Politika Kitajske in njen vpliv na Afriko (razprava)
Gay Mitchell, v imenu skupine PPE-DE. – Gospod predsednik, Kitajska je začela trgovati in se spreminjati v osemdesetih letih 20. stoletja, pri čemer je pred revščino rešila 400 milijonov svojih prebivalcev, kot navaja odlično poročilo gospe Gomes. Kateri del sveta je v tem obdobju še rešil 400 milijonov ljudi pred revščino? V zvezi s tem moramo biti realni. To je eno od vprašanj o katerem moramo nocoj razpravljati.
Veliko drugih delov sveta je začutilo pritisk kitajskega zmaja. Gospodarska rast je v veliko državah Latinske Amerike in afriških državah večinoma oslabela zaradi gospodarske rasti Kitajske. Dejavnosti Kitajske v zvezi z naložbami, trgovino ali pomočjo v Afriki so v zadnjih letih neustavljivo naraščale. Številke govorijo zase. Vrednost kitajske trgovine z Afriko se je povečala z 2 milijard USD leta 1999 na skoraj 40 milijard USD leta 2005. Kot je dejal komisar, je Kitajska zdaj tretja najpomembnejša trgovinska partnerica Afrike.
Sodelovanje Kitajske z Afriko odpira veliko novih priložnosti. Vendar je nujno, da kritično preučimo posledice razvoja. Razvojni potencial in pogoji za razvoj sta dve različni stvari. Brez ene ni mogoče doseči druge. Res je, da je razvojnega potenciala zelo veliko v veliko afriških državah, vendar so podkupljive afriške vlade v desetletjih kazale nespoštovanje svojega prebivalstva in mu preprečevale možnost za razvoj. Afriški politični organi se bodo odločili, ali bodo vključevanje Kitajske obravnavali kot koristno ali kot nesrečo za običajnega afriškega posameznika.
Kongo je odličen primer velikega razvojnega potenciala. Donos na prebivalca znaša 714 USD na leto. Ljudje v Kongu so veliko pretrpeli. Kitajska se je s Kongom dogovorila, da bo zgradila osem bolnišnic, tisoče kilometrov cest in železniških postaj, v zameno za nujno potrebne rudnine za Kitajsko. Vendar, če je to mogoče uresničiti, to ne more pomeniti zmagovalnih razmer za obe strani. To so lahko zmagovalne razmere za vse tri strani, ker lahko spodbudijo načelo razvojnih ciljev tisočletja. Ali lahko v Evropi sodelujemo s Kitajsko in poskušamo izpopolniti dogajanje, izboljšati razmere in ne preprosto obsojati ukrepanja Kitajske ali njenih pomanjkljivosti? Če lahko sodelujemo s Kitajsko in Afriko za izboljšanje dobrega upravljanja, potem menim, da lahko zagotovimo pomoč in trgovino ter izboljšanje.
Menim, da je imel komisar prav: če želimo, da nas Kitajska posluša, potem glasna diplomacija ne bo delovala. Velik del sestave Kitajske pomeni, da ne more izgubiti ugleda. Tiha diplomacija ima boljšo možnost, da doseže, kar si želimo. Menim, da Evropa mora sodelovati s Kitajsko, da spodbudi najboljše prakse za verjetno prvo pravo priložnost, da naredi nekaj za Afriko po letih le govorjenja in nič ukrepanja. Če Kitajska začne izvajati pritisk na konkurenco pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja, toliko bolje. Takšno konkurenco in pritisk potrebujemo.