostnih razmer dolgoročen in trajen, so bistvenega pomena uspešna prizadevanja za narodno spravo. Evropska unija je pripravljena podpreti Irak pri izpolnjevanju njegove zavezanosti, da ta proces nadaljuje.

Naj končam z navedbo, da je Evropska unija dodelila že veliko sredstev pomoči Iraku in še naprej prispeva za obnovo iraškega varnostnega sektorja, predvsem z integrirano misijo za krepitev pravne države v Iraku, ki je bila podaljšana do poletja naslednje leto. Kot vemo, iraške oblasti to misijo zelo cenijo.

  Benita Ferrero-Waldner, komisarka. − Gospa predsednica, dovolite mi, da si vzamem več časa, ker je to zame zelo pomembno vprašanje.

Najprej bi rada pohvalila gospo Gomes in ostale poslance, ki so sodelovali pri pripravi tega pomembnega poročila. Gospa Gomes je od decembra dvakrat obiskala Irak, da bi pridobila najjasnejšo predstavo o tem, kaj se dogaja v državi. Dva od mojih direktorjev, zadolženih za to področje, sem poslala v Irak, eden od njiju, gospod Tomás Duplá del Moral je danes tu. Več o tem vam bom povedala kasneje.

Analiza gospe Gomes je jasna, izčrpna in ima prava izhodišča. Moramo se posvetiti izzivom, s katerimi se Irak sooča zdaj in se bo z njimi soočal v prihodnosti.

Pet let po padcu vlade Sadama Huseina vstopamo v novo obdobje postopnega napredka. Vendar je ta napredek krhek, omejen in nestabilen.

Varnostne razmere so nekoliko boljše, deloma zaradi vpletenosti ZDA in tudi zaradi dveh drugih pomembnih dejavnikov: dejavnosti Svetov za preporod sunitov, ki jih oborožuje in financira ZDA, ter najpomembnejši, premirje Moktade al Sadra, ki se je zdaj podaljšalo še za šest mesecev. Število smrti med iraškimi civilisti ostaja zelo visoko, obstaja tudi negotovost glede trajnosti ter prizadevanj in napredka. Vpad Turkov na severu trenutno zapleta razmere ne glede na umirjenost in pravilnost odzivov centralnih in kurdskih regionalnih oblasti.

Na političnem področju je zakonodajni svet odobril pomemben sveženj zakonov: proračun za leto 2008, zakon o pokrajinski pristojnosti in omejeno pomilostitev v zvezi s postopkom manjšanja vpliva stranke Baath, ter tako zadovoljil Sunite, Šiite in Kurde. Ker je Svet predsednikov zavrnil zakon o pokrajinski pristojnosti, obstaja stabilnost tega omejenega napredka negotova.

Gospodarstvo kaže popolno zanašanje na sektor nafte, težave pri privabljanju tujih in celo domačih vlagateljev ter pomanjkanje možnosti za ustvarjanje novih služb. Pobiranje davkov in pristojbin se je ravno začelo, zato so zneski izredno majhni. Sposobnost uporabe naložb, načrtovanih v proračunu, med rastjo, je omejena. Vendar ima gospodarska dejavnost, vključno z naložbami, v tej fazi več možnosti na najvarnejšem kurdskem območju.

Nacionalna sprava je v političnem programu ključnega pomena, veliko je pobud in dogodkov, ki jih prirejajo tujci. Medtem ko se nadaljujejo domača prizadevanja v zvezi z vzpostavitvijo resničnega iraškega lastništva in obeti za prihodnost, še vedno ni skupne in jasne predstave, pri čemer prizadevanja vodijo sektaški, verski ali etnični interesi, vzgibi ali zamere. Tudi o tem mi je poročal moj direktor.

Ob tej priložnosti poudarjam ukrepe, ki jih trenutno izvajamo v Iraku in ukrepe, ki jih lahko načrtujemo za še vedno težke okoliščine v Iraku v prihodnosti. Naše posredovanje obsega širok nabor dejavnosti na političnem in gospodarskem področju in področjih pomoči in humanitarnosti.

Prvič, Sporazum o trgovini in sodelovanju: to je politično prizadevanje, ki prvič postavlja temelje za pogodbena razmerja med Evropsko unijo in Irakom. Upamo, da bo to pomagalo Iraku obravnavati svoj program reforme in omogočilo njegov ponovni vstop v mednarodno skupnost po letih izolacije. Pravkar smo zaključili peti krog pogajanj. Hiter napredek se nadaljuje na področjih človekovih pravic, boja proti terorizmu, energetskega sodelovanja in okolja.

Drugič, sestanki sosedskih držav, ki jih je omenil predsedujoči Sveta, bi lahko pomembno prispevali k manjši stopnji vmešavanja, izboljšali varnost in omogočili političen dialog ter spravo med različnimi strankami. Sama sem si zelo prizadevala za to, udeležila sem se dveh konferenc, v Šarm el Šejku in Istambulu. Tako bom tudi nadaljevala, če bom le lahko, in si prizadevala, da bodo države sosede Iraka začele izpolnjevati svoje odgovornosti. Obiska Bagdada generalnega sekretarja Arabske lige Amra Muse, ter nedavno celo iranskega predsednika sta dobra znamenja.

Kot gospa Gomes izpostavlja v svojem poročilu, pomoč Iraku, da se bo postavil na lastne noge, ne more biti izključno breme mednarodne skupnosti donatorjev ali samo Iračanov.

V zvezi s pomočjo mi ni treba opozarjati Parlamenta, da je bilo 829 milijonov EUR sredstev Skupnosti, namenjenih za pomoč Iraku, ki se je začela v času mojega predhodnika v letu 2003, namenjenih s polno podporo Sveta in Evropskega parlamenta.

Nikoli nismo bili naivni glede težavnosti vpeljevanja učinkovitega programa v Iraku. Storili smo, kakor nam je bilo naročeno od Parlamenta in vseh naših držav članic, sodelovali smo z ZN in njihovimi agencijami, s Svetovno banko in večdonatorskim odškodninskim skladom. Sodelovanje z njimi je bila edina razpoložljiva možnost. Združeni narodi so po umorih Sergia Vieire de Mella in številnega osebja v napadu na njihov urad v Bagdadu imeli velike težave. Nov posebni predstavnik, Staffan de Mistura, je svojo službo prevzel z neverjetno predanostjo in je izredno cenjen. Nedavno ste spoznali namestnika posebnega predstavnika ZN Davida Shearerja, menim, da ste imeli priložnost izmenjati mnenja o njihovi misiji ter obstoječih tveganjih.

Lahko bi omenila mnogo projektov, vendar bom to storila ob odgovorih na vaša vprašanja kasneje. Poudarjam, da je to pomembno delo, zlasti zaradi omejenih zmožnosti iraške vlade za doseganje rezultatov, v zvezi s tem se strinjam z gospo Gomes. Od osnovnih potreb v zdravstvu in izobrazbi, pomoči pri demokratizaciji, volitvah in spodbujanju človekovih pravic do humanitarne podpore in podpore za begunce, smo vztrajali z izredno vsestranskim programom, uporabili smo vsa razpoložljiva sredstva v najtežjih okoliščinah.

Prizadevali smo si za zagotovitev posebne pozornosti, namenjene ranljivim skupinam in tudi razseljenim Iračanom, v Iraku ali sosednjih državah. Lani smo za pomoč beguncem namenili 50 milijonov EUR. Komisija namerava dodeliti 20 milijonov EUR iz svojega humanitarnega proračuna za leto 2008 za podporo notranje razseljenim osebam/beguncem in najbolj ranljivim skupinam v Iraku. Poleg tega smo začeli nekaj dvostranskih projektov, vendar popolnih rešitev ni. Dejansko ima vsaka možnost svojevrstne in pomembne slabe strani.

Kot sem že omenila prejšnji teden v mojih navodilih, sta dva od mojih direktorjev, zadolženih za Irak iz GD za zunanje odnose in programa EuropeAid s svojimi skupinami obiskala Bagdad. Udeležili so se uspešnih in izredno odkritih razprav z iraškimi organi in ostalimi stranmi. Misija je potrdila negotovo varnost Iraka, politične in gospodarske razmere, ki sem jih ravno opisala, izredno šibkost iraških institucij po letih vladanja Sadama Huseina in vojni, ki je sledila, ter ključno vlogo naše majhne delegacije v Bagdadu.

Iraška vlada je izrazila svojo pripravljenost za sodelovanje z Evropsko unijo. Na tej osnovi bomo poskušali Irak finančno podpirati, skupaj z ostalimi dvostranskimi in mednarodnimi donatorji ter pomagali krepiti institucije in zmožnosti državne uprave, ki ostaja šibka. Raziskali bomo načine za bolj neposredne ukrepe, kot je zahteval Parlament, pri čemer bomo upoštevali varnostne razmere, poleg tega si prizadevamo za zagotovitev najvišje učinkovitosti, vidnosti in odgovornosti naše pomoči.

(Ploskanje.)

  Ignasi Guardans Cambó, pripravljavec mnenja odbora za mednarodno trgovino. − (ES) Gospa predsednica, to poročilo moramo sprejeti. Odbor INTA ga je pregledal in razpravljal o njem, seveda z vidika ustreznosti, o čemer bom na kratko govoril.

Rad bi poudaril število točk, ki jih vsebuje besedilo odbora INTA, ki ga je poročevalka le na kratko povzela, čeprav vsebuje pomemben del mnenja odbora za mednarodno trgovino. Prvič, Irak je treba ponovno vključiti v t. i. mednarodni gospodarski sistem, v zvezi s tem pozdravljamo njegov status opazovalca v Svetovni trgovinski organizaciji; to je pozitiven korak v pravo smer.

Drugič, Sporazum o trgovini in sodelovanju mora služiti kot zelo uporaben instrument za spodbujanje notranjih reform, ki bodo približale Irak disciplini večstranskega sistema.

Tretjič, poudaril bi rad potrebo za zagotavljanje prave preglednosti in nediskriminacije v zvezi z javnimi naročili v Iraku. To je točka, ki jo je odbor poudaril in bo predstavljena kot predlog spremembe na plenarnem zasedanju med jutrišnjim glasovanjem. Menim, da je pomembno poudariti: preglednost in ravnotežje v vseh javnih naročilih.

Končno, pozivamo k ponovnemu vlaganju dohodka iz prodaje nafte, ki ga bo upravljala iraška vlada preko pristojnih organov.

Poročilo bi lahko vsebovalo še več točk, vendar menim, da si zasluži pohvalo Parlamenta.

  Jana Hybášková, v imenu skupine PPE-DE. –(CS) Gospa predsednica, gospa komisarka, zahvaljujem se baronici Nicholson, gospe Ani Gomes in Komisiji. Kar je bilo nekoč nemogoče, je zdaj realnost. Ta parlament, Evropski parlament, se je združil v svojem priporočilu Svetu in Komisiji glede vloge Evropske unije v Iraku.

Pozabimo na preteklost. Razmere ne nazadujejo več, prihaja stabilnost. Mladina se odvrača od sektaštva in nasilja, milica izgublja podporo in vojska Mahdi sodeluje. Zato je za Evropo prisotnost v Iraku ključna. Glavni cilj Evrope je okrepiti zakon in red ter zagotoviti tehnično pomoč policiji, ministrstvu za notranje zadeve, sodiščem in zaporniškemu režimu. Prav tako je pomembna pomoč Iračanom, da bodo imeli koristi od svojih velikih zalog nafte, s proračunskimi sredstvi. Tretja zahteva je okrepiti demokracijo z zagotavljanjem tehnične podpore na volitvah.

Poleg tega spodbujamo Evropske družbe in podjetja k obnavljanju njihovih obvez z Irakom. Za to potrebujemo skupno Evropsko stališče. Obravnavamo begunce, iskalce azila in razseljene osebe. Potrebujemo partnerje. Potrebujemo iraške partnerje, ki spoštujejo preglednost, se bojujejo proti korupciji in nepotizmu ter spoštujejo pravno državo, človekove pravice in demokracijo. Pripravljeni smo nuditi pomoč iraškemu predstavniškemu svetu na osnovi partnerstva, usposobiti njihovo osebje, potovati tja ter delovati v okviru ad hoc stalne delegacije.

Vendar obstaja eno pomembno vprašanje, in to poudarjam kot oseba, ki je 7. aprila 2003 obiskala Basro: evropska prisotnost v Iraku ne sme poslabšati razmer. Evropejci si moramo skupno prizadevati za manjšo človeško tragedijo, ki so jo utrpele cele generacije Iračanov.

  Véronique De Keyser, v imenu skupine PSE. – (FR) Gospa predsednica, poročilo Ane Gomes je odlično in predstavlja mojstrsko delo. Poročilo o temi, ki je tako občutljiva kot ta o Iraku in nas je razdvajala tako dolgo, nam predstavlja nov in konstruktiven pogled brez običajnih političnih govorov, kar ni presenečenje za Ano Gomes. Prav tako ga je sprejela večina članov odbora za zunanje zadeve, omenila bom dve točki od številnih, ki so bile izpostavljene.

Prvič, Ana Gomes poziva, da se vsi instrumenti na voljo Komisiji uporabijo z namenom obnovitve primernih pristojnosti v Iraku na področjih pravne države, pravičnosti, človekovih pravic, dobrega vodenja, žensk, zdravja in izobrazbe. Ana Gomes to izjavlja in piše z določeno mero učinkovitosti. Iraku ne primanjkuje denarja: je potencialno bogata država, ki je bila popolnoma razdejana na področjih uprave in človekovih pravic. Ana Gomes poziva k dvostranskim projektom za podporo krepitvi zmogljivosti in civilni družbi, in izpostavlja pogum Komisije, ki je v Bagdadu celo odprla delegacijo za tesen nadzor teh projektov in zagotavljanje večje vidnosti prizadevanj EU.

Drugič, poleg vprašanja Iraka samega je Ana Gomes prav tako zaskrbljena zaradi neprijetnega položaja iraških beguncev. Nedavno poročilo Visokega komisariata za begunce trdi, da je v sosednjih državah več kot 2 milijona beguncev, razmere v Siriji, v kateri je 1 400 000 beguncev in Jordanu, v katerem je skoraj pol milijona beguncev, pa so dosegle kritično točko. O delu otrok in prostituciji se je prav tako poročalo kljub prizadevanju teh držav. Ana Gomes poziva Evropo, naj pokaže večjo velikodušnost pri sprejemanju beguncev in Komisijo, naj nudi več podpore svojim programom pomoči.

Na kratko, to poročilo moramo resno upoštevati kratkoročno in morda tudi srednjeročno v zvezi s prihodnjimi politikami o Iraku, zlasti proračunskimi politikami. Parlament ponovno opozarjam, da je poročevalka Irak obiskala dvakrat tik pred oddajo svoje analize razmer. V poznavanju težavnih razmer na območju moramo občudovati njen pogum.

  Nicholson of Winterbourne, v imenu skupine ALDE. – Gospa predsednica, čestitam naši poročevalki. Gospa Gomes je pripravila izredno poročilo, katerega ugotovitve je pridobila z lastnimi izkušnjami na zadevnem območju. Čestitam gospe komisarki za njeno nenehno in vztrajno pozornost najpomembnejšim elementom problema Iraka ter vodji delegacije gospodu Uusitalu, katerega delo sem imela večkrat priložnost videti od blizu. Prvovrstno delo Komisije - čestitam vam in gospodu Uusitalu. Svet ministrov je prav tako posvetil veliko pozornosti vprašanju Iraka. Danes ga obravnavamo v Parlamentu in končno so se združile vse ključne institucije Evropske unije. Seveda lahko skupaj dosežemo veliko več.

Irak ima danes resničen parlament in popolnoma posvetno ustavo. Irak je ena izmed redkih nacij v tej regiji, ki ima demokracijo, posvetno demokracijo, navkljub svojim pomanjkljivostim. Zato moramo storiti vse, kar je v naši moči, da Iračanom pomagamo okrepiti razvoj demokracije. Menim, da so okrepljene vezi med obema parlamentoma eden ključnih načinov pomoči. Vloga nove predsednice delegacije, ki jo je nedavno ustanovila konferenca predsednikov, mi je v čast.

Oktobra lani, in tudi januarja skupaj z gospo Gomes, sem imela priložnost govoriti na plenarnem zasedanju iraškega parlamenta. To je bila velika čast, takoj sva tudi izvedeli, koliko pomoči potrebujejo. Za pomoč pri odpravljanju neugodnih upravnih razmer, ki jih je Irak podedoval, moramo skleniti tesno partnerstvo s službami za javna naročila in uporabiti vse naše izkušnje procesa širitve za krepitev zmogljivosti in vzpostavitev institucij.

Ker tako kot tudi mi, Iračani zahtevajo demokracijo in imajo pravico do dobrega upravljanja. Poleg tega zahtevajo in potrebujejo zagotovitev temeljnih človekovih pravic, osnovnih javnih storitev in vse tiste posebne pravice, ki jih imamo v naših demokracijah v Zahodni Evropi. Predlagam, da je cena za stabilen Irak z blagim regionalnim in nacionalnim vplivom vredna vsakega napora. Ko bo Turčija vstopila v Evropsko unijo, kar si želim, bo Irak postal naš sosed, zato ga moramo obravnavati kot del širšega sosedstva.

  Adam Bielan, v imenu skupine UEN. – (PL) Gospa predsednica, tudi sam želim čestitati poročevalki za to odlično poročilo.

Gospe in gospodje, čez nekaj dni, 20. marca, bo minilo pet let, odkar so sile mednarodne koalicije začele drugo vojno v Perzijskem zalivu. Na žalost so takrat vse države članice sprejele politično odločitev v podporo Združenim državam. Pomanjkanje enotnosti v letu 2003 še naprej negativno vpliva na vlogo, ki bi jo Evropska unija lahko imela pri obnovi Iraka. Končno imamo na voljo vrsto finančnih in političnih sredstev. Če jih bomo pravilno uporabili, lahko slednji pomagajo pri podpori varnega in demokratičnega Iraka in tako prispevajo k takojšnjem izboljšanju stabilnosti celotne regije.

Jasno je, glede tega se strinjam s poročevalko, da Irak potrebuje več finančne pomoči. Prav tako potrebuje podporo za obnovo svojih nacionalnih institucij in civilne družbe. Ne smemo pozabiti, da je bila med desetletji diktatorstva iraška javna uprava usmerjena k nadzoru prebivalstva in ne k javnim storitvam.

Pri načrtovanju nove strategije Evropske unije za prihodnjo zavezanost Iraku ne smemo spregledati potrebe po dialogu z Združenimi državami, zlasti na področju zunanje in varnostne politike. Prepričan sem, da je dobro sodelovanje z Združenimi državami ključno za vzpostavitev varnega in stabilnega Iraka.

  Caroline Lucas, v imenu skupine Verts/ALE. – Gospa predsednica, zahvaljujem se gospe Gomes za odlično poročilo. Rada bi poudarila, da mora vsako razmišljanje o udeležbi EU v Iraku upoštevati pretekle napake predvsem zaradi dejstva, da je bila invazija velika politična in humanitarna katastrofa. Začeti moramo s tem, da se vprašanja Iraka lahko rešijo le s priznanjem njegove prave in splošne suverenosti, vključno na področju nafte in ostalih virov, zato pozivam k umiku vseh tujih okupacijskih sil.

Ogledala sem si mnenje v poročilu odbora za mednarodno trgovino in opazila, da je vojaški okupaciji Iraka sledila tudi gospodarska okupacija, v kateri so Združene države privatizirale javno lastnino, liberalizirale trgovino in vzpostavile pravila glede neposrednih tujih naložb, ki so v jasnem navzkrižju z mednarodnim pravom. Zato moramo biti previdni na področjih trgovine in naložb.

Poročilo pozdravlja status Iraka kot opazovalca v Svetovni trgovinski organizaciji, saj predstavlja pomemben korak k ponovni vključitvi Iraka v mednarodno gospodarstvo in se veseli sporazuma o trgovini in sodelovanju med EU in Irakom. Rada bi zagotovila, da ima Irak zadostne zmožnosti za pogajanje in vrednotenje. Drugače tvegamo, da bo ta država spet postala plen za zunanje interese.

Prav tako poročilo poziva k pomoči in spodbujanju Evropskih družb, da predložijo ponudbe za naročila za obnovo Iraka. Bodimo prepričani, da bomo naredili vse za izboljšanje zmožnosti iraških podjetij, in tudi za izboljšanje zmožnosti pogajanja vlade, tako bomo omogočili pozitivno pot naprej za vse.

  Vittorio Agnoletto, v imenu skupine GUE/NGL. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, naklonjeni smo poročilu gospe Gomes, ki vsebuje nekatere posebne točke, kot so zaščita ozemeljske celovitosti in potreba za proces sprave v Iraku. Vendar hkrati menimo, da mora Evropska unija pozvati Turčijo, naj takoj prekine invazijo severnega Iraka.

Prav tako potrjujemo poziv, da se prihodki od prodaje nafte nalagajo v dobro Iraka, vendar ne smemo zanemariti zakonov, ki so jih določile Združene države, in ki so iraške vire energije izročile velikim ameriškim multinacionalkam ter jim omogočile izvoz celotnega donosa in velike dobičke. Eno od teh podjetij je Halliburton, ki je v lasti podpredsednika Cheneya.

Lahko podpremo poziv k preglednosti v zvezi s pravili in pravnim položajem pogodbenih organizacij, vendar ne smemo zanemariti dejstva, da obstajajo zasebne vojske, ki v Iraku zaposlujejo več deset tisoč ljudi in delujejo v celoti izven vsakih pravil.

Poročilo poziva, da kodeks ravnanja EU glede izvoza orožja postane pravno zavezujoč, vendar ne smemo pozabiti, da je ta vojna do zdaj stala 6 000 milijard USD, ki bi jih lahko investirali za uresničitev ciljev tisočletja. Ta vojna in okupacija sta povzročili več sto tisoč smrti, ta vojna in okupacija sta bili, in še vedno ostajata, nelegalni, v celoti kršita mednarodno pravo, enostransko in proti željam večine držav članic, Združenih narodov ter mnenju mednarodne javnosti.

Pozvati moramo k takojšnjem umiku okupacijskih sil. Nadomestiti jih mora misija ZN, ki bo zagotovila varnost, vsa vojaška dejanja se morajo zaključiti.

  Bastiaan Belder, v imenu skupine IND/DEM. – (NL) Gospa Gomes je vložila veliko truda v poročilo o vlogi Evropske unije v Iraku. Zapletene razmere v Iraku zahtevajo jasno in predano politiko. Vendar predlagana politika EU o Iraku izpostavlja nekatera pomembna vprašanja. Ta vprašanja se zlasti navezujejo na moj delavni obisk Kurdistana.

Poročevalka je Kurdistan označila kot regijo, v kateri sta stabilnost in varnost komaj zagotovljeni in v kateri je treba mednarodno sodelovanje za razvoj dodatno okrepiti. Prisotnost EU v tej regiji je zelo pomembna in to bi rad poudaril. Vendar sta stroga notranja in zunanja kritika kurdske vlade v zvezi s spoštovanjem človekovih pravic in položaj asirske krščanske manjšine zlasti zaskrbljujoča. „Ali obstaja možnost za prihodnost teh skupin v Iraku?“ To je zelo resno vprašanje.

Na kratko, člani Sveta in Komisija, kako lahko učinkovito prispevate k trajnemu miru in stabilnosti v regiji Kurdistana in vzpostavitvi pravne demokratične vlade?

Ob zaključku bi rad izpostavil zadnjo točko. Milijoni razseljenih Iračanov si zaslužijo našo popolno pozornost in pomoč. Poročevalka priporoča Svetu, naj države članice EU sprejmejo Iraške begunce, člani Sveta in Komisija, ali je ta odličen predlog izvedljiv? Hvala.

  Slavi Binev (NI). – (BG) Gospod predsednik, dragi kolegi, podpiram poročilo gospe Gomes, ker jasno predstavi vse probleme, ki spremljajo vzpostavitev nove demokratične vlade v Iraku, in tudi načine za reševanje teh problemov.

Najprej pozivam okupacijske sile, da takoj zapustijo Irak, ker sta vojna in okupacija te suverene države nezakoniti, odločitev zanju pa v celoti krši mednarodno pravo, tj. enostransko in kljub nasprotnim stališčem večine držav članic Združenih narodov ter mednarodne skupnosti.

Upam, da nastale razmere ne bodo ogrozile mirnega prebivalstva 3 500 članov iranske organizacije Mudžahedini ljudstva v Ašrafu, ki so pod nenehnim pritiskom. Menim, da se demokracije ne more vzpostaviti z nedemokratičnimi in nasilnimi metodami v vsaki državi na svetu.

Podprl bom poročilo Ane Marije Gomes, ker lahko rešimo probleme Iraka le tako, da pravo in splošno suverenost prepustimo Iračanom.

  Nickolay Mladenov (PPE-DE). – Gospa predsednica, gospa komisarka, predsedujoči Svetu in gospa Gomes, zahvaljujem se vam za vse, kar ste povedali in za vaše dosedanje delo.

Menim, da to poročilo pošilja pomembno sporočilo preostalemu delu Evropske unije: ta parlament gleda naprej in se ne želi ozirati v preteklost, želi postati del prihodnosti demokratične in zvezne republike Irak ter spodbujati njeno prihodnost.

V zvezi s poročilom želim izpostaviti tri točke, zlasti pa sem ponosen, da to poročilo izhaja iz Evropskega parlamenta na dan, ko praznujemo 50 let dosežkov Evropskega parlamenta. Danes praznujemo, kar smo dosegli na področju sprave v Evropi. Stvari, ki smo se jih naučili v zadnjih 50 letih moramo v obliki izkušenj in znanja podariti našim prijateljem v Iraku, da jih bodo lahko uporabili in uspešno obnovili svojo državo.

Poročilo opisuje seveda dosežke, vendar se ne izogiba poročanja o izzivih, s katerimi se sooča zvezna republika Irak in jih je opisala tudi gospa komisarka.

Rad bi poudaril eno zadevo kot opombo k njeni izjavi. Dosežek na področju varnosti je temeljna odgovornost Iračanov, ki jo podpira mednarodna skupnost, vendar je to odgovornost Iračanov. Nihče ne more zagotoviti varnosti Iraka razen Iračanov samih; nihče ne more zagotoviti rešitve političnih problemov razen iraških politikov in njihovega političnega procesa.

Pozivamo k novi strategiji, Evropski strategiji za Irak. Velik del leta 2006 sem delal na predstavništvu Sveta v Bagdadu in jim pomagal. Sporočilo, ki sem ga vsak dan prejemal od vseh, je bilo, „kje je Evropa? Želimo govoriti z Evropo, ker so vaše izkušnje za nas izredno pomembne.“ Danes odgovarjamo na tisto sporočilo.

Končno, Parlament v svojem poročilu potrjuje zavezanost Evropskega parlamenta podpori za obnovo in izgradnjo Iraškega parlamenta, kar je izredno pomembno, zato se zahvaljujem Svetu, ker je prepoznal prispevek Parlamenta, ki je izbral ter potrdil delegacijo za odnose z Irakom.

Menim, da se danes soočamo s ključnim izzivom: dejansko uporabiti naše znanje in sredstva za podporo političnemu procesu, ne z orožjem, ampak z besedami in ne z bojevanjem, ampak z dejanji v Iraku ter pomagati tamkajšnjim ljudem.

  Béatrice Patrie (PSE). − (FR) Gospa predsednica, gospe in gospodje, čestitam gospe Gomes za kakovost njenega dela v zvezi s tem izredno občutljivim in zapletenim vprašanjem. Zavedamo se obsega, v katerem je konflikt v Iraku vplival na globoka razhajanja med državami članicami. Zavedamo se, da je naša dolžnost izgraditi varen, enoten, uspešen in demokratičen Irak.

Sama želim poudariti še večji problem, ki ga naše vlade večinoma prikrivajo: govorim o iraškem konfliktu, ki je skoraj 4,5 milijona ljudi postavil na cesto, o največjem razseljevanju prebivalstva na Srednjem vzhodu od leta 1948. Skupni ukrepi na evropski ravni so nujno potrebni.

Predvsem sem zaskrbljena zaradi neposredne in dolgotrajne usode Iračanov, ki so prisiljeni bežati iz svoje domovine. Približno 2,3 milijona ljudi se je zateklo v sosednje države, večinoma v Sirijo in Jordan, vendar tudi Egipt, Lebanon, Turčijo in Zalivske države. Sirija in Jordan, ki sta sprejeli skoraj 2 milijona beguncev, si še zlasti zaslužita pohvalo.

Vloga EU in mednarodne skupnosti je seveda zagotoviti, da se dolgoročno vsi begunci vrnejo domov, vendar trenutno vrnitev za mnoge od njih ni mogoča. Nekateri zlasti ranljivi begunci se morajo premestiti v zahodne države. Po podatkih UNHCR je treba 6,6 % Iračanov, ki živijo v Siriji, tj. okrog 100 000 ljudi, ponovno naseliti. Zato pozivam svoje kolege, da podprejo predlog spremembe v prid programom za ponovno naseljevanje za leto 2008, v okviru katerih bo EU sprejela nekatere od najbolj ranljivih beguncev, ki so zdaj v pristojnosti UNHCR.

V zaključku pozivam Parlament, naj ne pozabi na naše vrednote. V celoti moramo spoštovati ženevsko konvencijo iz leta 1951 in zavračati vsako oboroženo vrnitev v Irak.

  Patrick Louis (IND/DEM). − (FR) Gospa predsednica, gospe in gospodje, gospod Fernand Braudel trdi, da se je zgodovina začela v Sumerju, vendar se zdi, da se dolga zgodovina krščanskih manjšin v Iraku končuje. Narodi Evrope te velike krivice ne smemo odobravati z neizvajanjem ukrepov. Ti ljudje so sprejeli islam in skupaj zgradili državo, ki je bila uspešna, preden so jo razdejali fanatizem in vojne.

Zdaj so te manjšine prisiljene bežati. Irak ne more zgraditi prihodnosti brez njihove prisotnosti in znanja. Prihodnosti se ne da zgraditi z delitvijo države: zgradi se jo z obnovitvijo gospodarstva, skupnim priznavanjem različnih skupnosti in kultur ter uvedbo pravne države.

Če bo EU sprejela trdno odločitev in posredovala v Iraku, mora v svojih načrtih nenehno misliti na dramatično realnost vseh teh manjšinskih skupnosti. Njihova prihodnost mora biti zgled za ukrepe EU, realnost medsebojnega spoštovanja med skupnostmi pa kriterij za dodeljevanje pomoči. To bo spoštovanja vreden ukrep za naše narode.

  Sorin Frunzăverde (PPE-DE). – (RO) V zvezi s priznavanjem napredka, ki ga je Irak dosegel na notranji ravni in ravni zunanjih zadev mora Evropska unija spodbujati iraške organe, da bodo nadaljevali z razvojem demokratičnih, stabilnih, pravnih državnih institucij zveznega tipa.

Ob upoštevanju etničnih in verskih dejstev menim, da bo le zvezni Irak lahko uspešno zaživel. Govorim o zveznem Iraku in ne o razdeljenem Iraku. Evropska unija mora spodbujati obstoj stabilnega Iraka z institucijami, ki so zmožne zagotavljati nacionalno suverenost, državno enotnost, ozemeljsko celovitost, trajnostni gospodarski razvoj in blaginjo ljudi Iraka. Evropska unija mora dejavno podpirati institucionalni razvoj Iraka, ki je globoko zasidran v njegovi realnosti, pri čemer mora spoštovati zgodovinsko, versko in kulturno tradicijo ter identiteto Iračanov in tudi vseh etničnih ter verskih skupnosti na tem območju.

Zato moramo ustanoviti določene posvetovalne organe, ki jih bodo tvorili voditelji vseh etničnih in verskih skupnosti v Iraku, pri čemer bo centralna oblast imela večjo legitimnost. Evropska unija mora podpreti institucionalni razvoj Iraka z misijo Eujust Lex, in tudi s primernimi evropskimi finančnimi orodji.

Poudarjam, da morajo biti evropska finančna sredstva dodeljena neposredno iraškim institucijam upravičenkam. Taka sredstva morajo upravljati institucije Evropske unije na evropskim državljanom pregleden in viden način.

Priporočam, da institucije Evropske unije v procesu stabilizacije in obnovitve Iraka uporabijo izkušnje in znanja tistih držav članic, ki so že civilno in vojaško prisotne na tem območju. Hkrati menim, da je treba spodbuditi in podpreti Evropska podjetja pri njihovi vključitvi v proces obnove Iraka ter še bolj razviti njihove poslovne dejavnosti na tem območju.

  Erika Mann (PSE). – (DE) Gospa predsednica, gospa komisarka, gospa Gomes, gospe in gospodje, v odboru za mednarodno trgovino se osredotočamo na vidike odnosa med trgovino in gospodarstvom, na nekaterih področjih pa smo presegli to nalogo. Zato bi rada pojasnila dve točki.

Prvič, s tem poročilom smo zadovoljni, ker jasno poudarja vidno vlogo Evropske unije ter njene zavezanosti v Iraku. Menim, da je vključitev Iraka v trgovinski sistem ključno, STO pa je pravi forum za to. Priskrbeti bomo morali veliko več tehnične pomoči, kot smo jo do zdaj. Ta tehnična pomoč mora Irak približati evropskemu gospodarskemu sistemu in do neke mere evropskemu poslovnemu okolju.

Kar se tiče finančnih sredstev, smo skeptični glede organizacije, ki bi jo vodili izključno ZN, Svetovna banka ali večdonatorski odškodninski sklad. Videti želimo razvoj lastnih zmožnosti Iraka, četudi le do določene mere, ter lastnega upravljanja s projekti, kar bi omogočilo zbiranje podatkov in znanja za pomoč pri teh prizadevanjih. Videti želimo, kako ta želja vpliva na vaše odločitve.

  Georgios Georgiou (IND/DEM). – (EL) Gospa predsednica, čestitam gospe Gomes in tudi gospe komisarki, ki sta pokazali veliko tankočutnost v zvezi z današnjimi dogodki v Iraku.

Vendar imam še vedno občutek, da hlapčevsko sledimo drugim, ki uničujejo, da bi mi lahko gradili. To se ne dogaja prvič. Danes dodeljujemo 820 milijonov EUR pomoči Iračanom. Ne moremo pomagati mrtvim, katerih število je preseglo število mrtvih, za katere je odgovoren Sadam Husein. Sprašujem se, ali bodo tisti, ki so odgovorni za današnje število mrtvih, kdaj plačali za to.

To govorim zato, ker so bile v Jugoslaviji razmere iste. Gospa predsednica, če praviloma ne odobravamo diktatorjev in njihovih metod, potem poiščimo način, da se jih znebimo. Nimamo razloga, na podlagi katerega lahko uničimo določeno državo le zato, ker ne maramo diktatorjev. Zaradi tega se zdaj v Iraku dogaja to, kar se je dogajalo v Jugoslaviji in ne vemo, kdaj se bo ta tragedija končala.

  Anna Záborská (PPE-DE). − (FR) Gospa predsednica, gospe in gospodje, nadškofa Mosula, monsignorja Rahhoja, so ugrabili pred skoraj dvema tednoma. Tri osebe, ki so bile z njim, so brutalno umorili. To je resen primer. Četrta ženevska konvencija izrecno varuje civilno, zdravstveno, versko in humanitarno osebje. <BRK> To so krščanski, muslimanski, judovski ali laični aktivisti.

Po ugrabitvi vodje verske skupnosti ima Parlament dve možnosti za takojšnji ukrep. Ob jutrišnjem glasovanju o poročilu naše kolegice Ane Gomes lahko sprejmemo ustni predlog spremembe, v katerem bomo obsodili ugrabitev monsignorja Rahhoja, s katero ugrabitelji želijo vplivati na potek vojne. V četrtek lahko programu dodamo zelo kratko besedilo za nujne teme, da kot evropska institucija sprejmemo skupno stališče.

  Paulo Casaca (PSE). – (PT) Dovolite mi, gospa komisarka, da v zvezi z našo razpravo o tem vprašanju povem, da si Združeni narodi zaslužijo največje spoštovanje. Izredno spoštujemo Sérgia Vieiro de Melo in vse ostale, ki so umrli ali tvegajo svoja življenja. To ne pomeni, da ne smemo vedeti, kaj se dogaja v Iraku ali kdo prejema sredstva, ki so namenjena za Irak. Dovolite mi, da povem, da se mi zdi 20 milijonov EUR, ki jih je danes omenila gospa komisarka, in oprostite mi prosim, ker sem o tem bral pred dvema ali tremi meseci, tragično nezadostnih za obravnavanje velikih problemov beguncev in razseljenih oseb. Gospa komisarka, ti problemi so ogromni, nafta v Iraku bo le malo pripomogla, ker nekateri ljudje nimajo dostopa do nje. Gospa komisarka, zelo bi bil hvaležen, če bi se v to vprašanje vložilo več truda, ker ga, kot je rekla gospa Patrie, nujno moramo obravnavati.

  Ioan Mircea Paşcu (PSE). – Gospa predsednica, Evropa je bila proti vojni v Iraku. Vendar, ne glede na to, kdo je imel prav in kdo ne, Irak po Sadamu je realnost, ki je nihče ne more prezreti.

Ob upoštevanju vpliva razmer v Iraku na celoten Srednji vzhod in tudi druge države, EU ne sme stati ob strani. EU se mora s svojimi obsežnimi sredstvi in znanjem pomembno udeležiti procesa združitve nove iraške države. Gospa komisarka je opisala simptome. Zdaj jih moramo pozdraviti, in ne le skupaj z ostalimi mednarodnimi organizacijami, ampak večinoma sami. Strateški cilj je dati novim, demokratično izvoljenim organom v tej državi verodostojnost in s tem oblast institucijam te nove države. Nov, demokratičen, samozadosten in z nafto bogat Irak sredi Srednjega vzhoda je v interesu vseh.

  Renate Weber (ALDE). – (RO) Trenutno se Evropska komisija z iraškimi organi pogaja glede Sporazuma o trgovini in sodelovanju, pri čemer obravnavajo tudi vprašanja spodbujanja človekovih pravic.

Evropsko komisijo pozivam, naj odločno zahteva od iraških oblasti, da poiščejo rešitve za vrnitev zunanjih in notranjih beguncev. Prav tako pozivam države članice Evropske unije, da kot prednostno nalogo ocenijo zahteve za azil iraških beguncev. Različne povratne informacije držav v zvezi s to zadevo ponovno dokazujejo nujnost usklajenih postopkov glede položaja beguncev na evropski ravni. Bistveno je, da Sporazum o trgovini in sodelovanju obravnava tudi vprašanje medparlamentarnega sodelovanja.

Menim, da delegacija za odnose z Irakom Evropskega parlamenta lahko podpre krepitev institucionalnih zmogljivosti iraških zakonodajnih organov. Evropska unija mora pomagati Iraku, da bo postal sposoben partner na občutljivem območju. Čestitam in se zahvaljujem gospe Ani Mariji Gomes za poročilo.

  Zbigniew Zaleski (PPE-DE). – (PL) Gospa predsednica, če se hočemo zanašati na iraške partnerje, ki bodo pomagali zgraditi demokracijo kot temelj mirnega sobivanja, bomo morali izvesti naložbe. Spomnim se študentskih let, ko smo v naših srednjih šolah gostili mlade ljudi iz Iraka. Morda bi Evropska unija zdaj ponudila podobne možnosti mladim Iračanom. V mislih imam omogočiti mladim ljudem, ki še niso dosegli 24 let, da živijo med nami in se učijo iz izkušenj. Seveda bi kritično ocenili vse, kar bi videli, ohranili pozitivne strani in jih uporabili doma, pri čemer bi izboljšali negativne strani. Zato Parlamentu predlagam ta šolski predlog. Za obiske te vrste ni nujno, da se odvijajo na univerzitetni ravni. Jasno je, da politika temelji na ljudeh in v okviru vaših pristojnosti se lahko najde prostor za tak podvig, gospa komisarka.

  Tunne Kelam (PPE-DE). – Gospa predsednica, to je sporočilo Evropskega parlamenta Svetu o nujnosti oblikovanja Evropske strategije za Irak. Čas je, da prenehamo razpravljati o nedavnih sporih in se osredotočimo na aktivno vključevanje EU na tem področju. Zahvaljujem se gospe komisarki za izčrpno poročilo o razmerah v Iraku, v zvezi s tem se čuti previdni optimizem. Menim, da prevladuje splošno mnenje, da se razmere lahko izboljšajo. Gospa Gomes je to lepo opisala kot zlato priložnost za pozitiven prispevek EU.

Zame sta ključni dve točki. Za Parlament je pomembno, da se pomoč EU usmeri v izgradnjo demokratične vlade, za kar so izredno zainteresirani tudi iraški politiki. Drugič, EU ima enkratno priložnost podpreti proces sprave, brez tega lahko pride do razpada družbe in dodatnih notranjih spopadov, zato moramo izkoristiti to priložnost.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − (SL) Jaz bi se zahvalil vsem za predstavljena stališča in mnenja o tej tematiki, ki nam bodo gotovo koristila pri nadaljnjih aktivnostih. Želel bi morda podati tukaj en komentar in en odgovor.

Gospa Záborská je vprašala glede ugrabitve katoliškega kaldejskega škofa. Opozoril bi, da je na to temo predsedstvo izdalo izjavo 1. marca, s katero je odločno obsodilo to ugrabitev ter pozvalo k brezpogojni in takojšnji izpustitvi kaldejskega nadškofa.

Druga zadeva, gospod Mladenov in še nekateri drugi so izpostavili dejstvo, da je za varnost, vzpostavitev varnih razmer v Iraku predvsem odgovoren Irak oziroma iraške oblasti. To drži, drži pa tudi, da jim moramo pri tem pomagati, in bi še enkrat omenil misijo EUJUST LEX, ki deluje v Iraku že od leta 2005 in v kateri sodelujejo skoraj vse države članice Evropske unije.

V okviru te misije se je usposabljalo že približno 1500 visokih iraških uradnikov, zaposlenih v policiji, v pravosodju in v zaporih. Ta misija, kot sem že omenil, se bo nadaljevala do poletja 2009, in ocenjujemo, da predstavlja pomemben napredek k vzpostavljanju varnejših razmer v Iraku.

Še enkrat bi se zahvalil gospe Gomes za poročilo, ki nam bo služilo kot zelo koristna osnova za pripravo naših nadaljnjih aktivnosti. Med temi naj omenim predvsem, da je predvideno, da se bo predsednik Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose, minister Rupel, predvidoma udeležil aprilskega srečanja držav, sosed Iraka, ki bo potekalo v Kuvajtu.

  Benita Ferrero-Waldner, komisarka. − Gospa predsednica, to je bila dobra razprava, ki je pokazala, da želimo izkoristiti to priložnost za končno obnovo Iraka ter ga spremeniti v stabilno državo Srednjega vzhoda, strinjam se v celoti, da je to zelo pomemben cilj za vse nas.

Najprej želim poudariti, da bomo nadaljevali s temi ukrepi. Zahvaljujem se vam za pozitivne besede v zvezi z vodjo delegacije, ki v Iraku deluje z nekaj sodelavci v zelo težavnih razmerah – mimogrede, gosti jih Veleposlaništvo Združenega kraljestva Velike Britanije. S svojimi sodelavci opravljajo izredno dobro delo.

Delali smo z odškodninskim skladom ZN, ker takrat ni bilo drugih možnosti. Po obisku mojih direktorjev in njihovi oceni bomo razumeli, kaj lahko storimo v zvezi s krepitvijo zmogljivosti in vzpostavljanjem institucij. V celoti razumemo, da se vas za to zadevo veliko zanima, vendar morate razumeti, da bodo varnostni stroški zelo visoki. Karkoli bomo v zvezi s tem neposredno storili v Iraku, bo zahtevalo izredno visoke stroške, drugače ne bi bilo mogoče.

Zunaj zelene cone so okoliščine zelo težke, razen na nekaj območjih, v katerih je manj varnostnih problemov, eden izmed teh je sever. Ne izključujem možnosti, da bomo počasi začeli delovati bolj neposredno, na primer na severu, vendar poudarjam, da moramo vedno paziti, da ne diskriminiramo med posameznimi skupinami. To je nekaj, kar bi rada sporočila gospodu Belderju. Tako delujemo v okviru naših projektov. Vedno se trudimo, da naši projekti vsebujejo vse skupine, vključno s krščanskimi skupinami, za katere so razmere zaradi trenutne vlade v Iraku izredno težke.

Ob upoštevanju tega opozarjam predvsem tiste, ki ne opazite vedno, za kaj si prizadevamo, da smo se uspešno pripravili na splošne volitve leta 2005. Obnovili smo več sto osnovnih in srednjih šol, kar ni bilo storjeno le za dobro šol temveč tudi za dobro učencev. Prav tako si prizadevamo na področju programov Erasmus, ki so dostopni nekaterim Iračanom. Poleg tega tiskamo in razporejamo na milijone šolskih knjig za šest milijonov osnovnošolcev in srednješolcev. To je zelo osnovna, vendar nujna stvar.

Hkrati smo usposobili skoraj 200 zdravstvenih domov in 10 bolnic. Podprli smo osem krogov imunizacij, vsaka je vključevala 4,7 milijona otrok pod 5 let. V celoti smo obnovili laboratorij za kontrolo kakovosti zdravil. In še bi lahko naštevala.

Menim, da je Komisija v imenu Unije v težkih okoliščinah storila veliko. Zdaj se zavedamo, da bo ključnega pomena postalo vprašanje koliko lahko storimo na področju vzpostavljanja institucij. Lahko vam zagotovim, da bomo velik del naših sredstev usmerili v to vprašanje, seveda odvisno od, kot sem že omenila, varnostnih razmer. Glede na naše zadnje ocene to na žalost še ni izvedljivo.

Nekaj besed bi rada namenila beguncem. Omenila sem, da Komisija seveda deluje za pomoč beguncem. Celoten sveženj iz različnih orodij Komisije za lansko leto je znašal 50 milijonov EUR. Ta sredstva niso namenjena le pomoči notranje razseljenih oseb v Iraku ampak pomagajo tudi vladam Sirije in Jordana v njihovih državah. S temi državami smo v tesnem stiku. Siriji smo namenili 80 milijonov EUR in Jordanu 32 milijonov EUR, ker je v tej majhni državi obsežen pritok beguncev ustvaril velik problem.

Na koncu poudarjam, da sem tako kot Svet prepričana, da bo dialog med Parlamentom in ad hoc delegacijo za Irak pomenil odlično izboljšanje in napredek. Na tem področju lahko delujemo le skupno. Zagotavljam, da si od začetka prizadevamo za pregleden prenos denarja, usmerjenega preko Združenih narodov. V prihodnosti bo usmerjen vedno bolj neposredno.

  Ana Maria Gomes, poročevalka. − (PT) Zahvaljujem se vsem za prijaznost. Zlasti se zahvaljujem svojemu prijatelju, ministru Lenarčiču, s katerim sem pred nekaj leti sodelovala pri Varnostnem svetu v zvezi z vprašanjem Iraka in problemi, ki jih je Iraku povzročil Sadam Husein.

Kot sem že omenila, to poročilo poudarja raznolikost razmer v Iraku v nasprotju s poenostavljenim sporočilom Iraka „ognja in meča“, kot ga dnevno prikazujejo televizijski programi. Vzeti ga moramo za načrt ukrepov ali zemljevid za vlogo EU v Iraku. Menim, da je tudi zahteva Parlamenta, da Komisija, Svet in države članice uporabijo svoje operativne predloge kot temelj za oblikovanje prihodnjih programov in projektov v podporo vladi in ljudem Iraka, in ob tem tudi upoštevajo varnostne razmere.

Iz Iraka sem se vrnila navdušena nad njihovo zavzetostjo za „več Evrope“. Od predsednika Talabanija do učitelja v osnovni šoli na enem od najbolj osamljenih podeželskih območij v državi, vsi si želijo političnega priznanja in institucionalne podpore Evropske unije. Zasuli so nas s predlogi za projekte na različnih področjih: usposabljanje uradnikov ministrstva za notranje zadeve, podpora lokalnim nevladnim organizacijam, ki delujejo na področjih odstranjevanja min, pismenost odraslih, spolna vzgoja in vzgoja o reproduktivnem zdravju, tehnična in institucionalna podpora iraškemu parlamentu, to je le nekaj primerov.

Menim, da moramo oceniti uspeh tega poročila ne le glede na število glasov na jutrišnjem glasovanju, temveč zlasti v zvezi z vplivom, ki ga bo imelo na naše ukrepe v Iraku od zdaj naprej. Naša parlamentarna delegacija v Iraku ima v tem procesu vlogo osnovnih zaveznikov pri izvajanju teh ukrepov in menim, da se lahko zanesemo na Komisijo, na gospo komisarko Ferrero-Waldnerjevo, ki ji čestitam, in na njeno pogumno skupino v Bagdadu, ki jo uspešno vodi ambasador Uusitalo.

PREDSEDUJOČI:GOSPOD BIELAN
Podpredsednik

  Predsednik. − Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo v četrtek.

Pisne izjave (člen 142)

  Paulo Casaca (PSE), v pisni obliki. – (PT) Poročilo ne omenja odgovornosti in sokrivde za širjenje napačnih informacij, ki so opravičile vojaški poseg v Iraku, kot so obstoj in položaj orožja za množično uničevanje ter povezave med prejšnjim režimom in mednarodnim terorizmom. Poleg tega zavrača odgovornost za vpeljavo Iranske revolucionarne garde in njenih iraških odsekov, ki je povzročila širitev terorističnih skupin ter vodov smrti in genocida, katerih glavna tarča so bile in ostajajo etnične in verske manjšine ter državna elita.

Poročilo ne povezuje Evropske unije ali celo finančne podpore Evropske unije iraškim organom glede na njihovo zavezanost k boju proti terorizmu in genocidu ali njihovemu preganjanju in obtožbam odgovornih, znotraj ali zunaj varnostnih sil. Poročilo podcenjuje velike težave, ki jih doživlja na milijone iraških beguncev in razseljenih oseb ter napade na temeljne pravice, svoboščine in jamstva Iračanov, zlasti žensk.

Omemba zločinov režima Sadama Huseina bi bila sprejemljiva, če bi bila odkrita in ne bi hkrati prezrla trenutnih zločinov in krivcev, ki so povzročili več sto tisoč smrti in več milijonov razseljenih oseb.

  Eija-Riitta Korhola (PPE-DE) , v pisni obliki. – (FI) Gospa predsednica, zahvaljujem se gospe Gomes za njeno dragoceno poročilo. Njen praktičen pristop je pripomogel k neverjetno jasnemu sporočilu Svetu in Komisiji, pa tudi Iračanom.

Jedro problema je očitno. Iraku ne primanjkuje denarja. Primanjkuje mu stabilnosti, politične volje, stabilnih institucij in upravne sposobnosti pametnega upravljanja z denarjem. Na teh področjih lahko Unija ponudi pomoč.

Prvič, Irak ni običajno mesto za razvojno delo: je izjemno področje dejavnosti. Zato se z uporabo ločenih instrumentov ne more doseči trajnih rezultatov. Z združitvijo instrumentov razvojnega dela in varnosti EU lahko pristopi k dialogu z iraško družbo. Naj bo preglednost splošno znana: Komisija mora dovoliti demokratični nadzor finančnih instrumentov.

Drugič, Unija se mora posebno zavezati k podpori parlamentarne razsežnosti. Podpreti moramo vpeljavo dobrega vodenja in delovnih praks v Svetu predstavnikov, priskrbeti usposabljanje in sredstva za parlamentarno delo ter, če bo potrebno, nuditi strokovno pomoč pri razvoju zakonodaje – struktura zvezne države je zakonodajni izziv.

Tretjič, vztrajati moramo, da človekove pravice predstavljajo jedro v razvojnem boju Iraka. Položaj etničnih in verskih manjšin je odvisen od prispevka Unije. Asirski kristjani, Kaldejci, Sirijci in ostale manjšine, kot so Turkmenci, se soočajo z nenehno diskriminacijo in smrtnimi grožnjami. Bolj odločno se moramo truditi za izboljšanje teh razmer.

Upam, da vsi tu razumete, da se to poročilo ne navezuje na pretekle napake. Te napake smo priznali in pritoževanje ne bo pomagalo Iračanom. Moramo se potruditi in sprejeti dejstvo, da nam preteklost nalaga obveznosti in tudi, da v nasprotnem primeru za Iračane prihodnost ne obstaja.

  Tobias Pflüger (GUE/NGL), v pisni obliki. – (DE) Poročilo gospe Gomes o vlogi Evropske unije v Iraku na žalost ne omeni dveh glavnih vprašanj, povezanih z razmerami v Iraku.

Trenutno so okupacijske sile iz ZDA, Združenega kraljestva, ostalih držav članic in mnogih drugih držav nastanjene v Iraku. Te sile so v Iraku že od nezakonite invazije Iraka leta 2003. Kot vemo, so bili razlogi, navedeni kot opravičilo tej vojaški akciji popolnoma lažni (kot laži, ki jih je Colin Powell povedal pred Varnostnim svetom ZN o domnevnem orožju za množično uničenje).

Vse predlagane spremembe, vključno s tistimi, ki jih je predložila moja skupina, GUE/NGL, ki jasno poudarjajo veliko število žrtev te vojne in neprestano okupacijo ter kritizirajo v celoti neprimerno vojaško akcijo proti Iraku, so bile zavrnjene. Kot posledica tega ta vidik razmer večinoma ni obravnavan v poročilu gospe Gomes.

Zato sem glasoval proti poročilu, ker v sedanji obliki zanika resnične razmere v Iraku. Tako bi bilo pogubno zahtevati bolj celostno vlogo Evropske unije, saj bi s tem postala del vojaškega in okupacijskega režima. Številne izjave v poročilu zaslužijo našo podporo, vendar vsakdo, ki ne govori proti vojni in okupaciji samega sebe postavi v vlogo sokrivca.

  Toomas Savi (ALDE), v pisni obliki. – Številne države članice EU so svoje čete poslale v Irak, da bi postale del večnacionalne sile, misije za pomoč ZN in usposabljanja iraške policije, ki ga financira NATO, tudi Estonija je ena izmed teh držav.

Humanitarne razmere se v Iraku ne morejo izboljšati, če se v državi ne vzpostavita stabilnost in mir. Na žalost se tako republikanski in tudi demokratski kandidat v ZDA zavzemata za umik iz Iraka, kar je neodgovorno in bo državo zapustilo v izredno težkih razmerah.

Če Evropska unija poveča svojo prisotnost v Iraku s prispevanjem sredstev, človeških virov in znanja glede vzpostavitve države, se lahko izognemo poslabšanju razmer v državi. Evropska unija mora imeti ključno vlogo v Iraku kot posrednik med različnimi političnimi in verskimi strankami za vzpostavitev dobro delujoče družbe.

  Konrad Szymański (UEN), v pisni obliki. – (PL) Menim, da je gospa Gomes predložila dve poročili in ne le eno.

Eno izmed obeh je resnično in opisuje načela naše vloge v Iraku. Je v ostrem nasprotju s čustveno in propagandno obliko opravičila naše prisotnosti v Iraku.

Leta 2003 se je dosegel en uspeh, tj. odstranitev avtoritarnega režima, ki je deloval negativno na stabilnost celotnega območja. Če se dogodki leta 2003 ne bi zgodili, zdaj ne bi sestavljali priporočil na 25 straneh za demokratični Irak v zvezi s strukturnimi reformami, volilno zakonodajo in pravicami manjšin.

Na srečo se bo glasovanje nanašalo na predlog priporočila. Zato bom z veseljem podprl ta dokument. Za nas je prav in primerno, da prevzamemo odgovornost za uspeh stabilnega in demokratičnega Iraka. Prav tako me veseli, da imajo danes države, ki so bile leta 2003 različnih mnenj glede posredovanja v Iraku, možnost skupaj izkoristiti priložnosti, ki jih je ta vojna prinesla.

12. Evropski pravilnik o izvažanju orožja (razprava)

  Predsednik. − Sledijo izjave Sveta in Komisije glede Evropskega pravilnika o izvažanju orožja.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − (SL) Najprej bi želel izraziti v imenu Sveta veliko zadovoljstvo nad tradicionalno dobrim odnosom in sodelovanjem med pristojno delovno skupino za nadzor izvoza konvencionalnega orožja COARM s strani Sveta z Evropskim parlamentom, konkretneje z njegovim pododborom za varnost in obrambo SEDE. Prepričan sem, da se bo to dobro utečeno, odlično sodelovanje na tem področju nadaljevalo tudi v prihodnje. In tudi zato pozdravljam današnjo razpravo.

Dovolite nekaj besed glede kodeksa EU o izvozu orožja in vojaške opreme. Kot je znano, je bil kodeks sprejet leta 1998 in takrat je v Evropsko unijo prinesel nov zagon na področju izvajanja nadzora nad trgovino z orožjem. Unija je v skladu s tem kodeksom začela pripravljati letna poročila, ki so dejansko poročila o realiziranih transferjih orožja.

Letos bomo začeli s pripravo že desetega letnega poročila. Velja tudi omeniti, da so ta poročila z leti postala vse bolj informativna in pregledna. V zadnjih letih je večina držav članic Evropske unije prav zaradi tega kodeksa pričela javno objavljati nacionalna letna poročila o izvozu orožja in vojaške opreme. Evropska unija je v letu 2003 opredelila tudi lasten seznam orožja in vojaške opreme, za katero velja omenjeni kodeks, in začela resneje koordinirati izvozno politiko v posamezne tretje države. Države članice v skladu s kodeksom tudi izmenjujejo informacije o zavrnjenih in realiziranih izvozih orožja.

Takšna dinamika se je nato prenesla tudi na mednarodne organizacije, predvsem tiste, v katerih imamo države članice Evropske unije pomembno vlogo, to še posebej velja za wasenaarski aranžma. V letih 2006 in 2007 se je kodeks še izboljšal, zlasti z dodatno nadgradnjo priročnika za uporabo.

Kot je znano, kodeks ni pravno zavezujoč dokument, so pa države članice politično zavezane upoštevati njegova določila. Že v preteklosti so bili poskusi, da se kodeks nadgradi s skupnim stališčem, ki bi bil pravno zavezujoč dokument in bi ga morale države članice upoštevati pri izvozih orožja, vendar soglasja o sprejetju takšnega skupnega stališča zaenkrat še ni. Slovensko predsedstvo si prizadeva, da bi ga dosegli še v času našega predsedovanja, se pravi v prvi polovici tega leta, oziroma da bi v tej smeri dosegli vsaj pomemben premik.

Verjetno ni boljše priložnosti za tak premik, kot je priprava desetega poročila Evropske unije o izvajanju kodeksa, ampak zaenkrat resnično ne moremo predvideti, ali bo ta naša želja uresničena. To nas seveda ne odvrača od odločenosti, da poskusimo, zato bomo pozvali vse države članice, naj nam sporočijo svoja stališča glede tega vprašanja, in jih skušali spodbuditi, da pridemo skupaj do skupnega stališča, in če ne bo zadržkov, bo seveda slovensko predsedstvo z velikim veseljem dokončalo postopek sprejetja in o tem poročalo vsem zainteresiranim institucijam, v prvi vrsti temu Parlamentu.

Čisto na kratko mi dovolite spregovoriti še nekaj besed o drugih dveh prednostnih temah: o skupnem stališču o posredništvu pri trgovanju z orožjem in vojaško opremo in o prizadevanju držav članic za sprejetje mednarodne obvezujoče pogodbe o trgovini z orožjem.

Glede posredništva pri trgovini z orožjem je Evropska unija smernice sprejela že leta 2001, skupno stališče je bilo nato sprejeto leta 2003. S sprejetjem tega stališča so se države članice obvezale, da bodo njegove elemente prenesle v svoje nacionalne zakonodaje in s tem uredile področje posredništva pri trgovini z orožjem in vojaško opremo. Trenutno ima velika večina držav članic, natančneje dvajset držav, v svojih nacionalnih zakonodajah že vključene elemente tega skupnega stališča, sedem držav mora ta postopek izpeljati še do konca. Predsedstvo bo spremljalo napredek na tem področju in države, ki še niso končale teh postopkov, spodbudilo, da to čimprej storijo.

Zadnja točka: mednarodna pogodba o trgovini z orožjem. Gre za enega ključnih projektov na področju razorožitve. Kot veste, je Svet Evropske unije nedavno sprejel sklep o podpori tej mednarodni pogodbi. Na lanskem zasedanju generalne skupščine je bila tudi potrjena okvirna sestava skupine vladnih strokovnjakov, ki bo delovala na tem področju. Informacije o začetku dela te skupine so spodbudne, bo pa treba še veliko dela in naporov vložiti v ta proces.

Pozorno bomo spremljali delo te skupine in podpirali proces, ki vodi proti mednarodni pogodbi v okviru naših dejavnosti.

  Benita Ferrero-Waldner, komisarka. − Gospod predsednik, za Irak sem si vzela nekoliko več časa, vendar bo zdaj moj govor malo krajši, da to popravim.

Čeprav imajo odgovornost za nadzor in spremljanje prodaje orožja zlasti države članice in s tem Svet, ima jasen interes tudi Komisija, ker prispeva k izvajanju strategije o orožju malega kalibra in lahkem orožju v skladu s skupno zunanjo in varnostno politiko.

Zelo cenimo učinkovitost nadzora in spremljanja izvozov orožja EU. Še vedno si želimo, da bo evropski nadzor spodbudil druge regije k sprejetju in uporabi vsaj minimalnih standardov, da se prepreči preusmeritev zakonitih izvozov ter s tem zaostrovanje oboroženih spopadov in kršitev človekovih pravic.

V povezavi s tem Komisija še naprej dejavno sodeluje z državami članicami, tretjimi državami, mednarodnimi organizacijami in drugimi, da obravnava financiranje nedovoljenega trgovanja z orožjem, ki je večkrat povezano z nedovoljeno trgovino z drugim blagom (zlasti drogami), na primer diamanti.

V Komisiji smo izkoristili naše lansko predsedovanje v procesu Kimberley, da smo si prizadevali za razvoj nadzora za preprečevanje in prenehanje uporabe diamantov za financiranje nakupov orožja uporniških skupin. Poleg tega nameravamo z novim instrumentom za stabilnost v tesnem sodelovanju z zadevnimi carinskimi organi izvesti ukrepe v boju proti nezakonitemu trgovanju z orožjem po zraku, pri čemer smo se zlasti osredotočili na letala, ki potujejo v Afriko in znotraj nje. Prav tako s prepovedjo ustrezne tehnične pomoči sodelujemo pri izvajanju embargov na orožje.

V Evropski uniji je nadzor nad trgovanjem s strelnim orožjem ključen v boju proti negotovosti in kriminaliteti, zlasti proti organiziranemu kriminalu. Politika, ki se razvija za boj proti trgovanju s strelnim orožjem, vključuje okrepitev nadzora zakonite prodaje in posedovanja strelnega orožja v Uniji. Poleg tega bo zajemala ustrezno spremljanje pretoka orožja v Uniji in razvoj sodelovanja med pristojnimi nacionalnimi uradi.

Ob teh prizadevanjih je jasno, da veliko količino strelnega orožja posedujejo tudi kriminalci in je na voljo na črnem trgu. Nezakonit prenos strelnega orožja čez mejo in prenos neoznačenega orožja sta torej pomembna vira teh nezakonitih orožij. Na evropski ravni se trenutno izvajajo ukrepi za izboljšanje pravil o evidentiranju in označevanju, da se razvije sistem uvoza in izvoza strelnega orožja za civilno uporabo ter izboljša sodelovanje med nacionalnimi upravami kazenskega pregona.

Izboljšanje sledljivosti strelnega orožja je ključni cilj in – zelo na kratko – izvajamo tudi neposredne ukrepe izven Unije, s katerimi obravnavamo težave zaradi eksplozivnih ostankov vojn in orožja malega kalibra v kriznih območjih, prav tako z instrumenti stabilnosti. Trenutno na primer razmišljamo o podpori projekta za obravnavanje neeksplodiranih minskoeksplozivnih sredstev in drugih eksplozivnih ostankov v Bosni.

Seveda bomo še naprej podpirali prizadevanja držav članic, da se ustanovi pogodbo o trgovini z orožjem, kakor je dejal naš predsednik Sveta, čeprav se zavedamo, da bo za to potreben določen čas. Vendar upajmo, da se bo zgodilo zelo kmalu.

  Urszula Gacek, v imenu skupine PPE-DE. – Gospod predsednik, Evropski svet je skoraj 10 let poskušal kodeks ravnanja EU o prenosu orožja preoblikovati v pravno zavezujoč dokument. V zadnjih dveh letih ni bilo za sprejetje skupnega stališča o kodeksu nobenih tehničnih ovir. Zakaj moramo torej končno urediti svojo zakonodajo?

Prvič, ocenjuje se, da je v naših državah članicah trenutno okrog 400 podjetij, ki proizvajajo orožje. Glede na to, da so stroški raziskav in razvoja v tej industriji izredno visoki, podjetja seveda želijo maksimalno povečati svoje dobičke z zagotavljanjem najdaljših možnih proizvodnih serij, prodajanjem licenčnih sporazumov in skratka iskanjem trgov, kjer lahko. Jasno je, da so podjetja 20 narodov, katerih vlade so uvedle stroge smernice o izvažanju orožja, v slabšem gospodarskem položaju v primerjavi s konkurenti, katerih vlade kažejo več razumevanja. Vsa podjetja morajo imeti enake konkurenčne pogoje.

Drugič, dokumentirani so primeri podjetij iz držav EU, ki dobavljajo orožje Kitajski, Kolumbiji, Etiopiji in Eritreji. Kako lahko na eni strani odobravamo vsa prizadevanja za spodbujanje gospodarskega razvoja, demokracije in človekovih pravic, medtem ko s prispevanjem k nasilnim sporom onemogočamo njihovo izvajanje.

Tretjič, vojaško osebje iz naših držav članic pošiljamo na mirovne misije EU in Nata, vendar z neupoštevanjem tega kodeksa ravnanja tvegamo, da so izpostavljeni strelom iz orožja, proizvedenega prav znotraj naših držav zaradi neodgovornega prenosa.

Četrtič, kako lahko predvidimo prihodnost Evrope s skupno zunanjo in varnostno politiko, ko nam pri tem vendar manjka temeljni element v obliki skupnega stališča?

Nazadnje, preden v tej dvorani vstanemo in pozdravimo človekove pravice in demokracijo, zagotovimo, da bomo tudi dejansko izvedli ukrepe, o katerih smo govorili.

Skupina PPE-DE čestita avtorjem tega predloga resolucije. Prepričani smo, da bo večinska podpora Parlamenta pomagala Svetu pri iskanju rešitve za ta trenutno brezizhodni politični položaj in se bo kodeks ravnanja končno določil kot pravna zahteva za vse države članice.

  Ana Maria Gomes , v imenu skupine PSE. – (PT) Predlog resolucije o kodeksu ravnanja EU o izvažanju orožja izraža razočaranje Parlamenta, ker je ta pomembni dokument trenutno na mrtvi točki, kot je ravnokar dejala naša poročevalka, gospa Gacek, ki ji čestitam.

Deset let po ustanovitvi so na ta kodeks še vedno ponosni tisti, ki menijo, da mora Evropska unija prevzeti glavno vlogo v globalni razpravi o nadzoru prenosa orožja. Pozdravljamo vedno bolj usklajeno izvajanje tega kodeksa, podrobna letna poročila držav članic in spodbudne pobude Sveta. Vendar ves ta napredek zbledi v primerjavi z najpomembnejšim vprašanjem: Potreba po preoblikovanju kodeksa v pravno zavezujoč dokument.

Zavedamo se, da je bil sprejem kodeksa ravnanja kot skupnega stališča skupne zunanje in varnostne politike povezan z dvigom embarga na izvažanje orožja na Kitajsko. Parlament zavrača izsiljevanje, ki je jedro te tri leta trajajoče mrtve točke. Nihče ne more zanikati dejstva, da se z orožjem, ki ga Peking prodaja sudanskemu režimu, podpira spor v Darfurju, in to orožje prav tako na primer služi za zatiranje in obvladovanje burmanskega ljudstva v rokah nezakonitega vojaškega režima. Parlament obžaluje te razmere, ker se že dolgo zavedamo praktičnih in teoretičnih razlogov, ki bi morali prepričati Svet, da preneha z omahovanjem. Evropska zunanja politika ne more biti popolna in učinkovita brez skupnih in zavezujočih predpisov o izvažanju orožja. Poleg tega je ena najpomembnejših ovir pri popolni uskladitvi notranjega trga v zvezi z obrambno opremo prav veliko število izvoznih predpisov v EU.

Končno, gre za vprašanje načela: Evropska unija se lahko pokaže kot odgovoren in usklajen mednarodni akter na tem področju in ima vodilno vlogo pri izboljšanju mednarodne zakonodaje le, če bo predstavljala model za zgled. Seveda računamo na slovensko predsedstvo in ministra Lenarčiča. Vendar smo naslednji predsedujoči državi, Franciji, ki je zlasti odgovorna, da se mrtva točka nadaljuje, že namignili, da je čas za rešitev vprašanj in priznanje pomena osrednje vloge Evropske unije v učinkovitem in odgovornem multilateralizmu.

  Fiona Hall, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, pred desetimi leti je EU sprejela kodeks ravnanja za izvažanje orožja in sramota je, da ta kodeks še vedno ni bil preoblikovan v učinkovit instrument za nadzor izvažanja orožja vseh podjetij in vlad EU. Zaradi tega se evropsko orožje še vedno prenaša na sporna območja.

EU se je znašla v nepojmljivem položaju, ko v prav tiste države, ki jim obenem namenja razvojno pomoč, pošilja orožje in v njih spodbuja spore. Kako naj to razložimo našim državljanom? Kako naj na primer razložimo, da so nekatere države članice še vedno pripravljene trgovati s kasetnim strelivom, medtem ko EU porablja milijone evrov za odstranjevanje min? Leta 2005 se je v Libanonu na primer uporabilo na tisoče kasetnih bomb, ki so imele uničujoče posledice, nato je EU leta 2006 Libanonu namenila 525 milijonov EUR za razvojno pomoč, delno za odstranitev neeksplodiranih minskoeksplozivnih sredstev.

Ne zatiskajmo si oči, da le države izven EU dobavljajo orožje državam, kjer potekajo spori: 7 od 10 najpomembnejših držav, ki izvažajo orožje, je držav članic EU. Ali ni čas, da namesto prodajanja orožja začnemo vlagati v rešitve sporov v nemirnih državah?

Nujno potrebujemo mehanizme za učinkovit nadzor prenosov orožja in pretovarjanja ter za preprečevanje posredovanja nezakonitega orožja, ki ga izvajajo podjetja izven EU. Vendar moramo najprej preoblikovati kodeks ravnanja iz leta 1998 v pravno zavezujoč instrument. Zato prosim slovensko predsedstvo, naj po najboljših močeh poskuša odpraviti zastoj v Svetu in omogoči sprejetje skupnega stališča.

  Raül Romeva i Rueda, v imenu skupine Verts/ALE. – (ES) Gospod predsednik, kot poročevalec za nadzor izvažanja orožja iz Evropske unije sem imel priložnost zelo podrobno spremljati proces preoblikovanja trenutnega kodeksa ravnanja v učinkovitejši in zmogljivejši instrument, ki zagotavlja večji in boljši nadzor izvažanja orožja z ozemlja EU in podjetij EU.

Vendar kljub tehničnemu delu, ki ga je pred nekaj časa opravila delovna skupina Sveta za orožje (COARM), še vedno ne moremo razumeti – in moji kolegi so dejali enako – zakaj Svet ne sprejme skupnega stališča, ki bi nam omogočil preoblikovati trenutni kodeks v pravno zavezujoč instrument.

Kljub izredno skrivnostnim razpravam v zvezi s tem vemo, da takšnemu koraku nasprotuje le nekaj držav, zlasti Francija, za katero se zdi, da je njena odločitev odvisna od končanja embarga na izvažanje orožja na Kitajsko.

Ponovno moramo poudariti, da sta to dve popolnoma različni vprašanji: če se ju povezuje na takšen način, se kaže veliko pomanjkanje odgovornosti do številnih žrtev, ki se morajo vsak dan soočati s posledicami naše neodgovorne politike izvažanja orožja.

Zato pozdravljam zavezanost slovenskega predsedstva, da med svojim mandatom konča ta proces preoblikovanja kodeksa v skupno stališče, vendar se tudi spomnim, da prejšnja predsedstva svojih obljub v zvezi s tem niso izpolnila. Upam, da vam bo uspelo in lahko računate na našo podporo v celoti. Prav tako poudarjam, da ravno pomanjkanje nadzora in trenutna popustljivost dopuščata, da evropsko orožje na zakonit in nezakonit način konča v rokah terorističnih skupin, diktatorjev in oboroženih sil, ki nadzorujejo sedanjost in prihodnost milijonov ljudi, katerim posledično ter v nekoliko ciničnem duhu pošiljamo naše skupine za razvojno pomoč, ki jo potrebujejo.

  Tobias Pflüger, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, tukaj sedimo vsaj enkrat na leto in razpravljamo vprašanje izvažanja orožja, medtem ko se to izvažanje veselo nadaljuje. Parlament že leta poziva k pravno zavezujočemu kodeksu ravnanja in Svetu ni uspelo doseči nobenega sporazuma v zvezi s tem. Cenil bi vašo odkritost, če bi nam razkrili, katera država članica ta proces ovira. Dejstvo, da ta kodeks ravnanja ni pravno zavezujoč, je sramotno. Medtem, ko so se stvari v zvezi s tem zavlekle, so EU in njene države članice postale številka ena v izvažanju orožja na svetu. Orožje je namenjeno ubijanju! Vsako izvažanje orožja je neupravičeno.

Seveda države članice dobavljajo orožje tudi kriznim in težavnim regijam. V turški invaziji na severni Irak, na primer, ki je prekršila mednarodno zakonodajo, se je med drugim uporabilo orožje iz Nemčije. Vojskujejo se tudi države EU, zlasti v Iraku ali Afganistanu, ter dobavljajo orožje zavezniškim državam, vpletenim v bojevanje. Temu moramo enkrat za vselej narediti konec. Ustavimo izvažanje orožja v celoti.

Kodeks ravnanja mora prav tako zajemati blago za dvojno uporabo, ki se lahko uporablja v civilne in vojake namene, kot mora zajemati ponovno izvažanje. O teh dveh temah smo predložili predloge sprememb in zelo me zanima, ali jih bo Parlament sprejel. Kot sem dejal, zaradi izvažanja orožja se vsak dan ubija, zato se mora nujno zaustaviti.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − (SL) Ugotavljam, da je nekakšna rdeča nit nastopov spoštovanih poslank in poslancev v tej razpravi podpora temu, da bi kodeks čim prej postal tudi pravno zavezujoč. In naj povem, da predsedstvo deli to ambicijo, in upam, spoštovani gospod Pflüger, da bomo letos imeli več sreče in uspeli v tej nameri ali vsaj, kot sem rekel v uvodnem nastopu, naredili pomemben napredek v to smer.

Rad bi se zahvalil podpori izraženi temu, da Svet pride do skupnega stališča, in lahko se zanesete na to, da bo slovensko predsedstvo v skladu s tem okrepilo svoje napore v tej smeri.

Zahvalil bi se tudi spoštovani poslanki gospe Gomes, ki je opozorila na dejstvo, da se v izvajanje kodeksa skuša vključiti tudi nove akterje, onkraj meja Evropske unije. Že prejšnja predsedstva, v letu 2007 na primer, so vključila v te aktivnosti zlasti države zahodnega Balkana, potekajo pa tudi aktivnosti glede drugih držav in njihovega morebitnega vključevanja oziroma sodelovanja pri kodeksu, držav kot so Turčija, Ukrajina in držav severne Afrike in drugih držav v vzhodni Evropi.

Naj končam z upanjem, da ob naslednji obravnavi te tematike v Evropskem parlamentu ne bomo več govorili samo o kodeksu, ampak tudi že o skupnem stališču. To je moje upanje.

  Predsednik. − Prejel sem šest predlogov resolucij⁽¹⁾ v skladu s pravilom 103(2) Pravilnika.

Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo v četrtek.

Pisne izjave (člen 142)

  Tunne Kelam (PPE-DE), v pisni obliki. – Odločno pozivam države članice EU, naj sprejmejo kodeks ravnanja EU o prenosu orožja. EU temelji na skupnih vrednotah in sporazumih, ki obsojajo nezakonit prenos orožja in tudi prenos orožja v države, ki ne spoštujejo teh vrednot. Dejstvo, da vlade več držav članic dajejo prednost svojim nacionalnim političnim in poslovnim interesom pri nadaljnji prodaji orožja, dejansko negativno vpliva na načela, na katerih temelji Evropska skupnost.

Lizbonska pogodba krepi vlogo EU kot globalnega akterja. Zato je zelo pomembno, da kodeks ravnanja EU o prenosu orožja obravnavamo resno, da ga začnejo dejansko izvajati vse države članice. Ob tem pozivam Svet, naj poda smiselno razlago, zakaj se s sprejetjem tega skupnega stališča tako zamuja.

(1) Glej zapisnik.

13. Razmere v Čadu (razprava)

  Predsednik. − Naslednja točka so izjave Sveta in Komisije o razmerah v Čadu.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − (SL) Kot ste seznanjeni, so se razmere v Čadu v zadnjih tednih zaostrile. V začetku februarja so se čadski uporniki približali glavnemu mestu N'Djamena in zavzeli njegov večji del, po nekaj dneh so se umaknili, oziroma bili pregnani proti vzhodu na mejo med Čadom in Sudanom. Napadi uporniških skupin nad čadsko vlado v začetku februarja niso zanetili le tleče notranje krize, temveč so razkrili tudi njeno regionalno razsežnost. Uporniki so namreč prišli iz Darfurja s podporo sudanske strani. Zato moramo ob razpravi o razmerah v Čadu upoštevati dva medsebojno povezana vidika: notranjepolitičnega in regionalnega.

Tako je Svet Evropske unije, ko je februarja obsodil napade upornikov nad čadsko vlado, na eni strani pozval k političnemu dialogu med vlado, opozicijo in uporniki, na drugi strani pa je izpostavil nujnost političnega dialoga med čadsko in sudansko vlado. Menimo, da je treba povečati pritisk na vladi Čada in Sudana, da bosta izpolnili obveznosti, ki sta jih prevzeli v različnih sporazumih. Svet je obe vladi pozval, naj nemudoma nehata podpirati in oskrbovati oborožene skupine ter naj izboljšata medsebojne odnose.

Kar zadeva notranjepolitične razmere v Čadu, je politična rešitev spora edina pot k miru in stabilnosti v tej državi. Vključujoči politični proces, ki ga je nakazal sporazum med čadsko vladajočo stranko in strankami zakonite opozicije avgusta 2007, bi se moral nadaljevati. V tem pogledu Unija podpira prizadevanja Afriške unije za mirno rešitev sporov. Evropska unija se tako pridružuje pozivom tako Afriške unije kot Združenih narodov, ki so zelo jasno obsodili napade upornikov. Z njimi delimo skrb glede nevarnosti za nadaljnje zaostrovanje konflikta.

Zaskrbljeni smo tudi zaradi poslabšanja humanitarnih razmer. Vedno hujše sovražnosti so namreč poglobile humanitarno tragedijo in še povečale že tako veliko število beguncev in razseljenih oseb. V spopadih je bilo ubitih več kot stošestdeset ljudi, ranjenih približno tisoč. Več deset tisoč beguncev je pobegnilo v sosednji Kamerun in v Nigerijo. Ker se obenem v vzhodnem Čadu nahaja tudi približno dvestopetdeset tisoč beguncev iz sudanske regije Darfur, so humanitarne razmere zelo slabe in kličejo po čimprejšnji polni namestitvi evropske misije EUFOR Čad-Centralnoafriška republika.

Trenutno se varnostne razmere v prestolnici N'Djamena in večjem delu države, razen na vzhodu, po zadnjih spopadih umirjajo in normalizirajo. Vendar je bilo izredno stanje, ki je bilo razglašeno 15. februarja za petnajst dni, podaljšano do sredine tega meseca. S tega vidika EU izraža zaskrbljenost zaradi omejevanja državljanskih svoboščin in svobode medijev v Čadu.

Aktivnosti v zvezi z napotitvijo misije EUFOR se po začasni prekinitvi nadaljujejo. Poveljnik operacije, general Nash, je sklenil, da bo aktivnosti po napadih upornikov začasno ustavil in omogočil oceno novega političnega in varnostnega položaja. Napotitev se je potem nadaljevala brez posledic za celotni časovni okvir operacije. Po načrtih naj bi začetno operativno zmogljivost („Initial operating capacity“) še vedno dosegli do sredine marca.

Zaradi zaskrbljujočih razmer v regiji je postalo še bolj očitno, kako pomemben je mandat misije EUFOR in misije Združenih narodov. Napotitev misije EUFOR pa dokazuje zavezanost Unije, da pripomore k stabilizaciji regije. Da bi dosegli zastavljene cilje, je potrebno predvsem dvoje: nujno potrebujemo varnost, ki jo zagotavljajo vojaške enote, prav tako, in to je drugi vidik, pa je pomembna pripravljenost sprtih strani za dialog in pogajanja.

  Louis Michel, komisar. − (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, ob svoji vrnitvi z misije v Čadu med 20. in 22. januarjem 2008 sem že dejal, da bi moral Čad biti prednostna naloga EU. Poskus udara oboroženih uporniških gibanj na začetku februarja in dogodki, ki so sledili, so še okrepili to prepričanje.

Še vedno sem prepričan, da je trajna stabilnost v Čadu odvisna od odprtosti politike do vseh njenih notranjih komponent. To je naloga, ki si jo je zadala Evropska komisija lani s spodbujanjem in podpiranjem političnega dialoga, s katerim se je, kot veste, 13. avgusta 2007 dosegel medčadski sporazum. Trdno sem prepričan, da lahko samo ta dialog ustvari politično perspektivo, ki je potrebna za zagotavljanje stabilnosti v Čadu in utrditev demokracije. Zagotoviti mora zanesljiv popis in pregled volilnega sistema, da bodo volitve leta 2009 zakonite, svobodne in pregledne.

To sporočilo sem posredoval predsedniku Debyju; ta proces se je že začel v nadzornem odboru. Nedavni dogodki v N'Džameni so upočasnili ta proces. Čeprav se je proti vladi poskušal izvesti udar, je zunajsodna aretacija več opozicijskih voditeljev, civilistov in zaposlenih v medijih obžalovanja vredna in nesprejemljiva. Kot spodbujevalec in opazovalec izvajanja medčadskega političnega sporazuma, sklenjenega 13. avgusta, sem bil prvi, ki je med svojim zadnjim obiskom v Čadu 27. januarja predsedniku Derbyju izrazil zaskrbljenost v tej zadevi.

Med misijo sem predsednika Derbyja in politične predstavnike vladajoče večine ter demokratične opozicije, torej vse odgovorne politike v Čadu, pozval, naj z obnovo zaupanja med različnimi strankami ponovno vzpostavijo dinamiko političnega dialoga. To zahteva zavezanost vseh zadevnih političnih akterjev, vključno seveda s predsednikom Derbyjem, ki je potrdil svojo željo, da še naprej zagotavlja izvajanje tega političnega sporazuma. Zagotovili so mi, da se bo izredno stanje, razglašeno sredi februarja, končalo v skladu s pogoji, določenimi v ustavi, torej sredi marca.

Ob isti priložnosti smo od predsednika Débyja zahtevali in dosegli, da je bil gospod Lol Mahamat Choua, predsednik usklajevanja političnih strank za zaščito ustave, izpuščen na prostost. Bernard Kouchner in jaz sva pozvala k srečanju z njim. Srečali smo se v živo in tako je bil naslednji dan na prostosti. Poleg tega sem zlasti vesel, da je gospod Ngarlejy Yorongar trenutno v Strasbourgu in ste ga nekateri med vami morda že srečali, vendar sem seveda še vedno zaskrbljen glede usode, ki jo je doživel še vedno pogrešani vodja opozicije Ibn Oumar Mahamat Saleh. Zato smo bili uspešni pri zahtevi, da predsednik Déby ustanovi preiskovalni odbor z razširjeno pristojnostjo in znatno mednarodno prisotnostjo, vključno s predstavniki Evropske unije, Mednarodne organizacije za frankofonijo in Afriške unije. Ta odbor mora pojasniti aretacije in izginotja. To bo pomemben začetni korak k ponovni vzpostavitvi zaupanja in zagotovitvi, da se razmere v Čadu spet normalizirajo.

Prav takšno sporočilo je bilo poslano tudi članom opozicije. Rešitev je v skupni odgovornosti vlade, vladajoče večine in opozicije. Naj končam s kratko obrazložitvijo regionalnega okvira: poskus udara v Čadu je bil zlasti neposredna posledica poslabšanja odnosov med Čadom in Sudanom. Pri tem poskusu udara je izredno težko zanikati vpliv kartumskih organov.

Zato je ključno, da končamo to navzkrižno kontaminacijo razmer v Darfurju in Čadu. Optimistično pozdravljam regionalne pobude za mediacijo med Čadom in Sudanom, ki jih zdaj izvajajo regionalne vodje držav ali vlad, zlasti predsednik Wade. Trenutne razmere dokazujejo, če je kak dokaz še sploh potreben, da je treba nujno in čim prej odposlati evropske vojaške in civilne sile.

Zdaj želim omeniti misijo MINURCAT v skladu z resolucijo ZN 1778 iz leta 2007. Takšna vojaška operacija ni bila še nikoli bolj upravičena. V vzhodnem Čadu je več sto tisoč civilistov prisiljenih živeti v izredno slabih razmerah in nestrpno pričakujejo namestitev misije EUFOR. Komisija bo še naprej mobilizirala vse politične instrumente za humanitarno pomoč, da pomaga izboljšati razmere v Čadu. Čakam izide mediacije, ki jo vodi predsednik Wade, da se določi ali vsaj opredeli, kdaj se bom vrnil v Čad in tudi v Kartum. Ključno je, da zagotovimo mediacijo in spravo med N'Džameno in Kartumom, ker je jasno, da se lahko odnosi med Čadom in Sudanom popolnoma porušijo.

  Colm Burke , v imenu skupine PPE-DE. – Gospod predsednik, vesel sem, da je ta razprava ostala na dnevnem redu plenarnega zasedanja za ta teden. Razmere v Čadu zahtevajo takojšnjo pozornost Evropske unije in tudi mednarodne skupnosti. Ta teden se bo odvil vrh med Čadom, Sudanom in Dakarjem, na katerem bo senegalski predsednik po najboljših močeh poskušal doseči skupno stališče za mirovni sporazum med predsednikoma Débyjem in al Baširjem. Generalni sekretar ZN Ban Ki-moon prav tako namerava biti prisoten pri teh pogovorih v Dakarju, saj je humanitarna kriza v tej regiji ena njegovih prednostnih nalog.

Takšni aktualni dogodki poudarjajo pomen razprave Parlamenta to popoldne, ki poteka v ustreznem času, in vse zadevne voditelje pozivam, naj si čim bolj prizadevajo za ponovno vzpostavitev vsevključujočega procesa politične sprave.

Tudi Evropska unija mora izvesti obsežne diplomatske ukrepe za podporo teh najnovejših razpletov dogodkov. Ravno pred to razpravo sem se skupaj v več svojimi poslanskimi kolegi srečal s čadskim voditeljem in opozicijskim poslancem, gospodom Yorongarjem, ki je bil pogrešan od napada upornikov v začetku februarja. Državne varnostne sile so ga 3. februarja prijele v Čadu, vendar mu je uspelo pobegniti v Kamerun, preden je mu je Francija ponudila azil. Njegov kolega opozicijski politik Mahamat Saleh je še vedno pogrešan. Trenutno zatiranje političnih nasprotnikov in zagovornikov človekovih pravic v Čadu se mora ustaviti.

Mirovna misija EU je na žalost zahtevala prvo smrtno žrtev, ko je pripadnik francoskih mirovnih sil po nesreči zašel na sudansko ozemlje. Danes bo njegov pogreb. Udeležil se ga bo gospod von Wogau iz naše skupine kot predsednik odbora Evropskega parlamenta za varnost in obrambo. Družini in prijateljem pokojnega izražam sožalje v imenu skupine PPE-DE.

Po mojem mnenju in glede na trenutne humanitarne ter varnostne razmere je napotitev evropske mirovne misije postala nujna. Združeni narodi in Evropska unija so odgovorni za zaščito ranljivih civilistov in dolžni zagotavljati humanitarno pomoč ter tudi varnost humanitarnega osebja. Medtem ko poteka njihova namestitev, sem ponosen, da so tudi irske sile del te misije.

Končno, pozdravljam zavezanost Rusije, da bo zagotovila helikopterje za to misijo. Takšna oprema bo bistveno okrepila to pomembno prizadevanje EU.

  Alain Hutchinson, v imenu skupine PSE. – (FR) Gospod predsednik, gospod predstavnik predsedujočega Svetu, gospod komisar, že več mesecev nas zanimajo, in jih tudi zelo podrobno spremljamo, pobude EU za takojšnjo napotitev misije EUFOR v Čad in Centralnoafriški republiki, ker je seveda bistveno, da ta evropska tranzicijska sila deluje. Zakaj je to bistveno? Menim, da bi bilo dobro to ponoviti: to je bistveno, ker mora varovati civilne begunce in razseljene osebe, omogočati dostopnost humanitarne pomoči in zagotavljati humanitarni prostor, ki ga nasprotujoče stranke sistematično ovirajo.

Vendar želijo evropski socialisti jasno poudariti, da trajnega miru v Čadu ne bo zagotovila le vojaška rešitev, marveč tudi politična. Na političnem področju je civilna družba v Čadu ponudila številne posebne možnosti za rešitev krize, ki temeljijo na celovitem dialogu z vsemi udeleženimi, vključno z voditelj oboroženih skupin, brez sodelovanja katerih se ne more doseči ničesar.

Morda se zdaj sprašujemo, ali je EU upoštevala te predloge, in govor komisarja je bil spodbuden. Vendar včasih skupaj z navedeno civilno družbo dobimo vtis, da EU še naprej slepo zaupa v domnevno sposobnost predsednika Débyja, da reši to krizo. Vendar je vsak dan bolj jasno, da predsedniku Débyju samemu ne bo nikoli uspelo vzpostaviti pričakovani mir v Čadu.

Zato pozdravljamo izjave v imenu Evropske komisije. Upamo, da bo v zvezi s tem vprašanjem še naprej izražala svoj politični pogum in drznost.

  Philippe Morillon, v imenu skupine ALDE. – (FR) Gospod predsednik, danes je, kot je ravnokar dejal gospod Burke, narednik Polin prejel vojaške časti, po tem, ko je bil ubit v Sudanu med hvalevredno in izredno težko misijo EUFOR v Čadu ter Srednjeafriški republiki. Pridružujem se poklonu njemu ter njegovim vojaškim tovarišem ob prisotnosti najvišjih nacionalnih in evropskih organov, zlasti našega visokega predstavnika Javierja Solane in našega kolega Karla von Wogau.

Več let je ta Parlament odločno pozival EU, naj prevzame odgovornost za zaščito žrtev krvavih spopadov v Darfurju in okoliških regijah. Zato je obžaloval nenehne politične ovire, ki so preprečevale napotitev mednarodne sile v ta namen. Poleg tega je pozdravil sprejetje, kot ste poudarili, komisar, resolucije Varnostnega sveta ZN št. 1778 za izvedbo vojaške operacije v Čadu in Srednjeafriški republiki kot podporo misiji ZN, misiji MINURCAT in čadski policiji.

Nesmiselno je kar koli dejati o množici težav, ki so se pojavile z mednarodno silo, ki naj bi jo namestili novembra 2007 in se je nazadnje začela šele konec januarja ter glede na trenutni okvir ne bo končana pred letošnjim majem. Gospod predsedujoči Svetu, omenili ste dolžino zamude misije zaradi napada uporniških sil v N'Džameni, vendar se mora omeniti tudi pomanjkanje razpoložljivih sredstev EU, ki so potrebni za izvajanje takšne misije, zlasti v zvezi z logistiko in helikopterji. Pri tem pozdravljam včerajšnjo razglasitev, da namerava Rusija EU zagotoviti bistvena sredstva za pomoč vojakom na terenu tega ozemlja.

Gospod predsedujoči Svetu, morda nam bi lahko v zvezi s to novico povedali kaj več?

  Brian Crowley, v imenu skupine UEN. – Gospod predsednik, zahvaljujem se predsedujočemu Svetu in komisarju za najnovejše novice v zvezi z razmerami v Čadu, ter se, kakor moja kolega gospod Burke in gospod Morillon, želim pokloniti in izraziti sožalje družini francoskega pripadnika mirovnih sil, ki je nedavno umrl v boju.

Ena od grozot, s katero se moramo vsi soočiti pri razpravljanju in obravnavanju razmer v Čadu in dejansko v tem delu Afrike na splošno, je nadaljevanje nestabilnosti, ne samo v Čadu samem, ampak tudi v sudanski in darfurski regiji ter v Srednjeafriški republiki, in z drugih vidikov, ter zlasti zunanjih vplivov, ki prihajajo iz različnih tamkajšnjih obmejnih držav. Zato je tako težko najti skupno stališče in z njim rešitve. Sicer je prav, da bomo vključili civilno družbo, vendar civilna družba nima možnosti, da vstane in pokaže, kaj resnično želi, ker tam vladajo različne uporniške ali opozicijske sile.

Zato se zdaj u mehanizmom Eurofor ne osredotočamo le na stabilnost in zaščito beguncev iz Sudana, ki so prišli v Čad –več kot četrt milijona, od katerih jih je prejšnji mesec prišlo skoraj 10 000 – ter tudi beguncev iz Srednjeafriške republike, ampak tudi poskušamo doseči, da se obravnava tudi vprašanje demokracije in demokratizacije. Zato čestitam komisarju Michelu za opravljeno delo z – naslednji izraz uporabljam previdno – „verodostojno“ vlado v Čadu in drugih območjih za spodbujanje njihovega pravilnega delovanja. Na žalost nimam takšnega zaupanja v neodvisnost preiskav v zvezi s pogrešanimi, ki jo bodo vodili čadski organi, vendar upajmo, da s sodelovanjem Evropske unije, če ga spodbudimo.

Na koncu želim povedati, da po zaslugi Rusije in drugih držav zdaj poteka namestitev naših vojakov. Prejšnji teden sem govoril z generalom polkovnikom Patom Nashem, poveljnikom misije, ki me je obvestil, da je trenutno tam 700 vojakov, med katerimi je 56 Ircev, in v celoti se bo napotitev končala pred deževno dobo, po možnosti do začetka maja.

Zdaj je dolžnost tega Parlamenta, da s političnimi ukrepi, besedami in zlasti z zagotavljanjem ustreznih virov za njihovo izvajanje naloge, podpremo to trajno mirovno silo.

  Marie-Hélène Aubert, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, položaj človekovih pravic in civilnega prebivalstva je v čadu še vedno kritičen in nobena pobuda za politični dialog ne more uspeti, če se ne bomo najprej jasno odzvali na usodo članov opozicije, aretiranih 3. februarja ter če se redno nasilje nad tistimi, ki jih Idriss Déby brutalno obravnava kot nasprotnike, ki jih je potrebno odstraniti, ne bo končalo.

Zato, gospod komisar, je nujno, da še naprej pritiskate na Idrissa Débyja in ga prisilite, da pove, kje je Ibn Mahamat Saleh, in kaj se mu je zgodilo, ter ga izpusti na prostost, če je še živ. Ob tej priložnosti pozdravljam njegovega sina, ki je danes prisoten v galeriji, in parlamentarnega predstavnika, gospoda Yorongarja, ki je prišel z nami razpravljat o položaju in prihodnosti svoje države, ter obema izražam solidarnost.

Gospod komisar, gospod predsedujoči Svetu, gospe in gospodje, čadska diaspora, ki je danes prisotna v Strasbourgu, vas pozorno posluša in pričakuje, da boste izvedli vključujoč dialog, ki ne izključuje nobenih političnih akterjev v Čadu. Pod temi pogoji so mogoča prizadevanja za mir in demokratični proces s sodelovanjem vseh strank, ter pod temi pogoji se mora EUFOR končno namestiti v najboljših pogojih, da se končajo dvomi in negotovost, ki so nastali zaradi zadnjih dogodkov. Vloga EU v zvezi z vlogo Francije v tej regiji, ki je očitno dovolila, da Idriss Déby ostane na oblasti, čeprav je francoski predsednik v razpravi zdaj postal bolj odprt in poziva spremembam prejšnjih politik, mora biti popolnoma jasna.

Gospod komisar, gospod predsednik, uporabiti morate svojo moč pritiska, da dobite dejanska zagotovila in zaščito vseh demokratov v Čadu ter s tem postanete zahtevnejši do predsednika Débyja, ki trenutno le poskuša pridobiti nekaj časa in obdržati svoj položaj.

  Tobias Pflüger, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, EU je v Čad poslala misijo EUFOR in eden od pripadnikov mirovnih sil je že bil ubit. Ravno tega smo se bali. Francoski pripadniki elitnih vojaških sil naj bi po nesreči prečkali mejo s Sudanom.

Ali ima ta misija EUFOR sploh smisel? Menimo, da nima. Ti vojaki ne morejo biti nevtralni. Večina vojakov EUFOR prihaja iz Francije in Francija ima vojaški sporazum z Débyjem, ki je na oblast prišel z vojaških udarom, ter ga je podpirala z dobavljanjem orožja in zaščito letališča pred napadi upornikov Uporniki so napad izvedli malo pred začetkom namestitve EUFOR. Z drugimi besedami, ta misija je sprožila spor in je zato neučinkovita.

Idriss Déby je izkoristil razmere po napadu upornikov, da je onemogočil demokratično opozicijo. EU se je zapletla v to zmešnjavo. Pozivamo vas, da umaknete vojake EUFOR. Francija – in z njo posredno EU – tesno sodeluje s čadskim vojaškim voditeljem Débyjem. Demokratična opozicija v Čadu poziva k večjemu pritisku civilne družbe na vlado in to bi morali storiti tudi mi, namesto da podpiramo nadaljnjo vojaško reševanje tega spora.

  Maria Martens (PPE-DE). – (NL) Zahvaljujem se Komisiji in Svetu za vse izjave. Menim, da so zelo koristne. Osrednjo Afriko pesti največja katastrofa glede človekovih pravic na svetu in še naprej se povečuje.

Kot je bilo že rečeno, na tisoče beguncev je zbežalo iz Darfurja v Čad, vendar zaradi nenehnega nasilja v Čadu ljudje zdaj bežijo tudi v Kamerun, Nigerijo in Srednjeafriško republiko. Sudanske vojaške in mirovne sile močno podpirajo dobro oborožene čadske upornike na mejnem območju med Darfurjem in Čadom, ki jih poleg sudanske vlade podpirajo tudi arabske milice v Darfurju. To sproža obsežni val beguncev.

Gospod predsednik, ne smemo ostati pasivni. Narediti moramo vse, kar je v naši moči, da rešimo brezizhoden položaj v Sudanu in Čadu in s političnim dialogom ter z zagotavljanjem podpore in zaščite državljanov ter organizacij za pomoč na tem območju spora dosežemo stabilnost. Dobro je, da se je Evropska unija odločila za skupno mirovno misijo v Čadu s ciljem zaščititi njegove državljane in zagotoviti humanitarno pomoč.

Gospod predsednik, general Henri Bentegeat, predsednik vojaškega odbora EU, je dejal, da so težave z opremo. Ali lahko Svet pove, s katerimi državami se še vedno pogajajo v zvezi z možnimi prispevki?

Milijoni ljudi so leta živeli v teh nevarnih razmerah brez vidnih sprememb. Ne moremo si privoščiti neuspeha. Moje vprašanje za Komisijo in Svet je, če je treba o tej najsodobnejši operativni misiji povedati še kaj.

  Thijs Berman (PSE). – (NL) Za varnost beguncev in prebivalcev ter stabilnost regije v Čadu je potrebna hitra razpoložljivost nevtralnih vojakov EUFOR in opreme. Če želi EU k temu učinkovito prispevati, morajo države članice, vključno z Nizozemsko, izpolniti svoje obljube, da se lahko EUFOR namesti v celoti in čim prej. Države članice s počasnim odzivom ne smejo povzročiti nepotrebne zamude v zvezi s pošiljanjem vojakov in zavezanostjo misije EUFOR. Potrebni so tudi helikopterji iz Rusije, ki bodo tako vsaj nehali pustošiti v Čečeniji.

Vendar v nevarnosti ni le humanitarnost, ampak stabilnost celotne regije. Mejni spor med Čadom in Sudanom razmere še poslabšuje. Mirovna pogajanja med čadskim in sudanskim predsednikom, ki jih usmerja senegalski predsednik Abdoulaye Wade, so morda korak v pravo smer. EU mora to podpreti, tako kot v zvezi s Kenijo ostaja v ozadju, vendar z močno podporo Kofija Annana.

Louis Michel je pravilno opozoril, da je politični dialog med vsemi akterji nujen. Vendar se mora EU odločneje boriti za izpustitev opozicijskih voditeljev in zagovornikov človekovih pravic, ki so izginili. V nasprotnem primeru je dialog nemogoč. Prav tako kot januarja glede Kenije, tukaj ne gre za „običajno poslovanje“. Svoboda in dialog morata postati pogoja za nadaljnjo zagotavljanje pomoči Čadu.

  Jens Holm (GUE/NGL). – (SV) Gospod predsednik, spor v Čadu se ne sme obravnavati ločeno od tistega v Darfurju in Sudanu. Precej jasno je, da čadska vlada podpira upornike v Darfurju. Čadska opozicija poroča, da se darfurski uporniki proti čadskim upornikom borijo skupaj z vojsko čadske vlade.

Moja država, Švedska, za misijo EUFOR prispeva nekaj sto vojakov. Namen te misije je zagotoviti varnost civilnega prebivalstva, vendar na žalost obstajajo dokazi, da je ta mirovna sila le lutka v čadski notranji igri. Čadski predsednik, Idriss Déby, je v izjavi misijo EUFOR pozval, naj čim prej zavzame vzhodni Čad. Jasno je, da Déby želi uporabiti EUFOR za zaščito svojega lastnega režima.

Za Komisijo in Svet imam naslednja vprašanja: kako lahko zagotovite, da bo EUFOR v celoti deloval neodvisno od takšnih pritiskov? Kaj menite o sodelovanju Débyjeve vlade z uporniki v Darfurju? Ali se motim? Če se, me o tem prepričajte. Dobro je, da je bilo nekaj zapornikov civilne opozicije v Čadu izpuščenih, vendar je treba storiti veliko več. Kako si EU prizadeva, da bi zagotovila takojšnjo izpustitev vseh političnih zapornikov?

  Geoffrey Van Orden (PPE-DE). – Gospod predsednik, že od začetka sem izrazil resne pomisleke glede operacije v Čadu. EU se ne bi smela vpletati v vojaške zadeve. Kakor koli, razmere v Darfurju in sosednjih območjih Čada in Srednjeafriške republike zahtevajo dobro premišljeno skladno politiko, ki jo vodijo politični interesi in ki bo vključevala določitev prepovedi zračnega prometa, kar lahko doseže le organizacija, kot je NATO. Zdaj imamo polovično, politično izmišljeno operacijo, ki si prizadeva zlasti za francoske cilje, pri čemer jo EU poskuša dohiteti.

Grozljivo je, da se je takšna negotova operacija začela izvajati brez ustrezne ocene grožnje in zagotavljanja ključnih zmogljivosti opreme pred namestitvijo. Pri tem imam v mislih zlasti premalo število helikopterjev. Ponuditi jih ni bila pripravljena nobena evropska zaveznica. Zdaj nam pravijo, da jih bodo zagotovili Rusi, in ne samo to, Rusija tudi želi sodelovati v misiji. Kaj to izraža o motivih EU? Tako obupno si prizadeva za kakršno koli kombinacijo, nevarno zavezništvo, le da pri tem niso vpleteni Američani. S tem se pokaže, kakšne ti ukrepi dejansko so. Ne morem si zamisliti hujše obsodbe evropske varnostne in obrambne politike.

  Bogusław Sonik (PPE-DE). – (PL) Gospod predsednik, pomemben element naše misije v Čad mora biti obsežno politično ukrepanje s ciljem učinkovite mediacije med spornima stranema. Če se ne doseže sporazum med vladami v Kartumu in N’Džameni, se lahko misija izkaže za jalovo in vsaki rezultati hitro izničijo. Zato je pomembno, da sodelujemo v obsežni mediaciji, ki vključuje mednarodne institucije, s čimer bomo spodbudili voditelja obeh držav, da razrešita sporna vprašanja.

Naloga misije Evropske unije je omogočanje večje varnosti za humanitarne misije v vzhodnem Čadu. Mednarodni politični strokovnjaki so poudarili, da bi to lahko povzročilo povečan pretok beguncev iz območja Darfurja, ki bodo iskali varno zavetje pred oboroženimi uporniškimi skupinami. V primeru, da se to zgodi, se bomo znašli v težkem položaju, če se spomnimo izjav čadskega predsednika vlade, ki je nedavno pozval mednarodno skupnost, naj odstrani begunce. Predsednik vlade je tudi zagrozil, da bodo čadski organi v nasprotnem primeru sami odstranili begunce iz Čada. Prepričan sem, da vse nas takšne izjave spominjajo na spore na Balkanu, kjer so se različne strani na podoben način ukvarjale z nacionalnimi manjšinami in begunci.

  Urszula Gacek (PPE-DE). – Gospod predsednik, že samo ime Darfur je postalo sinonim za človeško bedo in trpljenje. Ubežniki iz vojne v Sudanu so se razširili čez mejo v Čad; skoraj 300 000 beguncev iz Sudana tako povzroča ogromno škodo čadskemu gospodarstvu in politični stabilnosti. Brez politične rešitve težav v tej regiji ne bo nobene možnosti za mir. Vendar se moramo zdaj soočiti z neposredno situacijo in v ta namen EU pošilja 3 700 pripadnikov vojaškega osebja za zaščito beguncev.

Poljska pošilja 400 pripadnikov kontingenta, vključno z inženirji in zdravstvenimi delavci. Naše vojaško osebje se sooča z nevarnimi in krutimi pogoji in bo priča morečim dogodkom. Zaslužijo si našo hvaležnost in spoštovanje za opravljanje svoje naloge. Niso si zaslužili kritik skrajne levice in evroskeptikov v tej dvorani.

  Eija-Riitta Korhola (PPE-DE). – (FI) Gospod predsednik, vsi, ki jih danes poslušamo, pravijo, da je humanitarna pomoč nujna. Vendar se je moralo veliko humanitarnih delavcev umakniti iz te regije, ker ni varno. UNHCR poroča, da je položaj v zvezi z varnostjo in pomočjo v begunskih taboriščih zlasti slab in da je razširjeno spolno nasilje.

Razglasitev izrednega stanja s strani čadske vlade 15. februarja je še pospešila kaotično propadanje te države. Taka razglasitev je zlasti zaskrbljujoč način za obravnavanje krize in zmede. V praksi daje vladi pravico, da molči ter pripre dejanske in domnevne predstavnike opozicije Izredno stanje daje vladi tudi pravico, da državljanom omeji svobodo gibanja in zbiranja ter pravico do nadzora zasebnih in državnih medijev.

EU mora čadsko vlado pozvati, naj prekliče izredno stanje, in spodbuditi Čad k tesnejšemu sodelovanju, da se organizacijam humanitarne pomoči zagotovi dostop do kriznih območij in tam omogoči njihovo delovanje. To se mora zgoditi čim prej.

  Miroslav Mikolášik (PPE-DE). – (SK) V Čadu trenutno več kot 250 000 sudanskih beguncev živi v 12 begunskih taboriščih na vzhodnem delu države. Obenem (čeprav se to bolj redko navaja) je v Čadu ta trenutek tudi 57 000 beguncev in Srednjeafriške republike, ki živijo v štirih taboriščih na jugu države.

Ne pozabimo, da je med temi begunci 56 % žensk. Več kot 60 % beguncev je mlajših od 18 let, zato želim, da se poleg omogočanja osnovnih pogojev za človeško preživetje večja pozornost nameni izobrazbi in zdravstveni oskrbi. Poleg tega je v Čadu velika skupina 180 000 ljudi, ki so zaradi notranjih varnostnih pogojev postali notranje razseljeni. Večina jih je v vzhodnem delu države in nima osnovnih pogojev za preživetje, vključno s hrano, vsakdanjimi predmeti, oblačili, pitno vodo, oskrbo z zdravili in cepivi.

Pozivam Komisijo, naj poišče učinkovite mehanizme, da bo naša misija v Čadu imela precej večjo pristojnost in boljšo tehnično opremo, vključno z medicinsko opremo.

  Gay Mitchell (PPE-DE). – Gospod predsednik, moj kolega je predstavil številke in ne bom jih ponavljal, dejal bi le, da je med 57 000 begunci, ki jih je navedel, od začetka leta 2008 odšlo 12 000 v Srednjeafriško republiko. Zdaj je v Čadu velik kontingent irskih vojakov. Želim jim vse dobro. So del velikega kontingenta EU – skupaj 14 držav EU, medtem ko 21 držav članic sodeluje v operacijskih sedežih.

Položaj je naslednji: odgovorni smo za zelo resen humanitarni problem. Ne strinjam se s tistimi, ki pravijo, da to lahko uredi NATO. To lahko uredi Eurofor, če se organizira, in trenutno se organizira za to nalogo. Pozdravljam dejstvo, da končno dobivajo orodja za opravljanje tega dela, vendar jim dajmo čas, da se ustalijo in dejansko omogočijo varnost za humanitarno pomoč, ter jih podpirajmo, medtem ko so tam, namesto da jih kritiziramo z zlobnimi političnimi pripombami, ki smo jih danes slišali od skrajne levice.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − (SL) Naj poskusim odgovoriti na nekatera bolj izpostavljena vprašanja, ki so bila podana v tej razpravi. Najprej glede določenih tehničnih sredstev, opreme oziroma helikopterjev. To ni problem, ki bi bil specifičen za Evropsko unijo, z enakimi problemi se soočajo tudi drugi, NATO, Združeni narodi in še kdo. To seveda ni opravičilo.

Evropske strukture delujejo na tem vprašanju, to vam lahko zagotovim, spoštovani gospod Morillon in tudi gospod poslanec Van Orden. Trenutno se s tem problemom ukvarja Evropska obrambna agencija, se pravi z dolgoročno rešitvijo vprašanja helikopterjev. Potekajo pa, kot je bilo rečeno, dogovori z Rusko federacijo o zagotavljanju teh helikopterjev. Trenutno ne razpolagam z informacijo, v kateri fazi so ti pogovori in ali so že končani. Vem pa, da so v teku.

Glede vprašanja namestitve te misije, vprašanje, ki ga je izpostavilo kar nekaj spoštovanih poslancev, med njimi gospa Martens, naj ponovim: prišlo je do nekajdnevne, dvanajstdnevne ustavitve nameščanja misije, ki pa se je že končalo. Nameščanje se nadaljuje in kot sem poudaril v svojem uvodu, posledic za celotni časovni okvir operacije ne pričakujemo. Četudi je prišlo do tega dvanajstdnevnega zaostanka, za celotni okvir posledic ne bo. Začetna operativna zmogljivost operacije bo dosežena predvidoma te dni, v sredini tega meseca.

Glede prve žrtve operacije, pripadnika francoskega kontingenta, naj povem, da je preiskava o tem incidentu še v teku. Da pa sta se pogreba danes udeležila v imenu Sveta visoki predstavnik, gospod Solana, in pa poveljnik operacije, general Nash, ki sta s tem tudi prenesla sožalje v imenu Evropske unije.

Naj končam z naslednjimi mislimi. Evropska unija se zaveda resnosti krize v Čadu in tudi njenih regionalnih razsežnosti, o čemer sem govoril. Zato bo še naprej vzpodbujala k dialogu med vlado in opozicijo v Čadu samem, pa tudi med čadsko in sudansko vlado.

EUFOR vidimo kot bistven prispevek k tem prizadevanjem in se zavedamo tudi pomena dobre opremljenosti. Naj pa še posebej poudarim in tukaj bi želel komentirati to, kar je izpostavil gospod poslanec Holm: misija EUFOR v Čadu je del misije Združenih narodov v Centralnoafriški republiki in v Čadu, del misije MINURCAT. Zato sta nepristranskost in nevtralnost te operacije, se pravi misije Združenih narodov in operacije EUFOR, med temeljnimi načeli njenega delovanja. To so temeljna načela nevtralnosti in nepristranskosti operacije, sta temeljni načeli, ki veljata za operacijo EUFOR v Čadu in Centralnoafriški republiki.

  Louis Michel, komisar. − (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, tudi jaz želim najprej izraziti poklon spominu francoskega vojaka, ki je bil ubit med aktivnim služenjem v nevarni mirovni misiji. Radi bi izrazili sožalje družini tega vojaka, ki je bil žrtev težavne misije.

Nisem vedel, da sta v galeriji prisotna sinova gospoda Yorongarja in gospoda Saleha. Zato ju želim pozdraviti in jima povedati – čeprav se to od mene uradno ne zahteva – da sem se seveda pripravljen z njima srečati, če mi želita posredovati podatke, ki jih morda nimam. Zelo sem vesel, da ju bom srečal.

Precej vas je govorilo v skladu z mojimi začetnimi komentarji, z drugimi besedami, da vedno bolj pozivamo k vključujočemu dialogu, ki bi združil vse vpletene strani: vlada, seveda, vladna večina, predstavniki opozicije, vključno – in to sem predsedniku Débyju zelo jasno predstavil – s predstavniki oboroženih upornikov, vendar tudi – in pri tem bi želel podporo vseh – predstavniki civilne družbe, ker zelo manjkajo pri tem procesu in z nobene druge strani ne zaznavam velike želje po njihovi vključitvi. Na srečanju s predstavniki nadzornega odbora pod vodstvom gospoda Lola sem jim povedal, da je vključitev civilne družbe v ta proces prav tako pomembna.

Poleg tega sem prepričan, da brez dialoga ne bo trajne rešitve ter da v Čadu trajna rešitev ni mogoča brez rešitve ali ponovne vzpostavitve odnosov med Sudanom in Čadom Jasno je določeno, da gre pri tem za različne vplive, zato menim, da je to še en parameter rešitve.

Gospa Aubert, seveda sem tudi jaz zaskrbljen in se strinjam z vami, da je treba na predsednika Débyja ter dejansko tudi ostale vpletene osebe čim bolj pritisniti, da se zagotovi spoštovanje človekovih pravic. Zelo jasno in odločno sem izrazil nasprotovanje samovoljnim zunajsodnim aretacijam. Poleg tega se zahteva jasna prekinitev izrednega stanja. Kot sem dejal, smo tudi pozvali preiskovalni odbor, naj bo odprt za predstavnike mednarodne skupnosti, da se zagotovijo nepristranskost in vidni rezultati.

Vendar želim podati razlago v zvezi z vašim pozivom, naj EU oblikuje politiko, ki je drugačna od francoske, ker drugače to z moje strani ne bi bilo intelektualno pošteno. Udeležen sem bil pri izredno jasnem sporočilu, ki ga je predsednik Sarkozy posredoval gospodu Débyju. Nisem dobil vtisa, da je med francoskim predsednikom, z drugimi besedami najvišjim predstavnikom Francije, in predsednikom Débyjem kakršno koli zavezništvo interesov. Ton, vsebina in bistvo sporočila so bili popolnoma nedvoumni. Njegove besede so naredile zelo pozitiven vtis. V moji prisotnosti je gospodu Débyju jasno izrazil nasprotovanje samovoljnim zunajsodnim aretacijam in dejstvo, da nihče ni vedel, kje so pogrešane osebe, poleg tega je odločno poudaril potrebo po vključujočem dialogu s sodelovanjem čisto vseh strani.

V zvezi z namestitvijo misije EUFOR MINURCAT z veseljem poročamo o prerazporeditvi misije EUFOR Čad/Srednjeafriška republika, ki se je izvedla v torek, 12. februarja. EUFOR je seveda bistven prispevek EU k zaščiti civilnega prebivalstva v vzhodnem Čadu in regionalni stabilizaciji. Ne strinjam se z tistimi, ki temu nasprotujejo, ker menim, da je napačno podcenjevati pomen te misije ali celo dejati, da tam nimamo kaj iskati; moje stališče je popolnoma drugačno. Evropska komisija je ob procesu stabilizacije oblikovala akcijski načrt za podporo prostovoljne vrnitve razseljenega prebivalstva v domače vasi in ponovnem razvoju na območjih vzhodnega Čada, ki so jih prizadele posledice spora.

Misija EUFOR, ki jo zdaj sestavlja 600 vojakov, od katerih jih je 380 v mestu Abéché, je bila napotena 12. februarja 2008 s ciljem doseči svojo začetno operativno zmogljivost do sredine marca in celotno operativno zmogljivost do junija, t. j. 3 700 vojakov, kar bo zagotovilo napotitev misije MINURCAT. Napotitev misije MINURCAT je ključna za omogočanje varnosti in zaščite za civiliste v vzhodnem Čadu ter seveda tudi prispeva k nadzoru ter spodbujanju in zaščiti človekovih pravic. Je izredno pomemben predan opazovalec. Napotitev misije MINURCAT je toliko bolj pomembna, ker je Komisija izvedla ukrepe za program spremljanja pravnega in zaporniškega sistema leta 2007 in prenovo varnostnega sistema do obdobja med leti 2008 in 2011. Parlament naj spomnimo, da morajo čadski organi čim prej odobriti operativne postopke MINURCAT, ker lahko vsake nadaljnje zamude vplivajo na napotitveni okvir za čadsko policijsko enoto za humanitarno zaščito, za katero v proračun več kot polovico sredstev prispeva Komisija.

Spregovoriti želim o podpori Skupnosti v vzhodnem Čadu. Komisija humanitarno pomoč vzhodnemu Čadu namenja od leta 2004 in ta pomoč je leta 2007 znašala 30 milijonov EUR. Evropska komisije je namenila tudi 10 milijonov EUR za napotitev policijskih enot MINURCAT. Iz 9. evropskega razvojnega sklada je namenila več kot 13 milijonov EUR za izvajanje podpornega programa rehabilitacije za Čad in Srednjeafriško republiko. Poleg tega se je odločila v okviru svojih zmožnosti podpreti proces sprave med etničnimi skupinami, ki so se sprle leta 2006 in od vala obsežnih razselitev prebivalstva prekinile odnose. Vendar izvajanje teh programov zahteva trajno stabilizacijo podregije.

Gospod predsednik, gospe in gospodje, menim, da je bilo pomembno vse to poudariti. Želim, da veste, – in to želim povedati javno – da vsakodnevno v celoti spremljam to vprašanje. Pripravljen sem oditi tja, ko se mi bo zdelo potrebno in koristno, kar lahko naredim v zelo kratkem času. Dogovoril sem se, da se bom kmalu srečal s predsednikom Beshirjem in ponovno s predsednikom Débyjem, zlasti zaradi vprašanja odnosov med Sudanom in Čadom. Poleg tega bom seveda še naprej obdržal potrebne stike z različnimi političnimi akterji in civilno družbo, da se približamo vključujočemu dialogu, ki je za trajno rešitev v tej regiji nujno potreben.

  Predsednik. − Ta razprava je končana.

Pisne izjave (člen 142)

  Bairbre de Brún (GUE/NGL), v pisni obliki. – (GA) Irski vojaki slovijo po svojem sodelovanju v mirovnih operacijah z Združenimi narodi v krajih, kjer se pojavita kriza ali konflikt. Združeni narodi bi morali biti vodilni v mirovnih operacijah, vendar se to ne more doseči s sodelovanjem v takšnih evropskih bojnih skupinah.

V zvezi s sodelovanjem v skupini EUFOR v Čadu je ena težava. Osrednja vloga Francije. Vendar drugi francoski vojaki podpirajo čadskega predsednika Idrissa Débyja, ki mu je Amnesty International namenila močne kritike. Poleg tega je Čad nekdanja francoska kolonija.

Obstaja nevarnost, da bodo irske enote razumljene kot podporne enote za vlado, katere spoštovanje človekovih pravic je vprašljivo. Obstaja nevarnost, da Irska ne bo več veljala za nevtralno.

Tiste, ki v Čadu potrebujejo pomoč, mora podpreti mednarodna sila, vendar bi to morala biti sila Združenih narodov.

14. Sporočilo predsedujočega

PREDSEDUJOČI: GOSPOD PÖTTERING
Predsednik

  Predsednik. - Spoštovani kolegi, želel bi vas obvestiti o ukrepih, ki sem jih sprejel po resnih prekinitvah formalnega zasedanja tukaj v Strasbourgu, v sredo, 12. decembra 2007, ob podpisu Listine o temeljnih pravicah, incident, ki se ga zagotovo vsi spominjate.

Po konferenci predsednikov, na kateri se je razpravljalo o omenjenem incidentu, sem na podlagi člena 147 Poslovnika povabil številne poslance na razpravo, zato da bi slišal njihovo stran zgodbe pred morebitnimi disciplinskimi ukrepi. Vsakega povabljenega poslanca sem obvestil o naravi razprave.

Osnova parlamentarizma je svoboda govora. V demokratičnem parlamentu se govorcu ne sme preprečiti, da izrazi svoje mnenje, s sistematičnim prekinjanjem kolegov, ki so drugačnega mnenja. Jasno, to še bolj velja za govorce, ki govorijo na plenarnem zasedanju kot gosti in predstavniki drugih institucij. Jasno sem izrazil, da sem omenjene poslance na razpravo povabil zato, ker so kljub mojim prošnjam za mir na plenarnem zasedanju s prekinjanjem poskušali preprečiti govorcu, da nagovori Parlament. Disciplinski ukrepi se ne izvajajo, ker so mahali z letaki in zastavami. Sporni so poskusi omejevanja svobode govora.

Glede na omenjene razprave sem se v skladu s členom 147(3) Poslovnika odločil za naslednje ukrepe:

V devetih primerih ukinitev pravice do dnevnic za obdobje od dveh do petih dni, v enem primeru za obdobje petih dni, v šestih primerih za obdobje treh dni in v dveh primerih za obdobje dveh dni, medtem ko sem v enem primeru izdal pisno opozorilo.

Da vam pojasnim uvedene ukrepe, vam bom prebral, kaj sem napisal omenjenim poslancem, ko sem jih obvestil o sprejetih disciplinskih ukrepih proti njim. Citiram: „V celoti sprejemam vašo pravico in pravico katerega koli poslanca do nasprotovanja Listini o temeljnih pravicah ali lizbonski pogodbi ter do izražanja svojih stališč v skladu z določbami Poslovnika. Delno tudi razumem čustvene odzive, ki jih včasih take zadeve sprožijo.

Kljub temu menim, da je treba razlikovati med ravnanjem v skladu s Poslovnikom in prekinitvami, ki so se zgodile 12. decembra. Ne smemo dovoliti, da se druge poslance in uradne goste, v tem primeru predsednike drugih institucij Evropske unije ovira pri tem, da bi dostojno in neprekinjeno govorili, potem ko so dobili besedo v skladu s členom 9(2) Poslovnika ter v skladu s programom, ki ga je sprejel Parlament. Osnovno načelo parlamentarizma in demokracije je, da ob uveljavljanju pravic do mnenja upoštevamo pravice drugih – v tem primeru svobodo tistih, ki so dobili priložnost govoriti na plenarnem zasedanju.“

V skladu s členom 147 Poslovnika je bilo deset omenjenih poslancev obveščenih o ukrepih, ki so jim bili dodeljeni. Naslednjim je bila odvzeta pravica do dnevnic: Jimu Allisterju za tri dni, Godfreyju Blumu za dva dni, Sylwesteru Chruszczu za dva dni, Paulu Marieju Coűteauxu za pet dni, Macieju Marianu Giertychu za tri dni, Rogerju Helmerju za tri dni, Rogerju Knapmanu za tri dni, Hans-Petru Martinu za tri dni in Philippu de Villiersu za tri dni. Medtem, ko je bil Vladimír Železný pisno opozorjen.

Poleg tega so bili o tem obveščeni predsedniki organov, delegacij in komisij, v katere spadajo poslanci.

V treh primerih nisem uporabil člena 147, saj sem po razpravi z omenjenimi poslanci ugotovil, da ti kolegi niso sodelovali pri dejanju.

Kolegi, to je moja odločitev. Počutil sem se dolžnega, da vam uradno in javno razložim, da bo Parlament vedel, kaj sem moral narediti. Upam, da podobnim incidentov, kot so se v Evropskem parlamentu zgodili 12. decembra, ne bo več.

(Ploskanje.)

PREDSEDUJOČI: Gospod DOS SANTOS
Podpredsednik

15. Čas za vprašanja (vprašanja Svetu)

  Predsednik. − Naslednja točka dnevnega reda so vprašanja Svetu (B6-0013/2008).

Na Svet so bila naslovljena naslednja vprašanja.

Ker naslednji vprašanji obravnavata enako temo, ju navajam skupaj:

Vprašanje št. 1 predložila Marian Harkin (H-0077/08)

Zadeva: Lizbonska pogodba

Ali so še kakšna vprašanja, ki jih je treba pojasniti v povezavi s trenutnim besedilom lizbonske pogodbe, in ali so bila vsa vprašanja slovenskega predsedstva v zvezi z vsebino, postopkom in časovnim okvirom za uvajanje pogodbe rešena? Če to ne drži, bi prosila Svet, da imenuje odprta vprašanja.

Vprašanje št. 2 predložil Gay Mitchell (H-0097/08)

Zadeva: Predsednik Sveta

Ali je Svet že izvedel kakšne predhodne razprave o tem, kdo bo predsednik Sveta EU po ratifikaciji lizbonske pogodbe?

  Gay Mitchell (PPE-DE). – Gospod predsednik, glede vprašanj moram reči, da zagotovo nista enaka. Ali bi lahko, prosim, bolj spoštovali pravice poslancev? Tovrstno združevanje vprašanj je sramotno. Čas za vprašanja se vedno bolj krajša. Med tema dvema vprašanjema ni povezave. Ostro nasprotujem načinu, kako so obravnavani poslanci tega parlamenta.

  Predsednik. − Razumem, gospod Mitchell, vendar več časa, kot ga namenjamo tem zadevam, manj časa bomo imeli za odgovore na druga vprašanja, ki so jih poslanci prav tako zakonito postavili. Svet se je odločil, da bo na ti vprašanji odgovarjal skupaj. Spoštovani poslanec ne bo prikrajšan, saj bo dobil priložnost, da spregovori o svojem posebnem vprašanju. Zato menim, da ne bo prikrajšan.

Zato bomo nadaljevali delo, drugače bomo porabili še več časa, česar si ne moremo privoščiti. Doseganje minimalne ravni produktivnosti v času za odgovore postaja vse težje. Gospod predsedujoči Svetu, predajam vam besedo.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − (SL) Naj poudarim, da s stališča Sveta je povsem vseeno, ali odgovarjamo na ta vprašanja skupaj ali ločeno. To ni naša odločitev, mi se prilagodimo željam tega Parlamenta v tem smislu.

Odgovoril bom najprej na vprašanje, ki ga je zastavila gospa Harkin. Naj poudarim, da je začetek veljavnosti lizbonske pogodbe odvisen od ratifikacij v vseh 27 državah članicah. Jasno pa je, da tako kot pri vseh pomembnih spremembah pogodbe je tudi za nemoten začetek veljavnosti lizbonske pogodbe potrebnih nekaj pripravljalnih dejanj. Slovensko predsedstvo je s temi pripravami začelo v skladu s pooblastilom v sklepih Evropskega sveta decembra 2007. Poudarjam pa, da je delo v zvezi z izvajanjem na tej stopnji in v tej fazi le tehnično in predhodno.

Dokler postopek ratifikacije še teče in ni končan, je to delo tudi izključno začasne, preliminarne narave. Mnoge vidike izvajanja lizbonske pogodbe bo mogoče v celoti obravnavati, šele ko bo pogodba začela veljati. Obstajajo tudi številni primeri, ko bo določene vidike izvajanja pogodbe mogoče obravnavati šele na podlagi predloga Komisije.

Svet namerava Parlament tekoče obveščati o napredku in bo s Parlamentom tesno sodeloval pri vseh tistih vidikih priprav na izvajanje lizbonske pogodbe, ki so v interesu obeh inštitucij.

V drugem delu bom odgovoril na vprašanje, ki ga je postavil spoštovani poslanec, gospod Mitchell. Odgovor je „ne“, Svet še ni razpravljal o tem, kdo bi postal predsednik Sveta Evropske unije oziroma točneje rečeno, kdo bi postal predsednik Evropskega sveta. O tem Svet ni razpravljal. Naj še dodam mnenje predsedstva: razpravljal ni zato, ker po mnenju predsedstva za kaj takega še ni napočil čas.

  Marian Harkin (ALDE). – Želela bi se zahvaliti predsedujočemu Svetu za njegov odgovor. Menim, da ste mi želeli pojasniti, da postopek še poteka in da je treba zadeve na nekaterih področjih še pojasniti.

V zvezi s pojasnitvijo bi želela izvedeti, kakšno je vaše stališče glede priprave uradnega konsolidiranega besedila Sveta, saj sem v zvezi s potrebo po konsolidiranem besedilu pisala veliko voditeljem držav in kar nekaj izmed njih jih je odgovorilo – španski predsednik vlade, ministra za evropske zadeve v Nemčiji in Bolgariji. Parlament je o tem dejansko glasoval pred tremi tedni in poslanka Margot Wallström je povedala, v tem parlamentu, da čim prej potrebujemo konsolidirano besedilo. Zanimajo me vaša stališča v zvezi s tem.

  Gay Mitchell (PPE-DE). – Najprej bi želel povedati, da če ima Svet težave pri pripravi konsolidiranega besedila, mu bo institut za evropske zadeve v Dublinu z veseljem poslal angleško različico.

Drugič, v zvezi z odgovorom predsedujočega Svetu na moje vprašanje bi ga želel vprašati, ali je jasno, da nimamo kandidatov, da nimamo ne krajšega ne daljšega seznama kandidatov za mesto predsednika Sveta, da je to zadeva, o kateri bomo razpravljali po sprejetju lizbonske pogodbe, če bo sprejeta, in to bo v daljni prihodnosti. Ali to drži?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − (SL) Najprej glede dodatnega vprašanja spoštovane poslanke gospe Harkin.

Vsekakor po mnenju Sveta, po mnenju predsedstva, je konsolidirano besedilo pogodbe, lizbonske pogodbe, potrebno. Pričakujemo ga, o tem sem danes že govoril na razpravi pod neko drugo točko, pričakujemo ga sredi aprila in pričakujemo, da bo objavljen v Uradnem listu Evropske unije v prvi polovici maja. Morda se bo komu zdelo to pozno. Vendar se je treba zavedati dejstva, da gre za zelo zahtevno, pravno, redakcijsko opravilo. Gre za kompleksen tekst in vrhu tega je treba uradno, prečiščeno, konsolidirano besedilo pripraviti v vseh triindvajsetih uradnih jezikih Evropske unije. Tako da, če se upošteva te vidike, vendarle ni trajalo dolgo, da pridemo do uradne, konsolidirane verzije besedila.

Obstajajo neuradne, in zahvaljujem se gospodu poslancu Mitchellu, da je na to opozoril, vendar neuradne verzije so neuradne verzije in ne morejo šteti kot uradno besedilo. Jih je pa več, med njimi tudi ena s strani dublinskega inštituta. To je koristno čtivo, je uporabno čtivo, ne more pa nadomestiti uradne verzije za katero je bil pa seveda potreben določen čas.

Na drugi del dodatnega vprašanja spoštovanega gospoda Mitchella lahko zatrdim v imenu predsedstva, v imenu Sveta, v tem času ni nobenega kratkega ali dolgega seznama možnih ali dejanskih kandidatov, ne obstaja - o tem vprašanju v Svetu doslej ni bilo nobene razprave. Ta razprava bo verjetno morala potekati, ko se bomo bolj približali začetku veljavnosti lizbonske pogodbe. Prvi možni datum za to je 1. januar 2009. Tako da, predvidevam, da se bo razprava o tem vprašanju začela kasneje v letu 2008, po vsej verjetnosti se bo morala enkrat začeti, kajti predvideno je, da z uveljavitvijo lizbonske pogodbe Evropska unija dobi tudi predsednika Evropskega sveta.

Ponavljam pa, po mnenju predsedstva zdaj, v tem trenutku, še ni čas za tovrstne razprave, vendarle je treba upoštevati dejstvo, da imamo od potrebnih sedemindvajsetih ratifikacij ta trenutek v žepu šele pet.

  Richard Corbett (PSE). – To zadeva prihodnjega predsednika Evropskega sveta. Ali se predsedstvo strinja, da to dejansko ne pomeni predsedstva Uniji, ampak predsedstvo eni od institucij, pri čemer imajo vsaka svojega predsednika?

Ali je predsedstvo podrobno razpravljalo o naravi službe, da se zagotovi, da se pristojnost zagotovo ne razširi v nekakšno „predsedstvo Uniji“, ampak ostaja pri predsedovanju in vodenju razprav Evropskega sveta?

  Reinhard Rack (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, moje vprašanje je povezano s sestavljenim besedilom, z drugimi besedami, konsolidirano različico. Hvaležen sem predsedujočemu Svetu, da je pojasnil pomembno razliko med neuradnimi in uradnimi besedili. Pozdravil bi tudi možnost, vzporedno z objavo v Uradnem listu, kampanje držav članic, zato da bi se zainteresiranim državljanom omogočil vpogled v celotno besedilo. Ni nam treba objaviti veliko besedila, vendar če državljani želijo videti kopije besedila, bi jim to morala zagotoviti nacionalna vlada.

  Esko Seppänen (GUE/NGL). – (FI) Gospod predsednik, gospod minister, prejšnji teden sem v Ljubljani izvedel, da je slovenski parlament ratificiral pogodbo brez konsolidirane različice, kar me preseneča. Poslanci niso mogli imeti dostopa do besedila v obliki, kot ga bodo dobili danes.

Zanima me, ali je bilo pri Svetu ministrov ali na vrhu sprejeto, da se bo s konsolidiranim besedilom čim dlje odlašalo? Ali je bilo naključno sprejeto, da se ne bo izvajalo referendumov o ustavi – lizbonski pogodbi?

  Mairead McGuinness (PPE-DE). – Predsedujoči Svetu, lahko priporočam seznam morebitnih kandidatov – neuraden, ki ga še nismo videli.

Vendar sem glede vsebinskega vprašanja vesela, da se pripravljate; izida ne napovedujete, ampak upate tako kot jaz, da bo pozitiven in da bo lizbonska pogodba ratificirana.

Zagovorniki kampanje proti pogodbi na Irskem menijo, da je to pogodba, ki spreminja samo sebe, kar ne drži, in prosim, da zelo jasno poveste nam Ircem, ki spremljamo kampanjo, da bodo pogodba in njene prihodnje spremembe spoštovale ratifikacijski proces vseh držav članic.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. −(SL) Prva tri vprašanja sem razumel, pri četrtem se je izgubil prevod, tako da bi mogoče lahko prosil, da gospa McGuinness še enkrat ponovi vprašanje, ker ga bom poslušal v vašem jeziku.

  Mairead McGuinness (PPE-DE). – Mogoče sem bila prehitra. Na Irskem zagovorniki kampanje proti pogodbi oglašujejo napačno prepričanje, da v primeru podprtja te pogodbe na Irskem ne bo prihodnjih referendumov o prihodnjih pogodbah, če jih bi potrebovali. V naslednjih 50 letih nihče ne ve, o čem bomo morali glasovati.

Brez dvoma menim, kot mnogi v tem parlamentu, da podprtje pogodbe ne bo imelo tega učinka in da bomo vedno spoštovali ratifikacijski proces držav članic. Želela bi, da mogoče kot predsedujoči Svetu to potrdite.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − (SL) Najlepša hvala za prijaznost, gospa McGuinness, da ste ponovili vprašanje. Zdaj ga povsem razumem. Najprej vprašanje gospoda Corbetta. Absolutno gre pri predsedniku Evropskega sveta za predsednika Evropskega sveta in ničesar drugega. Že kot pravnik se ne morem strinjati, da bi bil predsednik Evropskega sveta obenem še predsednik nečesa drugega.

Evropski svet postaja inštitucija. Z uveljavitvijo lizbonske pogodbe naj bi postal nova inštitucija, kar doslej ni. In ta inštitucija naj bi dobila predsednika in ta predsednik bo predsedoval tej inštituciji in ne tudi drugim inštitucijam, ki jih lizbonska pogodba navaja.

Strinjam se z mnenjem spoštovanega poslanca, gospoda Racka, da je prečiščeno besedilo v vsakem primeru koristen pripomoček pri odločanju parlamentarcev, pri obveščanju državljanov. Ampak, saj pravim, kot sem rekel prej, ne spremeni to dejstva, da je edino relevantno, pravno relevantno besedilo tisto, ki ga pripravi pristojna služba generalnega sekretariata Sveta kot uradno besedilo, uradno prečiščeno besedilo.

In s tem prehajam na vprašanje gospoda Seppänena. Drži, slovenski parlament je opravil ratifikacijo, odločal o ratifikaciji lizbonske pogodbe brez uradnega prečiščenega besedila, ker pač to še ni na voljo. Bili so na voljo izvodi v nekaterih jezikih neuradnega prečiščenega besedila za tiste, ki jih je to zanimalo.

Se je pa vlada, moram reči, angažirala pri razlaganju novosti, ki jih prinaša lizbonska pogodba, in glede na rezultat, dosežen v slovenskem Državnem zboru, je bila očitno pri tem dovolj uspešna. To je sicer naša nacionalna zadeva, se ne tiče toliko predsedstva, ampak vendarle sem se čutil dolžan, da vam to pojasnim.

Ponovno glede referendumov. Najprej dovolite, da vprašam gospod Seppänen, ste vprašali, kako bi Svet oziroma mi preprečili referendume?

  Esko Seppänen (GUE/NGL). – (FI) Vprašal sem, ali je Svet ali vrh sprejel kakšen sklep, da se ne sme izvajati referendumov – da bi morali priporočati državam članicam, naj ne izvedejo referenduma. To je bilo moje vprašanje.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − (SL) Hvala lepa za to dodatno pojasnilo. Ne, nobene takšne odločitve ni bilo in tudi ne bi bila možna. Svet spoštuje pravico vsake države članice, da samostojno in suvereno odloča o ratifikacijskem postopku v skladu s svojimi notranjimi predpisi in se v to ne vmešava, ne Svet, ne predsedstvo.

Glede vprašanja, gospe poslanke McGuinness. Kar sem ravnokar rekel, da je način ratifikacije nove pogodbe suverena pravica vsake države članice, ki se samostojno odloči, v skladu s svojo nacionalno zakonodajo, ali bo izvedla referendum ali bo ratificirala novo pogodbo v parlamentu. Nova pogodba tega dejstva ne bo v ničemer spremenila.

  Predsednik. −

Vprašanje št. 3 predložila Marie Panayotopoulos-Cassiotou (H-0082/08)

Zadeva: Pakt za mlade

Svet je sprejel odločitve v zvezi s paktom za mlade za povečanje možnosti zaposlitve za mlade Evropejce in izboljšanje na področju združevanja dela in družinskega življenja. Ali namerava novo predsedstvo oceniti do sedaj dosežene rezultate in dodatno podpreti te cilje?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − (SL) Želel bi opozoriti spoštovano poslanko Panayotopoulos na najnovejšo pobudo Sveta, ki se nanaša na njeno vprašanje. Svet je 14. februarja letos sprejel vrsto ključnih sporočil o nadaljnjem izvajanju Evropskega pakta za mlade in jih naslovil na spomladanski Evropski svet, ki se začenja jutri. Ključna sporočila temeljijo na zadnji analizi Komisije glede nacionalnih programov reform in vsebujejo oceno napredka pri izvajanju Evropskega pakta za mlade v letu 2007.

Svet je na podlagi te analize ugotovil, da se je od sprejetja Evropskega pakta za mlade, to se je zgodilo leta 2005, v nekaterih državah članicah brezposelnost zmanjšala, vendar pa ostaja na ravni Evropske unije še vedno visoka, preko sedemnajst odstotkov. Zato je oblikoval naslednja priporočila za nadaljnje izvajanje pakta, ki jih bo Evropski svet ta teden prejel v obliki ključnih sporočil.

Zaposlovanje mladih, sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju ter družbena integracija mladih bi morali še naprej ostati osrednji cilji gospodarskih in socialnih strategij. Posebno pozornost je treba še naprej namenjati mladim z manj priložnostmi, zlasti z odločnejšim usmerjanjem, multidisciplinarno podporo in s prilagojenimi ukrepi.

V prihodnje si je pri opravljanju lizbonske strategije potrebno prizadevati za razvoj mladinske razsežnosti. Ta temelji na medsektorskem pristopu in okrepljeni vlogi mladine. Prvo priporočilo torej poziva države članice, naj se osredotočijo zlasti na cilje zaposlovanja mladih. V zvezi s tem Komisija poseben poudarek namenja vprašanjem, kot so: prehod iz izobraževalnega sistema v zaposlitev, negotove delovne razmere, prožna varnost ter zaposljivost mladih.

Slovensko predsedstvo je problematiki in izzivom zaposlovanja mladih posvetilo posebno pozornost. Posebej naj omenim, da bo v Sloveniji naslednji mesec potekala mednarodna konferenca v okviru predsedovanja pod naslovom „Delo za mlade, blaginja za vse“.

  Marie Panayotopoulos-Cassiotou (PPE-DE). – (EL) Gospod predsednik, besedilo Evropskega pakta za mlade tudi omogoča ukrepe za združevanje poklicnega in družinskega življenja. Svet se je prav tako odločil za ustanovitev Evropske zveze za družino. Mladi ljudje morajo imeti priložnost, da si ustvarijo družino. Kakšne ukrepe namerava Komisija sprejeti v zvezi z zagotavljanjem te možnosti?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − (SL) Uresničevanje v praksi bo naloga vsake države članice. Predvidevamo pa, da bo Evropski svet tudi o teh vidikih sprejel določene sklepe v tem tednu, vključno tudi z evropskim združenjem za družine, na politični ravni. Skratka, verjamemo, oziroma pričakujemo, da bo dan dodaten zagon prizadevanjem na tem področju. Kako pa se bodo ta uresničevala, to pa bo predvsem odvisno od vsake države članice posamič.

  Predsednik. −

Vprašanje št. 4 predložil Claude Moraes in ga prevzel Glenis Willmott (H-0084/08)

Zadeva: Sodelovanje na področju brezdomstva na evropski ravni

Svet se mogoče zaveda pisne izjave 0111/2007 o odpravi uličnega brezdomstva, ki je bila pred kratkim obravnavana v Evropskem parlamentu. Eden od ciljev izjave bo razvoj evropskega pristopa k odpravi uličnega brezdomstva ter za ta namen zbiranje in izmenjava zanesljivih statističnih podatkov, ki bodo potrebni za spodbujanje ukrepov.

Kakšno je stališče Sveta v zvezi z vseevropskim sodelovanjem v zvezi z brezdomstvom? Zlasti, ali meni, da je izmenjavanje statističnih podatkov na evropski ravni dobra zamisel?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Svet je seznanjen s pobudo Evropskega parlamenta, v kateri poslanci in poslanke pozivate k vseevropski zavezi za odpravo brezdomstva do leta 2015. Svet to pobudo pozdravlja in z zanimanjem pričakuje, kakšni bodo njeni dosežki.

Tu želim spomniti, da se problematika brezdomstva v okviru politike socialne zaščite in socialnega vključevanja obravnava v okviru odprte metode koordinacije. Za to področje je sicer pristojen Odbor za socialno zaščito. Postopek odprte metode koordinacije je okrepil osveščenost o dejstvu, da je brezdomstvo problem v vseh državah članicah. Pri pripravi nacionalnih akcijskih načrtov za socialno vključevanje za obdobje 2006-2008 so države članice brezdomstvo opredelile kot eno glavnih strateških prednostnih področij.

Skupno poročilo o socialni zaščiti in socialnem vključevanju za leto 2007 se je nanašalo na izziv, ki ga predstavlja brezdomstvo v povezavi z ukrepi za aktivno vključevanje. Te ukrepe je namreč treba dopolniti z vrsto drugih storitev, vključno z nastanitvijo, zdravstveno oskrbo in socialnimi storitvami. V poročilu je bilo tudi ugotovljeno, da nekatere države članice razvijajo bolj strukturiran pristop do izključenosti na področju nastanitve in do brezdomstva.

V zvezi z vprašanjem glede statističnih podatkov o brezdomstvu na evropski ravni naj povem, da so indikatorji na področju brezdomstva kljub prizadevanjem evropskega observatorija za problematiko brezdomstva še vedno premalo razviti. V več državah članicah brezdomstvo sploh ni opredeljeno. Prav tako večina držav članic nima zbranih zanesljivih podatkov o številu brezdomcev. Če pa ti podatki že obstajajo, pa jih je težko primerjati, saj se metodologije štetja in spremljanja trendov v posameznih državah članicah razlikujejo.

Zaradi pomanjkanja primerljivih podatkov na področju brezdomstva je podskupina za kazalnike v okviru Odbora za socialno zaščito v svojem delovnem programu za leto 2008 med svoje načrte med drugim vključila posebno analizo o deležu, ki ga pri materialnem pomanjkanju predstavlja nastanitev, analizo podatkov o stroških nastanitve iz evropske študije o dohodku in življenjskih pogojih, pa tudi nadaljnje ukrepanje na podlagi študije o merjenju razširjenosti brezdomstva na ravni Evropske unije, ki so jo januarja 2007 izdale službe Komisije.

Poleg tega je Odbor za socialno zaščito sklenil, da bo brezdomstvo v letu 2009 ena od možnih prednostnih nalog v okviru tematsko usmerjenih prizadevanj za socialno vključevanje.

  Glenis Willmott (PSE). – Zadovoljna sem bila z nedavno objavljenimi rezultati delovanja vlade Združenega kraljestva, ki so pokazali, da so v mojem volilnem okrožju East Midlands novi primeri brezdomstva v zadnjem letu upadli za več kot 25 %. Zahvala za to gre glavni prednostni nalogi laburistične vlade o odpravi brezdomstva in močnemu osredotočanju na usposabljanje ljudi in potrebnemu uvajanju za trajen umik z ulic. Kar je popolno nasprotje z doseženimi rezultati prejšnje konservativne vlade, pod katero se je število brezdomcev dejansko povečalo.

Ali se zato Svet strinja, da je to primer najboljše prakse, da se mora razširiti in posledično da se uvede ustrezna platforma na evropski ravni, da bi lahko to dosegli?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − (SL) Zahvaljujem se za to informacijo, vendar pa prosim za razumevanje, saj kot predstavnik Sveta ne morem komentirati podatkov oziroma položaja za posamezno državo članico. Utegne to biti primer dobre prakse, vendar tega ne morem izjaviti tukaj kot predstavnik Sveta.

  Predsednik. −

Vprašanje št. 5 predložil Manuel Medina Ortega (H-0087/08)

Zadeva: Ukrepanje proti mednarodnemu kriminalu in Sodišče Evropskih skupnosti

Ali bo Svet poročal o doseženem napredku in objavil takojšne predloge za uvedbo skupne azilne politike v Evropski uniji?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − (SL) Komisija je junija 2007 predstavila zeleno knjigo o prihodnjem skupnem evropskem azilnem sistemu. Svet zdaj pričakuje predloge Komisije za instrumente, akte in ukrepe druge faze, katerih namen je vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema. Gre za instrumente oziroma akte, ki jih bosta Parlament in Svet sprejela v postopku soodločanja.

Glede časovnega razporeda za predložitev teh predlogov, kdaj lahko pričakujemo kakšen predlog, pa se bo potrebno obrniti na Komisijo, ki ima izključno zakonodajno iniciativo tudi na tem področju.

  Manuel Medina Ortega (PSE). – (ES) Gospod predsednik, gospod Mehdi Kazemi, 19 let, je izgubil možnost pridobiti azil na Nizozemskem po tem, ko so njegovo prošnjo zavrnili v Združenem kraljestvu. Gospod Kazemi bo morda poslan v Iran in usmrčen zato, ker je homoseksualec.

Trenutno v EU nimamo pravil o tem in moje vprašanje je, ali Svet verjame, da lahko pospeši proces ali lahko čakamo, dokler, na primer, Sodišče Evropskih skupnosti ne prisili držav članic, da azil priznajo kot temeljno človekovo pravico v skladu s sedanjo sodno prakso o človekovih pravicah.

  Hubert Pirker (PPE-DE). – (DE) Gospod predsedujoči Svetu, v zvezi z razvojem procesa skupne azilne politike je eden od ciljev pospešiti proces odločanja, ki bo določil, ali bodo ljudje dobili status begunca ali ne. Ena od zadev, h kateri ponovno pozivam, je sestava seznama varnih tretjih držav, da bi s tem pospešili odločanje. Kakšen napredek ste dosegli v zvezi s sestavo takšnega seznama?

Nazadnje poudarjam naslednje: pogosto smo prosili za informacijske kampanje, da bi bili ljudje seznanjeni s postopki pridobivanja azila, pomenom zakonitega priseljevanja in posledicami zavrnitve prošnje za azil ali nezakonitega priseljevanja.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Na dodatno vprašanje spoštovanega gospoda poslanca Medina Ortega je odgovor zelo jasen. Svet ne more storiti ničesar, da bi prisil državo članico v ravnanje, takšno ali drugačno ravnanje, pri odločanju o podelitvi azila.

Tu gre za obveznosti držav članic po mednarodnem pravu. Bodo pa nastopile tudi dodatne obveznosti, ko bo storjen korak naprej na področju skupne azilne politike Evropske unije, v smeri, ki sem jo opisoval prej, se pravi, do vzpostavitve skupnega azilnega sistema.

Tu ne morem, spoštovani gospod Pirker, reči več kot sem že prej v uvodu. Tu bo morala zamišljeni časovni načrt predstaviti Evropska komisija. Zato predlagam, da se to vprašanje naslovi tudi na Komisijo.

  Predsednik. − Gospe in gospodje, nadaljujmo. Na naslednja vprašanja ne bomo odgovarjali, saj niso bila sprejeta:

– prvo zato, ker je podobno vprašanju, zastavljenemu februarja;

– vprašanji št. 7 in 8, ker se ukvarjata s političnim položajem v Čadu, o katerem smo razpravljali pred časom za vprašanja.

Vprašanje št. 9 predložil Jim Higgins (H-0093/08)

Zadeva: Prevoz tekočin

Ali lahko Svet poda izjavo v zvezi s pogajanji EU med Kanado in Združenimi državami Amerike, ki še potekajo, o vnosu tekočin na letališča? Ali je Svet prepričan, da se lahko morebitni večji problemi rešijo v kratkem časovnem obdobju?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − (SL) Edino kar lahko odgovorim gospodu Higginsu je, da ne morem odgovoriti, ker je za odgovor pristojna Evropska komisija. Gre za zadevo, ki sodi v njeno pristojnost, in z obžalovanjem ne morem tukaj podati vsebinskega odgovora.

  Jim Higgins (PPE-DE). – (GA) Gospod predsednik, razumem, da mi predsedujoči Svetu ne more odgovoriti. Očitno traja to že predolgo. Ali se oblasti in vladi v Kanadi in Združenih državah ne zavedajo, da imamo v Evropski uniji rešitev? Rešitev, ki je praktična, preprosta in učinkovita.

Sprašujem Svet ali predsedujočega Svetu, zakaj Kanada in Združene države ne sprejmejo te rešitve. Razlog za to so napadi na Združene države 11. septembra. To je varnostni ukrep. Zelo težko je razumeti, zakaj po vsem svetu ne moremo sprejeti te rešitve.

  Hubert Pirker (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, vedno si prizadevamo za sprejetje ustreznih ukrepov kot odgovor terorizmu in zlasti zaradi preprečevanja terorizma, zaradi česar smo začeli ukrepe izvajati.

Vendar ali je ta instrument še vedno učinkovit ali so teroristi našli način, kako se izogniti tem pregledom?

Kako bi lahko uskladili preglede? Čeprav imamo enoten sklop odločb, se praktično izvajanje med letališči razlikuje, kar ustvarja probleme in motnje.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − (SL) Poskusil bom odgovoriti na določene vidike, ki so bili izpostavljeni v dodatnih vprašanjih. Omejitve, ki veljajo za tekočine, spreje, gele in podobne artikle v letalskem prometu, so bile uvedene z razlogom. Uvedene so bile kot odgovor na grožnjo, ki je bila izkazana resno in jasno, grožnjo za varnost v prevozu v civilnem letalstvu.

Obveščeni smo, da strokovnjaki z različnih področij intenzivno iščejo rešitve in tehnologijo, ki bi olajšala odkrivanje resnične grožnje in s tem tudi olajšala prevoz tekočin, sprejev in gelov v ročni prtljagi v civilnem zračnem prometu.

O tem potekajo razprave marsikje, predvsem v Mednarodni agenciji za civilno letalstvo. Te razprave spremljamo, ampak trenutno še niso prišle do kakšnih sklepov. Če in ko se bo to zgodilo, bo seveda, tako pričakujemo, Komisija ustrezno ukrepala.

  Predsednik. − Gospe in gospodje, nimamo več veliko časa, natančneje še samo šest minut, saj me je Svet obvestil, da bo moral oditi ob 19.30, vendar imamo kljub temu dovolj časa, da odgovorimo na naslednji vprašanji.

Predsednik. − Ker naslednji vprašanji obravnavata enako temo, ju navajam skupaj:

Vprašanje št. 10 predložila Mairead McGuinness (H-0095/08)

Zadeva: Stališče EU glede zahodnega Balkana

Usoda zahodnega Balkana bo nedvomno zlasti zanimiva za državo, ki zdaj predseduje Svetu. Ali bo predsednik Sveta glede na nedavni razvoj dogodkov v zvezi s položajem Kosova prevzel dejansko vlogo pri nadaljnjem vključevanju zahodnega Balkana v strukture EU?

Vprašanje št. 11 predložila Silvia-Adriana Ţicău (H-0106/08)

Zadeva: Razvoj odnosov med EU in državami zahodnega Balkana

Slovensko predsedstvo je objavilo, da je ena od njegovih glavnih prednostnih nalog razvoj odnosov med EU in državami zahodnega Balkana. Ali lahko Svet določi glavne cilje v zvezi z razvojem prihodnjih sporazumov med EU in državami zahodnega Balkana?

Vprašanje št. 12 predložil Dimitrios Papadimoulis (H-0119/08)

Zadeva: Vloga misije EU na Kosovu

Predsednik vlade Kosova je pred kratkim povedal, da bo deklaracija o neodvisnosti pripravljena v le nekaj dneh. Ruski minister za zunanje zadeve je misijo EU na Kosovu povezal z novo resolucijo Varnostnega sveta ZN o prisotnosti mednarodne skupnosti na Kosovu.

Kakšen je mandat in časovni razpored za misijo EU na Kosovu? Ali Svet pričakuje, da bo nova resolucija Varnostnega sveta ZN povzročila spremembe v zvezi s prisotnostjo mednarodne skupnosti na Kosovu?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − (SL) Poskušal bom odgovoriti skupaj na vsa ta tri vprašanja, ampak zato je tudi odgovor nekoliko daljši. Po drugi strani gre tudi za tematiko, ki je posebej aktualna v tem času.

Svet je odločen še naprej podpirati evropsko perspektivo zahodnega Balkana in jo narediti še bolj oprijemljivo za prebivalce regije. Med drugim na primer s tem, da bo pospeševal začetek dialoga o liberalizaciji vizumske ureditve z državami regije.

Svet je na ponedeljkovem zasedanju 10. marca pozdravil ustanovitveno sejo Sveta za regionalno sodelovanje, s katero je bila zaznamovana uradna predaja pakta o stabilnosti novemu Svetu za regionalno sodelovanje. Ustanovitev tega Sveta dokazuje, da je bil pri regionalnem sodelovanju na področju demokracije ter gospodarskih in varnostnih vprašanj dosežen ogromen napredek.

Svet je že poudarjal doslej velik pomen regionalnega sodelovanja in dobrososedskih odnosov, prav tako pa tudi potrebo po ponovnem prizadevanju vseh strani, da s konstruktivnim pristopom v pogajanjih najdejo obojestranske sprejemljive rešitve za odprta vprašanja v odnosih s svojimi sosednjimi državami.

Svet je v svojih sklepih 18. februarja potrdil svojo odločenost, da v celoti in učinkovito podpre evropsko perspektivo za zahodni Balkan. Komisiji je naročil, naj uporabi instrumente Skupnosti za spodbujanje gospodarskega in političnega razvoja ter širši regiji ponudi konkretne ukrepe, da bi lahko napredovala v tej smeri.

In tu prehajam na posebej pomemben dogodek: Evropska komisija je 5. marca objavila komunikacijo o zahodnem Balkanu. V njej predlaga vrsto otipljivih ukrepov za nadaljnjo poglabljanje odnosov med Evropsko unijo in državami regije. Ta komunikacija in utrditev evropske perspektive držav zahodnega Balkana nasploh bosta glavna tema na neformalnem zasedanju zunanjih ministrov Evropske unije, ki je predvideno konec tega meseca v Sloveniji.

Slovensko predsedstvo zahodnemu Balkanu posveča še prav posebno pozornost, saj je stabilnost te regije ključnega pomena za varnost in blaginjo celotne Evropske unije. V letu 2008 so med drugim mogoči naslednji premiki: revizija Solunske agende iz leta 2003, sklenitev niza stabilizacijsko-pridružitvenih sporazumov, okrepitev sodelovanja znotraj regije na različnih področjih.

Glede na pomanjkanje časa bom skušal skrajšati poglavitne cilje predsedstva EU glede posameznih držav. Kjer je bilo izpostavljeno Kosovo v enem od vprašanj, naj povem par besed o tem.

Predsedstvo še naprej verjame, da je potrebna dolgoročna rešitev statusa Kosova v splošnem okviru evropske prihodnosti zahodnega Balkana. Stabilizacijsko-pridružitveni proces je strateški okvir Evropske unije, ki ga je razvila za svojo politiko do zahodnega Balkana. Instrumenti iz tega okvira veljajo tudi za Kosovo.

Ponovno naj spomnim na sklepe Sveta z dne 18. februarja, ko je Svet potrdil svojo predanost celoviti in učinkoviti podpori evropski prihodnosti zahodnega Balkana. In pri tem je pozval Komisijo, naj z mehanizmi Skupnosti spodbuja gospodarski in politični razvoj ter širši regiji predlaga konkretne ukrepe za približevanje temu cilju.

  Mairead McGuinness (PPE-DE). – Gospod predsednik, zavedam se, da nam primanjkuje časa, vendar menim, da je zanimivo, da se je pokrajina spremenila od takrat, ko sem vložila vprašanje, in pozdravljam dejstvo, da nas je predsedujoči Svetu podrobno obvestil o svojem posebnem in očitnem zanimanju za to območje. Želela bi ga vprašati, zlasti v zvezi z misijo EU na Kosovo, ki je edinstvena in nepreizkušena na tej stopnji: ali nam lahko zagotovite, da bomo s tem posredovanjem pridobili izkušnje in da bomo pripravljeni ponuditi podobno pomoč drugim državam v regiji, če in ko nas bodo za to prosile?

  Silvia-Adriana Ţicău (PSE). – (RO) Zahvaljujem se vam za podrobno obrazložitev, vendar bi želela nekaj dodatnih informacij. Zavedamo se, da je bila pogodba o energiji podpisana že julija 2006 z namenom, da bi vlagatelji vlagali v energijo, in zavedam se, da je bil leta 2007 sprejet seznam prednostnih projektov za energetsko infrastrukturo v regiji in da je bil podpisan celo memorandum o socialnih zadevah.

Zavedamo se tudi, da je predviden podpis pogodbe Skupnosti o prometu z državami v regiji, zato da se ustvari domači trg na področju cest, železnic in prevoza po celinskih plovnih poteh. Oblikovan je bil tudi seznam prednostnih projektov v zvezi s prometom in želela bi več informacij od Sveta ...

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − (SL) Glede prvega vprašanja spoštovane gospe poslanke McGuinness:misija Evropske unije na Kosovu je misija, ki spada pod skupno zunanjo in varnostno politiko Evropske unije, se pravi, gre za SZVP, „ISDP mission“. Ni pa to edina misija, ki je na zahodnem Balkanu.

Imamo med drugim misijo, ki ima podoben status, se pravi, gre za misijo SZVP v Bosni in Hercegovini, to je policijska misija Evropske unije. In podobno imamo misijo PROKSIMA, oziroma smo jo imeli, ker je bila med tem že končana, v Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji.

Naj poudarim pomen misije, o kateri je bila sprejeta odločitev misije za Kosovo. Dostikrat se poudarja razdeljenost v Evropski uniji glede statusa Kosova. To razdeljenost je moč opaziti, vendar pa se pozablja na enotnost Evropske unije pri pomembnih vprašanjih, kakršno je recimo vprašanje Evropske misije, o kateri je bil dosežen dogovor in ki bo, upamo, v predvidenem roku operativna.

Glede vprašanja gospe Ţicău. Imamo že vzpostavljeno regionalno sodelovanje v okviru energetske listine za jugovzhodno Evropo. Razmišljamo pa tudi o drugih področjih, kjer bi morda s konkretnimi ukrepi okrepili dejansko integracijo držav zahodnega Balkana in utrdili njihove povezave, njihovo povezanost z Evropsko unijo.

Omenili ste transport. Da, to je eno od področij, ki ga preučujemo. So pa tudi druga, sodelovanje na področju raziskav, znanosti, izobraževanja. Zlasti pa želim poudariti pomen vizumske liberalizacije za te države, ki ostaja naš cilj. Želimo in upamo, da ga bomo kmalu dosegli. Pod slovenskim predsedstvom so se že začeli pogovori o postopni vizumski liberalizaciji z večino držav zahodnega Balkana.

  Zita Pleštinská (PPE-DE). – (SK) Način, kako Evropa obravnava balkanske države, pomembno vpliva na in je zelo pomemben za stabilnost na Balkanu ter prav tako na evropski in svetovni ravni.

Razglasitev neodvisnosti Kosova je zasejalo seme sovraštva med Srbi in kosovskimi Albanci ter s tem ogrozilo njihove krhke odnose. Glede na to, da je tudi Slovenija del Balkana, kaj meni predsedstvo, da je trajnostna rešitev, ki bo zagotovila mir in stabilnost v tej regiji? Ali bo mogoča brez privolitve Srbije?

  Dimitrios Papadimoulis (GUE/NGL). – (EL) Gospod predsednik, predsedujoči Svetu, v vašem odgovoru v zvezi s Kosovom niste niti enkrat omenili „ZN“ ali „mednarodnih zakonitosti“. Zdaj vas sprašujem: ali lahko odobrimo evropsko perspektivo glede zahodnega Balkana brez odobritve ZN in ob kršitvah mednarodnih zakonitosti? Da nadaljujem, ker Svet v svojih sporočilih pozdravlja mednarodno prisotnost Kosova, sprejeto z resolucijo ZN 1244, me zanima, ali si lahko določene dele izbiramo kot po meniju ŕ la card? Ali je to veljavno ali izbirate samo tiste dele, ki vam ustrezajo?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − (SL) Hvala lepa za še ta dodatna vprašanja. Glede vprašanja gospe Pleštinske. Ne morem in ne upam si napovedovati, ne osebno in ne kot predstavnik Sveta, kakšna bi bila dolgoročna rešitev glede statusa Kosova. Dejstvo je, da bi bilo zaželeno, če bi o tem vprašanju bil možen dogovor med vpletenimi stranmi. O tem, kot je znano, so potekala dolgotrajna pogajanja, ki se niso končala z dogovorom.

Prav tako bi bilo zaželeno, če bi o tem vprašanju imel oziroma dosegel stališče Varnostni svet Združenih narodov, a, kot je znano, tudi do tega ni prišlo. Evropska unija se je pač zato odzvala na razglasitev neodvisnosti Kosova, tako kot se je, z odločitvami oziroma sklepi Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose z dne 18. februarja. To je okvir, v katerem je bil dosežen dogovor v okviru Evropske unije. Ta okvir, kot je znano, dopušča državam članicam, da same odločajo o razvijanju svojih odnosov s Kosovom.

Poudaril pa bi, in tu prehajam na vprašanje oziroma mnenje gospoda Papadimoulisa, nobenega dvoma ni, da evropska perspektiva zahodnega Balkana vključuje tudi Kosovo. Kosovo je del regije, kateri je bila že leta 2003 v Solunu podana evropska perspektiva, in to se ni spremenilo.

To je razvidno tudi iz komunikacije Evropske komisije, o kateri sem že govoril, ki je bila izdana 5. marca letos in ki vsebuje tudi poseben del, posvečen Kosovu.

  Predsednik. − Na vprašanja, ki zaradi pomanjkanja časa niso bila obravnavana, bo odgovorjeno pisno (glej Prilogo).

S tem se končuje čas za vprašanja.

(Seja je bila prekinjena ob 19.40 in se je nadaljevala ob 21.00.)

PREDSEDUJOČI: LUIGI COCILOVO
Podpredsednik

16. Izboljšanje kakovosti življenja starejših (razprava)

  Predsednik. − Naslednja točka je poročilo (A6-0027/2008) Neene Gill v imenu odbora za industrijo, raziskave in energetiko o predlogu odločbe Evropskega parlamenta in Sveta o sodelovanju Skupnosti v programu za raziskave in razvoj, namenjenemu izboljšanju kakovosti življenja starejših z uporabo novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT), ki ga je sprejelo več držav članic [KOM(2007)0329 – C6-0178/2007 – 2007/0116(COD)].

  László Kovács, komisar. − Gospod predsednik, zadovoljen sem in vesel, da lahko namesto kolegice komisarke, gospe Viviane Reding, predstavim tako pomembno in dobro zadevo.

Staranje prebivalstva v Evropi očitno predstavlja bistvene izzive naši družbi in gospodarstvu. Danes je na vsakega upokojenega človeka še vedno pet davkoplačevalcev. Do leta 2025 bo to razmerje padlo na tri proti ena in do leta 2050 na samo dva proti ena. Stroški nege, zlasti nege vedno večje skupine ljudi nad 80, skokovito rastejo. Upravičeno smo zaskrbljeni glede zagotavljanja dobre kakovosti življenja ter finančne trajnosti zdravstvene in socialne oskrbe za ostarele.

Obenem poudarjam, da je prebivalstvo, ki se stara, tudi idealna priložnost in obetajoč trg za nove izdelke in storitve v zvezi z zdravim staranjem in neodvisnim življenjem. Prepričani smo, da lahko in moramo uvesti informacijske in komunikacijske tehnologije za prijetno staranje v Evropi. Skupni program „Podpora iz okolja pri samostojnem življenju“ bo pomagal obvladovati te izzive in izkoristiti možnosti. To je prav tako inovativno sodelovanje držav članic v tržno usmerjenih raziskavah in razvoju, ki si zasluži podporo Evrope.

Predlagani sporazumni predlogi sprememb so zagotovo prispevali k okrepitvi evropske razsežnosti pobude s pojasnitvijo obsega in vlog ter zavez držav članic. To bo prispevalo k zagotavljanju uspešnosti tega pomembnega evropskega prizadevanja za dobro vseh nas.

  Neena Gill, poročevalka. − Gospod predsednik, izboljšanje kakovosti življenja vedno večjega števila starejšega prebivalstva v Evropi je, kot smo slišali, eden od največjih izzivov, s katerim se srečujemo v Evropi.

Podoba naše družbe se spreminja in moramo se prilagoditi, da zagotovimo kakovost življenja in neodvisnost življenja za ostarele, za katere drugače obstaja nevarnost izključitve iz družbe.

Zagotoviti moramo, da bo ta nova družba vključevala tudi to skupino. Zagotoviti moramo, da bo vedno več starejših oseb polno sodelovalo v družbi, saj se bo število državljanov EU, starih od 65 do 80 let, med letoma 2010 in 2030 povečalo za 40 %.

Staranje prebivalstva bo imelo vidne posledice na številnih področjih politike: socialnem, zaposlitvenem, stanovanjskem, izobraževalnem, vzgojnem, zdravstvenem in na področju socialne pomoči. Zato potrebujemo celovit in ne razdrobljen pristop k staranju.

To poročilo je rezultat pobud držav članic v skladu s členom 169, ki jih sofinancira Komisija v višini 150 milijonov EUR za obdobje petih let. To bo pomagalo evropskim institutom za industrijo in raziskave pri razvoju nove, vrhunske informacijske in komunikacijske tehnologije, ki bo zagotavljala storitve, izdelke in rešitve za izboljšanje kakovosti življenja ostarelih oseb.

V današnjem času smo razvili tehnologije, ki lahko rešijo težave v zvezi z izgubo spomina, vida, sluha in mobilnosti. Pomembna dela so se že začela, vendar ljudje pogosto o tem ne vedo dovolj niti ni razširjena uporaba tehnologij. Pobuda bo, upam, dejansko uporabna in pomagala reševati družbene probleme.

Zadovoljna sem, da sem neposredno na več mestih, zlasti v svoji regiji West Midlands, videla, kako je mogoče tradicionalno hišo prilagoditi novim potrebam s pomožnimi tehnologijami, ki omogočajo varnejše in dostopnejše domače okolje.

Ponosna sem na dejstvo, da moja regija uporablja najnaprednejše pomožne tehnologije, te tehnologije niso bile razvite samo zaradi ostarelih, ampak tudi za pomoč invalidom.

Tako bi moral biti program „Podpora iz okolja pri samostojnem življenju“ prava spodbuda tem oblikam delovanja na treh področjih. Prvič, raziskave EU bodo centralno usklajene, omogočale bodo razvoj izvedljivih izdelkov, ki jih bodo uvedle na tržišče.

Naš cilj mora biti postati primer odličnosti na tem področju, zato se morajo po vsej Evropi izmenjavati znanje in najboljše prakse.

To lahko dosežemo le s pravo zavezanostjo sodelujočih držav. Zato sem zadovoljen, da se Svet strinja z minimalnim prispevkom 0,2 milijona EUR vsake sodelujoče države, skupaj z enim skupnim ocenjevalnim mehanizmom in kriterijem primernosti, v upanju, da bo to okrepilo sodelovanje, preglednost in verodostojnost programa.

Drugič, to bo koristilo industriji EU, ki ima na tem področju ogromen potencial. Zato pozivam društvo programa „Podpora iz okolja pri samostojnem življenju“, da razvije učinkovite poslovne modele za te izdelke in storitve informacijske in komunikacijske tehnologije, ki so ključni za nižje cene in pojavljanje teh izdelkov na trgu.

Pomembni so tudi pri zagotavljanju malim in srednje velikim podjetjem, da sodelujejo pri tem in imajo pravičen dostop do raziskovalnih možnosti ter možnosti za financiranje. Vendar je za uspešno delovanje bistveno, da program upošteva vseevropske razvojne standarde in interoperabilnost, če želimo postati svetovni voditelj na tem področju pomožnih tehnologij. Nujno je potrebno, da odpravimo tehnične in regulativne ovire, ki motijo razvoj tega področja. Pri tem ne smemo pozabiti, da se tudi ostali svet, kot na primer ZDA, Japonska in celo Kitajska, srečuje s podobnimi demografskimi izzivi. Zato je od nas odvisno, da razvijemo globalno konkurenčno prednost.

Program „Podpora iz okolja pri samostojnem življenju“ se ne ukvarja samo z izboljšanjem neodvisnega življenja, ampak prispeva tudi k doseganju ciljev lizbonske strategije. Vendar, da nam to uspe, moramo sodelovati pri razmišljanju in ukrepanju v zvezi z drugimi programi – o ustvarjanju novih služb in gospodarski rasti – v tem sektorju.

Tretjič, medtem ko lahko tehnologija izboljša kakovost življenja ostarelih, to velja samo, če je rešenih nekaj najpomembnejših vprašanj: kako narediti cene sprejemljivejše in tako dostopne za vse, uporabnikom prijazne nove tehnologije (in zagotavljanje, da jih znajo ostareli in njihovi skrbniki uporabljati) in srečevanje veliko ostarelih z izključitvijo, ker živimo v informacijski družbi, vendar še ne družbi, ki vključuje. Zato moramo narediti internet dostopnejši in omogočiti uvajanje ter omogočati ostarelim osebam, da ostanejo socialno povezane in da izvajajo svojo vsakodnevno rutino, ki jo lahko spodbujamo, kot na primer nakupovanje, plačevanje računov, sestajanje. Vendar dostopnost tega ne sme biti odvisna od geografske razdeljenosti v Evropi. Nočemo dvostopenjske Evrope v zvezi z demografskim izzivom Evrope.

To je le začetek. Veliko moramo še narediti in upam, da bo ta program vzorčni primer za nadaljnje dejavnosti ter pobude Komisije in Sveta.

  Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, pripravljavka mnenja odbora za pravice žensk in enakost spolov. − (PL) Gospod predsednik, staranje evropskega prebivalstva predstavlja izziv za celotno evropsko družbo. Povprečna življenjska doba trenutno znaša 80 let in do leta 2030 se bo število ljudi, dovolj starih za upokojitev, povečalo za 40 %.

Evropska unija mora uporabiti daljnosežen pristop k temu izzivu, saj demografska gibanja zadevajo veliko področij politike, vključno z zaposlitvenim in izobraževalnim področjem, področjem socialne pomoči ter zdravstvenim področjem. Splošni cilj tega raziskovalnega in razvojnega programa je izboljšati kakovost življenja starejših in okrepiti industrijsko osnovo v Evropi. To bomo dosegli z uvedbo informacijskih in komunikacijskih tehnologij, ki bodo pomagale starejšim osebam, da izboljšajo kakovost svojega življenja, da ostanejo zdrave ter še naprej dejavne pri delu in v družbi.

Sposobnosti in izkušnje starejših oseb predstavljajo veliko prednost, zlasti v družbi znanja. Pomembno je tudi poudariti, da je žensk zaradi daljše življenjske dobe v starejši populaciji več kot moških. Zato je treba upoštevati element razlike v spolu, ko se oblikuje in ocenjuje program. Na koncu bi rada čestitala gospe Gill, poročevalki, za zelo dobro pripravljeno poročilo.

  Lambert van Nistelrooij, v imenu skupine PPE-DE. – (NL) Dobro je, da vsaj enkrat danes govorimo o demografskih spremembah na drugačen način, ne kot o nečem, ki samo zahteva denar in ustvarja položaje, v katerih ljudje potrebujejo pomoč, ampak kot o zadevi, ki predstavlja tudi zelo pomembno priložnost. Z veseljem bi govoril o srebrnem gospodarstvu: če podrobno obravnavamo program, lahko zasledimo vprašanje v zvezi s kakovostjo življenja, torej, v kakšni dilemi je v zvezi s tem Evropa?

Na eni strani imamo zelo dobro osnovno znanje, vendar se novosti na trgu predolgo uvajajo. Že dolgo imamo internet in širokopasovno povezavo, pri čemer imajo sedaj ljudje z omejeno mobilnostjo ustrezno povezavo do storitev, tudi prek interneta. To lahko povzroči spremembe in sedaj imamo za to priložnost.

Po drugi strani sem zadovoljen, da je bilo v sedmem okvirnem programu za osnovne raziskave namenjenih pol milijarde evrov in seveda se bo Evropski skupnosti te pol milijarde vrnilo prek držav članic in poslovanja. Dobro je, da se to znanje uvaja, saj predstavlja pot do trga.

Kot je povedala gospa Gill, je zelo pomembno, da v Evropi spremenimo izkrivljen in razdeljen trg z uvedbo boljših standardov za povečanje vključenosti. Na primer v Ameriki ali na Kitajskem ta problem ne obstaja. Imamo zelo različne finančne sisteme. Zato je pomembno, da na mednarodni ravni predstavimo tehnologijo in sodelovanje s partnerji. Zaradi tega razloga bi bilo dobro povezati države članice in v vsak projekt vedno vključiti tri države. To je včasih težko, vendar menim, da je to pomembno, če želimo znanje hitro uporabiti.

Nekatere točke programa je treba oceniti in zelo se zanimam za tehnologije, ki obstajajo, ter za učinkovito uvedbo aplikacij informacijskih in komunikacijskih tehnologij. Verjamem in upam, da bodo uporabniki imeli veliko vlogo pri tem programu, zahvaljujem se poročevalki za velik trud, ki ga je vložila v to vprašanje in zlasti v vsebino svojega poročila.

  Silvia-Adriana Ţicău, v imenu skupine PSE. – (RO) Zaradi pomanjkanja ustreznih politik za spodbujanje povečevanja stopnje rodnosti ter nekaterih ustanov za vzgojo in nego otrok se bo delež prebivalstva, starejšega od 65 let, do leta 2025 povečal z 20 % na 28 %.

Starejši državljani imajo posebne potrebe in družba se mora spremeniti, če želimo zadovoljiti njihove potrebe. Prilagoditi je treba bivališča, razviti zdravstveno oskrbo in pomoč na domu za ostarele. V povezavi s tem postaja vloga informacijskih in komunikacijskih tehnologij vse pomembnejša. Digitalno televizijo, mobilne telefone, računalnike in celo internet nekateri ostareli že uporabljajo. Mnogi starejši državljani so v stiku s svojimi otroki v tujih državah prek interneta in spletnih kamer ne glede na to, ali so v mestih ali na podeželju.

Vendar je delež evropskih državljanov, starejših od 65 let, ki uporabljajo internet, le 10 %. Zavedajmo se, da več kot 21 % evropskih državljanov nad 50 let slabše sliši in vidi ter se težje giblje, kar jim otežuje uporabo standardnih naprav informacijske in komunikacijske tehnologije.

Junija 2007 je Komisija pozvala države članice in industrijo na tem področju k podprtju izvajanja akcijskega načrta „Vključevanje ostarelih v informacijsko družbo“. V povezavi s tem bo programu za podporo neodvisnosti doma, ki se bo razvil znotraj sedmega okvirnega programa za raziskave, namenjenih 150 milijonov EUR sredstev Skupnosti, medtem ko bodo države članice porabile vsaj 150 milijonov EUR v obdobju 2008–2013, s tem mislim seveda na države, ki bodo sodelovale.

Cilji tega programa so: spodbujanje razvoja inovativnih izdelkov, storitve in sistemi na podlagi informacijskih in komunikacijskih tehnologij za ostarele, ustvarjanje kritične mase raziskav, specifični razvoj in inovacije na evropski ravni na področju tehnologij in storitev za ostarele v informacijski družbi ter izboljšanje uporabnosti rezultatov raziskav podjetij.

V program se lahko vključi vsaka država članica. V prvih dveh letih od začetka programa bo Komisija oblikovala vmesno poročilo, medtem ko bo leta 2013 o tem podala končno oceno. Verjamem, da si ostareli zaslužijo možnost, in mi jo moramo zagotoviti. Čestitke poročevalki.

  Jorgo Chatzimarkakis, v imenu skupine ALDE. – (DE) Gospod predsednik, gospod komisar, z mano je bila danes spet skupina obiskovalcev. To mnogi moji kolegi že poznajo. Imamo skupine obiskovalcev, nekatere velike, nekatere majhne ter največjo skupino, ki jo predstavljajo predstavniki srebrne generacije. Takšno skupino smo imeli danes. V skupini je bilo 60 zelo zainteresiranih, zelo zasedenih, zelo aktivnih ljudi, kar se dogaja vse pogosteje. To je vsekakor izziv za Evropo.

Demografske spremembe so pogosto predstavljene kot grožnje. Številke govorijo zase. Pričakujemo, da se bo med letoma 2010 in 2030 število državljanov EU v starosti med 65 in 80 let zvišalo za 40 %. Vendar tako kot gospod van Nistelrooij tudi jaz ne jemljem tega kot grožnje. Menim, da je to velika priložnost za Evropejce, da pokažemo, da smo regija na svetu, ki se najbolj zavzema za visoko kakovost življenja na vsaki stopnji človekovega življenja in vsake starostne skupine. Bolj moramo poskrbeti za ostarele in moramo zagotoviti, da to naredimo kot ljudje Evrope, regije sveta, ki ščiti življenje.

Čestitam Komisiji za ta predlog. Program „Podpora iz okolja pri samostojnem življenju“ povezuje najpomembnejši trend, in sicer demografske spremembe, kar je bolj izraženo v Evropi kot na drugih območjih, z našo vztrajnostjo pri raziskavah in inovacijah. Vsi smo močno zavezani informacijskim in komunikacijskim tehnologijam in program „Podpora iz okolja pri samostojnem življenju“ jih povezuje.

Jasno je, gospe in gospodje, da v Evropski uniji nismo neposredno usposobljeni glede standardov, ki so povezani s starejšimi, grajenjem hiš itd. Vendar lahko s temi pilotnimi programi spodbujamo najboljše prakse in lahko združimo tisto, kar so že storile posamezne države, in uvedemo evropski pečat kakovosti, ki bo deloval kot model za druge. Gospe in gospodje, s tem programom Komisija poskuša zmanjšati digitalni razkorak med generacijami v naši družbi.

Zahvaljujem se Neeni Gill, poročevalki, ker je zelo jasno prenesla sporočilo, moram reči, da veliko jasneje kot ostali poročevalci. Iskreno se ji zahvaljujem. Prav tako je zelo pogumno branila stališče Parlamenta v pogovoru treh strank in zagotovila, da so naši argumenti učinkovito preneseni. Ni se nam treba skrivati. Kot predstavnik tega parlamenta si želim, da bo program „Podpora iz okolja pri samostojnem življenju“ zelo uspešen. Želim mu tudi veliko sreče.

  Guntars Krasts, v imenu skupine UEN. – (LV) Hvala vam, gospod predsednik. Demografski, gospodarski in socialni dejavniki v Evropi zahtevajo rešitve, ki bodo poslovne in kulturne izkušnje starejših spremenile v dobre izkušnje ter zagotovile, da so njihove življenjske razmere čim bolj kakovostne in da se čim bolj zmanjšajo stroški zaradi tega demografskega trenda.

Komisija je program predstavila kot odgovor potrebam in delno tudi način, kako pospešiti tehnološki napredek v tem sektorju. Digitalni razkorak, in sicer omejitve pri uporabi informacijskih in komunikacijskih tehnologij, včasih tudi najpreprostejših, izključuje bistven del ostarelega prebivalstva iz aktivnega socialno-ekonomskega življenja in omejuje njihove možnosti, da uporabljajo nove tehnološke storitve in pomoč, ki so na voljo.

Medtem ko v vsakem pogledu podpiram predlog Komisije, je treba priznati, da nov razvoj informacijskih in komunikacijskih tehnologij na področjih, na katerih je veliko reklamnega povpraševanja, bliskovito narašča. Vendar medtem ko se prav tako strinjam s trditvami Komisije, da se kupna moč starejših povečuje, moramo priznati, da je med državami članicami znatna razlika v višini dohodkov. Znatne regionalne razlike prav tako ostajajo v možnostih starejše starostne skupine, da uporabljajo informacijske in komunikacijske tehnologije, ki so na voljo v različnih državah.

Želel bi poudariti, da se dosežki predloga Komisije ne bodo kazali samo v samih tehnologijah, ampak tudi v njihovi dostopnosti ter v pobudah za starejše, da se jih naučijo uporabljati, v tistih predelih Evrope, v katerih je to zlasti pomembno za zmanjševanje razlik v višini prihodkov in regionalnem razvoju. Vendar bo najtežja naloga odpraviti digitalni razkorak v zvezi z vsebino informacij. Kadar digitalni razkorak ostaja med majhnimi in velikimi narodi ter med majhnimi in velikimi gospodarstvi, je njegovo medgeneracijsko premagovanje najtežja gospodarska naloga.

Gospod predsednik, čeprav je bila ministrska izjava o e-vključenosti, ki je bila podlaga za dokument, o katerem razpravljamo danes, sprejeta leta 2006 v glavnem mestu Latvije, Rigi, Latvija pri programu ne sodeluje. V povezavi s tem imam vprašanje, ki se ga je poročevalka prav tako dotaknila, in sicer koliko se države članice, ki sodelujejo pri programu, zanimajo, da se druge države članice vključijo v financiranje iz sedmega okvirnega programa, ko to financiranje ostaja nespremenjeno.

  Kathy Sinnott, v imenu skupine IND/DEM. – Gospod predsednik, živimo v smešnem svetu. Na eni strani poskušamo v zdravstvenem poročilu ugotoviti, kako svoje otroke premakniti od računalnika in jih prisiliti, da gredo v naravo in se igrajo, medtem ko po drugi strani ostarele prepričujemo, naj sedejo za računalnike in jih uporabljajo.

Vendar lahko računalniki ostarelim ljudem veliko ponudijo, zlasti ljudem na podeželju ali ljudem, ki so zaradi zdravstvenih težav izolirani. Vendar mora biti za vstop ostarelih ljudi v skupnost IT tehnologija najprej enostavna za uporabo, cenovno in na splošno vsem dostopna ter imeti nizke stroške vzdrževanja. Ob vedno večjem številu ostarelih oseb v Evropi lahko razvijanje starejšim prijaznih tehnologij izboljša kakovost njihovega življenja in jim pomaga dlje živeti neodvisno. Razvijanje računalnikov za ostarele je seveda dobra poslovna zamisel. Medtem ko jim mogoče primanjkuje tehničnih sposobnosti, imajo dovolj časa za računalnike in željo, da ostanejo v stiku z drugimi. So trg, ki čaka.

  Desislav Chukolov (NI). – (BG) Spoštovani kolegi, moja država Bolgarija je na žalost med vodilnimi v zvezi s staranjem prebivalstva v Evropi.

Po koncu hladne vojne so mladino iz moje države zvabile obljube dobrega življenja na Zahodu, kamor so šli v množicah pomivat posodo, tako so doma ostali samo njihovi ostareli starši. Vaša zamisel o podaljšanju življenjske dobe starejših državljanov je dobra. Kdo bi temu nasprotoval?

Vendar preden razmišljate o uporabi nove informacijske in komunikacijske tehnologije, vas pozivam, da razumete, da je višina bolgarske pokojnine enaka 50 EUR na mesec. To je znesek, ki jim ga namenja socialna vlada bolgarske socialistične stranke. To je dejstvo.

Nagovarjam predstavnike skupine PSE v tej dvorani: gospe in gospodje internacionalisti, ali se zavedate, kaj pomeni 50 EUR upokojencu, ki je pošteno delal ali delala vse življenje? Ali se zavedate, da je treba s temi 50 EUR preživeti in kupovati hrano po cenah, ki so evropsko primerljive? Ali se zavedate dejstva, da upokojenci v Bolgariji ugašajo telefone, saj si ne morejo privoščiti roparskih stroškov bolgarskega telekomunikacijskega podjetja, ki je bilo nezakonito privatizirano?

Njim predlagati, kako izboljšati informacijske storitve, je vredno posmeha. Najprej poiščite način, kako izboljšati njihovo finančno neodvisnost. Večina upokojencev v Bolgariji nima ciganskih korenin, zato se ne zanašajo na brezplačna kosila.

  Ivo Belet (PPE-DE). – (NL) Program je dober, vendar imam kljub temu nekaj pripomb.

Prva se seveda nanaša na proračun: 150 milijonov EUR ni niti približno dovolj, kar je že bilo povedano, za sektor, o katerem ste rekli, da bo v prihodnosti postal eden od rastočih sektorjev. Hitro izvajanje teh orodij je bistveno za dobro počutje ostarelih, vendar je prav tako bistveno za državno gospodarstvo in državno blagajno ter obeta odlične možnosti za gospodarstvo. Gospod van Nistelrooij je že povedal isto: zato poziv Evropi k investiranju in spodbujanju, da se program v prihodnjih letih bistveno razširi, po možnosti do ocene proračuna na sredini leta.

Moja druga pripomba, pri čemer se popolnoma strinjam z ugotovitvami poročevalke, je, da ne smemo imeti bistvenih razlik, kot je že povedal gospod Chatzimarkakis, med ostarelimi ljudmi, ki so se usposabljali in lahko uporabljajo te nove tehnologije, ter ostalimi, ki niso imeli te priložnosti in ki enostavno nimajo sredstev, da bi tehnologijo namestili doma. To nasprotuje glavnemu cilju programa, ki si prizadeva čim več ostarelim ljudem omogočiti, da čim dlje samostojno živijo doma. To je veliko ceneje, kot da bi jih pošiljali v bolnišnice ali domove za ostarele, in seveda je to najboljše za njihovo dobro počutje. Navsezadnje je pomembno samo to.

In končno, pomembno je, da so vsa ta inovativna orodja še naprej dostopna vsem ostarelim, ne glede na njihovo finančno stanje.

  Justas Vincas Paleckis (PSE). – (LT) Pozdravljam pobudo Komisije in cenim poročilo gospe Gill, ki bo nedvomno zelo koristno ob upoštevanju vprašanj, ki zadevajo starejše. Vedno večje število starejšega prebivalstva predstavlja probleme in bistvene izzive. Danes smo razvili nove pomožne tehnologije, ki zagotavljajo dobro kakovost življenja za ostarele ter jim na podlagi njihovih želja in zmožnosti omogočajo dejavno življenje. Zato se morajo države članice EU pripraviti na neizbežno spremembo pri zagotavljanju socialnih in pomožnih storitev.

Proizvajalci modernih informacijskih in komunikacijskih tehnologij so zaznali povečanje povpraševanja po svojih izdelkih. Nove pomožne tehnologije lahko pomagajo pri reševanju vida, sluha, mobilnosti in drugih problemov ter omogočajo starejšim, da se še naprej počutijo – in tudi so – koristni družbi. Dejstvo, da želijo države članice EU do leta 2013 vložiti več kot 1 milijardo EUR v razvoj novih tehnologij, ki bodo prilagojene potrebam ostarelih, je pohvalno.

Informacijske in komunikacijske tehnologije bodo nedvomno izboljšale kakovost življenja in samospoštovanje med ostarelimi. Kljub temu se zastavlja vprašanje: bo to koristilo vsem ali samo peščici „izbranih“?

Cenim zaskrbljenost poročevalke v zvezi z možnostjo, da bo samo malo starejših, ki že uživajo visokokakovostno življenje, imelo korist od inovacij informacijskih in komunikacijskih tehnologij. Nekatere države EU se ponašajo z bivališči za ostarele v stilu hotelov s šestimi zvezdicami. Vendar lahko nedaleč od teh opazimo revne domove za ostarele, katerih stanujoči se borijo za preživetje. Inovacije, pomožne tehnologije ali katera koli moderna oprema ljudem v teh institucijah nikoli niso bile dostopne. To se mora takoj spremeniti.

Pozdravljam mnenje, ki je bilo izraženo v poročilu, da morajo biti izdelki informacijskih in komunikacijskih tehnologij za ostarele dostopni in uporabniku prijazni. EU je najboljša na veliko področjih. Biti najboljši na omenjenem področju je potrebno in častno.

  Danutė Budreikaitė (ALDE). – (LT) Danes ima vsak peti državljan EU čez 60 let, pri čemer je njegova pričakovana življenjska doba več kot 80 let. Vendar kakovost življenja vedno večjega števila starejšega prebivalstva v Evropi ni dovolj visoka. Na primer, vsaka četrta ostarela oseba v moji državi, Litvi, opiše svoje zdravstveno stanje kot slabo, pri čemer je stopnja vključenosti v družbo samo 57 %. Izboljšanje kakovosti življenja ostarelega prebivalstva bi morala biti ena od prednostnih nalog Evropske unije.

Pobuda Komisije za uvedbo informacijskih in komunikacijskih tehnologij je zelo pomemben korak k reševanju problemov z izgubo spomina, vida, sluha in mobilnosti ostarelih. Ne glede na to Komisiji ni uspelo, da bi v celoti obravnavala vprašanje pravičnega dostopa do informacijskih in komunikacijskih tehnologij.

Eno od glavnih vprašanj, povezanih s pravičnim dostopom do informacijskih in komunikacijskih tehnologij, je njihova cenovna dostopnost. Glavni prihodek starejših je njihova pokojnina, ki je nizka, zlasti v novih državah, ki pristopajo k EU. Zelo je pomembno, da so izdelki na podlagi novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij cenovno dostopni vsem državljanom EU.

Drug pomembnejši element dostopnosti so uporabniku prijazne nove tehnologije. Le 18 % prebivalstva EU v starosti 65–74 let uporablja internet, v primerjavi s 60 % na splošno. Zato moramo zagotoviti, da so izdelki na podlagi novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij uporabniku prijazni.

  Sylwester Chruszcz (NI). – (PL) Gospod predsednik, pojav staranja družbe v evropskih državah je dejstvo in predstavlja temeljni izziv za družbo. V povezavi z ukrepi na evropski ravni moramo upoštevati demografska gibanja ter razmisliti o njihovih socialnih in gospodarskih posledicah. Število ljudi v starosti med 65 in 80 let se bo v letih 2010–2030 povečalo za 40 %.

Prednostna naloga mora biti zagotavljanje dostojanstvenega življenja in vseh mogočih pomoči za te ljudi, skupaj z dostopom do vseh bistveno pomembnih storitev. Staranje prebivalstva seveda pomeni pritisk na zagotavljanje zdravstvenih storitev in socialne nege v sklopu s finančnimi zmožnosti in tudi na dostopnost zdravstvenih storitev in osebja za zdravstveno nego. V povezavi s položajem, o katerem razpravljamo, bi želel pozornost usmeriti na nevaren pojav izključenosti in izolacije ostarelih.

Poskusi odstranitve bolnih in ostarelih ljudi z zakonito evtanazijo predstavljajo zelo resno nevarnost v sodobni Evropi. Zaskrbljen sem zaradi dejstva, da sta kljub vključitvi v boj za osnovne človekove pravice Evropska unija in Parlament ostala tiho glede te zadeve.

  Ljudmila Novak (PPE-DE). – Nič ni bolj destruktivnega in ponižujočega kot občutek izključenosti, nepomembnosti ter nemoči, zato podpiram predlog Evropske komisije za sodelovanje Skupnosti v skupnem programu za podporo pri vključevanju in izboljšanju kakovosti življenja starejšega prebivalstva s pomočjo informacijskih in komunikacijskih tehnologij.

To je še en kamenček v mozaiku lizbonske strategije, da zgradimo na znanju temelječo, digitalno pismeno in gospodarsko bolj konkurenčno Evropo. Da bi tudi dejansko povečali vključenost starejših in izboljšali njihovo pismenost, morajo biti aktivnosti ustrezno prilagojene in njim zares dostopne. Biti morajo razumljive, enostavne za uporabo in učenje ter finančno ugodne. Zajeti morajo tako starajoče se prebivalstvo in invalide v mestih kot na podeželju, sicer tvegamo, da bo končni rezultat izključenost namesto vključenosti.

Z večjo razširjenostjo uporabe informacijske in komunikacijske tehnologije bo tudi starejša generacija končno imela več koristi od novosti sodobnega časa. Izboljšala se bo kakovost njihovega življenja, saj bodo samostojnejši, mobilnejši, bolj aktivni in vključeni v družbeno in gospodarsko življenje.

Prilagojena oprema, pripomočki in številni sodobni elektronski sistemi omogočajo upravljanje bivalnega okolja. Hkrati pa omogočajo tudi nadzor nad njim, kar zagotavlja večjo varnost in boljše počutje uporabnikom. Taka oprema invalidom in starejšim osebam omogoča komuniciranje z zunanjim svetom, oskrbo na daljavo, delo in razvedrilo.

Vsi si želimo doseči visoko starost, nihče od nas pa ne želi te starosti preživeti samotno in na robu družbe. Zato sedaj razmišljamo tudi o naši prihodnosti in zanjo sprejemamo nove ukrepe.

  Roberta Alma Anastase (PPE-DE) . – (RO) Glede na statistične podatke se bo število starejših državljanov v obdobju 2010–2030 povečalo za 40 %. Ta pojav predstavlja izzive, vendar tudi priložnosti za javne politike in evropsko prihodnost. Resnično stabilna, uspešna in konkurenčna Evropa mora najti odgovor na take izzive in v celoti izkoristiti potencial novih demografskih trendov.

Starejši državljani Evrope morajo imeti koristi od kakovostnih storitev in razmer, medtem ko se morajo njihove izkušnje uporabiti pri sedanjem razvijanju družbe. Ker namerava Evropska unija postati gospodarstvo in družba, ki temeljita na informacijah, predstavljajo informacijske tehnologije inovativen odgovor na to stanje, pri čemer je potrebno vključevanje Evropske skupnosti v pomembnejše programe.

Izpostavila bi dva pomembna pogleda v povezavi z uporabo novih tehnologij za izboljšanje življenjskega standarda starejših. Najprej, evropske državljane je treba usposobiti in poučiti o novih tehnoloških možnostih, ki so na voljo. Ostareli, zlasti v novih državah članicah, sploh niso seznanjeni s tem področjem ali so z njim seznanjeni le delno, zato so jasno vidne izgube za družbo kot celoto. Zato je uspešnost odločbe, o kateri smo razpravljali danes, odvisna predvsem od potenciala Evrope, da dejavno deluje v smislu izobraževanja in zagotavljanja informacij tem ljudem. Drugič, posebno pozornost moramo nameniti ženskam, saj predstavljajo starejšo starostno skupino zaradi daljše življenjske dobe. Ta vidik je treba upoštevati pri znanstvenih raziskavah o procesu staranja ter tudi pri dejanskem izvajanju javnih politik.

Na koncu bi želela izpostaviti pomembnost osredotočenja na stanje v novih državah članicah, v katerih so starejši v slabšem položaju. Nižji življenjski standard, vendar tudi pomanjkanje znanj glede uporabe nove tehnologije, spremenijo to kategorijo v prednostni cilj za prihodnja prizadevanja na evropski ravni.

  Zita Pleštinská (PPE-DE). – (SK) „Forum za pomoč starejšim“, „Parlament starejših državljanov“ in revija „Forum za starejše državljane“, ki je bila izdana na Slovaškem s podporo Komisije, so dejavnosti, s katerimi sem se imela priložnost seznaniti na sestanku s starejšimi državljani, saj se tako tradicionalno začne moje koledarsko leto. Te dejavnosti so me prepričale, da si starejši ljudje želijo biti aktivni in se zelo hitro učijo. Mobilni telefoni na primer jim niso več uganka. Namesto tega so postali njihovi pomembni spremljevalci.

Na žalost se za računalniško pismenost ostarelih namenja le malo sredstev, zato pozdravljam poročilo gospe Neene Gill, ki podaja pomembno sporočilo Evropskega parlamenta v zvezi z izboljšanjem kakovosti življenja starejših ljudi in invalidov.

Uporaba novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij je lahko učinkovit instrument za zagotavljanje, da ta kategorija evropskih državljanov, ki so vir modrosti, izkušenj, tradicij in sposobnosti, ne bo izključena iz družbe. Vendar je pomembno, da se vsem ostarelim ljudem v Evropski uniji zagotovi enakovreden dostop do informacijskih in komunikacijskih tehnologij.

  Zuzana Roithová (PPE-DE). – (CS) Gospod predsednik, pozdravljam pobudo 13 držav članic, ki so razvile skupen raziskovalni program podpore za starejše državljane, tako da lahko njihova generacija v celoti uporablja informacijske tehnologije. Brez dvoma bo to olajšalo komunikacijo in jim omogočalo, da dlje ostanejo zaposleni. Zato v celoti podpiram prizadevanja, da bi program „Podpora iz okolja pri samostojnem življenju“ postal del naših prihodnjih odločitev in da bi tako postal skupen program Evropske unije. Verjamem, da bi s to odločitvijo podvojili sredstva na višino 600 milijonov EUR. Menim, da naš predlog o 20-odstotnem sofinanciranju iz državnih sredstev daje državam članicam dovolj motivacije, da začnejo reševati te naloge. Temu programu moramo dati zeleno luč, kar bo omogočilo učinkovit razvoj inovativnih izdelkov in specifičnih storitev z uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij kot instrumenta za zagotavljanje dostojanstvenosti v starosti. Program tudi predstavlja priložnost za mala in srednje velika podjetja ter je popolnoma v skladu s cilji lizbonske strategije in našimi vrednotami.

  Czesław Adam Siekierski (PPE-DE). – (PL) Gospod predsednik, pozdraviti moramo predlagano sodelovanje Unije pri skupnem raziskovalnem in razvojnem programu, katerega cilj je izboljšati kakovost življenja starejših oseb.

Nove vrste informacijskih in komunikacijskih tehnologij lahko olajšajo življenje starejših ljudi in jim pomagajo, da ostanejo dejavni na delu in v zasebnem življenju. Zavedati se moramo, da se število starejših ljudi povečuje zaradi boljših življenjskih razmer.

Pri razvijanju podrobnega načina delovanja tega programa se moramo zavedati, da se sredstva in življenjske razmere ostarelih ljudi med državami članicami razlikujejo. Obstajajo bistvene razlike v življenjskem standardu. Zaradi tega obstajajo različne potrebe glede storitev in različne stopnje priprav na aktivno življenje, zlasti v primeru ljudi na podeželskem območju. Nove tehnologije, nove priložnosti za delo prek interneta in koristna uporaba nove tehnologije pomagajo starejšim, da ostanejo na trgu delovne sile. Vse to tudi omogoča ljudem, da se udobno starajo. Problem je zlasti pomemben v zvezi s staranjem prebivalstva Evrope.

  Monica Maria Iacob-Ridzi (PPE-DE). – (RO) Izključitev starejših občanov iz prednosti informacijskih tehnologij je problematična, zlasti ker bo število evropskih prebivalcev, starih med 65 in 80 let, kmalu doseglo 40 %.

Zato pozdravljamo skupni raziskovalno-razvojni program, ki se mu bo pridružila Evropska unija, da bi izboljšala življenje teh ljudi. Vendar pa želim poudariti dejstvo, da je financiranje tega projekta s strani Skupnosti omejeno. Prispevek Skupnosti znaša največ 150 milijonov EUR, glede na to, da sredstva prihajajo iz proračuna okvirnega programa za raziskave in razvoj, ki ima skupna sredstva v vrednosti več kot 50 milijard EUR. Poleg tega prispevek Skupnosti ne sme preseči 50 % javnih sredstev, ki se bodo porabila za projekt, kar je neobičajno nizek odstotek za tako pomemben projekt.

Razen konkretnih prednosti, ki jih rešitve informacijske tehnologije, določene v tem programu, ponujajo starejšim, je sodelovanje Unije pri tem projektu dobra priložnost za prispevanje h kakovosti življenja Evropejcev, zato bi finančni prispevek Skupnosti moral presegati zneske, ki jih posamezne države namenjajo tem raziskavam.

  László Kovács, komisar. − Gospod predsednik, v imenu gospe Viviane Reding želim izraziti pohvalo za zelo konstruktiven pristop Evropskega parlamenta in zlasti poročevalke gospe Gill med pogajanji o predlogu o „podpori iz okolja pri samostojnem življenju“. Za ta portfelj ne odgovarjam, poleg tega razprava zame ni bila le zanimiva, ampak tudi zelo poučna. Zagotavljam vam, da svoji kolegici Viviane Reding ne bom posredoval le čestitk, ampak tudi skrbi in predloge.

Razumel sem, da je eno od ključnih vprašanj uporaba informacijskih in komunikacijskih tehnologij s strani starejše generacije, s čimer se strinjam. Gotovo zahteva tako znanje kot tudi finančna sredstva. Izobraževanje starejših, zlasti tistih, ki živijo na podeželju, je gotovo pomembno, vendar pa ga ustrezno obravnava akcijski program „Prijetno staranje“. Cenovna dostopnost je drugo pomembno vprašanje, ki ga bo obravnaval program „Podpora iz okolja pri samostojnem življenju“. V zvezi s pridruževanjem drugih držav, ki si to želijo, je to seveda mogoče, za to ste tudi predlagali sorazmerno nizek prag.

Za konec želim poudariti, da Komisija pozdravlja in podpira kompromisne predloge sprememb poročevalke, zaradi katerih bo sporazum lahko sklenjen na prvi obravnavi. Ker ste se temu tako posvetili, bomo lahko s to pomembno pobudo začeli že spomladi. Vaša stalna podpora bo prav tako bistvena med izvajanjem pobude. Poudariti želim, da soočenje s tem izzivom ni le moralna dolžnost, ampak tudi gospodarska priložnost, kar je stališče, ki ga je izrazilo veliko govornikov. Gre za dobro počutje starejših državljanov v prihodnosti ter za našo konkurenčnost v prihodnosti.

  Neena Gill, poročevalka. − Gospod predsednik, zahvaljujem se vsem kolegom za njihove pripombe in prispevke.

Gospod Krasts me je vprašal, ali želim, da pri pobudi sodelujejo tudi druge države. Namen tega programa je, da je odprt čim več članicam, vanj se lahko vključijo tudi države zunaj EU, kar se že dogaja.

Vprašanje, ki so ga mnogi zastavili, obravnava financiranje. Težava je v tem, da se zdi, da je financiranje omejeno na 150 milijonov EUR. Preučiti moramo možnosti za spremembo tega v prihodnosti, če bo za program veliko zanimanja, ali možnost za rešitev te težave z drugimi pobudami sedmega okvirnega programa.

Danes sem slišala, da je poleg podnebnih sprememb staranje eden največjih izzivov 21. stoletja. Pomembno je, da Komisija nadaljuje z obravnavanjem tega vprašanja, ne le s posameznimi programi, kot je ta, ki so zelo pomembni, ampak tudi na drugih področjih in – ponovno poudarjam – da bi morala združiti razmišljanje o tem.

Menim, da mora biti Komisija pri tem tudi previdna, ker so nekatere države članice, kar je zelo očitno, veliko bolj napredne pri tem kot druge. Nujno je, da zagotovimo, da med državami članicami ne bo velikih razlik, ko se bo ta program zaključil.

Rada bi poudarila nekaj ključnih točk, ki so jih omenili kolegi, zlasti moja poročevalca v senci. Gospod Van Nistelrooij je poudaril, da traja predolgo, da proizvodi pridejo na trg in da moramo to težavo rešiti, če resnično želimo s tem programom doseči spremembe. Kot je povedal gospod Chatzimarkakis: delujemo kot del sveta, ki je najbolj zavezan kakovosti življenja ne glede na starost osebe. Menim, da je pomembno, da svoje besede podpremo z dejanji.

Zahvaljujem se tudi gospe Geringer de Oedenberg, pripravljavki osnutka odbora za pravice žensk in enakost spolov, ter vsem drugim iz sekretariata, sekretariatu skupine PSE in mojemu uradu za njihove prispevke, Komisiji in Svetu ter portugalskemu in slovenskemu predsedstvu.

(Ploskanje.)

  Predsednik. − Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 13. marca 2008.

17. Obdavčitev neosvinčenega bencina in plinskega olja (razprava)

  Predsednik. − Naslednja točka je poročilo (A6-0030/2008) Olleja Schmidta v imenu odbora za ekonomske in monetarne zadeve o predlogu direktive Sveta, ki spreminja direktivo 2003/96/ES, kar zadeva prilagoditev posebnih davčnih ureditev za plinsko olje, ki se uporablja kot pogonsko gorivo za komercialne namene, in usklajevanje obdavčitve neosvinčenega bencina in plinskega olja, ki se uporabljata kot pogonsko gorivo [KOM(2007)0052 – C6-0109/2007 – 2007/0023 (CNS)].

  László Kovács, komisar. − Gospod predsednik, zelo cenim podporo odbora za ekonomske in monetarne zadeve predlogu Komisije ter zlasti prizadevanje poročevalca, gospoda Schmidta, da najde kompromis.

Kot veste, je bil predlog Komisije predstavljen marca 2007. Naš cilj je bil dvigniti in približati minimalne stopnje trošarin za dizel in neosvinčen bencin, da bi ohranili realne vrednosti minimumov ter da bi približali nacionalne stopnje, s čimer bi bistveno zmanjšali t.i. „bencinski turizem“.

Zmanjšanje bencinskega turizma ne bi zagotovilo le ustreznega delovanja notranjega trga za prevoznike, ampak tudi znižalo dodatno kilometrino in s tem tudi dodatne emisije toplogrednih plinov, ki so okolju škodljive.

Poudariti moram, da so med razpravami Sveta številne države članice poudarile pozitivne vplive predloga Komisije na okolje, zlasti v zvezi s podnebnimi spremembami in globalnim segrevanjem ter pravilnim delovanjem notranjega trga.

V zvezi s poročilom gospoda Schmidta zelo cenim pozitiven odnos do predloga Komisije, ki se kaže v poročilu, in prizadevanja poročevalca, da doseže kompromis, ki bo sprejemljiv za vse. Vendar pa Komisija ne more sprejeti večine predlogov sprememb iz poročila. Naj razložim.

Komisija nasprotuje kakršnemu koli predlogu, ki bi ogrozil iskanje dolgoročne rešitve problema, ki ga povzroča bencinski turizem – ki je okolju škodljiv – in izkrivljanja konkurence na notranjem trgu.

V zvezi s prehodnim obdobjem, ki ga omenjamo v svojem predlogu, naj povem, da ta pristop temelji na načelu enakopravne obravnave starih in novih držav članic ter je zato po našem mnenju dobro uravnotežen. Vendar pa Komisija priznava, da je to politična zadeva, ki zahteva nadaljnjo obravnavo v Svetu.

Želim tudi razložiti, da predlog upošteva konkurenčnostni vidik Evropske unije s predlaganimi zmernimi dvigi stopnje. Enostavno ohranjajo realno vrednost najnižjih stopenj obdavčitve tako, da ne zaostajajo za pričakovano inflacijo do leta 2017. Komisija meni, da njen predlog upošteva vse pomembne dejavnike. Meni, da ne bi bilo primerno podpreti manj ambiciozen ali bolj daljnosežen načrt za povišanje minimalnih stopenj obdavčitve, kot je predlagano v predlogih sprememb 18 in 25.

Glede predlogov sprememb 4 in 10, ki uvajata novo opredelitev komercialnega dizelskega goriva za motorna vozila, težja od 3,5 t, želim pojasniti, da ta predlog ni bil vključen v prvotni predlog. Vendar je ena glavnih točk razprav v Svetu, pri katerih bo Komisija sledila razpravi ter pri katerih se upošteva mnenja Parlamenta.

Komisija lahko načeloma sprejme predloga sprememb 7 in 27, ki podpirata cilj zmanjšanja emisij CO2. Vendar ne smemo pozabiti, da mora v skladu z načelom subsidiarnosti vsaka država članica sama odločiti, kako želi razporediti svoje davčne prihodke.

Za konec, iskreno upam, da lahko Parlament podpre predlog Komisije, s čimer da Svetu pozitiven signal, da se odzove na skrbi držav članic, ki imajo težave z bencinskim turizmom, in hkrati uresniči okoljske cilje.

  Olle Schmidt, poročevalec. − (SV) Gospod predsednik, komisar, dejstvo, da so davki na ravni Evropske unije občutljiva zadeva, dokazuje delo na tem poročilu. Mislil sem, da bo splošno soglasje, da je treba storiti nekaj radikalnega, da se bomo lahko uspešno soočili z zahtevami podnebnih sprememb, olajšalo pridobitev odobravanja za nekatere resnično stroge predloge. Vendar se to ni zgodilo.

Seveda lahko razumem kritiko gospe Rühle o stopnji ambicioznosti, vendar pa se delo v našem parlamentu hkrati osredotoča na doseganje razumnih kompromisov – to je nekaj, kar je omenil tudi komisar – ki se lahko izvajajo po vsej Uniji. Tu priznavam argumente v zvezi s stopnjo zvišanja davka in obdobjem izvajanja.

Odlično sodelovanje mojih kolegov gospoda Becseya in gospoda Rosatija je pripomoglo, da sem spoznal, da moram prilagoditi stopnjo, ne da bi popolnoma izničil namen prvotnega predloga, če resnično želimo pripraviti poročilo. Predlog Komisije je bil zavrnjen v celoti. Vsega nisem dosegel, vendar tudi nisem vsega izgubil. Usklajevanje med luksemburško utrdbo in Zelenimi ni bila enostavna naloga.

Emisije iz prometa se bistveno povečujejo. V zvezi s tem moramo nekaj storiti. Dejstvo, da države članice Evropske unije tekmujejo z različnimi stopnjami davka na dizel, zato ni niti razumno niti pošteno, kot je pravilno povedal komisar. Nihče ne more meniti, da je za notranji trg koristno, da veliki tovornjaki vozijo daleč s svoje poti, da bi lahko v krajih, kot je na primer Luksemburg, napolnili rezervoar s poceni dizlom. Ta t.i. bencinski turizem ni škodljiv le za okolje ampak tudi izkrivlja konkurenco. Poleg tega povzroča izgubo dobičkov iz davkov. Razen tega ni nobenega razloga za ločevanje davkov na dizel in neosvinčeno gorivo.

Tu je bil torej dosežen kompromis, ki ga je odbor bolj ali manj soglasno podprl. Minimalni davki na dizel se dvigujejo počasneje, kot je predlagala Komisija, s sedanjih 302 evrov za 1 000 litrov na isto stopnjo, kot je davek na neosvinčeno gorivo, 359 evrov za 1 000 litrov, do leta 2015. Komisija je želela povišanje že leta 2012.

Za Latvijo, Litvo, Poljsko, Bolgarijo in Romunijo bi določil rok 1. januar 2016 za uvedbo višjega minimalnega davka. Komisija želi dvigniti minimalni davek na 380 evrov za 1 000 litrov do leta 2014. Da bi se izognili nadaljnjemu izkrivljanju konkurence, odbor meni, da države, ki imajo davčne stopnje višje od 400 evrov za 1 000 litrov za dizel in 500 evrov za 1 000 litrov neosvinčenega goriva, ne bi smele dvigniti svojih davčnih stopenj za ta goriva pred letom 2015.

Gospod predsednik, komisar, jasno je, da je to zelo občutljivo vprašanje, predvsem v zvezi s subsidiarnostjo. Kljub temu je to mogoč način za doseganje večje konvergence davčnih stopenj. Hkrati se zavedamo, da bodo neizogibne okoljske zahteve vplivale na prihodnje ocene uporabe finančnih kontrol.

Tistim, ki menijo, da moje zahteve niso bile dovolj stroge in da sem se odpovedal delu ambicij, pa pravim: glede vsebine se strinjam z vami. Morali bi se dogovoriti glede višjih stopenj in krajših obdobij izvajanja, kot sta izjavila Komisija in komisar, vendar Evropska unija danes ni ista kot je bila pred petimi leti – na srečo, moram reči.

Gospodarski pogoji za uskladitev davkov niso enaki, kot so bili. Če želimo opraviti čezmejne emisije, moramo najti razumen kompromis, s katerim bomo lahko živeli vsi. Tega se moramo vsi zavedati.

Poleg tega dodajam, da si veliko starih držav članic zasluži kritiko, ker niso upoštevale odločitev o zvišanju davkov, ki so bile sprejete v preteklosti. V zaključkih odbora so se upoštevala tudi vprašanja kupne moči in inflacije.

Cena nafte zdaj podira nove rekorde. Nazadnje sem v poročilih slišal, da je cena že blizu 110 dolarjev za sodček.

Zdaj imamo širok sporazum o postopni konvergenci davkov, za katerega upam, da ga opazi tudi Komisija – vsaj v odboru – in upam, da me bodo kolegi v tem parlamentu jutri široko podprli, da bomo lahko dobili poročilo, ki se bo lahko uporabljalo kot osnova za nadaljnje delo.

  Zsolt László Becsey, v imenu skupine PPE-DE. – (HU) Hvala vam, gospod predsednik. Poročevalcu, gospodu Schmidtu, čestitam za odlično delo. Verjamem, da današnji dan predstavlja prelomnico, saj samo uspeli doseči skupno parlamentarno stališče na podlagi širokega soglasja. Menim, da je pomembno, da tu na plenarnih zasedanjih ohranimo soglasje, ki smo ga dosegli v našem odboru. To je uspeh, ker nam je uspelo določiti največjo in najmanjšo stopnjo trošarin za uresničevanje protiinflacijskih ciljev, pri čemer nismo upoštevali zamisli o popolni odpravi ureditve. Bolje je imeti mnenje, kot ga sploh ne izraziti, v tem primeru bi nam ostal le predlog Komisije. To je uspeh, ker vsakdo nekaj žrtvuje. Države z visokimi stopnjami obdavčitve so zaradi konvergence pripravljene zamrzniti sedanje visoke stopnje, medtem ko so države z nizkimi stopnjami pripravljene stopnje zvišati, sorazmerno z zakonodajo, ki trenutno velja za dizel.

V zvezi s tem se najbolj žrtvujejo nove baltske in balkanske države članice, ker so cene in dohodki v teh državah nižji, pri čemer so sprejele ogromen izziv v zvezi z inflacijo in konkurenčnostjo ter tudi na socialnem področju, predvsem v času priprav na prevzem evra. To je uspeh, ker bi prekinil sprejemanje želja v Parlamentu, njegov izbor najboljših. Do konca leta 2015 bodo vsi znotraj predlaganega okvira, brez dolgega niza nerazložljivih posameznih izjem. To nam bo omogočilo okrepiti težo evropske zakonodaje. Menim, da je disciplina pomembna, zato od Komisije zahtevam, da v letu 2010 pripravi vmesno poročilo o skladnosti, da preveri, ali države spremembe dejansko sprejemajo ali le prikrivajo. To je uspeh, ker bo Svet videl, da obstaja način za doseganje želene konvergence, hkrati pa bo Komisija dojela filozofijo Parlamenta, in sicer najnižje in najvišje stopnje, pri čemer je ključna točka zmanjšanje inflacije in ne njena sprožitev. Na to se lahko sklicuje tudi v prihodnosti, ko bo predložila načrtovan predlog Komisije o trošarinah. Zahvaljujem se vam za pozornost, gospod predsednik.

  Dariusz Rosati, v imenu skupine PSE. – (PL) Gospod predsednik, cilj predloga Komisije o obdavčitvi neosvinčenega bencina in dizelskega olja je omejiti pretirano uporabo goriva v prometu in s tem zmanjšati onesnaževanje okolja.

Komisija upa tudi, da bo njen predlog pomagal zmanjšati razlike v trošarinah v posameznih državah članicah in tako prispeval k enotnejšim pogojem za konkurenčnost na enotnem trgu. Ti cilji so na splošno zaželeni in si zaslužijo podporo. Hkrati pa predlog Komisije vsebuje rešitve, ki lahko imajo negativne posledice za gospodarstva držav članic. Te so lahko: dodatna povišanja cene goriva in višja inflacija, višji stroški in zmanjšanje konkurenčnosti evropskih podjetij ter znižanje kupne moči gospodinjstev. Te posledice bodo opazne zlasti ob izredno visokih cenah nafte na svetovnih trgih, kot se dogaja zdaj. Poleg tega so predlogi Komisije taki, da bi glavno breme prilagoditev na nove stopnje morale nositi najmanj razvite države članice Unije, kar je zelo zaskrbljujoče: zaradi tega so v poročilu gospoda Schmidta predlogi sprememb, katerih cilj je zmanjšati te negativne posledice, hkrati pa ne ogrožajo glavnih ciljev predlogov Komisije.

V okviru kompromisa med dvema glavnima skupinama zahtevamo uvedbo treh glavnih sprememb prvotnega osnutka Komisije. Prvič, predlagamo znižanje ciljne minimalne stopnje trošarin za gorivo s 380 EUR za 1 000 litrov na 359 EUR za 1 000 litrov. Drugič, predlagamo dvoletno podaljšanje prehodnega obdobja za uvedbo novih stopenj v novih državah članicah do leta 2016. Tretjič, predlagamo uvedbo zahteve, s katero bi se države članice, ki imajo zdaj najvišje trošarine na gorivo, obvezale, da jih ne bodo dvignile pred letom 2015, s čimer bi olajšale postopek usklajevanja stopenj trošarin.

Gospod predsednik, komisar, želim poudariti, da sklepanje kompromisa ni bilo enostavno. Potrebna sta bila popuščanje in dobra volja vseh, ki so sodelovali v razpravah z odborom za ekonomske in monetarne zadeve. Ob tej priložnosti se zahvaljujem gospodu Schmidtu za njegovo trdo delo pri tem kompromisu in mu čestitam za uspešen rezultat. Jasno je, da ta kompromis ne zadovolji v celoti vseh vključenih, vendar predstavlja poskus uskladitve številnih ciljev in vidikov. Predstavlja tudi korak naprej k zmanjšanju razlik v stopnjah trošarin znotraj Unije. Člane parlamenta pozivam, da ta kompromis podprejo in sprejmejo Schmidtovo poročilo.

  Dariusz Maciej Grabowski, v imenu skupine UEN. – (PL) Gospod predsednik, predsedujoči Evropski uniji in komisarji radi začenjajo svoja posredovanja z izjavami o zaščiti in podpori gospodarskih svoboščin, svobodne konkurence ter malih in srednje velikih podjetij. Prehod od izjav k podrobnostim ponavadi vključuje poročila, ki so podobna poročilu, o katerem razpravljamo danes.

Poročilo predlaga uvedbo enotne stopnje trošarin za vse države članice in uskladitev cen, da bo to področje bolj neposredno, enostavnejše in bolj pošteno. To se dogaja na podlagi premise, ki se vnaprej obravnava kot pravilna, in sicer da je najboljša rešitev za države članice Evropske unije enoten davčni sistem, enoten monetarni sistem, enotni sistem za certificiranje in trženje, enoten sistem za uravnavanje proizvodnje in tako dalje.

Predlog navaja, da ne glede na oddaljenost od virov dobave ali stroškov dela v Uniji ni razlik pri stroških oskrbe z gorivom. Vse to enostavno ni res. Zanima me, kaj pravzaprav pomenita gospodarska svoboda in svobodna konkurenca znotraj Evropske unije. Se ne bi morali namesto tega sklicevati na gospodarsko prisilo? Ali ni res, da je enotna cena goriva, ki bi odpravila vso konkurenco, najboljša rešitev za multinacionalna podjetja, ki se ukvarjajo z gorivom, kar škoduje malim podjetjem? Ali ne drži, da enotna cena goriva daje visoko razvitim državam prednost pred manj razvitimi? Končno, če Unija sprejme prej omenjeno poročilo in uskladi cene goriva z namenom sprostitve spon podjetij in držav, ali jih ne bo z davki spet namestila? Še huje, ali jih ne bo hkrati potisnila povsem nepripravljene v revščino? Glasovali bomo proti poročilu.

  Cornelis Visser (PPE-DE). – (NL) Gospod predsednik, to je prvič, da govorim na plenarnem zasedanju. Upam, da bom lahko zdaj in v prihodnosti tu zastopal interese nizozemskih državljanov.

Pred pripravo osnutka tega izčrpnega poročila gospoda Schmidta je bilo opravljenih veliko pogajanj. Vesel sem, da so poročevalec in ostale skupine končno dosegli ta kompromis. Predlog Komisije namerava postopno dvigniti trošarine in tako zmanjšati razlike med državami članicami.

Vprašanje okolja je pri tem pomembno, vendar verjamem, da je povišanje cen goriva samo po sebi dovolj spodbuden dejavnik. Poleg tega Komisija uporablja izkrivljanje konkurence kot razlog za dvig minimalnih stopenj trošarin za dizel za poslovno uporabo. Presenečen sem, da se bencinski turizem uporablja kot razlog za dvig minimalnih trošarin za dizel za poslovno uporabo, ker je ta razlog premočen. Bencinski turizem je obroben pojav v prevozništvu, ki ima le malo vpliva na medsebojne konkurenčne položaje in delovanje notranjega trga.

Komisija predlaga precejšnje povišanje najmanjše stopnje na 380 evrov za 1 000 litrov. Menim, da bo tak dvig skupaj z že tako zelo visokimi cenami goriva premočno obremenil potrošnike in vplival na inflacijo. Odbor Evropskega parlamenta se je nazadnje dogovoril za povišanje na 359 evrov za 1 000 litrov do 1. januarja 2015. Nizozemska je to ciljno vrednost že presegla.

In še nekaj. Prometni sektor se upravičeno pritožuje, da vztrajna rast trošarin potiska cene goriva strmo navzgor. Predlog Komisije o uskladitvi trošarin za dizelsko gorivo ne določa zgornje meje, zaradi tega bi razlike ostale. Parlament verjame, da morajo države članice do 1. januarja 2015 zamrzniti trošarine za dizel na 400 evrih za 1 000 litrov.

Končno, upam, da bodo ministri za finance, ko bodo sprejeli odločitev, dali prednost interesom potrošnika, kar zadeva kupno moč in omejevanje inflacije.

  Elisa Ferreira (PSE). – (PT) Gospod predsednik, komisar, to poročilo obravnava zelo občutljivo vprašanje evropske gospodarske politike, in sicer obdavčitev, ker obravnava posebne davke na bencin in plinsko olje, ki se uporabljata za prevoz v komercialne namene. Ti davki so pomemben vir davčnih prihodkov za mnoge države članice. Vendar pa pomanjkanje izvedljivih nadomestnih možnosti za goriva za prevoz tržnega blaga pomeni, da so cene goriva strateški dejavnik konkurenčnosti mnogih držav.

Priznavanje svobode držav članic, da uvedejo posebne davke na porabo ni vprašljivo. Ker pa ti davki neposredno vplivajo na ceno prodajanega blaga, lahko prevelike razlike neposredno vplivajo na delovanje notranjega trga. Kot je že bilo omenjeno, lahko povzročijo čezmejna gibanja, ki lahko vplivajo tudi na okolje.

Kompromis, ki ga je dosegel odbor za ekonomske in monetarne zadeve, je pravi kompromis, v zvezi z njim pa želim pohvaliti delo vseh poročevalcev v senci in zlasti delo glavnega poročevalca, gospoda Schmidta. Ne morem zanemarjati dejstva, da nekateri želijo, da najnižja stopnja jasneje odraža naše prevladujoče skrbi glede okolja. Vendar osebno dvomim, da so ob sedanjih stopnjah cen nafte okrepitve takih sporočil z obdavčitvijo potrebne. Zato je bila sprejeta možnost, da se približata najnižja in najvišja stopnja obdavčitve, kar bo, po mnenju nekaterih, ob delnem žrtvovanju teh skrbi za okolje, omogočilo zmanjšanje izkrivljanj konkurence zaradi obdavčitve. Veliko truda je bilo vloženega, zato upamo, da bosta Komisija in Svet to priznala ter omogočila nadaljnji napredek pri obdavčevanju znotraj Evropske unije.

  Astrid Lulling (PPE-DE). – (FR) Gospod predsednik, če gospa Kauppi ne bo prišla, mi dovoljuje, da porabim njeni dve minuti, saj ona gosti pomembno razpravo ob večerji.

Gospod predsednik, gospe in gospodje, poročilo našega liberalnega kolega Olleja Schmidta obravnava nov spopad med Parlamentom in Evropsko komisijo, ki je predlagala neupravičeno zvišanje posrednih davkov. Ta predlog je dal komisar, za katerega menim, da je popolnoma izgubil stik z gospodarsko resničnostjo. Gospod Kovács predlaga znatno povišanje najnižje stopnje za neosvinčen bencin in plinsko olje. Glede na rekordno inflacijo, ki povzroča veliko skrbi Evropski centralni banki, in upočasnitev gospodarske rasti, ki smo ji trenutno priča, se mi zdi, da je zdaj še posebej slab čas za povišanje stopnje trošarin za plinsko olje in nafto.

Osebno moram reči, da bi preprosto zavrnil ta neustrezen predlog Komisije, vendar pa zaradi večine v tem parlamentu tega nisem mogel storiti. Podpiram kompromis, ki so ga dosegle glavne politične skupine Evropskega parlamenta, ker menim, da predstavlja vajo v omejevanju škode.

Postopno povišanje najnižjih stopenj za dizel na 359 evrov za 1 000 litrov do leta 2015 in zamrznitev najnižje stopnje za isto količino neosvinčenega bencina, kot določa kompromis, sta jasno pod stopnjami, ki jih predlaga Komisija. Komisija je pravzaprav predlagala 380 evrov tako za dizel kot za neosvinčeno gorivo do leta 2014. Poročevalec je v poročilu želel še več in si je prizadeval za najnižjo stopnjo 400 evrov. Pozdravljam voljo do kompromisa, ki jo je pokazal naš poročevalec, ki je med razpravami o njegovem poročilu v odboru za ekonomske in monetarne zadeve stopnje znižal.

Bistvo tega poročila je po mojem mnenju v predlogu spremembe 19. V tem predlogu zahtevamo, da države članice, ki zdaj uporabljajo oderuške trošarine, višje od 400 evrov za 1 000 litrov dizla in 500 evrov za 1 000 litrov neosvinčenega bencina, teh stopenj ne zvišajo do leta 2015. Zato tudi, ne da bi šli tako daleč in vpeljali najvišje stopnje iz predloga, ker Komisija nikoli ni imela poguma, da bi jih predlagala, izražamo vsaj željo po izravnavi cen.

Gospod predsednik, obstaja le en način da zagotovimo uskladitev trošarin v Evropi: istočasna vpeljava najvišje in najnižje stopnje. Ni smiselno, da se najnižje stopnje povišajo in si pri tem nikakor ne prizadevamo za omejitev navdušenja držav članic, ki vztrajajo pri uporabi izredno visokih stopenj.

Če mi dovolite, gospod predsednik, bi za konec rad izpostavil še eno točko. Gospoda komisarja, ki je trdil, da podpiramo njegov predlog, želim vprašati, ali živi na drugem planetu, ker njegovega predloga nikakor ne podpiramo.

  Margaritis Schinas (PPE-DE). – (EL) Gospod predsednik, zdaj ko je inflacija v evroobmočju dosegla najvišjo točko v svoji zgodovini in je cena nafte dosegla 110 dolarjev za sodček, bo Evropski parlament jutri povečal posredni davek na gorivo. Če to ni šala, pa bo ta novica gotovo nasmejala bralce petkovih časopisov. Mislim da pošiljamo napačno sporočilo ob napačnem času. Kažemo, da ne razumemo, kako družba deluje.

Poleg tega moja delegacija ne bo podprla kompromisa; nasprotujemo taktiki ustrahovanja, ki jo uporablja šest držav članic, ki že imajo visoko obdavčitev in želijo s pomočjo komisarja Kovácsa prisiliti vse druge, da dvignejo cene pod pretvezo bencinskega turizma. Tega mojim volivcem ne morem obrazložiti. Namesto izvajanja takih poskusov se raje usmerimo k drugim politikam, ki so okolju koristne. Takim akrobacijam z dviganjem davkov se moramo izogibati.

  Atanas Paparizov (PSE). – (BG) Moja država se je zelo trudila, da bi v zadnjih letih dvignila trošarine, pri čemer so se davčne stopnje za neosvinčen bencin dvignile z 254 EUR leta 2004 na 350 EUR, za dizel pa z 203 EUR na 307 EUR. Pri tem nas je vodila pripravljenost na hiter dvig davčne stopnje, da bi zmanjšali inflacijski učinek v prihodnjih letih.

Nov predlog Komisije postavi našo strategijo pod vprašaj. Zato predlog iz poročila ekonomskega odbora zveni razumno in države, kot sta Bolgarija in Romunija, kaznuje z manjšo kaznijo.

Upam, da bo Komisija sprejela ta kompromis, čeprav tudi ta predlog za bolgarsko gospodarstvo ustvarja velik napor in bi prispeval k povišanju inflacije, ne da bi vplival na okolje, ker bencin in kurilno olje nista elastična proizvoda ter sta odvisna od mnogih drugih gospodarskih dejavnikov in ne le od trošarinah.

  Ivo Belet (PPE-DE). – (NL) Zelo na kratko, komisar, zdi se mi koristno poudariti, da moramo biti pri tej zadevi previdni. Javnost mora biti obveščena o tveganju, povezanem s tem, ker bodo kritiki to predstavili kot neposreden dvig davka, medtem ko je predlog Parlamenta zelo skromen ukrep. Dejanski dvig davka bi bil v tem času, ko so cene tako visoke, katastrofalen.

Ta predlog, ki ga bomo, upam, sprejeli jutri, je dober začetek konca izkrivljanja konkurence, ki se je izvajalo več let, zlasti v obmejnih območjih, poleg tega pa je tudi koristen za okolje. Komisar, gospod predsednik, gospe in gospodje, moja druga pripomba je, da se zanašamo, da bomo mi in zlasti Evropska komisija nadaljevali zelo proaktivno vlogo pri razvoju in spodbujanju okolju prijaznih goriv, z drugimi besedami, izvajanju politik, ki nam bodo pomagale, da se znebimo fosilnih goriv, bencina in dizla.

  Zbigniew Krzysztof Kuźmiuk (UEN). – (PL) Gospod predsednik, pozornost želim pritegniti na tri vprašanja. Prvič, zdi se, da cena nafte v prihodnosti ne bo padla pod 100 USD za sodček, kar bo povzročilo stalno rast cen goriva. Le zaradi šibkega ameriškega dolarja, smo se v Evropi izognili drastičnim dvigom cen goriva. Seveda pa ne moremo pričakovati, da bodo Združene države želele, da njihova valuta ostane šibka za vedno. Zaradi tega se zdi, da predlog za povišanje stopenj trošarin v Evropski uniji v naslednjih letih nikakor ne upošteva gospodarske realnosti.

Drugič, BDP na prebivalca v novih državah članicah je nižji kot v starih, prav tako tudi višina osebnih dohodkov. Zato bodo lahko nove države članice uskladile davčno obremenitev šele, ko bo dosežena primerljiva višina osebnega dohodka.

Končno, države članice morajo v skladu z načelom subsidiarnosti uživati več svobode, kar zadeva zmanjševanje davčne obremenitve za goriva, ki niso pridobljena iz nafte. Taki ukrepi bi spodbudili zanimanje za uporabo obnovljivih virov energije. Pomagali pa bi nam tudi pri znižanju emisij CO2 in izpolnjevanju naših mednarodnih obvez v zvezi z varstvom okolja.

  Claude Turmes (Verts/ALE). – (FR) Gospod predsednik, le na kratko želim spregovoriti in poudariti, da vsi poslanci iz Luksemburga ne zagovarjajo poceni goriva. Menim, da je gospod Belet te stvari dobro zastavil. Poiskati moramo kompromis s politikami o težavah v zvezi z naftnimi viri in podnebnimi spremembami ter uravnovesiti države in tudi regije.

Rad bi vas obvestil, da je v torek luksemburški parlament razpravljal o podnebnih spremembah ter bencinskem turizmu. Velika večina poslancev luksemburškega parlamenta, vključno s poslanci iz stranke gospe Lulling, se strinja, da je treba ta pojav ustaviti vsaj na lokalni ravni. Zato želim le povedati, da ima Luksemburg kot celota popolnoma drugačno mnenje kot gospa Lulling, ki v tej zadevi predstavlja manjšino, ki je poleg tega tudi zelo majhna.

  Czesław Adam Siekierski (PPE-DE). – (PL) Gospod predsednik, zdi se, da je enotni trg skupaj s prostim pretokom dobrin in storitev enakopraven popolni konkurenčnosti. To pa ni povsem res, ker stroški proizvodnih sredstev, ki vključujejo stroške goriva, zelo vplivajo na dobičkonosnost proizvodnje. Dejansko se zdaj davki na gorivo razlikujejo tudi med sosednjimi državami, kar povzroča tako imenovani. bencinski turizem na obmejnih področjih. Vendar pa ta dejavnost ni zelo razširjena.

Zdi se smiselno, da približamo stopnje trošarin, vendar mora biti postopek počasen in razdeljen na več stopenj. Usklajevanje minimalnih stopenj trošarine za dizelsko gorivo in neosvinčen bencin mora biti prav tako postopno. Voditi nas mora splošno načelo prizadevanja za zagotavljanje, da davki in trošarine za gorivo ostanejo kolikor je le mogoče nizki, da se izognemo rasti inflacije in proizvodnih stroškov ter povečanju gospodinjskih izdatkov. To je zlasti pomembno v zvezi z novimi državami članicami, kjer so prihodki bistveno nižji.

  László Kovács, komisar. − Gospod predsednik, predvsem se vam zahvaljujem za pripombe in stališča, ki ste jih izrazili med razpravo.

Zelo pomembno je pridobiti pozitivno mnenje Parlamenta o predlogu Komisije za posebne davčne sporazume za dizel, ki se uporablja za komercialne namene. Vendar smo opazili, da je vaše poročilo v primerjavi s predlogom Komisije manj ambiciozno, zlasti ker ne podpira revalorizacije splošnih najnižjih davčnih stopenj, ki veljajo za dizel in neosvinčen bencin.

Gospodarsko utemeljitev imam ves čas v mislih. Ravno nasprotno: gospodarska utemeljitev nasprotuje dodatnim milijonom kilometrov ter dodatnim tonam CO2 in drugih toplogrednih plinov, ki so posledica bencinskega turizma. Pri tem moram upoštevati tudi – to moramo upoštevati vsi – vse večjo grožnjo, ki jo predstavljajo globalno segrevanje in podnebne spremembe za človeštvo. Ta grožnja je še nevarnejša od inflacije. Predlagano povišanje trošarin ne bo spodbudilo inflacije. Ta bo ostala na pričakovani stopnji 2,2 % na leto do leta 2017

Medtem ko Komisija lahko sprejme del predloga spremembe 1 in načeloma tudi predloga sprememb 7 in 27, moramo uradno zavrniti ostale predloge sprememb. Komisija tega predloga ne bo uradno spremenila. Vendar si bomo med posvetovanjem v Svetu prizadevali upoštevati predloge Parlamenta, kolikor bo to mogoče. Pozitivno mnenje Parlamenta bo pomembno znamenje povečane ozaveščenosti o vedno večjem negativnem vplivu prometa na okolje, kar bomo morali obravnavati z obdavčitvijo goriva.

  Olle Schmidt, poročevalec. − (SV) Gospod predsednik, zahvaljujem se vam za prijazne besede. Menim, da si zahvalo zaslužita tudi Komisija in sekretariat našega odbora.

Najprej se mi je zdelo, da komisar v resnici ne sprejema stališča odbora. To lahko razumem na uradni podlagi. Zdaj, ko sem spet poslušal Komisijo, pa se mi je zdelo, da sem zaznal razumevanje, da je politika pač politika. Priznam, da bi lahko bili bolj ambiciozni. Komisar uporablja besedno zvezo „manj ambiciozni“. Da, vendar poslušajte to razpravo z leve, desne, od zgoraj in od spodaj. Predstavljena so bila vsa stališča, gospa Lulling pa je sedela na sredi. Komisar, na podlagi politične realnosti, kot gotovo veste, smo morali oblikovati poročilo in predlog, ki bosta pristala na vaši mizi. Upajmo, da bo jutri prispelo poročilo odbora za ekonomske in monetarne zadeve, ki pa ne bo popolnoma skladno z vašim mnenjem in ki ga ne boste mogli sprejeti v vseh vidikih, vendar pa bo poročilo.

Končno, komisarju želim še povedati, da kljub temu verjamem, da smo napredovali – če bomo jutri dobili pozitivni rezultat – pri zaključevanju tega soočenja o teh vprašanjih med odborom, Parlamentom in Komisijo ter tudi Svetom. Tako kot pravite, moramo ukrepati proti bencinskemu turizmu zaradi notranjega trga. To je dokaj pravilno, vendar moramo pripraviti drastične in močne ukrepe za okolje. V Uniji je treba take ukrepe razumeti, pri čemer verjamem, da nam je uspelo najti pravo ravnotežje.

  Astrid Lulling (PPE-DE). – (FR) Gospod predsednik, rad bi spregovoril o osebni zadevi. Gospod Turmes me je imenoval za zasvojenko. To občutim kot žaljivko in ga pozivam, da svojo pripombo umakne.

V zvezi s tem lahko odločno izjavim, da moja stranka in vlada popolnoma podpirata kompromis, ki ga je predlagal naš poročevalec in h kateremu sem tudi sama veliko prispevala. Poleg tega se zdi, da gospod Turmes pozablja, da je plinsko olje v Belgiji zdaj cenejše kot v Luksemburgu ter da se zato zdaj bencinski turisti morda odpravljajo v Belgijo in ne v Luksemburg.

  Predsednik. − Prav. Zabeležili smo, kar je povedala gospa Lulling, pri čemer sem prepričan, da bodo izjave, ki so bile podane v tem parlamentu, razjasnjene.

Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 13. marca 2008.

18. Svetovni sklad za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije (razprava)

  Predsednik. − Naslednja tema je poročilo (A6-0006/2008) Clauda Turmesa v imenu odbora za industrijo, raziskave in energijo o svetovnem skladu za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije [2007/2188(INI)].

  Claude Turmes, poročevalec. − (DE) Gospod predsednik, Martin Luther King je imel sanje. Sanjal je o družbi, kjer barva kože ni bila razlog za diskriminacijo. To so bile sanje, ki so v Ameriki in svetu povzročile revolucijo. Danes ima Evropa sanje ali bolje vizijo: da bo razvila energijo prihodnosti, ne le v Evropi ampak tudi prek njenih meja, vizijo obnovljivih virov energije, ki bodo imeli pomembno vlogo do sredine tega stoletja, pomagali preprečevati spore zaradi preostalih zalog nafte in plina, blažili podnebne spremembe in zagotavljali, da bodo milijarde ljudi po vsem svetu imele dostop do energije, ki je danes izven njihovega dosega.

Menim, da je Komisija, ki jo danes tukaj zastopa njena okoljevarstvena zavest, gospod Dimas, lahko ponosna na ta Svetovni sklad za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije. Predvidevamo, da bo v tem skladu v roku štiri ali pet let 500 milijonov EUR, zaradi česar bo to največji svetovni sklad za naložbe v obnovljive vire energije in energetsko učinkovitost.

Teh 500 milijonov EUR bo delno vzetih iz javne blagajne, 80–150 milijonov EUR bo vzetih iz evropskega proračuna, pa tudi iz proračunov nacionalnih vlad. Imamo pa tudi posebne zaveze Nemčije in Norveške.

Kaj bo ta sklad dosegel? Finančni analitiki, ki podrobno pregledujejo tok naložb v posamezne projekte za obnovljivo energijo in energetsko učinkovitost so ugotovili, da je težko pritegniti tvegani kapital za naložbe manjše od 10 milijonov EUR. Ta sklad bo prilagojen predvsem tem srednje velikim projektom do 10 milijonov EUR.

Zato bo to „sklad skladov“, kar pomeni, da ta sklad ne bo vlagal neposredno v vetrne elektrarne v Maroku ali v sisteme sončne energije na Kitajskem, ampak bo pridobil deleže v investicijskih skladih v južni Afriki, srednji Afriki, na Kitajskem, v Rusiji ali Južni Ameriki. Javna blagajna bo politično določila, kam bodo sredstva šla.

Sklad bo zanimiv za zasebne vlagatelje, ker bo javna blagajna dejansko krila celotno naložbeno tveganje, da bo dobiček iz naložb – če bodo te naložbe ustvarjale dobiček – najprej šel privatnim vlagateljem in šele v drugi fazi nazaj v javno blagajno, kar za zasebne vlagatelje seveda pomeni visoko stopnjo varnosti.

Kot parlamentarci smo v zvezi s tem skladom omenili štiri ali pet točk. Prva je tudi specifično vprašanje za komisarja Dimasa. Zdaj, ko so biogoriva zelo kontroverzna zadeva, parlamentarci menimo, da moramo za katero koli naložbo iz sklada v projekt v zvezi z biomaso ali biogorivi uporabiti zelo stroga merila. Poleg možnih težav z okoljsko bilanco, lahko to vpliva tudi na podobo sklada, če bi taka naložba škodila njegovemu ugledu. Še enkrat vas sprašujem, gospod komisar, ali lahko jamčite, da bo Komisija naredila vse v njeni moči, da se bodo uporabljala potrebna stroga merila?

Druga zadeva, ki je pomembna za nas v Parlamentu – pri čemer menim, da to velja zlasti za tiste med nami, ki nas skrbi razvoj – je, da želimo, da ta sklad pomembno prispeva k odpravi energetske revščine. Zato moramo uporabiti znanje mikrofinančnih institucij, kot so banka Grameen Bank in druge, ki že izvajajo projekte, kot so sončni zbiralniki in fotovoltaični sistemi, za najrevnejše med revnimi. Te mikrofinančne institucije moramo vključiti. Moje drugo vprašanje za vas, gospod komisar, je naslednje: ali je Komisija pripravljena kot glavni javni donator zagotoviti, da bo 20–25 % finančnih sredstev prek sporazumov o mikrofinanciranju resnično porabljenih za to vrsto mikroprojektov?

Tretjič, bali smo se, da se bodo vsa sredstva Svetovnega sklada za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije namenila Kitajski, če bo vlaganje v Kitajsko postalo tako enostavno. Vendar želimo dobro geografsko razširjenost naložb in za to potrebujemo politično obvezo Komisije, da bodo zagotovljena tudi sredstva za naložbe v državah Afrike, karibskih državah in državah Južne Amerike.

Kot Parlament potrebujemo strog nadzor in ocenjevanje z rednimi poročili temu parlamentu in njegovemu odboru za proračun in odboru za proračunski nadzor, ker želimo, če bo mogoče, v naslednjih treh letih sklad povečati: da bi to storili, pa potrebujemo zaupanje tega parlamenta v delovanje sklada.

To so moje začetne pripombe, pri čemer se veselim razprave z ostalimi poslanci.

(Ploskanje.)

  Stavros Dimas , komisar. − (EL) Gospod predsednik, gospe in gospodje, od objave sporočila Komisije o aktiviranju javnega in zasebnega financiranja za svetovni dostop do podnebju prijaznih, dostopnih in varnih energetskih storitev: Svetovni sklad za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije.

Od takrat se je zgodilo veliko stvari, kot na primer sporazum z Balija lani decembra. Zato se ta pobuda zdaj zdi bolj pomembna in pravočasna. Zato je zdaj pravi trenutek za razpravo o tem poročilu, pri čemer z zadovoljstvom ugotavljam, da je Evropski parlament glede teh novih in inovativnih sredstev za podpiranje energetske učinkovitosti in projektov obnovljivih virov energije zelo pozitiven.

Zato mi najprej dovolite, da razložim, zakaj je Komisija predlagala uporabo javnih subvencij v svetovnem skladu tveganega poslovnega kapitala, čeprav je gospod Turmes že nakazal glavne točke, ki so nas do te odločitve vodile, in postavil nekaj vprašanj. Pravzaprav kljub trajnemu napredku pri uporabi obnovljivih virov energije, skupni svetovni delež virov energije, ki ga predstavljajo, ostaja nizek.

Poleg tega je dobro znano, da izboljšanje energetske učinkovitosti lahko nudi več napredka kot postavljanje nove energetske infrastrukture. Kljub temu pa se ob naložbah v sektor energetske učinkovitosti po vsem svetu obstoječe priložnosti za izboljšave ne izkoristijo popolnoma. Velike težave pri pridobivanju zasebnega financiranja za projekte energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije so zato velik problem.

Razlogi so zapleteni in so povezani predvsem s pomanjkanjem tveganega poslovnega kapitala. Tvegani poslovni kapital je potreben v državah v razvoju, v tranzicijskih gospodarstvih pa je ocenjen na več kot 9 milijard EUR letno. To je veliko več od zneska, ki nam je trenutno na voljo. Čeprav so bile v zadnjih letih javne subvencije zvišane, skupni znesek ni zadosten. Do leta 2030 je treba najti dodatni kapital za energetski sektor. Zaradi tega je bistveno poiskati financiranje iz zasebnega sektorja.

Vendar veliko let, ki je potrebnih za povračilo naložb v čiste tehnologije ovira vlagatelje, zlasti v geografskih regijah, za katere velja, da v njih obstaja veliko tveganje. Na primer, zasebne naložbe v podsaharski Afriki so zelo nizke; prav to je razlog, da je eden od ciljev Svetovnega sklada za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije spodbujati vlaganje v te regije. Znesek, o katerem je govoril gospod Turmes, je okviren, ker predstavlja minimum, ki ga je treba vložiti v te regije.

Druga težava, ki jo je gospod Turmes omenil, je velikost projektov. Za manjše projekte v odročnih državah so lahko upravni stroški in stroški izvajanja višji. Zaradi tega mednarodni organi za financiranje niso pripravljeni financirati takih projektov, zlasti če je njihova vrednost pod 10 milijonov evrov, kot ste rekli vi.

Točno to je cilj Svetovnega sklada za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije: preseči take ovire, ki onemogočajo male naložbe. Naša prizadevanja bomo osredotočili na projekte, kot je ta. Sklad bo pritegnil zasebne vlagatelje z uporabo javnih sredstev za njihovo zaščito pred tveganji, ki sem jih prej omenil. Za začetek delovanja Svetovnega sklada za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije bo Evropska komisija namenila približno 80 milijonov EUR od letošnjega leta do leta 2010. Kot ste prej povedali, smo z dodatnimi izplačili vlad Nemčije in Norveške presegli 100 milijonov EUR. Pričakujemo, da se bo dodatni tvegani poslovni kapital črpal iz zasebnega sektorja ter znašal vsaj 300–500 milijonov EUR ali mogoče celo 1 milijardo EUR v malo daljšem roku.

Gospod predsednik, zadovoljen sem, da Evropski parlament v tem poročilu podpira ustanovitev Svetovnega sklada za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije. Poročevalcu Turmesu se zahvaljujem za njegov trud, prav tako tudi gospodu Wijkmanu in gospe Korhola iz odbora za razvoj in odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane. Menim, da je to pomembna in pravočasna pobuda, ki kaže, da Evropska unija nekaj dela in da je odločena pomagati državam v razvoju do dostopa do energetske učinkovitosti in obnovljivih energetskih virov.

Temeljni predpogoj za financiranje projektov – in ne le tistih, ki so povezani z biomaso in biogorivi – bo nedvomno upoštevanje meril trajnosti, ki ne bodo nič manj stroga od meril, določenih v različnih delih zakonodaje Evropske unije. To bo okrepilo odnos zaupanja, ki ga moramo vzpostaviti s temi državami, zlasti zaradi sporazuma o globalnih podnebnih spremembah, ki bi naj bil zaključen do konca leta 2009.

(Ploskanje.)

PREDSEDUJOČI: Edward McMILLAN-SCOTT
Podpredsednik

  Eija-Riitta Korhola, pripravljavka mnenja odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane. − (FI) Gospod predsednik, podnebna in energetska vprašanja so hitro postala bistvena na skoraj vseh področjih politike Evropske unije. Zdaj je v središču poziv k večji uporabi energije iz obnovljivih virov, nenazadnje zaradi kvalitativnih ciljev, ki so zdaj določeni za energijo iz obnovljivih virov.

Ta sklad je vzoren primer, ki vzbuja upanje. Vendar pa to ni vedno jasno. Nekaj, kar je politično moderno, lahko postane preskus politične korektnosti; ta položaj pa lahko vodi do tekmovanja, ki pokaže, kdo si najbolj želi biti na strani vsega dobrega. Tako so se stvari odvijale v zadnjem času, ko so se določili cilji za energijo iz obnovljivih virov. Predlog vsebuje tudi elemente, ki so pretirani, časovni razpored pa je očitno tvegan.

Dokler še vedno ni pravega tehnološkega potenciala, obstaja nevarnost, da se bo obvezujoč cilj uresničil na način, ki bo nepovratno uničil naravna bogastva. Vsa biogoriva niso okolju koristna, prav tako vse obnovljive oblike energije ne zmanjšajo emisij, kot je gospod Turmes pravkar pravilno povedal.

Energijo iz obnovljivih virov potrebujemo, vendar moramo k temu pristopiti preudarno. Svetovni sklad za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije, o katerem zdaj govorimo, je odličen primer, kako se lahko dobra stvar spodbuja na način, ki prinaša širok spekter koristi.

Star pregovor pravi, naj lačnim ne le damo ribe, ampak jih naučimo, kako ribe loviti. To velja za financiranje lokalnih projektov, da se znanje in sposobnosti v tretjih državah izboljšajo in tam tudi ostanejo. Tako lahko projekti postanejo trajnostni in se nadaljujejo.

  Romana Jordan Cizelj, v imenu skupine PPE-DE. – Boj proti podnebnim spremembam in energetika sta pomembni komponenti razvojne politike EU. Vse bolj in prav je tako. Vesela sem vsake pobude, ki lahko pripomore k varni in trajnostni oskrbi z energijo, ne le v Evropi, ampak tudi v tretjih državah. Dovolite pa mi, da izrazim nekatere pomisleke, ki jih moramo razrešiti, preden ustanovimo omenjeni sklad.

Prvi pomislek: število pobud na področju energetske in razvojne politike vztrajno narašča. Na žalost so želeni rezultati relativno redki. Pobude v obliki različnih skladov so med seboj neusklajene, predvsem pa le redko financirajo posamezne projekte neposredno. Slednje velja tudi za omenjeni sklad, ki naj bi deloval preko ustanavljanja in financiranja regionalnih podskladov v državah v razvoju. Razmisliti je treba, kako bo to vplivalo na preglednost porabe sredstev in koliko institucionalni pogoji v državah v razvoju sploh omogočajo njihovo namensko uporabo.

Drugič: učinkovite akcije so lahko le tiste, ki so pravočasne. V primeru predlaganega svetovnega sklada pravočasnosti ni zaznati. Predlog je bil podan že leta 2006, obravnavamo ga šele letos.

Tretjič: želim poudariti dejstvo, navedeno v dokumentu samem: sredstva, namenjena skladu so nezadostna. Zagotovljena ni niti minimalna vsota, predvidena za uspešno delovanje sklada. To bo le stežka pripomoglo k spodbujanju naložb zasebnega sektorja.

In četrtič: nenazadnje učinkovito delovanje sklada si težko predstavljam zgolj kot prizadevanje Unije v sodelovanju z mednarodnimi finančnimi institucijami. V našem predlogu pogrešam jasno ambicijo in načrt sodelovanja z drugimi industrializiranimi državami po svetu ter internacionalizacijo svetovnega sklada.

Kot že omenjeno, ideja je dobrodošla, a o njeni dodani vrednosti in dejanski izvedbi velja še razmisliti.

  Matthias Groote, v imenu skupine PSE. – (DE) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, najprej bi rad čestital poročevalcu, gospodu Turmesu, za dobro opravljeno delo in njegovo zavezanost. Svetovni sklad za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije je dejavni prispevek Evrope k boju proti podnebnim spremembam.

Kot poročevalec v senci odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane želim obravnavati dve točki. Prvič, pomembno je zagotoviti, da ima trajnost v okviru projektov, ki jih bo sklad podpiral, absolutno prednost. Emisije toplogrednih plinov je treba analizirati skozi njihov celoten življenjski cikel, pri čemer se projektov, ki ne dosegajo zastavljenih ciljev glede emisij CO2, ne sme financirati. Ta analiza je pomembna zlasti za projekte z biomasno komponento.

Drugič, jaz sem optimist, zato predvidevam, da bo konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah, ki bo potekala naslednje leto v Københavnu, uspešna ter da nam bo uspelo narediti naslednji korak na poti do sporazuma, ki bo nasledil kjotski protokol. Uporaba energije iz obnovljivih virov bo takrat pomembna za države v razvoju. Komisija mora danes ta dejavnik upoštevati in mu sklad prilagoditi.

  Fiona Hall, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, predlog Komisije za Svetovni sklad za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije je seveda dobrodošel. Iz več razlogov je bistveno, da imata energetska učinkovitost in energija iz obnovljivih virov vedno večjo vlogo v državah v razvoju in hitro rastočih državah – od znižanja emisij ogljikovega dioksida, zmanjšanja odvisnosti od energetskih virov, obvladovanja pomanjkanja energije in ustvarjanja delovnih mest ter priložnosti za razvoj – pravzaprav iz istih razlogov, kot je bistveno, da imata energetska učinkovitost in energija iz obnovljivih virov vedno večjo vlogo tu, v EU.

Vendar imam številne pomisleke o predlogu Komisije. Prvič, predlagano financiranje je zelo skromno glede na velikost projekta. Letno javno financiranje v višini 15 milijonov EUR je drobiž že samo kot osnovni kapital, ki bi naj pritegnil in prevzel zasebne naložbe. Že nekaj projektov v večjih hitro rastočih državah, kot sta Kitajska in Indija, bi ta sredstva zlahka porabilo. Čeprav sporočilo Komisije govori o možnosti, da se pridobi sofinanciranje iz 9. evropskega razvojnega sklada, ni jasno, kako se bo odločalo o razporeditvi proračuna med afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami na eni strani ter razvitejšimi in naprednejšimi vzhodnoevropskimi državami, ki niso članice Evropske unije in ki prejemajo finančno pomoč Evropske banke za obnovo in razvoj. Zaradi tega ni povsem jasno, kako bo sklad prispeval k zmanjšanju revščine. Zdi se, da je to prej makrosklad kot mikrosklad, zasnovan tako, da privablja zasebna finančna sredstva za podporo projektom, ki so, čeprav sorazmerno majhni po evropskih standardih, veliki za veliko afriških držav. Ni jasno, kako se bodo finančna sredstva iz Svetovnega sklada za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije razporejala po projektih na ravni Skupnosti, kot so fotovoltaične ploskve za zdravstvene ustanove in šole ali kuhalniki in vodni grelci na sončno energijo. Življenje najrevnejših najbolj izboljša temeljni razvoj.

Končno, skrbi me, da razmerje med skladom in mehanizmom čistega razvoja ni bilo jasno razloženo. Koristno bi bilo, če bi Komisija lahko pokazala, kako bo sklad izboljšal dostop držav v razvoju do mehanizmov čistega razvoja.

  Esko Seppänen, v imenu skupine GUE/NGL. – (FI) Gospod predsednik, poročilo gospoda Turmesa se sklicuje na zelo ambiciozen cilj v zvezi z učinkovito uporabo energetskih virov v državah v razvoju. Te države so pogosto na geografskih območjih, na katerih je mogoče izkoriščati poceni obnovljive vire energije.

Razvoj je mogoče doseči tudi brez velikih naložb v najnovejše tehnologije. Proizvodnja oglja iz skromnih rezerv lesa na območjih podsaharske Afrike, ki postajajo puščave, je na primer bolj stroškovno učinkovit način uporabe lesnega bogastva kot njegovo sežiganje. Tamkajšnje prebivalce je treba naučiti, kako zogleniti les, preden se sežge. Za priučitev takih in drugačnih sposobnosti ni potrebno veliko denarja. Načela, po katerem deluje Svetovni sklad za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije, po mojem mnenju ne bodo zagotovila črpanja denarja iz sklada le za širjenje spretnosti in znanj, v ta namen pa se seveda lahko uporabljajo druge oblike razvojne pomoči.

Financiranje projektov prek kapitalskih naložb je zanimiva možnost. To je pozitivno za tiste, ki prejemajo denar, in tiste, ki ga porabljajo, saj ne povzroča dodatnega zadolževanja že zadolženih držav. Vendar se zastavlja vprašanje, kako drago bo upravljanje te naložbe in spremljanje sposobnosti majhnih podjetij za vračilo denarja.

Ta sklad bi lahko v najboljšem primeru pripravil države v razvoju na počasnejšo rast uporabe fosilnega goriva. Naša skupina popolnoma podpira poročilo gospoda Turmesa.

  Paul Rübig (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, zahvaljujem se vam, gospod Claude. V zvezi s tem vprašanjem ste organizirali veliko srečanj. To je zelo kompleksno vprašanje, zato se vam posebej zahvaljujem za vašo stalno preglednost v teh pogajanjih in za to, da ste nam omogočili, da projekt obravnavamo s holističnega vidika.

Današnji svetovni izziv je doseganje učinkovitosti porabe energije in proizvodnje. Vendar to ne sme veljati le na makro ravni; upoštevati moramo načelo „najprej razmišljaj v malem“: najprej razmišljaj na mikro ravni in če bo delovalo tam, bo dosežen uspeh tudi na makro ravni.

Osredotočiti se moramo na zagotovitev, da uporabljamo najboljšo razpoložljivo tehnologijo na svetovni ravni. Ni nujno, da uporabljamo elektroniko in nanotehnologijo; pomembnejše je, da je tehnologija enostavna in jasno strukturirana. Poskusiti moramo zagotoviti čim bolj široko finančno dostopnost te tehnologije, da jo lahko vsi uporabljajo.

Na drugi strani pa moramo kaznovati tiste, ki prekomerno izkoriščajo vire naše Zemlje.

Tudi za našega komisarja je obravnavanje globalnih struktur velik izziv: kaznovanje tistih, ki zapravljajo energijo, in nagrajevanje tistih, ki uporabljajo najboljše in najbolj učinkovite tehnologije. To je tudi bistveno načelo podnebne politike.

Študije v Evropski uniji kažejo, da bodo stroški podnebnih sprememb zajemali več milijard eurov. Pomembno je, da se državam zunaj Evrope zagotovi pomoč, vendar je pomembno tudi, da Svet zagotovi nove vire financiranja raziskav in razvoja na področju energetske učinkovitosti, zlasti v novem Evropskem tehnološkem inštitutu.

  Jorgo Chatzimarkakis (ALDE). – (DE) Gospod predsednik, komisar, zahvaljujem se vam za prispevek. Evropski parlament pozdravlja ta sklad. Komisar Dimas, sprožili ste ustrezno pobudo ob pravem času.

Če moramo kot Evropejci zmanjšati emisije CO2, ni pomembno, kje se proizvajajo. Emisije CO2 je treba zmanjšati po celem svetu, zato moramo nove tehnologije uporabljati povsod.

Vendar tega sklada ne obravnavam le kot razvojnega instrumenta, ampak tudi kot strateškega. To ni le vprašanje zagotavljanja razvojne pomoči. Evropejci pri vprašanju podnebnih sprememb ne smemo biti le pionirji; tudi druge moramo spodbujati k razvoju. Sposobni morajo biti slediti poti, ki smo jo začrtali. K temu področju lahko sklad bistveno prispeva. Če si zastavimo preveč ambiciozne cilje ter ostanemo sami, bomo izgubili tudi svojo industrijsko osnovo. Zato obstaja potreba po globalnem upravljanju. Bali je bil dober pristop, prav tako pa bo Kopenhagen. Vendar v sistemu globalnega upravljanja ne gre le za igro moči; vzpostaviti moramo ustvarjalne sisteme spodbud in menim, da je ta sklad ustrezna spodbuda.

Claude Turmes se je na začetku govora skliceval na sanje Martina Luthra Kinga. Kot Evropejci lahko uresničimo svoje sanje ohranjanja podnebja, če bomo stalno sledili tej poti. Claude Turmes, vaše poročilo bo jutri podprla velika večina, zato bi vam rad čestital za ta dosežek. Zelo sem vesel za vas.

  Silvia-Adriana Ţicău (PSE). – (RO) Evropski sklad za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije je inovativna rešitev za povečanje učinkovitosti javnih skladov, ki se uporabljajo na področju energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije, z zbiranjem zasebnih naložb.

Ta sklad je javno-zasebno partnerstvo za financiranje posebnih projektov, ki jih predlagajo mala in srednje velika podjetja, katerih vrednost ne presega 10 milijonov EUR. Začetni stroški za projekte na področju obnovljivih virov energije so 37-krat večji od stroškov konvencionalnih energetskih virov, zato obžalujemo dejstvo, da je sedanja predvidena vrednost sklada le 100 milijonov EUR.

Leta 2005 je bila Unija 50-odstotno odvisna od uvoza energije, pri čemer je od držav članic neto izvoznica le Danska. V obdobju 1995–2005 se je uporaba obnovljivih virov energije v Uniji povečala za 40 %. Tako so leta 2005 neonesnaženi viri energije zajemali 42 % evropske proizvodnje primarne energije.

Učinkovita raba tega sklada bi lahko zagotovila oskrbo od enega do treh milijonov državljanov z energijo, pri čemer bi se vsako leto zmanjšale emisije CO2 od enega do dveh milijonov ton. Čestitke poročevalcu.

  Teresa Riera Madurell (PSE). – (ES) Gospod predsednik, komisar, najprej bi rada čestitala gospodu Turmesu za njegovo poročilo in Komisiji za pobudo.

Veliko nas meni, da mora Evropska unija razmisliti o podpori za obnovljive vire energije in energetsko učinkovitost, ne le kot sestavni del svoje strategije za energijo in podnebne spremembe, ampak tudi kot sestavni del razvojne politike.

Zato je zelo zanimiv predlog za vzpostavitev Svetovnega sklada za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije, da se zberejo zasebne naložbe za države v razvoju in gospodarstva v prehodu.

Za idealno skromno financiranje sta potrebni določitev prednostnih nalog in vzpostavitev sinergije z drugimi obstoječimi programi ter s Svetovno banko in regionalnimi razvojnimi bankami, ki vlagajo veliko sredstev v obnovljive vire energije in energetsko učinkovitost.

Vendar bo treba po prvih nekaj letih izvajanja novega instrumenta oceniti rezultate in si prizadevati za večji prispevek zadevnih udeležencev.

Strinjam se, da je zdaj jasno, da je treba pomoč nameniti zlasti Afriki in Latinski Ameriki.

  Jerzy Buzek (PPE-DE). – (PL) Gospod predsednik. komisarju in našemu poročevalcu se zahvaljujem za odličen osnutek, ki ga popolnoma podpiram. Evropska unija v zvezi s tem posreduje zelo dobro sporočilo. Pripravljena je podpirati države v razvoju ter se boriti proti podnebnim spremembam. Vendar bi rad komisarju zastavil naslednje vprašanje. Kako namerava Komisija preprečiti krčenje gozdov, ki je pogosto povezano s proizvodnjo biomase in biogoriva v državah v razvoju? Ali se Komisija ustrezno oddaljuje od proizvodnje biomase in biogoriva prve generacije, saj je dobro znano, da to ni vprašanje ni posebno varno?

Močno podpiram izjavo gospoda Chatzimarkakisa. Evropska unija mora posredovati tovrsten signal. Odgovorni smo za konferenci o podnebnih spremembah, ki bosta v bližnji prihodnosti potekali v Poznańu in Kopenhagnu, in za uspeh pogajanj po izteku kjotskega protokola. Prav tako smo odgovorni za to, da ostalim delom sveta oddajamo pravilna sporočila. Tako sporočilo prenaša ta program.

  Zbigniew Krzysztof Kuźmiuk (UEN). – (PL) Gospod predsednik, osredotočil bi se rad na tri vprašanja. Avtor poročila popolnoma ustrezno poudarja, da najbolj resne posledice podnebnih sprememb čutijo najrevnejše države. Razlog za to je, da imajo te države za odzivanje na podnebne spremembe zelo omejene vire, zlasti finančne.

Glede na omenjeno je pravilno, da podpremo predlog Komisije za ustanovitev sklada, čeprav je predlagani znesek 80 milijonov EUR zelo skromen znesek. Kljub temu, da je sklad namenjen spodbujanju povečanja naložb zasebnega sektorja za financiranje lokalnih projektov, se lahko izkaže za zelo učinkovitega.

To priložnost bi rad izkoristil, da poudarim, da se breme boja proti podnebnim spremembam v Evropski uniji ne razporeja pravično. Omejitve emisij CO2 so bile na primer posameznim državam članicam dodeljene brez ustreznega upoštevanja njihove stopnje razvitosti. Posledično so bile državam, kot je Poljska, dodeljene zelo nizke omejitve, kar je skoraj nemudoma povzročilo povečanje stroškov elektrike od 10 do 20 %.

  Czesław Adam Siekierski (PPE-DE). – (PL) Gospod predsednik, glavni namen tega sklada je spodbujanje zasebnih naložb in podpiranje regionalnih skladov za najrevnejše in najmanj razvite države na svetu. Sklad je namenjen podpiranju energetske učinkovitosti, prihranka energije, razvoja obnovljivih virov energije in zmanjšanja emisij toplogrednih plinov. Prav tako je namenjen izboljšanju dostopa do osnovnih energetskih storitev. Dejavnost Unije na tem področju mora pomagati revnejšim območjem v boju proti podnebnim spremembam in pri vzpostavljanju raznovrstnosti njihovih virov energije.

Upoštevati moramo, da vplive podnebnih sprememb najprej začutijo najrevnejši prebivalci na svetu. Napačno bi bilo, da bi omejili ukrepe za boj proti podnebnim spremembam in zmanjšanje porabe energije le na naše območje. Zagotovitev dostopa revnejšim državam do pomoči za te ukrepe bo pomagala sprožiti ustrezne dejavnosti na njihovem ozemlju. Pomoč bo zagotovila bistven prispevek in povečala ozaveščenost o pomembnosti te problematike. To je prava pobuda ob pravem času.

  Ewa Tomaszewska (UEN). – (PL) Gospod predsednik, želela sem poudariti le, da med obnovljivimi viri energije nismo namenili dovolj pozornosti geotermalnim virom, tj. čisti energiji. Uporaba obstoječih vrtin, nastalih zaradi geoloških raziskav, bi lahko zmanjšala stroške.

  Stavros Dimas, komisar. − Gospod predsednik, geotermalna energija je vsekakor vključena. Zelo se zanimamo za geotermalno energijo in druge obnovljive vire energije.

Glede Poljske in dodelitve pravic bi rad omenil naslednje: v prvem tržnem obdobju ji je bilo dodeljenih veliko pravic, veliko več, kot jih potrebuje za pokritje potreb v zvezi z energijo in industrijo, kar je povzročilo težave glede cene pravic. Menimo, da pravice, ki so bile Poljski dodeljene v drugem tržnem obdobju, popolnoma zadoščajo za pokritje potreb poljske industrije. Za tretjo tržno obdobje obstaja nov sistem, ki bo temeljil na dodeljevanju pravic, ki jih industrija ali energetski objekti potrebujejo za pokritje potreb, kar vključuje dodeljevanje na dražbi, o obsegu katerega se bomo dogovorili.

Krčenje gozdov je zagotovo velik problem, povezano pa je z enako pomembno biološko raznovrstnostjo in podnebnimi spremembami. Obravnavanje krčenja gozdov prispeva k zaustavitvi izgube biološke raznovrstnosti in boju proti podnebnim spremembam, zato je zelo pomembno. Projekti na področju krčenja gozdov pa imajo eno posebnost: zelo so problematični. Kljub temu so ena od prvih prednostnih nalog, ki jih moramo obravnavati, ne le s sredstvi tega sklada, ampak z različnimi drugimi ukrepi, zlasti z dogovorom o tem, katere pobude moramo povezati z različnimi pristopi k obravnavanju krčenja gozdov, kot sta zmanjševanje stopnje krčenja gozdov in ohranjanje gozdov, ali s katerim koli drugim pristopom, ki ga spodbujajo posamezne države. Delo na tem področju opravljamo v sodelovanju s Svetovno banko, kar se bo razvilo v pilotne projekte. Obstajajo torej različni viri financiranja za različne namene.

Najprej izražam zadovoljstvo v zvezi z zelo dobrimi in pozitivnimi prispevki, prav tako pa vam lahko zagotovim, da bomo v svojem delu upoštevali vaše predloge in pripombe. Ti so zelo koristni in zadevajo različna pomembna vprašanja.

Zdaj ne bom dal odgovora o pomenu projektov mehanizma čistega razvoja za podsaharsko Afriko. Spomnil bi vas rad, da je leta 2006 v Nairobiju Kofi Annan, takratni generalni sekretar Združenih narodov, izrazil pobudo za spodbujanje projektov mehanizma čistega razvoja v podsaharski Afriki. Tako kot Združeni narodi smo zavezani izvajanju več projektov na tem območju in se ne osredotočamo le na projekte na Kitajskem in v Indiji. Vaša pripomba je zelo pomembna, vendar bi se lahko kot pomembno obravnavalo tudi razmerje med tem skladom in mehanizmi čistega razvoja.

Imam še tri dodatne pripombe. Prvič, zahtevate lahko, da se posebej poudari zadovoljevanje potreb držav v podsaharski Afriki in držav AKP. Seveda smo zaskrbljeni, da bodo projekti v velikih državah, kot sta Kitajska in Rusija, zahtevali vse razpoložljive vire ali zelo velik delež teh virov. To se je zgodilo z mehanizmi čistega razvoja, zato je vaša pripomba upravičena. Svetovni sklad za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije se bo uporabljal za obstoječe naložbene priložnosti, vendar se strinjamo, da je treba posebno pozornost nameniti zadovoljevanju potreb držav AKP. Prav tako bomo zagotovili, da kakršen koli podsklad, ki zajema le eno državo, ne bo smel porabiti vseh razpoložljivih virov ali velik delež teh virov. Svetovni sklad za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije se mora razširiti na različne dele sveta, tudi zaradi tega, da se poveča naložbeno tveganje, pri čemer je predlog gospoda Turmesa o deležu zelo ustrezen.

Drugič, naj poudarim razsežnost revščine, ki je očitno bistvena. Kot ste danes omenili, približno 1,6 milijarde ljudi v revnejših državah sveta še vedno nima rednega dostopa do zanesljivih energetskih storitev. Verjamem, da bo lahko Svetovni sklad za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije prispeval k dostopu do čiste in cenovno dostopne energije, kar je bistven pogoj za zmanjšanje svetovne revščine in spodbujanje trajnostnega razvoja.

Tretjič in zadnjič, pozdravljate poudarek sklada na povečanju zasebnih naložb, čeprav ste omenili, da sredstva iz sklada ne zadostujejo, s čimer se popolnoma strinjam, zato pozivate k temu, da bi čim več držav članic zagotovilo dodatno finančno podporo. Seveda popolnoma podpiram vse vaše predloge, Komisija pa si stalno prizadeva za privabljanje večjega števila vlagateljev.

V zvezi s tem bi vas rad prosil za podporo pri spodbujanju uporabe Svetovnega sklada za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije pri vseh zadevnih udeležencih. Več podpore bomo imeli, več dejanskih ukrepov na kraju samem bomo lahko izvajali.

  Claude Turmes, poročevalec. − Gospod predsednik, ta sklad bo potencialno zajemal 500 milijonov EUR, ker ima faktor vplivanja na zasebni kapital od 3 do 5. 100 milijonov EUR, 120 milijonov EUR ali 150 milijonov EUR javnih sredstev bo lahko – vsaj tako upamo – povečalo dodatnih 300 milijonov EUR ali 400 milijonov EUR na 500 milijonov EUR. Vlade se še vedno lahko vključijo. Če bomo zagotovili učinkovito spremljanje, bo Parlament dovolil Komisiji, da nadaljuje.

Gospa Jordan Cizelj je zastavila zelo pomembno vprašanje: kako so nekatera območja na svetu pripravljena na naložbe? V Parlamentu smo za oblikovanje tega programa glasovali za dodatnih 5 milijonov EUR iz druge proračunske postavke za krepitev institucionalnih zmogljivosti. Zato moramo v afriških državah in v Indiji vzpostaviti mala in srednje velika podjetja, ki bodo razvijala poslovne modele. Učiti se moramo iz preteklih napak v razvojni politiki, na podlagi katere smo odobrili tehnologijo, ne da bi o tem obvestili ljudi. To izrekam pred komisarjem za razvoj in vemo, da Generalni direktorat za razvoj pomaga krepiti institucionalne zmogljivosti teh držav.

Zato se strinjam z vami, komisar, da je treba zdaj privabiti vlagatelje. Ta petek bo v Luxembourgu, ki je drugo največjo investicijsko središče na svetu, potekalo srečanje bankirjev. Predstavili jim bomo investicijski sklad odprtega tipa s spremenljivim delniškim kapitalom SICAV, nosilca s sedežem v Luxembourgu. Upam, da bo Komisija oblikovala dobro komunikacijsko strategijo. Pojdite v London, Frankfurt, Paris in Zurich, saj morajo biti bankirji obveščeni o tem nosilcu.

Zakaj je to zdaj pomembno? Zdaj smo še vedno pod pritiskom lihtenštajnskega škandala in bančne krize. V nekaj mesecih smo uničili več sto milijard kapitala. Zeleno financiranje bo morda še bolj pomembna naloga za ta svet in oblikovalce politike kot zelena industrija. Tovrsten nosilec omogoča, da se kapital uporabi za prave naložbe. Morda ne bo imel tako velikega donosa kot nekatere preračunljive naložbe, vendar pomeni srednje- ali dolgoročno naložbo, kar je verjetno točno to, kar si želijo nekateri pokojninski in drugi skladi. Zato obstaja velika možnost, da bo ta sklad privabil institucionalne vlagatelje, za kar si moramo prizadevati.

Najlepša hvala za vašo podporo tako imenovani skupnosti, ki spodbuja obnovljiv in boljši svet.

  Predsednik. − Gospod Turmes, čestitam vam za odlično angleščino in prizadevanja na tem področju.

Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 14. marca.

Pisne izjave (člen 142)

  John Attard-Montalto (PSE), v pisni obliki. – Pozdravljamo razloge za oblikovanje tega sklada. Vendar so sredstva, ki pritekajo v ta sklad, nezadovoljiva.

Ključni cilji sklada morajo biti spodbujanje energetske učinkovitosti, prihranka energije in obnovljivih virov energije, zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in izboljšanje dostopa do energetskih storitev v najrevnejših državah, pri čemer ne smemo pozabiti na povečanje raznovrstnosti energetskih virov v državah v razvoju.

Statistični podatki, ki so že zastareli, kažejo, da 1,6 milijarde ljudi nima dostopa do osnovnih energetskih storitev. 2,4 milijarde ljudi je odvisnih od tradicionalne biomase za kuhanje in ogrevanje.

Mednarodna agencija za energijo ocenjuje, da bo treba do leta 2010 vložiti 241 milijard USD v ustvarjanje obnovljivih virov energije. Za države v razvoju mora naložba po ocenah znašati vsaj 10 milijard USD ali 9 milijard EUR.

Predlagani proračun za zadevni sklad je 80 milijonov EUR med letoma 2007 in 2010, leta 2008 pa je za sprožitev pobude dodeljenih 15 milijonov EUR. Številke govorijo zase. Vendar so ta sredstva le kaplja v morje. Nameni so dobri, vendar nameni s skromnim financiranjem ne ustrezajo resnim pobudam.

  Gyula Hegyi (PSE), v pisni obliki. – (HU) Evropska unija podpira daljinsko ogrevanje.

Pozdravljam pobudo Evropske komisije za nov Svetovni sklad za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije. Zagotavljanje varnosti oskrbe z energijo tako, da ne ogroža naših okoljskih vrednot, strateške varnosti in konkurenčnosti, je eden največjih izzivov 21. stoletja. Najcenejša energija je seveda energija, ki je ne porabimo, tj. energija, ki jo prihranimo. V teh časih pomanjkanja energije je njen prihranek ključni interes vsakega, tj. potrošnikov ali večjih skupnosti. S stališča levice je treba poudariti, da sta prihranek energije in učinkovita raba energije tudi socialni vprašanji, glede na to, da pogosto največ energije porabijo najrevnejši ljudje. To zlasti velja za nove države članice, na primer na Madžarskem, kjer stanovanja porabijo več kot dvakrat več energije na kvadratni meter kot v Zahodni Evropi. Zato je treba zagotoviti sredstva Skupnosti za posodobitev sistemov daljinskega ogrevanja v Vzhodni Evropi. Daljinsko ogrevanje je teoretično sistem za prihranek energije in se brez težav prilagodi obnovljivim virom energije, medtem ko je treba individualno ogrevanje izvajati v vsaki hiši posebej. Zato je bistvena zagotovitev sredstev Evropske unije za daljinsko ogrevanje. Poleg tega bi bilo morda treba razmisliti o enotnih davčnih ugodnostih v Evropski uniji, da se zagotovijo naložbe v prihranek energije in ustvarjanje sredstev v ta namen.

  Bogusław Rogalski (UEN), v pisni obliki. – (PL) Obnovljivi viri energije in energetska učinkovitost prispevajo k zmanjšanju dviga povprečnih temperatur po svetu. Kot kažejo raziskave in poročila, negativne posledice podnebnih sprememb najbolj čutijo najrevnejše skupnosti in njihovi najrevnejši člani. Zato moramo zaščititi te dele družbe glede na njihovo povečano občutljivost v gospodarskem smislu.

Uporaba obnovljivih virov energije med drugim prispeva k povečanju okoljskih standardov, na primer z zmanjšanjem emisij CO2 in drugih toplogrednih plinov. Prispeva tudi k povečanju zaposlovanja in nižjim stroškom. Druga njihova ključna prednost je, da zmanjšujejo odvisnost od posebnih virov energije, medtem ko se povečuje število ljudi, ki nimajo dostopa do bistvenih energetskih storitev. To je zlasti pomembno v okviru oblikovanja gospodarstev držav v razvoju. V večini teh držav poteka obdobje gospodarske rasti, zaradi česar je povpraševanje po energiji na teh območjih veliko. Razvoj obnovljivih virov energije v državah v razvoju zelo ustreza prizadevanjem za omejitev emisij toplogrednih plinov in zagotovitev varnosti oskrbe v državah, ki lahko zadovoljijo le del lastnih potreb po energiji.

Glede na to mora Unija podpreti obnovljive vire energije in energetsko učinkovitost, zlasti v državah v razvoju, saj so pomemben del strategije o energiji in podnebnih spremembah ter razvojne politike.

19. Poseben položaj zapornic in vpliv prestajanja zaporne kazni staršev na družabno in družinsko življenje (razprava)

  Predsednik. − Naslednja točka je poročilo, ki ga je pripravila Marie Panayotopoulos-Cassiotou v imenu odbora za pravice žensk in enakost spolov o posebnem položaju zapornic in vplivu prestajanja zaporne kazni staršev na družabno in družinsko življenje (A6-0033/2008).

  Marie Panayotopoulos-Cassiotou, poročevalka. − (EL) Gospod predsednik, odbor za pravice žensk in enakost spolov, ki predlaga samoiniciativno poročilo, je v to problematiko vložil trud in material: člani našega odbora so z medsebojnim sodelovanjem predložili obsežno poročilo o položaju zapornic v Evropi. Na obravnavi smo poslušali govore vodilnih znanstvenikov in predstavnikov civilne družbe v zvezi s tem vprašanjem. Pisarne Evropskega parlamenta so nam v zvezi s tem vprašanjem do zdaj predložile nekaj zanimivih predstavitev. Te poudarjajo delo Parlamenta na področju varstva človekovih pravic in varstva posebnih pravic žensk, ki morajo živeti v težkih razmerah v zaporu. Zapornice spadajo v posebno skupino; verjetno predstavljajo manjšino celotnega števila zapornikov v Evropi, in sicer povprečno 5 % Seveda število niha med 7 % in 0 %.

Poročilo po mojem mnenju temeljito preučuje položaj zapornic, saj so zajeti vsi mogoči primeri. Preučuje posebne in splošne potrebe po zdravstvenem varstvu, vključno s posebnimi problemi higiene in posebnimi potrebami žensk; reševanje težav, ki izhajajo iz preteklosti zapornic; poseben položaj mater, saj statistični podatki kažejo, da ima polovica zapornic v Evropi mladoletne otroke; posebne potrebe med nosečnostjo; rojstvo otrok v zaporu in varstvo otrok v prvih letih življenja, ko morajo živeti s svojimi materami v zaporu. Zato moramo s pomočjo EU pozvati države članice, naj vzpostavijo ustrezne materialne pogoje, da lahko ustanove zagotovijo spodobne prostore za pridržanje po določilih mednarodnih in evropskih predpisov in pogodb. Zakonodaja mora biti sposobna, da se posodobi tako, da kazni ustrezajo posebnim potrebam mater; redno osebje je treba redno spremljati in posebej usposabljati, da upoštevajo ženska vprašanja. Pogoje pridržanja za ženske je treba vključiti v letno poročilo Evropske komisije o človekovih pravicah v EU.

Današnje poročilo bo sprožilo razpravo, za katero upam, da bo uspešna.

  Louis Michel, komisar. − (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, moj kolega, komisar Špidla, je izredno zadovoljen zaradi sklepa Evropskega parlamenta, da bo preučil položaj zapornic in vpliv prestajanja zaporne kazni na družabno in družinsko življenje, zato želi čestitati poročevalki, gospe Panayotopoulos, za odlično poročilo.

Čeprav je zapornic le majhen odstotek, tj. približno 5 % vseh zapornikov v Evropi, je očitno, da njihovo prestajanje zaporne kazni resno vpliva na celotno družino. Poleg tega je sorazmerno velik odstotek zapornic mater.

Komisija spodbuja politike za boj proti izključitvi občutljivih skupin, kar vključuje zlasti ljudi v priporu. Vendar je treba poudariti, da je socialna vključenost predvsem odvisna od držav članic. Vloga Komisije v zvezi s socialno vključenostjo zlasti zajema pomoč državam članicam pri boju proti socialni izključenosti v okviru odprte metode usklajevanja in drugih bolj posebnih ukrepov. Zanimivo je, da nova lizbonska pogodba zagotavlja nove pobude v zvezi s pravosodjem, svobodo in varnostjo. Na tem posebnem področju, ki je vedno bolj pomembno, se bo postopek soodločanja uporabljal za veliko več področij, kar bo očitno razširilo pristojnost Evropskega parlamenta, da preuči nekatere predloge v vašem poročilu. Poročilo gospe Panayotopoulos predlaga uravnotežen pristop. Popolnoma upošteva načelo subsidiarnosti in priznava podporno vlogo Komisije, zato popolnoma podpiramo vaš metodološki pristop. Zavedamo se, da se morajo države članice in Komisija za obvladovanje izzivov zapornic osredotočiti na življenjske pogoje v zaporih, bistveno ohranjanje družinskih vezi in socialnih razmerij ter seveda pomembnost ponovnega vključevanja v družbo in poklicno življenje. Ta pristop je v skladu s strategijo Komisije o socialni vključenosti, ki zajema tri široka področja: spodbujanje dostopa do osnovnih storitev ter različnih možnosti in priložnosti, spremljanje upoštevanja zakonodaje v boju proti diskriminaciji ter, če je potrebno, pripravo ciljno usmerjenih pristopov, ki zadovoljujejo posebne potrebe različnih skupin.

Spomladi 2006 je Komisija organizirala javno posvetovanje o potrebi po sprejemanju drugih ukrepov na ravni EU, da se spodbudi aktivna udeležba tistih, ki so najbolj oddaljeni od trgov dela. Rezultati so bili predstavljeni v sporočilu iz oktobra 2007, ki je tudi sprožilo drugo fazo posvetovanj. Socialni partnerji so bili pozvani, da predložijo svoje mnenje o možnosti izboljšanja odprte metode usklajevanja s sprejetjem skupnih načel, zlasti v zvezi z varstvenim dodatkom, aktivnimi politikami na trgu dela in dostopom do kakovostnih storitev, o vsebini skupnih načel ter o tem, kako podpreti izvajanje teh skupnih načel z nadzorom in vrednotenjem na ravni EU. Posvetovanja so se zaključila 28. februarja 2008, Komisija pa bo zdaj preučila predloge socialnih partnerjev in drugih zainteresiranih strani.

Zdaj pa mi dovolite, da predstavim nekaj kratkih komentarjev v zvezi s poročilom. Poročilo razpravlja o ponovnem vključevanju zapornic v družbo in trg dela. Menimo, da je treba ciljno usmerjene izvedbene ukrepe povezati z varnostnimi mrežami, prilagojenimi preprečevanju socialne izključenosti. Ponovno vključevanje zapornikov se mora začeti v zaporniškemu okolju v sodelovanju s posebnimi socialnimi službami.

Dobro se zavedamo, da zagotavljanje sprejemljivih in razumnih življenjskih pogojev bistveno povečuje možnosti ponovnega vključevanja v družbo. Organe, vključno z organi v zaporu, je treba spodbuditi, da zagotovijo kakovostno poklicno usposabljanje za zapornike. Kot del procesa ponovnega vključevanja je treba spodbujati tudi sodelovanje med zapori in podjetji, ki iščejo delovna mesta za zapornike.

V zvezi s tem želimo poudariti vlogo Evropskega socialnega sklada pri spodbujanju vključevanja zapornic in zapornikov v trg dela in družbo na splošno. Kot veste, sklad sofinancira dejavnosti, usmerjene k izobraževalnim in poklicnim programom za zapornike, medtem ko lahko pobude, neposredno povezane z izboljšanjem življenjskih pogojev za zapornike, kot sta gradnja novih stavb in namestitev novih zmogljivosti, pokrivajo drugi strukturni skladi.

Ustrezno sem upošteval zahtevo Evropskega parlamenta za Komisijo in Svet, da sprejmeta okvirni sklep o minimalnih standardih za varstvo pravic zapornikov in oblikujeta evropsko zaporniško listino. Menim, da moram Parlament ponovno opozoriti, da je veliko elementov v poročilu izključna pristojnost držav članic, čeprav bo lizbonska pogodba, kot smo omenili, uporabljala postopek soodločanja za veliko področij v zvezi s pravosodjem, svobodo in varnostjo, pri čemer obstaja dejanska možnost razširitve vloge Evropskega parlamenta ter izboljšanja položaja in obravnavanja tega zelo resnega vprašanja.

  Anna Záborská, v imenu skupine PPE-DE. – (SK) Samoiniciativno poročilo o zapornicah je zelo simbolično. Na eni strani poudarja zelo pragmatično stališče odbora za pravice žensk in enakost spolov, na drugi strani pa občudovanja vredno zavezanost naše kolegice, gospe Panayotopoulos-Cassiotou.

Poudariti moram, da je gospa Marie Panayotopoulos-Cassiotou zelo dejavna v mojem odboru in ji čestitam za stalno odgovoren odnos do dela. Pri pripravi tega poročila smo osebno obiskali ženski zapor v Brugesu. Glede na ta obisk lahko rečem, da poročilo sploh ni le teoretično. Vesela sem, da poročilo celovito obravnava položaj zapornic. Osebno bi zlasti rada poudarila pomembnost varstva otrok pred psihološkim trpljenjem, medtem ko so njihovi starši v zaporu.

To poudarjajo tudi moje lastne izkušnje. Mojega očeta so pod komunističnim režimom, ko sem bila stara pet let, aretirali in obsodili na dolgo zaporno kazen zaradi izmišljenih političnih razlogov. Učitelji v šoli so me pogosto spraševali, kje je in zakaj nikoli ne pride na roditeljski sestanek, čeprav so vsi vedeli, da je v zaporu. To je bilo boleče. Otroci ne bi smeli doživljati travm zaradi brezobzirnega vedenja okolice, ki dodatno poslabšuje stigmo, ki jo povzroča zaporna kazen njihovih staršev. Ohranjanje rednega osebnega stika otrok z materami zapornicami je pomembno za njihovo prihodnje življenje in medosebne odnose.

Na koncu želim poudariti zlasti odstavek 22 poročila, v katerem gospa Panayotopoulos-Cassiotou namenja pozornost ohranjanju družinskih vezi.

  Teresa Riera Madurell, v imenu skupine PSE. – (ES) Gospod predsednik, najprej bi rada čestitala poročevalki za odlično delo in odprto ureditvijo, ki je omogočila dosego pomembnih dogovorov o predlogih sprememb, ki jih je predložila naša skupina.

To je zelo celovito poročilo, ki ne izključuje nobenih vprašanj v zvezi s težkim položajem v družabnem in družinskem življenju zaradi zaporne kazni očetov ali mater. Uvaja veliko novih vidikov, vključno z ravnanjem z očeti ali materami v zaporu, ki so odgovorni za otroke.

Namen poročila je bil poiskati rešitev, ki bi zagotovila spoštovanje otrokovih pravic in izvajanje varnostnih ukrepov, ki se morajo uporabljati za ljudi, ki jim je bila odvzeta svoboda. Predlagamo ustvarjanje neodvisnih enot, ki so ločene od običajnega zaporniškega okolja in zagotavljajo življenjske pogoje, ki so prilagojeni potrebam otrok in upoštevajo njihovo vključevanje v skupnost.

Enako velja za zapornike, ki imajo vzdrževance, kar zlasti zadeva ženske. V zvezi s tem se ponovno priporoča, da se zaporniške kazni na splošno nadomestijo z nadomestnimi kaznimi. Poročilo v zvezi s tem pojasnjuje, da je treba za moške zapornike z majhnimi otroci ali drugimi družinskimi obveznostmi uporabljati enake ukrepe, kot veljajo za ženske zapornice.

Poleg tega morajo ti ukrepi zagotoviti popolno spoštovanje spolne usmerjenosti in katere koli oblike družinske strukture, ki je v skladu z zakonom. Zapornicam je treba zagotoviti dostop do preventivnih kampanj in programov načrtovanja družine pod enakimi pogoji.

Poročilo poziva tudi k programom za zmanjšanje izpostavljenosti jetnikov nasilnim razmeram s psihološko oskrbo za ženske, ki so bile žrtve seksističnega nasilja. Priporoča tudi usposabljanje zaporniškega osebja in povečanje njegove ozaveščenosti o tem vprašanju.

Naša skupina je tesno sodelovala s poročevalko pri oblikovanju teh in drugih predlogov sprememb, zato menim, da smo na splošno pripravili poročilo, na katerega je lahko ta parlament ponosen. Ponovno čestitam poročevalki.

  Marios Matsakis, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, o tem vprašanju bom govoril kot posameznik. Gospa Panayotopoulos-Cassiotou je na podlagi svojega znanja in trdega dela svoje delo zelo dobro opravila in oblikovala poročilo, ki najbolj učinkovito obravnava problematiko zapornic.

Večina navedb gospe Panayotopoulos-Cassiotou v poročilu je vsekakor pravilna. Vendar se sprašujem, ali poročilo zadeva idealen in ne realen svet, tj. svet, v katerih morajo zapori dejansko delovati ne le pri kaznovanju obsojenih posameznikov, ampak večinoma pri njihovi rehabilitaciji? Trda realnost zadeve je, da večina zaporov v Evropi in na svetu na splošno ne deluje ustrezno ne za ženske ne za moške. To seveda ne pomeni, da si ne smemo stalno prizadevati za spremembe. To tudi ne pomeni, da ne smemo obravnavati posebnih potreb zapornic. Nasprotno, naša dolžnost je, da vedno stremimo k izboljšanju, vendar ne smemo pozabiti na naslednja enostavna dejstva.

Prvič, spremeniti se mora naš kazenski sistem na splošno.

Drugič, ne sme obstajati neprijetna diskriminacija med moškimi in ženskami, razen glede bistvenih bioloških razlik, vključno z materinstvom ali posebnimi vidiki materinstva.

Tretjič, zapori niso hoteli. Niti niso porodnišnice ali otroški vrtci.

Četrtič, večina zapornikov, tj. moških in ženskih, je obsojenih storilcev kaznivih dejanj, veliko pa jih je storilo okrutna dejanja zoper druga človeška bitja.

Petič, čeprav se sliši kruto, vendar veliko obsojenih žensk ni primernih za materinstvo, zato je treba poiskati nadomestne možnosti za vzgajanje njihovih otrok.

Šestič, sporno je tudi vprašanje, ali se sme zapornicam dovoliti, da zanosijo v zaporu.

Kljub svojim navedbam poročilo podpiram.

  Ewa Tomaszewska, v imenu skupine UEN. – (PL) Gospod predsednik, pozornost namenjam dvema vprašanjema iz poročila.

Prvo zadeva pogoje, pod katerimi se prestaja zaporna kazen. Zlasti pomemben je dostop do ustrezne osebne higiene in posebnih zdravstvenih storitev, ki jih potrebujejo ženske. Kot politični zapornici v času komunizma na Poljskem so mi dali četrtino kosa sivega mila, ki naj bi ga uporabljala šest mesecev. Takrat več tednov ni bilo mogoče uveljaviti zakonske pravice do kopeli. To je neustrezno. Zagotoviti je treba dostop do tekoče vode in tople vode za kopanje ter možnost ginekološkega pregleda in mamografije ne glede na vrsto in dolžino kazni.

Drugo vprašanje zadeva vpliv prestajanja zaporne kazni mater in nosečnic na življenje in zdravje njihovih otrok. Zlasti ženskam se pogosto krati pravica do sodelovanja v sodnem postopku v zvezi s starševskimi pravicami. Priprti ljudje nimajo možnosti udeležbe na zaslišanjih. Otroci imajo le omejene pravice do stika s svojimi materami zapornicami. Novorojenčki se pogosto odvzamejo materam kmalu po porodu, zaradi česar se ne morejo dojiti. Upoštevati je treba, da se takrat, ko se ženski naloži zaporna kazen, naloži tudi neposredno otroku in celotni družini. Taka kazen se mora zato naložiti le v izjemnih primerih. Na koncu bi rada čestitala poročevalki.

  Hiltrud Breyer, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, to samoiniciativno poročilo je pomembno, ker je treba položaju zapornic končno nameniti posebno pozornost in opredeliti problematiko. Pravice žensk veljajo celo in zlasti v zaporu. Žal v Evropski uniji nimamo sistema, kot ga imajo Združene države, kjer zapori in zapiranje ljudi postajajo donosen posel, vendar število zapornic v Evropi narašča, zato moramo upoštevati njihov poseben položaj.

Nerešeno je vprašanje zdravstvenega varstva, o katerem smo pravkar govorili. Zapornice se v zaporu srečujejo z nasiljem, včasih spolnim, ali pa so se z njim srečale v preteklosti, zato potrebujejo ustrezno psihološko podporo in zdravljenje, zlasti ker so pogosto tudi odvisnice. Prav tako obstaja nevarnost, da bodo ženske v zaporu spolno izkoriščane. Posebno zaskrbljenost nam vzbuja zlasti položaj mater. Ne smemo si privoščiti razmer, na primer v Nemčiji, v katerih so materam odvzeli le nekaj mesecev stare dojenčke, ker v zaporih ni bilo nobenih prostorov za matere in otroke, zaradi česar so bili več mesecev ločeni. Prav tako potrebujemo več sredstev za ponovno vključevanje žensk po izpustu.

Zlasti sem zaskrbljena zaradi poudarjanja posebnega položaja deklet in žensk iz priseljenskih družin. Obravnavati moramo položaj žensk, ki so prišle v Evropo in so pridržane v prostorih za pridržanje. Veliko teh begunk, prosilk za azil ali nezakonitih priseljenk ima v teh prostorih za pridržanje podobne pogoje kot v zaporu, zdaj pa ne obstaja nobena zakonodaja EU, ki bi določala najdaljši čas pridržanja.

V zvezi s tem, o čemer je Evropski parlament izvedel tudi študijo, nujno pozivamo k izboljšanju varstva, zlasti ogroženih skupin, predvsem žensk, ki so bile žrtve spolnega nasilja.

  Věra Flasarová, v imenu skupine GUE/NGL. – (CS) Gospe in gospodje, francoski filozof Michel Foucault v svoji knjigi „Nadzorovanje in kaznovanje“ („Discipline and Punish“) med drugim navaja tri vidike prestajanja zaporne kazni. Ti vidiki so preživeli dolgo zgodovino kaznovanja in veljajo še danes.

Prvi vidik zajema prvotni cilj osamitve storilca kaznivega dejanja od družbe; drugi uvaja mišljenje, da kazen omogoča sprijaznjenje s krivdo (katarzo); tretji pa uvaja sodoben vidik zagotavljanja možnosti rehabilitacije in ponovnega vključevanja v družbo. Civilizirane države štejejo zadnji vidik za najpomembnejšega.

Družba se storilcem kaznivega dejanja ne maščuje in ne želi ogroziti njihovega dostojanstva. Nasprotno, prizadeva si, včasih kljub velikim oviram, za spremembo vedenjskega vzorca obsojenega zapornika, ki se je znašel v navzkrižju z zakonom. Zaporna kazen ni namenjena škodovanju obsojenim ali celo članom njihovih družin.

Poročevalka je zelo jasno opisala en problem zaporne kazni: poudarek je na krivdi in kaznovanju posameznika, medtem ko se zanemarja dejstvo, da kaznovanje vpliva tudi na vzdrževance obsojenih oseb. Ti vzdrževanci so večinoma otroci zapornic.

Več kot polovica vseh zapornic v Evropi je mater z enim otrokom. Točno število se razlikuje v posameznih državah, prav tako tudi razmere v zaporih. V moji državi, v Češki republiki, je najbolj resen problem prenatrpanost zaporov. Na drugi strani si pristojni organi prizadevajo za omilitev negativnega vpliva kaznovanja na ženske in njihove družinske člane ter lažjo vrnitev teh žensk v običajno življenje. Vendar prizadevanje za olajšanje vključevanja zapornikov v družbo ogroža pomanjkanje potrebnega financiranja, na primer za socialne delavce.

Strinjam se s poročevalko, da je treba izboljšati pogoje za ohranjanje družinskih vezi, saj ločitev od družine, skupaj s krivdo in kaznijo, povzroča odtujitev, ki zelo oteži vrnitev iz zapora. Seveda se ne sklicujem na primere, v katerih so bile družinske vezi pretrgane še pred zaporno kaznijo.

Zaključujem s pomembno točko: psihološke študije kažejo, da se zapornice težko prilagodijo življenju v neposredni bližini druga druge. Moški lažje prenašajo prisilno bližino in reševanje sporov.

  Zita Pleštinská (PPE-DE). – (SK) Poročilo poročevalke gospe Panayotopoulos-Cassiotou je bilo oblikovano v času, ko v veliko državah članicah potekajo spremembe zaporniške infrastrukture, vključno z gradnjo ženskih zaporov. Geografska lokacija je pomemben dejavnik: lahko na primer olajša zapornicam ohranjanje družinskih vezi in prijateljstva ter udeležbo pri verskih obredih.

Učinek osamitve in stiske na zapornice, zlasti na matere in nosečnice, ima lahko škodljive posledice za matere ter zlasti za njihove otroke in njihov razvoj. Zato lahko udeležba pri verskih obredih prinese pozitivne spremembe v življenje teh zapornic.

Človekovo dostojanstvo in spoštovanje temeljih pravic sta vrednoti, ki se morata strogo upoštevati v zaporniških politikah držav članic. Vzdrževanje reda v zaporih zahteva usposobljeno osebje, ki lahko že v kali zatre nasilje zoper ženske in njihovo zlorabo. Prav tako ne smemo pozabiti, da mora biti osebje sposobno zagotoviti tudi psihološko podporo, saj je veliko žensk v preteklosti doživljalo travme.

Čestitam poročevalki za pripravo aktualne analize z več pomembnimi ugotovitvami. Poročilo uvaja tudi različne predloge in pobude za izboljšanje pogojev za zapornice, zlasti matere samohranilke in mlade zapornice. Vesela sem, da poročevalka posebno pozornost namenja nosečnicam.

Zapornice so bile pogosto žrtve nasilja. To področje je treba zato obravnavati zelo občutljivo in si prizadevati za uvedbo novih inovativnih ukrepov v zvezi z zaporniško politiko. Po izpustu iz zapora je treba ženskam zagotoviti čim večjo podporo, da se brez težav vključijo v družbo.

  Zita Gurmai (PSE) – (HU) Hvala vam, gospod predsednik. Komisar, gospe in gospodje, enake možnosti je treba razširiti tudi na zapornike. Prav tako je treba zapornicam zagotoviti ustrezno zdravstveno varstvo in prostore za sanitarije, ki se razlikujejo od tistih za moške. Sposobnost ohranjanja družinskih odnosov je zlasti pomembna za zapornice, saj bo to olajšalo njihovo ponovno vključevanje v družbo, kot je že omenilo nekaj mojih kolegov. V primerih odvisnosti od drog in drugih primerih je bistvena psihološka podpora, zato je več držav članic v ta namen oblikovalo večplastne programe, ki si prizadevajo za enakost med spoloma. Nove države članice jim morajo slediti. Bivše obsojenke težje dobijo delo. Izvajanje programov usposabljanja v zaporih lahko ta problem omili in tako zniža tveganje povratništva. Poročilo je odlično in priporočam njegovo sprejetje.

  Bairbre de Brún (GUE/NGL). – (FR) Gospod predsednik, pozdravljam samoiniciativno poročilo gospe Panayotopoulos-Cassiotou o preučevanju položaja zapornic. Menim, da je treba poročilo okrepiti z nekaj predlogi sprememb.

Pozornost je treba nameniti konceptu premestitve kot bistvenemu delu procesa priprave zapornic na izpust. Zato je treba vzpostaviti „vmesne postaje“ z ustreznim podpornim okoljem.

Pozivam k podpori predlogov sprememb, katerih cilj je odprava pripora deklet v zaporih za odrasle. Osebje v ženskem zaporu, vključno z zdravstvenim, mora biti po možnosti žensko.

Poročilo, objavljeno leta 2004, in drugo poročilo, objavljeno prejšnje leto, opisujeta grozne pogoje povprečne zapornice v mojem volilnem okrožju na Severnem Irskem.

Komisiji svetujem, da prebere priporočila iz obeh poročil.

  Kathy Sinnott (IND/DEM). – Gospod predsednik, veliko zapornic je doživljalo nasilje in zlorabo, zaradi česa težko vzpostavijo stabilne odnose, ki jih dejansko najbolj potrebujejo.

Zato si ne smemo prizadevati le za socialno vključevanje zapornikov, ampak tudi za njihov osebni razvoj. Tu pa se dotaknemo vprašanja otrok. Ločitev matere in otroka v zaporu se pogosto izvede le nekaj ur po porodu. To neposredno ogroža možnost zdravega odnosa med njima. Da se ustvari posebna vez med materjo in otrokom, morata biti skupaj. Skupaj pa se bosta zdravo in normalno razvijala le s čim bolj pogostim preživljanjem skupnega časa v podpornem in varnem okolju.

Ločitev matere in otroka njun odnos že na začetku obsodi na neuspeh. Zakaj to delamo, če te ženske v njihovem življenju najbolj potrebujejo stabilen in ljubeč odnos?

  Corina Creţu (PSE). – (RO) Obravnavano poročilo odkriva več težav, s katerimi so se srečale države članice na tem področju.

Države članice so se po mojem mnenju neustrezno odzvale, in sicer s strožjim kaznovanjem, na povečano stopnjo kriminalitete v nekaterih okoljih, zlasti v prikrajšanih, za katere so značilni skrajna revščina, nepismenost in zanemarjanje v družini zaradi propadlega sistema socialnega varstva.

Javno mnenje v Romuniji je nedavno razburil primer treh žensk iz iste družine, tj. hčerko, mater in babico, ki so bile hkrati zaprte za prestajanje kazni za prekršek. To ni bil edini tovrstni primer. Zato menim, da je eno od najpomembnejših priporočil poročila uporaba nezaporne kazni, kar je še bolj pomembno, ko gre za življenje otroka. Poseben primer so mladoletni otroci, pri katerih oba starša prestajata zaporno kazen.

Podpiram zahtevo iz poročila, da mora Komisija oblikovati enotno evropsko zaporniško listino, ki bo omogočila uskladitev razmer v priporu v državah članicah in hitrejše vključevanje v družbo za tiste, ki so prestajali kazen, ki jim je odvzela svobodo. Čestitam poročevalki za prizadevanje.

  Zuzana Roithová (PPE-DE). – (CS) Gospod predsednik, kot smo slišali, je v evropskih zaporih le 5 % zapornic. Polovica jih je mater z majhnimi otroki, večina pa j