Dobesedni zapisi razprav

Torek, 22. april 2008 - Strasbourg

15. Izvajanje direktive o napotitvi delavcev po sodbah Sodišča Evropskih skupnosti (razprava)

  Predsednik. − Naslednja točka je izjava Komisije o izvajanju direktive o napotitvi delavcev glede na sodbe Evropskega sodišča. To je pomembna zadeva, ki je povzročila veliko nesporazumov, poleg tega v nekaterih državah tudi govorice in zaskrbljenost, zato bomo to razpravo spremljali zelo pozorno, zlasti izjavo gospoda Špidle v imenu Komisije.

  Vladimír Špidla, komisar. − (CS) Gospod predsednik, gospe in gospodje, v svojem sporočilu z naslovom „Napotitev delavcev zaradi opravljanja storitev – čim boljši izkoristek prednosti in možnosti ob hkratnem zagotavljanju zaščite delavcev“, objavljenem junija 2007, je Komisija poudarila nekatere pomanjkljivosti izvajanja in čezmejnega uveljavljanja direktive o napotitvi delavcev.

Takrat smo ugotovili, da bi se te težave lahko rešile le z okrepitvijo vzajemnega sodelovanja držav članic in zlasti, če bi države članice izpolnile svoje obveznosti v zvezi z upravnim sodelovanjem in dostopnostjo do informacij, kot je določeno v direktivi.

Pravilno in učinkovito izvajanje ter uveljavljanje so ključni elementi pri zaščiti pravic napotenih delavcev, medtem ko nezadostno uveljavljanje povzroča manjšo učinkovitost veljavnih direktiv Skupnosti na tem področju.

Posledično je Komisija 3. aprila letos sprejela priporočilo o boljšem sodelovanju, da se odpravijo pomanjkljivosti izvajanja, uporabe in uveljavljanja obstoječe direktive. Priporočilo se osredotoča predvsem na boljšo izmenjavo informacij, izboljšanje dostopa do informacij in izmenjavo najboljših praks.

Posledice boljšega upravnega sodelovanja bi zato morale biti večja zaščita delovnih pogojev v praksi, nižja upravna bremena za podjetja, učinkovitejše spremljanje izpolnjevanja obstoječih obveznosti pri opazovanju delovnih pogojev ter zagotovitev učinkovitega nadzora.

Priporočilo prav tako predlaga ustanovitev odbora na visoki ravni, ki bi neposredno vključeval socialne partnerje, ki najbolje poznajo težave, in postavil temelje za tesnejše sodelovanje med inšpektorati za delo. V tem odboru bi lahko razpravljali o raznovrstnih vprašanjih, ki izvirajo iz izvajanja direktive o napotitvi delavcev.

Komisija je prepričana, da to priporočilo postavlja temelje za intenzivnejši boj proti kršitvam pravic delavcev in neprijavljenemu delu ter izboljšuje delovne pogoje delavcev migrantov v celotni Evropski uniji.

Zdaj morajo države članice sprejeti potrebne ukrepe za boljše izvajanje direktive o napotitvi delavcev. Pričakuje se, da bo priporočilo potrdil naslednji svet za zaposlovanje in socialne zadeve, in sicer 9. junija.

Komisija namerava nato oceniti izvajanje direktive glede na zadnje odločbe Sodišča Evropskih skupnosti in medtem tesno sodelovati z Evropskim parlamentom pri pripravi samoiniciativnega poročila.

Komisija si zelo prizadeva za zagotovitev učinkovite zaščite pravic delavcev ter se bo še naprej borila proti vsem oblikam socialnega dampinga in kršitev pravic delavcev.

Treba je poudariti, da močna podpora pravic delavcev in podpora konkurenčnega notranjega trga nista v navzkrižju, s čimer lahko ohranimo blaginjo v evropski družbi. Če želimo, da bosta naša družba in gospodarstvo še naprej uspešna, moramo prednostno obravnavati tako socialne vidike kot konkurenčnost.

  Gunnar Hökmark (v imenu skupine PPE-DE). – (SV) Gospod predsednik, komisarju se zahvaljujem za predstavitev in pozdravljam dejstvo, da poudarja pomembnost večjega sodelovanja med državami članicami in odgovornost držav članic za pravilno izvajanje direktive o napotitvi delavcev.

Menim, da bi bilo v tej razpravi upravičeno poudariti, da od leta 2004 na evropskem trgu dela opažamo hitre spremembe. Pridobili smo večjo mobilnost. Pomembno je povedati, da so se različni črni scenariji v zvezi s posledicami večje mobilnosti, ki so se takrat širili, pokazali za napačne. Govorilo se je o socialnem turizmu in neštetih drugih težavah.

Dejansko je zdaj v različne države napotenih milijon Evropejcev. In prav v državah članicah, pri katerih smo opazili največjo odprtost, sta razvoj trga dela in ureditev plačil najuspešneje potekala. Direktiva o napotitvi delavcev je pripomogla k zagotavljanju boljših možnosti za posameznike ter prispevala k evropskemu gospodarstvu in evropskemu trgu dela. Milijon ljudi.

Ko razpravljamo o treh različnih sodnih primerih, moramo to upoštevati. Ker opažamo, da je po razsodbi sodišča vse odvisno od različnih razmer v različnih primerih. Vendar je prav tako pomembno, da v različnih državah članicah ni ovir za različne vrste sindikalnih ukrepov. V sodbah sodišča ni ničesar, kar bi nakazovalo navzkrižje z različnimi vrstami kolektivnih pogodb ali drugimi dogovori o ureditvi plačil. Po drugi strani morajo države članice imeti zakonodajo in družba mora delovati, da se dovoli in spodbuja mobilnost. Prav tako mislim, da je pomembno, da v tem smislu razvijamo boljše sodelovanje ter da različne države članice zagotovijo izvajanje in ocenjevanje tega, tako da se socialno varnost in stabilnost združi z mobilnostjo za vse Evropejce. Za prisotne težave ne smemo kriviti EU. Namesto tega moramo prevzeti odgovornost v različnih državah članicah ter sprejeti večjo mobilnost in blaginjo, ki se kažeta kot priložnost, ki jo nudi direktiva o napotitvi delavcev.

  Anne Van Lancker, v imenu skupine PSE. – (NL) Gospod predsednik, komisarju se zahvaljujem za priporočilo za boljše upravno sodelovanje in boljše možnosti za inšpektorate za delo. Vendar, gospod komisar, ali se zavedate dejstva, da je bilo naše zadovoljstvo v zvezi s tem izničeno s sodbama Laval in Rüffert? Ti sta povzročili velik nemir, ne le v skupini socialdemokratov v Evropskem parlamentu, ampak tudi med sindikati zunaj Parlamenta in med državami, ki zdaj ratificirajo lizbonsko pogodbo.

Dolgo smo mislili, da je direktiva o napotitvi delavcev odlična direktiva z jasnim načelom. Ob upoštevanju dejstva, da ne moremo zagotoviti enakih plač in delovnih pogojev v celotni Evropi, ni smiselno, da delodajalci pričakujejo enako obravnavanje na delovnem mestu ne glede na narodnost. Prav je, da se direktiva o napotitvi delavcev ne nanaša na celotno načelo uporabe zakonodaje države zaposlitve, ampak le postavlja številne zavezujoče pogoje. Vendar direktiva državam članicam dovoljuje, da uporabijo ugodnejše določbe za zaščito delavcev v skladu z njihovo socialno tradicijo in ob upoštevanju kolektivnih pogodb ali splošno zavezujočih kolektivnih pogodb.

Sodbe so nam odvzele zaupanje v enako obravnavo. Najmanjša zaščita, ki jo zagotavlja direktiva, postopno postaja največja. Že dolgo težava ni več v slabem prenosu v nekaterih državah članicah. Vse bolj se zavedamo, da je osnovna filozofija direktive napačna: delavci bi morali biti zaščiteni, vendar v okviru določenih meja. Socialne pravice za pogajanja in stavkanje obstajajo, vendar le, če ne ovirajo svobodnega opravljanja storitev. Nasprotno, to ni vprašanje ksenofobičnih pripomb. Tuji delojemalci so zelo dobrodošli. Dejansko prosti pretok delavcev zagotavlja enako obravnavanje od samega začetka in to želimo doseči tudi v zvezi s prostim pretokom storitev.

Moja skupina zahteva revizijo direktive o napotitvi delavcev zaradi treh razlogov: prvič, da se zagotovi enako obravnavanje domačih in tujih delavcev; drugič, da se zagotovi spoštovanje nacionalnih sistemov za socialni dialog v celoti; in tretjič, da se zagotovi varovanje temeljnih socialnih pravic za vsakogar. Gospod komisar, zanašamo se na vašo podporo.

  Anne E. Jensen, v imenu skupine ALDE. – (GA) Gospod predsednik, komisarju se zahvaljujem za izjavo. Zagotovo je bilo na številne sodbe Evropskega sodišča v zadnjem času veliko burnih odzivov. Nekateri opazovalci menijo, da bi bilo treba, med drugim tudi zaradi sodbe Laval, spremeniti lizbonsko pogodbo in omejiti pristojnosti Evropskega sodišča. Hočem povedati, da je to pretiran ukrep in da je posledica dejstva, da bi nekatere strani želele pokvariti načrte in prepričati ljudi, da lahko lizbonska pogodba predstavlja težavo za pravno varnost zaposlenih. Ravno nasprotno, lizbonska pogodba bo zagotovila več pravic za zaposlene.

Drugi opazovalci, gospa Van Lancker na primer, menijo, da bi bilo treba direktivo o napotitvi delavcev spremeniti. Ponovno se ne strinjam. Mislim, da to sploh ni potrebno. Kot komisar, ki je to predlagal, menim, da bi morali najprej temeljito preučiti sedanje izvajanje direktive o napotitvi delavcev v praksi in oceniti, kakšne so možnosti za zaščito pred socialnim dampingom v okviru veljavne zakonodaje.

Mislim tudi, da bi morali počakati na odzive držav članic. S tem v zvezi razmišljam predvsem o primeru Laval. V primeru Laval na Švedskem pravnomočna sodba ni bila dosežena in v zvezi s to sodbo obstajajo različna mnenja, tako očitna diskriminacija tujih podjetij, ki je ne moremo podpreti, kot tudi posredovanje nejasnih informacij podjetjem. Na Danskem je vlada ustanovila delovni odbor, ki ga sestavljajo strokovnjaki s socialnega področja, tako pravni strokovnjaki kot socialni partnerji, in ki ocenjuje, v kolikšni meri je zadnja sodba usklajena z danskim modelom, ki temelji na sporazumih in ga le v zelo omejenem dosegu ureja zakonodaja. Mislim, da bi bilo koristno počakati na rezultat dela tega odbora. Odbor dela hitro in bo svoje delo končal do junija.

Kot se v politiki velikokrat zgodi, so največje težave v podrobnostih in zato je pomembno, da ohranimo uravnotežen odnos do teh vprašanj. Le pred letom in pol smo v Parlamentu natančno razpravljali o direktivi o napotitvi delavcev ter se posvetovali s socialnimi partnerji. Vsi so se strinjali, da je direktiva dobra, vendar da jo je težko izvajati v praksi. Delojemalci ne poznajo svojih pravic, delodajalci pa ne dovolj svojih obveznosti. Zato smo ugotovili, da sta potrebna boljše obveščanje in boljše sodelovanje, kar vi, gospod komisar, tudi zdaj predlagate. Predlagali smo tudi, da se v postopek vključi dublinska agencija, ki zastopa tako vlade kot socialne partnerje, da se na tem področju razvije dobra praksa. Želim vedeti, kaj se na tem področju dogaja. Dobro razumem strah pred socialnim dampingom, ampak kljub temu menim, da moramo to vprašanje obravnavati preudarno. Spreminjanje direktive o napotitvi delavcev bi bilo dolgotrajno in zato je pomembno, da raziščemo vse možnosti, da se v okviru veljavnih predpisov zagotovijo osnovni pogoji za prilagodljive trge dela, kot je danski trg dela. Gre za zagotavljanje, da dejansko lahko imamo prilagodljive trge dela.

Sodba ne bo ogrozila pravice do sindikalnih ukrepov, vendar bi morala biti vprašanja v zvezi s konflikti uravnotežena. Mislim, da je pomembno poudariti, da bo lizbonska pogodba okrepila pravice delojemalcev ter da morajo tako socialni partnerji kot vlade delati skupaj za boljše izvajanje zakonodaje in delovanje brez težav ne glede na omejitve. Tako bomo napredovali.

  Roberts Zīle, v imenu skupine UEN. – (LV) Hvala vama, gospod predsednik, gospod komisar. Zaradi sodbe v tej zadevi dejansko zaupam Sodišču Evropskih skupnosti, da zares razume štiri temeljne svoboščine Evropske unije. Vendar se v zvezi s tem izraz „socialni damping“, ki je zelo priljubljen tudi v tem parlamentu, ni uporabil ustrezno, kadar je bil cilj prepovedati podjetju iz druge države članice, da bi zagotavljalo storitve na notranjem trgu EU. V tej razpravi izpostavljam eden politični vidik: države članice EU, zlasti države, kot je Švedska, so imele v zadnjih letih velik dobiček v baltskih državah zaradi zagotovitve „agresivnih“ finančnih storitev, zlasti posojil za nepremičnine. Nikoli nismo omejevali pretoka tega kapitala, tudi kadar je bil dobiček zelo visok in delno pridobljen s posameznim socialnim dampingom v zvezi z izvozom izdelkov; to pomeni, da so Latvijci, ki so bili zaposleni v teh bankah, prejemali plače, ki so bile v velikem nasprotju plačam, ki so jih za isto delo prejemali Švedi na Švedskem. Zdaj bodo morale številne latvijske družine med finančno krizo odplačevati denar, ki so si ga sposodile, čeprav bodo to zmogle le s težavo in v daljšem obdobju, kadar naši ljudje in podjetja na trgu EU ne bodo konkurenčni in ne bodo mogli odplačevati teh dolgov. Zato bodo imeli izgubo dejansko sami švedski pokojninski skladi in ostali bančni delničarji. Gospe in gospodje, v Evropi smo vsi v istem položaju: zagotovimo dejansko svobodno izvajanje temeljnih svoboščin, ker bomo tako imeli koristi vsi. Hvala.

  Elisabeth Schroedter , v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, vse sodbe sodišča so povezane z zadevami, v katerih so sindikati mednarodno priznane skupne ukrepe uporabili proti socialnemu dampingu. Vse tri sodbe Sodišča Evropskih skupnosti priznavajo, da so sindikati uporabili te ukrepe upravičeno. Vendar je Sodišče izpodbijalo to pravico v zvezi z notranjim trgom.

V zadevah Laval in Rüffert je bil predpisani minimalni standard razložen kot edini veljaven maksimalni standard na notranjem trgu. Sodišče Evropskih skupnosti je zato direktivo o napotitvi delavcev razlagalo na zelo poseben način. Vendar zakonodajalec ni imel take namere. V obravnavanju direktive se mora prosta trgovina na področju storitev spodbujati s pošteno konkurenco, pri čemer je treba zagotoviti tudi pravice za delavce. Direktiva o napotitvi delavcev poleg tega vsebuje najbolj ugodno nacionalno klavzulo za delavce, ki jo sodbe Sodišča niso upoštevale.

Sodišče vzpostavlja zdaj v Evropski uniji položaj, v katerem se direktiva o napotitvi delavcev iz direktive o minimalnih standardih spreminja v direktivo o maksimalnih standardih in v katerem je uveljavljanje konkurenčne prednosti pred socialnim dampingom zakonito. Mednarodno socialno pravo mora zdaj upoštevati bremenitve za podjetja na prostem notranjem trgu. Zato v bistvu kritiziram sodbe Sodišča. Vendar je Unija brez ustreznih dejavnikov socialne Evrope, kot so kolektivne pogodbe, skupni ukrepi in boj proti socialnemu dampingu, obsojena na neuspeh, pri čemer taka Unija ne bo imela podpore državljanov. Odziv naše skupine v zvezi s tem je zato: načelo „enakega plačila za enako delo v enaki instituciji“ se mora na notranjem trgu obravnavati enakovredno z merili svobode.

  Francis Wurtz , v imenu skupine GUE/NGL. − (FR) Gospod komisar, najprej uradno izjavljam, da moji kolegi iz konference predsednikov, ki so se proti moji volji odločili za to razpravo v poznih večernih urah, nocoj niso prisotni. Ker je ta razprava tako pozno zvečer, sem vesel, da smo končno začeli razpravljati o tej resni zadevi v zvezi z dampingom plač, ki bi ga moralo priznati Sodišče, in o kateri ste ravnokar zelo improvizirano razpravljali dvajset, sekund gospod komisar.

Zato bom na kratko orisal tri stopnje te nove razsežnosti evropske zakonodaje. 11. december 2007: Sodišče je razveljavilo ukrep sindikatov, pri čemer je trdilo, da finska ladjarska družba Viking Line svojega trajekta ne sme vpisati v register plovil v Estoniji, s čimer bi znižala plačila delavcev. 18. december 2007: Sodišče je ponovno odločilo proti sindikatom, in sicer v zvezi s podjetjem Vaxholm na Švedskem zaradi njegovega oviranja latvijskega podjetja, ki ni želelo pristopiti h kolektivni pogodbi za gradbeni sektor. 3. april 2008: Sodišče je ugotovilo, da je Spodnja Saška v Nemčiji kriva, ker je določila minimalno plačo za vsako gradbeno podjetje, ki je pridobilo javno naročilo. Potem je Sodišče razsodilo v korist poljskega podizvajalca nemškega podjetja, ki je svojim delavcem zagotavljal manj kot polovico določenega minimalnega plačila. To je bila sodba v zadevi Rüffert.

V vseh treh zadevah je bil temeljni razlog, na katerega se je Sodišče sklicevalo v utemeljitvi svoje odločitve glede spodbujanja dampinga plač, da zakonodaja Skupnosti prepoveduje vsak ukrep, zaradi katerega je lahko privlačnost podjetja iz druge države članice manjša, ker je to v skladu z utemeljitvijo „omejitev svobode opravljanja storitev“ ali svobode ustanavljanja, ki sta dve od temeljnih svoboščin, zagotovljeni v okviru Pogodbe. To je enostavno nesprejemljivo. Kje je socialni vidik tega liberalnega razmišljanja?

Zaradi kakršnega koli socialnega napredka v državi bo privlačnost trga v skladu z izrazom Sodišča za konkurenčna podjetja manjša. Poleg tega znamenita direktiva o napotitvi delavcev v nobeni od treh zadev ni zagotovila niti najmanjšega varstva za zadevne delavce. Sicer je Sodišče razložilo, citiram, da „je ta direktiva namenjena zlasti uresničevanju svobode opravljanja storitev“. Nisem omenil zaščite delavcev.

Končno je Sodišče v vseh treh zadevah sprejelo svojo odločitev ob upoštevanju posameznih členov Pogodbe in ne le zadevne direktive. Ta člena sta bila v prvi zadevi člen 43 in ostalih dveh zadevah člen 49, pri čemer sta oba dobesedno vključena tudi v osnutek lizbonske pogodbe, za katero poteka zdaj postopek ratifikacije.

Moja ugotovitev je zato jasna. Sprememba navedene direktive za rešitev problema zaradi teh sodb ni primerna. Vsak, ki želi ponovno uveljaviti prednostno upoštevanje socialnih pravic pred prosto trgovino, mora vztrajati pri reviziji pogodb in zlasti členov, na katere se je Sodišče sklicevalo v utemeljitvi svojih nedavnih odločitev. To bo težko doseči, vendar menim, da je nujno, ker lahko v nasprotnem primeru pričakujemo resnično krizo v zvezi z upravičenostjo sedanjega evropskega gospodarskega in socialnega modela.

  Kathy Sinnott, v imenu skupine IND/DEM. – Gospod predsednik, nedavno je poljsko podjetje v zadevi Rüffert 53 delavcem plačalo le 46 % dogovorjenega plačila za trgovanje v Nemčiji. Proti poljskemu ponudniku je bila vložena tožba, zadeva je prišla na sodišče in Sodišče Evropskih skupnosti je sprejelo odločitev v korist poljskega podizvajalca.

Nedavno je predsednik Evropske konfederacije sindikatov gospod John Monks, medtem ko je govoril na predstavitvi v odboru za zaposlovanje in socialne zadeve v zvezi s predhodno zadevo, tj. v zvezi z zadevo Laval, ter opozarjal na prihodnje zadeve, izjavil, da „smo bili obveščeni, da je naša pravica do stavke temeljna, vendar ne tako temeljna kot prosti pretok storitev“.

Te sodbe onemogočajo sindikalno gibanje v celoti. Direktiva o storitvah in direktiva o napotitvi delavcev sta neposredna nevarnost za vse, kar je bilo na področju pravic delavcev pridobljenega v zadnjih tridesetih letih.

Do zdaj so se obravnavale tri zadeve, tj. Laval, Viking in nazadnje še Rüffert, pri čemer se ustanavlja organ za razlago sodne prakse, ki bo izničil pogodbe, odvzel moč sindikatom in razvrednotil izraz pravična plača. Kot je v zadevi Laval izjavil gospod Monks, potrebujemo v okviru Lizbonske pogodbe varnostni protokol ali pa se bomo v prihodnosti morali soočiti s socialnim dampingom.

  Philip Bushill-Matthews (PPE-DE). – Gospod predsednik, menim, da je Komisija prvič objavila navodila za izvajanje direktive o napotitvi delavcev že leta 2006, pri čemer se je skupina socialdemokratov odzvala že takrat in Parlament pozvala, da poostri izvajanje te direktive. Komisija je takrat menila, da to ni potrebno, in pozneje ni spremenila svojega mnenja; z mnenjem, da zdaj taka poostritev ni potrebna, se uradno strinjam tudi sam.

Težave so, kot je Komisija jasno navedla, zaradi slabega izvajanja direktive na nacionalni ravni, nezadostnega sodelovanja med državami članicami in slabega obveščanja. Poostritev zakonodaje EU ne bo povezana z odpravljanjem teh pomanjkljivosti. Dejansko bi jih bilo tako še težje obravnavati.

Končno ugotavljam, da gospod komisar upošteva obveznosti v zvezi z varstvom delavcev in bojem proti socialnemu dampingu v celoti. S tem bi se morale strinjati vse skupine v Parlamentu, vendar bi se morali strinjati tudi, da je treba zaščititi še dodatno pravico: pravico vseh delavcev do mobilnosti, do napotitve in do zagotavljanja storitev na čezmejnih območjih.

Pravice do socialne varnosti morajo biti povezane s svobodo opravljanja storitev, pri čemer si ti dve področji ne smeta nasprotovati. Dejansko je glavni izziv vzpostaviti pravo ravnovesje. Vendar se bodo s tem izzivom soočale države članice in ne EU s predložitvijo strožjih zakonodajnih aktov. Gospod komisar nam je pokazal način za doseganje tega, pri čemer ga pozivam, naj potrdi moje mnenje, da mora biti vloga poslanca EP prepričati svoje države za upoštevanje tega načina.

  Jan Andersson (PSE). – (SV) Gospod predsednik, gospod komisar, strinjam se s priporočilom in še bolj z dejstvom, da si prizadeva gospod komisar odpraviti socialni damping ter da gospoda Barosso in Špidla izjavljata, da pravica do stavke ni pomembnejša od prostega pretoka. Vendar vaš predlog ni dovolj obsežen. Premalo učinkovit je v smislu preprečevanja socialnega dampinga.

Najprej bom navedel, kaj je izjavilo Sodišče v zadevah Rüffert in Laval. Sodišče navaja, da se upošteva minimalna plača matične države, kar pomeni, da mora poljski delavec na istem delovnem mestu kot nemški delavec delati za 46 % plačila, ki ga prejme nemški delavec. Če bi trdili, da morajo za 46 % plačila, ki ga sicer zaslužijo moški, delati ženske, bi takoj rekli, da je to diskriminacija. V tej zadevi je to diskriminacija poljskih delavcev, ki ne prejemajo enake plače kot nemški delavci. To je nesprejemljivo.

Poleg tega različnih socialnih modelov ne ocenjujemo isto. V zadevi Rüffert je poudarjeno, da morajo biti kolektivne pogodbe splošno uporabne in se ne sme uporabljati model, ki so ga izbrali v Južni Saški. Enako je poudarjeno v zadevi Laval. Nekateri modeli za trg dela imajo prednost pred ostalimi. Tudi to je nesprejemljivo.

Prav tako se poudarja, da je pravica do stavke temeljna pravica, vendar je v primerjavi s pravico do prostega pretoka manj pomembna. Bolj pomemben je tako prosti pretok.

Nekateri govorniki so se strinjali s pomembnostjo pravice do stavke, vendar so hkrati poudarili, da „moramo zagotoviti prosti pretok“. Tega moramo res zagotoviti, vendar se moramo vprašati, kako bomo spodbujali prosti pretok, če opustimo pogoje v državah. Ali menite, da bodo ljudje, ki živijo v teh državah, brez pomislekov sprejeli te ljudi? Zahtevali bodo zaprtje mej. Sam si prizadevam za odprte meje med novimi in starimi državami članicami, vendar podpiram tudi enake pogoje za enako delo, kar mora biti prav tako temeljna pravica. Zato mora Komisija v zvezi s spremembami direktive o napotitvi delavcev ukrepati bolj odločno.

  Pierre Jonckheer (Verts/ALE). – (FR) Gospod predsednik, gospod komisar, večinoma se strinjam z mnenjem svojih kolegov gospe Van Lanckerjeve in gospoda Wurtza. Vendar je pomembno zlasti vprašanje, koliko revnih delavcev želimo imeti v Evropski uniji. To je bistveno vprašanje.

Ni mi treba ponavljati sodb Sodišča, saj smo že ugotovili, da se direktiva o napotitvi delavcev uporablja v nasprotju z nacionalnimi ali regionalnimi določbami, ki so bile sprejete za zagotavljanje „enakih konkurenčnih pogojev“ in minimalnih plač za vse delavce.

Tako smo zdaj v položaju, v katerem je zaradi te direktive razvrednotena teritorialnost pravice do dela. Mogoče je zagotoviti mobilnost delavcev, pri čemer se hkrati lahko zagotovi tudi teritorialnost pravice do dela, in o tem je treba razpravljati. Za nekaj časa ne bom razpravljal o direktivi o napotitvi delavcev, ampak bom vašo pozornost usmeril k drugi temi, povezani s tem, tj. pritožbi, ki jo je družba TNT predložila Komisiji po sodbi upravnega sodišča v Berlinu in v kateri je navedeno, da nemška vlada pri določanju minimalne plače v poštnem sektorju ni upoštevala gospodarskega vpliva minimalne plače (tj. minimalne plače 9,80 EUR na uro) na konkurenčna podjetja. Zdaj smo v položaju, v katerem minimalna plača, ki je v pristojnosti nacionalnih organov, dejansko odvrača konkurenco. Takšna je razlaga družbe TNT.

Komisija zdaj pregleduje to peticijo. Če boste vi ali vaši kolegi ter kolegij komisarjev v tem primeru ugodili družbi TNT, menim, da boste, gospod Špidla, izgubili vso verodostojnost, v tej in ostalih zadevah, pri čemer bo potem za resnično zagotavljanje dostojanstva delavcev v Evropski uniji potrebno več kot le priporočilo Komisije o najboljših informacijah in upravnem sodelovanju med državami članicami.

  Eva-Britt Svensson (GUE/NGL). – (SV) Gospod predsednik, naloga Sodišča Evropskih skupnosti je izdajanje sodb v skladu s pogodbami. Zato je treba pogodbe spremeniti, da se zaščitijo interesi delavcev. V zvezi z odločitvijo v sodbi Sodišča v zadevah Laval, Viking in Rüffert ugotavljam, da zaposleni v Evropi ne morejo sprejeti lizbonske pogodbe, če se tej pogodbi ne doda klavzula o pravicah delavcev, tj. pravica do varstva kolektivnih pogodb, pravica do protestnega delovanja za doseganje boljšega plačila in sprejemanja pogojev zaposlovanja.

Zahteva za plačilo, ki je višje od minimalnega, je po mnenju Sodišča ovira za trgovino, zato sindikati ne bodo mogli preprečiti dampinga plač. Gospod komisar McCreevy je 17. aprila letos pisno odgovoril na vprašanje, ki sem ga predložila v zvezi s pravicami sindikatov: „Sindikati lahko nadaljujejo s protestnim delovanjem, če so razlog za to upravičeni cilji, ki so v skladu z zakonodajo ES.“ Tega se ne da povedati bolj jasno. Zakonodajo ES je treba zato spremeniti. Strinjam se s prostim gibanjem, vendar brez diskriminacije delavcev iz ostalih držav.

  Hélène Goudin (IND/DEM). – (SV) Gospod predsednik, Sodišče Evropskih skupnosti vedno znova pojasnjuje, da se države članice v zvezi s področji temeljnih politik, kot so politika javnega zdravja, politika iger na srečo, oglaševanje alkohola in nedavno politika trga dela, ne morejo obravnavati kot samostojne. Taka samostojnost bi se razumela kot aktivizem v smislu razlage pravnih aktov, ki se mora obravnavati kot neposredna grožnja demokraciji in načelu solidarnosti. Zaradi svojega predrznega odnosa do demokratično izvoljenih vlad držav članic je Sodišče Evropskih skupnosti dejansko samooklicana sila v Evropi.

Ko govorimo o sodbi v zadevi Laval, pomeni to, da bodo Švedske in tuje družbe na švedskem ozemlju delovale pod popolnoma različnimi pogoji. To je popolnoma nesprejemljivo. Poslance pozivam, da ponovno premislijo o dodeljevanju dodatnih pristojnosti institucijam EU, ki jih vodijo neizvoljeni predstavniki. Zdi se, kot da se danes končno prebujamo.

  Jacek Protasiewicz (PPE-DE). – (PL) Gospod predsednik, direktiva o napotitvi delavcev je eden od temeljev, na katerih temelji praktično izvajanje ene od štirih osnovnih svoboščin Skupnosti, ki so hkrati tudi evropske svoboščine, ter ki je že od začetka povezan s pogodbami in Evropsko skupnostjo.

Člen 49 Pogodbe je eden od najjasneje oblikovanih predpisov, ki urejajo notranje zadeve Evropske unije, pri čemer nedvoumno navaja, da so omejitve svobode opravljanja storitev v Uniji prepovedane za državljane držav članic s stalnim prebivališčem v eni od držav članic, vendar ne v državi osebe, ki so ji storitve namenjene. Stalne prakse v številnih državah članicah, katerih cilj so upravne omejitve te pravice, ki je zagotovljena v Pogodbi, so zato presenetljive.

Od izvolitve v ta parlament sem prejel vrsto pritožb poslovnežev predvsem iz novih držav članic, ki so pristopile k EU po letu 2004 ter v katerih nasprotujejo ukrepom lokalnih in regionalnih organov, ki od njih zavestno določajo dodatne zahteve, ki niso utemeljene v nobenem pravnem aktu EU. To vprašanje sem večkrat izpostavil v tem parlamentu in zahteval nedvoumno izjavo predstavnikov Evropske komisije v imenu zakonodaje EU, in posledično tudi v zagovor svobodi opravljanja storitev.

Zadovoljen sem, da je moje prizadevanje jasno upoštevano v sodbi Sodišča Evropskih skupnosti, o kateri razpravljamo danes. Prepričan sem, da bomo lahko, tj. v Parlamentu in Evropski komisiji, ob upoštevanju nedavnih sodb Sodišča oblikovali način za ureditev notranjega trga storitev, ki bo poleg temeljnih pravic zaposlenih zagotavljal, da zaradi teh temeljnih pravic ne bo dodatnih obremenitev za poslovneže v EU, ki bi ovirale njihove dejavnosti in stalno, kot navajajo sodbe Sodišča, kršile Evropsko pravo.

Prost trg za storitve in mobilnost zaposlenih je treba podpirati in ne ovirati. To so izzivi 21. stoletja.

  Magda Kósáné Kovács (PSE). – (HU) Hvala, gospod predsednik, gospod komisar. Po številnih sodbah Sodišča Evropskih skupnosti je direktiva o napotitvi delavcev (96/71/ES) postala središče pozornosti v Uniji. Sodišče je izreklo svoje stališče. O tem, kar je dejansko navedlo, bi lahko razpravljali, vendar to ne bi bilo smiselno, saj je njegova odločitev pravnomočna in Sodišče tudi ni oblikovalo lestvice vrednot.

V Parlamentu so te sodbe spodbudile medsebojno izključujoča si mnenja, vendar je dobro, da je Komisija premislila o možnih ukrepih in se posvetovala z državami članicami. To je še bolj pomembno, ker bodo države članice poskusile še dodatno zaplesti položaj. Predhodna nedejavnost Komisije je na žalost še poslabšala neugoden položaj, saj še vedno ni razmislila o prenosu direktive o napotitvi delavcev v nacionalne sisteme, čeprav je bilo to pred dvema letoma odločno zahtevano v resoluciji Evropskega parlamenta. Zato ni jasno, ali so ukrepi držav članic, ki varujejo delavce, usklajeni z direktivo o napotitvi delavcev, pri čemer tudi ni mogoče ugotoviti, ali se direktiva o napotitvi delavcev izvaja uspešno oziroma ali jo je treba spremeniti, da se bo upoštevala zakonodaja v zvezi s trgom storitev. Glede izvajanja ni nobenih napotkov; obstajajo le zelo nasprotujoče si izjave. Zaskrbljeni smo zaradi vprašanja, ali omogoča ta negotov položaj populizem in demagogijo. Ali ne ustvarjamo političnega problema iz naključnih zakonodajnih napak? Morda smo ustvarili politično napetost na področju, na katerem bi morali biti le trezni predpisi.

Gospe in gospodje, prosti trg storitev deluje z redkimi izjemami v okviru zakonodajnih določb. Vendar so posamezni ukrepi nujni za delovanje zakonodaje. Upamo, da bo Komisija sprejela te posamezne ukrepe, ker celovite raziskave zakonodajnega gradiva Sodišče ne more izvesti. To mora storiti Komisija. Prav tako je naloga Komisije, da začne s postopki proti kršitvam zakonov, kadar je potrebno. To lahko okrepi izjavo gospoda Špidle, da moramo ukrepati istočasno in skupaj v interesu zakonskih pravic za zaposlene in v interesu socialnega trga. Hvala.

  Gabriele Zimmer (GUE/NGL). – (DE) Gospod predsednik, gospod komisar, ne strinjam se z vami, da med učinkovito socialno varnostjo zaposlenih in učinkovitim notranjim trgom ne bi bilo nobenih neskladnosti. Notranji trg EU, ki je skladen s sistemom svetovne konkurenčnosti, je končno udejanjenje take vrste nasprotovanja. Vendar se strinjam z vami, da so države članice odgovorne za prenos zakonodaje EU v nacionalno zakonodajo. Voditelji v Berlinu in Spodnji Saški niso preprosto obtožili Sodišča Evropskih skupnosti vsaj v zadevi Rüffert.

Na splošno jim ni uspelo razložiti obvezujočih zakonov o kolektivnih pogajanjih in zahtevati zakonsko določene minimalne plače. Gospod komisar, zahtevam, da presežete svoje pristojnosti in odprto zahtevate potrebne pogoje za spremembo pravne podlage EU. To zadeva na primer člena 50 in 56 konsolidirane različice lizbonske pogodbe z dne 15. aprila, izboljšano različico direktive o napotitvi delavcev, odobritev pravice do protestnega delovanja in čezmejno pravico do protestnega delovanja. Poleg tega se sklicujem na dejstvo, da pregleda političnih težav ne smemo prepustiti Sodišču Evropskih skupnosti, ampak morajo v njem sodelovati Svet, Komisija in Evropski parlament skupaj z nacionalnimi državami, saj gre za njihovo zakonodajo.

  Elmar Brok (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, zaradi lizbonske pogodbe bo položaj zaposlenih znatno boljši, tako da moram nasprotovati gospodu Wurtzu. Zato moramo to pogodbo sprejeti, ker socialna politika postaja splošna obveznost. V prihodnosti je treba vse zadeve preveriti z zakonodajnimi ukrepi z vidika socialne politike in opredelitve socialnega tržnega gospodarstva, kot to določa Pogodba, saj pomeni to znaten napredek.

Potrebujemo konkurenčnost in večjo produktivnost, kar mora postati prednostna naloga tudi v svetovni ureditvi, vendar lahko v vseh treh zadevah ugotovimo, da to ne zadeva konkurence v svetovni ureditvi, ampak vprašanje, ali je bilo delo v nekaterih sektorjih v Evropski uniji med državami članicami opravljeno kot del skupnega notranjega trga.

Ne smemo dovoliti nastanka položaja, v katerem se svetovna ureditev uporablja za tekmovanje med zaposlenimi iz različnih držav članic na podlagi mednarodne konkurenčnosti. Če se uniči solidarnost med zaposlenimi, bo Evropska unija, zveza naših družb, prav tako uničena.

Zato je pomembno, da nam zdaj naloge preverjanja zakonodaje ne odvzamejo sodišča, kar moramo jasno poudariti. Direktiva o napotitvi delavcev je bila sprejeta v začetku devetdesetih let 20. stoletja. Danes ni več aktualna. Poiskati moramo njene pomanjkljivosti. Teh natančno ne poznam. Partnerji v kolektivnih pogajanjih morajo preveriti, da sklepajo kolektivne pogodbe v skladu z notranjim trgom. Temu je treba prilagoditi nacionalno zakonodajo. Vse to moramo preveriti. Hkrati to ne sme povzročiti delitev in protekcionizma, ker je treba zagotoviti mobilnost.

Ko obravnavamo štiri temeljne svoboščine, obravnavamo štiri temeljne svoboščine trga. Vendar pomeni moja opredelitev socialnega tržnega gospodarstva, da se trg lahko oblikuje le v okviru, ki ga določi zakonodajalec, tako da bodo koristi te gospodarske ureditve razdeljene pravično in ne bodo prepuščene silam trga. Če se to zgodi, se bo trg sam uničil. Zato potrebujemo to vrsto okvirnih pogojev za socialno tržno gospodarstvo.

Gospod predsednik, na koncu bom prebral citat. „Niti prosto tržno gospodarstvo plenjenja prostega delovanja v preteklem obdobju niti prepustitev silam trga,“ in podobne izjave, „ampak socialno odgovorno tržno gospodarstvo, v katerem se posameznik spet postavi na lastne noge, ki visoko ceni osebo in posledično tudi zagotavlja pravično vračilo za opravljeno delo; to je sodobno tržno gospodarstvo“. To je citat Ludwiga Erharda, za katerega ne moremo reči, da je bil nasprotnik tržne ekonomije.

  Stephen Hughes (PSE). – Gospod predsednik, strinjam se z gospodom Brokom, vendar se ne strinjam z gospodom Bushill-Matthewsom, čeprav bom o slednjem govoril malo pozneje. Zahvaljujem se gospodu komisarju za priporočila, sprejeta 3. aprila. To je pomemben korak v pravo smer. Menim, da bodo učinkovitejša izmenjava in dostop do informacij ter izmenjava najboljših praks zagotovo pomagali, vendar je bilo eno od tistih čudnih naključij, da je bilo priporočilo sprejeto ravno na isti dan, ko je bila razglašena sodba v zadevi Rüffert. Menim, da zlasti Laval in Rüffert od nas zahtevata večje spremembe, kot jih določa priporočilo.

Zaradi teh zadev je večja možnost, da bi se gospodarske svoboščine razlagale kot odobritev pravice podjetjem, da se lahko izognejo ali preslepijo nacionalno, socialno in delovno zakonodajo ter prakse. Zdi se, da so edina zaščita določbe iz direktive o napotitvi delavcev. Če je tako, potem je jasno, da moramo ponovno obravnavati to direktivo. Zlasti je treba pojasniti področje uporabe kolektivnih pogodb, določiti obvezne standarde, skupni ukrepi pa morajo podpirati te standarde.

Menim, da moramo sprejeti številne ukrepe. Zagotoviti moramo, da se lahko na podlagi kolektivnih pogodb države gostiteljice zagotovijo standardi, ki so višji od minimalnih. To, kar je zdaj na voljo v državah članicah le kot možnost, moramo uvesti kot obvezno, kar zadeva vse splošno obvezujoče kolektivne pogodbe za napotene delavce. Menim, da potrebujemo tudi jasen časovni okvir za opredelitev izraza „napoteni delavec“, tako da se pojasni, kdaj napoteni delavec ni več napoteni delavec.

Končno menim, da moramo razširiti pravno podlago direktive ter vključiti svobodo gibanja delavcev in svobodo opravljanja storitev. To je bilo predlagano že leta 1996, čeprav je bilo zavrnjeno, vendar upam, da je zdaj jasno, kako pomemben je.

Sodišče je navedlo, da sta pravici do stavke in združevanja temeljni pravici, vendar ne tako temeljni kot gospodarske svoboščine. Sindikatom se lahko oprosti, če bi si predstavljali, da naenkrat živijo na Živalski farmi. Zaradi njih moramo vzpostaviti pravilno ravnovesje. Menim, da so te zmerne predlagane spremembe k direktivi o napotitvi delavcev primeren začetek.

  Søren Bo Søndergaard (GUE/NGL). – (DA) Gospod predsednik, ko smo februarja razpravljali o lizbonski pogodbi, smo s kolegi poslanci predlagali, da morajo biti za pravico do kolektivnega protestnega delovanja pristojne države članice. Na žalost je večina glasovala proti, zato moram zdaj postaviti naslednje vprašanje: zakaj ste storili to? Edina logična razlaga in posledica je, da bo čezmejno iskanje največjega možnega dobička, za kar si prizadevajo delodajalci, končno prevladalo nad pravico zaposlenih, da se zaščitijo pred socialnim dampingom. Dejansko morda verjamete v to, vendar potem ne morete več govoriti o socialni Evropi.

Zaposleni v vsaki državi morajo imeti brezpogojno pravico do protestnega delovanja za zagotovitev, da delavci migranti prejmejo vsaj enake plače kot oni sami. To ni diskriminacija. Ne menimo, da bi morali imeti delavci migranti nižje plače kot delavci, ki že živijo v državi. Nasprotujemo diskriminaciji, zato je treba v zvezi s tem ukrepati. Druga možnost je socialni damping. To bi pomenilo poslabšanje položaja. Zato moramo s katerimi koli potrebnimi ukrepi vsaj zagotoviti prosto in neomejeno pravico do protestnega delovanja s pravno zavezujočim protokolom v lizbonski pogodbi.

  Jacques Toubon (PPE-DE). – (FR) Gospod komisar, res je, da smo zelo razočarani zaradi načina, kako se svoboda zagotavljanja storitev izvaja v sodni praksi. Morda je glede na nekatere razlage upravičeno sklepati, da je Sodišče Evropskih skupnosti načrtovalo uvedbo prednostne uporabe členov 43 in 49 pred ostalimi členi. Vendar sem oprezen v zvezi z manihejskimi analizami teh odločitev sodne prakse, ki so, kot veste, predvsem testni primeri.

Menim, da se moramo vprašati, kako bomo zagotovili socialni pravni red. Natančneje, odgovoriti moramo na dve vprašanji. Prvo vprašanje je, kakšne plačilne ravni morajo sprejeti podjetja v okviru nacionalne zakonodaje države gostiteljice? Drugo vprašanje je, do kolikšne mere lahko omejimo kolektivno delovanje sindikatov, ki so namenjeni zagotavljanju enake obravnave matičnih in napotenih delavcev?

Na podlagi odgovorov na ti vprašanji po mojem mnenju sprememba direktive o napotitvi delavcev ne bi bila potrebna. Menim celo, da bi s spremembo tvegali zelo veliko. Nasprotno menim, da je predlog Evropske zveze sindikatov o socialni klavzuli bolj zanimiv. Menim, da je to preprosto primer, kot je izjavil gospod Brok, izvajanja novih in starih pogodb: členov 3.3 in 6.1 ter listine o temeljnih pravicah, ki spada zdaj v materialno pravo.

Poleg tega je treba spodbujati načelo subsidiarnosti na vseh področjih, ki obravnavajo pravico do dela, pravice delavcev in zlasti pravico do stavke, pri čemer lahko v zvezi s tem opravljajo nadzor nacionalni parlamenti.

Kmalu bo francosko predsedstvo začelo izvajati socialno agendo. Gospod komisar, Komisija mora na tem področju storiti več, kot ste navedli v svoji izjavi, ter v zvezi z minimalnimi upravnimi priporočili za bolj politično besedilo, pri čemer mora upoštevati negotovost glede sodne prakse.

  Karin Jöns (PSE). – (DE) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, tesnejše sodelovanje med nacionalnimi upravami je dejansko pravilno in primerno. S tem se strinjam. To je bistveno.

Vendar potrebujemo več, če se zares želimo izogniti tekmi za najnižjo minimalno plačo v Evropi, česar se zavedate tudi sami, gospod komisar. Glede na sodbo v zadevi Rüffert menim, da obstaja le ena rešitev. Izboljšati je treba direktivo o napotitvi delavcev. Tudi Komisija je zahtevala to.

Na podlagi te zadeve je treba uvesti nekatere spremembe na področju zakonodaje, ker ta zadeva nasprotuje namenu direktive o napotitvi delavcev. Svoboda opravljanja storitev je v zvezi s tem pomembnejša kot varnost zaposlenih. Tudi načrtovana sprememba od minimalne k maksimalni varnosti je razložena. V moji domovini Nemčiji je osem od šestnajstih zveznih dežel neposredno prizadetih zaradi te sodbe. Regionalne vlade so želele biti le model za zadeve, povezane z dampingom.

Ob upoštevanju direktive o napotitvi delavcev in tudi direktiv o javnih naročilih so želele zagotoviti skladnost z nekaterimi socialnimi merili vsaj v zvezi z dodeljevanjem javnih naročil. Zato so kot socialno merilo zahtevali skladnost s standardnimi lokalnimi cenami dela, ker so te cene dela višje od minimalne plače.

Le s težavo razumem odločitev Sodišča. Če zares želimo imeti socialna merila, pri čemer menim, da si za to prizadevamo vsi, potem jih lahko dosežemo še lažje kot minimalno plačo. Sodba ne sme povzročiti, da bomo v prihodnosti še naprej odobravali le minimalne standarde za napotene delavce. To ni socialna Evropa, ki si jo želi moja skupina. Zaradi varnosti je treba poleg tega natančno pregledati direktive o javnih naročilih.

V Nemčiji se je naklonjenost javnosti evropski politiki zaradi sodb Sodišča Evropskih skupnosti o zaposlovanju, ki jih obravnavamo nocoj, zmanjšala namesto, da bi se povečala. Zdaj nas vse pozivajo, da spet uvedemo spremembe.

  Alejandro Cercas (PSE). – (ES) Gospod predsednik, gospod komisar, če bi bil to manjši problem, potem bi razumel, da bi lahko preprosto priporočilo za izmenjavo dobrih praks ter uvedba učinkovitejših informacij rešila ta problem. Vendar, gospod komisar, je glavna težava, da obravnavamo velik problem, česar na žalost niste omenili v svoji izjavi.

Gospod komisar, problem je, da imamo zdaj dosledno sodno prakso Sodišča, ki navaja, da lahko delavci iz ene države v drugi državi delajo za manj kot 50 % plače, kar je v skladu z direktivo, ki je bila oblikovana prav za preprečevanje takih razmer.

Če je mogoče, da izvajamo zakonodajo, ki take razmere omogoča, potem je jasno, da imamo temeljno težavo, ki je ne moremo rešiti z reševanjem problemov v zvezi z informacijami.

Gospod komisar, poleg tega je problem, da se ne upoštevajo različne prakse nacionalnih sindikatov glede določanja plač in kolektivnih pogodb. Finsko, Švedsko, Dansko in Nemčijo izpuščam. Zato je to velik problem ne za navedene države, ampak za celotno Evropo, katere nacionalne zakonodaje so ogrožene, sama Evropa pa ne more zagotoviti boljše varnosti za svoje delavce in hkrati tudi uničuje sisteme nacionalne varnosti.

Glede na te razmere, gospod komisar, si ne smemo zatiskati oči. Menim, da ne moremo predpisati aspirina, kadar je potrebna resna operacija, in menim, da je treba ponovno vzpostaviti ravnovesje med načeli pravic delavcev in pravicami do trgovanja, ker bo v nasprotnem primeru ne le socialna Evropa, ampak celotna Evropa zanemarila varnost delavcev.

  Dariusz Rosati (PSE). – (PL) Gospod predsednik, gospod komisar, cilj direktive o napotitvi delavcev je zagotoviti svobodo opravljanje storitev, medtem ko se hkrati zagotavljajo tudi pravice zaposlenih. Menim, da je ta direktiva Evropski uniji koristila, pri čemer je kritika, ki sem jo danes poslušal v tem parlamentu, v veliki meri neupravičena.

Poudarjam, da v zadevi Rüffert, o kateri razpravljamo, kršenje socialnih standardov in določanje plač na škandalozno nizko raven 46 % ni bilo posledica pomanjkljivosti v direktivi o napotitvi delavcev, ampak enostavno rezultat nezmožnosti izvajanja dela ustrezne zakonodaje Spodnje Saške na način iz direktive o napotitvi delavcev. Zato obravnavamo težave v zvezi z izvajanjem zakonodaje v Nemčiji in ne pomanjkljivosti direktive o napotitvi delavcev. V zadevi Laval je položaj podoben, čeprav na Švedskem minimalna plača ni določena v statutu ali kolektivni pogodbi na način iz direktive o napotitvi delavcev. Zato menim, da lahko te težave rešimo predvsem s prilagoditvijo nacionalne zakonodaje določbam sedanje direktive, čeprav priznam, da lahko v zvezi z direktivo izboljšamo še veliko stvari, pri čemer v zvezi s tem podpiram mnenje Komisije.

Poleg tega bom ob tej priložnosti spregovoril o zamisli socialnega dampinga, ki ga danes pogosto omenjamo. Ugotavljam, da zamisel socialnega dampinga ne obstaja v mednarodnem pravu ali gospodarski teoriji. To je izključno izraz za propagando. V razmerah, ko napoteni delavci, tj. Poljaki v Nemčiji ali Latvijci na Švedskem, prejemajo nadomestilo, višje od nadomestila, ki bi ga prejemali v svoji matični državi, ne moremo govoriti o dampingu. Nihče ne more govoriti o socialnem dampingu v razmerah, v katerih ni zavezujočih socialnih standardov ali standardov za plačila, ki bi veljali za vse države, pri čemer takih standardov nimamo, ker so ravni razvoja naših držav članic različne, pa tudi politika različnih držav se razlikuje.

  Manuel Medina Ortega (PSE). – (ES) Gospod predsednik, menim da je jasno, da sodba Sodišča ogroža temelje Evropske unije. Jasno je, da je Sodišče najvišji organ za razlago zakonodaje Evropske unije, pri čemer nihče ne želi ogroziti te institucije. Vendar sodna praksa, kot je izpostavil gospod Cercas, ogroža načelo socialne kohezije. Za številne ljudi v Evropi si Evropska unija, ki ne zagotavlja minimalnih socialnih pravic, ne zasluži obstajati, zato je jasno, da tako ogrožamo obstoj Evropske unije.

Ker ne moremo nasprotovati sodbam Sodišča in moramo delovati v skladu z njimi, je jasno, da morajo zdaj institucije z zakonodajno močjo, to so Komisija, Parlament in Svet, sprejeti ukrepe, da ta sodna praksa ne bi postala stalna, ker se lahko sodna praksa, ki zadeva posamezna zakonodajna besedila, spremeni.

Zdi se, da Sodišče spodbuja to zakonodajno spremembo, zato menim, da je zdaj najprej odgovornost Komisije ter tudi Parlamenta in Sveta, da spremenijo zakonodajna besedila, s čimer bi preprečili, da bi ta sodna praksa postala stalna.

  Monica Maria Iacob-Ridzi (PPE-DE). – (RO) Zakonske določbe, o katerih razpravljamo danes, lahko izboljšajo življenja več kot milijona evropskih državljanov, ki so zaposleni v drugih državah članicah kot izvajalci storitev ali napoteni delavci.

Zlasti določbe iz člena 3 direktive se ne izvajajo v vsaki državi članici Evropske unije v celoti. Zdravje pri delu in varnostni standardi, maksimalno število delovnih ur ter minimalno obdobje dopusta ali materinske ugodnosti niso vključeni v določbe za napotene delavce.

Poleg tega je treba zagotoviti minimalno plačo, ki se določi v zakonodaji države gostiteljice. Vendar uporabljajo številna podjetja zaradi tega zadnjega vprašanja nadomestne delovne pogodbe, ki preprečujejo izplačilo nižjih plač samodejno.

Poleg tega številna evropska podjetja zaposlujejo delavce iz novih držav članic ter jih pošiljajo v druge države kot napotene delavce za obdobje, ki lahko traja tudi 24 mesecev, s čimer izkoriščajo razlike v sistemih za prispevke za socialno varnost.

Končno menim, da je treba to vrsto socialnega dampinga ustaviti z izvajanjem vseh določb direktive o napotitvi delavcev.

  Genowefa Grabowska (PSE). – (PL) Gospod predsednik, v Parlamentu smo poslušali veliko pripomb in tudi nekaj zelo kritičnih ocen sodb Sodišča Evropskih skupnosti. Pozivam vas k pomiritvi.

Sodbe Sodišča Evropskih skupnosti končno niso politične, ampak temeljijo na prodorni analizi stanja in zakonodaje v dejanskih državah. To je vloga te agencije, zato jo moramo spoštovati. K temu moramo pristopiti na umirjen način. Ne smemo se negativno odzvati na te sodbe, če nam ne ustrezajo, in pozitivno, če nam ustrezajo. Taka pravičnost á la carte nas ne bi smela spodbujati in je ne bi smeli sprejemati.

Druga zadeva, ki jo izpostavljam, je, da ne smemo dopustiti, da se pojavi napetost med zaposlenimi iz novih in starih držav članic. Najslabše bi bilo, če bi soočili sindikate iz starih in novih držav članic. To niso temelji, na katerih naj bi temeljila pravičnost Evropske unije. V zvezi s tem vas opozarjam.

  Marian Harkin (ALDE). – Gospod predsednik, zdaj na Irskem razpravljamo o prednostih in slabostih lizbonske pogodbe, obstajajo pa tudi nasprotujoče si razlage nedavnih sodb Sodišča ter njihovih posledic za varstvo in pravice delavcev.

Čeprav se zavedam, da v zadevi Laval nimamo končne sodbe, pozivam gospoda komisarja, da na kratko razloži svoj odziv na razmere in svoje mnenje, kako sta prenos in izvajanje direktive o napotitvi delavcev na Švedskem vplivala zlasti na sodbo v zadevi Laval.

Prejšnji govornik, gospod Anderson, je izpostavil zelo utemeljeno točko, da bi obravnavali dejstvo, da je ženska plačana 46 % plače moškega za opravljanje enakega dela v isti državi, kot diskriminacijo. Vendar se zdi, da sodišča v primeru delavcev odredijo sankcije le, če gre za delavce iz različnih tujih držav, ki v isti državi opravljajo enako delo. Ponovno bi želel slišati odziv gospoda komisarja, kako sta prenos in izvajanje direktive vplivala na te razmere.

Končno sem zelo pozorno poslušal gospoda komisarja, ko je govoril o zagotavljanju pravic delavcev in boju proti socialnemu dampingu, vendar nisem v celoti prepričan, da se bo navedeni cilj dosegel z njegovimi pobudami in predlogi, zato pričakujem bolj odločne predloge Komisije.

  Georgios Toussas (GUE/NGL). – (EL) Gospod predsednik, tri sodbe Sodišča Evropskih skupnosti o zadevah Viking Lines, Laval in Rüffert temeljijo na eni sami premisi. Ta premisa temelji na štirih svoboščinah pretoka kapitala, ki so vključene v maastrichtsko pogodbo, direktivi o notranjem trgu in o napotitvi delavcev, kot določata člena 43 in 49 v preimenovani ustavi EU, tj. lizbonski pogodbi.

Sodbe Sodišča Evropskih skupnosti so politične in zelo nazadnjaške: velike poslovne skupine vsiljujejo srednjeveške pogoje za zaposlitev, da bi bil njihov dobiček večji.

O pravicah do stavke in kolektivnega pogajanja se dvomi, vendar je tu še tretji dejavnik, ki ga dodajam. Mednarodne konvencije o delu, ki so bile podpisane in ratificirane prek Mednarodne organizacije dela, se prav tako ponovno ocenjujejo. Zato je treba zagotoviti enako plačilo za enako delo za vse delavce.

Delavci iz držav, ki so se EU priključile po 1. maju 2004, niso nikomur dolžni ničesar. Skupaj z vsemi ostalimi delavci Evrope se morajo boriti za boljše delovne pogoje in plače. Treba je zagotoviti enako plačilo za enako delo.

  Małgorzata Handzlik (PPE-DE). – (PL) Gospod predsednik, napotitev delavcev je nerazdružljivo povezana s svobodo opravljanja storitev. Sodišče je podprlo to, po mojem mnenju zelo pomembno načelo skupnega trga.

Vendar sem razočarana zaradi dejstva, da na trgu Skupnosti še vedno obstajajo predpisi, ki niso v skladu z direktivo o napotitvi delavcev. Ne smemo pozabiti, da je cilj direktive zagotoviti pomoč delavcem in izvajalcem. Razmere, v katerih se ključne določbe direktive razlagajo različno v različnih državah članicah, so prav tako nedopustne. Delavci se ne zavedajo svojih pravic, pr čemer države članice ne nadzorujejo, ali se določbe direktive izvajajo pravilno. Pravilna uporaba in izvajanje teh določb je končno ključno za učinkovito delovanje notranjega trga.

Zato so vsi ukrepi v obliki upravnega sodelovanja ali smernic za izvajanje direktive bistveni. Vendar upam, da bo rezultat takih pobud napredek v razlagah določb in ne še več pritožb glede neobstoječega socialnega dampinga.

  Katrin Saks (PSE). – (ET) Gospod predsednik, spoštovani kolegi. Tudi sama sem navdušena nad načelom enakega obravnavanja in lahko odkrito priznam, da včasih težko razumem, zakaj za svoje delo v Parlamentu prejmem nižjo plačo kot moji kolegi iz zahoda (moja plača je desetkrat manjša od plače italijanskih poslancev). Vendar razumem, da bo potrebno še nekaj časa, preden se bodo plače v Evropi izenačile.

Danes imam občutek, da je v tej razpravi prisotno veliko hinavščine. Številni ljudje so govorili v imenu milijona napotenih delavcev in se borili za njihove pravice. Vendar bodimo odkriti; večina govorcev tu ne predstavlja zares tistega milijona napotenih delavcev, ampak varujejo svoje trge dela. Zato me veseli, da je gospod komisar obljubil, da bo oblikoval odbor za preiskavo tega položaja. Navedene tri zadeve so pustile vtis velike nepravičnosti. Vendar je bilo to nujno za poročanje o področjih, na katerih se pojavljajo izkoriščanje, socialni damping in negotovost. Na srečo tega v teh treh zadevah ni bilo.

S svobodnim opravljanjem storitev se strinjamo vsi Že tri tedne čakam na vodovodnega inštalaterja, ki bi mi odmašil odtoke v mojem stanovanju v Bruslju. Zagotavljam vam, da me ponoči v sanjah preganja legendarni poljski vodovodni inštalater.

  Vladimír Špidla, komisar. − (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, hvala za vaše prispevke. Zelo zanimivo jih je bilo poslušati. Menim, da je bila danes tu bogata in živahna razprava. Poleg tega sem spoznal različna mnenja, ki ste jih izrazili. Zaradi teh razlik v razlagi in pogledih na razmere sem zdaj bolj previden.

Razprava je prav tako razkrila znatno zapletenost teme in težavna zakonodajna vprašanja, ki se ob tem pojavljajo. Tri sodbe Sodišča so vse svojevrstne. Zato bi bilo narobe, da se na podlagi teh sodb sprejmejo splošni sklepi. Zadevne države članice morajo same oceniti, kaj potrebujejo v nacionalnem okviru za skladnost s sodbami Sodišča. Prav tako želim podpreti konstruktiven pristop Švedske in Danske v zvezi s to skladnostjo.

Vendar smo danes ugotovili, da je poglobljena razprava pomembna, tako da se lahko primerno odzovemo na težave. Točno to je zdaj ena od prednostnih nalog Komisije. Učinkovito smo se odločili, da bomo s to razpravo nadaljevali v pripravah nove socialne agende. Ta agenda, ki jo bom predstavil junija naslednje leto pred kolegijem, bo dejansko vključevala rezultate splošnega posvetovanja o novih okoliščinah na področju socialne varnosti. To določa tudi sporočilo Komisije o priložnostih, dostopnosti in solidarnosti: nova družbena vizija za Evropo 21. stoletja. To je prava priložnost za spodbujanje novih rešitev za izzive, s katerimi se soočajo naše evropske družbe.

Med temi izzivi so dejansko demografske spremembe in vedno večje cene tehnološkega napredka, vendar tudi socialni vpliv globalizacije. Različne oblike mobilnosti med delavci in vedno večje priseljevanje, ki je neizogibno, so novi izzivi, na katere moramo odgovoriti. To so vprašanja, ki jih je treba obravnavati, da se ohrani in okrepi naš evropski socialni model.

Prepričan sem, da je socialna agenda pravo sredstvo za ugotavljanje začetnega odziva, ki bo oblikovano po meri izzivov v zvezi z mobilnostjo in bo delavcem zagotovilo varnost. Tudi naslednja razprava Evropskega parlamenta v okviru njegovega poročila na lastno pobudo je ustrezen ukrep. V zvezi s tem bo dejavno sodelovala tudi Komisija ter spodbujala razprave in iskanje rešitev.

V zvezi s tem želim biti odprt ter si določiti visoke standarde v skladu z dejanskim socialnim in gospodarskim stanjem. Želim si konstruktivnega in samozavestnega napredka. Zaradi zapletenost dejanskih socialnih razmer je oblikovanje ključnih rešitev težje. Več časa moramo nameniti razpravam o socialni agendi. Tako bomo zagotovili varnejši in bolj globalen pristop za delavce v Skupnosti.

  Predsednik. − Z govorom gospoda komisarja se je ta razprava končala.

Priznati moram, čeprav to ni značilno za predsedstvo, da to razpravo končujem z občutkom zmedenosti. Verjetno je tako, ker se že 30 let svojega življenja borim, da španski delavci na Švedskem ali v Nemčiji ne bi prejemali plačila, nižjega od plačila nemškega ali švedskega delavca, ali ker se že več kot 20 let borim, da bi poljskim, romunskim ali maroškim delavcem v Španiji zagotovili plače, ki ne bi bile nižje od plač španskih delavcev.

(Ploskanje.)

Pisne izjave (člen 142)

  Pedro Guerreiro (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Nedavne sodbe Sodišča v zadevah Laval-Vaxholm na Švedskem, Viking Line na Finskem in zdaj Rüffert v Nemčiji pojasnjujejo dejanske cilje in prednostne naloge Evropske unije.

To pomeni, da pojasnjujejo prednostno upoštevanje načela „svobode ustanavljanja“, kot določata člena 43 in 49 Pogodbe, ki prepoveduje vsako „omejitev svobode ustanavljanja in svobodnega opravljanje storitev“.

Sodišče obravnava svobodo delavcev in njihovih predstavniških organov za zagovarjanje njihovih pravic in interesov, tj. spoštovanja doseženih dogovorov in kolektivnega pogajanja, v skladu z zakonodajo Skupnosti kot „omejevanje“ in zato kot „nezakonito“ delovanje.

To legitimizira socialni damping ter ogroža kolektivna pogajanja in pogajanja v EU ter spodbuja „konkurenco“ med delavci, kar v praksi pomeni spodbujanje načela „matične države“, tj. izplačevanja manjših plač in manjšega varstva pravic delavcev v pogodbenih odnosih z delodajalci.

Te sodbe razkrivajo razredne značilnosti EU, pri čemer prav tako razkrivajo, komu resnično koristijo neoliberalne politike take EU (in kdo jih izvaja), s čimer zavračajo obstoj „socialne Evrope“, o kateri se veliko govori, ter kažejo, kako politike EU cenijo težko pridobljene pravice delavcev.

  Mary Lou McDonald (GUE/NGL), v pisni obliki. – Način, na katerega se uporabljajo obstoječe pogodbe za manjše pravice delavcev, je škandalozen. Sodišče Evropskih skupnosti je navedlo, da je njegova sodba v zadevi Rüffert v skladu z določbami obstoječih pogodb. Lizbonska pogodba tega položaja ne bo izboljšala.

Zaščito ranljivih delavcev v celotni Evropski uniji bi bilo treba zagotoviti v pogajanjih v zvezi s Pogodbo. To se ni zgodilo. Prihodnost, ki jo bo v Evropi zagotovila Pogodba, ogroža socialni model Evrope v celoti.

Na Irskem smo že od primera v zvezi s podjetjem Irish Ferries in še pred tem vedeli, da nastaja zaradi dajanja prednosti notranjemu trgu položaj, v katerem so pravice delavcev vedno manjše.

Podpiram smisel poziva evropske zveze sindikatov k sprejetju klavzule o socialnem napredku, ki se mora vključiti v Pogodbo, in menim, da je edini način za zagotovitev pravic delavcev v prihodnosti zavrnitev te pogodbe in ponovni začetek pogajanj med državami članicami.

Nova pogodba lahko jasno določi, da imajo temeljne pravice, pravica do stavke in pravica delavcev do kolektivnega delovanja za izboljšanje njihovih delovnih in življenjskih razmer, ki bi bile višje od minimalnih standardov, prednost pred notranjim trgom.

  Esko Seppänen (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FI) Sodišče Evropskih skupnosti je predložilo tri sodbe proti sindikalnemu gibanju, zato lahko pričakujemo še več odločitev sodišč v zadevah v tem smislu. Zadeve obravnavajo Viking Line, Vaxholm (Laval) in Rüffert, pri čemer je Sodišče v vseh treh zadevah pogodbe razlagalo le z enega vidika, tj. vidika svobodne konkurence, pri čemer je zanemarilo voljo Parlamenta. Predlog za ravnanje v skladu z delovnimi pogoji matične države v primeru napotenih delavcev, kot je določeno v Bolkesteinovi direktivi, je bil ovržen. Na žalost je Sodišče z odločitvami, ki jih je sprejelo v teh posameznih zadevah, prevzelo vlogo zakonodajalca ter prezrlo razlago volje resničnega zakonodajalca, v tem primeru Evropskega parlamenta. Komisija ne bi smela zagovarjati, da bi ta institucija tako kršila voljo zakonodajalca.